* * * Evro-atlantski Bilten * * *
* * * Euro-Atlantic Bulletin * * *
______________________________________________________________________________________
Izdajatelj/Publisher: EASS / EACS

Vol. 4 No. 3 2023

Urednik/Editor: prof. dr. Iztok Prezelj

21. april, 2023

ISSN 2712-5270
http://www.euroatlantic.org/bilten/
______________________________________________________________________________________

Premislek o možnih izhodiščih nadgradnje slovenskega
nacionalno varnostnega sistema
Boštjan Šefic1
Abstrakt

Novi varnostni izzivi, hitre in nepredvidljive politične in druge spremembe terjajo, da je nacionalno
varnostni sistem dobro pripravljen. Slovenski nacionalno varnostni sistem lahko z nekaterimi relativno
majhnimi posegi in nadgradnjami naredimo za zelo učinkovitega. S tem bomo povečali našo varnost in
pomembno primerjalno prednost pred mnogimi državami. Članek predlaga številne ukrepe, glede katerih
bi bila potrebna strokovna, tehtna in poglobljena razprava. Na podlagi le-teh pa bi morebitne spremembe
premišljeno in postopno tudi uveljavili.2
Ključne besede: sistem nacionalne varnosti, nadgradnja, policija, vojska, obveščevalne službe, zaščita in reševanje

Boštjan Šefic je nekdanji svetovalec za nacionalno varnost pri Predsedniku RS, državni sekretar na MNZ in
namestnik direktorja SOVE.
2
Opomba: v tem prispevku so izražena lastna stališča avtorja, ki niso nujno stališča EASS.
1

1

Uvod
Republika Slovenija je ena najvarnejših držav v Evropi in svetu. K temu je prispevala premišljena
zunanja politika in kakovosten ter učinkovit nacionalno varnostni sistem države. Naša
zunanjepolitična prizadevanja so vedno temeljila na sodelovanju in povezovanju, politiki miru in
človekovih pravicah. Z vstopom v Evropsko unijo in zvezo Nato smo okrepili naš položaj in postali
del svobodnega in demokratičnega sveta, ki se, prav sedaj sooča z velikimi in nepredvidljivimi
izzivi. Naša odgovornost je, da se aktivno in konstruktivno vključimo v iskanje optimalnih rešitev
in prizadevanja za mir ter stabilnost.

Na temelju izkušenj pred osamosvojitvijo in izkušnjah procesa osamosvojitve Republike Slovenije,
smo po osamosvojitvi zgradili učinkovit sistem nacionalne varnosti. Brez dvoma lahko trdimo, da
je sistem dober in da se zaenkrat uspešno spopada s številnimi izzivi, s katerimi smo se soočali v
zadnjih več kot tridesetih letih. Pa naj si bodo to velike politične in gospodarske spremembe,
ekstremizem, radikalizem, terorizem, migracije, krize povezane s podnebnimi razmerami, kot so
naravne nesreče, epidemije, kibernetske grožnje in konflikti v naši bližnji ter daljni soseščini.

V nadaljevanju bom zapisal nekaj pobud za premislek o tem, kaj bi bilo potrebno storiti za to, da bi
sedanji sistem nadgradili, tako da se bo lahko uspešno zoperstavljal sedanjim in novim izzivom. Na
podlagi tega se lahko pripravijo primerne rešitve v okviru posameznih zakonov ali drugih aktov, ki
jih sprejemajo pristojni organi. Zavedam se tudi, da nisem zajel vseh problemov, temveč zgolj tiste,
ki sem jih pri svojem delu zaznal sam in jih ocenjujem kot bolj pomembne oziroma tiste, o katerih
je potreben premislek o njihovih spremembah in nadgradnji. Ne bom se posvečal tistemu kar menim,
da deluje dobro. V tokratnem prispevku tudi ne razčlenjujem posameznih pobud ali predlogov in ne
podajam dokončnih rešitev, ker sem prepričan, da mora o tem potekati temeljita strokovna razprava
z vsemi, ki razpolagajo z znanji in izkušnjami. V tem okviru upam, da bo kasneje priložnost za
podrobnejšo predstavitev posameznih predlogov in konkretnih rešitev.

Slovenski nacionalno-varnostni sistem je v vsem svojem obdobju delovanja zagotavljal državi in
slehernemu prebivalcu visoko stopnjo varnosti. Na posameznih področjih so bile slovenske rešitve
celo kot vzgled primernega pristopa k posameznim varnostnim izzivom (na primer področje boja
proti terorizmu). V preteklih letih pa so se pokazale že prve slabosti. Prav gotovo glede zaznavanja

2

in pripravljenosti na intenzivne migracije, mednarodni organizirani kriminal, kibernetske grožnje in
radikalizem.

Da bo temu tako tudi v prihodnje je ključna in bistvena naloga Vlade in Državnega zbora, da
opredeljuje ključne prioritete preko nacionalno varnostnega programa, zagotovi potrebne pravne
okvirne in materialne vire ter zagotovi dolgoročno stabilnost z uresničevanjem sprejetih dolgoročnih
načrtov. Namreč, pogoste spremembe, ki so nemalokrat pogojene bolj kot z dejanskimi potrebami
in možnostmi, nastajajo zaradi različnih političnih ambicij vsakokratne politične strukture. Pogoste
spremembe, zlasti v nekaterih podsistemih, imajo viden vpliv na doseganje zastavljenih ciljev.
Nacionalno varnostni sistem terja stabilno okolje, jasne cilje in ukrepe za njihovo doseganje. To so
vprašanja, ki morajo biti onkraj posameznega mandata Vlade in Državnega zbora oziroma
vsakokratne koalicije.

Spremembe v svetu in novi varnostni izzivi
Vojna v Ukrajini je še posebej posegla v zavedanje krhkosti vzpostavljenega ravnotežja po letu 1990.
Predstavlja eno največjih varnostnih kriz v zadnjih desetletjih. Zaenkrat ne moremo predvideti niti
možnega razpleta oziroma kdaj in kako se bo ta vojna končala. Predvsem pa, nimamo jasne slike,
kaj bo po tem, ko se konča. To je pomembno vprašanje na katerega bi se morali dobro pripraviti,
zlasti v Evropi. V vsakem primeru bo potrebno s skupnimi močmi obnoviti že sedaj porušeno
Ukrajino. Pri tem bo veliko breme padlo prav na države EU in ZDA. To bo predstavljalo v novih
razmerah velik izziv in breme. Toliko bolj, ker istočasno potekajo pomembne politične in
gospodarske spremembe na Zahodu in ni mogoče izključiti nekaterih novih potencialnih konfliktov
nepredvidljivih razsežnosti. V mislih imam nevarnost večjega konflikta glede Tajvana, ki bi imel
precej usodne posledice, vsekakor večje kot vojna v Ukrajini.

Posledice ukrajinske vojne so okrepile gospodarsko in energetsko krizo, posredno povzročile
prehrambeno krizo, priča smo tudi obsežnim migracijam, tako znotraj Ukrajine kot migracijam v
druge, zlasti sosednje države. Nikakor ne smemo zanemariti dejstva, da se v Ukrajini koncentrirajo
enormne količine orožja. Obstaja objektivno tveganje, da bi se po končanih konfliktih del tega
orožja znašel na črnem trgu. Mednarodno organizirane kriminalne skupine, skrajneži vseh barv in
pripadniki terorističnih skupin ne le iz Evrope, bodo poskušali priti do tega orožja za doseganje
lastnih ciljev. To bo, brez dvoma, vplivalo na evropsko, širšo in s s tem tudi na našo neposredno
varnost.

3

V naši neposredni bližini je zahodno balkanska regija z vsemi svojimi političnimi in gospodarskimi
težavami, napetostmi glede določanja meja, medsebojnim nepriznavanjem in nepredvidljivimi
varnostnimi tveganji, ki se v zadnjih letih poglabljajo. Na dogajanja na severu Afrike in drugod po
kontinentu nimamo ustreznih odgovorov, niti dobro ne poznamo razmer niti njihovih potencialnih
razsežnosti in posledic. Izključno naslanjanje na informacije in stališča drugih držav, ni prava pot,
saj gre pri njih pogosto za precej enostranske interese.

Nobenega dvoma ni, da je Slovenija zaradi svojega položaja, članstva v Evropski uniji in zvezi Nato
intenzivno spremljana s strani številnih obveščevalnih služb, naše ozemlje pa se izkorišča tudi za
delovanje proti drugim zavezniškim državam.

Številna varnostna tveganja in grožnje se bodo v prihodnjih letih stopnjevala. Njihove pojavne
oblike bodo različne. Od intenzivnih obveščevalnih dejavnosti, informacijske vojne, kibernetskih
napadov, vojaških groženj, dejavnosti paravojaških struktur, terorizma, ekstremizma, trgovine z
orožjem, napadov na kritično infrastrukturo, mednarodnega organiziranega kriminala, energetske in
prehranske krize, trgovinskih vojn in številnih drugih oblik, ki jih danes poznamo, vendar se z
nekaterimi še nismo srečali. Prepričan sem, da se bodo pojavljale tudi povsem nove, o katerih danes
govorimo relativno malo.

Nikakor ne smemo podcenjevati obstoječih podnebnih sprememb, ki se bodo v naslednjih letih in
desetletjih najverjetneje stopnjevale. Zaradi tega bomo priča ekstremnim naravnim pojavom in izziv
sistema zaščite in reševanja bo učinkovita zaščita prebivalstva. Kot posledica teh velikih sprememb
bodo tudi obsežnejše migracije, kar bo za celoten sistem nacionalne varnosti, zlasti pa za to področje
še poseben izziv, ker bo potrebno prilagoditi načrte, strukturo in kapacitete.

Našteti izzivi so le del tistih s katerimi se in se bomo soočali tudi v prihodnje. Ne pozabimo na
napetosti v pacifiški regiji, še intenzivnejše podnebne spremembe, ki bodo vplivale na naše
življenje, na dejstvo pomanjkanja vode, zlasti v nekaterih predelih sveta.

Na spremembe, nove grožnje in povečana tveganja moramo biti dobro pripravljeni zato, da bomo
sprejemali pravilne in pravočasne ukrepe. Z njimi bomo preprečevali nastanek večjih posledic ali
jih vsaj bistveno zmanjšali in s tem zagotovili nadaljnjo varnost in stabilnost države. Za to pa je

4

potreben nacionalno varnosti sistem, ki se je sposoben s temi grožnjami in tveganji učinkovito
spopasti.

Vodenje in usmerjanje nacionalno varnostnega sistema
Vodenju in usmerjanju smo v preteklosti posvečali manj pozornosti. Posamezni podsistemi so se
razvijali po sektorskem principu. Včasih je bilo opaziti celo nekonstruktivno tekmovanje, kdo je
pomembnejši, boljši, kdo bo dobil več sredstev ne glede na potrebe in dejanske grožnje s katerimi
smo se soočali. Včasih je bilo vse odvisno celo od moči posameznega predsednika vlade ali ministra.
Ob nekaterih krizah se je pokazalo, da posamezni podsistemi nimajo niti zakonskih in podzakonskih
okvirov za učinkovito skupno delovanje. Takšen primer je bil ob migracijski krizi v letih 2015 in
2016, ko se je moral dobesedno preko noči spremeniti Zakon o obrambi zato, da je lahko Slovenska
vojska prispevala k obvladovanju te krize in pomagala Policiji pri varovanju sprejemnih in
nastanitvenih centrov ter jo podprla na zeleni meji. Kako bi, na primer, reagirala in podprla Policijo
v primeru terorističnega napada in katere naloge bi lahko opravljala danes še vedno nimamo
natančno opredeljeno, čeprav takšen primer ni teoretičen, v trenutku lahko postane zelo realen.
Podobno je bilo s področjem zaščite in reševanja. Ker niso imeli ustreznih načrtov za takšno
specifično situacijo, s katero so delovali v skladu z državnimi načrti za primer potresa. Iznajdljivost
in fleksibilnost sta pomembni, vendar samo ob odlični pripravljenosti in načrtovanju.

Svet za nacionalno varnost in njegov sekretariat imata pomembno vlogo pri usklajevanju in
usmerjanju teh aktivnosti. Prvi zlasti na politično-strateškem nivoju, drugi na področju operativnega
usklajevanja in izvrševanja sprejetih usmeritev Sveta za nacionalno varnost in Vlade. Temu
primerno sta tudi oblikovana. Sestavi obeh sta se sicer v zadnjih več kot dvajsetih letih spreminjali,
vendar imata tako predsednik SNAV (predsednik Vlade) in vodja sekretariata (trenutno svetovalec
za nacionalno varnost predsednika Vlade) dovolj manevrskega prostora, da upoštevajoč
problematiko v delo vključijo tudi predstavnike državnih organov ali strokovnjake s posameznega
področja. Oba organa sta posvetovalno-usklajevalna in delujeta v podporo odločanja Vlade, ki
sprejema bodisi samostojne ukrepe in odločitve, ali pa jih predlaga Državnemu zboru.

Upoštevajoč sedanje in prihodnje grožnje in tveganja bi bilo dobro premisliti o tem, ali sta sedanji
položaj in naloge zadostne za hitro reagiranje. Menim, da bi bilo nekaj manjših dopolnil zadostnih
za hitrejše in boljše odzivanje.

5

Tisto, kar bi veljalo okrepiti je vsaj dvoje. Prvič, vlogo svetovalca za nacionalno varnost postaviti
kot osrednjo točko izvršne veje oblasti, h kateri bi se stekali vsi operativni podatki in informacije
pomembne z vidika nacionalne varnosti. Ta funkcija mora postati tista, ki bo lahko v vsakem
trenutku razpolagala z realno oceno stanja varnosti države in usklajevala vse subjekte in podsisteme
k ciljem Vlade in SNAV ter lahko predlagala predsedniku Vlade potrebne ukrepe. In drugič,
vzpostaviti bi morali visoko strokovno in kompetentno skupino analitikov, ki bi bili sposobni
izdelovati redne (dnevne, tedenske,...) analize, napovedi in ocene, na podlagi katerih bi Vlada lahko
podajala usmeritve in na podlagi pripravljenih predlogov sprejemala ukrepe na področju
zagotavljanja nacionalne varnosti. Na podlagi tega bi pripravili tudi nacionalno varnostni program
za celoten sistem, posamezne podsisteme in njegove subjekte. Slednjega bi sprejela Vlada po
predhodni obravnavi in mnenju pristojnih odborov v Državnem boru. S tem bi presegli stanje, ko
posamezni subjekti pripravljajo programe, medtem ko se Vlada in Državni zbor z njimi seznanjata.
Pomembna naloga bi morala biti pravočasno opozarjanje na povečana tveganja glede posameznih
groženj. Tako bi sistem bolje usmerjali v tista vprašanja, ki so ključna, hkrati bi dosegali večje
sinergije oziroma izkoristili razpoložljive potenciale. V tej skupini bi morali stalno delovati
predstavniki obveščevalnih služb, policije, Generalštaba, Ministrstva za zunanje zadeve, po potrebi
pa tudi ostali strokovnjaki posameznih državnih organov ali zunanjih inštitucij, ki lahko prispevajo
pri izdelavi kakovostnih izdelkov. To še posebej velja za posamezna specifična področja. Seveda,
po predhodnem ustreznem preverjanju in pridobitvi dovoljenj. Skupina visokih uradnikov, ki sedaj
deluje, in jo vodi svetovalec predsednika Vlade za nacionalno varnost potrebuje kakovostne skupne
(nacionalne) ocene in izdelke. Samo na podlagi teh se lahko pravočasno pripravijo in predlagajo
optimalni ukrepi.

Na področju kriznega upravljanja je bil v zadnjih letih narejen napredek. V Zakonu o Vladi je
opredeljena kompleksna kriza, sprejeta je bila Uredba o kriznem upravljanju in vodenju ter
Nacionalnem centru za krizno upravljanje. Na tem področju bo potrebno zlasti izvajati redno
usposabljanje celotne strukture in na podlagi morebitnih ugotovljenih pomanjkljivosti sproti
nadgrajevati to področje. Za učinkovito obvladovanje kriz in dobro krizno upravljanje je nujno
oblikovanje timov strokovnjakov in političnih odločevalcev ter jih načrtno usposabljati. Pretekle
izkušnje kažejo, da tu obstajajo vrzeli, vključno s kriznim komuniciranjem.

Pri vodenju nacionalno varnostnega sistema je potrebno več pozornosti nameniti vključevanju in
imenovanju na ključna mesta v okviru posameznih subjektov. To mora temeljiti izključno na podlagi
strokovnosti in kompetentnosti za vodenje. Samo in izključno s takšnimi kadrovskimi rešitvami se
lahko dosežejo zastavljeni cilji.

6

Vodenje in usmerjanje mora zagotoviti, da bo celoten sistem deloval kot sistem in ne kot skupek
podsistemov, delovati mora skupaj, uigrano in se medsebojno dopolnjevati. To ne pomeni poseganje
enega podsistema ali subjekta v pristojnosti drugega. Nasprotno, ga podpira in dopolnjuje ter mu
zagotavlja boljšo učinkovitost.

Nadzor
Ni pomembno, da je nacionalno varnostni sitem zgolj učinkovit. Ker razpolaga z vrsto pristojnosti
in pooblastil s katerimi posegajo v pravice posameznikov je izjemnega pomena, da ta svoja
pooblastila uporablja na zakonit način da se v pravice posameznika posega v najmanjši možni meri.
Nič manj pomembna ni strokovnost, racionalnost in stalno preverjanje zastavljenih ciljev. Ker se
zavzemam za to, da bi vsi subjekti nacionalno varnostnega sistema imeli pooblastila s katerimi bi
lahko obvladovali vse grožnje, mora na drugi strani obstajati kakovosten in dosleden nadzor s ciljem
pravočasnega zaznavanja pomanjkljivosti, napak in morebitnih posameznih anomalij ter predlagati
izboljšave in predlagati ukrepe.

Pri nas imamo razvejan in obsežen nadzor. Pri tem gre za strokovni in politični nadzor, nadzor na
področju zakonitosti in uresničevanja človekovih pravic, finančni nadzor in notranji nadzor v
posameznih subjektih. Izhajajoč iz razvejanosti in preteklih izkušenj bi lahko zaključil, da so
subjekti nacionalno varnostnega sistema dobro nadzorovani.

Z novim zakonom o parlamentarnem nadzoru nad delom obveščevalnih in varnostnih služb bi bilo
nujno natančneje opredeli pristojnosti parlamentarnega nadzora. V zadnjih letih smo bili priča
večjim konfliktom med nadzorovanimi službami (zlasti Policijo) in parlamentarno komisijo.
Kakršno koli prekrivanje parlamentarnega nadzora z nadzorom, ki ga izvajajo druge inštitucije,
lahko zgolj škoduje in povzroča nekonstruktivne konflikte. Zato je potrebno jasno innedvoumno
opredeliti , katere podatke lahko komisija pridobi od varnostne službe oziroma Policije. Vsako
poseganje ali zgolj zanimanje glede konkretnih predkazenskih postopkov je nedopustno in
predstavlja nedopusten vpliv na potek postopka, ki ga usmerja državno tožilstvo. Po drugi strani
nadzor, ki se omejuje zgolj na prejemanje in obravnavo poročil, naj si bodo letna, obdobna ali
poročila o številu izvedenih posebnih preiskovalnih ukrepov, verjetno ni ustrezno in ne omogoča
dejanskega nadzora z vidika upoštevanja človekovih pravic ter svoboščin, zakonitosti dela in
upoštevanja v Državnem zboru sprejetih usmeritev in drugih aktov. Zato bo potrebna temeljita
razprava o tem, kako izboljšati parlamentarni nadzor nad varnostnimi službami.

7

Nadzor nad obveščevalnimi službami je jasnejši, vendar bi tudi tu veljalo premisliti o nekaterih
spremembah. Predvsem glede nadzora posebnih oblik pridobivanja podatkov in poseganja v
človekove pravice in svoboščine. Ne bom prvi, ki razmišlja o tem, da bi bilo smiselno v okviru
parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb imenovati strokovno, zaupanja
vredno in pred vrhovnim sodiščem zapriseženo skupino strokovnjakov s področja prava,
obveščevalnih in varnostnih služb, ki bi imela globlji vpogled v nekatere podatke, informacije,
ukrepe in aktivnosti ter bi o svojih ugotovitvah poročala komisiji. Seveda, zgolj in samo o
morebitnih kršitvah in ne o vsem, o čemer bi bili seznanjeni. Na tak način bi zagotovili večjo
kredibilnost glede ugotovitev, lažje sodelovanje med službami in komisijo za nadzor, zaščitili bi
podatke in hkrati prispevali k odpravi morebitnih pomanjkljivosti in slabosti, kar bi prispevalo k
boljšim rezultatom služb samih.

V varnostnih kot obveščevalnih službah je potrebno notranji nadzor nadgraditi v kakovostnem in
organizacijskem pogledu. Poleg ustreznih pristojnosti, položaja in pogojev je potrebno zagotoviti še
večjo objektivnost, saj si s tem te službe gradijo večje zaupanje med ljudmi in znotraj sistema
oziroma države. Pravočasno lastno zaznavanje pomanjkljivosti, slabosti in morebitnih napak je
ključnega pomena za uspešnost, zaščito vseh zaposlenih, zlasti operativnega dela teh služb,
verodostojnost in zanesljivost informacij. Pretekla obdobja so pokazala pomanjkljivosti in prevelik
vpliv in odvisnosti od vodstev.

V kontekstu izboljševanja celovitega nadzora bi bilo potrebno preveriti pristojnosti ostalih
nadzornih inštitucij, kot so Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic in drugi s ciljem
morebitnega nadgrajevanja pristojnosti in načina nadzorovanja, po drugi strani pa da se preprečijo
prekrivanja pristojnosti kar povzroča nepotrebne spore, razprave in afere. Vsak nadzornik mora
imeti jasno definirano področje dela, pristojnosti in odgovornosti.

Posebno pozornost je potrebno posvetiti varovanju tajnih podatkov in predvsem opredeliti področja,
kjer nihče, razen ozkega kroga zaposlenih v posameznih inštitucijah, ne bi imel vpogleda oziroma
pod izjemno strogimi pogoji.

To so nekatere naloge, ki jih je, po mojem prepričanju, potrebno opraviti na nivoju nacionalno
varnostnega sistema. V nadaljevanju želim izpostaviti še nekaj razmišljanj, ki bi izboljšali
učinkovitost posameznih podsistemov.

8

O posameznih podsitemih
Obveščevalno-varnostni podsistem
Noben nacionalno varnostni sistem ne more učinkovito delovati in opravljati svojih nalog brez
dobrih informacij in podatkov. Hkrati pa je potrebno zagotoviti njihovo ustrezno zaščito in zaščito
tistih političnih, gospodarskih, varnostnih, obrambnih, tehnoloških, finančnihvidikov, ki pomenijo
vitalen interes države. Zato sta obveščevalna in protiobveščevalna dejavnost izjemnega pomena. V
Republiki Sloveniji imamo dve obveščevalno-varnostni službi, civilno – Slovensko obveščevalnovarnostno agencijo in vojaško – Obveščevalno varnostno službo Ministrstva za obrambo. V okviru
Generalštaba SV deluje še J-2 oziroma Sektor za vojaško obveščevalno, protiobveščevalno in
varnostno dejavnost.

Po mojem prepričanju je potrebno premisliti, da bi se upoštevajoč razpoložljive človeške in druge
vire, znanje in objektivne možnosti skoncentrirale na enem mestu. Namreč, obveščevalna dejavnost
zahteva posebej usposobljen kader, obsežno in kakovostno analitično in siceršnjo podporo, podporo
operativnemu delu ter tehnične kapacitete. Zato bi bilo smiselno obveščevalno dejavnost in vire iz
vojaške službe prenesti na Sovo, medtem ko bi protiobveščevalna zaščita in varnostna dejavnost
(morda samo slednja) sedanje OVS ostala v Ministrstvu za obrambo kot organ v sestavi. Vloga J-2
bi ostala nespremenjena. S tem bi se združile analitične kapacitete, predvsem pa operativne, ki so
že tako omejene.

Pri protiobveščevalni dejavnosti bi veljalo razmisliti povečanju pristojnosti (ene ali obeh služb) in,
še pomembneje, o tem, kako na zakonski ravni bolje uskladiti delo obeh služb in policije ter
izboljšati nekatere postopke, s katerimi bi zagotovili večjo učinkovitost ob zagotavljanju vseh
procesnih pravil in pravic. Alternativa je tudi oblikovanje nove samostojne protiobveščevalne
agencije. Možno pa bi bilo razmišljati tudi v smeri, da del nalog prevzame sedanji Nacionalni
preiskovalni urad in se v tem primeru preoblikuje v samostojno institucijo.

Področje protiobveščevalne dejavnosti je namreč pomembno. Do sedaj mu nismo dajali dovolj
pozornosti. Izjemnega strateškega pomena je varovanje naših ključnih in strateških podatkov.
Popolnoma zmotno je misliti, da Slovenija ni tarča tujih obveščevalnih služb. Preko nas in
morebitnih šibkih točk lahko nasprotnik pride ne le do podatkov pomembnih za nacionalno varnost,
temveč tudi do podatkov s katerimi razpolagamo kot članica Evropske unije in Zveze Nato. Ne gre

9

spregledati niti morebitne dejavnosti obveščevalnih služb z območja naše države proti našim
zaveznicam.

Poseben izziv predstavljajo dejavnosti, ekstremnih in radikalnih skupin ter organizacij, ki se ne
povezujejo s tujino oziroma nastajajo pri nas ter potencialno ogrožajo nacionalno varnost. To
področje zaenkrat ni ustrezno obravnavano. Razlogov je več, zlasti obstaja bojazen, da bi katerakoli
od služb pridobila pooblastila, s katerimi bi lahko pridobivala ne le podatke o dejavnosti teh skupin,
organizacij ali posameznikov, temveč tudi posegala v notranje politično življenje in imela odprta
vrata v poseganje z ustavo zajamčene človekove pravice. To dilemo in bojazen delim tudi sam, a
sem hkrati prepričan, da se bo potrebno s tem izzivom soočiti, premisliti in najti optimalno rešitev.

Na tem mestu moram opozoriti na nujnost premisleka o okrepitvi služb zlasti s kvalitetnim
operativnim kadrom, ki bo ustrezno usposobljen za delovanje v okoljih, ki so pomembna s stališča
zagotavljanja nacionalne varnosti Republike Slovenije. Od služb brez prisotnosti v ključnih okoljih
(geografskih kot v posameznih skupinah) ni pričakovati, da bi lahko zagotavljale prepotrebne
kakovostne podatke za odločanje. Zgolj pridobivanje podatkov s tehničnimi sredstvi, preko javnih
virov in z njihovim analiziranjem ciljev ni mogoče doseči. V tem kontekstu bo potrebno premisliti
o že omenjenih spremembah in spremembah notranje organizacije in zagotovitev pogojev za
najzahtevnejše operativno delo v tujini. Pri tem imam v mislih v prvi vrsti ustvarjanje boljših in
varnejših pogojev za operativno (tajno, prikrito) delo v tujini (v skladu s strateškimi interesi,
opredeljenimi v nacionalno-varnostnem programu), zaščito operativnega dela kot tudi zagotavljanje
drugih pogojev za delo v tujini. Spremembe zakona so nujne. Bistveno posodobljen oziroma nov
zakon bi bistveno bolje odgovarjal sedanjim in bodočim kompleksnejšim varnostnim izzivom.
Zagotoviti bi moral tudi ustreznejše celovite pogoje za soočanje obveščevalne službe s temi izzivi.
Ključni cilj zakona mora torej biti nadaljnja izgradnja učinkovite in visoko profesionalne ter v
aktualne varnostne izzive usmerjene obveščevalne službe, ki bo sposobna zagotavljati sama in v
sodelovanju z zavezniki in partnerji potrebne podatke in informacije.

Z vidika izjemnega pomena zagotavljanja informacijske varnosti in kibernetske obrambe ter varne
in učinkovite uporabe tehničnih sredstev za pridobivanje podatkov ter informacij bi bilo smiselno
narediti premislek o oblikovanju podsistema za informacijsko varnost in kibernetsko obrambo.
Jedro tega podsistema bi bila »Slovenska informacijsko-varnostna agencija«, ki bi bila podrejena
neposredno Vladi. Agencija bi se razvila iz sedanjega Urada RS za informacijsko varnost. Pridobiti
bi morala še nekaj več pristojnosti in skoncentrirati nekatere zmogljivosti, ki so sedaj razdrobljene.

10

Agencija bi bila tista, ki bi vodila in usmerjala vse dejavnosti na tem področju v tesnem sodelovanju
z drugimi inštitucijami in zagotavljala povezanost z zasebnim sektorjem. S koncentracijo znanja in
virov bi, po mojem prepričanju, lahko dosegli bistveno boljše rezultate.

Notranja varnost
Na področju notranje varnosti je Policija subjekt, ki je v preteklih desetletjih dosegel izjemne
rezultate. Na visoko stopnjo varnosti v Sloveniji vplivajo številni zunanji in notranji dejavniki,
posamezni subjekti nacionalno varnostnega sistema. Vendar brez dvoma in pomislekov je mogoče
trditi, da je prispevek Policije izjemen. Temu pritrjujejo pozitivne ocene in priznanja s strani drugih
držav. Vse to zavezuje državo, da stori vse, da se nivo varnosti ohranja in izboljšuje. To pa pomeni,
zagotavljati pogoje za razvoj Policije kot ključnega subjekta pri zagotavljanju notranje varnosti.

Zato vsakršno nepremišljeno in s kratkoročnimi političnimi cilji motivirano poseganje v ta sistem
pomeni tveganje, da se bo poslabšala varnost za vse nas. Poleg vseh posledic za državo in slehernega
posameznika, bi to hkrati pomenilo, da Slovenija izgubi pomembno primerjalno prednost, ki bi
vplivala na našo konkurenčnost na številnih področjih. V tem kontekstu menim, da mora generalni
direktor policije ostati karierni policist, pri čemer se lahko postopek imenovanja in strokovnega
preverjanja pogojev in kompetenc ustrezno nadgradi.

Policija mora delovati na podlagi ustave in zakonov. Hkrati pa je pomembno določanje prioritet. Tu
imajo svojo vlogo tako Vlada kot Državni zbor, ki določata dolgoročne, srednjeročne in letne
prioritete in spremljata ter nadzorujeta izvajanje nalog tako po vsebini kot z vidika zakonitosti in
spoštovanja človekovih pravic.

Kljub izzivom na področju kadrovske politike in zagotavljanja zadostnega števila mladih policistk
in policistov, je ena od bistvenih prioritet v naslednjem obdobju še večje usmerjanje policije v
lokalna okolja. Tak pristop ima pomembno vlogo pri pravočasnem zaznavanju varnostnih tveganj
in preventivnemu delovanju. S tem se dejansko povečuje varnost in s tem zadovoljstvo ljudi.

V tem kontekstu bi bil na podlagi poglobljene analize potreben premislek o tem ali bi bilo potrebno
v posameznem okolju poleg obstoječih oblik dela oblikovati dodatne policijske postaje. Po drugi

11

strani pa bi bilo smiselno premisliti, ali je upoštevajoč obseg nalog in varnostna tveganja možno
izvesti racionalizacijo oziroma zmanjšanje števila policijskih uprav. Po mojem osebnem prepričanju
je možno, bilo bi celo koristno tako z vidika izvajanja nalog kot za samo Policijo. Seveda, postopno
in premišljeno.

V zvezi s pooblastili policije in drugih organov na področju notranje varnosti je, tako kot sem že
omenil, nujno zagotoviti vsa tista pooblastila, ki bodo omogočala pravočasno in učinkovito
odkrivanje kaznivih dejanj in jih preprečevati ob sočasnem doslednem in kakovostnem nadzoru.
Zaostajanje pomeni zmanjševanje varnosti, kakovosten nadzor pa zagotavlja dosledno upoštevanje
sorazmernost, zakonitost in varovanja človekovih pravic.

Naslednji nujen premislek je položaj Nacionalnega preiskovalnega urada. Od samega začetka
menim, da je umeščenost v okvir Kriminalistične policije napačna. Neustreznost se kaže tako z
vsebinskega stališča, pristojnosti, kot stališča organizacije in vodenja. Primernejša umestitev NPU
bi bila znotraj policije kot samostojna organizacijska enota z jasno zakonsko določenimi nalogami,
pristojnostmi in vodstvom. Premisliti bi veljalo celo o tem, da NPU postane samostojna služba, ki
bi lahko prevzela določene najzahtevnejše naloge na področju ne le kriminala, ampak tudi
protiobveščevalne dejavnosti terorizma, ekstremizma in nekaterih drugih področjih, ki zahtevajo
multidisciplinaren pristop in najbolj usposobljen kader. Na ta način bi lahko razrešili tudi nekatere
dileme glede obvladovanja posameznih groženj.

Izobraževanje, usposabljanje in urjenje za delovanje v različnih situacijah, zlasti najzahtevnejših,
mora biti vedno v ospredju. To mora postati prioriteta in ena od prednostnih nalog. Preveriti je
potrebno sistem izobraževanja in usposabljanja. V zadnjih letih so se namreč pokazale večje ali
manjše vrzeli pri ukrepanju v različnih situacijah. Napake niso nastale samo in izključno zaradi
političnega vplivanja, pač pa zaradi premalo suverenega vodstva, vodij posameznih enot in
pomanjkanju strateškega in taktičnega razmišljanja pri obvladovanju varnostnih dogodkov. Tudi na
račun tega so se pojavile pomanjkljivosti, ki vplivajo na učinkovito in zakonito delovanje ter
zaupanje javnosti v delo policije.

Še pred nekaj leti je bil glede kadrovske politike v ospredju predvsem izziv zagotavljanja potrebnega
števila policistov. Zanimanje za ta poklic obstaja ob nekaterih splošnih značilnostih mlajših
populacij, pri čemer mislim zlasti na psiho fizične sposobnosti in dejstvo, da je predanost delu

12

(kateremu koli) manj izrazita in je prepogosto v ospredju zgolj in samo plačilo ter bonitete. V zadnjih
treh letih pa moramo izpostaviti problem vodenja, hitre in politično motivirane zamenjave ne le na
vrhu policije, ampak tudi na ostalih nivojih. To povzroča ne le nezadovoljstvo, občutek
nezanesljivosti oziroma nestabilnosti, temveč tudi »prilagajanje« pravil in večje napake pri delu.
Policiji je potrebno zagotoviti takšen položaj in organizacijo, ki bo omogočila profesionalno delo
temelječo izključno na ustavi, zakonih in strokovnih pravilih ob doslednem in strogem zakonsko
opredeljenem nadzoru posameznih subjektov nadzora, ki pri tem ne morejo in ne smejo preseči
svojih pristojnosti. Državni zbor, Vlada in minister se morajo zavedati teh okvirov in se dosledno
izogibati skušnjavam morebitnega poseganja preko teh meja. V nasprotnem bo policija, ki je ključni
faktor zagotavljanja naše notranje varnosti, postopno oslabela v svoji učinkovitosti. Povrnitev
zaupanja in učinkovitosti pa je proces, ki lahko traja več let ali desetletje. V tem času pa se lahko
bistveno poslabša naša varnosti in zapravi pomembna primerjalna prednost naše države.

Pri zagotavljanju notranje varnosti nikakor ne smemo spregledati ostalih subjektov, ki imajo
pomembno vlogo in prispevajo k visoki stopnji naše notranje varnosti (tožilstvo, inšpekcije,..).
Podobno kot policiji, jim je potrebno zagotoviti ustrezna pooblastila, pogoje in vire ter jih usmerjati
ter voditi tako, da se s skupnim delom dosežejo zastavljeni cilji na področju zagotavljanja
nacionalne varnosti.

Obrambni podsistem
Obrambni sistem, katerega jedro je Slovenska vojska, se že vrsto let sooča z resnimi izzivi. Ti
izvirajo iz večletnega obotavljanja glede njenega razvoja in modernizacije zaradi nesoglasij glede
dolgoročnega razvoja Slovenske vojske in glede ključnih konceptualnih vprašanj obrambe. Sooča
se z velikimi kadrovskimi izzivi, neizpolnjevanjem danih zavez v okviru Nata in siceršnjem
pričakovanjem v delu javnosti in politike, da bo za našo varnost poskrbel Nato. Poseben izziv je
področje civilne obrambe in krepitev pripravljenosti za nemoteno delovanje ključnih funkcij ter
storitev za višji nivo pripravljenosti in odpornosti države ter družbe.

Po mojem mnenju sedaj že sprejeta Resolucija o dolgoročnem programu razvoja in opremljanja
Slovenske vojske do leta 2040 dobro odgovarja na izzive, predvsem pa se z njimi sooča odločneje
in bolj ambiciozno. Iz dokumenta se da razbrati zavedanje velikih tveganj, da se obstoječi konflikti
razširijo in razvijejo novi. Zato so predlogi v dokumentu še ambicioznejši od predhodnega in
procesi pri oblikovanju sil in zmogljivosti vzporedni. Izvedba tega bi lahko zagotovila bistveno
boljšo obrambno sposobnost kot jo sedaj.

13

V preteklosti sem opozoril vsaj na dva pomembna vidika, ki sta, po mojem prepričanju,
zapostavljena. Prvič, potrebno je narediti bistveno večji napor za to, da se državljankam in
državljanom pojasni pomen dobre pripravljenosti na področju obrambe in doseči čim višjo stopnjo
soglasja o tem, kako bomo razvijali naše obrambne sile in odpornost celotne države oziroma družbe.
Na podlagi tehtne in argumentirane razprave bi morali nadgrajevati vse ključne dokumente ne glede
na vsakokratna aktualna politična razmerja. To je v prvi vrsti naloga politike, hkrati tudi stroke zlasti
v delu, ko se predstavljajo strokovni argumenti in konkretni predlogi povezani z razvojem Slovenske
vojske. Samo tako bomo lahko uspešno in učinkovito dosegali višjo stopnjo pripravljenosti za
obrambo. Z novo resolucijo je vsaj v večjem delu slovenske politike ta korak narejen. To je dobra
osnova za naslednje korake. In drugič, še tako dobro opremljena vojska brez zadostnega vojaškega
sestava, tako njenega profesionalnega jedra kot rezervnega sestava in ustrezno usposobljene
strateške rezerve, ne bo mogla izvajati svojega poslanstva. Zato je predvsem potrebno spremeniti
odnos do vojske, ki je nosilec obrambe države, in njenega slehernega pripadnika. V letu 2019 je bil
pripravljen nabor ukrepov za izboljšanje kadrovske strukture Slovenske vojske in povečanje
zanimanja za vključitev v profesionalni in rezervni sestav. Nekaj teh ukrepov je bilo že uresničenih,
nekateri so v realizaciji, ostajajo še nekateri, ki bi morali odgovoriti na izzive zagotavljanja ustrezne
perspektive za obdobje po koncu vojaške kariere. To je pomemben izziv za vsakega posameznika
in sistem kot celoto.

Vse ključne inštitucije vključno s Slovensko vojsko morajo vložiti maksimalni napor v odpravljanje
tistih dejavnikov tveganja, ki bi upočasnili ali zaustavili razvoj Slovenske vojske in obrambnega
sistema. Pomen politične in javne podpore sem že omenil, prav tako visoka stopnja zavedanja o
pomenu in potrebnosti učinkovite obrambe države. Ob tem izpostavljam še prepočasno urejanje
položaja pripadnikov Slovenske vojske ali večji zastoji pri zagotavljanju sredstev za razvoj in
modernizacijo s katero bi nadaljevali pretekle procese nazadovanja. Z vse navedeno bo potrebno
podrobno razmisliti, katere ukrepe je potrebno izpeljati zato, da bi se tveganja zmanjšala v največji
možni meri.

Zaščita in reševanje
Na koncu samo nekaj besed o sistemu zaščite in reševanja. V zadnjem obdobju je deležen vrste
kritik zaradi slabega vodenja in ugotovljenih slabosti ter napak. V kolikor so se v preteklih letih
dejansko pokazale slabosti in napake, jih je potrebno odpraviti s premišljenimi ukrepi, zato, da bo
sistem ostal stabilen, učinkovit in še naprej uspešno reagiral v vseh situacijah ter deloval v
najzahtevnejših razmerah.

14

V perspektivi pa menim, da bi bilo dobro razmisliti, da bi Uprava RS za zaščito in reševanje
preoblikovali v nacionalno agencijo, ki bi obvladovala vse krize v katerih je nujno reševanje in
zagotovitev zaščite za večje število ljudi. Agencija bi vključevala tako profesionalni in
neprofesionalni sestav in sedanje enote Civilne zaščite. Agencija bi morala imeti pristojnosti
angažiranja vnaprej predvidenih struktur in sil ostalih subjektov nacionalno varnostnega sistema.
Agencija bi bila aktivirana v primeru posameznih kriznih dogodkov, kriz in izrednih razmer (ko
bomo uvedli to stopnjo) ali izrednega stanja. Umeščenost v obrambni sistem ni najustreznejša. Zato
je v marsikaterem pogledu omejeno v svojem razvoju in samostojnem odločanju.

Kakorkoli, sistem zaščite in reševanja se je vedno uspešno soočil z vsemi izzivi. Potrebno ga je
krepiti in razmisliti, kako mu dati dodaten zagon in možnost razvoja. Prepričan sem, da so pred nami
izzivi, ki bodo od tega sistema zahtevali več, predvsem pa bodo izzivi zahtevnejši in takšni s
katerimi se dejansko še nismo soočili (pomanjkanje vode, veliki požari, poplave, posledice izrazitih
neurij, epidemije in pandemije, veliki migracijski valovi, onesnaženja, potresi in druge, ne zgolj
naravne nesreče).

Zaključek
Če strnem, novi kompleksni varnostni izzivi, hitre in nepredvidljive politične in druge spremembe
terjajo, da je nacionalno varnostni sistem dobro pripravljen. Prepričan sem, da ga lahko z nekaterimi
relativno majhnimi posegi in nadgradnjami naredimo zelo učinkovitega. S tem bomo povečali našo
varnost in pomembno primerjalno prednost pred mnogimi državami. Za Slovenijo kot zelo odprto
družbo je to izjemnega pomena. Zato bi bil strokoven, tehten in poglobljen premislek ter razprava
več kot nujna. Na podlagi le-teh pa bi morebitne spremembe premišljeno in postopno tudi uveljavili.
»Ad hoc« ukrepi in spremembe v posameznih podsistemih ali subjektih zanesljivo ne bodo
pripeljale do žlelenega učinka. Samo odlično voden, usmerjan in organiziran sistem z motiviranimi
ter dobro usposobljenimi kadri ter ustreznimi zakonskimi okviri lahko zagotavlja ustrezno varnost
naše države in prispeva k skupni kolektivni varnosti.

15

Si želite izvedeti več o dejavnostih Evro-atlantskega sveta Slovenije? Vas zanima področje
mednarodne varnosti? Pridružite se nam.
Za več informacij obiščite našo spletno stran www.euroatlantic.org ali pošljite sporočilo na
info@euroatlantic.org.

16