Vladimir Levstik: Sveti čas.
673
kraj nje, jo je tiho poslušal in nič ni rekel, čeprav je mislil drugače. Katra je dobro vedela, kaj se spodobi kmetskemu človeku, če ima gosposkega znanca ali sorodnika. Kmetska vsiljivost mora v stran, v kot, in od tam sme s spoštovanjem zreti na gosposko osebo. Že mnogo let ni s sinom govorila na javnem prostoru, pod milim nebom. To si je prepovedal, ko je bil prišel iz kadetnice. »Moje življenje je zapisano službi in onim, ki jo od mene zahtevajo, in ne vam," tako ji je povedal. Majki niti na misel ni prišlo, da je bil Jurček prej   njen sin  nego cesarski   služabnik, in sinov opomin
v
se ji je zdel popolnoma v redu in po njem se je ravnala. Ce bi ga bila morala srečati na deželi, je skočila za grm in skrivaj je od tam pokukala za njim, v mestu je stopila v vežo, v kakšen kot ali kam drugam v stran. Ce ga je videla samega, se je včasi osmelila in, pohlevno strmeč vanj, je šla mimo njega in navdal jo je samozavesten ponos, ki je rekel vsem, ki so bili blizu: „Vi ga občudujete in glejte — jaz sem mati njegova !" Ali za nobeno stvar na svetu ne bi bila povedala onim gosposkim ljudem, da je temu gospodu mati ona, kmetica, ker bi mu bila s tem škodovala na ogledu. In gospod sin gre ali jaha mimo nje veličavo in vsegamogočno; dobro čuti njen strmeči pogled, pa niti z brkom ne trene, ker njegovo življenje je od nje, pa ni zapisano njej. Oh, in kako slast je čutila Katra, kadar je bila priča javnega češčenja, ki se je izkazovalo sinu na ulici! Pride mu naproti vojaška četa in vodnik z grmečim glasom zakliče: „Abtak! Rek čav!" In vsi tisti, ki so v četi, pogledajo na njega in srepo gledajo vanj, dokler mu niso za hrbtom. Ta prizor je majki posebno prijal. Zrla je na četo s pobistrelim obrazom in tiho je momljala: »Vite, vite — vi gledate na sina mojega! Vreden je tolike časti!"
(Konec prihodnjič.)
¦*•-«-
J
Sveti čas.
adro belo sred morja,                 Beli brod črez val zdrči,
sivi sokol sred neba,                   sokol vtone v solnčno kri,
duša moja sred bolesti —          in bolest nad dušo vzpolje
čaka časa tistega.                        in nad dušo obleži . . .
Vladimir Levstik.
..Ljubljanski Zvon" 11. XXVI. 1906.
43