V mrežah $fr*Blia 28 »Odkod veš?« O, jaz marsikaj izvem!« se je spet nasmehnil tovariš. • ' Nekega dne je prinesel vesti o Nini Mateskas. Bila je v ženskem oddelku in ni stanovala v celici, marveč v sobi. Uživala je razne udobnosti. Imela je celo toaletno mizico z ogledalom, na njej puder, parfem in cvetlice, ki jih je dobivala od prijateljev. Mnogi so ji pošiljali cvetlice. Večinoma zmedene ženske. A tudi moški. Pravijo, da je zelo izčrpama. Mogoče, ker ves dan lika srajce. Odvetnik Skanlon jo je že večkrat obiskal in si prizadeva, da bi jo rešil. Štefan je mirno poslušal. Le rdečica na njegovem obrazu je izdala, da ga je ta vest razburila. Griskas je to opazil in nadaljeval: »Splošno je precej mirna. Samo včeraj se je začela tako obnašati, kakor da bi se ji v glavi nekoliko zmešalo. Po zdravnikovem mnenju se ji bo stanje poslabšalo in potem jo bodo izpustili.« Štefan je vzdrhtel. »Odkod veste, kaj je rekel zdravnik?« »O, ptioki so o tem žgoleli!« se je skrivnostno muzal tovariš. Štefana je vse bolj mučila radovednost glede Griskasove preteklosti, a povpraševati si ni upal. Nekega dne pa je slučajno zvedel za njegovo preteklost. Nadzornik je bil dobro razpoložen in mu jo je opisal. Griskas je bil stavbenik v nekem manjšem mestu. Bil je precej premožen. Nekega dne se je sprl z ženo zaradi neke jedi. Tako je bil razburjen, da je vrgel ženo skozi okno. Žena je umrla, on pa jo dobil dosmrtno brezplačno stanovanje v Ellingtonu. Zivljenje v jetnišnici je medtem enolično potekalo. Dnevni red je bil tako sestavljen, da jetniki niso imeli časa za razmišljanje. Ob pol sedmih so vstali. Do sedmih so morali postlati, pomesti, se umiti in obleči. Ob sedmih je bil zajtrk. Takoj po zajtrku je moral iti vsak na svoje delo. Točno ob dvanajstih so obedovali. Po obedu so imeli eno uro počitka; ob lepem vremenu so se sprehajali po dvorišču, v slabem pa posedali v celicah. Potem so spet šli na delo in so delali do večerje. Po večerji je vsak jetnik šel v svojo celico. Ob devetih zveeer so luči ugasnile. Prve tedne so bili večeri za Štefana neznosni. Brez dela je bil. Zaspati ni mogel. Mučile so ga misli na preteklost. Med razmišljanjem se je neštetokrat vprašal, zakaj je ravno njega moralo vse to zadeti. Ponoči so ga često vzdramile strahotne sanje. Često se mu je sanjalo, da leži v leseni krsti in so ga živega pokopali. Ob drugi priliki je sanjal o srečnem družinskem življenju z Nino. Ko se je po prijetnih sanjah vzbudil in videl, da je resničnost drugačna, je bil vedno žalosten. Očitke si je delal, zakaj ni poslušal materinih opominov in pustil Nine pri miru. Neštetokrat je obžaloval svojo neposlušnost. Še vedno je verjel v to, da se bo njegova nedolžnost izkazala in ga bodo izpustili. Za ta slučaj je koval lepe načrte. Delal bo, štedil in mater peljal v staro dornovino, kjer bosta oba srečno živela. Ob drugih prilikah je spet bil prepričan, da bo do smrti moral ostati v celici in to bo mater ubilo. Ta misel ga je neke noči tako silno mučila, da je skočil s postelje in začel razbijati in praskati po stenah ko kak blaznež. Toda na trdih stenah si je ranil pesti in polomil nohte. Jetniki v sosednjih celicah so začeli kričati in preklinja+i. Nato je prišel stražnik in je skozi železno mrežo vlil nanj vedro vode. Štefan je ves premočen zlezel nazaj v posteljo. Če mu je mati pisala, ga je že pogled na njeno pisavo napolnil z veseljem. Po večkrat je prečital pismo in ga močil s solzami. Vsa materina pisma so si bila skoraj popolnoraa enaka. A on ni gledal na to. Zanj je vsaka beseda bila božanje. Iz vsakcga pisma je vela neizmerna materina ljubezen. »Ljubi otrok, tem bolj te ljubim, ker vem, da po nedolžnem trpiš, a ljubila bi te, četudi bi bil kriv. Prepričana sem, da si nedolžen in trdno upam, da ne boš dolgo trpel. Bog ne more tega dopustiti. Zaradi mene si ne delaj skrbi. Sestra Benigna in gospodična Alojzija skrbita zame kakor da bi bila njuna mati. Zdravnik mi je rekel, da born do spomladi popolnoma zdrava in te bom mogla obiskati. Oh, če bi te sedaj mogla videti, bi bila takoj zdrava. Ob večerih vsi skupaj molimo zate.« »Mati, zlata rhati!« je šepetal Stefan. »Kdaj te bom videl?« 20. Minilo je že eno leto. Za Štefana je bilo dolgo. Zdelo se mu je, da je že pol večnosti v ječi. Neke nedelje popoldne so ga klicali v govorilnico. Tam je našel Alojzdjo. »Gospodična AJojzija!« je vzkliknil, ko jo je zagledal. »Štefan!« je odvrnila Alojzija. Po sredi govorilnice je bila potegnjena od ene stene do druge gosta železna mreža. »Ta mreža je zato, da mi ne bi mogli dati kakega strupa ali pile,« je razložil Štefan. »A kako se počutite ?« »O, čisto dobro! In vi?« >Izvrstno! A zakaj me gledate tako čudno?« »Oprostite! Zdi se mi, da ste eisto drugačni ko prej. Zakaj so vam obrili glavo?« Štefan je samo skomizgnil. Nato je vprašal: »Kako se počuti mati?« »Mislim, da nekoliko bolje.« »Zakaj me ne obišče?« »Saj vedno govori o tem, a ko pride dan obiska, se nikdar ne čuti toliko dobro, da bi mogla na pot« »Ali dobro skrbijo zanjo?« »Bolj ne morejo. Tudi zdravnik jo vsak dan obišče. Vsakdo jo ljubi, ker je skromna in dobra. Če je vaš."1. usoda ne bi mučila, bi bila popolnoma srečna.« Štefan je sklonil glavo in vzdihnil: »Uboga mati!« »Vedno samo o tem razmišlja, kako se počutite. Ali imate zadostno hrano, ali ne zmrzujete, ali vas stražniki ne mučijo ...« »Povejte ji, da mi gre čisto dobro. Naj si ne dela skrbi zaradi mene. Imam celico, posteljo, obleko, zadostno hrano in delo, pri katerem še zaslužim nekaj centov. Med nami in onimi v svetu je samo ta razlika, da so oni lahko zaljubljeni in jih zaradi tega mučijo do smrti, mi smo pa varni pred temi neumnostmi.« »Ne govorite tako!« »Zakaj ne?« »Ne vem. Morda zaradi tega ne, ker čutim, da vam ni bilo odločeno tako življenje.« »Meni je bilo odločeno svobodno življenje,« je trpko odvrnil jetnik. »Jaz sem bil zato rojen, da bi užival sladkosti sveta. Za to sem bil rojen! Povejte materi, da se bom gotovo rešil tega pekla, ker sem nedolžen. Nisem ubil Kazimira, niti v sanjah nisera mislil na to. In ali je mogoče, da bi kdo po nedolžnem do smrti sedel v ječi?« »In česa se boste lotili, ko se osvobodite?« »Česa? Raznih stvari,« je vzkliknil Štefan. Nato je nekoliko bolj tiho nadaljeval: »Prvo bo, da izpolnim svojo obljubo in bom peljal mater na Poljsko. Potem bom pa začel obračunavati. Vi ne veste, koliko sovraštva se nabere v človeku, ko leži v temni celici in ne more spati. Zdi se mi, da bi hladnokrvno ubil vse porotnike, ki so me obsodili. In Grenhuta. Njegova laž me je spravila sem. S prostimi rokami bi ga zadavil.« ¦ »Štefan, če bi vi začeli v svetu moriti ljudi, bl kmalu spet prišli sem in — na vislice.« »Če bi rnogel ubiti Skanlona, bi se mirno pustil obesiti. . . Sicer pa bodite mirni. Ne bom ubijal, ampak iztuhtal nekaj, kar bo še hujše.« »Štefan, vi ste hudoben človek. Če tako sovražite ljudi, je bolje, da tu ostanete.« »Alojzija!« se je začudil Štefan. »Tega ne mislite resno?« »Pač! Ali ne veste, da je sovraštvo greh?« »Ne! Glejte, kaj so storili z menoj! Kaj sem storil Skanlonu, da me je spravil tako daleč. Ali moje življenje ni vredno toliko ko njegovo?« Alojzija na to ni odgovorila, a čez čas je vprašala: »In Nina Mateskas? Kaj bi storili z njo, če bi se rešili?« »Ne govoriva o njej,« je mrko odvroil Štefan. Nato sta oba umolknila in žalostno opazovala drug drugega. Prvi se je oglasil Štefan. »Gospodična, lepo od vas, da ste me obiskali. Tudi vaših pisem sem vesel, a obiska še mnogo bolj. Vi ste res dobri.« Alojzija je zardela. Da bi Štefanove misli odvrnila od tega predmeta, je vprašala: »Ali kaj čitate? Slišala sem, da ima jetnišnica lepo knjižnico.<- 'Dalie sledl)