Književna poročila
premnogih potovanj (preromal je pol Evrope, bil v Aziji in Afriki), pričarati med pripovedovanje sveže, cesto na moč fantastično gledane pokrajinske slike in pestre, pravljično smele podobe nadzemskih in podzemskih krajin in vplesti v sicer premočrtno se razvijajoče zgodbe mnogo iskrene šegavosti in dobrih, mla* dini včasih manj umljivih dovtipov in šaljivih prizorov.
Andersen je napisal svoje pravljice po večini le od kipeče invencije in burne fantazije gnan in je "pogumno puščal v nernar vse pridigarsko moraliziranje in krepostno šolmaštersko' poučevanje, brez katerega si naši slovenski pravljičarji in zgodbarji mladinske povestice sploh misliti ne morejo. Doraščajoči otrok naj si ob čitanju in napetem duhovnem sodoživljanju zgodbe predvsem bistri do* mišljijo in usmerja lastno predstavno iznajdljivost. Pravljica naj mu odgrinja prostran pogled v slutene svetove, ki jih žalibog ni, in obsvetljuje razgled po dogodkih in pojavih, ki so v realnem življenju medlejši, neznatnejši, okornejši. Naučiti ga mora preko klavrnega življenskega vijuganja švigati onstran resnic? nosti, sanjati, graditi (četudi v oblake), tvoriti. Šibarskega zgledovanja in polizanih naukov za škilasto presojanje in pohlevno prenašanje tistega, kar mu daruje sedanjost, nudita otrokom v zadostni meri šola in dom. In življenje samo, če je dovzeten zanj ...
Pričujoča zbirka mojstrovih pravljic (ki seveda niso poslovenjene iz danskega -« izvirnika, a bi bilo umestno, da bi prevajalka povedala, po kateri izdaji jih je ponašila, z^di se, da je prevod iz nemščine), se dostojno čita. Utva piše dokaj gladko tekoč in domače zveneč pravljični slog, ki se izbranim povesticam verno prilega. Tu in tam (pa dosti redko) naletiš na malenkostne nerodnosti v izražanju, na vidnejše prestopke zoper pravopisna pravila drja. Breznika in na okorno zasukane stavke, ki pa v splošnem ne kvarijo ugodnega celotnega vtisa.
Dobro je storila prevajalka, da nam je poskusila krajevno in časovno pri= bližati nekatere metafore. Tudi večino lastnih imen in vsakojake medmete je posrečeno po domače povedala.                                                             Pavel Karlin.
An te Kovač  (Pfificus): Impresije iz jedne  epohe  (kroz zemlje i gradove).
Zagreb, 1923. Komisijonalna naklada Hrvatskog štamparskog zavoda, d. d.
Avtor je prišel z gališkega bojišča v rusko ujetništvo. Tam so srbski častniki prestrezali ujete Avstrijce jugoslovanske narodnosti in jim v sporazumu z rusko vlado dajali na izbero: ali «prostovoljno» v srbski «korpus», ali pa v trdo ujet? ništvo Bog ve kam. Idealisti in tisti, ki so se bali neznanih razmer v korumpirani deželi, so se dali vpisati v srbsko armado «prostovoljcev», drugi pa so večinoma še v Rusiji, če se niso sami rešili.. .
To in pot prostovoljskih čet iz Rusije v Anglijo, na Francosko in v Afriko avtor vedro in temperamentno popisuje.
Posamezni odstavki so, čeprav je knjiga tendenčna, naravnost literarni. Pre* srčno in pretresljivo je pismo na str. 70.
Zanimiva knjiga je poučna in bo zlasti za poznejšega zgodovinarja zelo dragocena.
Jezik ni čist, je časnikarski in ubog. Pa temu se ni čuditi, če vemo, da se ,   avtorjev  psevdonim   glasi   natančno   lepo  po   «domače» —  Pfificus.
Ivan Zortc.
Branimir Čosič: Priče o Boškoviču. Izdanje S. B. Cvijanoviča, Beograd, 1924.
Povestica, obsegajoča 50 strani, ima dva dela: «Magdalena, bestidnica» in «Priča bez naslova«. Ampak ta dva naslova ne povesta nič. Kdo je «bestidnica»? Pa vendar ne tista uboga kabaretna pevka? In zakaj ima drugi del naslov, kakor bi bil posebna povest? Kdo je Boškovič  in kje so povesti c njem?
189