Slane Rožič
 Aničina juha
Ne vem, ali jezite tudi vi tako svojo mamo pri vsakem krožniku juhe, ka-kor jo je jezila mala Anica. Vselej, kadar je stala na mizi topla juha, se je morala mama domisliti kake pravljice. Prav za prav je mislila na to pravljico že takrat, ko je juho kuhala. In tako se je včasih zgodilo, da jo je pozabila osoliti ali pa jo je osolila dvakrat. Te-mu se ne smemo čuditi, zakaj kdor misli na pravljico, ne more misliti na juho. Mama si je izmislila že veliko pravljic, ker ni smela Anici nobene povedati dvakrat. Ampak to pot, ko je kuhala grahovo juho, je bila že vsa obupana.
»Kaj bom danes pripovedovala Ani-ci, ko mi noče nič na misel priti? Vse pravljice sem ji že povedala, nove se ne domislim, pa če bi še tako nape-njala možgane!«
Toda medtem ko je grah vrel, se je vendar nečesa domislila.
»Torej veš kaj?« je rekla mama Ani-ci. »Danes ti povem zadnjo, čisto no-vo pravljico. Nobene druge več ne vem in se nikoli ne bom več spomnila na kako drugo. Poslušaj, Anica, in jej! Ta pravljica se bo imenovala »O juhi«.
»O juhi, mama?« je vprašala razo-čarana Anica. »To ne bo posebno le-pa pravljica.«
»Ne vem še, kakšna bo. Torej po-slušaj.«
Anica je odprla usta, pogoltnila žlico juhe, nato drugo, potem tretjo in ta-ko dalje, medtem pa je mama pripo-vedovala:
»Nekoč je bila deklica, ki je mučila svojo mamo. Pravim, da jo je mučila zato, ker jo je venomer jezila. In naj-bolj jo je jezila pri jedi in še bolj pri juhi. In to vsako mamo muči, kakor • veš. Vselej, kadar je prišla juha na mi-zo, se je deklica cmerila. Nekoč je rekla:
»Ta juha je prevroča.  Peče me.« 
In drugič spet:
»Ne maram je. Mrzla je, kar v je-zik me zebe.«
Včasih ji je bila juha preslana, vča-sih jo je hotela prisoliti in je raztre-sala sol po mizi. To se ve, da je ško-dovala sama sebi tista deklica, ker je mama morala pogosto kupovati sol, zato pa ni mogla kupovati Anici sadja. Za vse je imela premalo denarja.
Skratka — deklica jo je tako jezila, da tega še juha ni mogla več gledati. Juho je jezilo, če je deklica samo z žlico brazdala po njej in so jo morali potem zliti v pomije, namesto da bi šla v želodček in trebušček ter redila deklico, da bi imela rdeča ličeca. Zato se je juha zarekla, da bo sama kazno-vala deklico. Poslušaj, kako je to sto-rila. Kakor hitro jo je mama nalila na krožnik, se je razdišala po vsem sta-novanju.
»Pojdi jest, pojdi jest!« je klicala mama deklico. Toda deklica se je obo-tavljala in ni prišla. Juha naj le poča-ka. Ampak ta ni čakala. Brž ko je bila na krožniku, je začela hitro izhlape-vati. Vsa se je izpremenila v paro in na krožniku so ostali samo rezanci.
»Kje je juha, mama?« je vprašala deklica.
»Najbrž jo je kdo pojedel, med tem ko nisi hotela priti,« je odgovorila mama. »Drugič pridi prej jest.«
Ker pa se deklica tudi vdrugič ni podvizala, je juha spet izhlapela. Sa-mo lep vonj je ostal po njej.
»Mama, kaj je to?« se je hudovala deklica. »Kdo mi je pojedel juho? Za-kaj me ne počaka?«
»Sama moraš nanjo paziti!« je odgo-vorila mama. »Podvizati se moraš in jesti, dokler je topla. Prihodnjič ti jo bom dala in pazi sama nanjo.«
Od tistega dneva je deklica pazila na svojo juho. Ce je bila prevroča, jo je lepo zajela z žlico in pihala nanjo. Kajpak to je bilo juhi všeč in je rada ostala na krožniku. In v dokaz, da je zadovoljna, je dišala juha tako lepo, da so se deklici kar sline cedile.
Tako sta postali juha in deklica do-bri prijateljici. Kadar je prišla juha na
krožhik, ni bilo mami treba več pripo-vedovati pravljico, zakaj neki — de-klici je šlo vse v slast. Saj tudi mami ni bilo treba med kuho misliti na prav-ljico. Deklici je juha dišala, ličeca so ji kar rdela, in vse dobre juhe so bile vesele.
»Juha in jaz sva že prijateljici,« je rekla deklica.
No, verjemite mi ali ne, toda »Pravljica o juhi« je bila res zadnja pravljica, ki jo je mama pripovedovala Anici pri kosilu ...