—    122    —
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Odtok in pritok morja.
Veči del poveršja zemlje je z vodo zagernjen, ki ji morje pravimo* Ta velika voda je od rek in jezer ailno različna. Te imajo po različnih letnih časih sedaj več, sedaj manj vode. V morja pa je množica vode skoraj vedno enaka. Vendar pa se vidi, da se morje po nekakošnih pravilih vsaki dan dvakrat na ras a in vpada. Ko je morje v kakošni laki na svoji narvikši stopnji, začne kmalo vpadati. To vpadanje terpi sest ur, po kterih je voda na narnižji stopnji. Po teh sest urah začne morje spet rasti. Ta rast terpi tudi šest ur, po kterih morje spet svojo narvikšo stopnjo doseže. Potem vpada vnovič šest ur, in se ravno toliko ur spet povrača, tako da se morje v štirindvajset urah dvakrat naraste in dvakrat vpade, in po versti svoj nar vikši iu narnižji stan doseže. Tema poverstnema narašanja in zmanjševanju morske vode se pravi pritok in odtok — z eno besedo biba. Pritok se imenuje tudi čas, v kterem voda raste; in odtok čas, v kterem vpada.
Posebno znaminivo je, da se pritok po teku lune ravna. O ščipu in mlaja je majanje veče, ko o krajcih. Spomladi in jeseni je tudi silniše ko o druzih letnih časih. Narmanjše je o kresu. Ta prikazen se vidi posebno na oceanu ali na velikem morja, kjer voda sila veliko prostora obseže; v zapertih morjih pa, kakoršno je sredzemeljsko, ni odtok in pritok velik. — Čas med odtokom in naslednjim pritokom pa ne znese ravno šest ur, temuč enajst ur več, tako da se te spremembe naslednji dan ne gode več o ravno tistih urah, temuč tri četerti ure pozneje. Ša le po trideset dneh — kolikor je namreč časa od mlaja do mlaja — se spet na ravno tiste ure povernejo.
Iz te redne prikazni se da z gotovostjo toliko skleniti, da odtok in pritok je s spremembami lune v nekakšni zvezi. Pa ne preiskajmo natanjše bližnjiga uzroka te še sila skrivnostne prigodbe, in ne razsodimo, če odtok in pritok iz tiščanja lune na zemljo, ali iz ti-ščanja naše zemlje — in vodokrogle na luno izhaja; temuč premišlujmo raji, bratje moji, namene božje pri teh znaminivih spremembah. Naše nevednosti nam ni vselej zameriti, če nemoremo postav in sprememb narave popolnoma spoznati. Neodpustljiva nemarnost in nehvaležuost pa je, če vspeh narvažniših naravnih prigodo glede blaženosti zemlje, in hvaležnost, ki smo jo vsigamogočnemu Očetu narave dolžni, v nemar pušamo.
Perva korist, ki jo od pritoka imamo, je ta, da vodo v rekah nazaj goni, kar jih dovolj globoke dela, da so v stanu do vrat velicih mest bremena donašati, ki bi jih ne bilo brez te pomoči nikakor mogoče tje spraviti. Ladje čakajo nekoliko časa na narašanje vode, da s to pomočjo v zavetje pridejo, na dno ne zadenejo in lahko v reke prijadrajo. Po ti važni postrežbi ali po* moči se pritok spet zmanjša, da reka v svoje brege stopi, in da ljudje, ki ob nji prebivajo, vgodnosti, kijih od nje navadnega teka imajo, ložej vživajo.
Druga korist, ki jo to vedno gibanje vode dela, obstoji v tem, da se voda ne spridi in ne gnjije, kar bi se zgodilo, ako bi vedno mirna bila. Res, da tudi
pripeljana bila, delile le manj slabi med slabo, in na mar— sikterih štacijonih še takošne ni bilo, tako. da se včasih vse še razdeliti niso mogle. Take skušnje so očitno pokazale, da je ves dnar za nje zaveržen bil, zlasti pa tudi zato, ker, ko je vlastnik živine premijo že v žepu imel, je stal že mesar zadej , ki jo je kupil, ce je bila lepši od druge — in tako je šel namen premij — lepo in dobro živino za pleme izrediti — rakom žvižgat.                                              Vred.
vetrovi to korist pospešujejo; al ker je na morju veliko velikokrat brez vsega vetra, bi se vendar nekakšna gnji-lina v globočino morja, kjer se vsi iztoki zemlje zbe-rajo, vriniti utegnila. Zato je Stvarnik odtok in pritok napravil, da bi se v morju škodljive vlažnosti ne nabirale. Rasteče in pojemajoče gibanje morja razkropi gnjile puhe. Da pa morje čisto ostane, meša odtok in pritok sol, ki bi se brez tega pomočka na dno vsedla.
To premišljevanje, prijatel moj, te lahko neke okoljšine opomni, ki je ti naravni prikazni močno podobna. Tudi tvoje življenje je pravi pritok in odtok — rast in pojemanje. Vse je neobstojno in spremenljivo. Nobena reč, nobeno veselje, nobeno upanje nima obstojnosti. V potoku neobstojnosti plavaš — pa glej in varuj se, da te v brezen ne potegne, temuč da na suho, na cvetlic poln breg prideš. Hvala Bogu pa, da tudi tvoje terpljenje in tvoje žalosti vedno ne terpel Nar veča in nar obstojniša bolečina je ravno tako nemogoča, kakor nar veče in nar obstojniše veselje. Al tudi to spremenjanjc je brez dvoma koristno. Ko bi v svojem življenju neprenehoma veselje vžival, bi lahko ošaben in prevzeten bili, kakor bi serce pri vednih nadlogah lahko obupalo in oterpnelo. Hvali in časti tedaj tudi za to napravo svojega nebeškega Očeta!
—   123   —