Podoba pravega planinca
Med nagrajenci občine Cen-ter je tudi Planinsko društvo Ljubljana-Matioa. Z nagrado je dala občina temu planinskemu društvu priznanje za njegove zasluge pri razvoju planinstva, za delo z mladimi tn ob osem-desetletnici delovanja. Obiskali smo predsednika planinskega društva Ljubljana Matica, dr. Bojana špicarja.
»Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1893 iz narodno obrambnih razlo gov«, nam je rekel, ko se je ozrl po dolgoletni tradiciji dru-štva, ki mu predseduje. »Bilo je protiutež prodirajočemu nemštvu. Alpenverein je začel zavzemati naše hribe z ena-kim namenom, kot so se širile druge nemškutarske organiza-cije. Zato so Slovenci ustano-vili svoje planinsko društvo, kl si je zastavilo program, da bo povezalo vse zavedne Slovence v eno planinsko organizacijo in začelo ustvarjati pogoje za na-predek planinstva — skrbeli so za poti, gradili planinske po-stojanke.
Tedaj je bilo samo centralno drustvo s podružnicami po Sloveniji. Društvo Ljubljana-Matica je ostanek tega društva, vendar je vessano sarao na Ljub-
ljano in ne več na vso Slo-venijo, kot je bilo do druge svetovne vojne. Pač pa so mno-gi člani, ki so bili včlanjeni v Slovemsko planinsko društvo, danes člani našega družtva. Za-to tudi praznujemo 80. letnico dela, ker nadaljujemo tradicijo Slovenskega planinskega dru-štva. Hkrati slavi letos 80. let-nico tudi Planinska zveza Slo-venije, ki nadaljuje tradicijo Slovenskega planinskega dru-štva po drugi strani — kot zastopnik slovenskega plcinin-stva.
Sad dolgoletne tradicije je, da lma Planinsko društvo Ljub-Ijana-Matica toliko članov, kot nobeno drugo društvo. Letos imamo blizu 8.200 članov, od teh je približno 4.500 odraslih, 2.800 mladincev in 900 pionir-jev. število članov pa povzro-ča tudi težave. Toliko ljudi je skoraj nemogoče aktivirati, niti evidence, če in kako se pla-ninsko udejstvujejo, ne more-mo imeti.
Seveda pa je množičnost tu-di zaželena. Najbolj pozitivno pri tej množici pa je, da so mladinci in piordrji zelo aktiv-ni. Po šolah imamo mladinske aktive, ki so povezani z dru-štvom, delujejo v okviru dru-
štva, organizirajo pa tudi mno-ge samostojne akcije. Mladin-ski odsek priredi vsako leto posebno plandnsko šolo in teča-je za mladinske mentorje. Mla-dina nam tudi mnogo pomaga v gorski straži. Tu delajo sku-pine planincev, ki hc>čejo vzgoj-no vplivati n& množico ljudi, ki hodijo po gorah, zlasti v okolici Triglava.
Tako množično izletništvo je, po eni strani dobro, po drugi strani pa množice nevzgojenih planincev onesnažujejo naravo. Ce greš s Triglava na Sedmera jezera, je videti, kot bi hodil po smetišču. Mladinci vsako leto dvakrat počistijo to pot, pazijo pa tudi, da ljudje ne tr-gajo zaščitenega planinskega cvetja in pomagajo vzdrževati poti, obnavljatd markacije.«
Vidlmo, da posvečate po-sebno skrb mladincem, kar je bilo v obrazložitvi ob podelitvi občinske na-grade posebej poudarjeno, smo rekll predsedniku? Zakaj?
»Res je, da delu z mladino posvečamo mnogo poeornosti. Vzrokov za to je več. Prvič, brez v planinskem duhu vzgo-
jene mladine ni napredka v planinstvu nasploh in v dru-štvu še posebej. Se pomemb-nejše pa je, da naše delo krepi sposobnosti mladine za obram-bo domovine. Le mladina, ki ima pravilen odnos do svoje domovine — ki ga pJaninstvo hoče doseči in ga tudi dosega — se psibično in na akcijah tu-di fizično pripravlja za primer, če bi bilo treba braniti svojo deželo.«
Torej se v tem nadaljuje nsmeritev, H jo je zarčta-lo že Slovensko planin-sko društvo ob svojih za-četkih?
»To je družbena vsebina, ki pa je vendarle drugačna od ti-ste, pred 80 letri. Tedaj se Slo-venec ni mogel pripravljati na oborožen boj s sovražnikom. Tedanji slovenski planinci so bili avstrijski državljani in so bili do svoje države lojatai. Borili pa so se za narodni ob-stoj. To je bil boj dveh naro-dov — potujčevulskega in og-roženega — v isti državi. Tega problema danes ni več. Toda, glede na položaj v svetu, mo-ramo biti pripravljeni tudi na najhujše — čeprav, seveda vsi upamo. da vo.ine ne bo.«
Kakšnega planinca — ozl-roma širše: obiskovalca gora — si vaše društvo žeU?
»To vprašanje je postalo po-sebno aktualno v zadnjih le-tih, ko se prav po področju, kjer ima naše društivo največ poti in postojank — v Triglav-skem pogorju — vali množi-ca ljudi. Pravim ljudi in ne pla-nincev. Nenadoma je postalo moderno hoditi na Triglav. Jaz pa človeka, ki gre enkrat v življenju s kako propagandno akcijo na Triglav, nimam za planinca. V našem društvu že-limo planince, ki planinstvo si-stematično gojijo. Nekdo, ki se ^ovzpne na Triglav, s tem še ni spoznal naše dežele. Imamo mnogo gora, ki za Triglavom ne zaostajajo. še več, razgled z njih je še lepši, kajti Triglava se s Triglava ne vidi. Poleg te-ga, da redno hodi v gore, pravi planinec spoštuje mir in svo-bodo sočloveka v hribih in ima primeren odnos do naravnih lepot. Te pogoje bi moral, tako menim, i2:polnjevati vsak, ki hoče biti resničen planinec.«
L. J.