Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.250
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	... L 2.530
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L 3.580
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Wk
Leto XIX. - Štev. 3 (933)
Gorica - četrtek, 19, januarja 1967 - Trst
Posamezna številka L 50
SODOBNOST MOLITVENE
Danes je molitvena osmina za zedinjenje vseh kristjanov razširjena že po vsem svetu. Opravljajo jo vsako leto od 18. do 25. januarja protestanti, pravoslavni in katoličani. Prvi je prišel na misel, da bi to osmino opravljali, ameriški anglikanski duhovnik Francis Watson leta 1908. Pozneje je sam med prvimi doživel sadove te molitve. Postal je katoličan.
Katoliška Cerkev se je Watsonovi pobudi hitro pridružila, že leta 1909 jo je potrdil in priporočil papež Pij X. Njegov naslednik jo je obdaril s popolnim odpustkom. Pij XI., ki je gorel za zedinjenje, je prvi dan osmine vedno sam maševal po njenem namenu. Zlasti pa se je božja Previdnost poslužila za to nalogo skromnega duhovnika Pavla Couturiera v Lyonu na Francoskem.
KONCIL MU JE DAL PRAV
Leta 1932 je preživel mesec dni v samostanu Amay-sur-Meuse v Belgiji. Nenadoma se je znašel sredi samostanske družine, ki je živela iz misli za zedinjenje. Redovniki so v ta namen vsak dan molili, sveto daritev pa opravljali en dan v grškem, en dan v staroslovenskem in en dan v latinskem jeziku.
Couturier je dobil v roke tudi knjižico ustanovitelja te opatije Beauduina. V njej pisatelj pojasnjuje, kaj je katoliški duh. Treba je iti preko ozkih meja narodnega pojmovanja Cerkve. Vživimo se v druge, kot postanejo misijonarji v Indiji Indijci, na Kitajskem Kitajci. Berimo grške svete očete, spoznavajmo vzhodne obrede, pogovarjajmo se z ločenimi kristjani. Gojiti moramo skesanost zaradi krivičnih sodb
o	protestantih in pravoslavnih.
Prav tako se je seznanil Couturier z zapiski kardinala Merciera o pogovorih, ki jih je imel le-ta med leti 1921 do 1925 z angleškim lordom Halifaxom. Prepisal si je besede kardinala Merciera, ki se glase: »Da bi se zedinili, se moramo ljubiti; da bi se ljubili, se moramo poznati. Da bi se spoznali, se moramo srečevati, se pogovarjati...« Couturier je ponesel iz opatije sklep, da bo delal za zedinjenje na moderen način.
Že leta 1934 je organiziral govore, koncerte in prireditve v raznih cerkvah in dvoranah. Povabil je ruski zbor Iz Pariza, da je sodeloval s pesmimi. Organiziral je razstavo ruskih in grških ikon. Raznim samostanom v Franciji in Angliji je začel razpošiljati vabila in knjižice, da bi skupaj molili za edinost. Pridobil je ruskega metropolita Eulogija, da je sodeloval s svojimi verniki pri molitveni osmini, a pod pogojem, da bo zedinjenje takšno, da ne bodo zgubili pravoslavni svojih Posebnosti.
V	zvezi s tem je nato Couturier napisal članek o psihologiji molitvene osmine. Bil je za tiste čase revolucionaren, tako da dolgo ni mogel dobiti časopisa, ki bi ga hotel objaviti. »Ne govorimo več o spreobrnjenju pravoslavnih, anglikancev, Protestantov! To je boleče. Govorimo raje o molitvi za posvečenje katoličanov, Pravoslavnih, anglikancev in drugih kristjanov. Na začetku razkolov je vedno greh. Ta greh priznajmo najprej mi katoličani! Ponižno priznajmo svoje napake, Potem pa molimo za takšno edinost, kot io Bog hoče in s takšnimi sredstvi, kakor sl jih Bog želi.«
Couturlerove misli so dobile svojo dokončno odobritev na II. vatikanskem cerkvenem zboru. Sam sv. oče Pavel VI. je Prvi dal zgled takšnega priznanja in kesanja. Po krščanskem svetu pa so Cou-turleru prisluhnili že pred koncilom. Odevalo se je 20 anglikanskih škofov s pri-ttiasoni iz Canterburyja In se za molitveno °smino zavzeli; leta 1936 so jo sprejele Protestantske Cerkve v Franciji, potem ^vedska luteranska Cerkev, švicarska reformirana in še druge. Podobno je bilo na bližnjem Vzhodu, zlasti v Libanonu. Ruska sinoda Izseljencev jo je v Jugoslaviji sprejela za pravoslavne leta 1936 v Sremskih Karlovcih.
SVETOVNE OSMINE
SLOVENCI IN MOLITVENA OSMINA
Slovenci in Hrvati smo potrebo po zedinjenju čutili bolj kot drugi. Zato smo molitveno osmino opravljali po naročilu naših škofov že davno pred vojno.
Dne 7. julija 1965 so pa isti v zvezi z odlokom o ustanovitvi ekumenskega sveta zapisali: »Slovenski katoličani imamo posebno dolžnost, da delamo za edinost kristjanov. Božja previdnost nas je postavila v skupnost z evangeljskimi in pravoslavnimi brati... Naj postane zato svetovna molitvena osmina veliko delo molitve, žrtve, apostolata in zahvale za vse napore ekumenskega gibanja!«
-jk
Ko je prof. Erhard nasledil dr. Adenauerju, je postalo takoj jasno, da mu francoski predsednik De Gaulle ne leži pri srcu. Skupaj s svojini pristašem zunanjim ministrom Schroderjem je francosko-nemško pogodbo o medsebojnem sodelovanju iz leta 1963 čisto zanemaril in se popolnoma naslonil na ZDA v upanju, da bo v njih našel oporo za vse težnje, ki prevevajo nemški narod.
Toda ZDA so dale Erhardu razumeti, da so se časi spremenili in da jim ni več za hladno vojno
Osebnost novega nemškega kanclerja
Novi kanoler zapadnonemške republike Kurt Georg Kiesinger ima v Rimu bratranca, ki ni v današnjem svetu nič manj poznan kot on sam: jezuitskega patra Bernarda Hahringa, slavno avtoriteto v sodobni -teologiji, v vprašanju urejanja rojstev in na področju ekumenizma. Njuna pota so se ločila že v rani mladosti, a ostala sta povezana v globokem prijateljstvu vse življenje, saj ju veže ista kri in izhajata iz enako skromnih družin, kar prav ju dela ponosne na njun izvor. P. Hahring je osebnost svojega bratranca takole označil:
Njegov oče je bil metodist, mati katoličanka. Kiesinger jo je zgubil pri šestih mesecih. Oče je nato poročil drugo ka-toličanko-vdovo, ki je s seboj pripeljala šest otrok iz prvega zakona. Zanimivo je, pravi p. Hahring, da ta meišani zakon ni v nobenem trenutku povzročil kake verske nestrpnosti v družini; obe veri sta se harmonično dopolnjevali. Vsak dan so brali sveto pismo v klasični nemščini in v luteranski izdaji. Pri Kiesingerjevih je vladal avtentični ekumenizem, veliko časa pred odprtjem, ki ga je sprožil Janez XXIII. in po njem zadnji koncil.
Velik vpliv je imela v družini stara mati, odločna katoličanka. Z njo se je mladi Kurt pogosto pričkal. Ni mu bilo všeč, da je stalno pošiljala Lutra »na dno pekla«. »In božje usmiljenje?«, je živahno ugovarjal. Starši so ga poslali v katoliško šolo. Tu je prejel zelo trdno versko podlago za vse kasnejše življenje. Stara mati je želela, da postane duhovnik, a Kiesinger se za to ni čutil poklicanega. Potem ko je končal klasično gimnazijo v Stutt-
gartu, se je vpisal na pravno fakulteto v Tiibingenu.
Kot akademik je prišel v stik z delavskim svetom, in to v času, ko delavske pravice še niso bile uzakonjene in se je med delavci čutil prav zato odpor do takratne družbe in vere. Silno je Kiesin-gerja pretreslo, poroča p. Hahring, ko je prvič slišal iz ust nekega delavca, da ni Boga.
Za Kiesingerja, ki je že doma doživel ekumenizem, je bilo nekaj naravnega, da je po koncu zadnje vojne vstopil v vrste nemške krščanske demokracije, ki združuje tako katoličane kot protestante. Nedvomno je -ta stranka največ pripomogla k verski pomiritvi Nemčije. Vedno v stiku z revnimi ljudskimi sloji je menil, da je povezava njegove stranke z nemškimi social demokrati bolj koristna za socialni dvig naroda kot s kapitalistično navdahnjenimi desničarskimi strankami. Tako je bilo kaj naravno, da ga je njegova stranka postavila na čelo prve sredinsko-levičarske vlade v povojni Nemčiji.
P. Hahring dodaja: »Tako ima Nemčija novega kanclerja, ki je zrastel sredi skritega naselja Bubsheim na jugu Nemčije v Schwarzwaldu, v družbi dveh krav, last starega očeta, v družbi stare matere, ki je poslala Lutra v pekel, v družini, kjer je vladala verska svoboda, sredi revnih razmer, v katerih je študiral, ob delavcih, ki so zavrgli Boga. Vse to moramo upoštevati, če bomo hoteli razumeti Kiesingerja kot kanclerja. Drugačen bo kot Adenauer in Erhard, a verjetno bolj uspešen, ker bo znal bližnjega, tudi nasprotnika, bolje razumeti.«
Johnsonova poslanica
Pretekli teden se je prvič sestal novoizvoljeni — 90. kongres Združenih držav Sev. Amerike. Zbranim senatorjem in poslancem je prebral predsednik Johnson običajno poslanico, v kateri je bilo največ besed posvečenih vojni v Vietnamu.
»Nadaljevali bomo vojaške operacije brez popuščanja, vse dokler sovražnik ne bo uvidel, da ga vojna velja več, kakor pa mu lahko prinese,« je Johnson zagotovil zbrane kongresnike. Seveda ameriški predsednik ni mogel povedati, kdaj bo nastopil tisti čas, ko »bo sovražnik uvidel, da ga vojna velja več, kakor mu lahko prinese«. Toda česar ni izrekel on, so povedali drugi, da utegne vojna trajati še pet ali celo deset let. Vse to bo treba seveda plačati, plačati z ameriškimi dolarji ,pa tudi z mnogimi ameriškimi življenji. Samo v letošnjem državnem proračunu bo vojskovanje v Vietnamu terjalo 20 milijard dolarjev, kar bo povzročilo pimanjkljaj desetih milijard, ki ga bodo skušali kriti s 6 % dodatnim davkom na dohodke in dobičke.
Iz tega, kar je Johnson povedal, je docela jasno, da je mir v Vietnamu danes ravno tako daleč kot je bil pred letom dni. Sicer je Johnson v svoji poslanici ponovil, da bodo Združene države tudi v m
bodoče podpirale vse mirovne pobude Združenih narodov in drugih posredovalcev, a istočasno vnovič zatrdil, da je zanj 17. vzporednik tista meja, čez katero ne bo nikdar dovoljeno iti komunistični osvoje-valnosti, da je Južni Vietnam v strateškem pogledu življenjskega pomena za obrambo ogrožene svobode narodov južnovzhodne Azije ter da je vietnamska omejena vojna jez pred veliko.
Johnson je prepričan, da so ZDA dovolj močne, da vzdržujejo fronto v Vietnamu ter istočasno uresničijo gospodarski in socialni program doma. Vprašanje je, ali bo ameriški kongres istega mnenja, kajti zlasti republikanci opozarjajo, da si Amerika spričo nenehnega naraščanja stroškov za vietnamsko vojno ne bo mogla privoščiti financiranja vseh domačih programov iz proračuna.
Slovenci v beograjski škofiji
V	beograjski škofiji so Slovenci druga najmočnejša skupina katoličanov. V nadškofiji je med 29 duhovniki 12 Slovencev. Slovenci so po vseh župnijah častno zastopani v cerkvenih odborih. Veliko je v Srbiji tudi slovenskih redovnic. Doma niso mogle delovati in so odšle na jug, kjer so jih radi sprejeli.
Sedanji predsednik zahodnonemške vlade kancler Kurt Kiesenger
s Sovjetsko zvezo. Erhardova politika je tako doživela polom in posledica je bil njegov odstop in prihod na oblast velike nemške koalicije s Kiesingerjem in Brandtom na čelu.
Novi nemški kancler si je takoj postavil dva cilja: obnoviti nem-ško-francosko sodelovanje ter normalizirati odnose z vzhodno-evrop-skimi državami. Tako je bila prva Kiesingerjeva pot v inozemstvo prav v Pariz. V francoski prestolnici se je mudil 36 ur, v petek 13. in v soboto 14. januarja.
SADOVI SREČANJA V PARIZU
Kiesinger je najprej smatral za potrebno, da se generalu De Gaul-lu opraviči za hladne odnose, ki so vladali med Parizom in Bonnom v času Erhardove vlade. Zato je v napitnici dejal, da je srečen, ker se je srečal z enim naj-večjih državnikov sedanjega časa. Na besede francoskega zunanjega ministra Couve de Murvillea: »Če zadnje čase stvari niso šle tako, kot bi morale iti, ni krivda Francije,« je pridal svoj »confiteor« : »Zares je nekaj na tem.« Francosko javnost si je skušal pridobiti tako, da je položil venec na grob neznanega vojaka.
Razgovori so zato potekali v prisrčnem ozračju, dasi se je pokazalo, da je precej vprašanj, v katerih se obe vladi ne strinjata, npr. sedanja vloga atlantske obrambne organizacije NATO, pristop Vel. Britanije k evropski gospodarski skupnosti, politika do ZDA, zlasti v zvezi z vietnamsko vojno, nemška vzhodna meja ob Odri in Nisi. Toda ta različnost pogledov ni motila uspešnosti sestanka, saj je bil po besedah Couve de Murvillea namen tega sestanka predvsem sproščeno, izčrpno in konkretno obrazložiti stališča in smotre obeh vlad. Tudi kancler Kiesinger je po vrnitvi v Bonn zatrdil, da sta obe strani prišli do ugotovitve, da ni tako velikih nesoglasij, ki bi mogle preprečevati v bodoče sodelovanje med obema državama. Francoski zunanji minister je bil še bolj optimističen. Dejal je: »Prepričan sem, da bo poživitev francosko-nemške pogodbe sedaj mogoča v konkretni obliki. Menim, da smo poživili francosko-nemško pogodbo v duhu, v katerem je bila sklenjena in v vsej njeni vsebini.«
Politični komentatorji vidijo najvažnejši rezultat pogovorov v
sklepu, da bosta Pariz in Bonn tesno vskladila svojo politiko do držav vzhodne Evrope. Glede tega je francoska vlada baje dala zagotovilo Kiesingerju, da ga bo podprla tako kot tolmač nemških interesov kakor tudi po svojem vplivu, ki ga ima med nevezanimi državami. Ugotovljena je bila nekaka vzporednost med stališčem obeh vlad o odnosih med Vzhodom in Zahodom. Glede tega se je nemška politika občutno približala francoski, kar je kancler Kiesinger izrazil z besedami: »Premagati hočemo stalno nasprotovanje dveh blokov v Evropi, ker smo prepričani, da samo s tako pomiritvijo lahko upamo v rešitev nemškega vprašanja.«
Dosledno tej izjavi je kancler Kiesinger na prvi tiskovni konferenci po svojem povratku iz Pariza dejal, da si bo njegova vlada prizadevala za čimprejšnjo ureditev odnosov z Jugoslavijo, kakor tudi z ostalimi vzhodnoevropskimi državami. Razumljivo, da je ta izjava našla topel odjek v jugoslovanskih političnih krogih. »Za nas je — piše beograjski dnevnik Politika — ta izjava velikega pomena. Prekinitev diplomatskih stikov, ko smo priznali Vzhodno Nemčijo, s strani bonnske vlade z našo državo je zadržala obojestranski razvoj dobrih odnosov, dasi z naše strani dobre volje in pripravljenosti ni nikdar manjkalo.«
V	Sovjetski zvezi pa so ostali precej hladni do Kiesingerjevih izjav, v katerih izraža željo po pomirjenju z vzhodnim blokom. Brežnjev, glavni tajnik sovjetske partije, je 13. t. m. v mestu Gorki dejal, da sicer zahodnonemška vlada mnogo govori o želji, da bi prispevala k zmanjšanju napetosti v Evropi, toda po njegovem mnenju gre samo za besede, ker so ostali smotri nemške osvajal-nosti nespremenjeni, med ljudstvom pa tli slej ko prej močna težnja po maščevanju. Za Brež-njeva je priznanje Vzhodne Nemčije kot neodvisne in suverene države eden temeljnih pogojev, ki jih je treba sprejeti, če se hoče dejansko normalizirati stanje v Evropi.
Na sestanku v Parizu je bilo seveda govora tudi o odnosih do ZDA. Kiesinger je izrazil prepričanje, da francosko-nemško zbli-žanje ne bo povzročilo napetosti z ZDA in drugimi zavezniki, saj to zbližanje samo prispeva k pomirjenju na svetu, Zahodna Nemčija pa namerava še naprej pripadati k NATO organizaciji in je zato naklonjena navzočnosti ameriških čet v Evropi.
Pomoč Jugoslavije za poplavljence
Dne 12. januarja je preko obmejnega prehoda pri Rdeči hiši prišlo v Italijo sedem velikih tovornjakov raznega blaga, ki ga je mednarodna pomoč iz Ljubljane namenila poplavljencem v Latisani. Natovorjenih je bilo 125 ton drv za kurjavo, veliko število odej, 14 štedilnikov in velika količina raznega blaga, katero bo poplavljencem, ki so vse izgubili gotovo dobrodošlo. Po kratkem pregledu na meji so tovornjaki v spremstvu italijanske policije nadaljevali pot proti Latisani. Av-tokolono je spremljal predsednik društva mednarodne pomoči iz Ljubljane Adam Griinfeld. Na meji ga je pozdravil in se mu zahvalil za tako izdatno pomoč predsednik goriškega Rdečega križa.
Mesec za lialcIiSki lisk
Križišče na Balkanu
MSGR. ANDREJ PANGRAZIO :
POSLANSTVO KATOLIŠKEGA TEDNIKA
Naši katoliški tedniki imajo v današnjih časih izredno važno poslanstvo, ki jih dela tako potrebne, da bi jih bilo treba priklicati v življenje, če jih ne bi bilo. Zlasti morajo vršiti četvero nalog:
1. Svojim bralcem morajo posredovati koncilskega duha, kar naj se potem odraža v grajenju močnih in dorastlih krščanskih osebnosti ter v prisotnosti katoličanov v današnjem svetu, sodelujoč pri reševanju aktualnih problemov, ki tarejo sedanjo družbo.
2. Katoliški tedniki morajo neprestano oblikovati javno mnenje. Včasih nenadoma kako vprašanje razburka duha vernikov, kakor npr. nedavno zadeva raz-poroke v Italiji. Kdo naj tedaj nastopi v obrambo katoliških načel, če ne ravno katoliški tednik? Katoliški tednik mora biti kakor nočni čuvaj, ki takoj bije plat zvona, komaj zapazi nevarnost. Poleg tega pa mora katoliški tednik vztrajati na nekaterih sodobnih problemih kot so laični apostolat, Cerkev v sodobnem svetu, kultura, tisk, radio, televizija in družba ter bralce informirati, da bodo imeli v teh stvareh vedno zdrave in pravilne poglede.
3. Katoliški tednik mora biti prežet z voljo za dialog tako z enako mislečimi kot z idejnimi nasprotniki. Kadar vodi polemiko, naj bo ta dostojna, prepričljiva in duhovita; na splošno naj se pa tega izogiba, kajti stalno kritiziranje vsega, kar storijo drugače misleči, bi mu dalo pečat časopisa, ki ne zna drugega kot grajati in bi znižalo njegov ugled. Kadar je govora o komunizmu, je treba to storiti umerjeno, če hočemo, da bo pisanje prepričevalno in s tem učinkovito.
4. Ker je katoliški tednik kot tak vedno sredstvo apostolata, naj nikdar ne zgubi izpred oči življenje, ki se razvija v škofiji in njenih župnijah. Pisal bo o njih problemih, težavah, težnjah in prizadevanjih. Poročal bo pa tudi o življenju Cerkve, te velike skupnosti vernih ljudi in jo vedno znova znal prikazati kot rešilno desko zveličanja. Na ta način bo res postal okno v današnji svet.
t ANTON ISKRA
»Po novem letu me bodo operirali, potem pa, kakor bo, bo dobro.« tako je g. Anton Iskra izjavil še na Sveti dan v »svoji« cerkvi Marijinega imena v Rimu. Toda Bog je odločil drugače. V četrtek, 12. januarja 1966 popoldne ga je po težki bolezni poklical k sebi. Tako smo izgubili požrtvovalnega, zavednega slovenskega duhovnika, ki je zvesto služil svojemu Gospodu, kamor koli ga je poslal.
Rodil se je v Begunjah na Gorenjskem leta 1916. Imel je vse gorenjske značilnosti: na zunaj odločen, stvaren in nepopustljiv, v srcu pa dober in prizanesljiv do vseh. Ljudsko šolo je končal v Radovljici, ostali študij pa v Ljubljani, kjer je bij meseca junija 1941 posvečen v duhovnika. Ni mogel več v domačo faro, ker je bila Gorenjska zasedena po Nemcih. Skupaj z ostalimi zavednimi Slovenci se je umaknil v Italijo in prevzel nase težki begunski križ. Kjerkoli je bil, povsod je vršil poslanstvo Kristusovega služabnika; posebej se je zavzel za mladino.
Ko se je ustalil v Rimu in nadaljeval študij svetopisemskih ved, je stalno obiskoval taborišča in lajšal trpljenje, kjerkoli je mogel. V pismenih stikih je bil s številnimi visokošolci še potem, ko so odpotovali v druge države v Evropi in onstran morja. Od leta 1950 do 1966, ko je odšel v bolnico, je vodil slovenske oddaje v vatikanskem radiu. Tem je posvetil vse svoje moči. V njih je videl edino poslanstvo, ki ga lahko še vrši za Slovence.
Medtem je prevzel vodstvo cerkve Marijinega imena v Rimu. Tu se je posvetil z vso ljubeznijo dušnopastirskemu delu in poživljal versko življenje tako, da so ga vsi občudovali. Organiziral je duhovne vaje, poskrbel za krste in poroke, obiskoval bolnike in pomagal siromakom, ki so kmalu spoznali, da nihče zaman ne trka na njegova vrata. Istočasno je bil tudi v službi na rimskem vikariatu. Tudi tam so ga vsi cenili zaradi njegove vestnosti in načelnosti.
Zadnja leta mu je neozdravljiva bolezen
počasi jemala moči. Kljub težavam pa je do zadnjega vršil svoje duhovniško poslanstvo. Se iz bolnice se je vračal ob nedeljah domov, da bi poskrbel za redno božjo službo in tolažil tiste, ki so bili v skrbeh za njegovo zdravje. Z zdravniki je upal tudi on, da bo s svojo močno naravo premagal bolezen. Toda vse je bilo zaman. Ob skrbnem varstvu svojih prijateljev, duhovnikov in slovenskih šolskih sester, ki so bili pri njegovi bolniški postelji v zadnjem času noč in dan, je prenehalo biti njegovo plemenito srce.
Rimski Slovenci so imeli v njem iskrenega prijatelja. Z veseljem jim je odstopil cerkev za njihove prve verske prireditve. Vedno se je zanimal za njih delo in kadar je mogel, je prišel med nje. Bil je vedno pripravljen priti v spovednico, kadar koli ga je kdo naprosil. Sedaj je končal svojo zemsko pot. Nosil je kot zvest Kristusov služabnik njegov križ do konca.
Tako vemo, da ga je Bog poplačal za zvestobo, kakor samo on zna, mi pa ga bomo ohranili v trajnem hvaležnem spominu!
RAZNO
Prenovljena lateranska palača
Poleg rimske cerkve sv. Janeza stoji Lateranska palača, ki je bila včasih papeževa rezidenca. V njej je bil misijonski muzej. Janez XXIII. je odločil, naj palačo temeljito popravijo. Dela so trajala tri leta in pol. V pomladanskih mesecih bodo prenesli v Lateransko palačo vse urade rimske škofije. Tako bodo tudi uradi rimske škofije pri rimski stolnici. V Lateranu bo bival tudi papežev vikar za rimsko škofijo, ki je sedaj kardinal Traglia.
Koncilski dekreti v arabščini
V	Kairu v Egiptu je izšel prvi zvezek (toncilskih dekretov in konstitucij v arabskem prevodu. Sledila bosta še dva zvezka.
Molitvena osmina za cerkveno edinost
V	dneh molitvene osmine za cerkveno edinost od 18. do 25. januarja se Apo-stolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici obrača na vse slovenske vernike v mestu in podeželju, da po želji Cerkve veliko molijo za zedinjenje vseh kristjanov in da sploh poživijo svoje zanimanje za pereče vprašanje vsekrščanske edinosti.
Letos obhajamo 1100-Ietnlco, odkar sta preko naše dežele potovala s slovanskega vzhoda v Rim sv. brata Ciril in Metod, da bi rimskemu papežu predložila svoje delovanje in od njega prejela priznanje slovanskega bogoslužja ter najvišje pooblastilo za Izgradnjo cerkvene uredbe med slovanskimi narodi. Sveta brata sta tako vključila slovanske narode v katoliško Cerkev. Ce so poznejša stoletja privedla do ločitve med krščanskim vzhodom hi Rimom, ostajata sveta brata kot apostola krščanske edinosti in kllcarja k združitvi ločenih bratov.
Ekumensko zedlnltveno delovanje, ki si ga je II. vatikanski cerkveni zbor postavil
za enega izmed poglavitnih namenov, naj zajame vsakogar, da bo po svojih močeh, to je z molitvijo in žrtvami, prispeval, da bi se vsi verujoči v Kristusa zedinili in tako ojačili v svetu odrešilno poslanstvo Cerkve.
V	Gorici se je pred dobrim letom ponovno osnovalo »Apostolstvo sv, Cirila in Metoda« ter obnovilo delo, ki ga je prekinil fašizem. Združba šteje že skoro 100 članov. Vabi vse, ki Jim je drago ekumensko gibanje za zedinjenje vseh kristjanov, zlasti slovanskih ločenih bratov, naj pristopijo vanjo. Nabavijo naj si glasilo »Kraljestvo božje 1967«, proučavajo ustrezne koncilske dokumente in zlasti veliko molijo, naj bi po božji dobroti vsi kristjani poslali spet »eno v Kristusu«.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda vabi člane in druge vernike k zedinitveni pobožnosti, ki se bo vršila v nedeljo, 22. t. m. ob 15. uri v cerkvi sv. Ignacija v Gorici.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici
že v dobi rimskega cesarstva je bilo mesto Singidunum, današnji Beograd, važna postojanka: ne samo vojaško središče, ne samo naravna trdnjava, obdana od dveh širokih rek Save in Donave, ampak tudi trgovsko središče. Že v rimski dobi je bilo tu križišče cest.
Do zdaj še nihče ni točno ugotovil postanka beograjske škofije. Verjetno je bila prav kmalu ustanovljena. Kmalu po »rimskem miru« cesarja Konstantina, ki je dal svobodo kristjanom, pa zasledimo celo imena beograjskih škofov, seveda takrat je bila to škofija Singidunum. Celo nekatere letnice škofovanja so znane: od 335 do 370 je bil škof Ursucij in od leta 370 do 381 škof Sekundian.
Kako bogato je bilo že razvito tedaj življenje Cerkve, priča dejstvo, da so poleg škofije Singidunum obstajale na Balkanu tudi druge škofije: Semendria (Smederevo), Vinacium (Kostolac), Nissus (Niš). S prihodom Slovanov na Balkan je ta prva doba končana z razpadom rimskega cesarstva.
Je tragika za narod, ki še danes toliko hvaležnost slovanskima apostoloma Cirilu in Metodu izkazuje, da ni ostal v edinstvu s katoliško Cerkvijo. Vpliv Carigrada je bil prevelik in je tiral te kraje v razkol skoraj avtomatično.
Veliki ruski filozof in teolog Solovjev se je trudil, da bi dokazal, da Rusi nikoli niso bili v formalnem razkolu. Njegovi dokaži niso prepričali. Isto je s srbsko pravoslavno Cerkvijo. Treba jo je sprejeti kot dejstvo, dasi so sledi prehoda v pravoslavje nejasne. Danes je stvarnost: Beograd je sedež srbskega pravoslavnega patriarha.
Prav gotovo se je tragika razkola povečala, ko so na eni strani turški vdori mučiU pravoslavne kristjane, na drugi strani pa izzvali križarske vojske. Beograd je postal neizogibno križišče in prizorišče bojev. Kdor je imel to trdnjavo, je držal v svoji lasti Balkan.
Pa niso pravoslavni ljudje trpeU samo pod turškim kopitom. Trpeli so tudi pod kopiti križarskih konjenic katoliškega Zahoda. In v tem je tragika, da je »slučajni« razkol v veliki meri zaradi križarskih vojsk postal zavesten, prešel »v kri« in poglobil prepad med pravoslavnimi in katoličani.
Za časa turških vpadov in še kasneje so bili edini katoličani v Beogradu dubrovniški in bosanski trgovci. Res se v cerkvenih dokumentih še tu in tam omenjajo beograjsko-smederevski škofje. Ce-
lo	to je zaslediti, da je bilo neko dobo v Beogradu osem katoliških cerkva in pet samostanov. A sledi vedno bolj izginjajo. Katoličani so se v glavnem izselili iz tega ozemlja in beograjska nadškofija je ostala le naslovna nadškofija in so jo podeljevali naslovnim škofom. Kar je pa še po Balkanu ostalo katoličanov, vse tja do Crne gore in Hercegovine, jih je zadela ista usoda: ali so se izselili, ali pa prešli v islam ali v pravoslavje.
Iz burne dobe turških vpadov so ostale v zgodovini zapisane tri trdnjave: Dunaj, Beograd, Carigrad. Vihra je mimo. Že davno se je polegel prah za turškimi In križarskimi konjenicami. Pa vendar vse do prve svetovne vojne na to ozemlje katoliška Cerkev ni mogla vzpostaviti rednega cerkvenega življenja. Edina katoliška kapela je bila na poslaništvu avstroogrske monarhije v Beogradu.
Leta 1914 pa je bil sklenjen srbski konkordat in z njim je bila ustanovljena nadškofija v Beogradu. Šele čez deset let nato je bil za prvega beograjskega nadškofa imenovan bosanski frančiškan Rafael Rodič. Omenjena avstroogrska kapela je bila le malo povečana in s tem postala beograjska katoliška katedrala. In to je še
danes: »stolnica« in obenem župnijska cerkev Kristusa Kralja.
Načrti za gradnjo nove stolnice so žalostno propadli, škof Rodič se je umaknil novoimenovanemu nadškofu dr. Josipu Ujčiču, dolgoletnemu profesorju na ljubljanskem bogoslovju. Po njegovi smrti 1964 ga je nasledil sedanji nadškof Gabrijel Bukatko, ki je obenem administrator križevske škofije vzhodnega obreda.
Med obema svetovnima vojnama so se počasi oblikovale v nadškofiji župnije; seveda jih tvorijo v glavnem priseljenci. Tako moremo danes statistično ugotoviti, da je v Beogradu samem pet župnij: Kristus Kralj, ki je obenem stolna cerkev; sv. Peter (jezuiti), sv. Marija (asumpcio-nisti), sv. Anton (frančiškani), sv. Ciril in Metod (lazaristi). Izven Beograda zbirajo raztresene katoličane po diaspori sledeče župnije: Smederevo, Šabac, Kraljevo, Kragujevac, Niš, Bor, Zaječar, Ravna Reka. Tudi te župnije imajo svoj pomen. In neprecenljive vrednosti je delo misijonarjev, ki so pred vojno in še zdaj po vojni prekrižarili ves Balkan v pravem cirilmetodljskem duhu. Čeprav je bilo njihovo delo osredotočeno v razpršene katoličane in je včasih prinašalo velika razočaranja, vendarle je po njih katoliška Cerkev postala na Balkanu ne samo prisotna, ampak je dobila drugačno podobo, kot so jo iz roda v rod podajali pravoslavni Srbi. Lahko rečemo, da je vse to delo veliko pripomoglo do tega, kar se je začelo v zadnjem desetletju.
Niso pozabljene napake preteklosti, še manj rane bližnje preteklosti. Črni in krvavi madeži se v narodih težko izbrišejo. A skupna bolečina zdravi. In čas sam kliče, še predno je katoliška Cerkev napravila zgodovinski korak in na koncilu zmolila konfiteor, se je začel tajati led na Balkanu. V vrstah izobražencev, dobrih vernikov in tudi v vrstah duhovnikov
je vedno bolj občutno postalo spoznanje, ua težki borbi z orezDOznim komunizmom ne ootto kos, če katoliška cerkev tuui zanje ne nastavi svojih ramen.
freveč povrsmsko bi presojali položaj, če bi spremembo iskali samo v tem. Mla-ue generacije je začel oblikovati nov duh, ki tako biagoaejno veje prav iz tistega Carigrada, iz katerega so podedovali razkol. Vsako prerokovanje za bližnjo bodočnost je brez pomena. Morda bo do zedinjenja preteklo veliko vode mimo Beograda. A nekaj je značilno: komunizem
oi	raa vzgojil nove ljudi brez Boga in v marsičem ni uspel. A istočasno je pomagal idealnim mladim ljudem, da so se dvignili nad sebe, nad vsedlino narodove zgodovine in nacionalne ozkosti, celo nad bližnjo preteklost, ki je na vsak način boleča, in prihajajo do spoznanja, da je v edinstvu s katoliško Cerkvijo bodočnost balkanskega krščanstva.
Kakor je bilo za mnoge nemalo presenečenje, je vendarle čisto dosledna posledica vsega, kar se danes na Balkanu snuje, da je beograjski patriarh vsaj ob zadnji uri poslal na koncil svoja opazovalca dr. Dušana Kašiča, rektorja pravoslavnega bogoslovja Sv. Sava, in dr. Lazarja Milina, profesorja.
Kot preroška simbolika se danes na križišču Balkana srečavajo trije elementi: srbsko pravoslavje v osebi patriarha Germana, katoliška latinska Cerkev v osebi nadškofa dr. Bukatka in istočasno uniati v osebi istega moža, ki je obenem še vedno poglavar vseh katoličanov vzhodnega obreda v Jugoslaviji.
Prišel je čas, ko naj ponavljanje starih fraz o katolicizmu ali pravoslavju nadomesti miren, stvaren dialog; ko naj topot križarjev ali Turkov nadomesti skupna molitev; ko naj prepad, ki je brez osebne krivde milijonov med katoličani in pravoslavnimi, zasuje ljubezen.	F.	S.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiHiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin
Velika Britanija bi rada vstopila v evropsko gospodarsko skupnost
2e leta 1963, ko so bili na vladi še konservativci, je Vel. Britanija skušala doseči vstop v evropsko gospodarsko skupnost (EGS). Tedaj je to namero preprečil francoski predsednik De Gaulle, ki je stavil svoj veto.
Po štirih letih je sedaj laburistična vlada tista, ki bi se rada vključila v EGS, toda nevarnost, da De Gaulle spet prepreči to namero, je ostala skoraj enako velika kot pred leti. Zato se je odločil angleški ministrski predsednik Wilson, da obišče vse tiste države, ki tej Skupnosti že pripadajo, pozve njih mnenje, posluša njih stališče in šele potem zaprosi za formalen vstop v skupnost.
Začel je najprej z Italijo, saj dobro ve, da je Italija ves čas zelo naklonjena britanski želji in precej gorka na trdoglavega francoskega generala. Podpredsednik Nenni je prod kratkim dejal, da če Francija ne bo za sprejem Vel. Britanije, jo bodo pa sprejeli kar brez nje.
Wilson je mogel torej računati na topel sprejem in polno razumevanje italijanske vlade. Tako je tudi bilo, ko je ta ponedeljek, 16. t. m. prišel v Rim. Bilo je izrečenih mnogo laskavih besed, a srčika vsega srečanja je bila, povedati italijanskim državnikom in po njih ostalim vladam, ki zastopajo svoje države v EGS, da ima Vol. Britanija jasne namene, ko v gospodarsko skupnost vstopa, da sprejema pogodbo v celoti, da se ne priključuje zaradi gospodarskih slabosti, saj se položaj v Angliji nenehno zboljšuje. Korist bo ime-
la tudi sama skupnost, saj bi se z vstopom Vel. Britanije ustvarilo gospodarsko področje s preko tri sto milijoni prebivalcev. Britanski zunanji minister Brovvn je pa s svoje strani orisal celoten potek, kako je prišlo do tega, da se je Vel. Britanija odločila za vstop v evropsko gospodarsko skupnost.
Seveda pa bo stališče De Gaulla imelo vso svojo težo, ko bo šlo za pripustitev Vel. Britanije. Na zadnjem francosko-nemškem srečanju v Parizu je bilo govora tudi o tem pristopu. Nemški kancler KieL singer je časnikarjem povedal, da sta pariška in bonnska vlada soglasni v mnenju, da je treba najprej zvedeti, kaj Wilson pravzaprav hoče. Wilsonovo potovanje po evropskih prestolnicah bo to zagonetko gotovo pojasnilo; šele potem se bodo lahko začela posvetovanja med šestimi vladami ter tudi med Bonnom in Parizom. Nemčija je sicer glede Vel. Britanije za politiko »odprtih vrat«, De Gaulle pa vztraja na svoji rezerviranosti, ker je mnenja, da je London preveč odvisen od VVashingtoma tako gospodarsko kot politično.
Novi slovenski novomašniki v tujini
Med argentinskimi Slovenci so bile v decembru kar tri nove maše. Gre za sledeče novomašnike: salezijanca Janeza Langusa in Alojza Tekavca, ter svetnega duhovnika Mirka Grbeca.
Beograd, mesto na sotočju Save in Donave ter kraj, kjer se srečavata Vzhod in Zapad In kjer se preliva latinska kultura v bizantinsko, nudeč sedanjemu pokoncilskemu času vrsto možnosti za Iskren ekumenski dialog
Zakaj štediti prav pri Slovencih
Državni podtajnik za notranje zadeve poslanec Ceccherini in goriški prefekt sta obiskala prve dni tega meseca Sovodnje, kjer sta se sestala z županom in drugimi člani občinskega odbora. Iz časopisov smo zvedeli, da je med njimi tekel pogovor tudi glede osnovnih šol v občini in otroškega vrtca na Vrhu ter da je državni tajnik svetoval, naj bi vse osnovne šole koncentrirali v Sovodnje in tudi otroke z Vrha raje vozili v Sovodnje, kot pa da bi gradili vrtec v vasi. Na tak način bi prihranili na stroških.
Iz časopisnega poročila kaže, da se župan z nasvetom strinja!
Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici pa se s tako šolsko politiko ne strinja in odločno nasprotuje nasvetu državnega podtajnika ter svetuje občinskim upraviteljem v Sovodnjah, naj vztrajajo na tem, da ostanejo osnovne šole tam, kjer so, saj so vendar zakonito priznane. Ohraniti se mora tudi šola v Gabrjah! Koliko je osnovnih šol v državi tudi z enim samim učencem, pa z dvema ali tremi!
Tudi vrtec je treba zgraditi na Vrhu, saj je vendar najnovejša vladna politika ta, da se šolske stavbe gradijo tam, kjer so učenci doma.
Prevažanje otrok v vrtec v Sovodnje bodi le začasno, dokler se ne zgradi vrtec na Vrhu; toda občinska uprava mora za vsako ceno vztrajati na tem, da se vrtec zgradi.
Državni podtajnik poslanec Ceccherini dobro ve, da se nikjer v državi zaradi štednje ne držijo nasvetov, kot jih je izrazil v Sovodnjah, še najmanj pa pri nas. Dobro je namreč znano, da so v Mavhi-njah in drugod v slovenskih vaseh otvo-rili italijansko šolo tudi samo za enega, dva, tri italijanske učence.
Zakaj naj bi torej morali štediti ravno pri nas Slovencih?
Slovenci v Italiji smo enakopravni državljani, plačujemo davke in naši mladeniči služijo v vojski. Zaradi tega upravičeno zahtevamo, da se naše šole spoštujejo.
Sami pa si ne smemo kopati groba, uaj pridejo nasveti s še tako visokega stola!
* * #
V	Tarčentu so 6. t. m. odlikovali z zlato kolajno bivšega goriškega župana dr. Ber-nardisa, in sicer za zasluge, ki da si jih je pridobil, ko je skozi trinajst let vodil goriško občino.
Vodstvo demokratske zveze v Gorici se be strinja s trditvijo, da je vse goriško ljudstvo gojilo do njega in da še danes g°ji veliko spoštovanje in hvaležnost.
Za časa njegovega županovanja namreč, zlasti tja do leta 1957, smo goriški Slovenci trpko občutili njegovo trdo politiko do nas in mirne vesti lahko trdimo, da bam ni bil naklonjen in da je kaj rad kratil naše pravice. Lahko bi tu našteli dokaj hudih primerov.
Sele pozneje, ko smo se demokratični Slovenci odločili za politiko zbliževanja s krščansko demokracijo, da bi v sodelo-Vanju z njo dosegli to, kar nam pritiče, te dr. Bernardis tu pa tam sprevidel. Me-bhno pa, da je to bilo zaradi odločitve Krščanske demokracije, ki je v nas videla Zaveznike in ne sovražnike, in ne zaradi bjegove spreobrnitve!
S temi besedami je mišljen dr. Bemar-
Pogajanja v Trstu
dis kot politik tistega časa in ne kot oseba.
Gorica, dne 10. januarja 1967 Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici
Z GORIŠKEGA
Statistika goriške cestne policije
Prejšnji teden se je zaključila vsedržavna akcija za večjo varnost prometa na cestah v Italiji.
V prvem oddobju od 22. do 31. decembra, to je med božičnimi in novoletnimi prazniki, je cestna policija zabeležila v naši pokrajini eno smrtno žrtev, 21 ranjenih in 8 pokvarjenih vozil. V istem oddobju 'lani je bila pri 19 cestnih nesrečah ena sama smrtna žrtev, 12 ranjenih in 6 pokvarjenih vozil. Od 1. do 7. januarja ni bilo nobene smrtne žrtve, 4 cestne nesreče s štirimi ranjenimi in 6 pokvarjenih vozil. Lani v istem oddobju pa so zabeležili 10 prometnih nesreč enega mrtvega in 7 ranjenih.
V času vsedržavne akcije je goriška cestna policija naložila 444 glob (lani 543), v vsem letu 1966 pa je ista policija iz Gorice in Tržiča naprtila 17.935 glob za cestne prekrške in s tem dosegla vsoto 49.498.150 lir.
Izvidnice cestne policije so prevozile 543.344 km cest. Ugotovile so 610 prometnih nesreč z 28 smrtnimi žrtvami in 441 ranjenimi. Število mrtvih in ranjenih se v primeru z letom 1965 ni znižalo, a zelo se je pa zvišalo število novih avtomobilov in s tem tudi cestni promet.
Najmanj nesreč in največ prekrškov je bilo v mesecu avgustu, znamenje da je bila tedaj cestna policija zelo številna in budna.
V	javnih dvoranah
prepovedano kaditi
Goriški prefekt je izdal ukaz, da je od ponedeljka, 16. januarja dalje iz higienskih ražlogov prepovedano kaditi v vseh javnih dvoranah goriške pokrajine. To so vse kino dvorane, gledališke dvorane, športne in podobne. Agenti javne varnosti bodo pazili, da se ta prepoved izpolnjuje, lastniki dvoran pa bodo morali na vidnih mestih postaviti napise s to prepovedjo. Kdor se prepovedi ne bo držal, bo kaznovan po zakonu.
Občinstvo bo te prepovedi gotovo veselo, kadilci pa nekoliko manj.
Širite »Katoliški glas"
V	nedeljo 22. januarja bo v župni cerkvi v Skednju ob 16. uri sv. maša v staroslovenskem jeziku in bizantinskem obredu.
Pozdrave iz Švice je poslal ob novem letu potovalni urad v Einsiedeln-u, kjer smo bili lansko leto na romanju. Prav tako so poslali pozdrave nekateri hoteli, kjer smo stanovali. Vabijo nas ,naj se vrnemo v Einsdedeln leta 1970, ko bodo prirejali pred baziliko Calderonovo igro Veliki oder sveta.
Spet so motili božično polnočnico
Januarska številka »Družine« poroča;
»Manj veseli dogodek so bile motnje polnočnice pri frančiškanih in v stolnici v Ljubljani. V stolnici se je nemir polegel pri nadškofovi pridigi, pri frančiškanih pa je trajal dlje. V tej cerkvi so bili neznanci tako predrzni, da so napeli jermen od glavnih do stranskih vrat, ki vodijo na prosto. Toda ljudje so jermen kmalu raztrgali. Glavni povzročitelji nemirov so bili mladostniki z beatniškimi frizurami. Nekateri so bili tudi vinjeni. Seveda je tako vedenje obsojanja vredno. Pri božični polnočnici si človek še posebej želi miru. Kalivci miru naj ostanejo doma! Kdor pa pride v cerkev, naj se vede, kakor se za ta prostor spodobi. Nosilcem beatniških frizur svetujemo, naj se zgledujejo po svojih kolegih v Firencah. Pri papeževi polnočnici so se zelo dostojno vedli.«
Nato ista številka »Družine« dodaja;
»Udeležba pri polnočnicah je bila letos večja; gotovo tudi zato, ker je prišel božič na nedeljo, prost dan. V letu 1967 bo prišel božič na ponedeljek. Ali bo dela prost dan? Vsi verni Slovenci si to želimo!«
Velika zmagovalka
Pred poldrugim letom je Slovenski oktet iz Ljubljane — tedaj je bil še živ tenorist Janez Lipušček — posnel na magnetofonski trak sedem božičnih pesmi za slovenske rojake v ZDA. Za letošnji božič se je knjižna založba »Mladinska knjiga« odločila, da te pesmi izda na gramofonski plošči tudi za »domače« Slovence. Njena odločitev se je izkazala za izredno dobička-nosno. Plošča »Božične pesmi« je posekala vse dosedanje rekorde. Dasi je bila znatno dražja kot prejšnje (3600 din), je bilo v enem tednu prodanih 40.000 komadov. Založba je morala hitro naročiti nove, in tako so jih do konca leta 1966 natiskali že 50.000.
Pri slovenskem založništvu ne zanikajo, da bodo imeli precejšen dobiček. Prodaja »Božičnih pesmi« jim bo pomagala, da si bodo uredili finančni položaj. Dasi še vedno v Sloveniji božič ni dela prost dan, se pa vsaj to ime te dni v zvezi s ploščami povsod izgovarja. Ali je moralo ravno trgovsko podjetje oblastem pokazati, kaj si ljudje najbolj žele?
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Verski list za slovenske izseljence
Izšla je prva številka mesečnika za Slovence na tujem »Naša luč«, ki izhaja pri Mohorjevi družbi v Celovcu in ki ga širijo duhovniki, ki delujejo med slovenskimi izseljenci v Evropi. S to prvo številko leta 1967 je šla »Naša luč« že v šestnajsto leto. In v teh šestnajstih letih se je zelo razširila. Verjetno se bo letos še bolj uveljavila, ker je spremenila in zelo izboljšala notranjo ureditev. Opremo platnic je izdelal Klavdij Palčič. Kakor je razvidno iz omenjenega lista, deluje sedaj med Slovenci na tujem 20 duhovnikov; samo v Franciji jih je 6, v Nemčiji pa 8.
Ko to pišemo, še nimamo pri rokah točnih podatkov o poteku pogajanj strank leve sredine za sestavo tržaškega občinskega in pokrajinskega odbora. Pri Slovenski skupnosti so našemu dopisniku povedali, da bodo javnost točno obvestili o vsem, ko bodo pogajanja zaključena. Upamo, da bomo torej lahko našim bralcem kaj več poročali v prihodnji številki.
Kolikor nam je znano, se v imenu Slovencev pogajajo samo predstavniki Slovenske skupnosti. Socialisti niso poslali na pogajanja nobenega Slovenca, čeprav so pri njih organizirani. Tu imamo še eno potrdilo, da Slovenci v italijanskih strankah nič ne pomenijo in da je pravilno stališče Slovenske skupnosti, da moramo imeti Slovenci lastno politično predstavništvo. Brez tega bi šlo vse politično življenje mimo nas in proti nam in torej nikakor ni imel prav g. Boris Race, ki je na zborovanju S.K.G.Z. zagovarjal enako stališče, kakor ga zagovarjajo italijanske stranke. Ne vemo, kaj čaka Slovenska skupnost, da mu ne odgovori, saj gre za napad na njene korenine.
V	ostalem je znano, da je Slovenska
skupnost stavila kot pogoj za sodelovanje pri sredinsko-levi večini izpolnitev nekaterih točk, ki se nanašajo na Slovence. To se nam zdi pravilno. Slovenska skupnost ima svoj smisel in svoje mesto v tukajšnji razporeditvi političnih sil, če kaj doseže za slovensko narodno manjšino. To pa predpostavlja, da je neodvisna in da ni zgolj protestatama, kakor so komunisti ali psiupovci ter indipendentisti, ker od tega Slovenci prav ničesar nimamo. Ne zahtevamo, da doseže vse naenkrat, ker gotovo ni mogoče v tako kratkem času nadoknaditi tistega, kar je bilo uničeno ali zanemarjeno zadnjih petdeset let, toda uspehi morajo biti vidni, čeprav so postopni. Ce bo slovenska javnost videla, da bo za Slovence kaj dosegla, jo bo podprla in bo odobrila njeno delo. Slovenski katoličani iz srca želimo Slovenski skupnosti .veliko uspeha na tej poti.
Birmanci lansko leto v Sloveniji
V	ljubljanski nadškofiji je bilo lani birmanih 6.267 oseb, v apostolski administraciji Slovenskega Primorja pa 2.684.
Poslanstvo laikov
Zopet je pred nami lepa, nova, predvsem zelo koristna in potrebna knjižica! Pisatelju Knjižic dr. Janezu Jenku se je posrečilo, da je v tej knjižici na lahek način z mnogimi živimi zgledi iz življenja predstavil poslanstvo laikov, kakor ga zamišlja vatikanski cerkveni zbor. Razumljivo, da na 64 straneh male knjižice še daleč ni vse obdelano, to je le prva splošna razlaga v ljudski obliki in namenjena za vse. Že naslovna slika, kakor jo vidite tu na tej strani, lepo predstavlja vsebino, namen in cilj poslanstva laikov: vse ljudi razveseliti, razsvetliti z lučjo svete vere — po lastnem zgledu.
Naj navedemo nekaj misli iz koristne in optimistično pisane knjižice:
Sedanji čas je čas laikov, ki razumejo srečo krščanskega povabila in dolžnost, da se posvetijo službi odrešenja (papež Pavel VI.). Pogubno za današnjo Cerkev ni to, da se laiki mešajo med hierarhijo, ampak to, da pozabljajo na svoje dolžnosti v
božji službi (škof Schroffer, Eiehstatt). V konkretnih primerih, ki jih nalaga Cerkvi današnji čas, so izkušenejši laiki kakor pa mnogi člani hierarhije. Pomniti moramo, da pri graditvi Cerkve Sveti Duh deluje po vseh vernikih (škaf Hengsbach, Essen). Vse večja verska mlačnost izvira iz tega, ker laikom ne pustimo svobodne pobuda (škof Primeau, Manchester, USA).
Ob koncu drugega zasedanja vatikanskega koncila je papež Pavel VI. sprejel poslušalce laike. Ob tej priliki jim je povedal, da imajo veliko vloga pri izvajanju koncilskih odlokov v življenju, ker včasih bolje poznajo javno življenje in socialne odnose kakor člani hierarhije. Po koncilu se bodo na nek način vloge zamenjale: sedaj so škofje govorniki in vi poslušalci.
V	življenju pa boste morali biti vi govorniki, a škofje poslušalci (Der Sonntag).
Ta čas je nastopil. Laiki! Papež vas vabi: Bodite govorniki, bodite — apostoli!
					
    imunimi  .............................................................................................
Nedelja 29. t. m. bo nedelja za katoliški tisk. Podprimo ga I
 1 milili            ................................................................................................
*NTON VAN DE VELDE
Srce zmaguje
^==: ■.	== 58
Teden dni pozneje. Jon se vrne opoldne
12 svojega skladišča in razgrne pred !ko-
silotn svoj časopis. Chrisje sedi materi na
klenih, Peer so lovi z očenašem in Lientja
Todi muhe z očetovega krožnika. Tedaj
Plane Jon nenadoma:
»Nak, Greeta, bj rada kaj zvedela? Bain-
11	Lunders na begu z vsem kapitalom.
sto kmetov okradenih!« Zasmeje se
nekoliko škodoželjno. »Predstavljaj si,
otrok, da bi bij jaz njegov šofer, potem
^ ntoral zdaj tega lopova voziti v Švico!
aL srebljimo rajši. Peer, komolce z htize!«
Kiso še pet minut pri kosilu, ko se Idjavi stric Jodo.
“Glej si( stric, hočeš pirovaiti z nami?«
tričev obraz ne kaže posebnega teka. “Ke, otroci, meni je nekaj neprebavljiva obležalo v želodcu. Sta že slišala o
tistem Lundersu, tistem ničvrednežu, tistem nepridipravu?«
»Da, stric, toda ne razburjaj se zaradi njega 1«
»Ali tudi veš, Jon, da je ta prekleti...« —- pogled* mu ošine otroke — »da je ta... no, da je Lunders odnesel meni petdeset tisoč frankov?«
Greeta vzkrilkne in Jon ne ve, ali naj se smeje ali joka; no da, če stvar natanko pogledaš, je doletel strica s tem spet nov udarec in Jon nabere obraz v resnobne gube.
Jodo bj otroke za hip rad posadil ven-kaj, samo da bi se lahko naklel in si prevetril svoj stlačeni bes; zdaj pa mora besede izbirati in to ne gre, zares ne gre. »Oglasim se spet nocoj, tedaj bo drobiž v postelji-« In jo odkuri.
Jon in Greeta se spogledata.
»Polagoma prihajam do prepričanja, mož, da je pravzaprav sreča, če človek nima denarja.«
»Ah, otrok, filozofija revežev je prav preprosta: če nimaš vrvi, vežeš z nitjo. Naju je življenje že dostikrat potipalo. Najin kapital sedi tu za mizo; četudi ga-
rava zanj, pa nama daje za obresti veselje in pogum. Ko bi bil takrat — kje so tisti časi — podpisal spomenico s sto devetindevetdesetimi drugimi vred, bi sedel morda kot ataše v Carigradu...«
»Mož,« pravi Greeta, »potem bi te ne bila tako spoštovala, kakor sem te v letih najine stiske.«
»In tukaj« — Jon se je raznežil ob pečenem janjčku — »tukaj nama raste zoreče grozdje, ženka, in sonce našega življenja... (Peer! Mi ne umakneš rok iz svojega krožnika, pa pusti že Lientjo pri miru!) Sonce našega življenja — saj veš, Greeta, saj dobro veš, kako se glasi ta pesmica. Danes moram razpošiljati dokaj bal katuna. Kar pusti jabolka še za nocoj.«
Strica zvečer ni bilo nazaj, prav tako ne naslednji dan.
»I no,« pravj Jon, »vihar se je pač polegel sam od sebe. Kar je vzel Lunders s seboj, to je za večnost fuč. Stric naj se s tem sprijazni.«
»Tako hitro pozabljamo,« premišljuje Greeta na glas, »če ne zadene nas samih. Najprej je bil ob Phinetto — ona je bila vendar veselje zanj — nato pa ob denar!«
»Phinetta, punca, je bila navadna mrha, ne bodi grdo povedano. Prav je, da je Joda pustila, a daj — kar je bilo, naj nam ne dela težke glave. Jodo ima zdaj svoj nauk; prav pozno je opravil slavno šolo življenja... Midva sva si obleko v njej raztrgala, pa sva skušnjo le opravila. Daj mi še malo čaja. Jutri pojdem in poiščem novo stanovanje. Tvrdka Gerrits se bo razmahnila.«
Jonu pa ni bilo usojeno, da bi poiskal novo stanovanje, zakaj nesreča pride nepovabljena in vsebine naslednjega poglavja ni videl vnaprej.
Naslednjega dne je stal Nand v mansardi, Nand z nekaj mesecev staro brado in plahim, žalostnim pogledom.
»Greeta...« — bila je sama doma — »Greeta,« pravi Nand, »z Marijo ni nič več. Poslali so pome v kolonijo, ker so mislili, da bo... da bo...« (menca si oči), »da, h koncu gre, Greeta, šel sem takoj v bolnišnico, če jo hočeš še enkrat videti, ne smeš čakati.«
Greeti se tresejo noge. Zaloigra te človeške dvojice ji gre spet po glavi. Zdaj prihaja milost smrti nad revo, ki je ho-
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiin
tela življenje preprečiti. Greeta hoče takoj z njim, potom pa se nenadoma oglasi s teka na stopnicah — koliko nog je in strahoma posluša — in že ji prineso Jona z zlomljeno nogo v sobo.
»Držite jo!« ječi Jon. »Grectica, nič hudega, otrok, prav zares nič hudega. Hvala, ljudje božji, spustite me semkaj na stol, tako...«
Pomagači odidejo in šele nato spozna Jon, kdo je robati možak pri njih...
»Nand, daj Greeti požirek vode!«
Toda Greeta je že pokleknila k njemu. »Fant, fant, ali prihajajo nad nas res same nadloge?«
Da, ti hrabro in premehko srce, le izjokaj se spet enkrat! Veliko je treba prenašati...
»Ljubi Jon, kako se je to zgodilo?«
»Bedasta bala katuna, otrok, pa ravno na nogo. škrt! je reklo znotraj in Gerrits je ležal na tleh in se kremžil kakor punčara. Nič, ni, slišiš, pač pa bo šest tednov zabave... A povej mi no, od kod pa prihaja Nand na lepem semkaj?«
»Ah, da, še to na vrh. Kaj naj storim, Jon? Marija umira.«	(se	nadaljuje)
RZASKE
NOVICE
V kino dvorani v BAZOVICI bo v nedeljo, 22. januarja ob 17h Vodopivčeva spevoigra
Kovačev študent;
in
KONCE
¥
moškega zbora »Mirko Filej« iz Gorice, ki ga vodi Z. Klanjšček. Med odmori bo srečolov v prid katoliškega tiska. — Vstop z vabili, ki jih lahko dvignete v Slomškovem domu v nedeljo
pred prireditvijo.
Slovenska srednja šola v Nabrežini ima svoje ime
Te dni je prejelo ravnateljstvo slovenske srednje šole v Nabrežini sporočilo iz Rima, da je ministrstvo za šolstvo ugodno rešilo prošnjo o imenovanju te šole po nabrežinskem rojaku Igu Grudnu, pesniku naše kamnite obale ter nabrežinskih kamnarjev. Nabrežinska občina bo zdaj poskrbela za primerno napisno tablo, ki jo bodo vzidali na pročelje šole.
Poleg šole v Nabrežini sta do sedaj prejeli dekret o imenovanju tudi slovenska srednja šola na Opčinah (Srečko Kosovel) ter v Dolini (Simon Gregorčič). Na podlagi ministrske okrožnice 5. marca 1966 je predložila prošnjo in dokumentacijo za imenovanje po Francu Levstiku tudi slovenska srednja šola na Proseku. Niso pa do sedaj, v kolikor nam je znano, vložile take prošnje slovenske šole pri Sv. Jakobu in pri Sv. Ivanu v Trstu ter v Rojanu. Sicer ni roka za predložitev teh prošenj, a slovenska skupnost se le z začudenjem sprašuje, zakaj prav naše šole iz mesta tega niso storile.
Mednarodni turizem na Tržaškem naglo narašča
Na podlagi statističnih podatkov, ki jih je zbrala obmejna policija, je lani prišlo v Trst ali odšlo iz Trsta 8.965.674 tujcev, 9.453.134 Italijanov pa je istočasno prekoračilo svojo mejo v obeh smereh.
Med inozemci so prednjačili Jugoslovani. Leta 1963 jih je bilo komaj 478.334, leta 1966 pa že 4.001.497. V kratkem razdobju štirih let je število jugoslovanskih turistov torej narastlo skoro na desetkratno višino. Njihov pomen za tržaško področje je postal izredno velik, saj so postali najbolj donosen kupec najbolj različnih trgovskih predmetov.
Prvi za Jugoslovani so bili Zahodni Nemci. Bilo jih je 1.091.488. Avstrijcev je bilo le nekoliko manj: 920.629. Oboji so v primerjavi z letom 1965 potrojili svoje število. Sledijo jim Francozi: 772.932, njim Angleži: 550.576. Švicarjev je bilo 270.291, Holandcev 248.262 in Švedov 208.627.
Iz izvenevropskih dežel je prišlo v Trst največ turistov iz Združenih ameriških držav (134.332); niso manjkali niti Avstralci (43.518) in Novozelandci (15.674) ter Argentinci (6.839) in Južnoafričani (4.831). Prvenstvo iz vzhodnih dežel so odnesli Bolgari: 10.112, najmanj dela so pa dali državljani Sovjetske zveze, ki jih je bilo le 189.
Nov rekord je bil postavljen v preteklem mesecu na tržaškem področju. Tako so zabeležili v decembru nekaj nad 2.670.000 prehodov, od tega polovica s potnimi listi. Italijanski državljani so dali v obe smeri 851.021 prehodov, tujcev pa je bilo 514.855, oboji s potnimi listi. Samo Jugoslovanov je bilo s potnimi listi 480.200; prvi za njimi so Grki ,katerih so našteli 6.000, Nemcev pa je bilo komaj 4.000.
□ RIŠKE
NOVICE
V župnijski dvorani v Štandrežu bodo v nedeljo, 22. januarja ob 20. uri nastopili
VESELI PLANŠARJI
ki smo jih v Štandrežu že slišali in videli. Štandrežci in okoličani pridite, da preživite zabaven večer!
Lepa igra o slovenskem božiču
Draibosnjak-Hartmanova božična igra »Ta sveti dan, veseli dam, prirejena po slovenskih ljudskih izročilih s Koroškega, res zasluži, da bi si jo vsak slovensko čuteči človek ogledal, zlasti kadar jo poda tako zlita gledališka skupina kot so igralci in igralke Slovenskega gledališča iz Trsta.
Preteklo soboto zvečer in v nedeljo popoldne je to gledališče gostovalo z omenjeno igro tudi v Katoliškem domu v Gorici. V soboto je bila udeležba občinstva razmeroma slaba, boljša pa je bila v nedeljo, ko so meščani in okoličani dvorano skoro do kraja napolnili. Pa bi jo morali tako, kot je bilo to ob priliki »Divjega lovca« ali zadnje »Cecilijanke«. Vsi, ki bi lahko prišli, pa so ostali iz katerega koli razloga doma, so se oropali redkega umetniškega užitka, ki ga morda nikdar več ne bodo imeli prilike doživeti.
So pa zato tisti, ki so bili v dvorani, toliko bolj uživali ob izredno lepih prizorih, dovršenem podajanju, prijetno zveneči pesmi in utripom božično zasanjanih glais-bil. Zelo posrečena scenerija je pripomogla, da se je vsakdo od gledalcev takoj vključil v dogajanje na odru in se čutil povezanega z igralci. To so igralci zlasti v nedeljo tudi občutili in tako s srcem zaigrali kot že dolgo ne. Navdušeno ploskanje ob zaključku ter ponovno klicanje na oder jim je nudilo iskreno zadoščenje za ves trud, ki so ga v igro položili.
Že danes bi predlagali, da bi s to igro za prihodnji božič spet nastopili. Toda
V	nedeljo, 29. januarja bo v Katoliškem domu v Gorici
KULTURNI VEČER
posvečen katoliškemu tisku. Začetek ob 16. uri. Govoril bo msgr. Lojze Škerl, za njim pa bo nastopila dramska skupina iz Trsta z igro
»OJDIP IZ HIROŠIME«
Vstop prost ]
pričeti bi morali z nastopi že v adventu; tako bi ustvarili v našem ljudstvu tudi potom igrane besede tisto svetonočno razpoloženje, ki ga skuša Cerkev v srca svojih vernikov priklicati z zomicami in adventnimi nedeljami. Tudi na Koroškem jih bodo gotovo z veseljem sprejeli, saj je igra zrastla v njihovi sredi. Trije naši slovenski duhovniki s Koroške ( g. Vinko Zaletel ter gg. Čebul in Vošnjak) so si igro v Gorici že ogledali in bili polni hvale zanjo. Gotovo bodo oni na Koroškem zanjo najboljši glasniki.
Režiserju Gombaču naj velja vse naše priznanje. Znal je dojeti utrip slovenskega človeka, ki mu je vera bila spremljevalka skozi vse leto. Veseli smo, da so pri predstavah v Gorici odpadli nekateri nedo-statiki, katere je kritik (r + r) omenjal v zadnji številki našega lista. V prihodnje bi svetovali, da bi se pred nastopom občinstvu razložilo nastanek, zamisel in potek igre ter ga seznanilo z besedami, ki so našemu primorskemu ljudstvu tuje in jih zato ne razume.
Občinski svet razpravljal o mestni hranilnici
Seja goriškega sveta v ponedeljek, 9. januarja je bila popolnoma posvečena razpravi o perečih problemih goriške mestne hranilnice (Cassa di Risparmio). Debato sta sprožili interpelacija svetovalcev SOZ in komunistična resolucija. Interpelacijo slovenskih svetovalcev smo v našem listu že objavili. Vso zadevo v zvezi z mestno hranilnico je sprožilo splošno negodovanje javnega mnenja ob silno visoki odpravnini dosedanjemu glavnemu ravnatelju tega zavoda, ki znaša kar 189 milijonov lir. Po drugi strani pa je še več starejših upokojencev, ki se morajo zadovoljiti s skrajno nizkimi pokojninami. V zadnjih dneh je bilo mnogo govora o vsem tem tudi v mestnem tisku.
Na ponedeljkovi seji je župan Martina s tem v zvezi najprej podal mnenje občinskega odbora. Dejal je med drugim da odbor ne odobrava podobnih socialnih krivic ter se zavzema za pravičnejše po stopanje pri urejevanju življenjsko tako važnih zadev, kot so prav pokojnine. Na vsak način se bo pri pristojnih organih zavzel za resnične koristi nameščen~ov in za vedno pozitivnejše delovanje tega finančnega zavoda v korist celotne skupnosti. Zastopniki vseh političnih skupin so nato v splošni diskusiji podali svoje mnenje v zadevi. Iz vseh intervencij je izzvenela v glavnem moralna obsodba take očitne zlorabe pri upravljanju fondov mestne bančne ustanove. Predstavnik SDZ dr. Bratina je najprej izjavil, da je zadovoljen z županovim odgovorom ter priporočil hitre in uspešne korake občinske uprave pri odgovornih organih, zlasti za pravično ureditev pokojnin starejšim upokojencem, kar je že SDZ predlagala v svoji interpelaciji. Omenil je nizke pokojnine teh upokojencev in dodal, da uživa tudi neki bivši glavni ravnatelj skromno pokojnino (90.000 lir) v primerjavi z bajno vsoto dodeljeno sedanjemu ravnatelju. Zaključil je rekoč, da taki privilegirani položaji dandanes ne morejo in ne smejo več obstajati.
Po krajši prekinitvi seje je nato občinski svet z veliko večino glasov — vzdržali so se le komunisti — sprejel resolucijo, ki obsoja očitno socialno nepravičnost in privilegije, se zavzema za pravično ureditev pokojnin starejšim upokojencem in za takojšnjo izvolitev zastopnika občinskega sveta v upravni svet hranilnice.
Koncert organista Huberta Berganta
Goriška Zveza Slovenske Katoliške Prosvete je priredila 13. januarja odličen umetniški večer. V cerkvi Sv. Ignacija je koncertiral organist Hubert Bergant, katerega virtuoznost in interpretacijo smo občudovali že na lanskem koncertu.
S programom, ki smo ga s pravim užit kom poslušali, je Bergant razvil božično tematiko od prvega baroka do sodobne glasbe. Zastopani so bili sledeči avtorji: Frescobaldi, Zipoli, Pachelbel, Bach, Franck, Dupre, Lenglais in Messiaen.
Bergantova tehnika je brezhibna; popolnoma obvlada tudi neizbežne akustične pomanjkljivosti cerkve. Njegova interpretacija je prepričljiva. S pravimi registrskimi kombinacijami je mojstrsko podal kontrapunktistične kontraste baroka, Bachovo lilurgičnost, Franckovo mistiko in tudi zvočno barvitost sodobne glasbe. V zvezi s sodobno glasbo naj pripomnimo, da bi morda ne bilo odveč, če bi tudi za melodije rabil kako ezotično registracijo.
Umetniku Bergantu so priporočamo, da bi se nam še predstavil, tudi z deli jugoslovanskih komponistov.
Gabrijel Devetak
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
priredi v nedeljo, 22. januarja ob 16. uri v Katoliškem domu v Gorici zabaven večer, na katerem bo nastopila znana skupina iz Slovenije
VESELI PLANŠARJI
Izvajali bodo veselo in poskočno glasbo in drugi zabaven program. Vstopnina 300 lir. Prisrčno vabljeni!
RADIO
TRST A
Spored od 22. do 28. januarja
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja : 8.30 Kmetijska oddaja. — 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 10.15 Od nedelje do nedelje na našem valu. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »V puščavi in goščavi«. Dramatiziran roman, ki ga je napisal H. Sienkiewicz. Tretji del. — 11.45 Ringaraja za naše malčke. — 12.00 Nabožna glasba. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Odmevi tedna v naši deželi. — 15.30 »Evstahijerva cev«. Komedija v enem dejanju in šestih slikah. — 18.30 Iz pesniških gajev: »Tone Kuntner«, pripravil Marko Kravos. — 20.30 Iz slovenske folklore: V starih časih: Le-lja Rehar: »Uohcet buo u hiši«. Ponovitev v torek ob 12.00.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole (oddaja za srednjo šolo). Ponovitev ob 17-25. —
12.10 Brali smo za vas. — 13.30 Priljubljene melodije. — 18.00 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica. — 19.10 Sveta brata Ciril in Metod, apostola Slovanov: (4) Prof. Martin Jevnikar: »Delo svetih bratov in najstarejši spomeniki slovenskega pismenstva«. — 21.00 Sodobne črtice in novele: Igor Tuta: »Ite, missa est«, delo nagrajeno na literarnem natečaju Slovenskega planinskega društva v Trstu.
Torek : 17.20 Italijanščina po radiu: Spo-polnjevalni tečaj: 21. lekcija. — 19.10 Plošče za vas, quiz oddaja. — 20.35 G. Pai-siello: »Zaljubljena Nina«, komedija v dveh dejanjih.
Sreda: 11.40 Radio za šole (oddaja za prvo stopnjo osnovnih šol). Ponovitev ob
17.25. — 12.10 Pomenek s poslušavkami, pripravila Mara Kalan. — 18.00 Ne vse, toda o vsem. — 19;10 Higiena in zdravje.
— 19.25 Zbor »Glasbene Matice« iz Clevelanda. — 20.35 Simfonični koncert orkestra RAI-TV iz Turina. V odmoru (približno ob 21.15) Socialne vede.
Četrtek : 12.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo D. Lovrečiča. — 17.20 Italijanščina po radiu: Spopolnjevalni tečaj: 22. lekcija. — 19.00 Pisani balončki. Radijski tednik za najmlajše. — 20.35 »Dorinina trilogija«. Igra v treh dejanjih.
Petek: 11.40 Radio za šole - oddaja za drugo stopnjo osnovnih šol. Ponovitev ob
17.25. — 12.10 Med tržnimi stojnicami. — 1330 Glasbeno potovanje okoli sveta. —
18.00 Ne vse, toda o vsem. — 18.30 O glasbi govorijo skladatelji. — 19.10 Moj prosti čas. — 20.35 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert operne glasbe orkestra »A. Scar-latti« RAI-TV iz Neaplja.
Sobota: 11.50 Orkestri lahke glasbe. —
12.10 Tržaške ulice in trgi, pripravil dr. L. Tul. — 15.00 Glasbena oddaja za mladino.
— 16.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste. — 16.20 Pregled italijanske dramatike. (12. oddaja). Tekmeci C. Goldonija. Prizori iz del: »Benečanka v Alžiru« ter »Ptiček Zelenček«. — 17.20 Komentar o dogodkih po koncilu in jubilejnem letu. — 19.10 Družinski obzornik: (15) »Vloga gledališča in drugih javnih prireditev v okviru zamenjave misli v družbi«. — 20.35 Teden v Italiji. — 20.45 Moški vokalni kvintet Niko Štritof. — 21.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo D. Lovrečiča.
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
TV od 22. do 28. januarja Vsakdanje oddaje: Prvi program: 17.30 novice; 20,30 novice; 23.00 novice; 17,45 oddaja za otroke. — Drugi program: 18.30 Nikoli ni prepozno.
Nedelja : Prvi program: 11,00 sv. mžiša; 11.45 verske novice; 21.00 Manzoni, Zaročenca (nadaljevanje); 22.15 šport. — Drugi program: 21.15 Dober večer v Las Ve-gas; 22.15 ameriški film.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Čudovita čarovnica, film; 22.30 Čudovitosti v naravi. — Drugi: 21.15 Napad Kyberijcev (film). Torek: Prvi: 18.45 govori p. Marijan;
21.00 Film Alberta Sordija; 22.30 filmska kronika. — Drugi: 21.15 Sprint; 22.30 Slavni plesalci.
Sreda: Prvi: 21.00 Almanah (novosti iz znanosti); 22.00 šport. — Drugi: 21.15 Izgubljene iluzije (filmska povest po Balzacu, nadaljevanje).
Četrtek: Prvi: 21.00 Skupno življenje;
22.15 Potovanje v prazgodovino. — Drugi:
21.15 Mladi ljudje; 22.00 Festival v San Remu.
Petek: Prvi: 21.00 Poštena oseba (Voy-cey). _ Drugi: 21.15 Podobe mest: Cuneo;
22.00 -festival v San Remu.
Sobota: Prvi: 19.45 duhovni pogovori;
21.00 Festival v San Remu. — Drugi: Napevi iz Shakespearja; 22.15 Uncle, film.
ZA KMETOVALCE
OBVESTILA
Osmina za zedinjenje kristjanov od 18.
do 25. januarja bo za slovenske vernike v Gorici v cerkvi sv. Ivana vsak večer s sv. mašo in prošnjami ob 7. uri, v stolnici pa ob 6,16 zjutraj.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici vabi vse člane in druge slovenske vernike k posebni pobožnosti z nagovorom za cerkveno zedinjenje, ki se bo vršilo v cerkvi Sv. Ignacija v nedeljo 22. t. m. ob 15. uri.
SKPD »Jože Abram« iz Pevme priredi v četrtek, 26. januarja 1967 ob 20.30 v prostorih pri cerkvi predavanje s skiop-tičnimi slikami z naslovom: »Božični običaji pri nas in pri drugih slovanskih narodih«. Predaval bo prof. S. Bratina.
Nova knjižica: Poslanstvo laikov; spisal dr. Janez Jenko, salezijanec, župnik v Cerknici pri Rakeku. Knjižico dobite v naših knjigarnah, v župniščih in v Ma-rijanišču na Opčinah. To je 58. številka zbirke Knjižic. Cena 150 lir. Lepo priporočamo.
Odškodnina za zakol bolne živine
Pri zadnjem pregledu živine in zakolu jetičnih ter brucek»znih živali je bil za izločene živali določen državni prispevek. Rejci z manj kot 10 glav živine prejmejo celo razliko med vrednostjo živine in zaklane živali, dočim rejci z nad 10 glav živine pa le 80 odstotkov tega prispevka.
Naknadno so prišla pojasnila o podelitvi tega prispevka članom zadružnih hlevov in delitvi prispevka med gospodarji in spolovinarji. Kdor ima živino v zadružnem hlevu ali sodeluje s kapitalom, mu pripada cel prispevek, če ima izpod 10 glav živine in 80 odstotkov prispevka, če ima nad 10 glav živine v zadružnem hlevu. V primeru spolovinarstva pripada spolovinarju najmanj 58 odstotkov in gospodarju ostalih 42 odstotkov prispevka, če je žival priredil spolovinar. Če pa sta oba vložila kapital v hlev, se prispevek razdeli na oba v sorazmerju z vloženim kapitalom.
DAROVI:
Za Marijanlšče na Opčinah: Družina Gentili iz Rojana 1.000; M. N., Bazovica, 1.000; M. M., Trst, mesečni dar, 2.000; Marijina družba iz Trsta (ul. Risorta), vsakoletni božični dar zavodu, 30.000; M. N., Draga, 1.000; M. P., Dolina, 2.000; dobrotnik iz Podgore 5.000; družina Avber iz Samotorce Zgonik, 5.000; M. N., Barkovlje, 5.000; S. iz Marijinega doma 6.500; v spomin pok. Stepančič iz Mačkovelj 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine : g. Levstik 10.000; ga. Anica iz Štmavra namesto cvetja na grob pok. Bruni Tomšič 2.000; 2.000; K. Č. v spomin pok. očeta g. dr. Humarja
1.000	lir.
Vsem dobrotnikom iskrena zahvala!
UREDNIŠTVO SPOROČA
Zadnje- čase dostavljajo nekateri dopisniki svoje prispevke v sredo okrog poldne, ko je praktično številka že napolnjena in glavnina člankov že postavljena; seveda se potem ni čuditi, da taki prispevki izidejo šele v naslednji številki. Da ne bo v bodoče kakšnih zamer ali nesporazumov, uredništvo sporoča naslednje:
Vsi večji članki ali dopisi bodo vzeti v poštev le, če bodo v rokah uredništva do srede zjutraj ob 8. uri; v sredo dopoldne se bo sprejemalo le to, kar je res nujno in kratko obenem; vse ostalo bo moralo počakati do prihodnjega tedna.
ZAHVALA
Ob težki izgubi našega ljubega 'očeta in starega očeta
Ivana Pelicona
se zahvaljujemo č. g. župniku, darovalcem cvetja in vsem, ki so z nami sočustvovali in dragega pokojnika spremili na njegovi zadnji poti.
Sin Franc,
hčeri Marija in Rozalija ter ostalo sorodstvo
Sovodnje ob Soči, 13. januarja 1961
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca1 trgovski L 30, osmrtnice L. 50, več 7^ davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močiti* Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo