150 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 . I številčne podatke 6 gojenih rastlinah, njihovih pridelkih in vrednosti, enako je ugo­ tovil strukturo živinoreje in število živine, ki je bila glavni vir za obstoj tedanjih pre­ bivalcev. Obravnavano je tudi pomorstvo kot pradavna dejavnost Obrt pa je veči­ noma služila le za domače potrebe. Ivica Goleč je napisal na podlagi literature in tedanjega časopisja razpravo Go­ spodarstvena bratovština Petrinjska. V bistvu gre za podobno ustanovo kot so bile pri nas Kmetijske družbe in z istimi nalogami. Kako lahko slab prevod povzetka tujce naravnost zavaja, je vidno pri tem sestavku. Tu ne gre za ekonomijo, gospodarstvo kot tako, temveč za kmetijstvo, prevedeno pa je popolnoma napačno z »Wirtschaftliche Bruderschaft...« namesto Landwirtschaftsgesellschaft, ko vendar ni šlo za nobeno cerkveno bratovščino. Stjepan Sršan objavlja nadaljevanje razprave iz arhivskih virov: Pregled gospo­ darskog i demografskog stanja Vukovarskog vlastelinstva. Zbranih je veliko podat­ kov, tudi s faksimili, ki pa so zanimivi predvsem lokalno. Objavljeno je še šest knjižnih prikazov in pozdravni nagovor predsednika Zveze zgodovinarjev Jugoslavije prof. dr. Miomira Dašića na omenjenem simpoziju v Budvi. Kot v prejšnjem so tudi v tem zvezku nemški prevodi povzetkov porazni. Prevajalka kreira kar nove nemške besede, npr. Umgestelung, Ackerfelder itn. Zdi se, da je tu vsaka beseda odveč. • - . , ' • • . ' J o ž e M a č e k M i l a n S a g a d i n , Kranj — Križišče Iskra. Nekropola îz časa preseljevanja ljudstev in staroslovanskega obdobja. Ljubljana : Narodni muzej, 1988. 158 strani, pri­ loge. (Katalogi in monografije, 24). Knjiga na 158 straneh, s 64 tabelami in 19 prilogami obravnava tretjo odkrito ve­ liko nekropolo na območju današnjega mesta Kranja. Čeprav se je na njej, kot na grobišču okoli farne cerkve, pokopavalo skoraj do novejšega časa, monografija-kata- log zajema, kot kaže podnaslov, samo najdbe starejših obdobij. Monografijo, razdeljeno na več poglavij, začenja M. Sagadin po kazalu in pred­ govoru (7—10) v uvodu (13) z opisom zgoščene zgodovine prostora, ki leži na najnižji terasi desnega brega Save med,današnjo železniško postajo in tovarno Iskra. Iz opisa je razvidno, da je bila tu do 18. stoletja cerkev sv. Martina s pokopališčem, sodila pa je k naselju StražišČe (prvič omenjeno 1002). Ko je bila cerkev zapuščena in porušena, je bil prostor uporabljen v razne namene* ki so zelo pogosto posegali tudi v spodnje plasti zemlje in jih stratigrafsko oškodovale. Glede na arheološke najdbe, ki so s temi posegi prihajale na dan. ter glede na zgodnje omembe cerkve (župnik omenjen 1248) in prostora v starih virih je bil prostor registriran kot spomenik I. kategorije. Zato je 1977 pred gradnjo cestišča na tem prostoru avtor kot član Zavoda za spomeniško var­ stvo Kranj opravil zaščitne raziskave pod mentorstvom A. Valica, tedanjega kustosa Gorenjskega muzeja v Kranju. Na tem prostoru so odkrili poleg 264 pokopov mlajšega obdobja tudi 279 grobov predslovanskega časa in zgodnjeslovanskega obdobja. Uvodu knjige sledi opis grobov (14—32). zidanih grobnic, arhitektonskih ostankov na grobišču: temelji nekdanje cer­ kve sv. Martina, romansko pokopališko obzidje, temelji okostnice-rotunde, polne kosti, razporejenih v štirih plasteh, in nedoločljiv polkrožen objekt iz sphane ilovice (33— 34), nato pa oois slučajnih najdb (35—38). V nadaljevanju nas avtor seznanja z značil­ nostmi grobišča in grobov (o načinu in smeri pokopov, o legi rok in lobanje) ter o an­ tropoloških značilnosti skeletov (39—44). Po avtorju je prostorno raziskana samo polovica grobišča ali celo manj. Raziskave so pokazale, da jè bilo na tem delu že svoj čas poškodovano in uničeno veliko število grobov z mlajšimi pokopi in drugimi posegi. Z njimi je bila tudi zabrisana večina obrisov staroslovanskih grobnih jam. Po pokopih, ki so segali v prodnato plast, sodi, da so bile jame najbolj pogosto štirioglate z zaobljenimi vogali, z grobno konstrukcijo v obliki kamnite'obloge, ali samo bolj ali manj obdane s kamni, kar je na tabelah nazorno prikazano v risbah za posamezne grobove. V neznatnem številu grobov (12) je ugotovljena deska ali lesena obloga. Nekateri »staroselski« grobovi naj bi imeli tudi zidano grobnico! Pri grobovih iz obeh obdobij so ugotovili tudi pojave žganja v grobu in nad grobom. Glede na hedotaknjenost posameznih starejših pokopov se av­ torju vsiljuje misel, da so bili verjetno nad zemljo označeni. Kljub gostoti pokopava­ nje na tem prostoru zasleduje avtor določene stratigrafske momente, ki naj bi nazna­ čile določene faze Dokopavänja, kar je skušal na prilogah tudi grafično prikazati. NekroDola se odlikuje razen enega primera (grobova št. 51 in 52) z enojnimi po­ kom, ki so bili z manjšim ali večjim odklonom usmerjeni v glavnem Z—V. Izjemo kažeio posamezni starejši grobovi z usmeritvijo S—J. Lega rok je pri obeh skupinah dokaj neenotna. ' čeprav prevladuje iztegnjena ob telesu. Enako je tudi z lego glave, ki je lahko obrnjena na levo ali desno stran ž več ali manj nagiba na vznak ali na ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 1 151 .prsih, odvisno od pritiska zemlje ali od-podloženega vzglavnega kamna, ki je na tej nekropoli pogost pojav. Določena premeščanja, premiki ali dislokacije drugih kosu v posameznih grobovih po avtorju niso posledica sesedanja zemeljskih plasti in zato je zanj ta pojav nepojasnjen. V naslednjem odstavku prehaja avtor na obdelavo drobnih predmetov grobnih inventarjev, ki jih deli na ustaljen način: na nakit (obsenčniki, uhani, prstani, okras­ ne sponke-fibule, zapestnice in steklene jagode) in na uporabne predmete (noži, pašne spone, ključi, glavniki, lončenina, steklo in kamnita krogla). Temu poglavju sledi zaključek, v katerem skuša avtor dodatno z zgodovinopisjem ustvariti zgodovinsko sliko slovanskih prebivalcev naselbine Stražišče, h kateri naj bi sodilo pokopališče slovanskega obdobja (66—69). Po prevodu teksta v angleščino (73— 138) sledi dodatno antropološko poročilo avtorice T. Tomazo-Ravnik. Ta zajema obde- lavne rezultate staroselcev ločeno od slovanskih okostjih. V poglavju »diskusija« skuša avtorica tabelarno narediti nekaj primerjav z drugimi raziskanimi grobišči na Slovenskem, med drugim tudi z onim okoli farne cerkve v Kranju. Po zaključku sledi .seznam okostij po spolu, starosti, ohranjenosti in telesni višini oseb. Ta del teksta je dan vzporedno v slovenskem in angleškem jeziku. Knjiga končuje s seznamom pred­ metov na tabelah in s pojasnili o prilogah, ki jih je izrisal sam avtor. Nato sledi 51 tabel risb, 13 tabel fotografij in 19 prilog. Toliko o vsebini knjige. V naslednjem tekstu bi se radi pomudili še s posamez­ nimi problemi, ki jih avtor odpira pri obdelavi in tolmačenju gradiva. V prvem stavku poglavja »Način pokopa« pravi avtor: »Ne da bi hoteli delati prezgodnje zaključke, je že na začetku treba opozoriti na izrazito dvojnost grobišča« (39); pri tem ima v mislih nižje plasti, v katerih je pokopan del domorodnega ter del zgodnjeslovanskega prebivalstva. Ko je že beseda o grobišču, se nam zdi, da je treba 'upoštevati tudi zgornji horizont i 264 pokopi (161), ki je gotovo nastal v več obdobjih. Ne glede na ta moment tudi pri obdelavi spodnjih plasti, ki jim avtor posveča vso po­ zornost, ni jasno, katere pokope opredeljuje kot'staroselske. Nakazuje jih samo na razpredelnici na prilogi 5 — kombinacijske tabele grobnih značilnosti in pridatki — skupaj 30 (249 slovanskih), na prilogi 15 — razpored grobov iz posameznih obdobij — je naznačenih le 12 in na prilogi 16 — razporeditev grobov obdobja preseljevanja ljudstev in starejšega ketlaškega obdobja — 27, v antropološkem delu pa 28 (141), medtem ko jih je v »Zaključku« kar 30 (66). Nikjer'ni razvidno, ali so tu vštete zidane grobnice A — F, za katere avtor meni, da »so očitno starejše od staroslovanskih po­ kopov« (33). Pri obdelavi gradiva skuša avtor vsak tip najdbe tudi kulturno in kronološko opredeliti, tj. postaviti v čas od 1. polovice 6. stoletja nekako do konca trajanja belo- brdske skupine. Toda po nekaterih najdbah, zlasti pri onih zunaj grobov in pri ne­ katerih grobnih celotah, je možno sklepati, da je uporaba grobišča hipotetično začela mnogo prej. Temu v prid bi govorila predvsem fragmenta dveh fibul (T. 45: 4, 6), za katera sam avtor meni »da nakazujeta frekventiranost raziskovanega območja že v starejših obdobjih« (57). Isto bi rekli za bronasto sponko za spenjanje ogrlic (T. 45: 8) in še nekatere druge pojave. Med te gotovo sodita grobova št. 153 in 176 z železnimi ključi kot pridatki (69). Komparacije za datacijo tega tako izrazitega rimskega pred­ meta so zaenkrat dokaj neustrezne, zlasti če obstajajo zaprte grobne celote (primerjaj Forschungen in Lauriacum 4/5, 1957, 47 s., T. 19, T. 52: 4, T. 53: 4), datirane z denarji v 4. stoletju (ibidem, 169). Za uporabo grobišča v tem času bi govorili tudi najdeni fragmenti kozarcev v zasipni zemlji slovanskih grobov, ki gotovo sodijo k obliki naj­ denega kozarca v grobu št. 9 (62). Ta oblika v splošnem predstavlja Isings Formo 106 z več variantami (C. Isings, Roman Glass from dated Finds, Archeol. Traiestina 2, Groningen/Djakarta 1957, 126 s.), datirano v 4. in na prehod v 5. stoletje, ne glede na to, ali so imeli polkroglasto, sploščeno ali usločeno dno. Tudi stekelca — medaljonski deli posod, imenovani vetri dorati, ki so najdeni ob glavi skeleta št. 183 (26 s.), že glede na ostale najdbe v tem grobu niso zanesljiv ele­ ment za etnično oziroma kulturno in časovno opredelitev. Ne glede na konstrukcijo grobne jame in tudi na globino, v kateri se je grob nahajal, je bil s tem inventarjem lahko staroselski kot tudi slovanski. Tudi opredelitev inventarja groba št. 266 oziroma pašne spone v mlajšo fazo ke- tlaške skupine (Priloga 15) ni pravilna. Vzporejanje s spono iz groba št. 3 z nekropole v Batujah — Sv. Jurij ne bo držalo. O tej najdbi je bila že beseda v znanstveni lite­ raturi (Arheološki vestnik 33, 1982, 89 in opomba 79), pa zato ne bomo o njej dalje razpravljali. Ravno tako nimata zveze s slovanskim obdobjem sponi iz grobova št. 86 in 87 s ptujskograjske nekropole (Zgodovinski časopis 26, 1972, 14 s.), še manj s spo­ nami z nekropole v'Središču (glej za ta tip spone: S. Bešlagić, Grborezi — srednjovje­ kovna nekropola, Sarajevo 1964, 83 s.). Za spono iz kranjskega groba št. 13, ki ga prstan prepričljivo postavlja v slovanski čas, pa moramo upoštevati dane podatke, ki so na­ značeni pri opisih tega in groba št. 15. Po teh je grob št. 13 uničil otroški grob št. 15, od •katerega je ohranjena samo lobanja (T. 4). Spričo situacije v tej grobni jami in dej- 152 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 1 stva, da je spona ležala »pod okostjem« št. 13, je v bistvu sodila k uničenemu grobu št. 15. Tu se ne bi zadrževali pri ostalih omenjenih primerih, ker pri omembi groba št. 6 v Hajdini ni spona, temveč zaponka-fibula; »spona« iz groba št. 14 z nekropole Bled-Pristava je fragment kresila, na katerem je z rjo zlepljeno šilo (P. Korošec, Zgod- njesrednjeveška arheološka slika, 1979/2, T. 8: 12, 13). Ze te opombe izpričano kažejo: prvič; da ne moremo na podlagi naštetih primerjav pripisati pašne spone materialni kulturi alpskih Slovanov, t j . ketlaški skupini; in drugič, da sta grobova št. 15 in 266 po danih momentih pokopa iz predslovanskega obdobja. Glede na značaj grobnih in­ ventarjev s ključi (bržkone tudi zidane grobnice) pa na datacijo steklenih kozarcev (da pri tem ne upoštevamo omenjenih fragmentov fibul), ter groba št. 4 z glavnikom, je gotovo, da moramo na tem delu nekropole računati s še starejšimi pokopi od 1. po* lovice 6. stoletja, kot za pričetek pokopavanja na tem mestu predlaga avtor (66). V zvezi s ketlaškim horizontom skuša avtor z globino grobov izločiti dve fazi, ki naj bi.se razločili po dveh razvojnih stopnjah v tehnologiji izdelave predmetov (67). V starejšo fazo naj bi sodili predmeti, izdelani po tehnološki tradiciji karantanske akupine, t. j . z zvijanjem žic in kovanjem. Sem naj bi sodili obsenčniki tipa 2, 4, 5, ter kovani oziroma gravirani luničasti uhani. Po izčrpni analizi ugotavlja avtor, da »-v no- Benem primeru skelet s pridatki prve skupine — verjetno faze — ni ležal nad skele­ tom s pridatki druge (z litimi predmeti), obratno pa dvakrat«. Med prvine starejše ketlaške faze uvršča avtor tudi kovane luničaste uhane. V zvezi s tem tipom nakita moramo podčrtati, da zaenkrat ni narejena nobena tehnična analiza (rentgenska), ki naj bi za posamezne primere pokazala fakturo kovinskih plasti pri teh predmetih in s tem potrdila ugotovitev. Vsi sklepi o tehniki izdelave so zasnovani le na navidezni presoji, zlasti po fotografijah predmetov v publikacijah. Sodeč po enakih najdbah uhanov s ptujskograjske nekropole in številnega tovrstnega gradiva z drugih najdišč je po vlivnih šivih, čeprav zelo redko ohranjenih ob robovih lunule, lahko soditi, da so bili tudi ti enako kot emajlirani uhani liti. Končno bi za to govorila tudi zelo ravna hrbtna površina lunul, ki je lahko pridobljena le z litjem, ne pa s kovanjem, in navse­ zadnje lepo ohranjene jagode na njenih krajcih, česar s kovanjem ravno tako ni možno izpeljati oziroma oblikovati (glej uhane s kranjske nekropole: grob št. 16, T. 5: 7, 8, grob št. 66, T. 12: 11—12, grob št. 90, T. 15: 10 in T. 60: 10—12). Med primere, ki smo jih v različnih zbirkah imeli na vpogled, so s karantanskega ozemlja kovani za­ enkrat samo srebrni uhani iz groba št. J I , J 2 z nekropole na Judenbichlu v Juden- dorfu (H. Dolenz, Die Gräberfelder von Judendorf bei Villach, Neues aus Alt-Villach 6, Villach 1969, 31, T. 33: 8, 9). Po grobnih celotah drugih nekropol (npr. ptujskograj- ski) je težko soditi, da je .ta tip uhana z omenjenimi obsenčniki predstavljal starejši kulturni horizont znotraj ketlaške skupine. Zanimiv inventar, o katerem kaže še razpravljati, je iz groba št. 169 (T. 24: 6—10), zdi pa se nam, da mu avtor ni posvetil dovolj pozornosti. Za spono v tem grobu ome­ nja paralele s spono iz groba št. 8 z nekropole Nin-2drijac (J. Belošević, Materijalna kultura Hrvata . . . , T. 42: 14), ki je najdena v grobu v spremstvu keramične posode (ibidem, Razpredelnica na str. 28/29, T. 89: 1) z dokaj arhaično obliko, t. j . z barbari­ zirano pozno antično formo. To posodo Belošević vzporeja z enako iz groba št. 7 z ne­ kropole Stankovci (Ibidem, 112 s., T. 89: 1, 2), kjer se je nahajal v inventarju koščen glavnik z letvo polkrožnega preseka. Čeprav je avtor ta grob zaenkrat datiral v 8. sto­ letje (Inv. Archaeol. 1975, Y 193: 2), ostaja kronološko vprašanje najdb odprto, ker se enak tip spone zelo pogosto pojavlja v grobovih (tudi bojevnikov) srednje Evrope iz avarskega obdobja; kot Zwölf axing v Sp. Avstriji (A. Lippert, Prähistorische Forschun­ gen, H. 7, Wien 1969, 57, T. 56: 2, T. 70: 9), Alattyân v Panoniji (I. Kovrig, Arch. Hung. 40, 1963, T. 31: 22, 23, T. 40: 22), ob srednji Donavi pa v Devinski Novi vesi idr., ki pa v tem krogu ni etnično opredeljen. Ta tip spon je končno znan tudi iz zgodnjesrednje- veških grobov Istre (B. Marušić, AV 18, 1967, 338, T. 6: 1), Furlanije in Italije ter dalje na zahodu, kjer so datirane v 2. polovico 7. stoletja (V. Bierbrauer, Invillino-Ibligo in Friaul I, München 1987, 167 s.). Ne glede na datacijo teh spon v kranjskem grobu preseneča prisotnost bronaste aplike ali okovja, ki ima, kot navaja avtor, paralele v primeru iz groba št. 324 (Inv. Archaeol. 1975, Y 238: 11) in v trojnem grobu št. 322 nekropole Nin-Zdrijac (Materi­ jalna kultura Hrvata, T. 25 in 26: 31). Belošević bi rad videl v trojni grobnici pokop ene družine. Same najdbe pa po presoji najdenega inventarja kažejo na prvi pogled medsebojne kulturne in tudi časovne razlike, ki bi težko govorile za »družinsko« po­ vezanost tu pokopanih ljudi. Ce gre za pridatek k enemu okostij tega groba, bi aplika bolj kazala na povezanost z onim z mečem, sulico in ostrogami, ki so gotovo izraz ka­ rolinškega hotenja (Z. Vinski, Jahrb. d. R.-G. Zentralmuseum 30, 1983), a so v sprem­ stvu steklenice in keliha, ki sta frankovski import iz severne Italije. V kranjskem grobu je poleg omenjene aplike in pašnih spon še en zanimiv pri­ datek, t. j . nož — opredeljen kot britev — z nenavadno nožnico, oblikovano iz pravo­ kotne in na pol zvite železne pločevine, ki predstavlja za naše področje enkratno najdbo. Čeprav je od noža ohranjen samo del rezila, po analogijah za nožnico lahko ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 - 1990 . 1 I 5 3 domnevamo, da gre za tip noža z dolgim trnom, ki je bil na vrhu krožno zvit v zanko. Ta tip nožev je zelo pogost pridatek v t. i. »-langobardskih« grobiščih Furlanije. Po ohranjenih delih tekstila v rji nožnice kaže, da so ga nosili obvitega v platno. Datiran je v splošnem v 6.—7. stoletje. (Katalog Longobardi a Romans d'Isonzo, Romans d'Isonzo 1989, 35, kjer je zbrana vsa starejša in novejša literatura.) Vse omenjene najdbe tega grobnega inventarja z apliko ter sponama, kar predstavlja za naše pod­ ročje enkratno najdbo, pa nikakor niso kulturno vezane z omenjenima obsenčnikoma, ki gotovo sodita k tu odkriti lobanji. Omenjene interpretacije posameznih grobov opo­ zarjajo na previdnost pri posameznih sklepih, predvsem zato, ker je moralo z daljšim časom uporabe prostora za pokopališče priti do zabrisanja obrisov grobnic, zelo po­ gosto pa tudi do premika posameznih delov ali celo celih okostij in grobnega inven­ tarja. V nadaljnji razlagi se avtor loteva vprašanja karakterja tega dela grobišča. Glede na položaj, ki ga je v antiki imel ta prostor, je gotovo, da gre, kot to poudarja avtor, za tip pokopališč ob cestah, ki ga je romanizirano domorodno prebivalstvo dalje upo­ rabljalo. V fazi ketlaškega obdobja se grobišče spremeni in dobi značaj pokopališč ob cerkvah (68). To opredelitev skuša podkrepiti s splošnimi zgodovinskimi dogodki 9. sto­ letja na karantanskem ozemlja, t. j . s pokristjanjevanjem alpskih Slovanov in s prodi­ ranjem zahodnega fevdalizma. Pri opredelitvi zgodnjesrednjeveškega grobišča kot oblike grobišč ob cerkvah se takoj postavlja vprašanje, kdaj je cerkev tu prvič po­ stavljena (glej jasno postavljeno problematiko J. Kastelica, AV 15/16, ki ga avtor ci­ tira). Po arheoloških podatkih, ki zaradi zelo neugodnih okoliščin, v katerih so pote­ kala izkopavanja (39), sploh niso bili dokumentirani, tega ni mogoče razrešiti. Po edini avtorjevi situacijski opazki, da se temeljem cerkve »najbolj približajo ostanki staro- selske grobnice F, l i pa s svojim položajem kaže, da je bila namerno pritisnjena ob že obstoječe temelje« (66), bi bilo možno sklepati, da je objekt na tem prostoru stal že v predslovanskem času. Če temelji res pripadajo cerkvi tega obdobja, je to izjemen primer, ki pa zastavlja številna druga vprašanja in probleme. Primerjanje pri vpra­ šanju nastanka cerkve v zgodnjeslovanskem obdobju, ki naj bi dala povod pokopava­ nju na tem prostoru — kot je razumljiv naziv pokopališče ob cerkvi — ni posrečeno, ker ni upravičeno posploševati posameznih ugotovitev (zlasti če niso ustrezno doku­ mentirane), ker veljajo bodisi za določena področja (glej D. Svoljšak, T. Knific, Vipav­ ska dolina, opomba 94 na strani 74) ali pa po zgodovinopisju za splošna. Ne mislimo se zadrževati na razlagi zgodovinskega in arheološkega okvira nekdanje Karniole — krajine, h kateri nedvomno sodi tudi območje Stražišča v času med koncem 8. in iz­ tekom 10. stoletja, ker bi to preseglo meje tega spisa, č e sledimo vsem zaenkrat do­ seženim ugotovitvam glede vprašanja, kdaj pride v jugovzhodnih predelih Alp (južno) od Drave) do cerkvene organiziranosti v fare, je praviloma predvsem grobišče dajalo povod, da se na njegovem prostoru sezida cerkev. Glede na to, da se je na obravnava­ nem prostoru pokopavalo tudi po 11. stoletju, lahko z gotovostjo govorimo o pokopa­ lišču ob cerkvi samo za to mlajše obdobje. Pri tem vprašanju je treba upoštevati dej­ stvo: nastanek grobišč ob cerkvah je bil po cerkvenih zakonih vezan izrecno z dovo­ ljenjem, ki ga je posamezna cerkev morala dobiti, da je smela pokopavati, a to se gotovo ni zgodilo že sredi 9. stoletja oziroma celo nekoliko prej na ozemlju južno od Drave. Vrsta nedorečenih arheoloških (vprašanje žganine v grobovih in nad grobovi, ne­ pojasnjene lege posameznih kosti skeletov v nekaterih grobnih jamah in podobno) in tudi zgodovinskih momentov v dokajšnji meri spreminja časovno in kulturno podobo, ki je bila z avtorjevo obdelavo gradiva dosežena v obravnavani knjigi. Tudi antropo­ loška obdelava se zadržuje le na gradivu spodnjih plasti. V primerjavi z izsledki, ki jih dosega ta veda z analizo kostnih ostankov s posameznih grobišč, je tozadevna ob­ delava kranjskega gradiva zelo skromna. Avtorica skuša z raznimi meritvami in iz­ računi določiti nekatere fizične lastnosti (višino, spol) posameznega individua, da bi v odstotkih prikazala umrljivost pokopanega prebivalstva in podobno. Glede na dej­ stvo, da ni nekropola v celoti odkrita in da je bil na tem prostoru že od nekdaj velik del grobov uničen s kasnejšimi pokopi in tudi s prekopi pokopališča v različnih ob- dobjih.prvič gotovo ob zidavi odkrite okostnice, so taki poskusi nerealni in ne morejo služiti za primerjave z drugimi grobišči, ki »časovno sovpadajo v zgodnji srednji vek-«!?! Tu ne uhajamo v oceno teh prijemov, ker že avtorica ugotavlja, da so rezul­ tati preliminarni. Poudarili pa bi le, da tudi mnoga omenjenih grobišč niso dokončno raziskana (ne glede na neobjavljena poročila), tako na primer ptujskograjska nekro­ pola. Prvič: pri njeni antropološki obdelavi niso bili upoštevani vsi izkopani skeleti, čeprav je večina imela dane elemente za meritev, drugič: število odkritih grobov na tej nekropoli se je od leta 1947 do danes povzpelo s 377 na 416, tretjič: danes je do­ gnano, da je bila nekropola v rabi dalj časa kot je bilo prvotno domnevano. 2e ti momenti popolnoma menjajo statistično podobo. Razen tega je pri teh izračunih treba upoštevati nujno tudi trajnost drugih omenjenih nekropol in ravno tako etnično pri­ padnost posameznih pokopanih oseb. Kot primer naj omenimo Bled — otok, in ne- 154 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 1 nazadnje tudi nekropolo Kranj — farna cerkev. Pri statistični obdelavi te nekropole so bili všteti tudi novoveški pokopi, ki so jih na delu grobišča na križišču izločili. Vsi ti in toliki drugi momenti govorijo, da so vsakršne primerjave te vrste še vedno pre­ uranjene in tudi neresnične. Na koncu velja pripomba, da knjigi manjka seznam upo­ rabljene literature (za antropološki del jo sploh ni), kar pa je v strokovni literaturi splošna praksa. Ne glede na še nekatere manjše napake je gotovo, da je knjiga lično opremljena in da bo zato pritegnila pozornost arheoloških krogov. Morali smo pokazati na najbolj pereče pomanjkljivosti te monografije, da se ne bi širili nekateri nepravilno postav­ ljeni sklepi. P a o l a K o r o š e c Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije (oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12/1, telefon (061) 332 611, int. 210) lahko naročite še nekaj letnikov predhodnika »-Zgodovin­ skega časopisa« — revije »Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo-«. V Glasniku je objavljena vrsta razprav, ki so še danes ohranile svojo znanstveno vrednost. Vsem ljubiteljem zgodovinskega branja, posebej pa še raziskovalcem naše zgodovine zato priporočamo, da si omislijo komplet dostopnih številk »Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo« (GMDS). Cene so razprodajne in so za posamezne številke naslednje : GMDS 1/1919-20 — 2 din GMDS 2-3/1921-22 — razprodan GMDS 4-6/1923-25 — 2 din GMDS 7-8/1926-27 — 2,60 din GMDS 9/1928 — razprodan GMDS 10/1929 — razprodan GMDS 11/1930 — razprodan GMDS 12/1931 — razprodan GMDS 13/1932 — razprodan GMDS 14/1933 — razprodan GMDS 15/1934 — razprodan GMDS 16/1935, št. 1-2 — razprodan GMDS 16/1935, št. 3-4 — razprodan GMDS 17/1936 — razprodan GMDS 18/1937, št. 1-2 — razprodan GMDS 18/1937, št. 3-4 — razprodan GMDS 19/1938, št. 1-2 — razprodan GMDS 19/1938, št. 3-4 — razprodan GMDS 20/1939 — razprodan GMDS 21/1940 — razprodan GMDS 22/1941, št. 1-2 — razprodan GMDS 22/1941, št. 3-4 — 2,60 din GMDS 23/1942 — razprodan GMDS 24/1943 — 16 din GMDS 25-26/1944-45 — 2,60 din Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo velja 4 dinarje. Člani slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. Za nakup kom­ pleta GMDS odobravamo poseben popust. Za naročila iz tujine zaraču­ namo 60-odstotni pribitek in dejanske poštne stroške.