380
Prevzetev gospodarstva.
Posestvo in gospodarstvo se zadobi: če se podedova ali poerba; 2. če se kupi, 3. če se odda, postavimo: oče sinu, in 4. če se v najem vzame.
Pri vsaki taki najemsini naj se premisli: a) kakošno posestvo da se prevzame; to je, v kakošnem stanu, s ka-košnimi lastnostmi; b) kakošne pogodbe so postavljene, če jih bo moč izpolnovati, postavimo, jerbe, dolgove plačati; c) kakošen dobiček da kaže pri taki prevzetvi, in če je posestvo kupljeno, kolikšne obresti da se je od kupa gotovo nadjati.
Bomo potlej po cenitvi in presodkih prihodkov pri nepremakljivih posestvih vidili, koliko pravega dobička da je, na kar je že pri prevzetvi takega gospodarstva gledati, in vse take reči prevdariti, da kanjeni in nesrečni ne bomo. Pa tudi pri najemih posestev (Giiterpachtungen) se je po teh vodilih ravnati, da vemo, če kaj v najem vzamemo, ali kaj, za koliko in komu damo.
Oskerbovanje premakljivega premoženja, dnarjev itd.:
Dnarji gredo ali v posojilo, ali pa v beratijo, kar ostane od sprotnih stroškov.
Ce dnar na posodo jemljemo, premislimo prej, če nam je tako posojilo res potrebno, ali koristno , ali če nam iz tega resničen dobiček kaže, in nikar ne pozabimo, da se bo posojeni dnar s pogojenimi obrestmi plačati ali verniti mogel. Ako bi tak dnar brez dobička minil, bi utegnile take posojila nas v nič spraviti, namesto premožniše narediti. Ravno tako tudi glejmo, če imamo mi svoje, ali kake nam zaupane dnarje posoditi, komu jih bomo posodili, da namreč nobenemu slabemu gospodarju ne; nobenemu, kteri neumne, nekazne ali nevarne beratije ali kupčije počenja, nobenemu, kteri novo, lepše poslopje s posojilnimi dnarji staviti misli, poslopje, ki mu nič neslo ne bo, in ko je staro še dobro: ampak umnim in pridnim ljudem in pravičnim, ki vedo posojeni dnar prav oberniti in si ž njim svoj stan po-
boljšati, takim naj se s posojilom pomaga, in naj se posojeni dnar terdno naloži, da po kakošni spremembi zgube in škode ne bo. Kdor pa na posodo jemlje in verniti ne misli, ali že lahko spozna, da mogel ne bo: tak je tat in goljuf, ki se ga je treba varovati. Neumne posojila, kakoršne se včasih na kmetih gode, niso nobena dobrota, mar studenec so krivic, pravd, hudega sovražtva, zgube nezaupljivosti med ljudmi. Poslom in nerazumnim ljudem, dnarce, ki so si jih pristradali, izpulijo včasih nezvestni hudobci, da jih porabijo in ne vernejo: to je vnebovpijoč greh, ki zasluži ostre kazni. Nepremišljeni ljudje radi dolgove delajo, dnarce zapravijo in dostikrat sebe, svoje in druge v strašno ubožtvo pokopljejo, se ob čast in veljavnost in ob vse veselje na svetu pripravijo, in pri tem upniku neusmiljenosti dolže, ki bo zgolj sami svoje nesreče si krivi. Nekteri, posebno na kmetih, dna:je na obresti za blago posejujejo, za vino fna-mostniki) za travnike itd., od kterih včasih ravno toliko prihodki na leto zneso, kolikor posojilo, da pride obrest sto od sto, ali pa še več: taki posojevavci so enaki pajkom, ki muhe love, da jih izpijo, in sam meh puste. Kteri ima kaj pameti, se tacih varuje, če se tudi Bog ve, kako hvalijo. Piščalika lepo poje, ko ptičar ptičke na limance lovi. Pa menda v vsakem kraji je kak tiger, ki ljudi ujeda, ki ga se celo hodijo prosit. — Ravno taka je tudi pri be-ratii: vednosti in uma je treba. Pa od teh reči razširno govoriti ne gre semkaj.                                     „Um. km.u.
381