Možje so gledali, kako je orožnik gnal divjega lovca, ki je zanjke nastavljal. Govorili so najpreje o lovu, nato pa je gospodar zasukal pogovor na drugo smer: »Zadnjič pa sem videl nekega drugega divjega lovca, ki je tudi prišel nastavljat zanjke v naše kraje, dabi lovil — naš denar.« »Koga si videl?« so vpraševali možje. »Videl sem nekega radičevca, ki je imel sestanek z nekaterimi svojimi ljudmi, kjer so sklenili, da bodo za naprej skuš&li vsaj na ta način spra viti kmeta v svoje roke, da bi v sedanjem težkem položaju, ko se kmet zadolžuje, ustanovili svoje politično pobarvane posojilnice. V te posojilnice bi se naj vlagal denar naših ljudi, oni bi ga pa posojali svojim in takim, ki jih na ta način hočejo spraviti v odvisnost od svoje politične stranke.« »Naj delajo, kakor hočejo! To je vendar prosto vsakemu, kje vlaga svoj denar«, je ugovarjal načelnik domače hranilnice. »Dragi moj, ti sam veš, kako so ho dili in še hodijo k tebi vlagatelji v bivšo Slavensko banko in te prosijo, 5e bi ne hotela domača hranilnica prevzeti dotične vloge za polovico ali vsaj za četrtino vrednosti. Ti jim pametno odgovarjaš, da naj gredo ljudje tja kjer so —• zaupali. Nalaga.ije denarja v posojilnice in druge denar ne zavode j^ stvar zaupanja. Nekateri ~" ^ledajo le na najvišje obresti, drugi le na kričavo reklamo, tretfi le na to, v kaki hiši je zavod i.d. Malokateri pa povdarijo vse razloge. ki prinašajo zaupanje. Slavenska Vrika je v vsakem mestu zidala pjfače, vse je tja drlo. Domače denarne z&vode pa so ljudje prezirali. Tako jini po pravici govoriš! Sledila je pclomija, sledilo je razočaranje vlagateljev.« »Ta šola bo menda vendar le izučila Slovence«, je pritrdil načelnik hranilnice. Pri tem bi jaz pripomnil nekaj drugega, namreč to, da se mi nikakor ne zdi prav, ako je kak denaren zavod banka, pa nosi naslov posojilnica. Takole je bilo z neko poBCfjilnico, ki se je pred leti izpremenila v delniško družbo, ali je ohranila svoje prejšnje ime. Ta posojilnica je dodala le dve črki d. d., to je delniška družba. Ljudje tudi ne znajo ločiti dobr^ med pcsc..ilnico z ome jeno in neomejeno zavezo. O tem je pisal zadnii »Slovenski Gospodar«. Potem je tudi treba to-le upoštevati, da oni zavodi, ki jamčijo z neomojeno zavezo, so najjbolj varni in čim večji so, tem bolj so varni. Posojilnice z omejeno zavezo pa so že bolj podobne bankam kakor pravim posojilnicam.« »Imaš prav«, je odgovarjal gospodar. »Treba je ljudem v tem ozirti po uka. Treba je, da se ljudi poduči o vsem potrebnem glede nalaganja denarja. Naše posojilnice in hraniinice imajo v tej stvari zelo važno nalogo. Nekaj pa naše posojilnice in pravzaprav mi sami vse premalo pazimo m sicer na to, da bi smotreno zbirali vloge, jih skušali pomnožiti, na di-ugi strani pa z zbranim denarjem zopet pomagati svojim s posojili. Veliko našega denarja se razgubi na vse strani. Mi nočemo nikomur škodovati, hočemo pa v prvi vrsti biti svojim na pomoč ia oporo. V naše denarne zavode — naš denar! To geslo proglašajo drugi in se ga vestno držijo. To geslo sprejemajo tudi naši ljudje in se ga bodo držali!« »Prav bi bilo, če bi politika bila iz gospodarstva popolnoma izkljucena«, je povdaril načelnik, »kar mi pri naših posojilnicah tudi delamo!« »Prav je tako«, je povdaril gospodar. »Naši stranki tega ni treba praviti, ker se je tega vedno držala. Te besede so potrebni oni, ki proglašajo na vse konce bojkot, samo na — naš denar ne!« »Na mojega že, ko ga nič nimam«, je prekinil razgovor šaljivec.