258
Ogled po Gorenskem.
Poljanska dolina in pot skoz njo proti Idrii.
Na levi strani Goren»kega, 4 ure nad Ljubljano, stoji snažno in prijazno meBtice Škofjaloka, naslonjeno na nizek griček, na ktcrega oddahljeji, ravno nad me*tom, se dviguje mogočen grad, obsenčen v zapadli od zelenega Lednika. Grad škofjološki, od cesarja Henrika s priimkom Svetega podarjen frajžinskim škofom, je bil dolgo, skoz več stoletij, lastnina omenjenih gospodov; dan današnji pa je cesarsko posestvo in sedež okrajnega sodništva. Okolica tukajšna je lepa in prijetna, tudi zrak čist in zdrav, kar ene leta sem tuJi v poletnem časa že kakega ptujca v ta kraj v stanovanje privabi. Marsikaj bi se se dalo od tega kraja povedati, pa zdanji namen mojih verstic je le, ozreti se nekoliko v Poljansko dolino, toraj se podam naravnost va-njo.
Kakor mejnik stoji Škofjaloka med selško in poljansko dolino. Tikoma pod mestom se stekate tudi selška in poljanska Sora. Perva, navadno le Sora imenovana, priteče od Sorice doli skoz selško dolino, ki leži na desno,
—  poznajo jo bravci wNovica že nekoliko po lanskem tečaji —; draga pa, navadno Poljanšica imenovana, priteče od Žira doli skoz poljansko dolino, in leži na levo.— Lego Škofjeloke nar bolje zamoremo priličiti s kipom, ki stoji navadno na čelu bark.
Skoz predmestje ?5Karlovec" pridši nastopimo poljansko dolino. Ne moremo ravno reči, da mati narava je podelila ti dolini romantično lepoto, ne pozdravljajo nas o njo nastopu mogočne goličave in sterme proti nebu kipeče gore, le nizki okroglasti griči so, ki stavijo mejnike našim očem. Pa podelila je stvarnica temu kraju družin prednost; blagoslov zemlje pervič po vunajnim, — ker vidijo se tu lepe in rodovitne polja in travniki, kteri poslednji morajo posebno dobro in tečno klajo dajati, ker vidil sem po Poljanskem tako lepo rejeno živino, kakor malokje na Krajn-skem; — drugič pa hranaje ona v svojem krilu še mnogo druzega bogastva, ktero je deloma že odkrito — kakor nam svedočita okolica lučenska, kjer se koplje mnogo dobre železne rude, posebno pa okolica oselška, kjer se koplje bakrena ruda, se nahaja marmelj in obilnost nar lepših škerli ali plošč, — deloma pa čakajo zakladi še pridnih rok in kar je še več pri  radokopstvu  neobhodno   potrebno
—  bogatih žepov. Rudniki včasih sicer brez vsih opover odprejo zaklad svoj marljivemu lastniku, pa le redkokrat se to zgodi; navadno stane stroškov dovelj, preden tamni jamski duhovi prepustijo bogastvo svojim sinom poveršja.-— Kmetijstvo v zvezi z živinorejo in platnarija so od nekdaj glavno opravilo in delo tukajšnih prebivavcov; naj bi se rudniki odperli svoj zaklad, k čimur iz serca kličemo: Bog daj srečo! —
Poljanska dolina je od začetka tje gor do Poljan precej stisnjena; ni se toraj čuditi, da so prebivavci njeni se naselili zlo tudi po gričih, kjer si s težavo pridelujejo vsakdanji kruhek. Cesta se vije za Poljanšico zdaj nekoliko napeto, zdaj zopet ravno okoli gričev, ki so tu in tam obraščeni z lesovjem razne baze; mnogo jih pak je posebno v poslednem času obrila sekira in spremenila jih iz goščave v polja in senožeti. Pogostoma se odpirajo popotniku tadi ozke stranske dolinice, v kterih navadno na kakošnem grička bela cerkvica kraljuje. Med mnogo drugimi imenujem ta le cerkev sv. Volbenka z dvema zvonikoma, kamor se ob navadnih shodih mnogo romarjev snide in ktera stoji kake 2 uri nad Loko na nizkem gričku, okoli kterega se v podnožji cesta proti Poljanom vije.
259
Perva farna vas v ti dolini, kamor se dospe od Loke v pičlih 3 urah, so Poljane. Skrite in stisnjene so pak tako v stransko dolino, da jih ptuji popotnik še le zapazi, ko že v nje stopi* Razun cerkve pač ne najdeš tu nobenih posebnost; cerkev pa ni le lepa in veličastna, temne tudi orjaška in menda zidana za večno. Obzidje njeno je tako debelo, kakoršnega še nisem pri nobeni cerkvi vidil in prijazni gosp. kaplan Gogala, ki mi jo je razkazoval, mi je pravil, da so ob časo zidanja kmetje z vozmi kamnje celo gor na zid pripeljali in ga po zida okrog zidarjem vozili. Lahko si bravci debelost zidovja mislijo, ako jim povem, da stopnice na kor in galerije okoli cerkve, kakor tudi prostori za straoske oltarje je vse tako v osredje zidovja vdelano, da nobena teh naprav ne vuoajne in ne notrajne oblike pri cerkvi ne moti. Zidana je cerkev podolgasto v podobi čolna, le nekoliko preozka se je meni vidila, o višavi pa se nek meri s stolno ljubljansko. Od nedavno sem ima 3 prav lične nove oltarje, velikega sv. Martina in perva dva stranska« Orgle, delo Rum pel na, imajo 16 spremeuov in precej dobro pojejo, tudi zvonilo je mogočno in dobro vbrano. — Ker je tukajšno šolsko poslopje, kjer so tudi v nadstropji stanovanja za gg. kaplane, že precej staro in potrebam našega časa ne primerno, naj povem tudi to, da se bo v kratkem   zidala  za  to nova hiša,  in   nadjati se
je, da se bo napravilo kaj ličnega in pripravnega.
(Dalje  sledi.)
262
Ogled po Gorenskem.
Poljanska dolina in pot skoz njo proti Idrii.
(Dalje.)
Zunaj Poljan se dolina nekoliko odpre in razserne se pred očmi popotnika prav lepa okolica. Kmalo se zagleda tudi gor v dolini svitli, z kopitarjem pokriti zvonik trat-ške farne cerkve, sedaj pak, bolj na desno, se vzdigajejo precej visoki oselški bribje. Po lepi ravni cesti se meni rodovitnih njiv in travnikov do*pe v kakih 3 četertioih are do farne vasi Trate, ktera pak ne stoji ob cesti, ampak un-kraj Poljanšice. Posebnega se sicer tadi tu ne vidi; cerkev, ki je leta 1852 na sv. 3 kraljev večer pogorela, se čaka glavnega popravljanja, in bi se dala morebiti z majhnimi stroški podaljšati in prav lično narediti« Zvonik pak je dodelan popolnoma in je prav lep; v njem visijo trije, nedavno od našega ametnega Samasa uliti dobro vbrani zvonovi, kteri so bili ob požara z velikim tradom nepoškodovani ohranjeni. — Ne morem pa še tu memo iti, da bi ne omenil naprave, ktera je posebno sedanji čas saj vsaki večji fari neobhodno potrebna — nove šole, ki jo je sedanji gosp. kaplan And. D rob nič z mnogim trudom in lastnimi stroški spravil na noge; on opravlja zraven težavne fare ob enem kaplanijo in šolo. Podučuje se pa tudi tu ne ra-botno, ampak temeljito in praktično* Otroci dobivajo med drugim tudi naloge, da morajo doma majhno hišno in poljsko orodje izdelovati in ga potem razpostaviti v šoli očitno na razgled. Take vaje, ki jih je že mnogo bolj marljivih učiteljev v svoji šoli vvedlo, so silno koristne, ker ima mladina delo in skerb tudi zunaj šole, se ob enem pripravlja za umno izdelovanje potrebuih domačih orodij po večem, in se tudi lahko zapazi, za ktero rokodelo ima ta ali uni šolar poseben poklic #). — Šola tratška je, se ve, le začasna, in se izba zdaj le v najem jemlje; vendar pa je po prizadetji častitega gosp. kaplana že plača, in sicer dobra plača, za prihodnjega učenika določena in odmerjena. Da se bo tudi nova šola zidala, so se že delale osnove,ki obetajo dober izid.
Tak gospod se sme po pravici rodoljub imenovati, zakaj v duhu in resnici mu je mar za blagor in omiko svojega naroda. Rodi pa tudi gosp. Drobničev trud žlahen sad, zakaj poprej jih je bilo malo v ti fari, da bi bili brati znali, zdaj pa je veselo viditi, kako mladina v cerkvi lepo
263
bere iz bukvic, doma pa si speva za kratek čas lepe pesmice, kterih se v šoli priuči, in za kteri poduk je gosp. Drobnič, učenec slavnega Riharja, poseben mojster. — Ne morem se ločiti od tod, da bi želje ne izrekel: Naj bi imel ta gospod mnogo posnemavcov po Slo-vetisk e m! —
Nad Trato se dolina zopet bolj stisne. V dobri četer-tini are se dospe do Hotavlj, ktera vas je v dolinici na desno, in jo omenim zato, ker je zdaj na tem, da bi ali lokaj doli skoz Kopačnico, ali pol ure naprej gori ob cesti pri Trebii, skoz Savodno, se napravila nova cesta, ki ima skleniti poljansko s cerkljansko dolino in naprej z Gorico — tedaj krajnsko in primorsko krono vino. — Kje h'\ bilo bolj priročno za novo cesto: ali skozi Kopačnico na Hotavlje, ali skoz Savodno na Trebijo, si ne upam razsojevati, ker okolica in razmere so mi premalo znane; to pa moram reči, da prekosijo nas Krajnce un-krajni sosedje, zakaj v tem, ko se pri nas še vedno za-stran tega komisionira, so nam podali oni roko že lansko leto. ter pretergali cesto skoz Cerkuo in Novake do verna — tedaj do meje Primorske kronovine. — Nadjati se tedaj jo, da bo tudi od naše strani sedanji okrajni poglavar v Loki, gospod Pajk, mož krepke volje in roke, kmalo dognal to reč k zaželjenemu koncu in združil poljansko s cerkljansko, in berž ko ne tudi selško s tominsko dolino.
(Dalje sledi.)
274
Ogled po Gorenskem.
Poljanska dolina in pot skoz njo proti Idrii.
(Dalje.)
Od Hotavlj gre pot bolj navkreber. — Malo čez četert ure se okrenemo okol nekega grička, in farni kraj—stara O sel ca se nam posveti gori v desni dolini* Malo gremo navzdol in znajdemo se na Trebil, ktera vas je vendar za lučaj deleč od loško-idrijske ceste na desno. Zdi se mi, da tukajšna okolica je berž ko ne tista, od ktere Valvazor v svoji III. knjigi: „Slava krajnske Vojvodine" pravi: „Med zapušenimi rudniki na Gorenskem so tudi Kontafel in Hndovolš, ne deleč od Poljan pod loškim gospodstvom, ktere je obdelovati dal neki Kamion, ki se je pa bil tako zadolžil, da so mu upniki naposled po pravdi in razsodbi jame vzeli, in potem taiste po neskušeuih rudokopih sami obdelovati dali tako dolgo, dokler tudi oni niso v nič prišli, in tako so te jame od 60 in se vec let sem (tedaj od zdaj že pred kakimi 230 leti) k veliki škodi dežele v popoln razpad prišle". — Uzrokov tega, mislim, ni težko najti. Je namreč, kakor sem že v začetku povedal, okolica oselška silno bogata rud, ker se nahaja tu mnogo bakrene rude, marmeljna in skerli. Cez vse to pa je na sončni strani oselške doline mnogo starih zapušenih jam, kjer se je nekdaj železna ruda kopala in se še vedno kak sled nahaja, ki pa je v presneto terdih pesteh. Verh tega je četert ure nad Trebijo na desnem bregu Poljanšice mlin, ki se še dandanašnje imenuje „na Fužinah", in nam jasno spričuje, da so nekdaj tu fužine stale.    Skerbno sem  pre-
275
gledoval Valvazorja, da bi bil kje kaj od teh fužin zvedel, pa razori omenjenih rudnikov Kontafel in Hudovolš naš slavni rojak nič od tega kraja ne omeni. Toliko bolj me je pa toraj veselilo slišati iz ust častitega oselškega fajmoštra, gosp. Kajetana Hueber-ja posebno za me znamenito novico, ktero so našli v nekem starem spisu, da res so biie v tu-kajšnem kraji nekdaj fužine; ko so pa tu rude pošle, so iskali po hribih novih sledov, in ker so pri Železnikih mnogo rudnin najdli, se od tod preseUli tje. Tako so se bile tedaj od tod preselile fužine v Železnike« Verjetno je to zastran tega, ker stare zgornjo-železniske fužine so se znajdle, kakor sem tudi v popisu Železnikov govoril, v jjfarjevem potoku", kamor pelje steza od Oslice čez Le-skovco na Železnike, in ravno od „farjevega potoka" govori tudi Valvazor, da se nahajajo tam stari rudniki, ktere so nekdaj obdelovati dali žlahni gospodje Koronini. — Ker so se pa še več stoletij pred Valvazorjem zgornjo-železniške fužine iz ,5farjevega potoka" preselile na sedanje mesto, se ni čuditi, če se o vsem tem ne najdejo natanjčni viri. —
Naj o ti priliki omenim tudi nove ceste, ki bo peljala iz Trebije v Staro Oselco.    Poprejsna pot tu gor je šla po dolini ob potoku, kteri se je majhno dalje tje do hriba nič več  ko sedemkrat  prekoračiti  mogel.    Koliko  neprijetnost napravi taka pot posebno po Gorenskem o deževji,   ker se mali potoki narastejo urno v dereče reke, ni treba praviti. Šla je potem pot ob senčni strani hriba in bila je silno nerodna,   za  vožnjo  zlo nevarna  in sterma,   tako,   da bi se bil človek, kakor navadno pravimo,   lahko „v kolena ugriznil46.   Sedanji gosp. fajmošter Hueber so spoznali živo potrebo nove poti ob sončni strani, ker na stari je poleg družin neprijetnost tudi sneg ležal nek  po 6 mescov,   in  kar pričeli so meriti novo pot po sončni strani, in sicer po takih tukavah, goščavi in robovih, kjer si je dozdaj le divja zver zavetja iskala.    Farani so se le posmehovali in rekli: Da!  tu gor   bodo   lesice   se plazile   in  medvedje koračili, nikdar   pak ne  ljudje   hodili,   —   al   gospod   fajmošter   se niso dali motiti, ampak se smejali od druge strani — novi bolj zložni poti — in rekli:   ;,le  ubogajte in ročno  delajte, kmalo bo"; in kaj veljal res je bila v dobrih 6 tednih cela gaz pretergana od Trebije v Oselco. Treba je bilo res kopati in streljati,  pa lepa  beseda je  najdla lepo mesto  ter premogla vse.    Na čast naj bo Oselčanom sedaj rečeno, da vse so storili, kar so svetovali  in  želeli gosp. Hueber, in brez vsega odškodovanja prepustili za pot ne le pašnike, ampak tudi njive, čez ktere pot derži. Peljala bo zdaj nova cesta, kjer se namest sedemkrat le enkrat, in sicer na Trebije čez potok prestopi, ves čas po sončni strani skoz pašnike in potem skoz goščavo gori  do  konca  doline,   in se tam okreuila nazaj proti Oselci sem. — Tako so po načertu io pod vodstvom   gosp.   fajouoštra,   kteri   so   pri  tem   delu mnogo stavbinih vednost razodeli, z lastnimi stroški oselški farani, in sicer v silno kratkem času pretergali več sto se-žojev dolgo novo pot brez vse pule, brez sekucije in brez vsake neprijetnosti.    Proti verhu je na ene mesta cesta že popolnoma za vožnjo pripravna; precej sterma bo  sicer še zmiraj, pa — Oselca  stoji visoko — in  le to rečem:   kar se koli od ktere soseske pričakovati zamore, je  storila ta čez in čez, in je pokazala, kaj dobra volja in združena moč premorete.    (Dalje sledi.)
278
Ogled po Gorenskem.
Poljanska dolina in pot skoz njo proti ldrii.
(Dalje.)
Vernimo se sopet k pervernu predmeta nazaj.
Nad Trebijo se prestopi cesta, ki je dozdaj ves čas na desno ležala, na levo obrežje Poljansice, in tik ob hriba in vodi, ktera krneče bobni čez skalovje v globokem tečaji, gremo prot Žira gori. — V kaki dobri ari se dospe na verh, kjer se razprostre žirovsko polje. Kmalo se gori v desnem kota posveti farna vas Zir, na levo pak se zopet dve dolinici odprete našem očem. Perva derži proti Verna in naprej proti Logatca, draga pa proti Zavrača in zopet naprej proti Logatcu, pa tudi proti Pod-velbu v  Ipavo,   kamor  se   nek   pride   od  tod   v  kakih 6
279
urfcb. Pripovedovala se mi je, da sedanja loško-idrijska cesta v začetka ni bila pomerjeoa tako kakor je sedaj napravljena, ampak bila je pomerjena naravnost od Žira proti Zavrača in Ipavi. Ognila bi se bila tako dveh silno ha Jih klane »v ta in onkraj Idrije, na Razpotjih in proti Cernem-verha, in tako bi bila gotovo za gorensko stran v posebni prid. Pa delalo se je zopet od druge strani, naj bi Idrija ne ostala v stran, kar se je tadi resnično dognalo v škodo Gorenskega, ker zavolj omenjenih hudih klaneov se mora vsa teža voziti, ali saj se raje vozi okoli na Ljubljano.
Okolica žirovska je precej močvirna, in bolj ko kteri drugi   bi ji bila morebiti priporočati drenaža.
Knialo prekoračimo precej odperto polje, inv potem ko smo zopet Poljanšico prestopili, se znajdemo v Žiru. Tu se ne vidijo ravno nobene posebnosti. Imel bi sicer nekaj pohvaliti, ker bi pa tadi lahko nekaj grajal, naj se lepo pobota z nelepim — in podam se naprej proti I d r i i
Prec za Žirom gre cesta skoz neko ožino, ktera se sicer kmalo odpre, pa le za malo časa. Kmalo gori pri nekem mliou se zopet dolina stiskati jame, in pelje nas zdaj po taisti naša pot navkreber precej deleč. V kakih treh četertinah ure dospemo od Žira na verh te doline in zdaj gre cesta po temenu gričev sem ter tje. Svet je sicer precej odpert, vidi se deleč okrog, vender ne drazega, kakor deloma obraščeni verhunci, deloma goli griči in ledine. Le tam pa tam se vidi tudi ktera hiša. Ker pa cesta precej navzdol visi, smo kmalo na koncu te višine in znajdemo ee na verhu Razpotij. Tukaj se odpre našim očem velika globočina, in mejijo se tri doline. Ravno nasprot je dolina Kanom na; skoz desno se nam odpre pogled v sosedno Primorsko, v ktero se tudi reka Idrišča razliva, iskaje svoje sosedinje Soče, da bi z njo združena Le peljala proti jadranskem morji; naravnost doli v globo-čini pak se nam posveti ob reki Idrišci farna vas stara Idrija. — Tretja idrijska dolina je še skrita.
Pri neki kerčmi se nagne pot navzdol in pelje nas deleč okoli sem in tje prot ravnini. Idrijska dolina, ki leži na levo, se nam dolgo noče popolnoma pokazati; še le se dobro odpre, ko smo staro Idrijo na desno v dolini pustivši se prot Pristavi obernili in jo zagledali. So tu neke hiše, kjer se namreč v ravnino pride. Pri Pristavi se reka Idrijšca prestopi, in pelje nas zdaj pot po ravnini ob levem obrežji naravnost gori proti Idrii. Kmalo se sicer zagledajo na desno ceste stare jame, na levo reke pa černo obzidje, kjer se ruda žge in topi in cinober pripravlja, Idrijo pa nam dolgo zakriva okrogli griček, na kterega temenu ponosno kraljuje cerkvica sv. Antona. Pod taistem se že znajde ob cesti nekaj druzih cesarskih poslopij, med drugimi tudi etražarnica in tudi že druge hiše, unkraj reke pak se vidi cerkvica sv. Križa, ki se znajde v sredi pokopališča. Lahko zapazimo od deleč na taistem med dragimi lepimi spominki tudi visoko piramido, ktero je postavila deržava na gomilo tistih sedemnajsterih marljivih rudokopov in skerbnih nadčuvajev, ki so ob nesrečnem požaru v jami leta 1846 3. listopada sklenili življenje svoje v dopolnovanji svoje težke dolžnosti in bratoljuhja. (Glej »Novice" IV. tečaj, list 46.)
(Dalje   sledi.)
282
Ogled po Gorenskem.
Poljanska dolina in pot skoz njo proti Idrii.
(Konec.)
Polagoma se okrenemo okoli grička sv. Antona, in razgerne se našim očem v desoi dolinici prijazno «ie-*to Idrija. Na konca gori ponosno stoji grajščiaa, iz ktere srede mali stolpiček v zrak moli; pod gradom pa se po celi dolinici razprostira mesto, v kterega sredi stoji farna cerkev sv. Barbare in sv. Ahacija. Zal mi je bilo, da so me okoljšine zaderževale, da nisem mogel dospeti vsled mojih želj poprej v Idrijo, ko še le sv. Ahacija jutro, ko ,6 ravno mogočno bucenje zvonov farne cerkve k sv. masi vabilo, ktera se vsako jutro služi za srečo v podzemeljskih jamah. 0(1 vsih strani so praznično oblečeni ljudje proti cerkvi hiteli, * v tem ko so eni marljivo veje vsajali ob potu, kjer je imela procesija iti. Tudi jez sem se napotil z drugimi vred proti cerkvi, in pervo kar mi je tu dopadlo, je bilo kaj lepo obnašanje rudokopov v cerkvi. Kakor ukopani in vsi zamišljeni so stali mirno v natlačeni cerkvi, in brati se je moglo na pervi pogled iz resnobnih bledih obrazov smertna nevarnost, ktera tem ljudem noč in dan pri njih težavnem delu v podzemeljskih jamah proti.
Tudi prijetno čveteroglasno slovensko petje mi je zlo dopadlo, ki se je vjemaio kaj dobro z mogočnim glasom orgel in se lepo odmevalo po cerkvi.
Ogledoval sem pozneje vse, kar je bilo ravna lahko viditi; šel okoli poglavitnih jam, vidil kje rudokopi ven in noter hodijo, kje rudo na dan spravljajo; tudi tisto mašiao sem ogledal, ki je uno leto, ko je bilo toliko vode v jamo pruierlo, jo ven pumpala; se ve, da danes je vse stalo ia praznovalo. Ce bi bil kter drug dan tukaj bil, gotovo da bi se mi bilo vse natanko razkazalo, tolikoveč, ker sem od omike in prijaznosti tukajšnih prebivavcov, posebno nadču-vajev (Huthieute) že popred slišal iu se tega tudi sam prepričal.
Od jam in družiti posebnost ne morem tedaj ravno govoriti; želeti pa je, da bi nam kteri ondotni rojak enkrat po 5,Novicaha prav natanko in obširno popisal ta po vsem »vetu sloveči kraj, kakor je nekdaj bil, in kakor je zdaj, ker od svojega rojstnega kraja ve človek nar bolj natanko govoriti. Od procesije pa vendar nekoliko povem. Proti deveti uri zjutraj je prišla od grada doli po tergu proti farni cerkvi knapovška godba; ta njo se je nesla knapov-ška zastava in potem so sledili vsi rudniški in sodnijski vradniki r nar lepši opravi, enolično opravljeni (uniformirani) jamski nadčuvaji in dolga dolga versta rudokopov. Zdaj je bilt slovesna velka masa,   ktero so s!uži!i   viaoko-
283
čas'iti gosp. dekan J. Res, obdani od mnogo duhovščine, ki ne uavadno ta dan vsako leto od sosednih krajev v Idrii snide. Na koru se je spevala izverstna masa, spremljena od orgel in sumeče godbe (vedenje obedvojega vse hvale vredno), v tem ko je od bližnjega griča glavne opravila in dela presvete daritve poveličeval iu naznanoval mogočni strel. Po sv. masi se je pričela procesija, dasiravno jo je nlabn vreme zlo overati žugalo. Navadni red je pričela šolska mladina in zanjo rudokopi, nadčuvaji in godba. Okol Narsvetejsega iu duhovnikov so stražo delali uniformirani in oboroženi jamski ognjočuvaji, za temi pa so sli pevci, vradniki in oddelk uniformiranih lovcev, ki so tudi po slednjem blagoslovu prav dobro streljali. Procesija je sla k jamam sv. Barbare, sv. Terezije, sv. Ahacija in potem memo farovža gori h kapelici sv. Janeza pod gradom, kjer je bil zadnji blagoslov, in od tod nazaj h cerkvi.
Popoldan po slovesnih večernicah je bila na nekem vertu, imenovanem „na zemlji" ljudska veselica, godba in strelanje v tarčo, in vidilo se je tu mnogo gospodov med veselo družbo. — Na večer je bilo se precej živo po ulicah in tudi po gostivnicah, in mislil sem si, juter bo marsi-kter rudokop naredil tako imenovani „blaua, pa „leni pon-deljka se menda tu malo pozna, zakaj ko je v pervem svitu druzega dneva veliki zvon s stolpa sv. Barbare zabrenčal, so že hiteli tudi delavci s svojimi jamskimi lesarbami od vsih strani marljivo k svojemu nevarnema delu pod zemljo.
Tudi meni je bil čas mojega bivanja v Idrii pretekel, in še ko so urni rudokopi skupaj proti jamam hiteli, sem se napotil po ravno popisani poti zopet proti svojemu domu, želječ Idrii vseskozi „dobro srečo!"                    J. Levičnik.