Andreja Žele Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta
UDK 811.163.6'367.52
O AKTUALNOSTNOČLENITVENI STAVI V SLOVENŠČINI
Prispevek predstavlja aktualnostnočlenitvene pojave v slovenščini. Prepoznavanje členitve po aktualnosti in pomembnosti sporočanega nam omogoča postavitev jasnih opredelitev in meril za oblikovanje sporočilno nedvoumnih in stilno ustreznih besedil.
Ključne besede: členitev po aktualnosti, slovenščina, sporočilna perspektiva povedi, besedni red, informacijska /ne/nasičenost
Za slovenščino seveda ni dovolj, da vedno znova ugotavljamo, da je zlasti t. i. prosti besedni red1 premalo raziskan in da se kljub zgodnjim jasno izraženim in opredeljenim znanstvenim ugotovitvam (Breznik 1908)2 raziskave niso nadaljevale v smeri razvoja členitve po aktualnosti v slovenščini.3 O tem se razpravlja zgolj sporadično, največkrat v povezavi z drugimi jezikoslovnimi pojavi. Prispevek skuša na slovenskih primerih
1	Ravno izraz »prosti« v sintagmi »prosti besedni red« je bil že velikokrat upravičeno pospremljen z opozorilom, da ne gre za nikakršno poljubnost stave, ampak da sta z njim označena zlasti nevezanost razvrstitve besed na točno določen položaj in posledično aktualizacijsko razvrščanje sporočanega. Tako je tudi češčina po F. Danešu (1957) »jazyk s volnym slovosledom, ale nikoli libovolnym«; ma totiž dost možnosti, jak uvest slovosled do souladu se stupnici vypovedni dynamičnosti«.
2	Ovrednotenje Breznikove razprave o besednem redu, tudi z njeno umestitvijo v takratni evropski jezikoslovni prostor, je objavila A. Vidovič Muha v razpravi s pojmovno-izrazijskim slovarčkom na koncu: Breznikov jezikoslovni nazor v njegovi razpravi o besednem redu (1993: 497-507).
3	V jezikih s t. i. »prosto stavo« stavčnih členov je stava podrejena univerzalnemu pragmatičnemu načelu, ki propozicijo linearizira tako, da upovedovanje začenja s tem, za kar meni, da je udeležencem pogovora že znano, in to se je potrdilo kot dovolj univerzalno načelo »členitve po aktualnosti«, ki se dodatno konkretizira še s poimenovanji »sporočilna perspektiva« in »besedilno členjenje«.
Jezik in slovstvo, letnik 63 (2018), št. 2-3
60 Andreja Žele
oživiti nekatere aktualne ugotovitve in hkrati opozoriti na posamezne zmožnosti in specifičnosti, ki jih omogoča slovenska skladnja.
1 Raba in poimenovanje osnovnih pojmov
Členitev po aktualnosti je inherentni pojav naravnega/nezaznamovanega besednega reda v slovenščini (Toporišič 1982: 162), ki zaradi svoje navadnosti v smislu aktualiziranega upovedenja konkretne situacije tudi ni posebej opažen. In linearizacija smiselno zaokrožene enote govornega vedenja je lahko stavčna poved, ki kot osnovna in izhodiščna časovno-prostorska sintagma svojo binarnost s pridruževanjem nadaljnjih povedi kontinuirano širi v besedilo.4 Zato je tudi povsem naravno, da je izhodišče za členitev po aktualnosti osnovna slovnična (stavčnočlenska) zgradba povedi, ki je navadno vključena v besedilo, lahko pa se sporočilno že povsem osamosvoji. Na začetku je za osnovno usmeritev in nadaljnjo sporočilno aktualizacijo potreben osnovni skladenjski vzorec s povedkovo vezljivostjo kot pomenskim izhodiščem. Le tako si v nadaljevanju členitev po aktualnosti lahko razlagamo kot aktualnostnočlenitveno razvrstitev stavčnih členov,5 kar vključuje funkcijsko perspektivo povedi (»funkčni perspektiva vetna« ali »functional sentence perspektive«, prvi je ta termin uporabljal Vilem Mathesius (1947) in za njim ga je povzel Jan Firbas (1982)). Pri nas se znotraj členitve po aktualnosti uporablja pojem »oblikovanje sporočilne perspektive povedi« (Jug Kranjec 1981), ki poudari interakcijo med skladnjo, informativnostjo in komunikacijsko situacijo (Beaugrande, Dressler 1992: 61). Hkrati pa poudari tudi sporočilno dinamiko upovedenega v konkretnem kontekstu in sporočilna dinamika načeloma narašča linearno v smeri tvorbe besedila, tj. z leve proti desni, je obratnosorazmerna s kontekstno navezanostjo (Petr 1987: 557) in premosorazmerna z dodanimi informacijami. Znotraj upovedovanja se torej sporočilna dinamika intenzivira v smeri od izhodišča sporočila (ki je vsaj delno znano iz konteksta in zato najmanj informativno, izraža temo) do jedra sporočila (ki iz konteksta ni znano in zato najbolj informativno, izraža remo). In če sta izhodišče in jedro sporočila pojmovno vezana na besedilo in sobesedilne jezikovne in nejezikovne dejavnike (kontekst), sta tema in rema obsegovno širša pojava in tudi pojmovno se navezujeta na stopnjo splošne informacijske nasičenosti oz. nenasičenosti o obravnavani vsebini; od tod tudi možnost razvijanja od osnovnih poimenovanj tema in rema še v hipertema ali hiperrema in hipotema ali hiporema. Vmesni prehod (tranzicija) v stavčnočlenski vlogi povedka upovedeno vključi v kontekst še z vidika časa in načina. Znotraj teme je diatema z najvišjo stopnjo sporočilne dinamike,6 ker znotraj znanega besedilnega izhodišča vključuje tudi
4	Jasno jezikoslovno potrditev za to najdemo v funkcionalnem strukturalizmu (prim. Vidovič Muha 1994: 241).
5	Prim. opombo v Novi slovenski skladnji (Toporišič 1967: 225; 1982: 165): »Pri členitvi po aktualnosti vidimo, da so različno razporejene besede, ampak deli stavka, tako imenovani stavčni členi.«
6	V češkem jezikoslovju je znana kot »vypovedni dynamika«. Tudi sicer se stopnjevanje sporočilne dinamičnosti proti sporočilnemu jedru zlasti v češkem jezikoslovju ločuje po stopnjah tema ^ diatema ^ dejanski prehod ^ prehod ^ rema ^ dejanska rema, in slednja je v bistvu nosilka intonacijskega težišča.
O aktualnostnočlenitveni stavi v slovenščini 61
prvine nove informacije, npr. v povedi Ti njegovi prijatelji so ju včeraj povabili na zabavo s posebnim presenečenjem v tematskem delu prijatelji, ju, včeraj je diatema včeraj.1 In če je z vidika besedilne zgradbe in koherentnosti najpomembnejši del tema, je z vidika sporočilnosti najpomembnejši del rema. V pripovednih stavčnih povedih je rema znotraj sporočilnega težišča ali jedra vedno na koncu povedi, torej za izhodiščem.
Rema je znotraj sporočilnega jedra sporočila tudi intonacijsko težišče. Pri navadni in stilno nezaznamovani objektivni členitvi po aktualnosti je sporočilno jedro z intonacijskim težiščem na koncu povedi, pri stilno zaznamovani subjektivni členitvi po aktualnosti pa je jedro sporočila s poudarjenim intonacijskim težiščem na začetku povedi.8 Z vidika intonacije povedi pri naravnem govorjenju in naravni aktualnostni členitvi ubesedenega je torej navadno (nepoudarjeno) težišče intonacije vezano na položaj sporočilnega jedra na koncu povedi, npr. To pošiljko moramo poslati takoj nazaj / To pošiljko moramo poslati takoj nazaj; pri poudarjanju pomembnosti določenega dela sporočila pa je stilno zaznamovana subjektivna členitev ubesedenega izražena z jedrom in poudarjenim težiščem intonacije na začetku povedi, torej v tem primeru težišče intonacije zaradi dodatnega poudarjanja ni več vezano na določen položaj.9 Objektivna členitev je odvisna zlasti od dojemanja različne stopnje pomembnosti in s tem aktualnosti določenih delov konkretnega sobesedila, medtem ko subjektivna členitev z zamenjavo izhodišča in jedra sporočila še dodatno poudarjeno (stilno) aktualizira trenutno pomensko pomembnost določene ubesedene enote v jedru s tem, da jo postavi na začetek sporočila, npr. Tisti čas sem za te in podobne neumnosti (I) porabil ogromno denarja (J) = objektivna členitev nasproti Ogromno denarja (J) sem tisti čas porabil za te in podobne neumnosti (I) = subjektivna členitev. Če je objektivna členitev nezaznamovana naravna členitev po pomenski pomembnosti, je subjektivna členitev stilno zaznamovana členitev in v primerjavi z objektivno členitvijo tudi s posebno sporočilno perspektivo. Subjektivna členitev je pričakovano pogostejša v govorjenih besedilih, in to npr. velja tudi za češčino (Grepl, Karlik 1998: 499).
Objektivna členitev po aktualnosti tudi določa sporočilno perspektivo povedi, npr. Janez je odšel (z možnostjo nadaljevanja: Ni se odločil ostati) ali Odšel je Janez (z možnostjo nadaljevanja: Čakali smo, da nas bo zapustil Tone). Sporočilna
1 Aktualnost zgledov je potrjena v Gigafidi = Besedilni korpus slovenskega jezika. <http://demo.
gigafida.net/>. (Dostop 23. 5. 2011.)
8	Po Brezniku (1908) je iz konteksta in besedila predvidljivo jedro »pričakovani stavčni poudarek« in nasprotno je iz sobesedila nepredvidljivo jedro zanj »nepričakovani stavčni poudarek«. Pozneje,
v slovnicah (npr. v izdaji 1934: 241-244), je to isto razmerje zamenjal s poimenovanji »odvisni stavčni poudarek« nasproti »neodvisni stavčni poudarek«; »stavčni poudarek« pa opredeli kot: »/.../
to je tista beseda v stavku, ki nosi misel stavka in ki je zaradi tega najkrepkeje poudarjena.« Po-
membno je tudi opozorilo, da z vidika stavčne fonetike ni ločil posebej poudarjenega intonacijskega
težišča od navadnega intonacijskega težišča, ki je vezano na naravni položaj sporočilnega jedra na
koncu povedi (Toporišič 1967: 253).
9	Navadno intonacijsko težišče je torej vezano na položaj sporočilnega jedra na koncu povedi, medtem ko je poudarjeno intonacijsko težišče položajno nevezano, hkrati s poudarkom pridobi posebno stilno vrednost.
62 Andreja Žele
perspektiva se znotraj objektivne členitve po aktualnosti navadno oblikuje s t. i. pričakovanim besednim redom, pri katerem se aktualnostnočlenitvena zgradba ujema s skladenjsko zgradbo splošnega stavčnega vzorca, npr. Zdravnikje bolniku v žilo vbrizgnil zdravilo s posebno tanko iglo, ali s priložnostnim besednim redom, ki s premikom določenih stavčnih členov na konec povedi (tj. v jedro sporočila) nekatere dele sporočila pomensko poudari. Ravno priložnostna stava pa je očiten znanilec aktualizirane sporočanjske perspektive. In čeprav priložnostni besedni red omogoča tudi posameznim povedim znotraj besedila višjo stopnjo sporočilne osamosvojitve, se besednoredna načina po načelu zahtevane besedilne koherentnosti lahko stilno nezaznamovano dopolnjujeta, npr. [Sklenili so, da ravnatelju napišejo pismo. Pismo je pisal Janez. S težavo se je prebil do uvodnih besed. ] ali [Ne razburjajte se zaradi pozne odzivnosti. Janez pismo piše. Še danes ga bo odposlal.]10 Kot je razvidno iz primerov (povedi s krepko izpisano besedo) je priložnostni besedni red možen tudi brez sobesedila, in to takrat, ko je vsa sporočilna dinamika povedi usmerjena v jedro povedi kot pomensko težišče, npr. Nas že nekaj časa upravljajo tujci. V tovrstnih primerih je priložnostni besedni red napovedovalec pomensko aktualizirane perspektive povedi brez ubesedenega konteksta, in tudi s tem se potrjuje nadrejenost členitve po aktualnosti, ki je vodena in usmerjana z aktualnim kontekstom.
1.1 Kaj vse je lahko tema ali rema?
Pri aktualnostno členjenem sporočilu izhodišče razvija temo poročanja in jedro kot težišče razvija remo oz. novosti poročanja. Vsaka sporočilno smiselna poved ima torej izhodišče in težišče, ki oblikujeta njeno sporočilno perspektivo.
Tema je izhodiščna in zato bistvena sestavina besedilne zgradbe.11 Pri tvorbi besedila gre bistvu za t. i. navezno tematizacijo rem »navazna tematizaci rematu« (Petr 1987: 685). Tako kot je slovnično-pomenska zgradba osnova stavčne povedi, je tematska zgradba oz. zgradba tematske zaporednosti osnova besedilu; pomembna so razmerja in razporeditve med temami, različne stopnje soodvisnosti med temami. Pri tvorbi besedil lahko po zgledih iz češkega jezikoslovja ločujemo zlasti različne načine medsebojnega povezovanja tem (Hrbaček 1994: 46-51, Žele 2013: 101-103).
1. Enostavna linearna postopnost, pri kateri rema predhodnega stavka postane tema naslednjega - tematizacija reme: T1 + R1 - T2 (= R1) + R2: Srečali so Janeza. Ukvarja se je z več dejavnostmi, ki ga trenutno zelo zasedajo;
10	Pomembna je tudi opomba, da je kombiniranje pričakovane in priložnostne stave stilno nezaznamovano v vseh žanrskih tipih besedil (Jug Kranjec 1981: 38).
11	Pomembno vlogo pri strukturiranju besedila (vključno s predtekstom, posttekstom in podtekstom) in pri besedilni koherenci ima zaporedje tem. Vse je podrejeno nadtemi oz. hipertemi, ki se glede na vsebino in notranjo logiko sporočanega razcepi na podteme oz. odvisne teme, ki se glede na potek sporočila lahko verižno nizajo ali krožijo.
O aktualnostnočlenitveni stavi v slovenščini 63
2.	Postopnost s tekočo temo, ko imamo v besedilu ves čas isto izhodišče -tekoča oz. izpeljana tema: T1 + R1 - T2 (= T1) + R2: Janez je predčasno odšel domov. Bolela ga je glava;
3.	Postopnost z izpeljanimi temami, ko se na isto izhodišče navezuje več jeder - na celotno tematizacijo vsebine prve povedi se veže nova rema: T1 + R1 - T2 (= T1 + R1) + R2: Kupili so si novo hišo. To so verjetno že omenili v dopisu;
4.	Distančno navezovanje izpeljane/tekoče teme: T1 + R1 - T2 + R2 - T3 (= T1) + R3: Sosed jo je videl prihajati domov. Temnilo se je že. Vprašal jo je, če je dobila delo;
5.	Različice izpeljane/tekoče teme: 5.1) Izpeljava tekoče teme: T1 + R1 -T2 (= ^ T1) + R2: Poleg slikarstva se je ukvarjal tudi s poezijo. Njegovi slikarski motivi so bili v sozvočju z njegovim izkušenjskim svetom, 5.2) Tematska izpeljava iz nadteme: T1 (= T) + R1 - T2 (= T) + R2: Nekateri dobivajo t. i. predčasno pokojnino. Mnogi izmed mladih upokojencev pa ne delajo nič, 5.3) Razvitje razcepljene teme: T1 (= T1' + T1") + R1 - T2 (= T1') + R2 - T3 (=T1") + R3: Brata sta podedovala hišo. Mlajši je ostal doma. Starejši se je odločil odseliti v tujino, 5.4) Združevanje tem: T1 + R1 - T2 + R2 - T3 (= T1 + T2) + R3: Janez je bil mlajši. Jurij je bil nekaj let starejši. Oba brata sta bila bolehna;
6.	Različice tematizacije reme: 6.1) Izpeljavna tematizacija reme: T1 + R1
-	T2 (= ^ R1) + R2: V zadnjih letih izhaja veliko knjig o alternativni medicini. Na večini strani so popisani postopki zdravljenja, 6.2) Postopnost z razcepljeno remo, ko se na isto jedro navezuje več izhodišč - razvitje teme z razcepljeno remo: T1 + R1 (= R1' + R1") - T2 (= R1') + R2 - T3 (= R1") + R3: Na sliki so samo živali. Pes je levo. Volk pa skrajno desno, 6.3) Združevanje rem: T1 + R1 - T2 + R2 - T3 (= R1 + R2) + R3: Učiteljišče je zidano v krogu. Krog je spojen z drugim krogom stavb. Na obeh stavbnih okroglinah je skupna strešna kupola, 6.4) Tematski skok: T1 + R1 - (Tx + Rx) - T2 (Rx) + R2: Pomlad je prišla kot hipna zelena povodenj. Narava se je čez noč razcvetela;
7.	Sobesedilni oz. tematski (pre)skok z enega izhodišča na drugo izhodišče, izpuščeni jedrni del pa bi lahko bil za izhodišče naslednjega sporočila itd.
-	neizrečena jedra oz. reme so tekoče teme, t. i. tematizacija besedila: T1 + (R1) - T2 = R1 + (R2) - T3 = R2 + (R3) /.../: Veliko so čistili /.../. Vsega niso utegnili sproti odvažati / .../. Odlagališča so sicer bila določena / .../.
Rema je bistvena in zato najpomembnejša sestavina vsakega sporočila. Kolikšen je obseg reme, ki tvori sporočilno jedro, je odvisno od vsakokratnega konkretnega sobesedila. Najbolj jasno se to lahko prikaže npr. s povedjo Janez se uči slovenščino, ki ima v konkretnem besedilu vlogo odgovora. Na izhodiščno vprašanje Kaj se uči Janez?, ki izraža temo, se odgovarja z remo (pisano krepko) Janez se uči slovenščino,
64 Andreja Žele
na izhodiščno vprašanje Kaj dela Janez?, ki ima skrčeno temo na Janez, se odgovarja z razširjeno remo Janez se uči slovenščino; vprašanju, ki je hkrati izhodišče (tema) dialoškega besedila, Kaj se dogaja? pa sledi odgovor, ki je v celoti rema Janez se uči slovenščino, kar dokazuje iz dialoga narejena smiselna poved Dogaja se to, da se Janez uči slovenščino. Tako se samo še potrjuje, da je pogoj za aktualizirano ubeseditev le smiselno zaokroženo besedilo, ki vsakič sproti določa tudi obseg reme v jedru, ki ustrezno dopolnjuje temo v izhodišču.
V besedilno stilistiko sodijo še pristavki, ki so del sporočilnega jedra znotraj reme, npr. Ta semester gre v Prago, v začetku februarja, na izmenjavo v zimskem semestru. Stilemi so tudi ponovitve tipa Danes pa je bil dober, vražje dober!, ki sporočilno jedro še dodatno dopolnjujejo z novostmi.
2 Razmerje med slovnično zgradbo in sporočilno perspektivo
Stavčnočlenska zgradba znotraj prostih ali zloženih stavčnih povedi uvaja zlasti smiselna skladenjskopomenska razmerja,12 aktualnostnočlenitveni red pa izraža objektivni ali subjektivni način in razmerja povezave ubesedenih delov sporočila s kontekstom kot ubesedeno ali neubesedeno stvarnostjo.
Povezanost stavčnočlenske in aktualnočlenitvene sestave se izraža tako, da spremenjena stavčnočlenska sestava v izhodišču in jedru spremeni tudi pomenskost in sporočilno perspektivo povedi brez stilne zaznamovanosti in poudarjanja, npr. Janez (Izhodišče) je odšel (Jedro) > Odšel je (Izhodišče) Janez (Jedro), kar je pri objektivni členitvi po aktualnosti lahko dokazati tudi z različnimi vprašanji, Kaj je storil Janez? in Kdo je odšel?.
Skupno pomensko izhodišče tako za slovnično kot aktualnostnočlenitveno hierarhizacijo zgradbe povedi je glagolska in natančneje povedkova vezljivost, ki je lahko znotrajstavčna, znotrajpovedna ali nadpovedna in s tem tudi besedilna. Tudi z vidika členitve po aktualnosti sta pričakovano bistvena oba stavkotvorna člena: osebek in povedek.
12 Zelo osnovna in načelna navodila za slovenščino so, da je v navadnem besednem redu osebek pred povedkom, prislovno določilo načina pred povedkom, prislovno določilo pred predmetom; nepravi stavčni členi so lahko pred katerim koli stavčnim členom.
O aktualnostnočlenitveni stavi v slovenščini 65
2.1 Prav z vidika združevanja aktualnostnočlenitvenega in slovničnega stavkotvornega vidika je pomenljivo določanje vloge osebka.13 Pri nas je načelno sprejeto aktualnostnočlenitveno merilo, da v t. i. biti-stavkih vlogo osebka pripišemo tisti besedi, ki v nezaznamovanem besednem redu v smislu objektivne členitve po aktualnosti zaseda vlogo izhodišča, in skladenjskopomensko merilo, da je v istovetenjskih biti-stavkih določujoče v povedi vedno tudi pomensko poudarjeno; oboje našteto pa uvaja tudi aktualizirani besedni red, npr. Janez (določana vsebina) je eden izmed najbogatejših ljudi (določujoča vrednost). Možnost spremembe sporočilne perspektive (tj. v izhodišče lahko pride povedkovo določilo) pa hkrati ukinja možnost vnaprejšnje gramatikalizacije osebka:14 Janez (določani osebek) je eden najbogatejših (določujoče povedkovo določilo), kjer je istovetnost izražena v smeri ovrednotenja vloge, nasproti primeru z obrnjeno sporočilno perspektivo Eden najbogatejših (določano povedkovo določilo) je Janez (določujoči osebek), kjer je istovetnost je izražena v smeri oblikovanja vsebine. Vzporedno merilo je še pomenski dejavnik, ki vlogo osebka prisoja besedi s pomensko lastnostjo <konkretno> (proti besedam z abstraktnejšimi pomeni), npr. v Ta knjiga je resnica je osebek ta knjiga, Tone je človek nasproti Ta človek je Tone (ne pa: *Človek je Tone) ipd. Povedkovnik ravno zaradi priložnostno prisojane stanjske lastnosti, ki jo izraža znotraj povedka, lahko tudi znotraj zloženega povedka uresničuje členitev po aktualnosti, npr. Predvsem dober človek je ta Jasna.
2.2 Povedek in še bolj povedkova vezljivost kot osrednji pomensko-slovnični pojav skladnje s konkretnim skladenjskim pomenom in pomensko usmerjenostjo povedka odločilno sooblikujeta aktualnostno razvrščanje stavčnih členov in sporočilne perspektive, kar se še najočitneje kaže v primerih kot Maribor je premagal Koper; v tem in tovrstnih primerih prevlada pomenska vezljivost in usmerjenost (ali kar enosmernost) povedka. Po V. Mathesiusu (1941: 179) je navadna slovnična stava
13	Znano je namreč, da se zaradi opozarjanja na specifiko tvorbe in zgradbe besedil zlasti v jezikih z ustaljenim besednim redom, npr. v angleščini, slovničnemu in logičnemu osebku dodaja še psihološki osebek (nanj opozarja M. A. K. Halliday (21994: 30, 44, 72, 80, 93, 163-174, 285-286), v ruski vezljivostni teoriji pa je označen kot psevdosub"jekt, gl. I. B. Levontina (1996: 49)). V slovenščini in tudi npr. v češčini, torej v jezikih s prevladujočo aktulnostnočlenitveno stavo, vlogo t. i. psihološkega osebka opravlja izhodišče. In to stališče so po V. Mathesiusu (1939) povzeli tudi vsi kasnejši jezikoslovci. V primerjavi s prvima dvema tipoma osebka je psihološki osebek eden izmed nosilnih zgradbenih elementov besedila - izvorno je to diatema oz. tema, v poteku sporočila pa je lahko del izhodišča ali jedra. Kot bistvena besedilotvorna sestavina je torej psihološki osebek, ki je vezan na členitev po aktualnosti, slovnični osebek je vezan na prisojevalno razmerje znotraj stavčnočlenske zgradbe, logični osebek, ki je stavčnočlensko predmet, pa je vezan na udeleženske vloge, npr. Mati (slovnični osebek) ji (logični osebek) je dala ogrlico. Ogrlica (psihološki osebek) je bila pozneje spravljena pri hčerki. Pozneje so ji (psihološki osebek) vdelali še napis. Brez upoštevanja besedila in sobesedila pa bi bila pričakovana določitev: Ogrlica (slovnični osebek) ji (logični/smiselni osebek) je všeč.
14	V angleščini se izhodišče prekriva z osebkom (Halliday 21994: 117), zato je z aktualnostnočlenitvenega vidika drugim osebkom dodan še psihološki osebek; sicer pa je osebek = oznaka vsebine (token) in obvezno določilo = ovrednotenje (value) (Halliday 21994: 129), tako da veljajo ustaljena razmerja osebek : določilo, določano : določujoče, oznaka vsebine : ovrednotenje.
66 Andreja Žele
besed v smislu skladenjskega vzorca stavka eden od štirih dejavnikov, ki lahko najbolj vplivajo na besedni red.15
Pričakovano imajo znotraj povedkove vezljivosti, in zlasti znotraj njenega temeljnega prisojevalnega razmerja, odločilen vpliv na aktualnostno členitev tudi druge skladenjske glagolske kategorije kot čas, način, naklon, ki so tudi skladenjsko najbolj eksplicitno izražene znotraj glagolskih zvez morati začeti delati, smeti začeti nadaljevati ali ustaljenega naslonskega niza Si mi ga je upal kar vzeti;16 znotraj povedi pa sta naklonskost in časovnost lahko izraženi kot Takoj si moram za sredo sposoditi kolo / Takoj si ga moram izposoditi za sredo /Za sredo si moram kolo takoj izposoditi / Za sredo si moram takoj izposoditi kolo in še s preusmerjeno naklonskostjo Takoj naj si ga ,kolo' izposodi za sredo.11 Dve različni sporočilni perspektivi lahko izraža objektivna členitev po aktualnosti v primerih s preteklikom Bilo je mrzlo / Bil je mraz (zaključeno sporočilo) z neubesedenim izhodiščem, ki vključuje neizrečeno kontekstno temo, nasproti Mrzlo je bilo /.../, Mrazje bil /.../, ki odpirata nadaljevanje v smislu Mrzlo je bilo, vendar to jih ni ustavilo pri delu, Mraz je bil, vendar tudi dobra družba in smuka); naravne in navadne stave v sedanjiku so Mraz je / Mrzlo je, ki so zaradi aktualne sedanjosti sporočilno samozadostne. Tvornik in trpnik v Z veliko truda so naredili vse zgradbe - Vse zgradbe so bile narejene z veliko truda izražata objektivno členitev, medtem ko Veliko truda je bilo potrebnega, da so bile narejene vse zgradbe izraža poudarjalno subjektivno aktualnostno členitev.
2.3 Povedek ima tudi v objektivni členitvi po aktualnosti visoko stabilen položaj v povedi - je na prehodu med izhodiščem in jedrom,18 torej stoji za tematskim izhodiščem (I) in pred jedrom sporočila (J) ali pa že v sporočilnem jedru, ko gre za splošnopomenske in še prostomorfemske glagole tipa odločiti se za, npr. Že štiridesetletni slikar seje takrat v centru umetnosti (I) odločil za čisto drugi poklic (J). V sporočilu Odločil se je za čisto drugi poklic (J) pa ravno osebna oblika in časovna določenost glagola jasno izražata izpust izhodišča (I = slikar). Slovnično-pomensko
15	Poleg vnaprej danes slovnične oz. skladenjske stave je drugi spremstveni dejavnik pri določanju besednega reda še ritem, vezan na sklop naglašenih in nenaglašenih besed, glavna dva dejavnika pa v bistvu označujeta pojav členitve po aktualnosti in sta izrazito aktualnostna - to sta pomembnost vsebine in poudarjenost vsebine. Po Paulinyju (1950/51: 119) so členitvi po aktualnosti podrejeni poudarki (s stavčno intonacijo), osnovna skladenjska členitev in ritem.
16	Naslonke kot sicer nenaglašene sestavine so bistveni del slovenskega proznega ritma in zato tudi soodločajo o besednem redu. Posamezni naslonski niz z naglašeno polnopomensko besedo namreč tvori ritmični sklop, ki je hkrati intonacijski interval in tako del stavčne intonacije. Popolni niz da(V)naj(N)bi(G1)si(P1)se(P2)mu(Z1)jo(Z2)jih(Z3)je/bo(G2)ne/že/še(Č) v celotni ne more biti uresničen, vendar za uporabo pri aktualnostni členitvi je bistveno, da mora zaporedje zaimkov, pomožnih glagolov, veznikov in členkov ostati isto (Toporišič 420 00 : 611).
11 Različne možnosti zapolnitve aktualnostnočlenitvenih položajev so navadno predstavljene znotraj posameznega skladenjskega naklona: pripovednega, želelnega, velelnega in vprašalnega (prim. Svoboda 1984).
18 To se načelno potrjuje tudi v češkem (Uhlirova 1984: 6) in slovaškem (Horecky 1959) jezikoslovju.
O aktualnostnočlenitveni stavi v slovenščini 67
vzajemnost in razvrstitev osebek ^ povedek lahko glede na pomen povedka19 spremeni prislovno določilo kraja ali časa (tj. zunanje okoliščine) v razvrstitev prislovno določilo kraja ^ povedek ^ osebek, npr. z glagolom premikanja Po glavnem trgu so se sprehajali turisti (še: Turisti so se sprehajali po glavnem trgu), Na ladjo so se vkrcali še zadnji turisti, zelo navadno Danes so nas obiskali gosti, z glagolom ravnanja prislovno določilo ^ osebek ^ povedek ^ predmet v Danes na trgu trgovci na veliko in poceni ponujajo svoje pridelke, z glagolom ravnanja s premikanjem prislovno določilo ^ osebek ^ povedek ^ predmet ^ prislovno določilo v Prejšnjo soboto smo se z vso opremo veselo odpravili v hribe, in še npr. osebek ^ prisovno določilo (č+k) ^ predmet ^ povedek ^ predmet v Janez je včeraj v potoku z navadnim trnkom spretno ujel postrv. Zdi se, da je za členitev po aktualnosti izhodiščno odločilna povedkova vezljivost, ki tvori skladenjsko jedro povedi (tj. povedek in vezljivi udeleženci) s tem, da povedek okoli sebe, v koncentričnih krogih, najprej razporedi obveznovezljive udeležence (zlasti nepredložne in predložne predmete) in nato še neobveznovezljive in družljive;20 zlasti t. i. notranje okoliščine povedka, izražene s prislovnimi določili načina, so vedno pred povedkom, npr. veselo / z veseljem / kljub jezi, zunanje okoliščine kraja in časa pa so glede na pomen povedka in potem še glede na sporočilno perspektivo povedi ali v izhodišču ali jedru.
Povedek znotraj svoje vezljivosti skladenjsko razporedi udeležence tako, da ne prihaja do nepotrebnih dvoumnosti, kar pa je hkrati dobro izhodišče za nadaljnjo aktualnostno členitev:
Janez se je včeraj vrnil domov. Domačini so Janeza sprejeli z odprtimi rokami / Domačini so ga sprejeli z odprtimi rokami - Ko se je Janez vrnil domov, so ga domačini sprejeli z odprtimi rokami ^ sprememba sporočilne perspektive: Ko se je Janez vrnil domov, so ga z odprtimi rokami sprejeli domačini. Spremenjeno sporočilno perspektivo glede na predhodnje bi imela tudi poved Domačini so z odprtimi rokami sprejeli Janeza; zaradi povedkovega pomena (možen bi bil npr. tudi čakali) je smiselna tudi različica Domačini so sprejeli Janeza z odprtimi rokami, v dvoumnost pa preveša npr. Domačini so opazovali Janeza z odprtimi rokami ipd. Spremenjena sporočilna perspektiva povedi pa navadno povzroči tudi izrazno spremembo povedkove vezljivosti, npr. Mati čaka sina na dvorišču ^ Na dvorišču čaka mati na sina.
2.3.1 V zloženih povedih pa je lahko povedek najprej del reme in hkrati še del stavčnega sporočilnega jedra, npr. Ko so zmagali na svetovnem prvenstvu, je (v njihovi državi) zavladala prava histerija / /.../, jim je predsednik podelil posebno
19	To je odvisno od glagolske pomenske in posledično vezljivostne skupine - ali glagol npr. pripada glagolom premikanja, spreminjanja, ravnanja, stanja, govorjenja itd.
20	Okrog povedka se v smeri stopnjevane intenzivnosti sporočilne dinamike od izhodišča proti končnemu jedru posplošeno izoblikuje razvrstitev udeleženskih vlog: vršilec ^ čas ^ mesto ^način ^ sredstvo/spremstvo ^ pot ^ naslovnik ^izvor ^ izhodišče ^ prizadeto ^ cilj ^ rezultat (Hajičova idr. 1983: 147).
68 Andreja Žele
priznanje. Prekrivanje s siceršnjo kanonično stavčnočlensko ureditvijo osebek ^ povedek ^ predmet/prislovno določilo imamo tudi v vsebinskih odvisnikih s stavčnočlensko vlogo osebka, predmeta ali prilastka, to so tipični da-odvisniki (prim. tudi Horecky 1959:60), npr. Danes ni potrebno, da vsi hkrati sprejmejo odločitev, Janez se je odločil, da naslednje leto pride domov, Odločitev, da naslednje leto sam pride domov, ni bila lahka za Janeza. Načeloma pa različna specifičnost veznikov zahteva tudi upoštevanje predpisane stave naslonk za njimi, npr. Užaljen je bil, ker si mu ga je upal kar vzeti.
Vloga členitve po aktualnosti v zloženi povedi se odraža z nezaznamovanim zaporedjem stavkov v priredju in podredju. Za podredje po načelu opredelitve, da je samo neke vrste razširjeni prosti stavek, velja členitev po aktualnosti, razen v primerih, kjer je v prostem stavku stalna stava (primer prilastkovih odvisnikov, npr. To so stvari, ki jih težko verjamem). Mesto za nadrejenim stavkom imajo tudi posledični odvisniki, načinovni odvisniki in odvisniki sredstva dejanja, npr. Vse se je tako zapeljalo, da se ni dalo več nič storiti, Užalil ga je že s tem, da ga pri govorjenju ni hotel pogledati.21 Oziralni odvisniki, razen prilastkovih, pa so pred nadrednim stavkom, k čemur seveda prispeva navezovalna oziralnost, ki je pogosta tudi v pregovorih Kdor laže, tudi krade, Kamor je šel bik, naj gre še štrik ipd.
Torej podrednost s pomensko hierarhijo in stopenjsko zgradbo zložene povedi omogoča sorazmerno prosto razvrstitev nadrejenega in odvisnega stavka, medtem ko t. i. linearna zgradba priredno zloženih povedi določa tudi stalno razvrstitev stavkov.22 Dela priredja je sicer mogoče zamenjati v vezalnem in ločnem priredju, vendar s tem lahko porušimo logično razmerje delov, npr. glede na časovno zaporedje ali pomembnost in prednost pri izbiri. V vezalnem priredju si sestavine sledijo po logiki prostorske razvrščenosti ali časovnega zaporedja, v ločnem priredju je izhodiščni stavek oz. zastavek za govorečega večinoma ugodnejša možnost, in če bi npr. zamenjali dele stopnjevalnega priredja, se bi spremenilo v vezalno. Ravno za slednje v zgledih kot Ne samo da nerga, ampak tudi absolutno preveč spi - Absolutno preveč spi in nerga lahko ugotavljamo, da na možnosti razvrstitve propozicij, poleg ključnih propozicijskih vsebin, vplivajo zlasti pomensko-slovnično samostojnejši priredni vezniki.
21	V Slovenski slovnici (Toporišič 42000: 636, 647, 672) se z vidika stalne stave upošteva stalno mesto prilastkovih stavkov, npr. To so stvari, ki jih težko verjamem, pa še prislovnih določil učinka, npr. Bilo je tako mraz, da je vse pokalo, namenilnikovega stavka, npr. Naročil je, naj ti povem, pri primerjalnih odvisnikih, npr. Bilo mi je, kot da se vse maje, pri odvisniku nižje stopnje, npr. Zdi se, da ga obravnava kot otroka, ki ne zna samostojno delovati, ker ga nihče o tem še ni podučil. Na to opozarja tudi češko jezikoslovje, npr. prispevek K. Slobode (1961: 245).
22	Za dvodelna priredja velja (Toporišič 42000: 647), da njihovih delov ni mogoče zamenjati: zastavek (kot jedrni del priredja) je vedno na prvem mestu, spremljevalec oz. spremni del vezniške zveze je na drugem (predlagala bi dostavek).
O aktualnostnočlenitveni stavi v slovenščini 69
3 Vloga elipse
Najbolj naravno oz. nezaznamovano izpustnost omogoča členitev po aktualnosti, zato ni naključje, da se elipsa primerjalno precej pogosteje (lahko) pojavlja v slovanskih jezikih (Hajičova idr. 1983: 147). Po pogostnosti pojavitev elipsa kot jezikovnosistemsko predvidljiv izpust sodi predvsem na besedilno ravnino;23 osmišljajo jo skladenjski obrazci - tako stavčni kot besedilni obrazci, saj je v bistvu ponovitev zgradbe in vsebine, vendar z izpuščanjem. Z vidika členitve po aktualnosti je lahko in največkrat izpuščena tema, nikoli pa ne jedro sporočanega. Z izpustom je lahko doseženo vsaj dvoje - neubeseditev zaradi komunikacijske irelevantnosti ali neubeseditev z namenom doseči opaznost in določeni komunikacijski učinek. Elipsa je tudi kohezivno navezovalno sredstvo zgoščevanja besedila v smislu nečesa očitno neizrečenega, vendar z nedvoumnim impliciranjem in razumevanjem neizrečenega - jasno izraženo besedilnost oz. besedilotvornost elipse, skratka njeno sistemskost, izraža tudi možnost ločevanja med anaforično in kataforično elipso.24
Poleg brezkontekstno neizraženih udeležencih znotraj stavka (0) lahko v povezavi z elipso govorimo tudi o kontekstno neizraženih udeležencih v okviru besedila (O) -pomenskoskladenjske razlike med brezkontekstnim (0) in
06kontekstnim udeležencem (O) so razvidne npr. pri On veliko bere 0 : On zdaj bere O ipd.; stavek Posrečilo se mu je je samo kontekstno smiseln in sprejemljiv, kontekstni oz sobesedilni ostaja tudi, ko mu dodamo glagol izviti/izmazati se v Posrečilo se mu je izviti/izmazati ipd. Eliptični in hkrati stilni so primeri kot npr. Trudila se je z oblekami, Trudila se je s projektom, Trudila se je s torto. Ti primeri potrjujejo, da upoštevanje sobesedila oz. besedilne vezljivosti uspešno pojasnuje tudi izrazno obveznost ali neobveznost udeležencev. Tako je na obveznega ali neobveznega udeleženca (Uo/n) vezana tudi aktualnost ali neaktualnost izpusta,25 saj izpust obveznih udeležencev poviša aktualnost v Ta zavida (komu? - elipsa obveznega udeleženca (Uo)) vsako stvar, Kar naprej samo iščejo (koga/kaj? - elipsa obveznega udeleženca (Uo)), nasprotno pa izpust neobveznih udeležencev ni aktualiziran, npr. v Znanstveniki svarijo (koga/kaj? - elipsa neobveznega udeleženca (Un)).
Poleg jezikovnosistemskih izpustov (ki upoštevajo skladenjske vzorce), npr. dialog kot Pa bodo lahko prišli? Ja, upam!, so pogosti situacijsko-pragmatični izpusti, kjer je aktualno prednostno hitro razumevanje sporočanega, npr. Mi izstopamo na naslednji, Lepe praznike!.
23	Besedilna elipsa se ločuje po stavčnočlenskih merilih (Daneš 1987: 62-63; 1999: 97), npr. 1) elipsa v povedku pri On je danes z vlakom, Tako se ne sme, 2) elipsa v imenskem delu pri On je vedno proti, Rad kar naprej podarja, Dobil je tri okrog ušes, Rad se vrača, 3) stavčna elipsa pri Pa to ni res /.../, Kot da ne pozna na uro /.../ ipd.
24	Merilo besedilne soveznosti zavrača smiselnost ločevanja koherence in kohezije v smislu globin-sko-izrazne povezanosti besedila, tovrstno ločevanje je lahko zgolj metodološko utemeljeno. Vzroč-no-posledično sta bistveni besedilna referenčnost in koreferenčna povezovalnost, izražena z anafo-ričnimi in kataforičnimi izrazi. Za popolnejšo sporočilnost je nujno upoštevanje tako besedilnega kot zunajbesedilnega konteksta. Kazalna referenčnost je npr. inherentno zunajbesedilna, primerjalna referenčnost pa besedilna.
25	V zvezi z izpuščanjem obveznega udeleženca Sgall (1986: 130-131) govori o aktualni elipsi.
70 Andreja Žele
Z vidika sporočilne perspektive je cilj elipse izbirno in bolj poudarjeno aktualizirati tudi pomenska razmerja, medtem ko zgoščanje prikazuje zlasti različne vsebinske deleže teme in reme znotraj sporočilne enote, npr. eliptično Ta učitelj je sicer strog, vendar hkrati tudi pošten (nasproti navadnemu neeliptičnemu zgoščenemu izražanju Ta učitelj je strog in pošten hkrati), eliptično To je sicer majhen zlatnik, vendar je kljub temu drag (nasproti neeliptičnemu zgoščenemu To je sicer majhen ampak drag zlatnik) ipd. (prim. Padučeva 22007: 182-183, 191-192). Pri besedilnem zgoščanju (t. i. kondenzaciji, Petr 1987: 692-693) hkrati lahko govorimo o rematizaciji ali tematizaciji sporočanega, npr. Pri tem procesu (T) nastaja sulfid, lahko izločujoči se na površini železa (^ rematizacija) nasproti Pri tem procesu nastajajoči sulfid (•^ tematizacija) se lahko izloča na površini železa (R).
3.1 Besedilni začetki in konci
Z vidika teme ali reme je težko opredeliti začetno in navadno tudi končno poved nekega koherentnega besedila. Začetki določenih besedil imajo stavo tipa Bil je nekoč nek kralj /.../, Najprej oprostite, da Vas nagovarjam na tak način, vendar /.../. Oba zgornja primera izražata neubesedeno/eliptično izhodišče kot npr. ,No, tako torej, dovolite, da začnem' /.../ bil je nekoč nek kralj26 ali ,No, tako torej, dovolite, da začnem' /.../najprej oprostite, da Vas /.../, ki je absolutno eliptično izhodišče brez nadaljnje tematske navezave in zato z vidika nadaljnje aktualne členitve nerelevantno. Napoved konca sporočila je tudi ustaljena stava S spoštovanjem in lepimi pozdravi /.../, s čimer se skleneta tako tema kot rema sporočanega v sklepno splošno eliptično najavo, ki v nasprotju z začetkom besedila predstavlja hipertemo v smislu ,Vse napisano zaključujem, vam obenem izkazujem spoštovanje in vas lepo pozdravljam'. Posebnost z aktulnostnočlenitvenega vidika so tudi naslovi kot zgostitvene najave iz izbranih poudarjenih rem, in pogosto tudi metaforično izražene. Glede na naštete možnosti lahko govorimo o uvodnih, sklepnih in povzemalnih ubeseditvah, ki se vsakič sprotno izoblikujejo s tematizacijo konkretnega besedila.
4 Pomenljiva vloga členkov
Na splošno je za členke, še zlasti za t. i. poudarne členke tipa zlasti, vsaj kot besedilne modifikatorje, tipična poudarjena komunikacijska in s tem tudi aktualizacijska vrednost,27 saj vzpostavljajo vez z sobesedilom in so nosilci poudarka. Ta poudarek je lahko sestavina tako teme (natančneje diateme) kot reme, npr. Tudi ta član komisije je protestiral, Zahteval je tudi povračilo stroškov, nastalih v času obravnave. Sicer pa se t. i. aktualizacijski členki (Petr 1987: 561-562) nanašajo zlasti na remo, kar se lepo ujema tudi z Breznikovim ločevanjem med pričakovanim poudarkom (še
26	Tu se večkrat omenjana »ortotoničnost« eksistencialnega biti verjetno povezuje s poudarjanjem dejanskosti neke neubesedene stvarnosti (za slovenščino o tem Toporišič 1967: 266).
27	V aktualizacijski vlogi na bi bili nekakšni »mehanični indikatorji za poudarjanje« (Toporišič 1982: 295).
O aktualnostnočlenitveni stavi v slovenščini 71
znotraj reme) proti izhodišču sporočila in nepričakovanim poudarkom (znotraj reme) v jedru na koncu besedila. Z vidika hkratne modifikacije in aktualizacije upovedenega so bistvena sosporočila (kot zakrite povedi v povedih) ne glede na objektivno ali subjektivno aktualnostno členitev, npr. Ta vlak vozi samo ob delavnikih - Samo ob delavnikih vozi ta vlak. Členke kot poimenovanja ali ubeseditve zakritih govornih dejanj (Vidovič Muha 2000: 86-91, 2015: 401-402) lahko označimo tudi kot neke vrste aktualizacijske razmernike, s katerimi se poročevalec navezuje na kontekst in še poudari svojo namero. Ker imajo členki torej prvenstveno in zlasti besedilno vlogo, so to hkrati zlasti smiselne besed(ic)e,28 ki jih znamo smiselno besedilno uporabljati predvsem v svojem prvem jeziku; ohranjajo namreč izrazito sporočanjsko vlogo, s tem pa tudi vplivanjsko vlogo.
5 Sklep
Z vidika skladenjske postavitve sporočila je izhodiščna in osrednja umestitev povedka in njegova (povedkova) vezljivost, ki se s svojimi udeleženci širi v nadstavčno in nadpovedno vezljivost. Glede na prvotno povedkovo vezljivostno hierarhijo pa lahko sledijo zamenjave in prerazporeditve po aktualnosti, in tako se glede na sporočilno perspektivo vzpostavi še aktualnostna hierarhija. Nujni pogoj za uspešno spreminjanje sporočilne perspektive v smislu, kateri stavčni člen bo v izhodišču in kateri v jedru sporočila, je seveda tudi nedvoumnost ubesedenega in ta je znotraj konkretnega sporočila povezana s kar najbolj jasno izraženo povedkovo pomensko usmerjenostjo oz. vezljivostjo. V procesu upovedovanja se slovničnim razmerjem pridružijo še razmerja, ki vzpostavljajo perspektivo pomembnosti, novosti; ustrezno razmerje med pomembnostjo neke sestavine in njenim položajem (izhodiščnim ali jedrnim) je v govoru označeno še z intonacijo. Aktualizacija navadne skladenjske členitve v smislu stavčne zgradbe mora biti usmerjena k jedru ali težišču sporočila na koncu, kar pomeni, da se končnemu jedru podrejata tako skladnja kot intonacija ubesedenega, in to od izhodišča naprej. Stilistika besedila omogoča tudi stilno zaznamovane subjektivne členitve po aktualnosti, ki so prepoznavne zlasti po začetni stavi posebej poudarjenega jedra sporočila.
Navsezadnje so dober pokazatelj smiselne stave povedi, zlasti z vidika objektivne členitve po aktualnosti, tudi vejice. Če so znotraj sporočila prepogosto uporabljene, je to lahko pokazatelj vsaj nenaravne stave, če že ne slabe, dvoumne ali celo nesmiselne stave.
Vir
Korpus slovenskega jezika Gigafida: <http://www.gigafida.net>. (Dostop 23. 5. 2017.)
28 Zato ni naključje, da so starejše tradicionalne slovenske slovnice, npr. 1947, 1956, členke uvrščale med »miselne prislove«.
72 Andreja Žele
Literatura
Beaugrande, Robert Alain de, Dressler, in Wolfgang Ulrich, 1992: Uvod v besediloslovje. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Prev. Aleksandra Derganc in Tjaša Miklič.
Breznik, Anton, 1908: Besedni red v govoru. Dom in svet 21/5. Katoliško tiskovno društvo.
Breznik, Anton, 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Družba sv. Mohorja.
Daneš, František, 1957: Intonace a veta ve spisovné češtinč. Praha: Nakladatelstvi Ceskoslovenské akademie véd.
Daneš, František idr., 1987: Vetné vzorce v češtinč. Praha: Academia.
Daneš, František, 1999, 2000: Jazyk a Text I, II. /JaT I, II/. Uličny, Oldrich (ur.): Vybor z lingvistického dila Františka Daneše. Praha: Univerzita Karlova, Filozoficka fakulta.
Grepl, Miroslav, in Karlik, Petr, 1998: Skladba češtiny. Praha: Votobia.
Hajičova, Eva, idr. 1983: Vétna stavba a aktualni členčni ve slovanskych jazycich z porovnavaciho hlediska. Ceskoslovenska slavistika. 139-149.
Halliday, Michael, in Alexander Krikwood: 21994: An Introduction to Functional Grammar. London: Edward Arnold.
Horecky, Jan, 1959: Gramaticki činitelia poriadku slov. Jazykovedné štldie IV. Spisovny jazyk. 55-62.
Hošnova, Eva, 2005: Studie z vyvoje novoceské syntaxe. Praha: Nakladatelstvi Karolinum.
Hrbaček, Josef, 1994: jVarys textové syntaxe spisovné češtiny. Praha: TRIZONIA.
Jan Firbas, 1982: »Aktualni členčni vétné« či »funkčni perspektiva včtna«. Slovo a slovesnost 43. 282-293.
Jože Toporišič, 1967: Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija 15/1-2. 251-274.
Jug Kranjec, Hermina, 1981: O pomenski in stilni vlogi besednega reda pri oblikovanju sporočilne perspektive povedi. Jezik in slovstvo 42/2-3. 37-42.
Kunst Gnamuš, Olga, 1989/90: Težave s stavčnočlenskim razločevanjem zaradi oblikovnega sovpadanja pomenskih in sklonskih razlik. Jezik in slovstvo 35/1-2. 15-24
Levontina, Irina V., 1996: Celeobraznost' bez celi. Voprosy jazykoznanija XLV/1. 42-57.
Mathesius, Vilém, 1939: O tak zvaném aktualnim členčni véty. Slovo a slovesnost 5/4. 171-174.
Mathesius, Vilém, 1941: Zakladni funkce poradku slov v češtinč. Slovo a slovesnost 7/4. 169-180.
Mathesius, Vilém, 1947: Ceština a obecny jazykozpyt. Melantrich.
Padučeva, Elena Viktorovna, 22007: O semantike sintaksisa (Materialy k tranformacionnoj grammatike russkogo jazyka). Moskva: KomKnjiga.
Pauliny, Eugen, 1950/51: Slovosled a aktualne vetné členenie. Slovenska rečXVI, 171-179, 197-207, 228-235.
Petr, Jan, idr., 1987: Mluvnice češtiny (3 - Skladba). Praha: Academia. Sgall, Petr, idr., 1986: Uvod do syntaxe a sémantiky. Praha: Academia.
O aktualnostnočlenitveni stavi v slovenščini 73
Sloboda, Karel, 1961: Parataxe a hypotaxe z hlediska modalni vystavby souveti, Slovo a slovesnost 22/4. 241-254.
Svoboda, Aleš, 1984: Ceske slovosledne pozice z pohledu aktualniho členeni. Slovo a slovesnost 45/2. 88-103.
Toporišič, Jože, 1982: Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS.
Toporišič, Jože, 2000: Slovenska slovnica (SS). Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. 667-678.
Uhlirova, Ludmila, 1984: Sloveso určite v aktualnim členeni vetnem. Naše reč 67/1. 1-10.
Vidovič Muha, Ada, 1993: Breznikov jezikoslovni nazor v njegovi razpravi o besednem redu. Slavistična revija 41/4. 497-507.
Vidovič Muha, Ada, 1994: O izvoru in delovanju jezika ali teorija sintagme v delih R. F. Mikuša. Slavistična revija 42/2-3. 229-248.
Vidovič Muha, Ada, 2000: Slovensko leksikalnopomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut.
Vidovič Muha, Ada, 2015: Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi - vprašanje besednih vrst (poudarek na povedku in členku). Slavistična revija 63/4. 389-406.
Žele, Andreja, Krajnc Ivič, Mira, in Kuster, Helena 2013: Slovenska besedilna skladnja z jezikovnosistemskega vidika - temeljni pojmi. Ljubljana: samozaložba.