ŽENE IZOBRAŽENIH KROGOV NA
DELU ZA PROSVETO. IVANKA.
Obstanek celokupne človeške družbe j
zavisi od dela. Ko bi vsi ljudje nehali j
delati, bi skoro neiiali tudi biti. Pomrli bi i
ali lakote, ali mraza, ali vsled druzih po- ;
sledic splošne brezdelnosti Teg-a pač ne :
treba dokazovati. j
No. gola eksistenca pa nikakor ni!
končni in edini smoter človeške družbe. ]
Ljudje bi se potem prav nič ne razločevali !
od živali. Eksistenca človeštva je marveč i
le pogoj namenu: razvitku, napredovanju'
— kulturi. Kakor pa že gola eksistenca ^
zavisi od dela, toliko bolj še zavisi od delaj
napredek, kultura. Delati moramo, ako ho-|
čemo živeti in toliko več delati, ako ho- j
čemo doseči smoter človeštva. i
Kar pa mora celokupno človeštvo, to;
pa mora tudi posameznik, ali bolje: dolž-;
nosti celokupnega človeštva so razdeljene-
na njega posamezne ude, na vse, brez raz- j
ločka. Niti en človek — seveda, ako nü
vsled bolezni nezmožen — ne more reči, ;
da je oproščen te dolžnosti t. j. dela.       J
Kljub temu pa, žal, le premnogi ljudje j
ne vrše te dolžnosti, ki jo dolgujejo svo-i
jemu in občemu obstanku, obči kulturi. Le i
.33
premnogo lenuhov in škodljivcev goji člo
veška družba v svoji  sredi, le  premnogo
moči se gubi in gine, ne da bi občečlo-
veški smoter dobil od njili svoj dolžni pri-
spevek.
Največ greše povprečno v tem oziru
pač žene imovitejših in boljih krogov; saj
ženske proletarijata so vsaj k delu za ob-
stanek neodoljivo prisiljene. Povdarjam be-
sedo: greše, kajti vsako, tudi negativno
oškodovanje občih koristi je g' r e h, in za-
nemarjanje dolžnosti, ki jih ima vsak človek
napram družbi, vsikdar tvori tak greh.
No, dotičnih žen pa radi tega greha
ne more zadeti prestroga sodba, saj jih k
temu navajajo drugi, merodavni in uplivni
činitelji.
Imovitejši ali takozvani boljši krogi
navadno zelo mnogo trosijo za vzgojo in
izobrazbo deklic. A že načrt, načelo te
vgoje in izobrazbe je navadno tako, da v
naprej izključuje naraven, pravilen razvitek
duševnih in telesnih moči in njih vsestransko
izkoriščanje. Vsa tradicijonalna ženska
vzgoja stremi le za tem, da se dekle olika
zunanje, da se seznani z običaji in zahte-
vami salonske družbe, da je zmožna tem
običajem in zahtevam zadoščati, da igra
n. pr. na klavir, da govori po več modernih
jezikov, da zna spretno prikrivati svoje sla-
bosti — bilo duševne, bilo telesne, da ume
dovolj dostojno a intenzivno koketirati in,
kar je še več takih bolj ali manj lepih
razvad. Bo.g pa varuj, da bi se dekle po-
čelo zanimati za kaj, kar leži izven inte-
resnih mej ;boljše« družbe. Bog varuj, da
bi jej počele misli uhajati na samostojna,
nova pota, katerih ni izhodilo sporočilo
— tradicija. Vse bi se jej odpustilo lažje,
le to ne, da je počela samostojno misliti
o smotru lastnega in življenja sploh ter se
po teh mislih ravnati. Jedno jedino se za-
hteva od nje : da si ve pridobiti moža, o
katerem je možno z večjim ali manjšim
opravičenjem reči, da je »dobra« ali celo
»briljantna partija«.
K temu pa se gospici ubija v glavo
načelo, da : žena mora biti možu v vsem
pokorna, a v/ njegove službene ali druge
javne zadeve se ne sme vtikati, da celo ra-
zumeti ne sme nič o njih, ali vsaj pokazati
ne, da kaj razume. Dovolj je, da se zna
možu, ko pride domov, lepo prilizniti. Žena
je namreč ustvarjena za ognjišče in zabavo,
vse drugo je stvar moških. Od vseh javnih
stvari, ženske, roko proč ! To je geslo onih
ki se baje »bojijo^-; za »ženstvo« žen. Se-
veda, tajno vplivati na svojega ali tudi na
druge može, tako kokctno, to se pravi :
intrigirati — to, seveda, je dovoljeno. Le
samostojno in neposredno na.-jtopati v jav-
nosti, le tega ne smejo ženske.
Ženske se zamerijo moškim celo tedaj,
ako se hočejo česa temeljito naučiti, so-
sebno če dotični predmet spada k znanosti,
ki je privilegij moških. Vsekako pa se
ženskam veledušno dovoljuje sodelovanje
na javnem dobrotvorstvu, nabiranje in de-
litev miloščine. — In oprostiti' — mate-
rinstvo jim je tudi prepuščeno, \\sako drugo
delo v javnosti in doma pa je sramotno
ali vsaj »nedostojno.«
To je torej — z maloštevilnimi izje-
mami — program ženskemu življenju in-
delovanju. Ali odgovarja ta program ob-
čečloveškemu namenu, ali zadošča občečlo-
veškim dolžnostim in ali je vreden človeka
s svobodnim duhom in svobodno voljo?
Nimalo. Ni možno misliti, da bi v kakem
človeškem srcu mogla bivati prava, pris-tna
in trajna sreča in zadovoljnost, ako je ni
porodila zavest vsestranski izpolnjenih dolž-
nosti, ali z drugimi besedami : ni mogoče,
(labi bil človek srečen ob samem uživanju
in vršenju nekih ozko začrtanih, enostran-
skih in sebičnih dolžnosti. Ni možno mi-
sliti, da bi tiste žene, katerim je obstanek
zagotovljen po premoženju ali družabnem
stališču starišev ali moža ter so oproščene
vsake krušne skrbi in dela, da bi te
žene ob takem načinu življenja, kakor jim
ga predpisujeta tradicija in — moda, bile
34
zadovoljne s seboj in svetom. Tak način
življenja nikakor ne more zadostiti tisti
notranji sili, tistemu čutu, ki živi v vsakem
človeku — in človek je vendar tudi ženska
—¦ in ki ga neizprosno tira k dolu, k ne-
prestanemu vdeleževanju na občem napre-
dovanju. Vplivu te notranje sile se ni možno
ogniti, tega čuta se ne moremo osloboditi.
V tej okolnosti moramo iskati vzroka
različnim ekstremnostim in mnogim slabo-
stim — da ne rabim krepkej.šega izraza
¦ ki jih opažamo \- toliki meri pri ženstvu
sploh, in pred vsem pri ženstvu takozvanih
boljših krogov.
Nespremenljivo pravilo za člove.štvo je :
delo. Vsak posamezni človek je podvržen
temu pravilu, in odnošaji, ki izključujejo
ali opraščajo kogar koli od dela - dela
namreč, ki prinaša koristi ne le posamez-
niku, marveč tudi človeštvu v obče —
so nepravilni in krivi. No, in v takih od-
nošajih živimo danes.
.Sveta dolžnost vsacega zavednega člo-
veka je, da se bori proti tem odnošajern,
ali da se jim vsaj sam ne pokorava. V tem
smislu se naj te vrstice blagohotno smatra
kot poziv našemu ženstvu inteligentnih, ozi-
roma posedujočih krogov, da svoje moči
posveti občemu namenu človeštva v okviru
naše narodnosti, v meri in na način, ki ga
dovoljujejo sedanje razmere. —
V jedili Irnskih številk »Slovenke« smo
poročali, da so nekatere nemške žene ozi-
roma moški sprožili misel, naj bi se tudi
za ženske uvehi enoletna služba, kateri
naj bi bilo po(l\'rženo vse mladol('tno
ženstvo. Vsako zdravo dekle naj Iii v dobi
od 18. do 22. leta žrtvovalo jedno leto
službi človeštva. l{noletnice naj bi doslužile
svoj čas po nagnjenju in zmožnostih kot
postrežnice v bolnišnicah, hiralnicah, v zdra-
viliščih ali kot vzgojiteljice in učiteljice v
sirotišnicah, otroških vrtcih itd. itd.
To je prekrasna misel ; ako se uresniči
bi človeštvu vzraslo iz nje neprcračunljivih
dobrot in koristi. A  žalibog,  sedanje raz-
mere ne dopuščajo nade, da bi se ta ideja
v polnem obsegu izvedla. A vsaj deloma
je ta misel izvedljiva tudi dandanes.
Zakaj n. pr. bi ženske, katerim ni
treba skrbeti za vsakdanji kruh in katerim
celo v g-ospodinjstvu pomagajo služkinje,
zakaj bi te ženske — omožene ali svo-
bodne — ne zasnovale temeljem organi-
zacije, ali tudi samostojno, novega kroga
svojemu delovanju, zakaj bi prostovoljno
ne pričele popravljati, kar so zagrešili
odnošaji in tradicija, zakaj bi se samovoljno
vsaj deloma ne postavile v službo človeštvu ?
Polje človeške prosvete je širno, in veli-
kanske so še celine na njem. Koliko bi
tu lahko storile ženske!
Nikakor pa ni dov^olj, ako se za ta
ali oni kulturni ali dobrodelni namen daruje
kako svoto. S samimi darovi se človek nc
odkupi dolžnostim, ki ga vežejo na družbo.
Tu treba neposrednega, intenzivnega dela.
Prilike ne manjka.
Poglejmo.
V 'vsakem mestu živi poleg izobraže-
nih in posedujočih žensk mnog-oštevilen
ženski proletarijat, sestavljen iz tovarniških
in drugih delavk, iz služkinj, žen delavcev
itd. Koliko bi žene boljših krogov lahko
storile za te manj srečne svoje sestre !
Organizirale bi jih v društvo, proučavale
njih socijalni položaj ter na podlag-i svojih
raziskavanj potezale se za zboljšanje tega
položaja. Koristile naj bi tem svojim se-
stram s plodovi svoje vzgoje in izobrazbe
s tem, da bi z njimi prijateljski občevale,
jih podučevale v duševnem in gospodar-
skem oziru, skupno z njimi prirejale in
omogočale obi.skc v gledališčih, muzejih
umetniških razstavah delale izlete na kmete
itd. Poskrbele bi dalje za poljudna preda-
vanja, koncerte, predstave. Ustanovile bi
zabavišča ali igrališča za otroke siromašnih
delavk, obiskovale proletarske družine tudi
\- stanovanjih ter svetovale, tolažile in, kjer
treba, dejanski pomagale. Revnim ženam-
materam bi priskrbele v najvažnejših trenot-
35
kih materinstva potrebno postrežbo in var-
stvo, ki naj bi trajalo, dokler bi se ne
okrepčale. Tudi za novorojence bi ubogim
materam pripomogle do najpotrebneje bale
ter tako preprečale, da bi nedolžni črviči
že v zibeli prekruto ne občutili nemile
osode, ki jih je bedne postavila v svet.
Ko bi imovite žene v svojem blago-
stanju, v svojih ug-odnostih, ki jih obdajajo,
vedno, in še sosebno za časa svoje največje
sreče kot matere, mislile na žene iz prole-
tarijata, katerih beda je zlasti tedaj, ko so
v enakem položaju, taka, da mora pretresti
najtrše srce, ko bi se imovite žene o po-
gledu na svoje, z vsemi mogočimi dobrotami
preskrbljeno dete zmislile na male črviče
v zaduhlih, mrzlih stanovanjih revnega
proletarca, ki, dasi niso nikomur na svetu
nič žćdega storili, morajo takoj ob rojstvu
trpeti toliko pomanjkanja ko bi imovite
žene pomislile in se prepričale o vsem
tem, bi li samo trenutek mogle mjrno
uživati svojo in svojih otrok srečo, bi li
mogle strpeti, da ne bi kaj storile za
uboge proletarske matere in otroke ? Ne,
tako trdega srca bi pač ne mogla imeti
nobena žena.
V Berolinu imajo Viktorijino društvo,
ki na uzoren način vzgojuje in izobražuje
dekleta iz najboljših krogov inteligence v
bolniške postrežnice ; te gospice so potem
pravi blagor za bolnišnice. Dotičnice —
hčere višjih uradnikov, profesorjev itd. —
se z vso vnemo, z globokim človekoljub-
Ijem in tankim sočutjem posvečajo in žrtvu-
jejo svojemu poklicu. Zdravniku so desna
roka, izvrstne pomočnice, ki njegovih odre-
deb v postopanju z bolniki ne vrše brez-
čutno, suženjski liki stroj, marveč s popolnim
razumevanjem namenov, s svetim zavzetjem
/a stvar. O tem pa je poskrbljeno za to,
da morejo postrežnice poleg svojega po-
klica urejevati tudi svoje osebne stvari ter
uživati vse, kar nudita človeku kultura in
umetnost v olepšanje življenja : gledališče,
koncerti, umetniške razstave itd.
Bili ne bilo lepo, če bi se tako društvo
bolniških postrežnic, ki bi delovale potem
lahko v privatnih družinah, zasnovalo tudi
pri nas ? Koliko ženskih življenj bi tako
dobilo vsebino, pomen in neprecenljivo
vrednost, koliko duševnih zmožnosti in moči
hi bilo koristno naloženih v blagor člo-
veštva !
Mnogo koristnega bi naše izobražene
žene lahko storile tudi s tem, da bi revne,
nadarjene učenke poučevale izven šole v
predmetih, v katerih so same izurjene in
za katere ima posamezna učenka ali dekle
največ zmožnosti in veselja n. pr. v godbi,
petju, risanju, ročnih delih itd.
Dalje naj bi imovite izobražene žene
nadzorovale igranje svojih otrok v družbi
z otroci revnih sosedov. To bi le dobro
uplivalo na vzgojo njihovih in tujih otrok,
a tudi na srca človekoljubnih žen samih.
Ako bi o takih prilikah malim revežem
postregle s kako malenkostjo, zadostile bi
le nekoliko čutu pravičnosti. V otrocih
boljših slojev bi na tak način ginili pred-
sodki, a na mesto njih bi vzklila ljubezen
do bližnjega.
Ako bi tako delovale naše gospe,
pripomogle bi v to, da zginejo prepadi, ki
sedaj zijajo med posameznimi deli človeške
družbe, da padejo zidovi, ki ločijo sedaj
proletarijat in posedujoče stanove v dva
sovražna tabora. Tako bi nam prišla zlata
doba, ko bi vse ljudi združevala velika,
sveta ideja človečanstva. In to bi bil znak
prave kulture.
OgTomno prosvetno delo še čaka člo-
vekoljubnih izvrševalcev. Silno mnog-o bi
lahko storilo ženstvo. Povdarjati pa treba,
da bi delovanje žensk nikakor ne smelo
nositi pečata miloščine aH zaščitniškega
usmiljenja. To bi ne bilo v zmislu kulture.
Prvič naj bi se delovanje zasnovalo tako,
da bi proletarsko ženstvo ob enem tudi
samo sodelovalo na zboljšanju družabnih
razmer ter k vsem gori omenjenim prired-
bam tudi  gmotno prispevalo, če še tako
36
malo, dale o tem ni tiste ponižujoče zavesti,
da se daje in prejema miloščino. Drugič
pa je dolžnost vsacega človeka, da dela
in si svoj delež na eksistenci in kulturi
zasluži, bodisi že prisiljen po razmerah,
ali pa vsled same dolžnosti.
Ženam treba odpreti svoboden pogled
v vse razmere človeške družbe, dati jim
priliko, da se iz oči v oči seznanijo z vso
rcsnobo človeškega življenja, z vso bedo
in z vso teško odgovornostjo, ki jo nosi vsak
posameznik za skupno družbo. Potem sc
bodo dvignili zakladi človekoljubja in de
lavnih moči, ki ginejo sedaj zakopani v
ženskih dušah. Ti zakladi ,so neizmerni in
prinesejo človeškemu napredku tisočer bla-
goslov.   - Pa da končam.
Ženstvo vseh narodov se dviga iz tisoč-
letne .svoje letargije ter zahteva svoj delež
na socijalnem in prosvetnem delu, a tudi
svoj delež pravic. Tudi v nas Slovencih
se pripravlja organizacija celokupnega slo-
venskega ženstva.*) Lepa prilika se nudi
tu našemu izobraženemu ženstvu, da pokaže
svojo dobro voljo za človekoljubno delo.
Že z mnogoštevilnim pristopom k namera-
vanemu vseslovenskemu ženskemu društvu
bi zelo pospešilo vso akcijo, a kasneje bi
z neposrednim delom lahko silno mnogo
storilo v moralni in gospodarski blagor in
povzdigo našega proletarskega ženstva in
s tem tudi naroda samega in vsega človeštva.
Bog-ato plačilo bi ženstvo našlo v poglob-
Ijenju svojega čustvovanja in mišljenja ter v
sladki zavesti, da je storilo svojo dolžnost.
Ker ni dvoma o blagi volji našega
izobraženega ženstva, upamo, da se na
bodočem ustanovnem shodu vseslovenskega
ženskega društva snidemo v največjem šte-
vilu ter si podamo roke v veselo in po-
gumno skupno delovanje,
Geslo našega pesnika :
Xe samo, kar veleva mu stan,
Kar more, to mož je storiti dolžan —
veljaj tudi za slovensko ženstvo.
*) O tem prihodnjič podrobneje
37