-----    349    -----
Pismo našega rojaka K. iz Kitajskega
na barki „l\ovara."
Matija K.....iz Radolice,   ki  je   v pretečenem letu
na barki ?3Novari", ktera je bila tudi v ,,Novicahcc že večkrat imenovana,   na morje šel se okrog zemlje peljat in jo ogledavat, je svojemu bratu iz Kitajskega ^Kineškega) pisal.   Iz tega pisma povzamemo sledeče verstice: Ljubi brat!
V nobenem čudnišem kraji bi ne bil mogel Tvojega drazega pisma prejeti, kakor tukaj v kitajskem mestu Hong-kongu. — Tretji dan malega serpana smo še lesem prišli; pervo vprašanje je berž bilo: ali nas kaj pisem čaka. Silna žalost pa nas je obšla, ko smo zvedili, da še ni nobenega pisma. Sedmi dan zjutraj zgodaj pa se kar hipoma med goricami, ktere v kitajskem morji sem ter tje iz vode gledajo kakor obrite kitajske glave, poštna barka prikaže. Kako sem veselja poskakoval, ko sem slišal, da nam ta barka pisem prinese. In tako je res bilo. Koj po enajstih pride komisar s precej debelim zložkom pod pazdiho, pa nam tudi ves nevoljen in žalosten naznani, da se je več pisem po poti zgubilo. Moje veselje pa je bilo vendar neizrečeno, ko mi je komisar pisanje iz moje ljube domovine, od Tebe, dragi brate, in od ljube matere naše zročil. Nisem vedel, kaj bi veselja počel; ves norčav letim na zgornji del barke drage verstice brat.
Naj Ti zdaj mesto Hong-kong in njegove prebivavce enmalo popišem. Mesto je ob hribu zidano, kteri se do morja razprostira, na kterem pa ne zapaziš ne najmanjšega drevesa; samo nizka mahu podobna trava ga pokriva. Hiše Evropejcov, ki tukaj žive, so jako visoke in lepe, močno zidane in po najnovejši evropejski šegi izdelane. Kitajske hiše pa so nizke in oborne, in imajo prav majhne okenca, našim linam ali pa luknjam na ogradih podobne. Zidovje je sivo pomalano in strehe so precej plošnjate. Kakor so pa te maloprida in revne, tako zale in imenitne so hiše bogatih Kitajcov, kterih Ti še popisati ne morem. Najlože si pa  misliš,   kakošne so,   če   doma  pogledaš podobe,   na
kterih so kitajske hiše izrisane in ktere se v Evropi povsod lahko dobe. Ce bi se Ti pa morebiti preveč okinčane zdele, pa Ti v resnici povem, da so še premalo zale.
Kakor so prebivanja cudapolne, tako neznani so tudi tukaj lju d j e, ali temveč igračice v človeški p o dob L So po navadi majhne postave, merijo komaj štiri čevlje in pol; imajo do temena gladko obrite lase, s temena doli pa si spletajo strašno dolgo kito, ktera celo do meč visi; če pa lasje niso tako dolgi, da bi se taka kita mogla narediti, najtanjo černo svilo (žido) va-njo vpletejo. Obraza so rumenkastega, nekteri tudi bakrenega in še drugi so evro-pejsko belkasti. Možki nosijo široke černkaste hlače in kratke suknje, ženske pa imajo pač tudi široke hlače, zgornja obleka pa je dalja in do kolen maha. Možki obrazi so večidel čisto gladki, le malo kteremu brada ali berke rastejo.
Ravno danes je nek kitajsk duhoven k našim oficirjem na kosilo povabljen. Naj Ti tega nekoliko popišem. Prav umetno spletena kita mu maha s temena do tal, drugač pa je vsa glava lepo obrita; pod precej visokim čelom se mu svetijo prav majhne černe oči, na kterih se sila lepo za-plotene očala blisketajo; majhen malo tumpast nos mu rije iz obraza; rudečkaste lica z jamicami in ustnice, ktere se zavoljo brezkončnega smeha skor nikoli ne zaprejo, in okrogla brada mu obrazek prav prijeten delajo. Ušesa veliki uhavniki kinčijo, in sicer tako veliki, da bi lahko obličje sončnih žarkov varovali. Obleko ima široko, preč mahajočo suknjo, ktera mu sega do meč, in pod njo se vidijo še dosti bela jopica in bele široke hlače, ktere do kolen segajo, potem se pa v višnjeve nogovice zgube, ki na koncu v močno zakrivljenih čevljih z zlo debelimi podplati tiče. Pokrivala ni imel nobenega. Možicelj ta uči keršansko vero. Zdaj pa nekaj od tukajšnih žensk. Ločijo se le malo od možkih; obličje se ve da je enmalo gladkeje, kakor se to povsod pri ženskem spolu najde. Sploh so pa vendar možkim tako podobne, da bi se večkrat lahko zmotil in da bi možkega k ženskemu spolu štel, ko bi ne zagledal dosti zgodaj obritega nadglavja; ženske imajo namreč sprelepe černe lase, ktere si prav umetno splesti znajo. Njih obleka je možki enaka, le suknje so dalje, kakor sem že pred povedal, in imajo veliko širokejše rokave, ktere si prav mično nazaj višejo. Noge so tako drobne, da se človek mora začuditi; persti so ravno zategavoljo spod zaviti, da se noge manje vidijo; koj otrokom jih zavijajo.
Najrevniši ljudje tega mesta nimajo na suhem nič hiš, imajo le precej velike ladije, v kterih se po kotoru vozijo z vso družino. Na tej ladii ribe love in si jih kuhajo; vse opravila opravljajo, spe in umrejo tudi na ladii. Ta ladija je vse njih premoženje.
Mesto je prav čudež, kakoršnega do zdaj na svojem potovanji še nismo nikjer vidili. Indiške mesta so pač tudi cudapolne; memo kitajskih so pa le komaj njih senca. Pro-dajavnice (štacune) so napolnjene z najlepšimi in naj-čudnišimi rečmi. Tam se nič druzega ne dobi kakor drago svilnato blago, najlepši slonokosteni izrezki, najumetniše izdelana srebernina itd. Mi Evropejci skor oblišimo o ogledovanji takih lepotij, da ne vemo, kje bi začeli kupovati.
Konj se tukaj nič ne vidi, in bi se tudi ne mogli rabiti, ker so le dvoje ulice ravne; na vsakem voglu pa je deset ali petnajst sedežev pripravljenih, kterih je nekaj pokritih, nekaj pa, kteri so za lepo vreme, nepokritih. Na levi in desni strani sta dva po tri sežnje dolga kola in pri teh dva Kitajca, ktera nabašeta tak sedež s človekom, ki se va-nj vsede, na rame, ter se pobereta, kamor se jima ukaže.
Življenje je tukaj kaj drago. Kozarec vina velja en tolar ali pa, še več, en kozarec ola (piva) pol tolarja, to je po našem d na rji en goldinar. Res težko se za en polič ola en goldinar plača, pa kaj se če? Včasi se ga vendar tako  napijemo,   da  ga zlo v glavi  čutimo;   zraven   Ti   pa
-----   350   -----
povem, da nas ^morske pse" na suhem pijača veliko hitrejše upijani, kakor Vas, ki zmeram na suhem živite; nasproti pa mi na morji veliko več prenesemo, kakor Vas kteri. Pervi kozarec bi Te že pohodil, drugi pa popolnoma na tla poderl.
Vlada je tukaj angležka, kakor se tudi angležki govori. Kitajci se ve da med sabo večidel v svojem jeziku kramljajo, posebno pa, če kakošnemu Evropejcu kaj prodajo. Pri barantii so po navadi trije ali štirje, kteri se med sabo kitajski posvetujejo, s kupcom pa po angležko govore; pri tem pa ubozega Evropejca po navadi opeharijo, ker vesti imajo kaj malo, toliko več pa požeJjenja po dnarji.    Cvenk,  cvenk  tudi tu čez vse gre!........