O p 1 S 1B Z IMmaja. Iz krepkega govora državnega poslanca profesorja Sukljeja v državnem zborn dne 26. marca 188 9. 1. (Dalje.) Sedaj pridem do glavne stvari, o katerej se je sukala vsa letošnja debata o naučnem budgetu; mislim povedati mnenje svoje o reformi ljudske šole in sicer s stališča praktičnega šolnika, ki se more sklicevati vsekako na večletno delovanje v šoli. Jaz nečem posegati po orožje svoje v naučno statistiko in inozemske zakonodaje, jaz nesem tako spreten, kakor gospod poslanec Beer, ki ima na razpolaganje mnogo večje znanje in izkušnje, a zato bodem razmere razložil z večjo odkritosrčnostjo, kajti da le jedno omenim, to, kar je poslanec za Hartberg povedal o številu me» šanih šol v Prusiji, namreč 517, imam še vedno za pravo, če tudi je gospod poslanec Beer temu oporekal. Gospod poslanec si je stvar jako olajšal, držal se je črke izvajanj princa Liechtensteina in zmisla pa ni hotel videti. Stvar je jako jednostavna, jeden sam vzgled bode zadoščal, da vam stvar pojasnim. Vzemimo prusko občino s konfesijonalno šolo. V vsej šoli ni nijednega otroka druge vere. V občino pride žid in pripelje svojcga za žolo godnega otroka s sabo. Sredstev noma, pa tudi ne volje, da bi ga dal zasobno poučevati. Do bližnje mešane šole je predaleč, ker po zakonu mora poslati otroka v šolo, pošlje ga v konfesijonalno šolo tistega kraja. Šola ostane tako urejena, kakor je bila poprej. Sedaj vprašam, kateri pameten človek bode prišel zaradi tega, da je v to šolo prišel jeden židek, do zaključka: Izbrisati se moia izmej konfesijonalnih šol in uvrstiti mej mešane. Tako in nič drugače je aigumentoval poslanec Beer. Držim se številk, vzetib iz dodatnega snopiča 13. nemške državne statistične pisarne. Leta 1882. je bilo v Prusiji 32.523 konfesijonalnih šol. 4678 teh šol pa so pohajali tudi nekateri otroci druge vere in sicer 1811 jednorazrednic ima manj nego 10, 1181 več nego 10, 1084 večrazrednih manj nego 17 in 420 pa veo nego 18 učencev druge vere. To, gospoda moja, je le naravna posledica, ki izvira iz tega, da je v več krajih mej prebivalstvo primešanih nekaj drugovernikov. Iz tega sklepati, da podatki kneza Liechtensteina neso pravi in se ne ujemajo z dejanskimi razmerami, je pa odločno napačno. Lehko prav v kratkih besedah vse povom, kar še imam povedati o Ijudski šoli in njeni reformi. Jaz zmatram, da je reforma — podrobnosti ne morem naštevati — potrebna in sicer v treh ozirih. Prvič v zmislu deželne avtonomije; državni temeljni zakon prepušča državnemu zboru določitev načel Ijudskega šolstva; namesto tega je pa izšel državni šolski zakon z dne 14. maja 1869. 1., kateri ima uže na sebi državnopravni madež, organično napako, da je zakon, ki določa najmanjše podrobnosti, jednoličen zakon, kateri ima jednake določbe za vse dežele, ne ozirajoč se na kulturne in narodne razlike ter narodno-gospodarske diference. In, gospoda moja, stvar je pomisleka vredna ne le v državnopravnem, temveč v večji meri tudi v pedagogiškem oziru. Priznali mi bodete, da je šola praktični stvor, služiti ima neposredno življenju, po jednej šabloni se tukaj ne sme postopati. Marsikaj, kar je primerno za šolo v Dunajskej okolici ali na Češkem, je naravnost nemogoče in neizvedljivo ter popolnoma neprimerno za Gališko, Huzulsko vas v Karpatih ali pa od Boga zapuščeno Dalmatinsko, Morlaško selo. Zatorej je neobhodno potrebna reforma v tem zmislu, da se raziiri deželna avtonomija v ljudsko-šolskem zakonodajstvu. Druga stvar, gospoda moja, se tiče razmer ljudske šole k veri. V jako pomenljivem govoru z one strani visoke zbornice, s katerim se je gospod poslanec Lippert jako dobro predstavil, opozorilo se je nas na nasprotje mej človeškim razumum in njegovimi izdelki, znanjem in vero. Gospoda moja! To nasprotje je — nečem preiskavati, ali je le navidezno ali pa dejansko, to je drugo vprašanje — pri vsakej veri, vznemiruje vsako globokejšo, resnejšo človeško dušo, katera hoče pojmiti najvišje probleme bitnosti. (Tako je! na desnici.) Čemu bi pa to vznemirjenje usiljevali otroku ob času, ko še nima dovolj razuma, da bi mogel s svojimi močmi delovati za poravnanje in spravo teh nasprotij? Znameniti nemški pedagogi — jaz imenujem le Schraderja in Kehra, če tudi bi lehko še več dnizih navedel, — so vsled tega, ravno zato, ker naglašajo jednotnost ljudsko-šolskega pouka, poatavili načelo, da ima biti veronauk središče vsega Ijudsko-šolskega pouka, in sicer ne mislijo pri tem nejasnega, rekel bi v retortu napravljenega šolmošterskega krščanskega nauka, temveč pozitivno spoznanje z njega dogmami! Jaz za moj del ne segam tako daleč, a hočem, da se v ljudski šoli vse strogo izogiblje, kar ovira jednotnost pouka, kar bi v mladosti utegnilo škodovati pozitivnemu spoznanju in njega služabnikom. Veselilo me je, da je tudi opozicija naglašala to stališče. Dovolil bi si pa vender rad jedno opazko. Mari so gospodje prezili glavno vprašanje, oni ugovor, ki se vedno lehko stavi, če se je v sedaj obstoječem šolskem zakonu postavila kaka kavtela, da se harmonija Ijudsko-šolskega nauka tudi zares ohrani in samovoljno ne kali? (Konec prib.) Iz Krškega. «Pedagogiško društvo.» Za lansko leto so plačali letnino gg.: Kcel Alojzij, učitelj v Ihanu; Kline Jos., nadučitelj v Artičah; Kolnik Avgusta, učiteljica v Novi Vasi; Suhar Fran, učitelj v Ptuji; Kabaj Hiha, učitelj v Hotedršici; Gabršček Andrej, učitelj na Livku, za 10 udov; Scbwinger Albin, dekan pri Sv. Mfklavži; Munda Matej, kaplan v Središči; Zadnikar Kristina, učiteljica v Ljubljani; Furlan Jakob, učitelj v Ljubljani; Adamič Aleksaudrina, učiteljica v Žireh; Okrajna učiteljska knjižnica v Litiji; Koncilija Fran, naduoitelj v Žužemberku. Za letošnje leto: Kočevar Anka, učiteljica v Begunjah; Krulec Ivan, učitelj v Ljubljani; Ramoveš Andrej, župnik v Svibnem; Spetzler Gustav, uadučitelj v Boštanji; Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani; Tomšic Ivan, c. kr. okrajni šolski nadzornik v Ljubljani; \Vessner Josipina, učiteljica pri Sv. Miklavži; Furlan Jakob, učitelj v Ljubljani; Kokalj Fran, učitelj v Ljubljani; Adamič Aleksandrina, učiteljica v Žireh; Okrajna učiteljska knjižnica v Litiji; Lomšek Simon, učitelj v Cerkljab; Pirc Gustav, tajnik c. kr. kmetijske družbe itd. v Ljubljani. Za prvo leto: Gusl Eroilija, učiteljica v Ljubljani; Okrajna učiteljska knjižnica v Litiji. Za prihodnje leto: Wessner Marija, učiteljica v Ljubljani. Vrhu tega so darovale posojilnice: v Šoštanji 5 gld., v Krškem 5 gld., na Vrhniki 6 gld. Hvala jim in slava! Gabršek. Iz Ljubljane. Iz seje c. kr. deželnega šolskega sveta v 4. dan preteč. meseca. Dozdanji začasni učitelj v Mokronogi, g. Karol Trost, imenovan je stalnim učiteljem za tretjo, in bivša učiteljica v Dragatušu, gospa Kristina Kuralt, roj. Železnik, stalnim učiteljicam za četrto učiteljsko službo na čveterorazredni Ijudski šoli v Šent-Jarneji. — Podelile so se državne ustanove gojencem in gojenkam na tukajšnjem izobraževališči za učitelje in učiteljice. — Dovolilo se je, da se trije učenci lokalno izključijo po nasvetu učiteljstva neke siednje šole. — Knjige ubožnim učencem. C. kr. zaloga šolskih knjig na Dunaji je za šolsko leto 1889/90 ljudskim in meščanskim šolam odločila vsoto 1.521 gld. 33 kr. za knjige ubožnim učencem. Od te vsote dobi šolski okraj Ljubljanski 105 gld. 20 kr., Postojinski 124 gld. 84 kr., Kočevski 142 gld. 48 kr., Krški 171 gld. 58 kr., Kranjski 136 gld. 46 kr., Ljubljanske okolice 155 gl. 16 kr., Litijski 105 gld. 12 kr., Logatski 117 gld. 48 kr., Radovljiški 82 gld. 50 kr., Novomeški 151 gld. 68 kr., Kameniški 105 gld. 03 kr., Črnomeljski 123 gld. 80 kr. C. kr. deželni šolski svet to splošno naznanja s pristavkom, da naj c. kr. okrajna šolska svetovalstva sestavijo navadna zahtevna pisma ter naj jih do 1. dne junija t. 1. neposredno pošiljajo centralnemu vodstvu c. kr. zaloge šolskih knjig na Dunaj.