Listek. Levom v razmesarjenje. Zgodovinska povest. Prevel Krutogorski. (Konec.) Pompej je ustanovil zverinski boj s 600 levov, 18 slonov in 410 drugih afrikanskih zverin. Za cesarja Avgusta je na torišču v jednem dnevu bilo ubitih 36 krokodilov; pod Kaligulo se je ljudstvo naslajalo s prizorom, kako se je mesarilo 400 medvedov. Radi raznoličnosti so se včasih predstavljale tudi male igre, kojih vsebina se je jemala iz zgodovine ali mitologije. Grozen je bil realizem takih predstav. Na smrt obsojeni zločinci ali uplenjeni vojaki so morali predstavljati Herkula na goreči grmadi ali Orfeja, razmesarjenega od levov. Skratka, storilo se je vse, da bi se obdržal propali in zatorej kruti, krvoločni narod v vedni opojnosti, v nepretrgani, nezdramni nevednosti . . . IV. Tretji dan po prihodu kristjanov v Rim so lepaki po stenah naznanjali, da se bodo igre pričele prihodnji dan. Vjetim kristjanom je bilo povedano, da se odvedejo jutri v cirkus. Poslednji dan so prečuli v tihi molitvi in prepevanju svetih pesmi. Drugega jutra se zbere mala občina zadnjekrat okoli svojega predstojnika na dvorišču vojašnice. Ondi se je poslednjekrat opravila božja služba, potem so se vsi vsedli drug poleg drugega, čakajoč zadnje ure. Okoli poldne je prišel po nje v ječo oddelek vojakov s centurionovim načelnikom. Še jedenkrat so se objeli in poljubili obsojenci, opominjajoč drug drugega, da se kmaJu vidijo v večnem življenju. Potem so šli ,.paroma v smrt. Ulice, po kojih so jih vodili, so bile kakor izumrle. Vsak, kdor ni imel neodložnih opravkov, se je nahajal v cirkusu, v katerega je šlo okoli 100.000 ljudi. To zgradbo je dal sezidati cesar Flavij Vespazijan. Imenovali so cirkus tudi amfiteater (okroglo gledališče). Sestavljen je bil iz eliptičnega torišča, iz štirih nadstropij in visok 50 raetrov. Od spodaj navzgor se vspenjajoči prostori so bili narejeni tako, da je iz slehernega posameznega mesta bil jasen razgled čez celo torišče. V prvi galeriji so bili prostori za cesarsko rodovino in za višje državne dostojanstvenike. Zverina je bila zaprta v kletkah pod toriščem. Da bi se gledalci obvarovali pred žgočimi žarki solnčnimi, (kajti amfiteatr ni imel strehe,) je nad vsem ogromnim prostranstvom torišča bila razpeta platnena zavesa. Blesteče, umetno izdelani okraski na stenah in balustradah, od zlata in dragocenih kamenov iskreča se obleka, pestrota oblačil — vse skupaj je predstavljalo slepečo sliko razkošja cesarskega Rima. Ko so se bili kristjani približali gledališču, zadonel jim je od tam nasproti vrišč mnogih tisoč glasov. To ie bil divji krik odobravanja gladiatorju, kateri je zadal premaganemu protivniku srartni udarec. S tem se je končala prva predstava — boj gladiatorjev. Potem je sledila zverinska gonja. Žrtve gonje so se navadno vodile v gledališče po dolgem ozkem hodniku, ki se je nahajal poleg torišča. Tam so nesreCneži, sedeči na kamenitih klopeh, čakali znamenja, ko jim je bilo vstopiti. Koridor je držal naravnost k torišču, a vendar tako, da v njem sedeči niso videli tega, kar se je godilo v gledališču. Pred vhodom na torišče je bila krepka, premakljiva mreža. No čeprav obsojenci niso videli grozovitostij, vrSečih se za mrežo, zato pa so jasno čuli rjovenje zverine, vpitje na kosce trganih in umirajočih Ijudi ter divje tuljenje ljudstva, podobno oddaljenemu bučanju orkana. Jedva so se vsedli kristjani, vstopil je vojak in velel Antonu in Perpetui slediti njemu. Le-ta sta se prijela za roki, pogledala se zadniekrat in šla za svojim voditeljem. Ali ta ju ni povedel k mreži, ampak v jeden izmed stranskih koridorjev. Li-je bila pripravljena za niiju kaka posebna muka, ali pa je narobe posredoval za njiju kakšen upliven veljak, in bodeta torej morala živeti, dočim bodo drugi umrli? Na smrt obsojeni so komaj zapazili, da je izginila mlada dvojica, slehern je imel opraviti sam s seboj in svojim neizogibnim koncem. Iz torišča so že doneli glasovi rogov, naznanjajoči začetek gonje. Tolpa oboroženih sužnjev je obdala kristjane in jih povedla vse, moške, ženske in otroke k mreži. Kakor bi trenil, je mreža zletela kvišku. Žrtve so počasi korakale na usodni prostor; na sredini so sužnji ostavili nesrečneže same. Mreža za njimi se je zaprla. Mrtva tiSina po celem ogromnem prostranstvu gledališCa. Dolga straSna minota . . . Glej v cesarski loži je neka roka mahnila z robcem. Na toriSče so skočili kakor iz-pod zemlje levi, tigri, panterji. Njih rjovenje je napolnilo vzduh, in ko so se, sestradani in razkačeni, vrgli na svoje žrtve in jih začeli trgati, zabučalo je po gledališču drugo tuljenje, s kojim so izražali svoje odobravanje razdivjani, krvipijani ljudje-zverine . . . Še ne cele pol ure, in vsi vjetniki so bili raztrgani. Sto sužnjev, oboroženih z dolgimi železnimi sulicami, je nagnalo zverino nazaj v kletke. Ostanki nesrečnežev so bili pobrani, torišče očiščeno in posuto s svežim peskom. Perpetuo in Antona so zapeljali v obširen, pod toriščem se nahajajoč podzemeljski hodnik. Ondi, poleg zverinskih kletk, so bile sobe za obleko in orožje gladiatorjev ter shrambe za gledališčne stroje, kojih ustrojstvo je bilo v onih časih dovedeno do popolnosti. Vodja iger je pojasnil Antonu, da njega in ženo postavijo na torisče in spustijo na njiju leva, tigra in bivola. Ako se mu posreči odbiti vse tri napade, potem bode njemu in ženi njegovi podarjeno življenje in svoboda. Ko je Anton zaslišal te pogoje, se je njegovo sree napolnilo z novo nadejo. Po polurnem prenehljaju, med kojim je večina gledalcev pozavžila s seboj prineSen obed, so se igre nadaljevale. Druhal je z napetostjo ždela novega prizora. Vedeli so, v čem bode ta sestal, in vsakdo je govoril o krasoti mlade kristjanke, za katero bode njen mož trikrat šel nad divjo zverino. Znova so se zasliSali glasovi, nedogledna tolpa je umolknila, v tem se je iz globine torišča polagoma vzdigovala skala. Na njej je pol sede pol leže počivala vsa utrujena in v misli utopljena Perpetua. Krasna bela obleka je pokrivala njeno telo, glavo ji je okrašal zlat, z dragocenimi kamni okovan obroč, po ramenih so se razsipavali dolgi, prelepi lasje. V tolpi je zašumelo šepetanje. Ta lepota in mladost bo čez par hipov morala postati plen krvoločne zverine. Li-je sočutje vzbudila nesrečnica v mnogobrojnih gledalcih? 0 ne, nikakor, ampak neizraerno zanimanje za borbo, katero bode uprizoril raladi mož za svojo divno ženo v zlatem oklepju in z blestečira mečem v roki. Se mu li posreči rešiti svojo lepo ženo? Kakšen prizor za ljudstvo, kako jim draži živce ! 0 kako dober je cesar, ki prireja ljudstvu tako radost! Cesar, narod te blagruje! Tisoč rok se je iztezalo v zahvalo proti cesarjevi loži, kjer je sedel cesar, ravnodušno zroč z utrujenimi očmi doli v toriSče na skupino. Njega ni razburjala predstoječa krvava igra; vobče nič na svetu ni moglo vzbuditi njegovih topih živcev. Zopet mrtvaška tišina v gledališču, znova dolga, strašna minota, in znamenje z robcem iz cesarske lože. Z divjim rjovenjem skoči na torišče velikanski lev. Anton stopi nekaj korakov naprej in zasloni svojo ženo. Njegova roka je, kakor bi bila železna, zgrabila kratki meč. Počasi se približuje lev. Deset stopinj pred skalo obstane. Sliši se votlo renčanje ; zver tolče z repora po tleh s tako silo, da pesek leti na vse strani. Glej, z očmi zroč na svojo žrtev, izlekne se lev v celi dolgosti po tleh in se pripravlja k skoku, plazi se liki kača, po torišču. Glej . . . Toda kakšen nemir v cesarski loži ? Ondi je vse oživelo. Cesar se je sklonil daleč čez balustrado. «To je ista Klavdija Kvinta, ista vestalka, ki }e oskrunila altar boginje! Nazaj z levom! Hitro, hitro! Ona ne sme biti kaznovana! Strašno se maščujejo bogovi, če se kaznuje na ta način vestalka! Zagrebsti jo živo! Proč z levom!> «Vestalka, vestalka Klavdija Kvinta!» je šumela množica. Na tisoče glasov je kričalo: «Nazaj leva! Sužnji, urno!» Prepozno. Kralju pustinje ni niti do cesarja, niti do naroda; njega ne ustraši niti srd boginje Venere, niti jeza drugih rimskih bogov. Z jednim skokom je bil na skali. Jeden udarec silovite noge, in Perpetua obleži mrtva, oblita s krvjo. Drugi udarec porazi Antona, ki ji je priskočil na pomoč. — Petdeset sužnjev jedva spravi žival nazaj v svojo kletko. Ljudstvo je godrnjalo, balo se je boginjine osvete. Vsa prizadevanja oživeti bivšo vestalko, so bila brezuspešna. Njena čista duša je zapustila uinorjeno telo in splavala tjekaj, kamor ne sega cesarska oblast. Anton je bil takisto mrtev. Nagla, brezmučna smrt je spasila oba cesarjeve in narodove jeze, in ta čas, ko so sužnji pospravljali trupli, sta duši mučenikov zleteli v oni tihi, presrečni kraj, o kojem sta mislila in po kojem sta koprnela že v tem življenju. A za mogočni Rim pa je bil že blizu čas, ko je na njegovi s krvjo napojeni in prokleti zemlji nastal nov svet — ne mraka, ne smrti, ampak duhovne luči in življenja. Za Rim se je bližal čas krščanstva. Smešnica. Prijatelj A: »Daj mi dober svet! Rad bi se oženil. Poznam dekle, kojega ljubim, toda ona nima ne krajcaria denarja. Poznam pa tudi vdovo, katere sicer ne ljubim, a ki iraa tisočake. Povej, katero naj vzamem za ženo?« Prijatelj B: Dragi moj, ljubezen je v zakonu največjega pomena. Kaj je zakon brez ljubezni? Pekel! Denar te ne bo osrečil. Kaj ti pomaga denar, ako s svojo ženo nisi zadovoljen in srečen ? Vzemi torej dekle, ki jo ljubiš! Prijatelj A: Hvala, prijatelj! Storil bom kakor želiš. Prijatelj B: Dobro! Toda meni povej sedaj ime in naslov one bogate vdove.