Izobraževanje spomina in uma. Spisal Josip Gregorin. Šola ima lep nalog, da duševne moči, s kterimi je narava vsacega manj ali več obdarila, razvija, goji in izobražuje. Otrok mora vsako stvar dobro ogledati, jo prav premisliti in si jo potera trdno v spomin utisniti. Imeti mora tedaj bister um, da vsako stvar lehko prav presodi, si taisto dobro zapomni in jo pri vsaki priložnosti zopet v spomin pokliče. Bister um in dober spomin sta tedaj oni dve duševni zmožnosti, kteri pametnega in previdnega moža storiti. Ena ne more brez druge obstati (Felbiger); kajti, ako si hočemo kako reč zapomniti, moramo jo poprej prevdariti in premisliti, potem pa si bodemo tudi pa6 radi resultat tega mišljenja zapomnili. Šole prejšnih vekov so bile ravno zaradi tega tako slabe, ker niso učitelji teh obeh zmožnosti gojili in združevali. Napake te šole so vidili in skušali izpodriniti pedagogi 16. in 17. stoletja — postavim: učeni Montaigne, Ratibij in pozneje filantropi: Basedov, Salzmann i. t. d., posebno pa sloveči reformator šol pl. Felbiger. Žalibog, da se jim to ni popolnoma tako posrečilo, kajti še dandanes se bojujeino s tenii napakarai. Naj bi učitelji mladine premislili, kako lehko se sicer duševne moči v otroku bude, pa kako lahko se tudi zlorabijo in imajo ves drugačen vspch, kakoršnega učitelj pričakuje, ako ne pazi in skrbno ne čuje. Kako naj toraj učitelj ravna, da bode zamogel vspešno delovati? Skrbno naj združuje um in spomin, odvrača in zatira strasti. Izobražcvati pa mora te duševni zmožnosti vsako posebej, vsafco na svoj poseben način. Da izobražuje spomin, naj začenja s terai vajarai koj pri vstopu otroka v šolo, koj pri nazornem nauku. Otroci naj naštevajo v gotovem redu reči, ktere vidijo v šoli, doma, v cerki i. t. d. Naj se nauče kratkib, lehko-umevnih, otroškemu duhu primernih pesnic, ktere naj s sočutjem predavajo. Naj jim učitelj podaja kratke stavke, ktere morajo za Djim izgovarjati. Pozneje, ko znajo otroci uže brati, naj vporabljuje Hiihn-ovo črkovno metodo, ktero je tako živo pl. Felbiger priporočal. Učitelj naj jim namreč to, kar odobrava, da bi se otroci naučili, na tablo zapiše, pusti večkrat to prebrati posamezno, in da spodbuja plahe otroke, tudi skupno. Izbriše naj potem toliko proč, da ostanejo samo začetne črke zapisanih besed. Zopet morajo to otroci brati, ker začetna črka jili mora opomniti na vse besede. Ko vže to dobro gre, naj izbriše učitelj vse raz table, ter veleva stvar na pamet ponavljati. Seveda morajo učenci potein vse to precej na svoje tablice zapisati, da si stvar še bolj v spomin vtisnejo. Kar otrok v šoli bere, mora znati zopet po svoje povedati, kar v cerkvi sliši, doma ponavljati. Nikedar naj učitelj ne pusti, da bi mu otroci odgovarjali samo z nda" ali z nne", rnarveč naj odgovarjajo v celih in lepih stavkih, vedno od lažjega do težjega! Nikedar naj ne vadi otrok, da bi jim moral pri narekovanji ali številjenji večkrat eno reč ponavljati. Otrok se mora navaditi, da si vsako reč, akoravno jo sliši samo enkrat, precej zapomni. Od začetka bodeš seveda sitnosti imel, ako se pa tega strogo držiš, bodo otroci pazili in lepo poslušali, s čim si tudi disciplino v šoli boljšaš. Da um ne trpi, učitelj seveda otrok ne sme z delom preoblagati, ne doma, ne v šoli, nikedar naj ne ukaže, da se uče otroci kaj nepotrebnega, suhoparnega, vsaj imamo dosti lepega blaga, ktero naj se otrokom podaja. Proč tedaj s pesni, ktere nimajo vzvišene poezije, ktere niso druzega, kot rimana proza v stihih. Naj se raje potem otrok uči stvari v nevezani besedi, da vsaj ne dobi slabih pojmov o poeziji! Kako pripravne so n. pr. Cegnarjeve pesni, koliko lepega nam podaja naš izvrsten list BVrtec" i. t. d. Vse, kar se sicer otrok uči, naj se jemlje iz navadnega, otroku uraevnega življenja, da ima tim večje veselje k učenju. Ako se je dobro navadil, naj mu učitelj pokaže veseli obraz, ter ga zmerno pohvali. Učitelj naj otroku učenje zlajša, kar je pri zgodovini posebno potrebno. Naj primerja pri vsakem poduku enakosti vže znanih reči z novimi, n. pr. pri naravopisji. Vse naj se uCi v gotovem redu, da ne postane otroku stvar nedosegljiva. Da bistrf um, naj učitelj z učenci napreduje polagoma, toda gotovo. Nikedar naj s težjimi rečmi ne začenja prekmali, da si otroci ne začenjajo domišljevati. Vsaj otrok se svojimi sklepi sam pokaže, ko- liko da ura bije, in kedaj naj se učitelj eno stopinjo više pomakne. Tudi pri izobraževanji te duševne zmožnosti je neobhodno potrebno, da otrok vsako stvar natanko ogleda. Naj boljo priložnost, naj hvaležniši vspeh mu ponujajo slovnične vaje, vaje v milem maternem jeziku. Nemški pedagog Agrikola pravi: Materni jezik je naravna odeja vseb mislij. Otroci naj poiščejo izrečenim subjektom pripravne predikate in narobe, samostavnikom naj pridevajo primerne priloge i. t. d. Sploh nam daje slonica toliko tvarine, da jo je res težko vso popisati. Tako se navadi mladina sama prav misliti. Ako učenec ne ugane, naj mu učitelj nikedar sam ne popravlja, temuč njegovi součenci naj mu bodo sodniki.*) Mimogrede omenim, da so po nekaterih zavodih učenci svoje součence presojevali, ne pa vodja sam. Tako so si um bistrili, da so mogli pravično, vodju všečno sodbo izreči. S zastavicami, ugankami, rebusi, z različnimi igrami i. t. d. naj budi učitelj dovtip in bistroumnost (Witz und Scharfsinn), najvišjo stopinjo človeškega zdravcga uma. Tu mora pa učitelj vso svojo pozornost na to obračati, da otrok ne razvadi in ne pokonča njihovega značaja: kajti prav lehko postane otrok preglasen, domišljav, nesramen se svojimi dovtipi, da mu vže nobena reč ni dosti sveta, da bi nad njo ne uganjal svojih burk. Nikedar pa ne bodi odgojitelj osoren pri tacih vajah, kajti se silo nič ne pridobi, temuč le vse podere! Duševne vaje so lepe, hvaležne, toda tudi jako sitne, ker se moramo na nje skrbno pripravljati. Ravnaj polagoma in previdno, gotovo bodeš dosegel svoj namen! V Zalogu, meseca avgusta 1878. *) Učencu namrcč, ne pa učitclju, kakor nck dopisnik ,,Učitcljskeniu Tovarišu" meni. Tn se mi je namreč ugovarjalo, in jaz meniia} da imam prav! 20*