List 39.
Na česa pri odgoji kmečke mladine treba dandanes najbolj paziti?
Spisal Anton Derganc.
Ko so se razglasile nove šolske postave, da bode moral vsak otrok šolo obiskovati ter učiti se raznih predmetov, jeli so ljudje zlasti na kmetih godrnjati in z glavami majati, češ, da ,,iz te moke ne bode zdravega kruha". Mislili so si namreč, da se ta postava ne bode dala tako lahko izpeljati, pa ko bi to bilo mogoče, prinesel bi ta učni načrt malo koristnega sadii, nravni odgoji bil bi pa v veliko škodo, zraven pristavili so pa temu še to opazko: zakaj se ni postavil med obligatne predmete tudi nauk v kmetijstvu, za kmeta najbolj važni predmet?
In ti ljudje se niso motili! Naš kmet v obče je praktičen, previden, ima zdravo domačo pamet in zrele nazore. On si je mislil to reč tako-le: Ako bodo hodili otroci dolgo časa v šolo in učili se raznovrstnih reči, izneverili  se  bodo kmečki hiši in svoji domači družini,
ter postali polovičarji, to je, zmazek, ki ni tič ne miš, „čiovek", ki naučil se je v šoli nekoliko in to površno, ki ni potem ne za kmeta, ne za gospoda, ki zataji pri vsaki priložnosti svojo domačijo, ter sramuje se cel6 svojega kmečkega stami. Se hujši bila bi v tej zadevi pa kmečka dekleta, ki mislijo, ako znajo uže nekoliko plesti in druzih ročnih delov — po stari narodni pesmi: ,,znam štrikat, znam heklat, znam šivat lep6", da so uže na pol gospodičine in da cele postanejo potem, ko pridejo k gospodi v mesto služit.
V htini! kmet se ni prevaril v svoji sodbi. Kdor kmečke razmere natančno pozna , potrditi mora to za kmetijski napredek zelo žalostno novico. — Večina dečkov, ki izostala je iz šole, sramuje se potem domačega, kmečkega dela in domačih običajev; isto tako tudi ^dekleta. Ako jih stariši silijo delati na polji in spfch opravljati domača, kmetijska dela, zavrnejo jih taki prevzetneži: „jaz se nisem zato učil ali učila, da bi gnoj kidal"; dekleta ne spraviš pa še tako daleč, da bi gnala živino na vodo, pojdem rajši v mesto služit, „vsaj znam štrikat" zadere se ti taka popačena punčara. Ako je pa v resnici tako — in kdo bode rekel, da ne — kako moremo tej nezgodi in veliki oviri kmetiškemu napredku v okom priti?
Da boderao vprašanje to rešili dobro, moramo spregovoriti nekoliko besedic o cilju, ki ima ga ljudska šola na deželi. Kmečka ljudska šola, to je, sploh šola na deželi, osnovana je za kmečki stan in ima edino le ta nalog, kmečke otroke pripravljati ter iz-rediti jih za kmete v pravem in dobrem pomenu. Ljudski učitelj na deželi mora pri vsacem predmetu pred očmi imeti ta cilj, ter prirediti v tem smislu ves svoj učni načrt.
Prva napaka, ki more jo ljudski učitelj na deželi narediti, je ta, da ne razloči šolske mladine, katero ima odgojevati, od one, ki pripravlja jo učitelj v mestu za srednje šole. Vsak odgojitelj , predno začne važno delo izreje, se mora vprašati, koga imam odgojevati, zraven misliti pa na konec, po starem latinskem pregovoru „respice finem". Drugače moramo odgojevati otroke za kmečki stan, drugače zopet za šole, na katerih se potem pripravljajo dečki za obrtnijski, kup-čijski stan, ali pa n„. srednjih šolah za druge stanove. Tu utegnil bi nam pa kedo ugovarjati, da ljudska šola ima povsod enaki nalog, kajti ona soznanja otroke samo s prvimi učnimi elementi. Dobro! al to velja samo o ljudskih šolah takih,   ki   pripravljajo otroke za srednje
310
in enake šole, ona da jim samo temelj, na katerega zidati morajo potem te šole.                      (Konec prih.)
List 40.
Na česa pri odgoji kmečke mladine treba dandanes najbolj paziti?
Spisal Anton Derganc. (Konce.)
Z ljudsko šolo na kmetih sklene kmečki otrok pa tudi svoja šolska leta, izpustnica mu je potem edina svedočba , s katero se more spričati, da obiskoval je kedaj šolo. ,,Pa vsaj brati, pisati in računati uče se otroci povsod enako , naj bede uže v mestih ali pa na deželi", zavrniti bi nas zamogel zopet drugi. To je istina, črke in številke so povsod enake, ali uže pri prvem podučevanji črk in številk moramo ozir jemati na deco, katero imamo ravno pred seboj.
V ljudski soli na deželi poslužili se bodemo vseh druzih pomožnih stvari, ako hočemo otroke soznaniti s to ali z uno črko, kakor v mestih, isto tako ne bodemo pri nazornem nauku na kmetih govorili o rečeh, o katerih otrok še pojma nima, nazorni nauk soznaniti mora otroke na deželi s kmečkim orodjem, s kmečkim pohištvom in sploh s tacimi rečmi, ki vidijo jih otroci v kmečki hiši, v hlevu, na njivi, v vinogradu itd. Na ta način morajo se tudi drugi predmetje podučevati. Učitelj mora toraj uže v mladih otročjih srcih ljubezen in veselje do kmečkega stanu vcepiti. On mora pri vsaki priložnosti osobito pa pri šolskih slovesnostih, navduševati otroke za kmetijski stan, ter pripovedovati jim, koliko spremenilo se je pri kmetijskem stanu od tistega časa, ko odpravila se je tL ka in to vse v prid in pravi korist kmeta; kmet postal je potem prost, sam svoj gospodar — on je postal sam svoje sreče kovač. Zraven naj omeni se pa, da prosta volja se mora modro in pametno voditi, kmet samemu sebi prepuščen ni mogel in tudi danes ne more nikogar v kmetiji posnemati, sedaj mora sleherni kmetovalec zemljo prav dobro sam
318
poznati in jo umno obdelovati,   ako hoče,  da  prinesla mu bode dobrega sadti.
Zarad tega zahteva se tudi od kmeta dandanes veliko več, kot nekdaj, in če so bile kedaj šole koristne, so danes neobhodno potrebne. Pri tej priložnosti se mora otroka pa posebno na to opozoriti, da hodi v šolo zato, da uri si s predmeti, ki ima se jih učiti, pamet in bistri si um, ter požlahnuje srce, da pridobi si potrebnih vednosti za svoj častiti kmetijski stan, katere bode porabil potem pri obdelovanju svoje kmetije. Da bodo ti nauki pa padli na rodovitno zemljo, in da bodo poprijeli se otroci po dokončani šolski dobi z veseljem tudi kmečkega dela, mora jih učitelj uže v šolskih letih sprijazniti z delom, ter dokazati jim, da delo ni sramota, temveč čast za vsacega človeka, da rojen je vsaki človek za delo; najlepše delo na svetu je pa kmetijsko delo, kajti kmet je taisti, ki zdržuje celo državo, ki živi vse stanove — kmečki stan je toraj častiti stan.
Posebno mora prizadevati si pa učitelj, da zbije kmetu iz glave neumni presodek, da gospodu delati ni treba — kdor ne dela, je gospčski Človek — in le taisti kmet, ki se malo briga za svojo kmečko hišo, ki svoje kmečke sobrate zaničuje, ter se sramuje svojega kmečkega stanu in sem ter tje pohajkva in lenobo pase — je gospodu enak — je gosposki kmet. Ta kužna, nalezljiva bolezen se je žalibog, zlasti dandanes popri-jela našega kmeta, katero zamoremo izkoreniniti le na ta način, da šola deluje na to, da dobodo otroci uže v šoli povod in pravo veselje za kmečka dela, kajti skušnja nas uči, da se iz ljudi, ki navadili so se v mladosti uže lenobe in enacih pregreh, rekrutira kmečki proletariat, in kaj iz tega nastati zamore, to misli si vsak lahko sam pri sebi. — Tu goji se nehote in nevede pošast, ki imenuje se v eni državi socijalizem, v drugi nihilizem, v tretji mavtarstvo itd.
Ljudska šola naj pazi na to, da ne propade kmetijstvo, da ne izneveri se kmečka mladina domači hiši, ona naj skrbi za pravo, zdravo omiko kmečkih otrok. Ne zabimo toraj , da imamo v ljudski šoli na deželi le kmečke in vsaki dan le kmečke otroke, in glejmo na to, da z napačnimi nazori ne popačimo mladine naše, da se ne bode v resnici stara pesem: ,,kaj doživel sem na svetu" — pela tudi o našem, poštenem kranjskem kmetu. Skrbno se ogibajmo tujega blaga, zlasti onega, katerega se je uže prijela občeevropska plesnoba, in ne zabimo besedi našega slavnega pesnika: „Kranjc! tvoja zemlja je zdrava".