LEPOZHAMSKI LIST S PODOBAMI
Na Dunaji 1. maja 187S.
Odlični pesniki in pisatelji slovenski.
ni.
Matija G o p.
(Dalje.)
*Woleg bibliotekarske službe bil je Čop 1830. še dalje učitelj ..poetike5 in 1. 1831. »retorike" na gimnaziji ljubljanski ; pozneje moral je vse svoje moči posvetiti biblijoteki. katera tistikrat, dasi je štela uže 30.000 zvezkov, ni bila še urejena ter ni imela nobednega rednega kataloga. Začel je biblijoteko devati v red, a žal. te naloge ni mogel doveršiti.
Tisti čas izprazni se mesto pervega varuha v dvorni knjižnici dunajski ; Čop prosi zanje 5. julija 1832. Ta prošnja Čopova, katera se nam je srečno še do današnjega dné ohranila, imenitna je posebno zategadelj, ker nam prejasno osve-dočuje v resnici čudovito učenost njegovo. Čop namreč v tej prošnji pripoveduje in z uradnimi spričevali dokazuje, da umé in večjidel tudi gladko govori in piše devetnajst jezikov. Ti jeziki so : 1. slovenski, 2. nemški, 3. latinski, 4. gerški, 5. italijanski, 6. fran-cozki, 7. angleški, 8. poljski, 9. španjski, 10. staroslovenski, 11. ruski. 12. serbski, 13. češki, 14. lužiškoserbski, 15. portugalski, 16. provencalski, 17. starofran-cozki, 18. madjarski, 19. hebrejski.
A teh jezikov Čop ni samo govoril, pisal, umel, nego znano mu je bilo na tanko slovstvo vsacega teh jezikov; v vseh teh jezicih prebiral je slavne pesnike in pisatelje, kajti Čop ni bil suhoparen Iin-guist, jezikoslovec, nego korenito izobražen, pesniško omikan in mislec mož,
ki je s pravim krasoslovskim okusom vsacega pisatelja znal po svoje ocenjevati. Ni se učil jezikov iz veselja do jezikoslovja, nego zategadelj, da je iz raznih pesnikov in pisateljev užival pe- , sniško slast in lepoto. To nam najbolje pričajo mnogoštevilni zvezki in dnevniki Čopovi, polni opazek in izpiskov iz raznih slovanskih, romanskih in germanskih klasikov. katere nam je Kastelec iz zapuščine njegove rešil, da so se še do današnjega dné ohranili. Iz teh se jasno vidi, da je Čop čitaje vedno mislil, ter kar je lepega našel, vestno zapisaval. Tedaj ne jeziki sami na sebi, nego njih slovstva, to mu je bila glavna stvar.
Naravno je vprašanje, kedaj in kako se je mogel Čop toliko jezikov naučiti. Ne da se tajiti, da je imel za jezike posebno dobro glavo ; a sam talent ne zmore vsega, ako ga ne podpira — pridnost. In Čop ni bil samo čudovito nadarjen, nego bil je tudi neumorno priden, brezkrajno maren človek. Njegovi sošolci in prijatelji pričajo nam, da na vsem božjem svetu ni bilo pridnejšega človeka, nego je bil Čop. Uže ko je bil v Ljubljani modroslovec in bogoslovec, tičal je ves dan v knjigah, katerih je bila polna vsa. soba njegova. Ako si prišel k njemu, zdelo se ti je, da si stopil v biblijoteko. Celò med jedjo je rad citai, deržč v jedili roci žlico, v drugi knjigo. S kratka : brez knjige ga nikoli nisi videl. Nobeden trud mu ni bil pre-
velik, da bi se kaj naučil. Tako n. pr. je zvedel 1. 1820., ko je bil bogoslovec v Ljubljani, da v Škofji Loci, dobre štiri ure nad Ljubljano, živi v samostanu ka-pucinec, po rodu Portugalec. In Čop ga pridno i obiskuje, da se more pogovarjati in urili z njim v portugalskem jeziku! V kerčmo ni zahajal; profesorja in biblijotekarja gospodinjila ga je sestra njegova Marija, katera, ako se ne motim, še dandanes bolehna in siromašna živi v Terstu. Imel je samo jedno strast — knjige, v katerih je vedno tičal in znano je, kako je prijatelj Preširen norca delal se iz njega ter imenoval ga dihurja — ki noč in dan žre knjige . . .
3.
Lepo število obče omikanih in za vsak napredek vnelih mož živelo je okoli J - 1. 1830. v mestu ljubljanskem. Prvaki tedanjega socijalnega življenja bili so advokatje dr. Baumgarten, dr. Oblak in dr. Chrobat; profesorji Krsnik, Martinjak, Heinrich in osobito Schulz pi. Straznicki, slikar Lan-gus in nemški pesnik Fr. Hermann pi. Hermannsthal, Preširen in Andrej Smole; izmej ženstva omenjam osobito duhovite žene Langusove in Iju-beznjivih hčera dra. Oblaka; izmej du-hovenstva smel bi se poleg Potočnika in prof. dra Župana temu krogu prištevati tedanji stolni kaplan, poznejši dunajski revolucijonar in še se sedaj, iz prognanstva povernivši se, na Dunaj i živeči F ist er. Ostali duhovniki držali so se bolje Metelka in Pavška, Jerina in Albrehta.
nosti in tudi zaradi njegove priprostost in prijaznosti vse ljubilo, vse spoštovalo. Sploh se je Čop v tem lepem, društvenem krogu, osobito v Langusovi, Oblakovi in Schulzovi rodbini kaj dobrodejno oživil, a nasprotno je tudi on druge dobrodejno oživljal. Da je on pravi ustanovnik »Kranjske Čebelice", to nam jasno pričajo dosedaj še ne natisnena pisma njegova, katera je mej 1. 1830. in 1832. pisal Preširnu in Kopitarju. V tem času (1. 1831.) dovršil je tudi zgodovino slovenskega slovstva, katero je na Kopitarjevo prošnjo spisal Šafariku. Potem pride 1. 1833. in z njim abecedna vojska, v kateri se Čop, kakor bodemo kmalu videli, ni boril samo za Bohoričeve črke, nego tudi v prvi vrsti za večno lepo in večno mlado pesništvo, katero se je tiste čase pri nas s Preširnom stoprav razvijati začelo.
Ex ungue leonem! Iz abecedne vojske spoznal je še le slovenski svet, koliko korenite učenosti ima Čop in koliko se je naši domovini nadejati od njega. Prija-lelji, osobito Preširen, Smole in Kastelec veselili so se, da je Čop vendar izgubil tisti svoj strah pred javnostjo, da se je osvobodil tiste otročje priprostosti, da je bil tako rekoč prisiljen zastaviti svoje pero, katero, tako vsaj so mislili, sedaj ne bode tako kmalu položil iz roke.
A kako naglo, kako nepričakovano, kako tragično poderó se vse te lepe misli, vse te vesele nädeje, katere so gojili prijatelji Čopovi! . . .
Bilo je 6. julija 1 1835. Dopoludne še je Čop v biblijoteki učil angleščine nekoliko bogoslovcev in dijakov iz višjih gimnazijalnih razredov, popoludne še dajal je zdrav in vesel knjige bralcem, ki so od 2—4 prihajali v biblijoteko.
9*
A pravi pesniški orakel, prava duša temu omikanemu društvu bil je naš čop, katerega je zaradi njegove čudovite uče-
Zveršivši svoj uradni posel, gre s prijateljem in biblijotečnim skriptorjem M. Ka-stelcem na sprehod. Ker je bil jako vroč in soparen dan, namenita se iti kopat. Navadno kopališče Ljubljančanom bilo je tista leta v Savi mej Šmartnim in Tolmačevim, jedno uro od mesta. Ondukaj je voda tekla po dveh vodo-točih in združi vši se v dolgem in jako globokem tolmunu, vertila se je svedru podobno v horicontalnem méru tako, da je bil zdaj jeden curek zgoraj, zdaj drugi. Izurjenim plavačem je ta nevarna kopel jako prijala, ker jih je Sava nekoliko časa prijetno sem in tija vrtila in premetavala, a potem zanesla jih na pesek konec tolmuna. Tu sem prideta, kakor uže večkrat poprej, Čop in Kastelec pozno popoludné 6. julija. Slečeta se. Kastelec se hoče na pesku sedè še nekoliko ohladiti, Čop kar v vodo skoči. Sava ga začne po tolmunu vertiti ter sem in tijà premetavati. A ker je Čop tako čudno roké raztezal in k višku molil, zakriči Kastelec prijatelju : »I, glej, glej, saj boš še utonil, če ne boš pameten" ! A komaj izgovori té besede, šine mu strašna misel v glavo, da je Čop morebiti res v nevarnosti. Urno skoči na bližnji jez, da bi z njega prijatelju kolec podal, a ta ga ne more doseči ter zgine pod vodo. Kastelec k ri če leti v bližnje Tolmačevo ljudi na pomoč klicat. Prepozno ! Kmetje pritekó, izvlečejo Čopa iz vode — mert-vega! Vojaški zdravnik, ki je bil v Tolmačevem v kerčmi, tudi prilliti na Savski brod, drgne in oživlja Čopa, kakor vé in zna, prereže mu žilo, a Čop se ne gane. Ni je bilo več duše v njegovem telesu! Urno ga odvedó v ljubljansko bolnico, i tu ga oživljajo na vse možne načine! Brez uspeha! Čop, »velikan učenosti", »biser naroda slovenskega"
— bil je mertev! .... Ob 8. uri zvečer vedela je to strašno dogodbo uže vsa Ljubljana, in ni ga bilo omikanega človeka v vsem ljubljanskem mestu, da bi mu ta v resnici tragična usoda Čopova serca ne bila prav do dna pretresla. Poroča se nam, da o njegovi smerti so zreli možje, stari možje na glas jokali. Stolni kaplan Fister prišel je baš iz spo-vednice in, ko mu nekedó pred stolno cerkvijo oznani Čopovo smert, tako strašno na ves glas zajoka, da je bila hipoma okoli njega zbrana köpa radovednih ljudij. Preširen ves osupnen prvi trenutek prestrašne novice noče verjeti, potem teče v bolnico in ko tukaj najboljšega prijatelja svojega res mertvega najde, poljubuje mu lice, plače kakor dete ter se ne da utešiti. Neizmerno bilo je žalovanje vseh znancev in prijateljev, a kedó bi opisal žalost sestre, ki je pri njem stanovala in brata Janeza jurista, ki je na Dunaj dobil žalostno poročilo! S kratka: o Čopovi smerti plakala je vsa Ljubljana.
Pogreb 8. julija bil je slovesen in veličasten, kakor ga uže dolgo poprej in še dolgo pozneje ni videla Ljubljana; brezštevilna množica spremila ga je k zadnjemu počitku pri sv. Krištofu, kjer so ga v hladni grob položili poleg uče-nika njegovega, Valentina Vodnika. Prijatelji postavili so mu nekoliko let pozneje priprost, a jako lep in primeren spomenik. Na širokem in visokem stojalu iz černega kamena vzdiga se okrogel, zgoraj odlomljen stolb, na katerem sedi sova, ptica boginje Palade Atene, znamenje modrosti in ponočne pridnosti. Spodaj na stolbu leži odperta knjiga iz kararskega mramorja; pod njo na stojalu bere se nadpis, katerega je Preširen sestavil tako:
MATIJA ČOP, rojen 26. Prosenca leta 1797., umeri 6. dan
malega Serpana 1835. Jezike vse Evrope je učene Govoril, ki v tem tihim grobu spi; Umetnosti je ljubil le, zgubljene Mu ble so ure, ko njim služil ni; Mladenčam v Reki, v Lvovu in v Ljubljani Nevtrudin učenik je um vedril; Ako bi daljši časi bli mu dani, Svoj narod s pismi bi razsvetlil bil. Però zastavi komaj stare Slave Buditi rod — odnese val ga Save!
Kolikšno žalost vzbudila je Čopova smert po Slovenskem osobito po Ljubljani, jasno vidimo iz mnogih elegij njemu v spomin zloženih in v „Ilirskem Listu" priobčenih. Fr. Hermann pi. Hermannsthal, A. Laschan, sedanji župan ljubljanski, in Preširen slavili so v prekrasnih pesnih nesrečnega Čopa. OsDbito Preširnova žalost niča je tako lepa, da hočem vsaj nje začetek tukaj priobčiti:
» Jung stirbt der, den die Himmelsmächte lieben". Der Spruch, mein Freund ! hat sich an Dir
bewähret,
Stand in den. blassen Zügen Dir geschrieben; Denn heiter war Dein Antlitz, wie verkläret, Dein Mund, der lächelte, als wollt' er sagen : Aus ist der Kampf, der lang genug gewähret. — So fand ich Dich, als ich von Schmerz getragen, Zu Dir geeilet auf die Schreckenskunde, Dass aufgehört des Freundes Herz zu schlagen. Und wie sie brennt und brennen wird die Wunde, Gelinder werden ihre glüh'nden Qualen, Wenn ich erwäge Deine letzte Stunde . . . itd.
A najlepši spomenik postavil mu je Preširen s tem, da je njemu na čast zložil iu njemu posvetil največjo pesen svojo »Kerst, pri Savici" in da mu je poleg omenjene nemške zložil tudi znano slovensko elegijo, katere zvršetek je vsakemu izmej nas vzet iz serca:
Naj se učenost in ime, čast Tvoja, rojak, ne
pozabi,
Dokler Tebi drago, v Krajni slovenstvo živi!
In tudi dr. ,1 akob Župan, kateremu je škof Wolf profesuro v bogoslovnici vzel ter ga v Celovec v pregnanstvo poslal, žlozil je hud in jezen na svojo in na Čopovo tragično usodo nesrečnemu prijatelju po svoje žalostinko, rekoč: »Zwei Gelehrte hat Krain besessen — den einen hat der Wolf, den andern die Sau gefressenc !
4.
0 značaji Čopovem govoril sem uže nekoliko na več mestih tega kratkega životopisa a navesti mi je še besed, katere je o tej stvari zapisal Jurij Kosmač, pod Čopom amanuensis v knjižnici ljubljanski, mož ki ga je tedaj gotovo dobro poznal. Kosmač piše: »Als Mensch war Čop leutselig, wohlwollend und sehr freundlich nicht nur gegen vornehme und gebildete, sondern auch in gleicher Art gegen geringe Personen ; ebenso gefällig, zuvorkommend und bereitwillig war er auch gegen seine Untergebenen; besonders wenn ihn Jemand um Aufklärung, Belehrung oder Rath ersuchte, so war er ihm mit Leib und Seele zugethan. — Als Lehrer war er ausgezeichnet. Mit Linguistik beschäftigte er sich in und ausser seinem Amte".
O smerli njegovi raznesla se je govorica, katera se še dan danes tu in tam čuje, da je namreč kolikor toliko Kastelec zakrivil Čopovo nesrečo, ker ni imel toliko poguma, da bi bil za njim skočil ter ga iz vode potegnil. Možno. Vendar se mi dozdeva, da se ta strahopetnost Kastelcu po krivici očita. Cestiti starina naš, prof. P. v Ljubljani, ki je bil Čooov učenec, pripoveduje mi namreč o njegovi smerti to-le: Čop je imel jako občutne živce in na glavi jako tanko in mehko črepinjo. Ko smo se po šolskem
nauku iisuli okrog mize, da bi se pogovarjali kaj z nijm, nihče ni smel stopiti na tisto desko, na kateri je stal Čop Ako je kedo nanjo stopil, takoj se je Čop za glavo prijel ter zaviknil : »Aber was stampfen Sie denn so fürchterlich ? * — Čop je 6. julija storil to neprividnost, da je vroč skočil v vodo in jaz mislim, da je pri tej priči zadel mertvoud njegove živce ali možjane. Tudi da je Ka-stelec takoj Skočil za svojim prijateljem, privlekel je mertvega iz vode5. Tako prof. P.
Čop je bil srednje velikosti in precej širokopleč. Lasjé so mu bili svilii, čelo izredno belo in visoko, lice zgoraj široko, spodaj stisneno, oči modre, a imel je kratek pogled. Hodil je urno, a delal je majhne korake. Prava posebnost njegova je bila, da ga nikoli nihče brez knjige ni videl. Podob njegovih imamo več, najbolj znana je Langusova v lice-jalni knjižnici ljubljanski in óna, ki jo je prekrasno naslikala A m a li j a Oblakova, hči znanega advokata dunajskega in pozneje žena uže večkrat omenjenega nemškega pesnika in prijatelja Čopovega, Hermanna pl. Herrmannsthala. Ta slika najberž narejena okoli 1. 1828. kaže
(Konec
nam Čopa v poljskem kožuhu, kakoršnega je nosil, ko se je z Levova vernil v Ljubljano. Slika je bila najprej svójina Čopovega prijatelja Šulca Straznickega, pozneje vseučiliščnega profesorja matematiki na Dunaj i. Letošnjo zimo je to iz-verst.no sliko kranjskemu muzeju od Šul-cove rodbine pridobil g. Dežman, ki je drage volje dovolil »Zvonu", da jo prerisa in priobči.
Privatna knjižnica Čopova štela je blizo 4000 zvezkov dragocenih knjig, pisanih v raznih evropskih jezicih. Po smerti njegovi ukupil jo je Kastelec od sorodnikov Čopovih, a potem poprodal knjige na vse, štiri vetrove, največ v inozemstvo. A ohranil je domovini vsa pisma in spričevala, vse dnevnike in rokopise Čopove, iz katerih bode možno sestaviti obširen in tega redkega moža dostojen životopisni spomenik.
Stanoval je Cop v Ljubljani, dokler je bil profesor, v Gradišči v sedanjih Vegovih ulicah št. 6., kjer je imel v sedanji Kuščarjevi hiši pri tleh na desno prijetno stanovanje. Biblijotekarju Čopu odkazano je bilo uradno stanovanje v li-cejalnem poslopji takoj poleg knjižnice.
F r. Leve c.
prih.)
Slike iz Italije.
v.
Villa Melzi.
(L. a g o d i C o m o.)
c
vSolnce, poglej, je zašlo! — Oj, doli na verte cvetoče, Kteri v lepoti blesté daljnih, nam tujih dežel ! V snù dišavnem žari rastlinstvo sedaj čudovito, Sapic odnaša poljub spečemu vonj presladäk. Vešica nežna tresoč se ziblje po vzduhu večernem. Tisoč in tisoč kresnic v svetlem se plesu verti.
Pisani drobni se ród metuljev napaja sè sókom,
V	čašicah ki iz srebra streže manjolski ga cvet. Tkanje razširja že mrak ovojem podobno meglenim.
Ktere obeša skerbnó vkrog po germičih nižin;
V	daljo stegujejo se, in skoro pokrito je z njimi Jézero, ki žalujoč toži in sópe težko.
A na nebesih odprè nebrojno se zlatih odésec, One svoj svetli poglèd vpfrajo vanje IjubèC; Luno tihotno budé, naj ona prijazno zasveti.
Nje naj podobe berdkóst blazno preslavja večer! Evo je, divne! in glej, ovoji razpadajo mračni, Jézero mirno je spet. kakor nedolžni otrok. Kadar prikaže obraz se matere ljubljene, drage, Ki mu nasmiha pokòj v dušo in radost in luč.
Draga! tijà zdaj, tijà, kjer večno zeleno razrašča
Lävor se krasno cvetoč, nama kjer zreti mej njim Dante je, slavni poet, za.ma.knen v obraz Beatričin,
Nje, ki v ljubezni mu pot kaže do svetlih nebés. Tukaj, kakó vse miglja in vónja, se bliska, leskeče :
Lunin očaral je svit mràmor in róso in cvet. Oj, in na gòre poglèd, na zercalo čisto, sreberno,
V	kterem v demantnih iskrah južno odseva nebó ! Znamenja njega se jaz oklepam ki raj je popisal,
Njeg^, ki v raju mu že zibel je tekla nekdaj ; A da pésntétva last, ki bila njegova, je moja, Himno gorečo bi cul v slavo Italije svet!
A kaj čujem? — radost se milo zvenèé razodeva, Nikdar ne gleda okó čutno lepote zaman!
V	serci se pesem glasi, zahvala žareča a prosta, Kakoršno véren samó človek pošilja Bogu.
Vse, kar na persi mi dnu gorelo je nemo in žarno,
Vse, kar Italiji tam se je rodilo na čast: To si izustila ti, predraga mi, v pesmi krilati, Srečne točila solzé jaz sem na mramor svetal.
Ko me obhaje spomin večera na bregu cvetočem,
Živo stoji pred menój zemlja najlepša sveta ; A po oserčji sladak mi veje vsegdar hrepeneče Vonj in svetloba noči, oj, in — čarobni tvoj glas!
Lujiza Pesjakova.
Lipa, domače drevo.
Spisal prof. J. pl. K.
(Konec.)
da bi pesnik naš slovenski omolknil ^o taki lepoti, narodu priljubljenej mi-loti? Ne, on ne sme molčati in tudi molčal ne bode ! On nam priča, da živi njena ljubkost pri njem, pri nas.
Tudi v našej dobi povzvišuje krasoto pri studencih in selskih hišah, prostor pred cerkvijo domačo, prostor sredi naše vasi.
Sredi vasi, sredi vasi Se lipa zeléna stoji.
Tam se radostno spočijemo, posedemo in z Orožnom zapojemo :
Ti si moja utica, Utica zelena; Tu je hladna senčica Z lipice spletena.
V vsakem času je tam zbirališče, tam prava zemska, naravna sobana našemu ljudu in o luni bledi
Sredi vasi, srédi vasi So zbirali o polnoči Pod lipo z brati se nekdaj. Uživali tam zemski raj !
Tu se posvetujejo, tu popevajo in A. Umek govori:
Domačini dikam spevi posvečeni —• Pod lipo v senci jasne veselice Slovanom se razlegajo zdravice.
Kraj sam okolo lipe je lep, di ven, domač. Okolica gajska, v pravej dobra-vici se tu nahajamo, ko čujemo mile glasove Vilharjeve :
Lipa zelenela je Tam v dišečem gaju. S cvetjem me posipala ; Djal sem, da sem v raju!
In če smo oddaljeni od domače lipe, v mestu temotnem, kjer ni zelenja in le
kamen na kamenu leži brez vsake vonjave, brez ljubke lipove vejice, pore-čemo si pač z nekako otožnim in ob enem zavidajočim glasom:
Bratje naši se hladé Radi v tvoji senci, Persi, čela in glavé Opletäje z venci.
A želja Vilharjeva nam ne ide iz spomina. Radi bi tudi mi kaj enacega imeli a pomirjujemo se z »željo" samo:
Ko bi lipa širila Zraven praga véje. Tamkaj bi hladili se Kader solnce gréje!
ali želja se takoj ne izpolni; lipe ni — in je ni :
Sanjal sem pod lipo.
(»Smreka* M. V.)
Opustimo »želje", saj časi nas ucé, »da smo brez dna polnili sode", opustimo togo, žalost in vernimo se zopet k lipici o prazniku, v čase veselih trenotkov, v čase, ko se mladina nežna in berhka razveseljuje. Tu nam poje v duhu domačem naš ljubljenec :
Na starem so tergu pod lipo zeleno Trobente in gosli in cimbale pele, Plesale lepote z Ljubljane so cele
V	nedeljo popoldan z mladenči vesele.
in v »Ženskej nezvestobi" :
V	nedeljo spet bil je pod lipo ples, Kaj vidiš tam, godec, ali je res?
Tu se verti in suče, kar je mladega — vse v najlepšem redu. Kedor ne veruje, ogleda si naj narodno-stari »raj" zilskih Slovencev na Koroškem na bin-koštni ponedeljek. Ni ga najmanjšega
prepira, še manje tepeža, ker se je še ohranil starodavni običaj in ljubezen do lipe. Za red skerbi „starešina* in še bolj nego on »sveta lipa*, ki milo razteza vejice svoje in po izreku Umkovem :
Pod lipo v senci jasne veselice Živahen raj Slovenci zdaj imajo.
Ne samo ljud, tudi drobna t.ičica radostno zaleta se v lepo lipo. V lipi ima svoje zavetje. Krasno se razlega petje hvaležnih živalic, saj je med njimi kra-ljiček njih in veselim sercem poslušamo s Fr. Gegnarjem, ker:
V logu domačem, na lipovej veji Slavec od zora do mraka je pel.
Ko pa »zima prikima*, ko petje veselo pojema, vzkliknemo mi v Orožnovem duhu s tožnim okom:
Merzel veter tebe žene Drobna lastovka ocl nas, Ki iz lipice zelene Si mi pela kratek čas!
Na to pa nas prečudni prepir med blagovoljno, a vendar le strogo-ponosno lipo in med malim, nehvaležnim ščin-kovčkom, prav iznenadi. Nič dobrega ne želimo svojeglavčeku, ki je tu dobrote užival in jih pozabil — a on je bil »mlad* in mladost včasih rada pozabi, če tudi se ji poprej godi, kakor poje pesem :
Bival na zeleni lipi
Nekdaj ščinkovec je mlad . . .
Lipa ga je bolj ljubila
Kakor druge ptice vse . . . (M. Vilhar.)
Lipa mu slednjič podeli zasluženo kazen in nehvaležnik imel je za nauk svoj dovolj. Slovo je moral dati poprej prijazni vejici. Slovo! pač težka besedica; tudi človeku težavna in mukepolna ! O spominu na mladosti leta, o spominu na žalostno slovo od domačije tožno govori naš Fr. Cegnar:
Zapustil sem livade svetoduške. Oltar cengrobske božje porodnice, Visoke javore in lipe suške. Obernil sem od doma svoje lice . . .
Človek se napoti na tuje ; biva daleč od svojih, niso mu več domače livade, lepi gaji, krasne gore, lepe reke — a v sercu mu gorko živi spomin na navdušenost za svoje in njih živelj. Saj mu to vceplja »lipa, sveto drevo*, katero ogovarja A. Koder; spominja,]e se ljubezni do naroda, ljubezni do človeštva :
Lipa, ti mogočna lipa. Budi k slavi zveste sine, K slogi kliči mi rodove !
Domačin odide — poverne se, če mu je sreča ugodna. Mnogo zna in ve, mnogo je izkusil in bistreje gleda. Tu zopet sedi pod lipo domačo, kamor je v mladih letih vedno najrajši zahajal. Kako je vse drugače! Lipica pa je ostala:
Srečna radost me obdaja Zagledavši lipo gaja. Vito lipico, rastečo, Zalo krasno in dišečo;
poje nam Radivoj Podlebinski in besede te razumemo! Z nova si je prej želel iti na tuje, poskusiti srečo svojo ; sedaj mu je želja iskrena ostati doma. Tu ostane vsaj nekaj časa, obiskati mu je svoje in videti še drugo lipo, katera se mu je radi blaženih trenotkov nekdanjih prikupila — ali ni je več!
Tu je le še parobek ! Še lani mu je bilo menda odsekano deblo, kajti še precej sveže iveri le/.é okolo. Pa skoraj se ne pozna, kakega drevesa je ta parobek. On poganja polno protja, zarezano listje ni podobno gladkemu, serčastemu lipovemu listju, in vendar je osiromaščeni lipovi parobek, ki mu pa z deblom niso tudi korenin odvzeli, s potrošnikom ne tudi roke nabiralke; ne vé, kaj bi začel z
živežem, ki ga še dobiva iz korenin in s težkim sercem poganja protje čudno, kakor da bi hotela nekdaj ponosna lipa pozabiti, kaj in kakšna je bila !
Tožnost obdaja njo, obdaja nas. Ne-hotè se spominjamo mladega Wertherja, ki si je želel v kotu pokopališča, kjer sta stali dve lipi, biti pokopan. Morda mi rečeš, dragi bralec, da hočem biti sentimentalen, ker omenjam Wertherjeve turobe. Gotovo ne, in da te prepričam, spominjam te rajši v dejanjskem dela-jočega Blücherja, ki ni poznal mekužnosti in vendar po iskreni želji svoji počiva ob potu blizo Krieblovic-a, kjer stojé tri krasne lipe.
A tudi naši pesniki imajo lipo za izraz otožnosti, za kras krajevni, kjer vlada
»večni mir", o katerem prepeva naš lirik: »Da ni nesrečen, kdor v njem leži". Milo zdihuje Fr. Cegnar o spominu na Fr. Preširna:
Joka po njem' se zdaj lipa na glas. in Ivan T. poje v osamelosti, solznim okom :
Pod senčnato lipo Zamišljen sedim, Na kam nati mizi S komolcem slonim !
To v kratkem male čertice o lipi do-mačej. Ljubimo jo in zapomnimo si besede pesnikove :
Torej, bratje, moč napnimo, Svoje lipe se deržimo ; Krasno se bo lipa vila Mnogo sada obrodila!
V Kopru 2. januarja 1879.
Kralj Matijaž v slovenskih narodnih pesmih in pripovedkih.
. H	>•
Spisal Simon Rutar.
'jsblovensko tradicijonalno slovstvo res nt Mako veliko, kakor pri drugih slovanskih rodovih; a vendar je totiko mno-goverstno, zanimljivo in važno, da zasluži več pozornosti, kakor do sedaj. 2e mnogo se je pisalo (zlasti dr. Krek), kako važne so narodne pesni, pravljice, pripovedi, uganjke, vraže, zagovarjanja, pregovori, običaji i. t. d. Poudarjalo se je, da je treba enake reči marljivo nabirati, ker z napredujočo omiko vedno bolj ginejo med narodom. Nabirali smo tudi še precej (dasiravno ne zadosti) ; pa vse slovensko narodno blago je po raznih knjigah in časopisih tako raztreseno — membra disiecta, — da ga je težko pregledati in preceniti njegovo veljavo. Celo Matično »Slovanstvo* premalo ocenjuje slovensko narodno pesništvo in ga omenja preveč ravnodušno (na strani 193).
Ni čudo torej, da poznajo Slovenci zelo poveršno ustno slovstvo svojega naroda in da so jim celo glavni junaki komaj po imenu znani. Kako drugače je to pri drugih narodih! Nemški otroci se začenjajo učiti svojega slovstva z narodnimi pripovedmi in v vsakem njih berilu se čita o Siegfriedu, Hildebrandu, Theo-dorichu, Waltharju, Krimhildi, Hagenu, Attili, Batharji i. t. d. S temi versticami bi tudi jaz rad nekoliko pripomogel, da bi začeli Slovenci bolj ceniti poročila svojih pradedov in da bi se natančneje seznanili vsaj z glavnimi junaki narodnih pesni in pripovedi. Iz tega namena hočem danes opisati Kralja Matijaža in narisati njegovo osebnost, kakoršna se nam kaže v ustnem poročilu. Dalje bodem izkušal določiti, koliko resnično zgodovinske podloge imajo pesni in pridovedi o Matijažu,
kateri dogodki so pripomogli k njih postanku in katera zgodovinska oseba se najbolj vjema z junakom Matijažem, ka-koršen živi v spominu slovenskega naroda.
Pesni o kralji Matijaži so jako stare. Že frijulski zgodovinar Nicoletti piše v sredi šestnajstega stoletja o Tolmincih, da radi prepevajo Matijaža: »Usano essi cantare in versi ne' varii modi della loro lingua le lodi di Christo e de' Beati, nonché di Mattia re d'Ungheria e di altri celebri personaggi di quella Nazione". Še bolj pa izpričuje starost omenjenih pesni to, da se nahajajo v njih mythologiöni spominki. Kralj Matijaž. ki reši svojo nevesto Alenčico iz sovražnikove oblasti, je solnčni junak (po-mladanje solnce), ki otmè pomlajeno zemljo iz zimskega oterpnenja in hudega mraza. Čeravno so pesni o Matijaži navdane že zgodovinskimi elementi, vendar se njih pervotni, mythologiöni značaj še prav lahko spozna. Vse narodno slovstvo podleži večnim izpremembam in preobraževanjem, kakor se izpreminjajo ljudstveni nazori in kakor se širi krog njegovih izkušenj, njegovega znanja. Počasi je ljudstvo pozabilo, da so njegovi bogovi poosebljene naravne prikazni. Pri-delo jim je vedno več človeškega, približalo si je njih dejanja vedno bolj in prestavilo je njih bitja v bliže ležečo dobo.
Tako so se preselili mythi popolnoma na zemljo " ter so zvezali in spojili sè zgodovinskimi dogodki, z resničnimi osebnostmi. In iz tega je nastala junaška pripoved, v kateri so združeni stari spomini in mythični nazori z novejimi junaškimi dejanji. Jedro teh epičnih pesni je skozi in skozi mythično, skoro neiz-premenjeno, čeravno so različni uplivi
(Dalji
izpremenili okolnosti in imena. Ves značaj pripovedovanja ostane, le na mesto mythičnih bitij stopijo zgodovinski junaki in na mesto zlih bogov sovražna ljudstva. (Prim: Krek, Einleitung in die slavische Literaturgeschichte, I, pag. 334—335). Take izpremembe se godijo vselej takrat, kedar živi ljudstvo v kaki zgodovinsko imenitni dobi, ki je važna in slavna za dotični narod. Tako so se razvijale tudi pesni o Matijaži in izpremenile iz mythič-nih v zgodovinske, ohranivši pa jasno pervotni svoj značaj.
Splošna napaka slovenskih narodnih pesni je ta, da nam ne podajo natančne podobe svojih junakov. Serbi imajo cel cyklus pesni o imenitnih osebnostih, ali važnih dogodkih ; ne tako Slovenci. Naše pesni so pomanjkljive, gotovo ker se nam jih je mnogo poizgubilo. Tudi o Matijaži ne zvemo kaj posebnega. Znane so štiri pesni o njem. Perva pripoveduje, kako se je Matijaž oženil in poročil z lepo mlado Alenčico; kraljico ljubo ogersko. Pa že čez tri dni ga pokličejo na vojsko in dočim se on s Turki bojuje, ugrabijo ti njegovo ženo ter jo odvedejo doli na Turško. Matijažu oznani tica, kaj se je zgodilo. On se obleče po turški in zdirja na iskrem Belcu v Turčijo. »Na sred' Turčije globoke stojé tri lipe zelene* in pod njimi rajajo Turki. Matijaž plača raj z rumenim zlatom, izbere si plesalko svojo Alenčico in ko v tretje »krog zarajata, prot' konj'ču jo zavijeta.<( Za-sedeta ga in spustita se v dir proti Donavi. Da bi Turki, ki so bili za njima uderli, sled izgubili, dal je Matijaž svojemu konju podkove na robe prikovati. Tako sta srečno ušla turškim zalezo-valcem. (Vodnikove pesni, str. 122.)
prih.)
S il o m i ii i s pota.
^	(Dalje.)
*om topov, razlegajoč se sè solferinskih ravnin odmeval je veselo v sercih vseh »enakopravnih8 avstrijskih narodov pro-budivši je iz splošnega dremeža. Tudi Hervati so si oterli sen iz oči, jeli so laže dihati ter se svobodniše gibati. Ideja narodnosti, ki je pod pepelom navideznega nemara tlela, razunela se je hitro v prasketajoč plamen in močnejše nego kedaj oglasila se je tedaj hervaškega naroda politična samosvest, katera je bila zadnji čas samo oterpnila a ne uternila. Ves narod je pričakoval necega zadostila za očitno krivico, ki se mu je godila. Deržeč na umu velike zasluge, ki si jih je pridobil za deržavo in prestol, čakal je lehko mirne duše, kako se bodo stvari razvijale. A čakal je tem laže, ker je imel v osobi svojega »pervega sina" biskupa Strossmayera bodi si na previšnjem dvoru, bodi si v zboru der-žavnih pervakov svojim svetim pravicam hrabrega borilca in zlatoustega branitelja. In res je prihodnjega leta (1860) okto-berska diploma vzkrisila hervaško der-žavno pravo in povernila Hervatom po absolutizmu jim odvzeto samosvoj nost. Hervaški narod postal je zopet gospodar na svoji zemlji in na voljo mu je bilo dano, kako si hoče za bodoče urediti svojo hišo.
Med Savo in Dravo je v tem zavladala neopisna radost. »Starodavni ustav" je bil malik, kateremu se je zdaj vse klanjalo, od katerega je vse pričakovalo spas naroda. Šovinizem je cvel, kakor nikdar poprej. Zdaj so bili spet sami med sebo. Tirali so se »Kranjci" nazaj prek Sotle. To se zna! Kako bi mogel soditi
in upravljati na ustavno »Kranjec", ki morebiti še ne ve, kaj je »vicekomeš", kaj »jurassor", kaj »korteš", naj ti bode drugače še tako učen in pošten, morda celo priljubljen prostemu narodu. Oživele so z nova županijske dvorane, stara ustavna komedija »reštalacija" privlekla se je iz ropotarnice zopet na dnevni red in saborski govorniki so se cenili po dolgosti svojih govorov. Vse kar- je zarad nesposobnosti bilo preje potisneno v kot oddehnilo si je sedaj in prilezlo na dan, in zopet se je vladalo »more patrio". Narod pa je prišel iz dežja pod kap.
Hervatje, postavljeni na križpot, morali so se odločiti, s kom se hté politično zvezati. Čutili so, da so sami zase preslabi, tako rekoč zerno med dvema kame-noma ; na nekega se jim je bilo nasloniti, toda izbor ni bil legak. Vabili so jih v Beč, mamili so jih v Pešto. No Hervatje so dobro vedeli, da jim pravega prijatelja ni tukaj, niti tamkaj, temveč povsod le zaveznik za silo. Zato so oprezali in odkladali odloko, kolikor dolgo so mogli, in to temveč, ker v tej stvari med njimi ni bilo želene zloge. Tudi tu je veljalo: Kolikor glav, toliko misli. V tem veganji so pa Madjarom ponarasla krila. S poneslo se jim je na banski stol poriniti barona Baucha, madjarona od starine ali »Oel-farb-"madjarona,kakor so Hervatje negda govorili. Istina je pa tudi, da je v samem narodu bila močna stranka, rastoča od leta do leta, kije očitno nagibala v Pešto, videč v njej od Beča manjše zlo. To okolnost je porabil baron Rauch, mož železne roke in vražje energije, mož komur je bilo dobro vsako sredstvo, ako je le vodilo
do cilja. Nekaj po sili in strahovanji, nekaj po skrajni nemoralnosti brezvestnega činovništva posrečilo se mu je 1867. zbrati na temelji samovoljno predrugačenega izbornega reda neko skupščino malone samih mamelukov, ki je na prečeč skovala neko nagodbo, s katero se je Hervaška na milost in nemilost predala Madja-rom. Stoperv po Rauehovem sramotnem padu splavala je narodna stranka zopet na verh ter skušala po mogočnosti popraviti mameluško nagodbo, odstraniti namreč iz nje vsaj najbolj kričeče krivice. Po tej popravljeni nagodbi ima Hervaška popolno autonomijo v upravi, v sodstvu in šolstvu, vse druge zadeve pa se obravnavajo skupno na ogerskem saboru. Za svoje potrebe dobiva 45 odstotkov deželnega dohodka, kar je dosti pičlo odmerjeno, a Madjari vendar kriče na vsa usta in povsod, da siromašna Hervaška ne bi mogla živeti, ko bi je oni ne- podpirali. Da Madjari tudi te nagodbe ne poštujejo, temveč jo kerhajo kjer le morejo, razumeva se menda samo ob sebi. Madjar bi ne bil Madjar, ako bi ne bilo tako.
Ta nagodba, da si ne ustreza na vse strani Hervatom, ima vsaj to dobro, da so se duhovi pomirili in da so se politične strasti nekako polegle. Moči, ki so se prej terle in gubile v vekovečni politični borbi, zdaj so proste in se lehko obračajo druzemu plodnišemu delu. Sedanja hervaška vladi in na čelu jej najpleme-nitišega značaja mož, kije sam vzrasel iz naroda, ima tudi serce za narod, pozna njegove potrebe ter ima najboljšo voljo pomagati mu do sreče in blagostanja. Za to pa je treba časa, časa več nego drugdi. Mnoge najlepše vladine namere razbijejo se na mlačnosti in nemarnosti podredje-nih organov. Po Savi poteče še mnogo vode, predno se med hervaškim urad-
ništvom zatre plevel staroustavne in Rauchove šole. Sicer gre na boljè, toda le počasi. Tudi mladi naraščaj stopa še zmerom najrajše na staro dobro uglajeno stezo là gol i. »A bove maiori discit arare minor. * In tako se premnogokrat izjalovi najboljši zakon.
Mnogo lepše uspehe morejo pa pokazati na kulturnem polji. Veselo je videti, kako lepo se od nekaj let sem razvija hervaška knjževnost. Naši bratje imajo dandenes tri društva, ki se med sebo prav natecajo, katero bode razvilo večo delavnost. Vsako ima svojemu delovanju točno omejen krog, a vsa tri imajo na očeh isti cilj : povzdigo in omiko narodovo.
Na čelu jim stoji Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, ki od leta 1867 dela tiho sicer ali uz-trajno. Veliko občinstvo ne zanima se mnogo za njo, k njenim sejam prihaja ubogo malo poslušalcev. Imenovanje novega člena izbuja pozornost samo v dotičnih krogih. No akademija more se tešiti s tem, da se sličnim zavodom tudi drugdi ne godi mnogo bolje. Je pač na svetu menda edina francoska akademija, na katero so vedno uperte oči vsega naroda. Zavod je osnovan na čversti materij alni podlogi ker ima dandenes prek 350.000 for. svojega imetka. A kar se tiče del in razprav, izdanih po njej, so vse strogo znanstvene in akademija si je lehko v svesti, da glede tega ne ostaja za drugimi enakimi zavodi, najmanj pa za akademijo madjarsko. Akademici se dele v štiri, ali ker umetniški razred še ni oživljen, prav za prav v tri razrede namreč jezikoslovni po vestni, modroslovni in pravoslovni, in matematični priro-doslovni. Najrodovitniši in najtehtniši je razred jezikoslovni povestni. v njem
delujejo ali so delovali učenjaki: Rački, M e s i č (f) L j u b i č (zgodovinarji), M a t-kovič (zemljopisec in statistik), Dani-čič, Jagič, Kure la c (f), Brčič (f), Geitler, Pavič in naš Valjavec (jezikoslovci) Tudi Veber, Markovič in Jurkovič, akoprem so uverščeni v razred raodroslovni, pristajajo po svojih spisih bolje v pervi razred. Izmed udov pravoslovnih delala sta dosle samo Bo-gišič in Hanel. Nekoliko plitkejši so prirodoslovci. V njihovih spisih našlo bi kritično oko morebiti tudi nekaj zone. — V dvanajstih letih svojega obstanka izdala je akademija svojega »Rada* 46 knijg, napolnjenih raznim blagom vseh strok. Razen tega spravila je na svetlo še več druzih samostalnih del kakor na pr. : Stari pisci hrvatski, X knjig; Starine (lit. hist. in jurid.) IX. knjig; Monumenta spectantia hist. Slav.
(Dalje
me ri d. VIII knjig; Hanelova Monumenta hist. ju ridica S1 a v. m eri d. II knjigi. Nadalje je ali izdala sama ali k izdavanju pripomogla nekim drugim knjigam, kakor na pr. .lagičevi Historiji književnosti brv. i srb. I. Stara doba 1867 ; Schlosser-Vukotinovičevi Flora croatica in Fauna kornjaša trojedne kraljevine (škoda za trud in peneze !) ; Ljubičevemu Opisu jugoslav. novaca i. t. d. i. t. d. In baš sedaj kani začeti izdajati veliki akademični rečnik (besednjak) hervaškega jezika, za katerega se je že leta in leta zbiralo in pripravljalo gradivo. Uredoval ga bode jezikoslovec na glasu Daničič. Da akademija zarad izdavanja rečnika ne bi zaostajala z drugimi deli, obečal jej je njen utemelitelj in pokrovitelj Strossmayer v to ime vsako leto 1000 for. podpore in ni dvomiti da tudi sabor stori svojo dolžnost.
prih.)	F r. Poljanec.
--«K»
Veseljak,
(S podobo.)
IJfudno bodo gledali Zvonovi bralci, ko Jjim pride današnja podoba pred oči. Tu, na pervi strani, imajo svoje mesto »odličnih pesnikov in pisateljev slovenskih" podobe; a kaj to? ta obraz, pod tem klobukom? to naj bode pesnik, pisatelj slovenski ? Je pač obraz slovenski, menda tudi klobuk, ali učenjakova ne kaže da bi bila, ne eden ne drugi. Od kod Savel med preroke? In pa ime: Veseljak! Človek poznaj še tako dobro vse slovensko slovstvo od Trubarja do današnjega dné, tega imena se ne bode spominjal. Morebiti je pa ta mož kak naroden pesnik, kateri je zložil to in ono
okroglo, poskočno, ki se sploh prepeva po slovenskih pokrajinah, a po imenu pesnikovem nihče ne vpraša. Obličje je že tàko, da bi se smelo kaj enakega pričakovati, zlasti té oči ! Neumen ni ta človek, hudoben tudi ne, to je gotovo; poln šaljivosti je in vedno vesel, od tod pač tudi imé njegovo : Veseljak !
Prijaznemu bralcu, ki tako ugiblje, povemo naravnost : Ta Veseljak res ni pesnik ne pisatelj ; pisatelj gotovo ne, ker težko če pisati zna, česar je vendar pisatelju neizogibno potreba; a kar se tiče pesnika, ne prevzamemo zanj poroštva,
da bi ne bil že tu pa tam kake zložil, za domačo potrebo.
Kedó je torej ta Veseljak? Prijazni bralec, poglfej ga dobro ! Ali se ti ne vidi nekako znan? Ali se ti ne zdi, da si že nekje videl če ne prav tega, pa takega človeka? Jeli dà? Ime mu je bilo drugače: GerdinovJurij, PotrebnikovMa-tijče, Kalàn, Mihec, morebiti celo : Pikin Jožek? Todà kaj imé? Moža se der-žimo ! Gotovo je poznal vsak bralec svojega, in vesel ga je bil, kjer ga je videl, kakor je bil on sam vedno in povsod vesel : za to smo mu zdeli ime : Veseljak.
Bogat ni veseljak : bogastvo dela skerbi in skerbi tlačijo človeka, a naš mož ni nikoli potlačen ; jasno mu je vedno oko in vedro čelo. Neoženjen je in neoženjen ostane do smerli, a ne morebiti za to, ker zaničuje, sovraži ženski spol. O ne ! Rad gleda dekleta, tako nekako čudno pogleduje za njimi! Ako'katero sreča, ne more, da bi je ne ustavil, da bi se malo ne ponorčeval z njo. Tudi dekleta ga rada gledajo, saj ni napačen človek, ali za ljubčeka vendar ni ta Veseljak, a kaj pa še za snubača: v zobe bi mu se zasmijala, ko bi s katero kaj takega začel, in na peti bi se pred njim zasukala ! Veseljak ni nevaren ženskemu spolu !
Svoje hiše, svoje zemlje nima, še prav doma ni nikjeri, odkar se je moral umakniti starejemu bratu na očetovem domu. Zato je pa ves svet njegov ; povsod so ga veseli, kjer je treba pridne,
urne roke. Za vsako delo zna prijeti, vse mu gre od rok. Najbolji kosec, mlatič, dervàr je Veseljak ; če je treba kake grablje popraviti, voz, kolovrat : pojte po Veseljaka ! Mizarje, tesar, kovač, vse kar je treba: In kako se zna vèsti s konji! Konji so mu največe veselje. Kako zna pokati sè svojim bičem, po zraku, ne po konjih, Veseljak je dober človek. Tudi za hlapca služi, ako treba, vendar raji hodi na delo od hiše do hiše.
Veseljak vse vé, vendar je bolje, ako mu človek vsega ne verjame, kar mu pravi. Rad govori, rad pripoveduje so-sebno o svojem vojaštvu in pripovedujoč se rad proti izmišlja, izpod päzuhe jemlje, da se lepše sliši, v tem se vede nekako kakor pesnik. Tekočine ljubi vse razen vode, katero pije samo za silo, saj »voda še v čevlji ni dobra". Kedor hoče videti Veseljaka v vsem njegovem veli-častvu, mora ga videti v nedeljo večer v veseli družbi pri kozarcu. Samo ko bi ne bilo tako terdó za denar ! Vendar to je dobro, da je še blagih ljudi na svetu, ki imajo usmiljenje z žejno dušo. In kedó bi takemu človeku ne plačal rad kozarec vina, ali pa poklical ga pit ; saj vsak požirek takoj plača s kako slano besedo ali s kako prijetno šalo : in tako je obema prav! Ali tega pa ne, da bi Veseljak prosil koga; še prav razžališ ga lahko, ako ga nespodobno pit pokličeš. Če vzememo vse skupaj, smemo pač Veseljaka šteti med srečne ljudi, dasi more reči z gerškim modrijanom : Omnia mea mecum porto.	S.
V a d n i c a.
Danes nam je najpred izpregovoriti nekoliko jale poskušnje mladih začetnikov, in to tako, beséd v pojasnilo in sporazumljenje. „Vadnico" da bi se o tej priliki ne samo pesniki sami smo, to smemo reči, ustanovili iz dobrega na- mnogokaj koristnega lahko učili, nego tudi vsak mena. V njej naj bi se pretresovale in preso- drugi bralec, katerega zanimajo take stvari.
Vadnica naj bi bila neka praktična poetika, ki je morebiti bolj podučna, gotovo pa bolj kratko-časna, nego kaka debela učena knjiga. Urednik tega lista si je v svesti, da si je do zdaj pošteno prizadeval, kolikor mogoče, doseči ta svoj dobri namen. Tudi naši bralci, upamo, bodo nam radi pritegnili, da smo se pri teh razpravah skerbno ogibali vsake nepotrebne strogosti in zabavljivosti. ki bi utegnila žaliti mlademu pesniku preobčutno serce. Kako je drugim urednikom, ne vemo, to pa naravnost rečemo, da je pri nas silno težavno uredovanje leposlovnega lista. Poleg sitnosti, katere so zvezane sè samo stvarjo, delajo se človeku še čisto nepotrebne od vseh strani. Cisto naravno in človeško bi bilo torej, ko bi si ubogi urednik prihranil v svojem listu kak kotiček, kjer bi se tu pa tam nekoliko olajšal ter odcedil, kar se mu je žolča nabralo, ali da bi se vsaj malo ponor-čeval in pokratkočasil. Tako radi delajo leposlovnih listov uredniki, tudi sicer dobrohotni možje. Gorjé ubogemu začetniku, ako pride ravno v roke, ko je mož slabe, ali pa tudi pre-
JwISTNlCA UREDNIŠTVA.
G. J. M. v. L. Hvaležni smo za vaše neprijetno nam pojasnilo. Gospod Grilec nas je sè svojim „Nedolžnim veseljem* zares okanil, ne sramujemo se to očitno spoznati. Kaj takega se vsakemu človeku lahko zgodi. Kedo more poznati vse podobe, kar jih pride v kakem listu na svetlo. Zate se ne strinjamo z vašim nasvetom, da naj damo vsako podobo, predno jo vzamemo v list. kakemu strokovnjaku v pregled. Tudi strokovnjaku se lahko kaj takega pripeti. Poslani izrezek iz »Bazarja* nam kaže, da je gosp Grilec »svojo* podobo kar naravnost — prepisal, samo da je deklico z golobi postavil na polje. Tako se ne sme delati. Neko zadostenje imamo pa vendar pri vsem tem. Omenjeno podobo smo takoj vzeli v »Zvon*, dobra se nam je zdela, ni čudo : P. Mayerheim ni na slabem glasu. Nato nam je poslal g. Gr. drugo, katera je pač njegova, težko da bi se kedó zanjo oglasil, da je njegova, tako strašna je! Nam se je čudno zdelo, kako moreti dve taki podobi priti iz ene in iste roke; zdaj nam je jasno. Se enkrat: hvalo vam za vašo prijaznost, prav ustregli ste nam.
G. prof. L. v Lj. Motili smo se, vi niste krivi, da se je zadnja številka zakasnila. Opravičili ste se s takimi dokazi, da pred sodbo veliajo; tiskar je kriv, to je res !
dobre volje! Igra se z njim kakor mačka z ubogo miško, ki jo premetava, gladi, grize, zdaj malo izpusti, po tem zopet zgrabi, predno jo zadavi. Kedor prebira leposlovne n. pr. nemške liste, vé, da se res tako dela. In kaj takega ljudje prav radi beró, kar urednik dobro vé. V »Vadnici* se ni delalo tako, in vendar nam dohajajo reklamacije. Odgovarjati nimamo namena, nikomur, bodi si, da se nam skromno in dostojno piše, ali pa zarobljeno, neotesano ; za to nimamo prostora ne volje. Vsaka beseda v »Vadnici* je dobro preudarjena, po svojem prepričanji govorimo, ako grajamo ali hvalimo, % to prepričanje je tako uterjeno, da ga ni lahko omajati. S tem pa nikakor nočemo reči, da je vse, kar tu pravimo, sama sveta, večna resnica; ravno kedor nekoliko vé in zna ter je nekaj videl in izkusil v življenji, ravno on je najbolj skromen, ker vé, da človeku, dokler se trudi in ubija po tem svetu, ni dano najti absolutne resnice. Za nezmotnega se urednik tega lista nikoli ni prodajal; a kar se mu pravo vidif
. tega se derži!	S. --
Dotične opazke v »Zv.* nam ne smete zameriti, urednik je menil, da se mora opravičiti svojim naročnikom. In tudi danes se mu je opravičevati ali vsaj izgovarjati, danes je on sam kriv sé svojim nesrečnim pre seljevanjem.
^OPRAVA.
V 7. številki Zvonovi v spisu »Matija Cop1, blagovoljni čitatelj popravi naslednje večje napake, ki so se med tiskanjem vrinile v spis. Na strani 98. v I. 7. versti od spodaj namesto: pri Cernicah v Škofji Loci, čitaj : pri čer-nicah (nunah) v Škofji Loci; na 99. str. v I. 9. versti od spodaj namesto : Stanoval j e v bogoslovnici, čitaj: Stanoval ni v bogoslovnici, kajti Cop je bil bogoslovec eksternist. Na 101, strani v I. 15 versti od spodaj namesto pervi učen i k, čitaj pervi učenec; na 102. strani, v I. 15. versti od zgoraj so po besedah : Einrichtung und Verwaltung izpadle besede: »durch dieBenützung derselben, namentlich die hierortige*. katere naj se vmes ugozdé, ker drugače stavek nema no-bedne zmisli.
Uredništvo in odpravništvo se je preselilo, nova adresa: Wien, Währing, Herrengasse HO.
»Zvon* izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gold, za vse leto. 2'50 za pol leta; Napis r Redaction des »Zvon*, Wien, Währing, Herrengasse 110.
Izdaje in ureduje Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in P. Horr\.