383 2021 JUBILEJ, 381–384 v »najinem« skupnem pribežališču – Knjižnici In- štituta za novejšo zgodovino. V naslednjih letih so bila srečanja zaradi mojega študija v tujini redkejša, ampak tudi vse daljša; zanimale so ga moje objave ter moja raziskovanja. Tako sem prof. Rozmana spoznal še iz drugih zornih kotov; kot erudita, ki se zanima za vse; kot zgodovinarja, ki kljub pokoju še vedno raziskuje, piše in občasno predava; kot človeka, ki te še na tako slab dan spravi v dobro voljo s svojimi sočnimi komentarji in anekdotami, tako iz osebnega kakor tudi akademskega življenja. Prof. Rozmanu ob njegovi osemdesetletnici želim predvsem veliko zdravja z željo, da bi tudi jaz sam v svoji karieri z majhnimi dobronamernimi intervenci- jami pomagal kakšnemu nadobudnemu študentu (pa če tudi ne vedoč), kakor je meni prof. Rozman. Ad multos annos, care professor! Tomaž Ivešić Akademik Peter Štih – sexagenarius Takole je bilo v oktobru leta 1979 v predavalnici 102. Lektor Martin Benedik, takrat še ves mlad, vne- to razlaga tretjo pridevniško sklanjatev (saj se spomi- njamo, ali ne: brevis, brevis, brevi, brevem, breve) in sproti preverja, kako študentje in študentke sledimo snovi: »No, pa povejte vi, Štihec«, pravi in pokaže na klop, kjer sva sedela s Petrom Štihom. On, visok in nekoliko pretegnjen bruc gostih las, jaz že malo bolj izkušen »sophomore«, se spogledava: »Pa koga misli tale Benny? Štiheca? Štuha, morda?« Ali je bilo či- sto takole, je šlo res za tretjo pridevniško sklanjatev ali pa je Benedik morda razlagal četrto samostalni- ško, se pravzaprav čisto natančno več ne spomnim. Ampak, saj vemo, kako to gre z zgodovinskimi viri, spominom udeležencev in konstrukti zgodovinarjev. Ali ni Tukidid sam na videz prostodušno, v resnici pa prav reflektirano zapisal: »Zastran govorov, ki so jih govorili posamezni pred vstopom v vojno …«? (Tu- kidides, Peloponeška vojna, I/22). S Petrom Štihom se torej poznava skoraj 42 let. Kaj napisati o njem? Najprej gotovo to, da je vrhun- ski strokovnjak, ki zna tudi iz tukididovskih »zastran govorov« z natančno analizo izvleči historični smisel in dejstva. Medievistu, ki se je po diplomi na FF v Ljubljani šolal še na Avstrijskem inštitutu za zgodo- vinska raziskovanja, je erudicijska plat zgodovinar- skega dela s filološko, paleografsko in diplomatično analizo vsakdanje opravilo. Kako to v resnici gre, si kaže pogledati in se o tem podučiti, recimo v »Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza« iz leta 1999 ali v kakšni od razprav v Srednjeveških goriških študijah iz leta 2003, dveh izmed njegovih skoraj dvajsetih knjig. Ali pa v njegovi prvi monografiji Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranj- skem iz leta 1994, v katero mi je prijazno napisal: »V upanju na hitro revanšo«. Knjiga je leta 1996 izšla v nemškem prevodu na Dunaju in je Štiha lansirala v mednarodni medievistični prostor. Njegov mednaro- dni ugled, s kakršnim se lahko ponaša komajda še ka- kšen slovenski zgodovinar in zgodovinarka, pa se ne kaže le s predavanji na tujih univerzah, z nastopi na mednarodnih simpozijih ali članstvom v Avstrijski akademiji znanosti in Evropski akademiji znanosti in umetnosti, temveč tudi v dejstvu, da je pri znani založbi Brill pod naslovom The Middle Ages between the Eastern Alps and the Northern Adriatic izdal svoje izbrane razprave. Njegove številne in tehtne razprave, monografije in sintetični pregledi slovenske zgodo- vine v soavtorstvu z Vaskom Simonitijem in Petrom Vodopivcem ter še nekaterimi drugimi zgodovinarji so ga pripeljale v SAZU, lani na sam vrh te institucije. Če smem kot raziskovalec zgodnjega novega veka soditi o Štihovem opusu, bi rekel, da sta za njegovo delo stalnici dve temeljni izhodišči: umeščanje zgo- dovinskih pojavov v širši geografski prostor med Ja- dranom in Alpami ter dosledni historizem. V zvezi z vpenjanjem zgodovinskih pojavov »slovenskega« srednjega veka se Štih drži načela, ki ga je že zdav- naj oblikoval bržčas najpomembnejši raziskovalec srednjega veka Marc Bloch, da je namreč obseg geografskega prostora odvisen od problema, ki se ga zgodovinar loteva. Zato Štih ne upošteva meja današ- njega slovenskega narodnega ali državnega ozemlja, temveč probleme obravnava preko teh meja v tistem geografskem prostoru, ki je pomemben za problem. Drugo izhodišče, povezano s prvim, je histori- zem. Štih zgodovinske pojave nenehno razčlenjuje in pojasnjuje iz časa, v katerem so nastali. To pomeni, da dosledno zavrača projekcije konceptov in misel- nih vzorcev, ki so se v določeni funkciji oblikovali v 19. stoletju in so pregnetli slovensko zgodovinsko kulturo tudi v 20. stoletju, v čas, ko taki koncepti in miselni vzorci sploh niso bili mogoči. Zato je njegov temeljito nov premislek o Karantaniji, naselitvenem prostoru Slovencev, oblikovanju tribalnih, etničnih in nacionalnih identitet, pomenu in vlogi ustoliče- nja karantanskih knezov oziroma koroških vojvod in o različnih strukturah v srednjem veku, zlasti v zgodnjem srednjem veku, eden od redkih res teme- ljitih paradigmatskih premikov, ki so jih v zadnjih dvajsetih letih slovenski zgodovinarji izpeljali v ra- zumevanju preteklosti na Slovenskem in slovenske zgodovine. Odmevnost in izjemen pomen številnih novo odkritih dejstev o obdobju med letoma 1941 in 1990 namreč nujno ne pomeni novega razumevanja tega obdobja in novega tematiziranja problemov in je daleč od tega, kar počne Štih. Za Štiha Slovenci niso skupnost, ki se je konec 6. stoletja naselila na trikrat večjem ozemlju, kot je današnji slovenski na- cionalni teritorij, ustanovila prvo slovensko državo 384 2021JUBILEJ, 381–384 Karantanijo z nekakšno demokratično ureditvijo in ki je pozneje pod pritiskom sovražnih Nemcev ne- nehno izgubljala. Državo, svobodo, jezik in ozemlje. Zanj so Slovenci skupnost, ki se je oblikovala veliko pozneje v dolgotrajnem in nikakor vnaprej odloče- nem ali določenem procesu. In šele iz tega zgodovin- skega razvoja so Slovenci avtohtoni. Štih z natančno analizo zgodovinskih virov, z zavračanjem esencializ- mov, predvsem pa z neizprosnim upoštevanjem vsa- kokratnega zgodovinskega konteksta demitologizira slovensko srednjeveško zgodovino, ji sname naciona- listične plašnice, argumentirano pojasni, od kod nuj- nost takih plašnic v določenem času in zakaj je čas, da jih slovenska zgodovinska kultura odloži, ter sloven- ski srednji vek sintetizira kot sicer specifično, vendar normalno preteklost. Pri tem se naslanja na sodobne koncepte humanističnih in družboslovnih znanosti, jih smiselno prilagaja stanju relevantnih zgodovin- skih virov in svoje ugotovitve oblikuje v novo, izvirno podobo srednjega veka na Slovenskem, ki je povsem enakovredna sodobnim medievističnim raziskavam v Nemčiji, Franciji, Italiji ali Veliki Britaniji. Hkrati pa je kot znanstvenik in človek toleranten in odprt. Ob vseh navedenih znanstvenih rezultatih bi kdo utegnil pomisliti, da je Peter Štih prototip vase zapr- tega znanstvenika, ki mu ni mar za svet. Res je, Štih je sistematičen in deloven. Brez tega tudi s svojim ostrim umom ne bi mogel narediti vsega, kar je na- redil. Toda, da bi bil zaradi tega odmaknjeni menih v puščavi?! Nič ne bi moglo biti bolj stran od resni- ce! Ob strani puščam piknik ob Savi junija 1982 in številne študentske ekskurzije med letoma 1980 in 1983 ali interkatedrske konference študentov zgo- dovine jugoslovanskih univerz, na katerih se ne da- našnji sexagenarius ne avtor tega prispevka nista ve- dla prav nič meniško. Spomnil bi se raje na Tjedan marksističkih rasprava v Neumu leta 1985, kjer smo asistenta Štih in podpisani ter prof. Peter Vodopivec potolkli kar nekaj steklenic graševine. Spomnil bi se na St. Louis in New York novembra 1999 ter Denver in San Francisco jeseni 2000, kjer smo se po napor- nih znanstvenih razpravljanjih Štih, Vodopivec, Repe in podpisani znali sijajno zabavati. Resna znanost in zabava gresta pri Štihu dobro skupaj. Pozabiti pa ne smemo še nečesa. Peter Štih je vztrajen kolesar, ki mu je »Franja« malo večja malica in se ne ustraši ne Vršiča ne gorskih cest in prelazov v Dolomitih. Če poleti kolesari, pozimi intenzivno smuča. Smučanje z Marmolade februarja 2014, ki smo ga izpeljali Peter Štih, Marta Verginella in podpisani, je bil sijajen, ne- pozaben smučarski spust. Peter Štih je torej tudi zabaven, k življenju usmer- jen človek. Morda pa je prav zaradi tega tako uspešen znanstvenik. Marko Štuhec