Luka Martinovič in Martin Lukanovič Luka Martinovič in Martin Lukanovič sta srečno prešla mlada leta, odrinila od sebe vse postavne muke, se v potu obraza pretolkla do spričeval ter začela delovati. Narod ju je sprejel z odprtimi rokami, kakor bi ju že dolgo čakal, smehljal se jima je kot otrok materi in sledil njunim besedam s spodobno pobožnostjo in pobožno spoštljivostjo. Kakopa, narodnih potrcb je bilo toliko in skoraj bi jima ne bila sama kos. K sreči so za narodne potrebe ustanovljena društva. Luka Martinovič in Martin Lukanovjč sta se z vso vnemo posvetila svojim vzvišenim nalogam. Seveda, tudi društev je končno zmanjkalo, nekateri Ijudje niso imeli potrebnega zanimanja, treba je bilo ustanoviti druga. Iskala sta, nabirala sta ljudi, izbirala naslove, sestavljala pravila, pisala sta zapisnike in vse se jima je zdelo neobhodno potrebno, neodložljivo, naravnost nujno, svet bi se ustavil, sta mislila, če bi le nekoliko popustila, življenje visi na niti, ki ju držita v roki, zakaj narod hrepeni po vsem tem, steguje roke in milo prosi. Včasih sta se sicer zamislila, kakor bi ju obšlo nezaupanje, neka mračna tesnoba. Pri vseh .stvareh sta videla ene in iste obraze, ista imena, a sta se kmalu potolažila, niso namreč še vsi ljudje zreli, da bi razumeli njuna vzvišena nagnjenja, ideje se širijo počasi, zclo počasi. Obupala torej nista. Bila sta zmeraj tajnika in zapisnikarja, ne sicer kaka centralna tajnika, za božjo voljo, taka mcsta so vendar spodobno plačana in cveto nekje v nedosegljivih višavah, Luka Martinovič in Martin Lukanovič sta pa delala iz čistega navdušenja, delala sta tako rekoč na terenu in sta bila nad vse sreč- na, če so ju pohvalili, da sta požrtvovalna. Više od tajnika nista nikoli prišla, zakaj bilo je na svetu mnogo rodoljubov, ki so se nalašč rodili za narodne voditelje in predsednike ter so bili tudi drugače popolnoma spodobni ljudje. Nista jim hotela biti v napoto. Seveda, taki niso delali zastonj, toda, čemu naj človek kar brez nagrade zapravlja svoj dragoceni čas, četudi za javno delovanje. Za Luko Martinoviča in Martina Lukanoviča je pa bila stvar čisto drugačna. Nju je namreč vezala narodna dolžnost. Narodna dolžnost je sicer krivična, nekaterih ljudi se popolnoma izogne, kakor bi jih ne bilo na svetu, drugih se samo nekoliko dotakne, take ljudi kot sta pa bila Luka Martinovič in Martin Lukanovič popade z neizprosno strastjo ter jih ne spusti iz rok. Nekaj časa se človek otepa, nato se prepusti božji volji. Tudi Luka Martinovič in Martin Lukanovič sta pustila, da so ju premikali iz kraja v kraj, povsod so ju potrebovali, brskala sta po arhivih in oživljala stare odbore. Bila sta spoštovana in priljubljena, znala sta modro molčati, kadar so govorili drugi, toda upirala se nista nikoli in nespodobno se nista obnašala, niti nista širila kakih pohujšljivih misli. Nista bila ne predebela ne presuha, oblačila sta se usmerjeno in trezno. Sicer pa nista v takih stvareh dosti razmišIjala, Bog ne daj. Svet je bil tako modro urejen, zjutraj je sonce vzhajalo in sta se zbudila, zvečer je sonce zahajalo in sta šla še onadva spat, če nista imela kake seje. Kar je bilo med jutrom in večerom, se jima je zdelo vse urejeno, čemu bi torej človek ta red izpreminjal in se razburjal, ko pa gre vse to po starih parvilih, ki so bila postavno odobrena, imajo pečat in številko ter so se jih ljudje že privadili. Eno pa je: Luka Martinovič in Martin Lukanovič nista bila prijatelja. Pretepala se sicer nista nikoli, Bog ne daj, bila sta, kakor že rečeno, čisto spodobna človeka, vneta za oliko in napredek. Tudi prepirala se ravno nista, že zaradi ljudi ne, kaj bi si vendar mislil narod! Toda videti se nista mogla in nikoli nista delovala skupno. Umazani jeziki so sicer pravili, da je temu kriva politika. Toda umazanim jezikom ni dosti verjeti. Kako ne! Luka Martinovič in Martin Lukanovič sta se vendar politike bala ko hudič križa. Nikoli nista šla na shod, tudi kandidirala nista nikdar, Bog ne daj! Imel je narod drugih Ijudi dovolj, ki so se ponujali za voditelje in jih je z veseljem plačeval. In kadar sta brala časopise, sta se čisto nazadnje in previdno obrnila k političnim vestem. Politika že ni mogla biti vsega kriva, učila sta isti narod, delovala popolnoma enako. Spoštovala sta vse ljudi, lepo sta pozdravljala župana in župnika, kako naj bi prišla pri kom v zamero? Pa vendar je bilo nekaj. Luka Martinovič in Martin Lukanovid sta bila namreč drug na drugega ljubosumna. Ne zaradi žensk, na to sta čisto pozabila v svojem navdušenju, kaj takega ni bilo med njima-. Ljubosumna sta bila zaradi dela, drug drugega sta hotela prehiteti, to je bilo vse. Zato nista nikoli delala pri istem društvu, oba skupaj nikoli. Rajši sta imela društvo vsak zase, če ga ni bilo, sta ga ustanovila. In velike zasluge imata pri tem, da je vsa naša mila domovina prepletena s prepotrebnimi društvi. Ljubosumna sta bila do skrajnosti in če je Luka Martinovič zvedel, da je Martin Lukanovič organiziral društvo za rejo kanarčkov, je on hitro ostanovil društvo za rejo papig. Drug za drugim nista smela ostati, korakati sta morala vštric za povzdigo podeželja in naroda. Ves svet se je čudil njuni delavnosti in ko sta doživela Ab- rahamova leta, so se ju spomnili z lepimi slavospevi, da sta skrivaj pretakala solze in prisegala, da bosta odslej še bolj navdušeno delala. Toda zmeraj sta bila mirna tajnika, delovala sta nekje v ozadju in se nista prikazala v svet. Tudi skrivnostnih govorov nista imela dosti, to so opravili predsedniki. Sestavljala sta jih iim, skladala sta navdušene besede drugo k drugi in se veselila, ko je narod ploskal. Tako je šlo življenje iz leta r leto, zgodilo se ni nič posebnega, dokler ni prišel v deželo čudak in zatrobil, da je vse tako delo kot bi z žlico morje praznil. Prepadeno sta se spogledala, nič jima ni šlo t tek. S težavo so ju pregovorili, da sta se znova lotila dela. Ko sta ugledala prijazne obraze, sta pač nekoliko oživela, zdravje se jima je pa vendarle tako zrahljalo, da sta le z velikim trudom opravljala svoj posel. Naposled je bilo breme pretežko in sta umrla, čisto lepo umrla, kakor to pritiče spodobnemu človeku. Potem se ni zgodilo nič kaj takega. Seveda, vsi so ju blagrovali, ko sta imela tako močno vero in tako samozavest, pov9od sonce, nikjer noči, povsod delo, nikjer zastoja. Sicer se ni nikjer poznalo tisto delo, rekli so, da je to čudežna, potrpežljiva rastlina, vržeš seme po njivah in kali dolgo, dolgo, včasih štirideset, petdeset iet, potem prileze nekaj iz zemlje. Včasih je kaj zdravega, navadno je pa betežno otroče, ki pogine ob prvi slani. Zato so ljudje na pogrebščini malomarno pili in se pogovarjali: »Zdaj bo vsaj mir na svetu, ko ne bo nikogar, da bo človeka ven in ven drezal.« Na Luko Martinoviča in Martina Lukanoviča so pa koj pozabili. Imeli so neko kupčijo in dosti drugega posla in čas je nazadnje dragocen, ni, da bi se človek pečal z nepotrebnimi stvarmi. Matuzala.