Iz temne zgodovine čebelnega življenja
(Piše Fr. Pengov)
VI. Smrt poštenjakova.
^E|§ilo je par dnij po slavno znani trotovski vojski meseca avgusta
fMs9j: 1898. 1. V panju, ki je imel na čelu lepo sliko sv. mučencev Mohorja
•ožs^ jn Fortunata, je nastala velika praznota. Skrb za bližajočo se zimo,
stud nad neznosno lenobo in lahkoživostjo trotov je tiral sicer najvzornejšc
Ijubiteljke   miru  do   odločilnega  koraka,  čegar konec je  bil   — smrt ali
prognanstvo s trebuhom za kruhom vseh trotov. Ne vseh!
Jeden je bil, kateremu je prizanesla osoda, katerega ni zadel bič ma-ščevanja — stari Letavec. Ves čas boja in domače prekucije je tiho presedel v kotu pri Žrelcu. On jedini je ostal v panju, ko je razburjenost delavk go-nila vse njegove sodruge ven v tuji svet.
Hrom je bil stari Letavec, nogo mu je vzela sovražna sekira v dolgo-trajnih bojih, ki jih je bilo hrabro ljudstvo z roparskim ljudstvom naseljenim v stari, stari vrbi ob gozdnem potoku; bil je svoje dni priljubljen pri ljud-stvu, ki ga je častilo kot svojega kralja, in marsikaka pametna se je izlegla v njegovi obširni glavi. Zavoljo tolikih zaslug si niso upale čebele dotak-niti se sivih, častitljivih las.
h«    197    X-
Ali stari Letavec tudi ni prosil usmiljenja. Razotožen je zrl pred se brez genotja.
,,Stari Letavec ostane pri nas!"
Tako je odločila jedna izmej delavk, in nikdo se ni upiral. Molče so vse pritrjevale, kakor da se to umeje samo ob sebi.
Le hromi, stari Letavec se ni premaknil. Ko pa je na večer potihnilo dnevno vrvenje in je vsakdo utrujen odpočival, bučal je starec sam ob sebi:
,,Jaz sem to že naprej vedel — saj je prav za prav vsemu panju v prid, če se trotje preženo na zimo. Zdaj je vsaj že v panju red, — jaz pa? Moje delo je pri kraju, in tu v panju sem do cela odveč. Star sem, nadložen in hrom, ni me več potreba tu. Toda po sami milosti tu ne maram jesti cvetnega prahu — nikdar!....."
Gost somrak se je bil že ulegel na zemljo, ko je bergljal hromi trot počasi skozi žrelce na brado. V panju so že davno sanjale drobne delavke, utrujene po pdtnem dnevu. Hromi Letavec se ustavi pred hišnimi vratci in se zamišljeno ogleduje po vrtu. Na temnomodrem nebu se je lesketal mesec in motni njegov sijaj je polagoma prevladoval nad nedoločno somrakovo svetlobo.
Mala senca trotova je črnela bolj in bolj, in njeni obrisi so bili vsak trenotek jasnejši.
Stari trot je motrii svojo senco, in zdelo se mu je, kakor da stoji nad lastnim mrtvim truplom.
,,Umreti moram", šepetal je otožno, ,,ker sem dokončal svojo nalogo in nisem na svetu za nobeno rabo več. Sam si živeža poiskati ne morem, od miloščine živeti nočem . ..."
Jesenski večer je bil topel, krasen, čaroven. Na oglu vrtnega zidu v starem, gostem rožnem grmu je gostolel slavček. Imel je tam svoje gnjez-dece. Sedel je poleg gnjezdeca na drobni vejčici in drobil svojo najkrasnejšo uspavanko. Peval je tako čaromilo, tako nežno čutno, da je umolknil ves vrt in vse sadunosne brežine na okrog in so poslušale.
Nikjer niti najmanjšega genotja, ne glaska, ne šepetka. Celo razposajeni veterc se je umiril in umolknil občudujoč milino slavčjega grla.
,,Kako sem srečen", glasil se je slavček, ,,ker je svet tako krasen..."
,,Kako sem srečen", odzval se je rožni grra; ,,kako sem srečen", od-mevalo je po vrtu od vsakega drevca in vsake cvetlice, ,,ker je svet tako krasen ...."
,,Kako sem srečen", prišlo je na misel tudi staremu trotu, ,,ker je svet
tako krasen.....,   krasna mora biti tudi moja  smrt!   Saj je  prelepo  petje
dobrega ptička, kakor v slovo meni — neomoglemu starcu. Zahvalim se mu za njegov spev, za me poslednji....."
Stari Letavec se je previdno ozrl po travi, ne sedi li tamkaj siva žaba, in se je spustil doli z letavne deske. Polomljena krilca so bila vzrok, da je težko pal na tla v rosno travo; odtodi pa se je pletel z velikira naporom mej neštevilnimi stebelci in bilkami proti vrtni ograji.
-W    198    m-
Kratka je bila sicer pot od ulnjaka do belega zidu, ali za hromega trota grozno, grozno dolga. Na zlomljene nožice ni mogel stopati in pri vsakem koraku je čutil v njih žgečo bolečino.
Toda slavček je pel naprej vedno novo in novo pesmico in pri nje-govem spevu je utihnila vsaka bolečina, vsak drugi čut.
Hromi trot je dosegel belo zidovje in jo rezal poleg njega v travi proti rožnemu grmu. Vodil ga je slavčev spev.
Ne daleč je poskakovala v travi žaba in njene oči so žarele tako ognje-vito, kakor zenice jaguarjeve v divjem pragozdu. Da bi se ji izognil, je ziezel trot višje na zid. — Kar zamjgne nad njim črna senca netopirjeva, in trot se spusti kakor droben kamenček na tla in pade globoko doli mej tra-vino. Naslednji hip že je stopal trudno dalje in dalje in prišel pod rožni grm.
Tukaj je bilo lepo, jako lepo. Okrog se je širil vonj vrtnice tako močno, spev slavčev tako blizu — kako krasna smrt bo to! . . ..
»Kako krasna smrt bo to!" je ponavljal užaljenega srca stari trot in lezel trudapolno po bodečem deblu navzgor, vedno bliže k gostolečemu pevcu.
A poleg njega se je pomikala v luninem svitu črna senca — ž njim je lezla njegova smrt.
Slavec je žgolel močno, jasno in tako vztrajno, kakor da bi se ne mogel naveličati.
Slednjič je slavček dogostolel in umolknil. Začutil je, da je utrujen, da ga peče v grleku in povesil je glavo.
Poleg sebe je opazil trota, ob kojega krilih so se odbijali lunini žarki.
,,Ravno prav", je tlesknil z jezikom slavec, ,imam vsaj kako nagrado za svojo pesem. Dobra bode za večerjo!"
In strl je trota v kljunu.
V tem hipu je zapustila starega Letavca njegova senca, do sem ga je pripeljala črna smrt. ..
,,Glejte, glejte, še v svoji smrti  bom koristil, kako krasna smrt!"
Te misli so še blisknile skozi raožgane hromega trota, ko ga je stisnil in ukončal jekleni kljun.
,,Kako sušo sem imel pač v grlu", se je oblizoval. Na to pa je razšo-piril perjiče, stisnil glavico pod leve kreljutce in sladko zadremai.
Lunica je svetila, rože so dehtele, oh ljubi Bog! Kako krasen je Tvoj svet!.....                                                                                             •