F Leto XII. Štev. IX., X., XI., XII. Šept., Okt., Nov., Dec. 1916. Leto XIII. Štgv. 1.__8. Janžra 1917. MARIJIN LIST Ha r?= ' W ' : • : : " - • * •■ " Nevtepeno Poprijeta Devica Marija, Zmožna Gospa Vogrska. " POBOŽEN MESEČEN LIST. ' Vrcjiije ga: KLEKL JOŽEF vppk. pleb. v Črensovcih. CSERFOLD (Zalamegye.) " B«lkAnyi Ernfi Alsdleodva i Muraszombat Popravek. 351. stran, 2. red: namesto »nje življenje toga mla-denc*... se naj čite: > je življenje toga mlade u ca * \ — v 10. redi namesto »za dom tam/ se naj čite: »za dom i tam.« V 17. redi namesto: »igrao na cistre«, se naj čitč: »igrao na citre.« . 354. stran, 6. red: namesto »njuve -spiše«, naj se čite: »njuve spise.« 14. red: »Marijo prev častiti« se naj čite: »Marijo prav častiti.« 15. red: namesto »Stera« se naj čite »Štera.« 17. red: namesto »Se časti,«'naj se čite »Le časti.« 20. red: namesto »jedino tistoj,« čiti »jedino v tistoj.« 23. red: namesto »vpleri,« čti »vpleli.« 25., 26., 27. redi naj se etak čitejo: njegove na Go-ričkom, Ravenskom i Dolenskom. Prihajajte k njemi verni Slovenci i Slovenke, Dolenci, Ravenci, Goričanci, Bakarje kak Bojmečje pa vohajte, pridihavajte pobožen, sladki, prijeten duh toga venca. Pa kda ste si napunili ž njim dušo, ga.. .i DRAGIM NAROČNIKOM! Marija, kraljica miril vzemi vas pod plašč. To je naša želja i ponižna prošnja. Z tov začnemo novo leto i sklenemo staro. Mir prosimo za vas. Mir za dušo, mir za telo, mir za hišo, mir za družino, mir za te zemelski žitek, mir za večnost. Pot. za mir de dale kazao i v no-vom leti Marijin List kak ga je v starom. O da bi mogo vnogim jezerom ešče odpreti to pot, ki je ne poznajo. O da bi mogo pač vse duše pripelati pod Marijin plašč, ne, še dalje, v njeno materno srce, v njeno ljubečo diišo, s ka bi po njej vsi prišli k Jezusi, ki je jedini cil našega celoga življenja. Marijin naj bode svet, ka po njej Jezušov postane, to je namen naš pri izdavanji Lista, To je pot za mir. Te svoj namen pa samo po vas moremo doseči, dragi pisatelje, naročniki i širitelje. Od vaših triidov je odvisno, če postane te delec sveta, šteroga preživiti mora naš List, Marijin i po njej Jezušov. Prosimo te trud od vas za splošni blagor zburkanoga sveta. Naj nastanejo po vašem prizadevanji veliki valovi prave pobožnosti do Marije i naj se kotajo od src do src močne, sladke milošče njuve pa ta prevzemajo v last Marijino, v last J&zušovo. O v te namen naj raste Marijin List! O v te namen mo dale se mantrali! O v tč namen ne odstopite stari naročniki ! O v te namen pristopite novi! O v te namen naj žive dale pero vaše, dragi pisatelje! O v te namen prenašajte triid i križe širitelje! O v te namen pišimo, širimo, čtimo,. podpirajmo Marijin List! Vse naj bo Marijino po njej pa Jezušovo, pred vsem pa duša naša. Oj kraljestvo Marijino Podignimo, podignimo! Že misel to nam plačao bo, Oda vzeme gor nas v svefnebo Jezus mali, sin nje dragi, Ki se vekomaj naj hvali. Cena Marijinoga Lista z Novinam? vred je doma, če skupno hodi v edno faro ... 4 Km vsakomi na njegov lasten naslov ..... 6 l\., v Ameriko . .......... . . 12 K-> k Listi dobijo vsi, domači i Amerikanci proti konci leta Kalendar Srca Jezušovoga. List brez Noviri se tie pošila. Siromaki si naj tak pomagajo, ka eden plati Novine drugi pa List, kalendar pa dobi edno leto eden, drugo drugi. Novine prihajajo vsaki tjeden, Marijin List vsaki mesec. Naroči se oboje Vkup pri KJekl Jožefi vp. pleb, v Črensovcih; CserfoldŽalam. (Ogrsko.) Duhovne dobrote naročnikov. Naročniki, pisatelje, širitelje Marijinoga Lista majo del vu več kak štirijezerih svetih mešali vsako leto, štere da služiti sirotinsko deco oskrbljavajoči »serafinsko društvo.< Za vse pokojne naročnike, širitele, pisatele i vse ži-voče širitele i pisatele se služi vsako leto 14 sv. meš pri več. g. misijonarah (Lazaristi). Za naročnike i njihove domače živoče i preminole, ki so na deset let naprejplačali M. List ali Novine, se v teh desetih letah vsaki mesec služi edna sv. meša v Črensovcih. Na deset let naprej se plača jemle do 31. maja 1. 1917. Plača se za M. List 20 K-, za Novine 30 Km za 0b°)e 40 ^ Vredništvo. D a r i. I. Na afrikanske misijone. Nabrao Bakan Jožef v -Dokležovjih. Dariivali so: Skerban Stev. 1 K, Brunec Mih. 2 K. Antolin Štev. 1 K 20 f, Vindiš Martinovca 40 f, Rapoša Marija 40 f, Bobovec Marija 20 f, Žemlič Ana 20 f, Meserič Marija 60 f, Sreš Kata 20 f, Antolin Ana 60 f, Jerič Mih."40 f, Vohar Marija 1 K. K'emenčič Jožef 40 f, Gjorek Matjaž 60 f, Pin- tarič Ferenčka 1 K. Bakan Ivan '40 I, Špilak Ana 20 f, škafar Agota 20 f, Bobovec Jožef 40 f, Baligač Orša 30 f, Horvat Bara 40 f, Vohar Ivan 40 f, Nemec Mih. 40 f, Klemenčič Ivan 2 Ki Csergoli Ivan 20 f, Perdigal Mat-jaška 20 f, Zver Matjaš 20 f, Poredoš Ana 40f, Gujtman Mikloš 20 f, Fras Ferenc 1 K, Briinec Jožefica 1 K, Ku-bilec Ivan 3 K, Kavaš Balaž 1 K, Plej Štev. 1 I(, Mlina-rič Ivan 40 f, Forjan Orša 2 K, Vinkovič Orša 1 kor., Bakan Mih. 2 K, Žilavec Mih. 1 \{, Balažic. Martin 1 K, Balažic Kata i K- Zver Mih. 60 f, Bakan Jožef 8 kor. II. Na Domajinsko kapelo, do rok Benko Marije je prišlo kron: Fuks Marija 60 f, Fuks Frančiška 40 f, Fuks Marija 40 f, Žilavec Ana 1 K, Vogrinčič Antonija 60 fil., Prasl Marija 60 f, Benko Ana 68 f, Sinko Ana I K 20 fil., Sukič Jelena I K, Sapač Ana 1 K, Pančor Marija 2 K, Fiikaš Ana 80 f, Lulik Marija 60 f, Benkič Ana 1 kor., Žilavec Mihal 60 f, Žilavec Marija 1 K, Zorjan Ana 80 < f, Glažar Marjeta 40 f, Fiikaš Frančiška 60 fil., Benko Marija 4 K- Benkič Rozalija I K, Benkič Marija 2 kor., Čerpnjak Ana 1 K, Smodiš Ana 1 K, Smodiš Alojzia 40 f, Smodiš Ana 1 K. Škotnik Rozalija 1 Škotnik^Frančiška 1 K, Luk Ana 2 I\, Šarkan Treza 2 kor., Škotnik Rozalija 1 K, Konhajzer Marija 1 K, Žilavec Marija 80 f. III. Na novi farni studenec pri sv. Jeleni. /z Pertoče: Marič Franc 4 kor., Kplmanko Jožef 2 k., Forjan Jožef 1 k., Kosednar Števan 2 k., Mihalič Jožef vojak 1 k.. Lang Ana 5 k., Nemec Jožefa žena 1 kor., Čontala Janoš mlinar 3 k., Mencigar Jožef 2 k., N. N. dekla 3 kor., N. N. ženska 2 k., Szegeri Števan 2 kor., Nemec Marija 1 k., Vogrinčič Ferenca žena 2 k., N. N. ženska 2 k,, 1 ženska I k., Barbarič Uršula 1 kor. - Iz Ropoče: Grah Franc 2 k., Hari Alojzia 2 k., Hari Mihal 1 k., Hdri Mihao 49. št. 3 k., edna ženska 2 kor., Šadl Jožef 5 k., Ficko Treza 2 kor. Iz Večeslavec: Gomboc Marija 2 k., Mencigaf .Jožef 2 k., edna ženska 2 k., Mekiš Ferenca žena 3 k., edna ženska 2 k., Gerlec Števan 2 kor., edna ženska 60 fil., Recek Števan 2 kor. Iz Gerlinec: Gomboc Jelena 2 k., Gomboc Mihal 2 k., Opaka Treza 2 k., Kol man Treza 2 k., Grah Jožef 2 k. Iz Krdšič: Kuzmič Mihal 4 k., Sarkdnv Leopold 2 k., Contala Janoš 2 k., Gomboc Treza 1 k., Haužar Mihal 6 k., Škodnik Janoš 2 k., Vogrinčič Jožef 2 kor., Ulrik Janoš 4 k., Opaka Ivan 2 kor. IV. Na podobe Sv. Srca Jezusovoga i Srca Marijinoga so dariivali za kapelo dokležosko. Bakan Jožef 20 k., Žilavec Miha! 10 kor., Antolič Orša 5 k., Kjemenčič Jožef 10 k., Csergoli Ivan 6 kor., Nemec Mihal 4 k., CsergSli Števana žena k., Antolič Ana 4 k., Baša Števan 5 k., Briinec Mihal 5 k., Vohar Mihal 10 k., Bakan Mihal 10 K, Mesaric Ivana žena 10 kor., Lipič Ivana žena 10 k., Balažic Matjaš 5 k., Ropoša Ivan 5 k., Vindiš Martina žena 10 kor., Cipot Martina žena 10 k., Panker Franc 8 k,, Pintarič Franca žena 10 k,, Gjorek Matjaš 10 k., Bakan Ivan 10 kor., Gujtman Mikloš 10 k., Žižek Andraš 6 k., Balažic Martin 10 k., Kobilec Ivan 10 k., Škafar Agota 5 k., Kavaš Balaža žena 5 k., Plej Števan 6 k., Mulič Ana 5 k., Forjan Orša 5 k., Škrban Števan 10 k., Slavic Mihal 6 k., Horvat Števana žena 6 k., Cipot Ivana žena 6 k., Pal Ivan 10 kor., Balažic Kata 4 k., Lukač Števan 5 k., Horvat Alojz 5 k., Pintarič Ivan 10 k., Lopert Ivan 6 k., Poredoš Števana žena 6 k., MuliČ Balaž 5 k., Antolič Ana 6 kor., Laden Martin 5 k., MariniČ Janoša žena 5 k., Gregor Matjaša žena 5 k., Domjan Matjaša žena 6 k., Horvat Verona 5 k.v Lopert Martin 5 k., Vohar Marija 20 k., Pivar Ana 15 k., Balažic Martina žena 6 k., Franko Antona žena 5 kor., Miholič Ivan 3 kor., Miholič Mihal 3 k., Fras Franc 10 k., Antolin Števan 10 k., Vohar Ana 5 k., Bobovec Orša 5 k., Slavic Jožefa žena 8 k., Pali Kata 10 kor., Zver Matjaž 5 k,, Domjan Ivan 5 k., Briinec Jožefa žena 5 k., VinkoviČ Orša 8 k., K^1* Franca žena 4 k., Laden Franc 5 k., Vohar Ivan 6 k., g. v. Benkovich Janoš 6 k., Perdigal Jožef 10 k., Bobovec Martina žena 10 k., Balažic Ivan 6 k., Horvat Orša 3 k., Miilič Ana 2 k., Novak Marija 2 k., Novak Martin 5 k., Jerič Mihal 10 k., N. N. 4 k., Laden Jožef 3 k., Nemec Martina žena 5 k., Forjan Štev. 5 k., Kjemenčič Ivan 10 k., Ktemenčič Verona 5 k., Perdigal Matjaš 10 k., Balažic Števan 6 k., Sreš Števan 2 k., Škafar Lata 5 k., Briinec Matjaš 10 k., Denša Mikloš 2 k., Voroš Števan 3 k., Kranjec Mihal 1 k., Cipot Martin 2 k., Csaszar Ferenca žena 1 k., Gornjec Števana žena 60 f., Poredoša Ivan 2 k., Mulič Janoš 2 k., Jerič Števan 2 k., Kolbl Jožef 4 k., Ropoša Ivan 6 k., Petek Matjaš 4 k., Filip Orša 3 k., Antolin Marija 4 k., Jerič Mihal 2 k., Salika Treza 2 k., Horvat Balaž 1 k., Škerban Števan 3 k., Ropoša Jožef 3 k., Gorčan Jožef 2 kor., Ciglar Marija 40 fil. Vse vkup 672 koron. V. Na melinčko kapelo: Lendvai Kata 20 f., Kp'arič Marija 20 f., Sobočan Marija 1 k., Kociper Treza 30 f., Briinec Martin 1 kor., Meserič Ana 1 k., Andrlič Matjaš 1 k., Duh Marko 1 k.,-Ozmec Marija 1 k., Petek Ivan 60 f., Bagari Mikloš 2 kor., Jerič Matjaš 2 k., Jerič Ana 1 k., Maršič Bara 1 k., Pčtek Marija 1 k., Duh Andraš I k., Duh Kata I kor., Nežič Martin 1 k.t Damiš Ana 1 k., Kuhar Ivan 1 kor., Fekonja Jožef 1 k., Fekonja Marija 50 f., Gjura Agneš 60 f., Halija Bara 80 f., Škarjot Števan 40 f., Frank Ivan 1 k., Šlajfer Ignac 60f., Kovačič Ferenc 60 f., Briinec Matjaš 20 fil., Ros Jula 40 f., Kolar Jožef 1 K 20 f., Vohar Ivan 60 f., Glavač Števan 1 k., Jerebic Števan 1 k., Škafar Orša 80 f., Kuzma Miha! 2 k., Vuk Orša 1 kor., Glavač Štev. 1 k., Glavač Ana 1 k., Kpstrca Bara 40 fil., Jerebic Andraš 50 f., Balažic Štefan 50 f., Strmec Marija 20 f., Maočec 1 Martin 1 k., Horvat Andraš 1 K 10 f., Taljan Ana 40 f., Meserič Števan 1 K-. Kavaš Martin 1 k., Zorko Ana 1 k., Kociper Miha) 1 k., Kociper Mari 40 f., Duh Ana 1 kor., Pucko Bara 1 k., Maočec Lena 50 f., Pozderec Kata 60 fil., Pozderec Ana 1 k., Žokš Marta 1 k., Jeneš Mihal 50 f., Ros Marija 1 k., Kavaš Orša 1 k., Brunec Lena 1 k., Kavaš Miha! 50 f., Šprinc Matjaž 1 k., Škafar Kata 40 f., Cimrman Geta 40 f., Szep Orša 1 k., Bala- : žic Mirija 20 f., Kovač Števan 1 k., Zorko Geta 60 fil., škafar Marija 50 f., Škafar Ana 40 f., Sreš Bara 40 f., ' Stanko Matjaš 40 f., Kociper Matjaš 40 f., Kokoi Geta -20 f., Glavač Bara 1 k., Kuzma Števan 40 fil., Glavač Ivan 1 k., Forjan Ivan 1 k., Kavaš Treza 1 k., Poredoš Marija 1 k., Majcen Števan 50 f., Maroša Verona 1 k„ Majcen Jožef 40 f., Duh Ka*a 40 f., Kolenko Vinci 40 ; f., Kuzma Jožef 1 kor., Smodiš Števan 1 k., Štaos Ignac ; 1 kor., Taljan Jožef 60 f., Škarjot Jožef 1 k., Ščančar 4 Marija 1 k., Maršič Lena 60 f., Duh Števan 1 K 20 f., Meserič Marija 1 k., Kuzma Ana 30 f., Kolman Ferenc .] 40 f., Damiš Ivan 40 f., Maočec Geta 50 f., Gjura Ana ; 1 k., Tkalec Števan 50 fil., Horvat Ivan 40 fil., Šari/gaj j Marija 40 f., Tkalec Janoš 30 f., K^mar Marko 40 fil., j Meserčč Marija 1 k., Gjura Ka*a 1 k., Jaklin Ana 40 f., i Bakan Števan 30 f., Legenv Treza 60 f., Horvat Orša ; 1 k., Ozmec Orša 40 f., Balažic Ivan 1 k., Petek Marija ■ 40 t,, Gujtman Ana 60 f.,-Zpdravec Kata 40 fil. VI. Na podporo Marijinoga Lista i Novin. Žerdin Štefani so v Chicagi njegovi naročniki 276 K. več dali, kak bi dužni bili. Ta odvisna naročnina je: je podpora. Naročnine so platili v centah: Hozjan Matjas 175, Hozjan Števan 60, Hanc Martin 175, Koštrica Štev. 60, Horvat Janoš 60, Žerdin Ivan 175, Kranjec Roza 60, Majcen Števan 175, Košar Fana 60, Tkalec Ivan 115, Tivadar Martin 60, KolariČ Števan 175, Ohman Ferenc 60, Kohek Števan 175, Horvat Števan 175, Horvat Marko 60, Matjašec Ivan 60, Špilak Števan 80, Glavač Andraš 175, Zerd in Jožef, Prša Štefan, Pčtek Štefan, Denša Janoš vsaki 175, K°šti*ica Janoš, Balažic Števan, Balažic Janoš, Benko Števan, Prša Martin, Farkas Anton vsaki 60, Lajnar Ivan 200, Hozjan Jožef, Vučko Števan, Hozjan Janoš, Balažic Ivan, Frank Ivan, Sobočan Janoš, Dogar Janoš, Sobočan Matjaš, Frank Martin, Kislin Martin vsaki 175, Kislin Števan 75, Tivadar Jožef, Lebar Kata, Žerdin Števan, Raščan Števan, Vrajžič Peter, Hozjan Števan, Gerič Števan, Matjašec Ivan, Raj Peter, Matjašec Matjaš, Gabor Martin vsaki 60, Toplak Ivan 200, Denša Ivan, Hozijan Matjaš, Zadravec Marko vsaki 115, Kranjec Kata, Dovičar Jožef, Žapčič Janoš, Zver Matjaš, Horvat Janoš, Žižek Ivan, Matjašec Marko, Gerič Števan, Čačovič Marija, Balažic Stevan vsaki 175, Tivadar Šte van, Prša Ivan, Balažic Anton, Gjorek Anton, Kranjec Jožef, Tompa Števan, Cuk Števan, Prša Matjaš vsaki 60, Hozjan Števan, Žapčič Števan, Kuzma Martin, Jalšovec Ferenc, Horvat Matjaš, Žerdin Števan, Glavač Ivan, Otroša Jožef, Lebar Mihal, Raj Jožef, Hrebrica Ignac, Kelenc Martin, Frank Matjaš, Bežek Jožef vsaki 1 75, Legenv Jožef 200, Hren Martin, Gjorek Števan, Balažic Ivan, Horvat Števan vsaki 175, Horvat Ivan, Maučec Števan, Gabor Martin, Horvat Stevan, Stanko Janoš, Gjorek Mihal, Lebar Ivan, Gjor-ktfš Ivan, Žalig Martin, Škafar Martin, Hozijan Matjaš, Kavaš I\ata, Volpatič Peter, Gjura Martin, Gjura Števan, Pivar Anton, Raščan Štefan vsaki 60. — Bog lepo patjj vsem! — Vrednik. VII. Na ranjene vojake i vojaške sirote 459 K., na podporo M. Lista i Novin 75 K. nabrala v Steeltoni Nčmeth Martin i Kočar Jožef. Dariivali so v centah: Z Bogojine: Bajlec Janoš, Koltai Ivan, Smej Jožef, Hari Peter z lvanšavec, Berke Ferenc i žena z Tešanovec, Dominko Jožef i žena z Ne-delice, Cuk Janoš i žena z Fokovec, Kranjec Adam z Gerešavec, Krišpli Treza z Sakalovec, Fajfer Marija i mož z Števanovec, ŠSmen Štefan i žena z Brezovice, Šobočan Ana z Nedelice, Vogrinec Štefan i žena z Filo-vec, Klenščak Marko i žena z Štrigove, Zadravec Martin, Belovič Anton i žena z Šafarskoga, Stanko Janoš z Se-lišča, Nemeth Martin iz G. Maute vsaki 100, Vajda Ferenc i žena z Števanovec 200, Koltai Jožef z Berkovec, Varga Ana, Varga Marija z lvanšovec, Včrčs Lina i mati z Barkovec, Bedi Jula z Števanovec, l 10417 I(. 62 f. 3453 K- 35 f. 3139 » — > 6592 K- 35 f. 3542 K- 54 f. 282 » 73 > 10417 K- 62 f. Izplačltev. Leta 1916. so dare sledeči dobili poleg namena čarovnikov: Koron: Tkalec Števana žena z Malakocije 50, Rdeči križ 50, Grtiškovnjak Petra dovica z Beltinec 50, Sirote fare sv. Križa 10, Sv, Jiirja ob Šavnici 10, Ljutomerske 15, Fiumske 5, Mar-koja Štefana sirote z Odranec 60, Sirote v Budapest 20, Maučec Ivan z Gančan 50, Baligač Kata z Lipovec 50, Franc Števana žena z Črensovee 40, Zver Antona dovica z Žižkov 40, Bojšič Štefan, T5rnar Aga, Hozjan Treza z Črensovee vsaki 40, Koren Bara z Renkovec, Ferčak Bara z Tčrnišča, Tkalec Treza z Črensovee, Kavaš Ana, Žižek Klara, Vogrinec Ana z Žižkov, f Ros Marka žena' z Csrensovec, Ciglar Lujza z Csrerisovec, Tkalec Marija z G. Bistrice vsaka 40, Hozjan Ana z Csrensovec 40; z G. Bistrice: Škafar Štefana žena, Smodiš Ana, Czizmazija Matjaža žena, Horvat Kata i Žalig Bara z Csrensovec vsaka 20, Žalig Ana z G. Bistrice 30; z Csrensovec: Kustec Števana žena 30, Kohek Marija 20, Hozjan Martina dovica, Skledar Jožefa žena, Kovač Ivana sirota, Tornar Martina dovica, vsaka 30, Žunič Marka žena 40, Š&men Andraža žena z Žižkov 40, SoboČkao krajna bolnišnica 200, Dolnjelendavska 200, Csakovska 59, Terenta' Janoš z Gan-čan 40, Hozjan Ivana dovica z G. Bistrice 40, Temlin Štefana žena z Adrijanec 10, Antolin Balaža žena 20, Horvat Martina žena z Filovec 40, Kociper Andraš z Gančan 40, Dolnjelendavske sirote 300, vlč. G. Slepec ban, sobočki esp. pl. na jiižitio ran-jencov 200, f Markoja Štefan? sirotam 40, Rdeči križ 50, beguncom 200, Rdeči križ 50, Panker Kata z Lipovec 20, Rdeči križ 100, tri bolnišnice sobočke i vlč. g. Slepec Ivani na jiizino ranjencov skupno 180 kron. Vse vkup 3139 koron izpiačenja i. 1916. Vrednik. IX. Na podporo Marijinoga Lista i Novin so za I. 1917. darilvali koron: Mesarič Jožef z Hižekovec 4, Fras Ferenc z Dokležovja 1, Miholič Mihal z Dokležovja 1, Kavaš Balaž z Beltinec 0'60, Ba-kan Jožef z Dokležovja 2, Škafar Geta z Hižekovec 0-40, Zver Ivan i Matjaš z Beltinec 0"'80, Mesarič Jožef, pogorski topničar 1, Benkovič Jožef z Bogojine 4, Ferčak Sf. z lvanec 2, Maučec Ferenc z Bogojine 2, Rožman Tomaža dovica z Filovec 2, N. N. 0'50, Csrensovska fara 200, od mil. pušpeka 280-68, Gomboc Ferenc pešak 83. pp. 4, Krampač Andraš podd. 48. pp. 2, Drža-nič Mihal, ranjenec, z Csakovca 3, Kellner Leopold, des. san. 6, Rogač Janoš des. 5. dpp. 2, g. Zorko Edmund, praporščak 32. dpp. 10, Poz vek Jožef z TrOssinga 4, Vinčec Jožef z Tfnja 2, Maček St., vojni žandar 2, Kolenko Janoš z D. Bistrice 5, Huber Mihal 1, Tretjired z Turnišča 3 60, Matjašec Ivan, pazitel zajetih 6, Sakovič Jožef z Vadarec 2, Ficko Mariča z Krajne 3, Šadl Jožef z Edersgrabena 2, Bonaforto Martin z Gerlinec 060, z Grabrovnika: Belovič Marko 2, Jambrovič Gabora žena 1, Novak Monika 1, Trstenjak Marija 1, Lesar Jurij 0'40, Kovačič Jakob 1, Golenko Agneš 1, Maršič Štefan i pajdaši iz 313. dpp. 5, Cigler Lujza z Korošec 1, Riižič Ivan z Schirndorfa 1, Š5men Mat-jaš telefonist 5, Balažic Štefan betežen vojak 4, Olaj Ferenca žena z Sobote 3, Sreš Martin strelec 3. b. 3, Mikec Balaž z He-meševca 1, Sobočan Ferenc topničar 7, Stojko Jiirij domb. 20. dpp. 3, Farkas Jožef z Csrensovec 1, Djura Treza z G. Bistrice 4, ŠOmen Martin i žena z M. Polane 1, Plej Bara z G. Bistrice 0 80, Družba M. Sedmere Radosti z Odranec 53-50; zHedeiice: VorOs Ferenc, Dominko Verona, Sobočan Štefan vsaki 0'40, Koren Jožef metalec min 2, Cigan Štefan z Csrensoveč 4, Gom-boc Ferenc pešak 83. pp. 2, Balažic Matjaš trenski vojak 4, Tretjired sv. Frančiška z Csrensoveč 30, Prkič Ferenc nabrao v Bakovcili 20, Lončar Ferenc z Martjanec 6, Golob Ferenc 10, Balažic Martin des. 48. pp. 6, Zelko Šandora žena od Sv. Še-beštjana 4, Kornhauzer Alojz zapovednik zajetih 4, L-ang Jožef četov. 83. pp. nabrao 12, Muršič Janoš z Sp. Rakiča 2, Škafar Matjaš četovodja 5, Pertoci Alojza žena z Tropovec 10, v Kop-rivniki nabrano 13, Balažic Jožef topničar 6, Tomec Ana z Sr. Bistrice 4, Csurics Treza z Žižkov 4, Kolarič Ana z Gomilic 1, Bagar Ivan i Matko Andraš nabrala v bolnišnici 11, Magdič Ig-nač topničar 2, Stanko Jožef p. 48. pp. 2, v Maloj Polani nabrao GaborSt. 35*30, N. N. z Velike Polane 1, Driižba Živ. Rož-noga Venca z Trnja 4, Dravec Marija z Židove 3, Gerič z Pre-cetinec 1, Gerič Marija 1, Pintarič Anton 1, Tibaut Verona z Kuršinec 1, Markoja Kata i Ivan z Radislavec vsaki 1, Mencigar Marija z Wiedna 1, Hozjan Ivan vojni financ 10, Hozjan Janoš železničar 1, Nerad Martin z Trnja 4, Raduha Ana od Sv. Lovrenca 4, Holsedl Ančika z Gerlinec 2, vlč. g. Klemen Veren vojni duhovnik 10, Jakšič Pavla dovica z G. Bistrice 2, Kocet Ivan z Žiskov 4, N. N. od Sv. Jiirja vsaka 1, Borovnjak Jožef z Odranec 1, Cigan Jožef z Žižkov 2, Ros Franc p. 48, pp. 2, Horvat Ana z lvanec 2, Pucko Ivan nabrao v Nedeiici 16-06, Fartely St. vojni delavec 6, Jost Marija z D. Sinika 2, Kustec Andraš vojni pek 5, Špolarič Martin z Lapičine 1, Marič Mihal nabrao v Soboti 11-60, Varga Franc z Kupšinec 1, Pajžlar Matjaša žena z Petanec 1, Mataj Lujz 1, Ribaš Anton 0-60, Sukič Marija 0-50, Pertoci Janoš z Tropovec 2, Mencigar Filipa žena z Večeslavec 1, Magyar Janoš 0'20, Kalar Antona žena 1, Novak Ferenc vojni delavec 6, Tkalec Štefan iz 14. p. div.*ll, Briinec Ferdinand topničar 8, Peterka Mihal z Machersdorfa 1, Serec Marija 2, Harcan Jula z Schopfendorfa 1, Mujdrica Kata z Beltinec 1, Mar-tinec Števah z Bakovec 1. — Bog lepo plati! Vrednlk. Pismo na vredništvo. Veličastiti g. Vrednik! Gda v Novinah i M. Listi čitam pisma naših dragih vojakov, se v srci od veselja razjočem, videvši kak veliki sad rodijo Vaše Novine i M. List v duši vojakov. Vsa njihova pisma majo v sebi teatri velike reči: hvalo, prošnja, obliibo. Zahvalujejo se s celoga srca za to lepo slovensko čtenje, v šterom, kak eden piše »odločeni od lube slovenske ženile, zvedijo ka se doma godi, najdejo nikšo skrivno moč, da veselejše .in lešej prenašajo svoje trp-lenje; ono jih tiidi čuva in potrdi v veri.« Prosijo za božo volo, naj bi se jim vsaki tjeden po-šilale; tiidi Marijin List srčno čakaja. Najbole me pa tolaži to, da obečejo, ka po vojski, gda pridejo domo, bodo stanovitni naročniki in goreči širiteli našega tiska. To pa že mnogi zdaj delajo. Siro-mačeki si takrekoč od vust odtrgavlejo, da bi li mogli kakši groš spraviti in poslati na podporo. Trdno zato smemo vupati, da tisti, ki pridejo nazaj domo, bodo prava podpora. Z veseljom sam čitao tudi imena onih, ki so doma dali kakšo koronico. Ništerne vesnice in fare so zaistino hvale vredne. Da bi li ešče naprej pomagale! Vse to svedoči, tak se meni vidi, ka je naše ludstvo, hvala Bogi, začnolo jako spoštiivati in liibiti svoj jezik, da rado podpira Novine in Marijin L. Nevem pa, či je dosta takših naročnikov, ki so ze gdaj mislili, ka či je zdaj zavolo vojske vsaka najmenša reč po desetkrat dragša, tudi papir, črke, tinta, stroji, delavci In vse drugo v tiskarni je dragše. Vsaki pameten človek vidi; ka je to popolnoma pravično či se naročnina podigne. Zagotovo Vam povem, ka v našoj fari nišče ne zavrže zatogavolo Novin in Marijinoga Lista nego ešče več naročnikov bo po Novom leti. Li podignite, koliko je potrebno. (Ne smo viipali podignoti. samo oba lista smo zdrOŽili. Vrednik.) Nabirali bomo tudi za novo tiskarno, štera nam je preveč potrebna. Jaz bom molo za Vas in za vse cenjene pisatele. Da bi nam Bog poslao več takših gorečih pisatelov, da bi v bodočem meli zviin Novin in M. L. ešče kakšo drugo lepo knigo. (Hvala na ljubeznivih rečeh, na veliko tolažbo so nam. — Vrednik.) Širite l. Molitve za mir. (Potrjene od sv. Oče.) Molitev k K^alici mirii. Zdrava bodi zmožna Kralica mira, sveta mati boža! Pri Srci presvetom svojega božanskoga Sina, vladara mira Te prosim, zadobi nam, naj konča svojo srditost i naj vlada nad nami mir njegov. Spomeni se milostivna Devica Marija, ka je nigdar ne bilo čuti, ka bi Ti koga zavrgla, ki se molo za tvojo obrambo. Navdiišeni od takšega vupanja, hitim k Tebi, ne zavrži prošnje moje, mati vekivečne Reči, nego me poslušaj i milostivno pos-ldhni, o milostna, o sladka Devica Marija! Amen. (300 dnevni odpiiBlki. Pius IX., sept. 23. 1R46.) Razlaga katekizma po nedelah za vsako hišo. ]. Zakaj smo na sveti? Zato smo na sveti, naj bi Boga spoznali, njega ljubili, njemi služili i naj bi se tak zveličali, to je: v nebesa prišli. 2. Kaj moremo činiti, naj Boga spoznamo, lii-birno, njemi služimo i se tak zveličamo? Naj Boga spoznamo, lubimo, njemi služimo i se tak zveličamo, moremo 1. vervati, kaj je Bog nazvesto; 2. včiniti, kaj Bog zapovedava; 3. živeti z onim, s česom miloščo božo zadobimo. To dvoje pitanje se prečte vsako nedelo pred sledečimi n avti ki. Katekizem. Razlaga. 1. Nedela. Naš žitek je šola. Navčiti se moremo v njem na znanost od sveta vekšo, na rešitev svoje duše. Kj se to ne navči, goro bo vekomaj. Kj pa zapopadne to znanost, srečen, nedopovedlivo srečen i blaženi de vekomaj. Ne istina, velika naloga je zato živeti ? Od minlivih teh malih naših let visi večna sreča ali nesreča naša. Z jočom pridemo vsi na svet, z težavov pa idemo ž njega; to je pri vseh ednako. A živlenje posameznih se loči; eden ljubi tisto, kaj drugi zametava, joče te nad tistim, kaj ovoga veseli. Oreh i jakost, hudo i dobro, poštenost i krivica se preminjavajo v človečem življenji. Ne včijo se vsi ednako. Ne posluša vsaki na vučitela ednoformo. Devica na moški pogled že strepeče, razvUzdanec se pa ne more nasititi z nasladnostjov mesenov; tolvaj lomi i tere pa pobira, kaj je tujega, pravičen še svoje razdel-java; trezen, zmeren raj ma svojo diišo, kak jestvino i pitvino, parovnjak i pijanec jo pa zaje i zapijč. Vidite kak velika je razlika v toj šoli! Odkod je to? Je vučitel ne dober? Ali je navuk ne eden? Odkod shaja, da vnogi žive jedino zato, naj se pogubi ? Zrok spačenoga življenja med ljudmi je to, ka ne poznajo svojega cila, zakaj so na zemlji. Kaj je pa te te cil? Bog nam ga naznani z temi le rečmi „Oospod je vse za svojo volo naredo." (Pr. 16, 4.) 2. Nedela. Za Boga smo stvorjeni, njega moremo odičiti. V pekli ga pa nišče ne more hvaliti, ar tam prekletsvo kra-luje; moremo zato tak živeti, ka se zveličamo, ka nam duša v nebo pride, kde se večna molba, dika, hvala vrši triednomi Bogi v slavo. Naš cil je zato tč: Živi tak, ka gogd odičiš i sebe zveličaš, ali reši si diišo po božoj službi. Tak služi Bogi, ka za to službo njega dobiš za plačo. To je tvoj cil na zemli. Kj ne žive zat°. je te najvekši nore. K' za tisto žive, kaj se ž njim vred zakopa, ž njim vred sprhne, zagnili, je pamet zgubo. Takši človek je spodoben po rečah sv. Alphonza k brodari, šteri ne ve kam se ma pelati i zato se njemi ladja razbije. 3. Nedela. vEdno je potrebno" (Luk. X. 42) pravi ljubljeni Jezus, i to edno je: „Iščite predvsem kralestvo Bože i njegovo pravico pa vse drago vam pridano bo" (Mat. VI. 33.) Kak strašno se osramotijo po teh Jezušovih rečeh tisti, ki pravijo, da je blaženost v dobrom jeli i pili, v bogastvi i v nasladnom vživanji! K stvaram so spodobni tei nesrečniki, nebi hrbet kažejo, v zemlji pa rovajo. — Nasprotno pa nebo iskajoči človek. Te zemljo tlači, nebo gleda i vse pretrpi, naj jo samo dobi. Z potrtim srcom spoznam, ka kda sem grešio, sem se spozabo iz svojega cila, sem zablodo z poti večne blaženosti i zavdaro na stezo pogubljenja. Moj greh, moj preveliki greh! Smileni Jezus, ti si najlepši, ti si najbogatejši, ti si najbolši, tebe, samo i jedino tebe ščem meti, drugo mi ne trebe. 4. Nedelg. Jezušov ščem biti. Zveličati se hočem. Kakda mi bo to mogoče? Ne smem Jezuša v laži postaviti niti v rečeh, niti V djanji, te pridem k njem, te se zveličam, Jezuša v laži postavlajo krivovemiki, ki vse ne vef-jejo, kaj je on včio, ki njegov navuk po svojem tolmačijo, ga popraviti ščejo. Nesrečni slepci bi sunče radi presvetili i večno svetlost pobolšali f -- Sebe vkanifo i pogiibijo. Jezuša posliišajmo „To je večni žitek, naj spoz- tiajo tebe, jedino pravoga Boga i Jezusa Kristusa, koga si poslao." (Jan. XVII. 3.) Boga morem tak poznati, če ščem večni žitek meti. Bog se pa spozna, če verjem tisto, kaj mi je Jezus od njega glaso i ne, kaj bi jaz ščeo. On je naime Boži Sin, jaz pa ubogi grešnik sem. Vera Jezušova mi je tak prvič potrebna za zveličanje. 5. Nedela. Ali vera je ne zadosta. Sluga ne služi že z tem plače, če verje, da je vse prav, kaj njemi je gospod na-ročo, nego če to tiidi verno spuni. Rdvnotak je potrebno za zveličanje, naj ne verjemo samo tisto, kaj je Jezus včio, nego naj tisto tiidi zdržimo, kaj nam je zapovedao. Ne smemo ga v djanji tiidi v laži postaviti. To bi pa včinoli, če bi toti vervali, ka je njegova vera prava, če bi spoznali, da smo katofičanci, svoje vere pa ne bi držali, njene zapovedi ne bi spunili. Stčm bi tajili Jezušova djanja, njegovo Ijiibezen, dobroto, kak nezahvalno dete, štero ne boga svojih starišov, čeravno verje, ka prav ravnajo, z svojov nepokorščinov pa li kaže, da ne-majo prav, ne so vredni zato, da bi jim podložno bilo. Nesrečen človek jaz, kelkokrat sem tak te že ljiibljenoga Jezuša v laž postavo? Kolikokrat sem z svojim djanjom potrdo, da on nema prav, da je ne vreden, da bi ga poslušali? Nesrečen jaz, ne sem vervao, drugi so pa meni! po mojem zgledi so se ravnali i od Kristuša odstopili ali k njemi ne pristopili. Jočič morem spoznati, da bi se vnogo krivovernikov že povrnolo v JezuŠovo matercer-kev, če bi se jaz po Jezuševih rečeh ravnao, šterc mi velijo vČe v življenje ščeš priti, zdrži zapovedi. (Mat. XIX. 17.) Sebe bi rešo i nje bi povrno. Zapovedi Bože morem zato drugoč zdržati, če se ščern zveličati. AH tak vervati, kak zapovedi zdržati ne morem iz lastne moči, nego potrebfljem božo* štera se milošča zove. Jezus mili mi to naznanja z temi le rečmi „Brezi mene nihaj ne morete delati." (Jan. XV. 5.) Kde pa najdem pomoč, ali miloščo božjo? V skeri, ali sredstvi za milošče. Takše sredstvo, takša šker je pa: sv. meša, svestva, blagoslovi i molitev. Navuk, šteri nam razlaga vero, zapovedi, sv. mešo, svestva, blagoslove i molitev se verski navuk zove ali nakratci krščanski navuk, knigi pa, v šteroj se najde, je ime katekizem. Od tč knige je pravo Joufrov, profesor vseučelišča parizkoga svojim prijatlom na smrtnoj posteli: „ V katekizmi, šteroga se cieca vči, so vsa velika pitanja življenja rešena. Če stokrat čitetc z tč knige.11 Mamo to knigo?Jo prebiramo? Pot je v njem, štera v nebo vodi, radi jo glčdajmo. 7. Nedela. Jezuš je pravo od sebe >Jaz sem svetlost svetd; ki me naslediije, ne blodi v temi.* (Jan. VIII. 12.) I\i njegovo vero ma, v svetlosti hodi. On ie potnik podnevni, "ki pa krivo vene, je ponosni blodnik. Moj Bog, kak veliki razloček! Pravica i krivica, tmica i svetlost, Kristus i krivovernik, kak si to nasprotuje! Pa li so nesrečni ludje, šteri raj mdjo krivico, temo i krivoverski navuk, kak Kristuša Boga, večno resnico. Pot njihova je nastlana z rožami, a kače so pod njimi, pela je v grade z zlatom napun-jene, a v ognji se tei najdejo. Kama varnejše je vudnč hoditi med trnjom, štero čiravno -bodne, rožo potrplivosti obrodi; jakost, poštenost z te rane zraste, pela pa ti trnjava pot v mesto, kje je večno blaženstvo. Zato, ka se Kr'stus za svetlost imenuje i je tudi prava veCna svetlost, se je td prikazala na bethlhemskih ravninah pri njegovom rojstvi i na nebi v bliščečoj zvezdi. To pomenijo tudi sveče na oltari i večna Itič pred ol- tarom. Kristus je svetlost, njegova vera da prav spoznati vse, presveti vse. Po njej spoznamo dobro, štero včiniti i hudo, šteroga se ognoti smo dužni. Kristus sveti na pravi i levi kraj, kak pomenijo sveče pri slovesnoj meši kre oba kraja mešne knige goreče, kda se evangelij čte, kda se Kr'stušova svetlost prižiga za svet. • 8. Nedela. Vera presveti človeka. Po njej nam je jasno jezerno pitanje zdajšnjega časa. Vera nam razloži vsako pitanje, razžene vsaki dvom. Po njej spozna siromak, da ga v nebi čaka večno bogastva, če na tom. sveti siromaštvo voljno trpi, bogateč pa, ka če ne de do vbogih smileni, zajde v večno pogubljenje. Za kinče svoje si kUpi veliko imanje večnoga ognja. Pa vera krepi tudi dušo. Za zemelsko plačo što de se dao vesiti, vtaplati, obglaviti? Za nebo pa keliki so to včinoli. Okrepila jih je vera, štera njim obetala večno blaženost za časno trplenje i smrt. Vera je olje za bolečo dušo, tolaži, vrači jo i da njej moč pa zras. Nešteto ljiidih bi se skončalo, če ne bi vere melo i nieden z med tistih, ki so po samomori prejšli, ne bi tak nesrečno obhodo, če bi meo vero. Eden socialdemokrat je naleto na veliko dopadenje pred svojimi vinskimi brati, kda njim je ovado, ka se njemi je po triletnom prizadevanji li pripetilo ženo v nevero spraviti. Pun hvale od strani svojih nevernih paj-dašov dobljene se vrača proti domi. I kda domo pride, najde puno ljudi kre hiže svoje. Nesreča se je zgodila, — njemi pravijo. Stopi v hišo i najde zaistino veliko nesrečo, mrtva je njegova od vera spravljena žena z decov vred. Na listek! poleg pokojne ležečem je napisan bio zrok smrti z temi rečmi: »Kak dugo sem vervala, sem vso trplenje živlenja za božega najema volo mirno prenašala. Odtisti mao pa, ka me je mož, tč birič od vere spravo, sem culo nesrečna. Naj moja deco ne do takša, zato sem je vse zastrupila (zagiftala.) (Kreuz von Ca-lais 1897.) 9. Nedela. Potniki posvet vkrasti na strmih, nevarnih potah je strašno hudodelstvo, ar brez njega v prepad spadne i se ubije. Vero vzeti je pe ešče več hudodelstva, ar se po njem pogubi dvoji žitek, časni i večni, teloven i duševen. Pa kak lehko je to tolvajijo doprinesti! Guči samo, ka je ne vse tak, kak predgajo, ka je spoved ne za moške pa obhajilo, ka pekla ne ga, ka ga tu na zemli mdte v trplenji i drOge takše govorice med ljudstvom razširjene, od hudih duhov izmišljene! Guči je samo po krčmah, med težaki, ti že zraste sad ž njih. Postanejo že tvoji poslušavci žalivci Kristušovi, betežniki vu veri, sušeče se drevje, štero bo samo za žganje. Eden smeh, edna reč proti veri več kvara napravi, kak te najvekši vihčr, čeravno bi divjao po čelom širokom sveti. Da te drevje toti spodere, hiše odkrije, veje spotere, sad dol-strosi, ali v kratkom njemi ne ga sledu, popravi se vse, protiveren guč pa pretrga koren, šteri dušo proti nebi drži, jo večnoga blaženstva oropa, jo za večni ogenj pripravi, to je spravi je od najvekše sreče vkraj i sune jo v najgrozovitejšo nesrečo pa ta nesreča ne da bi se dala popraviti, kak časni kvar, nego dale se širi. Podsekana vera kaplje na druge i te tudi podseka. Zato je pravo te naj-krotkejši Jezuš »Jaj sveti za volo spake.« (Mat. 18, 7.) Molimo za tiste, štere samo kda z zgledom ali z gu-čom vu veri oslabili i prosimo močno vero zase. 10. Nedela. Kda rimskoga papo koronujejo, edno prgiščo pre-diva pred njim vužgejo i njemi pravijo: »Sveti oča, tak mine slava svetž,« Na sveti ne ga nikaj stalnoga. Vse mine i rdvno zato ne ga pravoga blaženstva. Vsikdar nam sili naime misel: dugo ne bo to trpelo. Ne ga pa najbole zato blaženstva na sveti, ar more vsaki mreti. Te najzdravejši, te najlepši, te najbogatejši ne more praviti: dugo bom to vživao. Vsaki se nasprotno more podati usodi: vse tu neham i idem vu večnost. Negotovost, nemir kalita blaženost, štere brez miru ne ga. Toga pa popolnoma ne mogoče najti na sveti. Zemelske dobrote so po Jezušovih rečah trnje, štero nas ne more veseliti, nego samo zbadati. Jedina blaženost na zemlji je v veri. Jezus pravi »Ki k meni pride, ne bo gladio« (Jan. VI. 35.) On svoje verne dušice naime napuni z mirom, te pa je blaženost. Ali popolen je ne te pri nikom, ar ga motijo skušnjava i težave. Sv. Pismo veli »Vsi, ki v Jezusi Kristusi pobožno ščejo živeti, bode preganjanje trpeli.« (II. Tim. III. 12.) če pa že ti pobožni nemajo mira, ga hudobni tem menje majo, ar sam g. Bog je proti njim z svojimi rečmi »Hudobni nemajo mira« (Is. 48, 22.) 11. Nedela. Kak je šibica samo zato, naj ž njov posvet vužge-mo, v roki jo pa dugo ne smemo držati, naj si prstov ne pežgemo, ravno tak vse zemelske reči nam na to moro služiti, ka si ž njimi večno svetlost pridobimo, ne pa večno pečelino. Blaženost na tom sveti se najde jedino v pravoj veri. Ta da mir, brezi šteroga ne more nišče na sveti blaženi biti. Poslušajmo samo Jezuša, nastavitela prave vere, kaj pravi! »/(/ k meni pride, ne bo glada trpo« (Jan. VI. 35.) Ne boš potrta, oslabljena, dušica, kak glad trpeči človek, ne nemirna, ne mirajoča, če h Kristuši prideš, če spri-meš njegovo vero i se je držiš. Ta te okrepi, kak jed i pijača telo, te segreje i obrani proti mrzloti sveta, kak topla obleka pred mrazom. I če se trdno, močno, stalno popritneš Jezušove vere, mir tvoj de stalen, blaženost tvoja de večna. To vupanje krščanskoga katoličanskoga Človeka v tih najvekših nevolah i križah tak okrepi i za-dpvoli, da ma več miril v suzžh, kak neverniki v svojem smehi. 12. Nedela. Zadovolnost pa, štero Jezušova vera da na tom sveti, se samo tistoga poprime, ki trpeti znš. Naše življenje je nemirno morje. Stalne sreče ne ga v njem rav-notak, kak ne stalnoga leta i protoletja, nego je tDdi spremenljiva jesen i mrtva zima. Če si dnes v radosti, pripravi se na joč; če pa jočeš, tolaži se, da bodeš se smejao. Jako tužen je bio eden krščenik. l(da so ga tolažili, je odgovoro, ka njegova žalost nikdar ne mine i nikd&r ne bode več veseli, Prigodilo se je pa, ka je dober Bog dolvzeo ž njega to pobitost i ga obsipao z velikim duševnim veseljom. I zdaj? Zdaj je pa totrdio: nikddrveč ne bom žalosten, nikdar ne. Njegov prednjek ga pa zavrne: Ne sinek, boš pali žalosten, v tom življenji se radost i žalost preminjavata, stalnosti nega tu. Bodimo zato pripravni na hudo, če smo v dobrom, na dobro, če smo v hiidom; te svet je spodoben naime k lestvici, po šteroj keliko klinov prestopimo gor, teliko moremo i dol. Filip, macedonski kralj, kda bi zvedo nekoč za tri srečne dogodke, šteri so ga doleteli, se je prestrašo i pravo: »Oj, jaz sem presrečen, to ne more dugo tak ostati.« Prav je meo. Na tom sveti duge sreče nišče ne more mati i če bi jo meo, meo bi to najvekšo nesrečo, dr bi služo plačo toga sveta i ne večnoga, neskončno blaženoga nebeskoga. 13. Nedela. Latinski pregovor pravi, ka nepoznane reči ne moremo poželeti. Od česa nikddr nikaj ne sem čuo, do tis- toga nje., morem v sebi nikših žel gojiti. Gledajte, to je zrok, zakaj je tak malo ljfldih dobrih, bogaboječih. Ne poznajo Boga, njegove ljflbezni, njegove plače, zato pa ne služijo njemi, nego tistomi, kaj vidijo: ki svojemi teli po nečistosti, ki bleki i grli po nezmernosti, ki pa svojemi žepi po skoposti. Nesrečne, jaj, nedopovedljivo nesrečne duše so to, štere blato ljObijo, ar je vidijo, naj-dragši zlat pa zavržejo, ar ga ne poznajo. Jokati se morem pri toj žalostnoj reči. Kak ne bi? Ve vidim nešteto Ijtidi, šteri poznajo dobro vnogo stvorjenje i njegove lastnosti, znajo pripovedavati od haskov stvdri, od škodljivih rastlin, od lepih delov sveta, ka več, še od nebeških višin, od zvezd na njih kraliivajočih znajo modro razlagati. Stvoritela vseh teh reči pa ne poznajo. Je ne to žalostno ? Je ne joča, bridkoga joča vredno, kda vidimo ljudi, kak se pridno skrbijo za jed svojoj mdrhi i znajo, šteroj štera je pripravna, to pa ne vejo, kaj more njuva duša jesti i piti. Telo zndjo vračiti, dušo ne ozdnivljajo, telovne %smrti se bojijo, i če pride, milo se jočejo; duševna, večna smrt, smrten greh jih ne gene, oj kak bi je, da ga neščo poznati! 14. Nedela. > Ras ite vredno v ■ spoznanji Boga« (I. l\or. 1. 10.) je pisao sv. Pavel Korinčanom i naklada nam ravnoto za dužnost sv. Maticerkev. Spoznajmo Boga, znajmo kakši je, te ne bo trebelo praviti, iščite ga, ar mo ga sami od sčbe nezmerno želeli, si z cele moči prizadevali, naj moremo v njegovo bližino priti i mo pripravni stokrat mreti na den, naj moremo to najvekšo lepoto ednok vživati. Želeš Boga viditi? Bodi čistoga srca. Bog se z srcom, z čistim srcom more samo gledati, kak mili Jezus pravi »Blaženi so čistoga srca, ar oni bodo Boga gledali« (Mat. V. 8.) Nikdar ga pa ne boš želo viditi, Če ga ne poznaš. Spoznaš ga pa po njegovih delah, po njegovom ražodenji, nazvcščenji. Na zemlji. ne ga driigoga spoznanja. Tfl se Bog ne da viditi od lica do lica i vživati v blaženstvi, kak v nebi. TO ga samo posredno lehko vidimo, to je med njim i nami v sredi so njegova stvor-jenja, je njegovo nazveščenje kak edno gledalo, v šte-rom ga gledamo. Čem čistejše so naše oči, tem bole ga vidimo v tom gledali, v njegovih stvareh. Gučitn od . duševnih očih, štere so te čiste, če nemajo greha na, sebi. Grešna diiša ma kalne oči, zato slabo vidi, Boga. \/ O 15. Nedela. 1 v o \J S T - 1 ' ' ' /, Neposredno gledanje Boga to je od lica do JLca, dor bimo samo v nebi za najem. Te svet je^šola, priprav^ v šteroj si moremo dobro oči ščistiti, z grtjfigv.^e gfPati za nebeško svatbo. Sveto pismo nam gledanje Boga pravi za vživanje.Nad- ' angel Rapbael je pravo naime Tobiji: »Vživam nevidno jestvino i pitvino, šterive se od Ijiidih ne moreta viditi.« (Tob. XJI. 19.) 1 Jezu; sam je tiidi pravo': > To je žitek vehivc-čen, naj spoznajo tebe, pravoga Boga, i koga si poslao, Je-zaša Kristusa« (Jan. XVII. 3.) Jestvina, pitvina, žitek diiše je gledanje Boga, njegovo spoznanje v nebi. Tb spoznanje Boga je neposredno, to je pri tom spoznanji ne trebe gledala, ka bi v njem Boga gledali, on sam bo naše gledalo, v njegov o j- svetlosti mo gledali njegovo nepopisno lepoto i čutili v duši neskončni mir, kak sv. pismo veli: »V tvojoj svetlosti bomo v idili svetlost* (Ps. 35, 10.) Razloček med dvojim spoznanjom se lepo da razložiti na te način. Dva človeka si pogučavata, da bi ra-diva poznala na te kraj morja ležeči del sveta: Europo. Kden ide po tom guči v trgovino i si kupi zemljevid, na šteroga so vse držele Kurope narisane. Toga si pred sebe presfrč, dobro ga* prebrodi i se ž njega na pa- met navči vse dežele Europe, njihovo lego, njihove meje, vekša mesta i. t. d. Te drugi si pa reši edno karto na železniškom kolodvori, se vozi od postaje do postaje pa prehodi i preglčdne celo Europo. Ne istina, Oba jo poznata? Ali njidva poznanje se jako loči. Te prvi jo pozna samo po zemljevidi, slabo, nepopolno, te drOgi pa po lastnoj poskušnji, popolno, očividno. Prvo spoznanje je posredno, to drugo neposredno. Takše je i človeče spoznanje gledoč na Boga. Na tom sveti ga moremo samo posredno spoznati sred njegovih stvorfetij i nazveščenj, v nebi pa neposredno, to je z glčdanjom njega samoga i ne sred kakše stv&ri. 16. Nedela. če Boga ne poznamo, ne moremo zadovolni biti, niti pobožno živeti. Pa kak bi tOdi zadovolen mogo biti lačen človek? Lačen jesti žele i vsikdar to premišlava, kžk se more nasititi? Lačna duša je ravnotak. Nemirna je,, ar njo j fali jestvina. Želo ima po njej, njž pa nema. Odtod pride nemir, šteri človeka onesreči. Hrana duše je Bog, kak smo vidili. Toga če nema, omedleva sirotika i jako je nesrečna, najvekšega pomilovanja vredna. Ki JBoga ne pozna, je slepec. Slepec teloven pa ne vidi kaj je dobroga i lepoga na sveti, ravnotak ne duševen slepec, kaj je duhovna dobrota i lepota, če ga nišče ne vodi, spadne, k cili ne pride, to najdragšo reč potlači teloven stepec, ravncrtak tiidi duševen. K' Boga ne pozna, nema tolažila, krepčila v nevolah življenja, nema vupania ne smrtnoj posteli, nema v grobi sna, nego samo obvDp i strahoto. To je zrok teh vnogih samomorov v deneš-njem Časi. Nesrečni so tei IjOdje, moliti moremo za nj<3, naj spoznajo te najdragši kinč, Boga. Nesrečni, najbole nesrečni so tei Ijiidjč, da tisto, kaj mine, gledajo, poznajo, dičijo, čeravno je mantrd, večnoga Boga, šteri ma neskončno,,blaženost za nje, pa ne. Od teh pravi sv. Augustin: »Nesrečen je človek, šteri vse pozna, tebe pa, o Bog, ne pozna. < Dečki, batrivnosti. Vam pravim to, dragi mladenci, ki ste bili že premagani od skušnjave nečistosti. Vam kričim, batrivnost. Ne spadnite nikdar v dvojnost, ne obvflpajte v tom boji. Ne mislite, ka bi po večkratnom spadaji bilo zobstom več proti stati, ka bi bilo zaman vsako orožje. Verite mi, ka.što ie batriven, pogumen in stanoviten v tom boji proti nečistosti, gotovo zmaga. ObvOpanje, v dvojnost kapanje je znamenje slabosti in zato tiidi.strašne in gotove zgube. Istina je, vaši spadaji v te oduren greh so bili velika nesreča, nego lObezen in smilenost boža sta ešče vekšivi, celo neskončnivi lastnosti našega Stvarnika. Vzdignite se zato in pravite kak nigda razsipni sin: Stanem, bom šo k oči in njemi povem ka sam preg-rešo. Da, ne mOdite se, nego ite k vretini toga smilenja, ite k sv. spovedi. Odkrijte brezi bojazni vse svoje rane, naj vam Kristusov namestnik more vlejati na nje zdravilni balzam. Potom vaša duše postane kak lepa golobica, črstva in lehka. Sama se vzdigne do nebeskoga raja, kje se milijono in milijono angelov veseli nad njov, pO rečeh samoga Jezuša, ki je pravo: »Povem vam, ka bo v nebesih veliko veselje nad pokoro činečim grešnikom.* (Luk. 15," 7.) Oda ste pa opravili sv. spoved, pokleknite dol pred angelskim stolom. Tam vas čaka dober Paster, ki vas je dugo časa iskao. Ravno gda ste hodili po grešnih potah, gda ste blodili kak zgilblena ovca po traji m prepadih, - 2S6 - "■ gda ste iskali nasladnosti in napajali svoje nezadovoljivo telo s čemerom, šteroga ste meli za med, da, dragi moji,, ravno v tistom časi je dober Paster h odo za vami, naj bi vas pripelao nazaj v svojo ovčarno... Zdaj ste najdeni.;, ste že tu... Angelje vas čakajo pri lepom zagrnjenom stoli. Ešče malo, par minut. .. cin, cin, cin ... ' »Ovo Agnjec boži, ovo ki odjemleš grehe sveta... Gospod he sam vreden, ka bi stopo mod mojo streho, nego samo edno reč povej, in ozdravlena bo mojadiiia.« »Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa naj občuva dušo tvojo na veke, amen« . .. * * Batrivnost, dečki! Zmaga je vaša. Kak megla se:razkadijo vse peklenske moči po dobro opravlenoj spovedi in po svetom obhajili. Satan škriple z zobmi, si trga vlase, ar ste vi bili tak močni, ka ste njemi raztrgali mrežo. Vi ste se strgali z njegovih nesmilenih škramplov, kak se strga zmatrana ptičica iz škramplov orlovih. Vražji zapelivec pa ne spi. Ci je ednok premagani, potem išče vekše moči, pripravla močnejše mreže in napada z groznejšov silov. Ne mislite ne, ka bi vas dugo časa pusto pri miri. Neprestano bo hodo okoli vaš kak tuleči oroslan, iskajoč da, 'bi vas požro. On je vaš ne-prijatel in vi ga poznate. Tudi vam je znano v čem vas najraj skušnavle, kje vas največ napada. Ne dajte se, ka bi vas zgrabo! či bi se pa vse edno znalo zgoditi ka bi vas znova zadeo v svoje zanke, batrivnost! Ranjeni vojak na bojišči komaj čaka zdravnika, ki njemi rane zaveže, komaj čaka, ka bi ga odnesli v bolnišnico, daleč od sovražnika. Batrivnost dečki! Vi znate kje je dušni zdravnik, poznate kraj obvezovališča. Zato pa zopet k sv. spovedi, znova k oltarskomi svetstvi,- po toj poti popolnoma zmagate, popolnoma te. čisti.. • Vaš prijatel. Podignjenje Srca Jezuiovoga na tron v družinah. To je edna nova, jako hasnovita pobožnost. Samo Jezusovo Srce jo je izmislilo. Stoji pa v tom, da se po določenom obredi podoba Srca Je-zušovoga na tron zdigne, koronuje v hišah, kak kral v svojem kraljestvi. Pomeni ta ceremonija, ka to hišo bo ravnalo Srce Jezusovo, haske pa rodi pobožnost neizmerno velike. Nešteti veliki grešniki, okorni prostozidarje amerikanski so se po toj pobožnosti povrnoli. Apoštol te pobožnosti je P. Matco, eden mladi duhovnik iz Južne Amerike. Rojen je v Peruji, opravla pa \ svoje apostolsko, dQhovniško delo v ljudovladi Chile. Tu je pred par leti nevarno obetežo. Zdravniki so ga dol-povedali. On je pa meo veliko vupanje, da ozdravi, če se prikloni Srci Jezusovomi v tistoj cerkvi, kje se je prvič prikazalo. Napravo je zato dugo pot na Prancozko v Paray-le-Monial, kde kak je v cerkev Srca Jezusovoga stopo, taki je ozdravo i čuo pozvanje od Srca Jezušo-voga, naj svoje življenje posveti toj pobožnosti, ka družin vlado, ravnanje Njemi da posvetiti. Po ozdravljenji se je povrno v Rim i tam proso sv. očo X. Pija za dovoljenje, ka sme svojo pobožnost širiti. Sv. oča so njemi pravili: »Ne samo^ da vam dovolim širjenje toga apoštolstva, nego zapovem vam to.« Zatem je šo nazaj v Ameriko i začeo svojo pobožnost Širiti. Prehodo je z čudnim uspehom Ameriko gor do severne Canade. Zatem se je podao na Španjolsko. Tli je pobožnost njegova celo kralevski dvor genola. Na Francozko je prišeo zdaj med bojom. Cerkveni oblastniki so ga šteli zadržati, naj zdaj henja i samo po kon-čanoj vojski začne predgati. Odgovoro njim je: »Je Noe po potopi delao barko?« — 1 širio je vlado Srca Jezu-šovoga po nevernom Prancozkom. Iz Prancozkoga se je podao na Nizozemsko ali v Hol.landijo. Tu, so njemi taki pravili, ne de tak gladko šlo, kak v južnih deželah, hol-landarje so malo premrzli zato; on je pa odgovoro, ka Jezušovo Srce z svojov ljubeznostjov vse narode obda; i začno je svoje apoštolstvo tu še z vekšim uspehom kak v južnih krajinah. EšČe protestanti so poslušali njegove predge i v Rotterdami ta najvekša dvorana mesta je prenatlačena bila z poslušalci. Z Hollandije se je podao v Rim, kje so ga sv. Oča Benedikt XV. na audien-čijo sprejeli i njemi naložili, naj drži duhovne vaje v Rimi za duhovnike, zatem pa širi po celoj Italiji svojo pobožnost. Uspeh je nedopovedljivo veliki bio, ka so se njemi sami sveti oča čudili i apostola po njegovoj vrnitvi v Rim nazaj opitala po tistih sredstvih, z šterimi takšo moč ma diiše na pobožen žitek genoti On njim je pa odgovoro, ka on nikšega sredstva ne rabi v te namen, dela vse Srce Jezušovo, šteroga je on samo škčr to je sredstvo. Srce Jezusovo guči po njem i te guč zarazumi vsaka duša, zato ka je te guč nej driigo kak ljubezen njegova. Nato so sveti očo pravili, ka je ta pobožnost »jako primerna našemi časi,« »je od božje previdnosti,« »je od samoga Boga to delo« i njemi je naročo, naj evangelij Srca Jezušovoga li glasi dale i po drugih deželah. Po tom naročili je prišo v Švicarsko, celo pre-hodo i geno jezere pa jezere na ljubezen do Srca Jezušovoga. Naša domovina ga čaka še; o da ga dugo ne bi bilo trbelo, ka bi se razširilo čem hitrej kraljestvo Srca Jezušovoga prinaš. Sv. Martin. Od sv. Martina piišpeka (škofa) piše sv. Maxim: *K diki našega svetoga i preblaženoga oče, Martina, kaj pridjati bi pomenilo njo pomenjšati.< Eden tih najvekših svetnikov j« bio, koga vredno hvaliti smo ne mogoči Sv. Bernard pravi od njega > Martin je bio posvet, šteri je goro i sveto.* Goro je v ljubezni do Boga i sveto je z svojim zgledom celomi sveti. Njegova smrt nam posvedoči kaj čisto to trditev. Že davno pred smrtjov je znao, kde pride ta, pravo je i zato svojim redovnim bratom: »razpad mojega tela se bliža.< I čeravno so se ga že lotile teškoče toga razpada, vendar s6 je podao na pot, da bi popravo razkol, šteri je nastao v kondatenskoj piišpekijn Glejte posvet goreči, segrevajoči. Ljubezen njegova je odpravila razdor, pomirila sovraštvo, nastala je blažena mirovčina po nje-govom trudapunom, Ijubeznivom prizadevanji. Šče se zdaj domo vrnoti, da mi v miri zaspao po narejenom miri. Ali dober Bog je nači dokončao. Hitro ga obleti smrtna slabost. Zazove zato svoje vučence i njim naznani, ka se on zača ločiti sveta. Tei pa na to žalostni postanejo, začajo na ves glas jokati i ga prositi, naj jih še ne ostavi rekoč: »Oča, zakaj nas ostaviš, ali komi nas zapuščene zročiš? Čredo tvojo napadnejo naime zgrabljivi vukovje.« Te reči osemdeset Ičtnoga svetoga starčeka tak genejo, ka se ponudi na nadaljno trpljenje za zveličanje njihovih duš. Odgovori njim naime z mo-litvov: »Gospod, če sem potreben še za tvoje ljudstvo, ne odpovem se deli, naj bo tvoja vola.« Pred vrati nebeškimi kda so njemi angelje že proti, šli z zasliiženov koronov, kak velika svetlost, kak vroča svetlost ie še te. se ponudili na trpljenje zavolo rešenja nemrtelnih duš! Ali dober Bog je te ponudbe že ne sprijao. Zadosta je včino njegov veren sluga že za njega, plača ga čaka zdaj samo. Več dni ga muči trešelka velika, ali on zato le moli i verostuje i vse to ležečki v pepeli i v spokornoj obleki. I kda so ga vučeniki prosili, naj si konči na malo slame leže, je odgovoro: »Ne dostaja se, sinki moji, za krščenika nači vmreti kak v pepeli. Če vam drugi zgled dam, zagrešim,« Rojte proti nebi držeč i pogled v njo 2 opreč je zmerom molo. Kda bi ga duhovniki tak ležati vidili, so njemi pravili, naj si na en kraj leže, ka si more malo odehnoti i beteg se vtišati. Pa njim je odgovoro: t Nehajte me, nehajte me, bratje, naj bole nebo gledam kak zemlo, naj se ravna moja duša na svojo pot h Gospodi.« Kak velika svetlost, kak vroča svetlost je to! Za-istino Kristusova je, ki je živo v njem, Kfistušova, ki je Sveti Martin. V Amiensi na Francozkoni jase mladi vojak, Martin, v strašnoj zimi i sreča nagoga, od mraza dregetajočega siromaka. Smili se njemi te, vreže z sablov na dvoje svoj plašč i z ednov polovinov ga pokrije. V noči po tom smiljenji se njemi prikaže Jezus v rokah z odrezanim plaščom pa njemi pravi: ,,Martin, ki se na krst samo še pripravlja, me je z tov oblekov odeo " za nas na križi mirajoč tudi ne iskao polejšanja, ne, niti piknjice ne. Oh kak velika, prevelika ljubezen je to : v trpljenji ne iskati olejšanja? Se ne. zasramujemo pri toj svetlosti, če si zmislimo na svojo temo, v šteroj mrmrajo ešče na male neprijetnosti, štere smo si pa vendar krvavo zaslužili z svojimi grehi. Hudi duh je prišo ob zadnjim ga tiidi še ednok pohajat i skiišavat. Ali kak ga svetnik ovara, njemi odločno pravi: »Kaj stojiš tu, krvava zverina? V meni nikaj grešnega ne najdeš: v Abrahamovo krilo pridem." Zatem je dušo piišto. More kaj bole svetiti, kak na smrtnoj vori v osemdesetom leti hudomi duhi naravnoč praviti, ka v njem ne najde greha? Velika goreča svetlost, štera da bi nam svetila, prosimo varstvo, obrambo toga velikoga svetnika. Prosimo svetoga Martina, koga rojstva šest-najset stoletnico zdaj obslužavamo i bomo jo kleti do julija, prosimo, ga dostakrat, naj nam sprosi od Jezu-šovoga Srca milost, ka mo se bojali ne samo velikoga, nego ešče toga najmenjšega greha. Ta bojazen je velika, nedopovedljivo velika milost; vredno je za njo leta dugo prositi z postom i miioščinov sv. Martina, naj jo samo zadobimo ednok. Sedemstoletnica porcijunkulskih odpustkov. Haski odpustkov. »Ne postanimo poželjivei prazne dike, da bi eden ovoga dražili, eden na driigoga nevoščeni bili. < (Gal. 5, 25.) Sveta Maticerkev na god vtisnjenja Jezušovih peterih sv. ran v telo sv. Frančiška, v svojih molitvah to prosi, »naj se naša srca na ljubezen vužgejo v sveti že zmrzavajočem; naj vsikdar nosimo svoj križ i vreden sad pokore rodimo. < Glejte, to je posliihnenje opomina sv-Pavla apoštola, naj prazne dike ne poželemo. Na ljube- žen do Boga se vužgati, vsikdar križ nositi i vreden sad pokore roditi, to je poželenje i iskanje nej prazne, nego pune dike za krščenika vsakoga, tembole pa za ednoga tretjerednika. To diko ki išče, ne postane poželjivec prazne dike, pri šteroj se nahaja svaja i nevoščenost. Pri iskanji pune dike se ne najde ta grehota. Ali ste Čiili gda sveta, ka bi se zato zbili, svadili, eden na ovoga mrzili, eden ovomi nevoščeni bili, ka je eden, od drijgoga šteo Boga bole ljubiti, več trpeti, vekšo pokoro delati? Ne jeli. Že za mira volo zato, šteroga trpljenje da, bi je dužni bili močno ošepnoti, keliko bole pa za dike volo, štero nam spravi. Jaz vam zdaj namenim od ednoga ščista maloga trpljenja pisati, štero nam pa vendar neizmerno veliki hasek na zemlji i diko v nebi obrodi. Gu-čao bom vam od tistoga trpljenja, štero je potrebno k zadobljenji odpustkov i od haskov teih. Sv. Frančišek, ki si nam sproso velike porcijunkulske oepustke, sprosi nam moč od Brezmadežne Deve, ka mo se mogli teih i drti-gih odpDstkov v vseh mogočih prilikah vdeležiti. Pred bi vam razložo namenjeni predmet, dovolite, da se spomenem začetka porcijunkulskih odpustkov. Letos je naime 700 let, ka je te velikanske odpustke sv. Frančišek sproso Matecerkvi. Pred 700 leti edno noč meseca oktobra je sv. Frančišek vrelo proso Boga za povrnenje grešnikov. Med molitvov se njemi prikaže angeo Gospodov pa njemi pravi, naj ide v cerkev Marije, kraljice angelov, štera se za porcijunkulo zovč, tam ga čaka ljubljeni Jezus z svojov prečistov Materjov i z šeregom angelov. Frančišek boga i najde v cerkvi vse tak, kak njemi je angel povedao. Od velike slave i dike nebeščanov prevzet na tla spadne i ne viipa gledati prikazni. Ali dober Jezus ga osrči i njemi pravi, naj se ne boji, nego naj ga prosi, kaj hoče, vse dobi. Na to Je-zušovo reč je te sproso sv. Frančišek popolen odpustek, šteri se porcijunkulski zove zato, ka je v porcijunkulskoj cerkvi sprošen. Na Jezušovo reč ga je lil. Honorij rimski papa potrdo i dobi se dnesden v vsakoi franciškanskoj cerkvi i tudi v driigoj, v šteroj je III. red ustanovljen. Dobi se zato črensovskoj, sebeštjanskoj, gračkoj tudi. Za potrditev, ka je zaistino od dobroga Jezuša to delo, je On dve čudi včino. Prva je ta. Po dobljenom odpustki se je hudi duh prikazao sv. Frančiški i ga začo nagovarjati, naj se ne trapi i pokori teliko, da je ešče mladi človek i ga je na nečistost skušavao. Sv. Frančišek pa na prvo reč skiišavca sleče haljo i se vrže v brezlist-nati ščipkov grm, šteri je raseo poleg samostana, —-bila je naime že zima, — pa se tečas vala po njem, dokeč ves krvavi ne postane i nečisto poželenje ne po-tere. Na to junaško zmago je stihi grm naednok prec-veo; obrodo je bele i rudeče rože v spomin ljubezni do Boga i čistoče. Te rože je neseo v dokaž bože prikazni sv. oči v Rim sv. Frančišek, šteri je zdaj določo, kak je Kristus sam'pravo, naj se odpustek porcijunkulski aug. l.-ga začne. Ta druga čuda se je pa teda zgodila, kda je sv. Frančišek te odpustek razglaso. On ga je razglaso, kak ga je dobo, na vse čase, to ie ka vala do sodnje-ga dneva; sedem piišpekov pa, ki so se vdeleželi slovesnosti razglašenja, so šteli samo na ništerna leta razglasiti te odpustek. 1 glejte, kak na predganico prido, proti svojemi nekanenji vsi edno naznanijo, to, ka popolni odpustki porcijunkulski na vse čase valajo. Teliko v spomin porcijunkulskomi odpustki. Zdaj pa glejmo, kaj zahtevajo odpustki i kaj nam hasnijo. Povejte meni, morete vi sunce očrbniti? Ne jeli? Ali svetlost njegovo že morete. Obesite jeli zaveso, zagrinialo ta, kam sija, pa so njegovi traki že očrbinjeni. Ne more polna svetlost da vas. Ravnotak smo mi do Boga. Boga samoga ne moremo v njegovom bitji, v njegovoj nes-končnoj naravi, naturi poškodiivati, moremo ga pa v njegovoj diki, štera se neskončno vnogo milijonkrat bole razleva na naše duše, kak sunčevni traki na zemljo. To božjo diko očrbinimo, oskrunimo kelikokrat zavesimo, zag-rinemo svoje srce pred miloščov božjov, da ne more v nje. To se zgodi po grehi. Glejte en zgled. Bog nam je dao zapoved 6.: ne nečistuj! \{\ jo zdrži, Boga odiči. Milijoni i trilijoni nebeških prebivalcov se radujejo v nebi, ka je ta duša nečistoga duha zmagala i dičijo dobroga Boga na večne čase zato, ka njoj je pomago zmagati. Ena druga duša privoli v nečisto skušnjavo, nesramno misli, guči. Milijoni i trilijoni prekletih v pekli besno tulijo, ka je božja zapoved prelomljena i so dobili novo pajdašico, novoga pajdaša. Ta radost hudih duhov je črbina božje dike pri tebi, ki si za grešo. I poleg navuka sv. Materecerkvi vsaki greh, če je samo tak mali kak makovo zrno, dvojo črbino napravi na božjoj diki, štera oboja se more popraviti, izbrusiti, če ščemo v nebo priti. V nebo tečas ne pustijo nikoga, dokeč se obe črbini na božjoj diki narejeni popolnoma ne izbrusita. Iz tidveh črbin prva se zave zadužek greha, druga pa zadužek kazni ali kaštige. Zdaj te poslušajte ! Sv. Maticerkev za krivovernika ma tistoga, ga z svojega zveličavnoga krila dolvrže, ki bi trdio, ka se z grehom kaštiga tudi vsikdar odpusti. Na trien-tinskom občinskom zbori v 14. seji v 12. zakoni to predstavi vsem nam za vervanje, ka po odpušČenom grehi navadno ostane še kaštiga gor, štera se more dolslužiti. To teliko pomeni, ka kda ti, duša draga, se vračaš od spovednice z mirnim srcom vkraj, si samo edno črbino izbrusila, plačala si samo zadužek greha; zadužek kaštig ti je ešče gorostao. Bog ti je odpusto greh, če si se dobro spovedao, či si meO istinski volo se pobolšati, odpusto ti :e greh popolnoma, to je z peklom vred, da smrten greh pa pekel sta vkupzraščeniva, eden poleg ovoga se ne more odpustiti, nego samo oba naednok. Ali druga črbina je ostala še; kaštige časne, to je toga sveta i vic ali purgatoriuma so nej ostale pri spovednici kak pekel i grehi, nego sprevajajo te kamkoli se podavaš. I naj ne zaničuješ teh kaštig, ti samo teliko pošepetnem, ka pravičen Bog, kak nam razodenje svetnikov naznanja, za eden mali greh že naveže na dušo 50—60 letno ognjeno vozo v vicah. Teliko mi pa zato li dovolite, jeli, ka ste v vašem življenji več malih grehov včinoli kak ednoga? Od velikih ne bom gučao. Čitem na vaših obrazah: oj da bi samo ednoga maloga včino ali včinila, bi dobro bilo, ve vsaki den jih več včinim! Uboge, pomiliivanja vredne duše, te te se pa na slotine let mogle v ognji čistiti pred v nebo pridete. Se ne bojite ognja? Ste ga tak poljubile? Lehko se vadite že naprej, kak te ga prenašale na driigom sveti, pa si morebet že zdaj tU na zemlji roke vsaki den na kratko pol viiro v njega polagate? Sirotike! Še šibice goreče ne morete v prgišči zdržati, ne ka bi roko, ali nogo mogle v ognji. Zato pa dvojni zrok mam se bojati za vas, da te še dugo, dugo po smrti trpele v ognji, več stolet, ka morebit že tiste cerkvi ne de, kje ste navuke poslušale, šteri so vas na pokoro zvali a ne ste jih posluhnole. Ali pridem vam na pomoč. Ponudim vam ščista malo trpljenje i veliko plačo za nje. Pretrpite radovolno, popolno tisto, kaj Maticerkev zahteva za zadobljenje odpustkov. I kaj je to? 1. Mejte volo ostaviti iz srca vse grehe, še te najmenjše i 2. opravite tiste predpise, štere Maticerkev nalaga za zadobljenje odpustkov. Maticerkev pa ščista malo predpisuje, včasi spoved i obhajilo pa 5 očanašov i 5 zdravimarj v namen sv. oče zmoliti, i to največkrat, ali cerkev pohoditi, Svetstvo sprevoditi i drugo spodobnoga; vse male reči! To vči-nite verno, to pretrpite konci pobožno i mejte volo ne nikaj grešiti, nej malo, ne veliko, pa ste zadobiii popolen odpustek, odpusto vam je Bog vse kaštige, štere bi mogli na tom sveti ali na ovom v purgatoriumi prestati. Ta druga črbina je z njim izbrušena, zadužek kazni, kaštige je rešen. Moj Bog, kak veliko je dobljeno po molom trpljenji! Znate, kaj vam je dano po popolnam odpustki? Kraljestvo. V tistom hipi, kak zadobite popolne odpustke, je vaše najlepše, večno, neskončno odičeno nebeško kra-lestvo. Ne de vaše, nego je že vaše. Če oči zatisnete i dušo pustite, brez vsega trpljenja začnete svoje večno, radostno kraljuvanje. Ne de stotine let ognjene voze, ne, niti en hipek nej, nego neposredno večno blaženstvo. Ve znate jeli, ka je Jezua obečao v svojoj predgi na gori (Mataj V.) ka naše bo kraljestvo, če mo siromaki v diihi, se pokorili, preganjanje trpeli, kraljestvo pa samo kra-lovje majo. Kralovje mo zato vsi, ■> so ker baši Kristušovi*, (Rim. VIII. 17.) kak pravi sv. Pavel apoštol. I jaz vam več povem, kralovje i sodediči Kristusovi ste že postali te, kda ste samo eden popolen odpustek zadobili. Človek je slab. Sv. Pismo pravi, (Preg. 24, 16.) ka še pravičen spadne sedemkrat na den v skušnjavah ne da bi oblegeo po njih, to je samo v male grehe privoli; spadnemo mi slabi zato tembole. Zatogavolo pa si vsaki den znova zapremo pred sebom nebo i odpremo mnogoletno ognjeno vozo. Kaj stoga shaja ? To, ka smo se dužni skrbeti za popolne odpustke kem večkrat. Povem za edne. Poznate družbo Marijine 7-re radosti? Ta vam vsako nedelo ponudi priliko na zadobitev popolnoga odpustka še brez spovedi i obhajila jedino po opravljanji radost-noga sv. Čisla. Se ga bojite tretjeredniki ? Te še duže raj meli trpljenje v vicah, kak rešenje ž njega? Te še duže samo po imeni pokorniki ne pa po življenji ? Ne je vreden voditelstva tretjerednik, če je nej zednim tudi kotriga, goreča kotriga družbe Marijine 7-re radosti. Kak je na pol kOhana i na pol surova reč ne za vživanje, ravnotak na pol pobožna i na pol posvetna oseba ne za sveti pokorni 3. red. O da bi ta reč donela tak močno, tak glasno, tak sladko do vaših src, ka zavolo rešenja i i več stoletnoga ognja vic i zavoto hitroga zadobljenja nebeške dike bi se vsi pridružili ranjenom i sv. Frančiški po njem Radostnoj Materi Mariji i po njej k Jezuši. Nezmernost. — Kak se je rešimo? „Ne žive samo z kruha človek, nego od vsake reči, štera pride z viist Božih." (Mat. IV. 4.) Je duševna hrana tudi. Mestni, požeresti, pijani človek je ne pozna. Te telo gleda samo, duše ne vidi. Rdno oko ma samo odprto, z drugim žmi. Razum i volo je podredo poželivosti, ta ga vodi in on slepo hodi za njov. Vživati, to je njegov cil i namen, driigoga ne pozna na sveti. Nesrečni so tei ljudje, pa keliko jih -je. Krmijo se, naj do vrazjč bolšo pečenko meli ž njih, napdjaio se, naj more kem več smudja zrasti na dni njuve vlažne duše i naj jo more kem več nesnage grehov oblaziti. Oblosiinec i pijanec cele črede grehov paseta na svojoj duši. Bi pravo zgled? Zmislite si na tiste krčmo pohajajoče ftice, štere v vsakoj fari okoli lečejo pa te vidili živo podobo nečistosti, pijanosti, oblosiinosti, nepokor-nosti, trdokornosti i ešče cele čete drugih grehov. V jelo i pilo zakopana duša je rodna, rodi vsaki den, vsako vtiro, vsako minuto brezštevilne grehe. Vživanji vdana dtiša ne pozna svetoga. Zato je Jezuš pravo, „Nc mečite svojega džundža pred svinje." (Mat. VII. 6.) Kak svinja ne ve razločiti blata od džundža i rova v obojem, ravnotak ne ve razločiti človek, komi je gut i blek jedini predmet njegovih žel, sveto mesto od krčmenoga dima. Pijančevanji, tepešiji, kartanji, bitji, grdim gučam vajeni ljOdje, kaj vse pa z nezmernoga poželenja i vživanja jela i pila shaja, ne vejo razločiti i presoditi, ka je cerkev ne krčma i prostor okoli cerkve ne dvor krčmeni. Zato se ne ve eden ne premali del toga naroda v cerkvi obnašati, kak se dostaja Bože hiše, i zato okoli cerkvi samo voglari, drče, kadi, ali od nje v krčmo vujde, kda je sv.. meša, predga ali večernice, ar ne ve, kaj je duševna hrana, ar v cerkvi ne ga za telo jela i pila. Naj mi, dragi či-tatelje v neredno vživanje jela i pila ne privolimo i tak neštetim greham poti ne napravimo v svojo dušo, premislimo si z pomočjov Jezušovoga Srca, štero v ol-tarskom. Svestvi med nami prebiva, 1) kaj je nezmernost vjestvini i pitvini i 2) kak se je moremo rešiti ? Kaj tretjeredniki v vodili majo zapovedano, da. so naime dužni biti zmerni v jeli i pili, to, ma vsaki kršče-nik zabranjeno po Kristušovom navuki, šteri lakomnost za greh imenuje i jo med glavne grehe šte. Kaj je te nezmernost v jeli i pili ali lakomnost? Kda pregrešim jaz ž njov? Nezmeren je tisti, ki več je ali pije, kak njemi potrebno. To je prvi pregrešek proti zmernosti. >Jaj vam, ki se presitite< (Luk. VI. 25.) [pravi g. Jezus Kristuš. Ne živemo zato, naj jemo, nego zato jemo, naj živemo. Cil, namen jela i pila je ne drugi, kak jedino te, naj moremo v žitki ostati i svoje dužnosti verno spuniti. K' zato več je, kak njemi potrebno k oh-ranjenji žitka i več pije, greši. »Nebeško krdlestvo je ne jestvina i pitvina (Rim. XIV. 17.) prdvi: sam Gospod. Do guta se najesti i napiti — je samo tistim nebeško . kra-lestvo, šterim je voj evangelski bogatin vživajoči, od šteroga gospod Jezus Kristuš pravi, >Ka je v pekel priša.* (Luk. VI. 25.) Dragi krščenik, če ti zato več ješ i piješ, kak ti je potrebno, naj ostaneš živ i zdrav, če ješ ali piješ takše, kaj ti zdravji škodi, greh včiniš. Navadne dni se te gre redkokda pripeti, vsikdar pa, kda se kaj bolšega spravla. Gostuvanja brez poprek smrtnih grehov ne najti. Cehski računov, pokapanja, mlatibe ali driigoga dela, kda se kaj več i bolše na stol nosi, tudi vnogokrat nt!j. Moj Bog, kak strašna odgovornost za tiste, ki na te grehe prilike dzivajo! Mledoženec i mladožena narahnjeniva z Jezušovim telom i oblagodarjena z božim blagoslovom potrebujeta pomoč, ka ta znala svojo veliko, preveliko naloga hišnoga zakona verno i sveto spuniti; — pokojnoga duša, šteroga telo je še tu razprestreto ali • pa zdaj v grob položeno, krvavo potrebuje našo pomoč z žgočem ognji v vicah; — novorojeno dete ravnotak po sv. Krsti, naj nedužnosti ne zgubi, — pa vendar ka se zgodi? Ne podpirajo morebit voglov teh hiš pijanci i oblosunci, šte-rim je hiklo gratalo zavolo nezmernoga jela ali pila ali obojega i se ne razširja lehko ztem smrten greh okoli tč nesrečne hiže, šteri prežene Boga od nje? Nesrečni, jezerokrat nesrečni vi, ki v krčmi začnete svoje življenje i tam je tudi dokončate, kim je jelo i pilo Bog, ki dete od krsta v krčmo nesete i žalost za pokojnim v jelo i pilo zadušite! Ne vete, ka je krmina, trobina poganska navada, krivo djanje, štero pokojnomi ne olejša trplenja, vam je pa povekša, ki jo držite! Ne ga te že zdaj pra-voga krščenika, ki bi za nebeško plačo sprevajao mrtve, kak sv. Tobija, kak stari krščeniki, kak drugi farniki i ne za jelo i pilo? Ne vete, ka je mrtve pokapati telovno djanje smilenosti, štero Bog plača, pri siromaki še bole, kak pri bogatci! Pa bi mi zajeli i zapili to plačo? Plačajte pokopiča i njegove pomočnike vo z penezi, z jelom i pilom pa henjajte gor pri mrtvecah. Vnoga hiša, kde mrtvec leži, je prava jama razbojnikov. Karajo pri mrtveci, kunejo, nesramno gučijo, norčujejo i vse to zato, ar je vleče dobro piti i jesti, štero tam dobijo. Ne spoznate i ne previdite, da ste še poganje, čeravso ste krščeni, ar ne živete Kristusovo, nego pogansko življenje? To nači more biti. Neba naj vas vleče, njeni duh, njeni kruli, Kristus je te, — tam v oltari ga mate; toga radi vži-vajte, pa nezmernost posehne v vaših srcah. Nezmeren je v jeli i pili i greši nadale tisti, ki je paroven. To je tisti, ki z silov, naglo je i pijč, ki cila na kupico, kak jastreb na ptičico i kak se pravi »na edno diiško jo sprazni.« Ki vse trepeče, kda vidi jesti na stoli, se ne vtegne niti prav prekrižiti, njemi oči le po hrani hodijo, tei so krivci obdriigim nezmernosti i zovemo je za parovnjdke. Ne mislimo si, dragi krščeniki, ka smo mi ščista brez falinge v toj reči. Ne ga med nami ni ed-noga, jaz sem tiidi ne izvzeti, ki to pišem, ka ne bi proti zmernosti kaj .zagrešili. Samo si diišnovest dobro pregled-nimo, že v pamet vzememo, oj kelikokrat smo jeli ali pili več, kak nam je trbelo ali kelikokrat parovno.— Če lačen ali žejen postaneš, kaj delaš? Jeli ideš v kišto po kriih, v kamro po kaj bolšega, k ročki ali v pivnico, kda li začutiš kakši opomin želodca. Jeli tak delate. V zobe si denete vsako drugo v5ro gotovo kaj, gutnete pa že vsako voro kaj. Vidite, to je nezmernost, to je grešna parovnost. Je ne Bog časa za jesti i piti odločo? Pri stvari ga znaš obdržati, štera nema duše, prisebi, duši na ha-sek, nej? Ne zgučavaj se vii: slab sem. Ravno zato si slab, ka predosta ješ i piješ, prekreda si okladeš telo, te pane more voziti. Zajtrk, obed, večerja, to so trijč m&li ali Časi za jesti. Zviinteh treh časov deca, betežnik, starec, slab ali teško delo opravlajoči, potnik naj si vzeme še jesti i piti, pač tisti, ki pravi zrok ma k tomi drugi, pa nej če nešče, ka bi ga Bog zavolo parovnosti sodo. K trem malom pa vzemimo teliko, keliko nam je potrebno za zdravje i moč. Najejmo i napijmo se pošteno. Eden menje potrebuje, drugi več, keliko komi trebe naj zav-žije zato ka Bog žele. Jesti je ne sramota, nego duž-nost. Jezus je tiidi jo ino pio pa ešče na gostiivanji je bio. Mi si včasi tudi smemo kaj bolšega voščiti, nego proti zmernosti ne smemo grešiti poleg zgleda Jezusovoga. Proti zmernosti zagreši končno tisti, ki si zbira v jestvini, Navadno tak pravimo, ka rova v njej. Ka je to greh, nam sv. pismo svedoči. V Mojzesovoj knigi čitemo naime, ka je Bog osmrto tiste, ki so z manov ne bili zadovolni, nego so meso poželeli. Ka za pomočkov je proti nezmernosti. Če neščemo v nezmernost privoliti, prvi pripomoček je molitev. Zato molimo pred jelom i pilom. Jaz sem vam nikda drugo tudi priporačao v teh listah. Duhovno čtenje. Jč kje hiša, v šteroj bi se duša konči z pet minut trpečim dobrim Čtenjom okrepila, ka v nezmernost ne bi privolila? Ne vete čteti? Nemate dobrih knig? Ali vas je sram na Boga misliti? Pa morete pri jeli i pili tudi, ar nam sam Bog pravi: >AIi jete, ali pijete, vse Bogi na čast delajte* (I. Kor. X. 31.) Čitete kaj dobroga, pet minut nikoga ne buje i v teh petih minutah se vam duša napuni z nedopovedlji-vov močjov. Tistomi pa, ki je posebno nagnjen na nezmernost, prepora"am duhovno obhajilo. >Jezus, hodi k meni i ostani prtmeni, jaz tvoj eščem biti«, — to naj zdehne parkrdt pa ogenj nezmernosti hajdi potihne v njem. Bogi na čast jesti i piti, znate, kaj to pomeni? Zato jesti, ar Bog žele od vas, naj se okrepite na.spun-javanje svojih dužnosti. Tak, z toga namena Če k stoli sedete, z dvojim dobičkom stanete od njega: nahranili ste si telo i Bog vam v nebi plača, ka ste njemi na čast jeli. Vidite, kak lehko je v nebo priti, ešče za jesti i piti si jo služimo. Parovnost si pa naj leže] tak obladamo, ka si močno bomo prizadevali, oblubili, ka zviin treh Časov, zajtrka, obeda i večerje brez istinske potrebe ne m o jeli i pili pa kelikokrat bi proti toj obliibi zagrešili, tolikokrat si za pokoro post v jeli i pili naložimo. Z Božov pomočiov de šlo i si naturo premagamo. Greh pre-birce v jeli i pili pa obladamo tak, ka si zmislimo na vnoge siromake, ki niti kruha nemajo, pa je tiste ravno-tak stvoro Bog kak nas, za nas ne nači mro, kak za njč pa so od nds vnogi svetejši i bolši, zato pa bomo zadovolni s tistim, kaj se pred nas dene, ne bomo sklede obračali, prek driigoga segali, nego z liibdzni do Jezuša, ki je za nas gladio, bomo popolnoma zedovoljni. Drevo veliko se ne da vugnoti. Odrašenoga dečka i deklo že kesno včiš na zmernost. Zato pri deci začni dragi stariš; ne davaj njemi ne vsako reč jesti i piti. Za Jezušeka dejte zatrpi, — njeni pravi i tak je vči na red. Naj ne čiije od tebe, ka je jelo, pilo, krčma neba, nego • zatajiivanje, kak JezUs pravi: »Ki šče za me nov iti, naj se zataji« (Mat. XVI. 24.) to je, zatajite se, jejte redno i v rednom časi pa zadovolni i včite deco tiidi tak, pa Jezuš vaš i njuv bo. Srečna smrt se ne da zaslužiti, mora se sprositi. > Če boš pravičnoga oppminjao, da naj pravični ne greši i on ne bo grešio; bo zaistirio živo, ar si ga opominao in ti si rešo svojo dtišo..« (Ezeh. III. 21.) Te reči božie povedane sv. Ezehieli proroki, slišijo vsakomi duhovniki. Zapoved so za vsakoga tak, kak tolažba. Tiidi jaz nevreden sluga Jezušov je ščem spuniti i se z obečanov tolažbov napuniti. Rad bi meo v teh groznih dnevah to sladko tolažilo: ka sem rešo svoio dušo, kda sem pravične opominao, naj ne grešije i oni so me bogali. Vam namenim naznanjati, pravične, v milosti božjoj živoče diiše, božje reči, sveti reči, reči, vzete iz premilostivnoga Srca Jezušovoga, štere kda bodete nasleduvale, si spravite najvekši dar nasveti, »nete grešile in te živele,« to je spravite si stanovitnost v dobrom, a/i srečno zadnjo viiro. Opomin moj de šo k vam, ne da bi vas dramo; ne, ve ve živete božie življenje, nego da bi vas ravnao na tisto pot, po šteroj jedino je mogoče do nebeški vrat priti, da bi vas rešo zapletk, štere vam peklenšček nalečiije, nc da bi vc to ovarale, i štere vnoge prle svete duše tak smetejo, ka spadnejo i nikdar več ne stanejo. Gučao vam bom od stanovitnosti, 1) kaj je? 2) če si je morete zaslužiti? 3) kaj naj včinite, dajo za-dobite? Marija, radostna mati, blagoslovi moje reči, ka mnogo duš k tebi pripelajo, štere pri tebi srečno zadnjo vuro zadobijo. Kaj je stanovitnost ? » Veliki dar stanovitnosti,« kak ga maticerkev imenuje, je dobrota božja ali dobrovolna pomoč božja, štera napravi, ka človek v stani posvečujoče milošče vmerje. K tomi dari je troje potrebno, ali bole rečeno, iz treh darov stoji tč eden: 1. da se človek more v vsakoj priliki greha ognoti; 2. ka človek more/ stanovitno vse zapovedi obdržati, i 3. ka človek te merje, kda je to dvoje spuno. Vsako skiišavanje premagati, ka smrtno ne zagrešimo, vsako zapoved zdržati, ka smrtnoga greha ne včinimo i tak te vmreti, to ie stanovitnost v dobrom. Sto nema toga dara, kda vmerje, je stalno, ka se večno pogubi. Te veliki dar stanovitnosti, šteroga na kratci za srečno smrt zovemo, se naime ne da zaslužiti. Posebna milost, pomoč božja ga samo more dati i to posebno milost božjo nišče na sveti ne more zaslužiti. Nišče ne more tak velikoga dela doprinesti, ka bi dober Bog njemi-du-žen bio za plačo srečno smrt dati. Poslušajte navuk Ma-tercerkvi danoga na trientinskom občinskom zbori. Glasi se tak: »Če bi što pravo, ka pravičen človek brez posebne božje pomoči v dobljenoj pravičnosti more stanoviten ostati, naj prekleti bo< (Can. 22, s. 6.) To je, če se jaz spovem i očistim smrtnih grehov, ne morem se do smrti drugih smrtnih grehov ognoti, če mi Bog posebne milosti k tomi ne da. Pravim posebne milosti. Navadne, štere Bog dava, ne zadostujejo k tomi, nateliko smo mi slabi. Dokeč ne-mam te posebne milosti, tečas nemam srečne smrti, te-čas je stalno, da se pagubim. Šteri iz med nas pa vupa trditi, da on že ma to posebno miloščo? —t Dober Bog etak pravi pri sV. Jeremiji proroki: t Svoj strah dani v njihovo srce, naj ne odstopijo on mene. < (Jer. 22, 40.) Te strah je tista posebna milost stanovitnosti. Šteri pa ma tisti strah že, ka njemi je ne mogoče več grešiti i zapovedi prelomiti? Slabe dušice! Dnes objočete spadaj, viitro že globše se pogrozite še v malih skušnjavah! Ka pa če bi velike prišle nad vas? Mali zrok zadostuje, ka po nedelaj mešo zamudite i stem smrtno zagrešite, ka se zapojite, svadite pa znova smrten greh včinite vnogi, ki ste se že na popolno pot podali! Kaj bom pa gučao te od onih, ki so greha vajeni, kak ništerne stvari blata? Svedoči to vse, žalostno, žalibog, to svedoči; ka nemarno še niti pravični, — grešniki pa tak ne tistoga strahu, šteri bi nas od grehov smrtnih za vsikdar odvračiivao, nemarno še milošče srečne smrti, gotovo je zato, tak gotovo, kak je Bog v nebi, da se pogiibimo, če si ne spravimo te milošče posebne za srečno smrt. Zaslužiti si pa to miloščo nišče nemore. Tč plače je Bog nikdar ne obečao. Nasprotno nas opominja po sv. Pavli apoštoli i Ki misli, da stoji, naj pazi, da ne spad/ie« (I. Cor. X. 12.) i »Z strahom i s s trepetom obdelavajte svoje zveliča nje.* (Philip. II. 12.) Če se pa milošča srečne smrti ne da zaslužiti, po čem so jo te dobili svetniki i vsi zveličani?' Sprosili so si jo. Sv. Augustin pravi, ka se z poniznov prošnjov zasluži. (De dono pers. C. 6. n. 10.) Jezus Kristus pravi t Ki stanoviten ostane dokonča, on se zveliča« (Mat. X. 22.) V čem pa naj bo stanoviten? Poslušajte, poslušajte Gospodovo reč, ta vam pove: »Pred smrtjov tvojov delaj pravico, (Eccli. XIV. 17.) pride noč, kda več nišče ne de mogo delati, < (Jan. IX. 4.) i t Brez henjanja molite*'{Les. V. 17.) To so reči božje. Dobro delo i dobra molitev naj je stanovitna, te pride milošča srečne smrti, ovak ne, nikdar ne. Prisego lehko na sebe i na vas, vi na sebe i na mene doldenete, ka se stalno pogiibimo, ka zaistino mo z prekletimi tulili — 3Č9 — ria veke v pekli, če si ne sprosimo z dobimi deli i molitvami milosti posebne za srečno smrt. To je božji na-vuk. Tu nam niti Bog ne more pomagati. Večno je to. Večno, večno, vekomaj večno. Pomagati si moreš zato ti sam krščenik, ti sama pobožna duša. Sprosi si tak to milost! Pobožnim dušam govorim, štere neso v smrtnom grehi, da ki je v smrtnom grehi, si ne more te milošče sprositi; tisto naime, česa nega, se ne more povekšati, tam se začeti more. Cirešnik si prle more miloščo pos-večiijočo spraviti po dobroj spovedi, more se pobolšati, samo tak si more samo miloščo povekšati, samo tak si more miloščo srečne smrti sprositi. Kaj dobroga bi pa ve duše delale i kaj bi molile, da bi zadobile stanovitnost, srečno smrt? Na oboje odgovorim z rečmi svetoga pisma: * Ki mene najde, najde življenje i dobi zveličanje od Gospoda< (Preg. 8, 35.) pravi od božje Modrosti, štera se je včlovečila v Bi. D. Mariji. Ta zveličanje, večni žitek davajoča Modrost je Marijina vekomaj. K> zato Marijo najde, kak razlaga mati-cerkev, najde to Modrost, Sina božjega i ž njim srečno smrt, štera v žitek večni pela. Vsaka milost naime, kak včijo sv. očaki, skoz Marijinih rok pride k nam, milošča srečne smrti zato tudi. Slišajmo samo reči sv. Bernarda, ki pravi: >Bog nešče, da.bi mi kaj tneli, kaj ne bi skoz Marijinih rok prišlo,« jo zove za >delivko darov« i njoj veli: >Koga ščeš, zveličaš: od koga pa obrneš svoj obraz, se pogubi* (Ps. Virg.) Če ščemo zato posebno miloščo srečno smrti zadobiti, moremo brez henjanja tak moliti, ka mo stem Marijo častili, tak jo častiti, do mo jo mogli najti. Marijo najti! Kje i kak te jo iskali, da jo najdete? More mati biti brez deteta? Ne jeli. Pri deteti, pri Jezuši jo zato iščite, tam jo najdete. Znate, kaj je Jezus tistim pravo, ki so njemi naznanili, ka ga mati išče ? Poslušajte to! t In je roko stegno na svoje vučenike rekoč: Glejte, moja mati« (Mat. 12, 49.) Vučenike zove za svojo mater, ar 3 SO oni njegov navuk to je njega samoga glasili. Njegov navuk to je njega samoga, poslušati verno, pomeni zato najti Marijo, štera ga je od vseh svetnikov bole poznala i bole verno tudi nasleduvala. Tak častite zato Marijo, te jo najdete. Stalno molite njej ne čast i poslušajte po nje-nom zgledi Jezušov navuk pa ga nasledujte — i najšli ste Marijo, srečno smrt pa večni žitek ponjej. Nadale bodite stanovitno smileni. Sv. pismo v neštetih mestah pravi, ka smilenost smilenje rodi. -10. Psalm pa naravnoč pravi, ka je blaženi, šteri se smilUje ubo-gomi, ar ga Bog zato reši hudi den i njemi da pomoč na posteli njegove bolečine. Te hiidi den je smrti den, toga dobi rešenje i pomoč, ki je smileni bio. Zato pravi tudi sv. Hieronim: »ne pomnim, da bi kje čteo, da je što nesrečno mro, ki je rad opravlao dela smilenost i* (Ep. ad. Nep,) Zato je zvao tudi so Vincen': Pavlanski smilenost za vrastvo proti strahi smrtnomi. Oboje, stanovitno češčenje Marijino po poslušanji i nasledUvanji Jezusovih navukov i smilenost, to najvekšo smilenost,spunjava kotriga Marijine sedmčre radosti. Vsako nedelo posluša iz katekizma dvoji navuk Jezušov, se ravna celi tjeden po njem, časti po molitvi sv. čisla BI. D. Marija, moli za mirajoče, grešnike, pomaga pokojnim, zida matercerkev, podira pekel, spravla mir, odpravla greh. Je vekša smilenost? Keliko več je duša od tela, teliko več je duševna smilenost od telovne. I ravno to duševno rosiio kotrige na neštete duše svojih bratov i sestčr pa zednim opravlajo tiidi telovno, ar mrtvece pohajajo je-dino iz ljubezni ne pa za volo jela i pila. Naj pa poslušanje teh navukov Jezušovih, naj hasek njuvih molitev do koma pride dušam, se zatajujejo, brez šteroga nega prave pobožnosti, kaj v sledečem navuki razložimo i tret-jired, šteri tak veliko zatajUvanje i pokoro predpisujejo, če v to, malo zatajUvanje zahtevajočo driižbo ne more spraviti kotrig, se je posiišo; to naprej omenimo. Stariši, mladina, dečica moški i ženske, ne pozabite, Vera naš vči, ka si je srečne smrti ne mogoče zaslužiti, nego Bog jo samo tistomi dd, ki je smileni i rad moli brez smrt-noga greha. Najlepšo molitev, častenje Bi. D. M. i njeno nasleduvanje pa najvekšo smilenost skažuje, ki stopi v družbo Marijine sedmere radosti. Oh zato vas zovenio vse sem, ar bi radi vsem sprosili srečno smrt, večni žitek. Pridite, da srečno merjete. Molitev se nam posliihne, če k njej zatajii-vanje prikapčimo. „Pretrgajte srca svoja, ne pa oblačila svoja." (Joel. II. 13.) Židovje so si v žalosti, v pokori obleko pretrgavali, ne so se pa pobolšavali; zato njim veli dober Bog po sv. Joel proroki, ka se srce more pretrgati, ne pa obleka te je prava njuva molitev, štera njim Boga prinese. To je pa nam ravnotak povedano. Pokora, trplenje, zatajiivanje more začinoti naše molitve, te se posliihnejo, ovak ne. Ne verjete lehko to? Ne verjete, ka je istina, kaj sam Bog pravf v 50. Psalmi po sv. Davidi: „Potrto i ponižano srce o Bog ne odvrzes." (19.) Bog pravi, večna istina je: Stero srce je trpljenje, ponižanje potrlo, tisto bo uslišano. Molitev more z zatajiivanjom biti združena, te obrodi sad, nači nej. Vči nas na to Gospoda Jezuša Kristuša reč i zgled pa zgledi svetnikov. Marija, Marija, Marija, ponižno te prosim, vlej v nas duha zatajuvanja, ka mo znali ž njim moliti, naj se posliihnemo. Brez zatajuvanja molitev ne rodi sadu, kak brez vlage ne polje. Najvekša svedočba te trditve je lastno naše življenje. So se pobolšala vaša deca, i drugi, za štere že tak dugo molite? Se je potrla vaša spačliva natura, štera je že vam samin na tak veliko teškočo? Oj kelikokrat čiijem z vaših vust: zaman molim, zaman se prečišča- vam, Bog me ne posiiihne, Bog mi ne pomaga. Vi sami svedočite, ka so vaše molitve, vaša obhajila suha veka, na šteroj se je sad ne mogo dozoriti. Žalostna svedočba, ali istinska. Dosta se moli, malo se pa vsliši, zato ka se moli brez zatajiivanja, Gospodovo reč poslušajte, ne mojo, ta vam pravi, ka je to pomenikanje zatajiivanja zrok, ka se naše molitve ne posliihnejo. Evangelij sv. Mataja pri-povedava, ka je eden oča pripelao svojega sina, šteroga je obsedo vrag i ga strašno mantrao, ka ga je v vodo i ogenj tudi meiao, da bi ga Jezus zvračo. Jezus je pa ravno te ne bio tam, zato so vučeniki sami poskusili hudobo odgnati z mladenca. Bili so pa ti apoštolje, kak je Jezus sam svedočo od njih, zviin Judasa sveti ljudje, ki so nej meli smrtnoga greha, pa li jih je ne bogao hudi duh, ne je povrgo na njuvo reč mladenca. Kak je pa Jezus prišo, na edno njegovo reč ga je i sina zdravoga je dobo nazaj oča. Kda bi vučeniki pitali Jezusa, zakaj so oni ne mogli vraga zgoniti, njim je pravo: „ To pokolenje se ne iziene nači, kak z moiitevjov i postom" (Mat. XVII. 20.) To je, če ti duša ščeš, ka bi Bog tvoje molitve posliihno, ka bi hiidoga duha, to je grehe, da to so sadovi hudoga duha, odtirao od tebe i od drugih, za štere prosiš, moreš se poleg molitve še zatajiti. Pa kaj Gospod z rečjov vči, to potrdi tudi z svojim zgledom. Gledajmo ništeroga. Kda je on začeo svoje življenje i si je šteo apostole zbirati, je prvič šo v pus-tino štirideset dni se postit, pa samo zatem molit i tak te odebirat svoje ljudi. Sv. Pismo nam pravi: > Tu (v puščavi) je bio 40 dni in nikaj ne jo tiste dni« (Luk. IV. 1—-2.), in sZgodilo se je pa tiste dni, da je na goro $o molit in je pre-nočio v molitvi božjoj in kda je postao den, je pozvao svoje vtt-čenike in jc iz njih 12 izvolo, štere je tudi apostole i meniivao." (Luk. VI. 12, 13.) Vidite, kak veliko zatajuvanje je Bog prikapčo k molitvi: 40 dnevni post, zato je pa dobo tudi to milost, ka z med 12-ih se je samo eden znevero po lastnoj krivdi, da je milosti zadosta dobo, ka bi lehko veren ostao. Oj da bi dosta duš prišlo v nebo, če bi mi samo edne duše rešenje sprosili z med 12 z svojimi spokornimi molitvami! Pa lehko sprosimo večim rešenje, Če prikapčimo k molitvi kak Gospod, zatajuvanje. Kda je Gospod edinost proso za svojo matercerkev, kak nam sv. Janoša evangelij pripovedava, kda se je ta mila prošnja odtrgnola od njegovih viist: »Sveti oča, ohrani je v svojem imeni, štere si mi dao, da bodo edno, kak i mi« (17, 11.). te je to najvekše zatajuvanje prikapčo k svojoj molitvi; nastavo je najsvetejše oltarsko Svetsvo, dao se je za hrano, štera se potroši i sproso je po toj poti tudi tisto edinost, štere nema druga, kak jedino prava katoličanska maticerkev, ka vsi katoličana, šterekoli narodnosti so, verjejo edno i majo vsi sedmera svestva; druge vere se pa razcepajo i kalajo pa razpadajo da nemajo edinosti kak na priliko luteranska sama iz 300 vereizpoved, to je iz 300 fajt stoji, štere vse nači verjejo. Če bi srdniki združili k svojim molitvam tudi zatajuvanje, oj keliko srdov, nemira, svai bi se stavilo, kak blaženi mir bi kraluvao med družinami! Kda je Gospod na olskoj gori molo za nas i nam miloščo proso srečne smrti, je svojoj miloj prošnji rodovitnost dao z krvavim znojom, šteroga je tri viire točo tam. Ti bi pa rad srečno mro brez zatajuvanja? Ne de šlo, dragi moj, nej, Jezušove krvave skuzč ti drugo sve-dočijo, ti glasno kričijo: srečna smrt se ne sprosi z drem-lavov molitvov, z prenakrmlenim i prenapojenim telom, nego z težavnov molitvov, z britkimi prošnjami. Bi vam pravo to, ka so Jeruzalemske ženske samo te dobile odgovor od Jezusa, kda so jokale nad njim, i desni razbojnik samo te miloščo povrnenja, kda je trpo ž njim ? Ne, dojde naj; trpečega, mirajočega, krv točega Boga zadnja molitev naj kriči samo še v trda srca, v njih temni svet; »Oča odpusti njim, ne vejo, kaj činijo,tebi zročim svojo dušo« (Luk. 23, 34, 46). Te je.molo tak, kda je največ trpo i po toj molitvi se je dokončalo odrešenje sveta. I ti ščeš rešen biti brez zatajiivanja? Molitev je, jeli, pogovor z Bogom! Vsikdar je zato molila BI. D. Marija, ar si je vsikdar v najvekšoj pobož-nosti zgučavala z Jezušom. 1 tei njeni pogovori, te njene 72 letne molitve, joj meni, z kak britkoga morja žalosti so se zdigavale? Ne vete morebit, ka je njeno srce sedem tak britkih mečov prehodilo, kakših svet še ne vido i tudi ne bo? De mi vredno zato naprej prinesti pri pogledi na te grozne njene bolečine to malo zatajuvanie, ka je v čelom življenji ne jela mesa, vina ne pila, kak pravi razodenje čast. Agredske Marije! Muči duša moja, muči, mesenim, poželivim ljudem gučiš; oj da če je z sedmerim mečom prebodjeno tužno materno srce ne gene nato, da bi se vtipali tistoga čemera, žganice og-noti, šteri je posiišo čistočo, moj Bog, ne vupam povedati, v kelikih dušah, je zaistino zabadav gučati od toga, ka je Marija ne pila vina i mesa ne jela, ne gene to tak nikoga. Ktla mi ženske pokornoga tretjega reda te glas pošlejo, ka je njim malo na den pollitra vina spiti, i žganice pitja ostaviti teško, te jeli je zaman Jezusov i Marijin zgled pred nje skladati. Pa li včinim, ka mi je duž-nost, da mi sv. Pavel apostol pravi: >Jaj meni, če ne bom predgao«. (I. Kor. IX. 16.) Bom gučao i dale naprejnoso zglede svetnikov še, ka so molili z zatajuvanjem, naj de več nebeščanov svedočilo proti nam posvetnim, križa se boječim ljudem. Sv. Jožef se je vdeležo vsega Marijinoga trpljenja, zato pa vala njegova prošnja za njenov največ, štera je pa vsegamogočna. I V potrplivosti svojoj si bodete duše ohranili« (Luk. XXI. 19.) Tisti Jezus to pravi, ki vči, ka brez prošnje ne dobiti pri njem pomoči. Če ščemo zato svoje duše v oblasti meti i rešiti, molimo z zatajuvanjom. To najmenjše zatajuvanje je pa zdržati predpise družbe od Marijine 7. radosti. Čakam vas, hodite, naj svoje i vnoge druge duše rešite. List za deco. Dečica nekaj jako lepoga vam povem. Poglednite sliko, štera predstavlja vas i dobroga Je-zuša. Jeli kak veselo je gledati nedužno, malo deco pri Jezuši, pri tom najčistejšem, dobrom božanskom pastiri. Kda gledamo to sliko (kep), se nam vidi kak da bi gledali edno kupico rož, v šteroj so'lepo razcvetene i komaj se razpiiščajoče lelije. Razcvetena lelija je Jezus, kalajoči se bombleki (bateki) ste pa vi, draga dečica. Je ne to veselo, radostno, tolažljivo, iz srca kipeče, draga dečica? Vseh kraljov kralj, vseh gospodov Gospod, te naj- Pustite male k meni. lepši, te najbogatejši, te najmočnejši se poteguje za vas i vas k sebi zove, na svoja naročja potegne i ž njih ne pusti. Poslušajte, poslušajte, kak veselo doni njegov mili glas: »Pustite rftale k meni priti i ne branite njim; takših je nebeško kraljestvo.) (Mat. 19, 14.) Pa naj zvedite, zakaj vas te veliki Gospod zove, vam naznani On v svojem pismi, štero je dao po svetih možah pisati i štero se za Sveto Pismo zove zato, ka je njega, toga najsvetejšega Gospoda glas v njeni. V tom njegovom pismi se čte to od vas, draga dečica: »/ obimnovši nje i roke na nje položivši, blago s lov o jih je« (Marko 10, 16.) Kak srečni ste vi, draga dečica. Tisti, koga je neba i zemlja, ves zlat, vse ptice, sunce i mesec pa te milo migljajoče zvezdice, tisti, ki je posipao naše gredice z rožami, polje z siljern, gorice z trsjom, ki je napuno nebo z angelmi, šteri tak lepo znajo popevati, ka na njihov glas bi se vse nevole sveta naednok v najvekšo radost spremenile, pravim te Gospod zato zove vas, ka bi vas obimno, blagoslovo. Srečna dečica! Kda si jaz pokorno suzo zbrišem z oči h, ka sem več ne vreden na tom predobrom Jezušovom Srci kak nedužno dete prebivati, vas nezmerno milo i proseče poglednem, blažena dečica. Prosim vas z svojim milim pogledom: ne stopite dol z Jezusovoga naročja! Jezus var zato šče pri-sebi meti i blagosloviti, naj nedužni ostanete, o ne idite zato vkraj od Njega nikdar pa nikdar nej! Zakaj ne bi šli vkraj od njega? Zakaj vas ne pusti? Zato, draga dečica, ka ste vi tak lepi, tak sladki, tak ljubljeni, dokeč ste čisti, dokeč ste nedužni, dokeč velikoga greha ne včinite, ka Jezus vse omadleva po vas. Zlato sunce njemi pravi: Gospod, prebivaj v meni, vse te pozlatim, ne bom te žgalo; mesec njemi veli: Gospod, srebreni venec bom pleo okoli tvoje glave, ostani prime-ni; zvezde njemi pravijo: Gospod, svojo lepoto raztro- simo na tvojo pot, hodi po nas! Pa Gospod se milo zosmeje i njim odgovori: lepše je deteče srce, k njem se paščim, pustite me. Pa znaš, drago dete, kda je prišo te veliki i dober Gospod prvič k tebi i te stisno |k sebi pa blagoslovo? Kda si bilo k sv. krsti prinešeno. Tistikrat te je dragi Jezus na svoja naročja vzeo i te še zdaj drži na njih pa se veseli tistoj predragoj lepoti, štero ti je tedaj po-delo. Pri sv. krsti ti je dušo v tak lepo obleko zagrno, ka vsi kinči pa vse lepote sveta so v primeri k njej čarna tenja, prazna ničest. I ta tvoja draga dflševna obleka ie zato tak ljubljena njemi, ka je spletena ž njegovoga trpljenja. Ta oblačila so rejena naime z njegovoga razmesarjenega božjega tela i njegove od sunca čistejše, do zadnje kapljice na križi prelejane krvi. To prebridko trpljenje njemi ysele na pamet pride, kda štero dušico obleče v obleko nedužnosti pri sv. krsti i zatogavolo jo drži tak močno k svojemi Srci. Drago dete, ali zdaj pazi! Ta prelepa obleka se zna zgubiti, i če se zgubi, več te Jezus pri sebi nešče meti i ne more meti, mesto njego de te varvao vrag. Okoli sedmoga leta se v vsakom deteti zača buditi želenje po hiidom, prepovedanom. To je skušavanje, naj zgubiš, drago dete, obleko nedužnosti. Skušava te lastna natura, hudi duh i lagoji ljudje, pajdašje, pajdašice. Tei vsi so se zaprisegli, ka ti to lepo obleko vzemejo. Natura te vabi, naj se gizdaviš, si lakom no, parovno, Hudi duh te napelava, naj kaj grdoga gledaš, misliš, delaš; pajdašje pa, naj kradneš, lažeš, nespodobne guče gučiš, se njim smeješ. Vsi irijc tc pa skiipno napelavajo, naj ne moliš rado i dobro pa k sv. obhajili ne hodiš. Ubogo dete! Jezus vse tre-peče za tebe i ti po starišah, duhovnikah, vučitelah i drugih dobrih ljudeh, posebno pa pe tvojem angeli Ču-vari na vsako zapelavanje da mili opomin: ne bogaj za-peljivcov, ostani primeni. Ali siliti te nešče i ne more. On ti je dao prosto volo, naj moreš si plačo v nebi zaslužiti. Če bi te po sili vkraj držao od greha kak ti po sili z šibov od ponjave vkrajstiraš kure vsele, kda se njoj bližajo, ka bi zrnje jeli ž nje, te ti v nebi ne bi melo plače, ne bi si je zaslužilo. On te samo prosi i zadosta pomaga, naj zapeljivcom vuideš i si te najdragše obleke ne raztrgaš, je ne zgubiš. Če ga bogalo boš, — angelček ostaneš, če ga pa ne boš, vrag postaneš. Moj smi-leni Jezus, kak veliki razloček je te. Tisto pa, kaj ti Jezus narača, da ž njim njegovo ostaneš, je gosto sv. obhajilo. Njegov namestnik na zemlji, ki njegovo čast nosijo, so vas pozvali, draga, ljubljena dečica, da bi pogostoma pohodili Jezusa, se pogostci prečistili. Ga bogate? Hodite k Jezuši? Si krepite ž njim duše, ka vas trojni sovražnik ne dobi? Ljubljenci Jezu-šovi, draga dečica, povem vam, povem vam, ne vam je mogoče tiste lepe obleke na duši obdržati, če ne te radj k Jezuši hodili. Sovražniki vaši so premočni, vi pa preslabi, obladati je samo Jezus more, zato pa hodite, le hodite pogostci k njemi pri sv. obhajili ali prečiščavanji! Oj kak veseli glas, presladki glas za vas, draga dečica, ka vas Jezus zove, Jezus obimnjava, Jezus blagos-lcivia i On čaka vsaki den pri sv. obhajili, da bi vas ok-repo, ka vam ne de mogo vzeti nišče tiste obleke, štero vam je On pri sv. krsti dao. Veseli glas, nedužni agnječki Materecerkvi, angeljčki v človečem teli, leiije najlepše na zemlji, zvezde migljajoče pred božjim oltarom! Oj veselite se vašoj sreči i skačite od radosti pa priskačite če ne vsaki den, konci vsaki tjeden ednok dvakrat k Jezuši, ka nedužni ostanete. Ka mislite dečica, kaj je spametnejše? Beteg dovoliti i ga zatem vračiti? Ali ga pa preprečiti, nas se naj ne primle? Kaj je čednejše, dovoliti, naj se nam hiša vužge i jo te gasiti, pogoreno pa znova zi- dati? Ali pa ogenj taki v začetki pogasiti? Je ne bolje ptiča držati, ka ne vujde, kak pa zaletenoga loviti? Je ne modrejše zabraniti, naj se nam ladja ne razbije, kak pa sledkar ostanke z težavov i med nevarnostjov po vodi loviti? Vsi mi jeli pritrdite k tomi, ka je spametnejše beteg preprečiti, kak ga pa dovoliti i potem vračiti. Da jeli ne da se vsikdar zvračiti, kakšte dobra so zdravila i imenitni so zdravniki. Ravnotak je čednejše nej dovoliti, da bi se nam hiša vužgala, kak pa jo po ognji gasiti i znova zidati? Ž njov zna naime ves penez zgoreti i ne bomo meli občem jo znova spovati. Ka mislite zato dečica, kaj de spametnejše, če mi duhovniki i drugi vaši dobročinitelie pa gojitelje dovolimo, naj se prle pokvarite, pohiijšate, hudobni, vrajži gratate, ka mo vas te sledkar na pravo pot nazaj sprav-lali, ali pa če v začetki preprečimo vaš spadaj, naj an-gelci ostanete na Jezušovih naročah?De čednej, naj dopustimo, ka te pijanci, razviizdanci, tolvaji i samo zatem mo vas vabili nazaj na pravo pot? Jeli če bi tak mislili, bi vas strašno sovražili i bi naravnoč želeli, naj vi v pekel pridete. Toga pa vari nas Bog. Zato pa, da sami vi, draga dečica, sprevidite, ka je bolše, naj zdaj pazimo na vas, kda ste še pri Jezuši, ka ga ne zgubite, kak pa, da bi vam zgubljenoga pomagali goriskati, bogaite nas, kaj bomo vam pravili. Najvekši vaš sovražnik, šteri podmuljeno, zahrbtno podkapa vaše zveličanje, je vživanje. Te bes vas nape-lava: kadi, pij, delaj, kaj starejši. Če te ga bogali, si po vini, pivi, žganici, teji, tobaki spravite čemer v telo i v dušo, šteri vas zastrupi na obojem. Zastrupljena, zagif-tana reč pa prejde. Prejde zato vaše telo i vaša duša tudi. Oboje oslabi i se prevrže telo v rani grob, duša pa v rani pekel. Opojne pijače i tobak pri mladini rodijo nečistost na diiši i jetiko na teli. Oboje smrt trosi, nečistost za dušo, jetika za telo. Družba Marijine sedmere radosti je vrastvo proti tomi čemeri. O draga, preljubljena slovenska dečica, pridi pod njeno zastavo, postani kotriga njena, naj boš živela v teli i duši zdrava, nevražena na Jezusovom krili vsikdar. Kaj pa ta družba žele od tebe, drago dete? Nekaj veseloga. To, ka bi ti vsako nedelo zmolilo sv. čislo Marijine sedmere radosti za mir, ka bi ti atek hitrej prišli domo, za duhovnike, ka bi vnogim dušam pot do Jezusovoga Srca odprli, vnoge iz strašnoga ognja vic rešili, vnogim mirajočim blaženo smrt spravili. Kolikim dtišam boš tak pomagalo, telikokrat si povekšaš ljubezen Jezušovo do sebe i z tem plačo svojo nebeško. Zmoliš po čisli tudi eden Očanaš za namestnika Jezusovoga, svetoga očo, rimskoga papo, ki zdaj tak veliko žalost nosijo v svojem srci i 7 Zdravimarj na čast tistomi veselji, štero tvoja najbolša mati nebeška, BI. D. Marija v nebi vživa i v štero tudi tebe željno čaka, ki si njeno dete. To lehko zmoliš kjekoli; na paši kak lepo bo to po leti zmoliti! Po molitvi prečteš dvoje pitanje iz katekizma z razlagov vred, vsako nedelo drugo, kak tO v listi vsele najdeš, zatem pa čti kaj z Marijinoga Lista. To vse naj .duže ne trpi kak edno viiro. Sme se zmes, ali na konci tudi edna lepa Marijine pesem zpopevati. Kak veselo do te ptičice poslušale, po ieti, drago dete, kda z pajdaši ali pajdašicami vred zdigneš svoj nedužni glas Mariji v čast. Še one do za vami spevale i rože do še lepše dišale. More se vas pa združiti štirinajset ednoga spola, to je samih dečkecov i samih deklic, ki se v te namen blagoslovite od duhovnika. Do 16-ga spunjenoga leta, naj vašo nedužnost nikša nesreča ne doide, ne te pili nikše opojne "pijače i ne te kadili. To je začimba na molitev. Neslana hrana, z kakste fine reči je narejena, nema tčka, ravno tak ne molitev brez zatajuvanja. To malo zatajuvanje darujete dobroj iMateri nebeskoj, naj vam najlepši obleč na duši obdrži. Oj kak veselo se je v te namen zatajuvati! Ce mrtvece pohodite, ne te tam jeli i pili, nadale na krmino ali trobino ne te šli, ne te plesali; vse to obečate i zdržite Mariji za nebeško plačo. Zdaj pa ešče nikaj jako veseloga. K Jezuši te tudi šli po dva — po dva ali po dve — po dve sedemkrat na leto, na dneve Marijinih sedmerih radosti. I kda te tč dneve šli, te te po njih jeli še dugo, jako dugo, do dril-goga goda pali hodili, kda te li mogli, naj Jezus vas nikdar dol z svojega krila ne pusti! Če bi pa mreti mogli, te pa oprosite svoje domače, naj pri vašem mrtvom teli se moli, ne pa je i pi je; krmino zabranite, naj Jezus veselje ma nad pobožnov molitvov za vašo dušo se op-ravljajočov. Dečkeci in deklice, z žarečim srcom vas čakamo v tv družbo, oj pridite, pridite, postanite podlaga novoga pokolenja, vogelni kamen čiste i 'trezne pa tak bogaboječe mladine, štera zraste v poštene može i žene, naj se nadomestijo reški po boji napravljeni z narodom iskajočim nebo, ne pa pogftbljenje. Kak naj detece Jezusa k sebi žele?*) »O zavrženi, osramočeni i od vsesa sveta odtirani Jezus, pridi k meni, jaz te iz srca rad vzemem v svoje srce, naj te konči malo pomirim za tisto sramoto i raz-žaljenje, z šterim si se pred celim svetom napuno. Pridi ti najlepši med človečimi sini! Ti ljubeznivreden zaročnik duševni, pridi v moje siromaško srce! Pridi živi kruh nebeški i okrepi moje slabo srce! Pridi ljubezniva svetlost i prehodi moje temno srce! Kralj src stopi doli v moje zdihavajoče srce, naj je kak njegov vodnik vodiš, kak njegov čuvar čuvaš, kak njegov kralj vladaš i kak nje- *) Pnslao nam etlen vojak za vas. gov zarotnik v blaženost spraviš. O Jezuš, Bog mojega srca, ki si mi moč, hrana, pitvina, bogastvo, poštenje, ki si mi vse, ti se nateliko zniziš, da k meni ščeš priti i se mi popolnoma ščeš prekdati, — glej, jaz tudi, jaz tudi se tebi darujem brezpogojno na vse večne čase!< »Vidva pa, Preblažena Dev. Marija, Mati mojega Jezuša i sv. Jožef, čuvar mojega Jezuša, prosita njega, naj me nikdar ne zaptisti, naj me nikdar dol z svojega naročja ne dene, naj nikdar smrtno ne zagrešim, nego sem vreden vsikdar vajno dobro dete biti njegovomi Srci na najvekšo tolažbo.« Kaj bi rada znala edna deklica. Babica so včili vniikico na desetere zapovedi. Oda so njoj razlagali, ka Boga mora više vsega ljubiti, jih je pitala: Kaj j« to: više vsega ljubiti Boga? Babica njoj odgovorijo, ka to tetiko pomeni, ka Boga more raj mati, kak vse drugo na sveti. I od te vure mao se je deklica dostakrat obrnola proti nebi i pravila: »Dober Bog, jaz te raj mam, kak ateka pa mamiko, raj kak babico, štera me včijo i raj kak vse stvari i vse rožice.« — Mej Jezusa raj kak vse na sveti, drago dete, to je njegova zapoved. Kak postavi dete najlepši nagrobni spomenek svojim starišom ? Viktorija je bila hči siromaških starišov. Pred ednim letom so njoj pokopali dobro mater, štere je v gorečoj detinskoj lubezni nej mogla pozabiti. Vsaki den je šla na njeni grob pa je tam dugo klečala i molila. Eden den je pravila Viktorija svojemi oči: »Kak lepi nagrobni spomeniki so na pokopališči, naša mati pa majo tak prosti, leseni križ na svojem grobi. O, Či bi jaz bila bogata, kak dragi spomenek bi njim dala napraviti!« »Liibo dete,« odgovori oča, »čeravno si siromaška, zato lehko postaviš materi pa meni lepši spomenik, kak so tisti, šteri stojijo na pokopališči. Živi vsigdar po navu-kaj svete katoličanske cerkve, kak sva te včila z materjov Tak te Bog blagoslovi, pa ostaneš dobro, pobožne dete, kak si dozdaj. To bo najvekša čast za tvoje stariše. Ludje, ki bodo te poznali, bodo pravili: »Viktorija je mela za pravo istino jako dobre, bogaboječe roditele, zato je tak lepoga obnašanja.« Vidiš, drago moje dete, ta sodba, štera bo se opirala na tvoje življenje, bo za naj lepši spomenik, kak pa mrtev kamen, naj bi ga napravo tiidi te najslavnejši umetnik.« Viktorija je očo dobro. zarazmila, 5 .svojim jakostnim živlenjom jc postavila dobrim, roditclom najlepši spomenik To je bio spomenik dobre zgojitve. Pot v nebesa. Kak težko je potniki, šteroga silno delo zovč na kakše mesto, kam more priti po vsakoj ceni ob določe-nom časi, či se na svojem potiivanji v logi zgubi, da ne ve kam bi šo. Šče težavnejša je takša zamiida mladenci, gda zvedi, da so oča i mati na smrtnoj posteli, pašči se domo, da bi jih še zadnjikrat žive vido, ali zablodi pravo pot i po dugih i neznanih krajeh trati dragi čas. Tudi mi smo popotniki v večno domovino, kam moremo priti v pravom časi, znabiti prle kak mislimo. Duga i važna je ta pot; ar tii se ide ne le, da bi pali vidili svoje drage, ki so šli pred nami v večnost, tiidi ne za kakši mali dobiček ali zaslužek, nego ide se za imanje večnoga Boga, ide se za nebeško korono. Kak vesela i tolaživna je teda gotovost, da smo na pravoj poti, štera nas pela naravnost v nebesa. 1 to gotovost mamo pravoverni krščeniki. Mi pož^ namo pot v nebesa i znamo zastalno, da je prava. Znamo pa tudi, gda jo zgrešimo i gda se je držimo. Sam Sin boži, ki je iz lubezni do nas stopo na zemlo i nam z svojov krvjov zasliižo nebesa, nam jo je pokazao. Na njega se pač smemo zanašati. »To je moj liiblčni Sin,« se ja čulo z nebes, »njega posliišajte.« (Luk. 9, 35.) Ka pa pravi Sin boži od poti vnebčsa?On pravi: »Jaz sem pot, pravica i živlenje.« (Jan. 14, 6.) »Zaistino,« piše sv. ' Peter, »pozvdni smo ne le v njega vervati, nego tiidi po njegovih stopnjaj hoditi.« (I. Petr. 2, 21.) Sv. Peter je Čiio tč navuk iz viist Jezušovih, ki njemi je velo: »Hodi za meno.« (Jan. 21, 19.) Hoditi za Jezušom Kr'stušom, to je pot, štera vodi v nebesa. Kristuš je podoba, štero nam je oča nebeški dao v te namen, da si prizadevamo, njej podobni postati, to je, da Kristuša naslediijemo, svoje obnašanje popravlamo i tak svoje živlenje po njegovom ravnamo, stoplemo po poti mira proti nebeskoj domovini. Ali ne po pravici, da mi, ki smo od Kr'stuša dobili imč, tiidi po KristuŠovom zgledi živemo? Gospod nas je iz lubezni zvolo, da hodimo po njegovih stopnjah i da bodemo njegovo izvoljeno i posvečeno liidstvo. Sin boži je zato stopo na zemlo, da bi nam pokazao, kak naj hodimo v nebesa. »Jaz sem pot,« veli on, »Jaz sem svetlost sveta, što hodi za menoj, nc hodi po tmici, nego bo meo svetlost živlenja.« (Jan. 8, 12.) 1 ar nas po zastoplenji v nebesa ne zapiisto kak sirote, brez vsake pomoči, nego je pri nas vse dni do konca sveta, da nas podpira z svojov miloščov, nam pač ne težko ga naslediivati, posebno ar nas vleče k njemi sama liibezen. »Pridite k meni vsi, ki se trudite i ste obteženi, jaz vas bom poživo; vzemite moj jarem na sebe i bo-dete najšli pokoj svojim diišam; da je moj jarem sladek, i moje breme je lehko.« (Mat. 11, 30.) To zvanje Kr'S-tušovo nas osrčiije i razveseluje i v zbuja v naših srcih 4 hrepenenje piti iz kupice, iz štere je on pio. Nasledii-vanje Jezusa Kristusa je teda kak nas vera vči, jedi na pot v nebesa. Naj že bo človek što koli, či njegovo živ-lenje ne podobno Kristusovomi, ne pride v Kristusovo kralestvo; ta podobnost s Kristusom je mera, s šterim se meri naša jakost i pobožnost. I nišče ne pride k Oči ovak, pravi Kristus, kak po meni, to je mene nasleduvajoč. On je pot, ki pela v živ-lenje; zato more naše obnašanje biti povsem podobno njegovomi obnašanji; Bog nas je naime odločo, da bomo ednaki podobi njegovoga Sina. Kak silno ta pravica človeka vspodbiija, naj nasle-dujemo Kristusa, dokazuje sledeča dogodba iz živlenja sv. Frančiška Ksaverija. Te svetnik si je na vso moč prizadevao, da bi spreobrno nikšega bogatoga Portugiza, ki je meo ovak krščansko vero, pa ne krščansko živ-lerije. Posvetno veselje, kratkočasje i telovna poželivost so ga tak omamle, da od spreobrnenja ne šteo niti reči čiiti. Oda je Ksaver, ki njemi je bio oseben prijateo, od njega slovo jemao, njemi je pravo te reči: »V spomin vam dam te presvet, ne pozabite ga: Premišlavlite večkrat sami pri sebi dve reči: »Jezuš i jaz.« Za nikeliko časa je bio Portugiz pri svojem prijatelj na obedi. Na-ednok zagledne na zidi veliki križ s Kr'stušovov podo-bov, ar tisti čas so tudi bogati imenitni liidje meli križe v svojih hižaj, nego dnes den je pa vse nači, največ bo-gatcov se sramuje križa, raj majo nespodobne podobe obešene na steni. Gda je te mož kak sem prle pravo, zagledno križ Kristušov, spomno se je včasi reči, ki njemi je Ksaver preporačao tak živo, naime: »Jezuš i jaz.« Moj Bog, si misli, kakši razloček je med Jezušom i med menov. Jezuš siromak, jaz pa bogatin; Jezuš v trplenji, 'jaz pa v veselji; Jezuš na križi, jaz pa pri pojedini; Jezuš je mro za mene jaz pa ne živim za njega; Jezuš misli na mene, jaz se pa ne brigam za njega; Je- zuš ide s križa v nebesa, jaz pa," — tu nikak ostrmi. Žalost ga prime, neba i pekeo njemi stopita pred dušo, on spozna, da se loči pot njegovoga živlenja* kak noč i den od tiste poti, štero nam je K^stuš pokazao kak je-dino, ki pela v živlenje. On čiije glas milosti, se obrne k Bogi še med obedom, začne odzdaj ovak v tistom stani, ali po krščansko živeti, i dosegno, ka je želo, lstus liibo svojo cerkev i sam sebe dao za njo.« (Ef. 5, 25.) Kak imenitna je ta podoba! Kak nam sv. evangelij kaže, zakon je v celo drligačnoj svetlobi. Vendar je gola istina, štero vči t Udi sv. apostol, da je v tom stdni žmeče srce jedinomi Bogi posvetiti, kak pa v deviškom. Či pa Bog to zvezo, štero nikša posvetna moč ne moze razbiti, z smrtjov moža ali žene raztrga, i dovec ali dovica zadovolna s prvim zakonom, ostane v vdovskem stani, da bi leže služila Bogi i doseg-nola všišo stopnjo popolnosti, teda pravimo, da takša duša hodi po ovinkih prešnjega stana v nebčsa. Tudi na toj poti nahajamo bliščeče zvezde velikosti. Na priliko: sv. Moniko, sv. Frančiško Šantalsko, sv. Lizo, sv. Hedvigo. c) Trnjava pot. »Sto je vživao prepovedano vesčlje,« prdvi sv. Gregor, »naj se zdrži dopiiščenoga. Sto je vgrehi živo naj merjč v pokori.« »Či se ne spokorite,« pravi Gospod, »bodete pogubljeni.« (Luk. 13, 8.) Za liidi teda, ki so po dugoj lehkomišlenosti ali po hudobiji zablodili na pregrešne poti, ne druge pomoči kak nastopiti pot pokore. Srečen človek, ki po dugoj i pregrešno) poti začuje boži glas, ki njemi vedno doni na srce. Srečen je, što začiije bože zvanje, spozna svoj greh i zdih&vle k nebčsam za odptiščenje. Spunile se njemi bodo reči sv. pisma, ki pravi: Če se hudodelnik spokori, svoj greli zapusti i vse zapovedi spuni, teda bode živo i ne merje. (Ec. 33, 11.) I njegovih hudobij se ne bom spomni jaz bom njegove grehe vrgeo za hrbet, v globočino morja jih bom potopo.« (Iz. '43, 25; 38, .17.) Sto zapusti očino hižo, naj se povrne po drugoj poti v njo. To je pot pokore; trnjava je ovak i nasladnomi človeki jako protivna, ali ona je puna rajskoga veselja.'»Spokornik,« govori sv. Auguštin iz svoje izkušnje, >je zmirom žalosten,« ali to žalovanje je vretina veselja.« Sladkejše so suze njegove žalosti, kak vse veselje toga sveta. Ar one so suze lii-bezni, suze hvaležnosti, suze sladkoga vupanja, priti po trnjavoj poti v imanje neskončne dobrote. d) Tolvajska pot. Predrzne tolvaje nagible kinč, ki je v trdom, na vi-sokoj pečini zozidanom gradi zakopani. Radi bi ga dobili, a po navadnoj poti ga ne morejo. Gledajo teda, kak bi po strmnih stopnjicah priplezili do vrha pečine i tak prišli do kinča. Ali nevarno je, voska'je pot, ki vodi k strm noj pečini i strašni prepadi zijajo okoli nje. Jaj njemi, komi se poškali, — i to je nevarnejše vnoči, — za njega nega več pomoči. Štokoli spadne v to globočino, ga nega več nazaj. I z vekšega ki plezijo po toj poti, se pogrozijo v jamo. Ne je li teda v nebokriceca predrznost podati se v takso nevarnost, či bi tudi stalno znao, da kinč odnese? Takši predrznež je grešnik, ki odlaša pokoro na smrtno voro, ar po tolvajskoi poti misli pleziti v grad, ki je na visokoj gori, kje je zakopani kinč večnoga živle-nja. Srašna je nevarnost, brezi dna je prepad pod njim. Edna sama kriva stopnja je gotova smrt; i smrt je večna. Sto i sto je že požrla ta jama, vendar prilazi tudi. po tolvajskoj poti še ništeren v nebesa. Spreobrnitev na smrtnoj posteli je ne gotova reč; zato piše sv. Auguštin Jezus pri Jakobovom stiidenci naznanja Saniaritanki, ka je On zveličar sveta i on raa tisto vretino, Štero, ki de pio, ne de več žejao, nego meo de večno življenje. — Ta vretina teče iz sve-toga tabernakla. Ki se rad prečiščava, čuti v sebi moč te vretine. od desnoga razbojnika Dizma, ki je v zadnjem zdihdvanji naišeo milost nam v karanje: »Eden je, da ne z dvojiš, ali le eden je, da preveč ne zaviipaš.« e) Deviška pot. Pot, po šteroj hodijo device v nebčsa, je ovak voska, kak brv prek bistre vodč; ali ona je delo lubezni, zato je povsem varna. Či preti nevarnost, njoj je lehko zbe-žati, v tmici pa sveti lUč sv. vere. Ta pot vodi k Jezu-sovomi Srci. Sv. Paveo pravi: >Što je brezi žene, skrbi za to, ka je Gospodovoga, kak bi Bogi dopadno; što je pa oženjeni, skrbi za to, ka je posvetnoga, kak bi se ženi dopadno i je razdeljeni... Ravno tak devica, ki ne ožen-jena, misli ka je Gospodovoga, da bi bila sveta na diiši, i na teli; štera je pa oženjena, misli na to, ka je posvetnoga, kak bi se moži dopadnola.« (I. Kor. 7, 32, 34.) Čiravno je Knstuš deviški stan samo preporačao i ne zapovedao, izvolilo si ga je vendar od začetka krščanstva do dnes na miljone ludij. Lubezen do Knstuša, gda se v srci vužge, gori močnejše od vsake druge 1U-bezni i viipanje po deviškoj poti priti v nebeško svetišče, polejša vsako težavo i srce s silov vleče k sebi. Zato računa katoličanska cčrkev vsa stoletja dosta mladčncov i deklin, ki so vdeviškom stani ostali, vsako posvetno lii-bezen sovražili, ar so srce, krv i živlenje posvetili lubezni do Knstuša. f) Pot časti. Čudno mišlenje ltidje majo za volo časti. Či se komi pripeti, da ga je što z najmenjšov rečjov razžalo na časti, pozove včasi svojega nasprotnika na dvoboj, ga štrli, prebodne ali pa smrtno rani, ar misli ka je stem rešo svojo čast. Za edno iskro posvetne časti se podajo ltidje v nevarnost biti obsojenim od Boga v večno sramoto. V mišlenji, štero majo ladje od nas, ne smemo nigdar iskati časti. Prava čast je. služiti Bogi, krdli večnosti. Sto išče to čast, tisti de povekšan v nebčsah, či ga tudi celi svet zaničuje. Po toj časnoj poti so hodili svetci. »Oni,« kak pravi sv. Paveo, »se neso srainiivali evangeliuma.« (Rimi. 1, 16.) Dobro so znali, komi veriejo; zato so nardvno spoznali, da je Kristuš njih krdo, sv. evangelij njih vodilo i da je katoličanska cerkev njuva mati. I po toj poti more vsaki krščenik hoditi proti ne-bčsam; Kr'stuš pravi naime: »Sto me zataji pred liidmi, tistoga tudi jas zatajim pred mojim Očom. Sto me pa spozna pred ludmi, tistoga spozpam tudi jaz pred nebeškim Očom.« (Luk. 12, 9.) Sto teda to spozna z rečjov i zdjanjom, stople po poti časti proti nebeskomi krdlestvi. Te poti so se od nigda držali vsi goreči katOličanski krščenicje. Spunjavati naravno postavo, štera je zapisana v človeče srce, ali pa bože zapovedi, to zdrži tudi pogan, nevernik i krivo-verec. Ne krasti, ne ogrizavati, ne prazniivati, to so tudi družbene jdkosti, ki se dajo spunjdvati tudi brezi gledanja na bože i cerkvene zapovedi. Ali poleg božih zapovedi tudi cerkvene z dečinskov prostostjov spunjavati i sv. cerkvi v vseh, tudi najmenjših rečeh biti pokoren iz lu-bezni do Kristusa, ki je velo: »Sto cerkvi ne posluša, naj ti bo kak nevernik i očivesen grešnik,« (Mat. 18, 17) to more samo katoličanski krščenik. Mati pravijo: »Deca,« dnes bomo jeli to ali ovo; v nedelo mo šli vsi vkiiper vcerkev; te pa te mo šli k spovedi. 1 deca odgovorijo: »Ja, mati ka šččte, "Vse naj se zgodi naskori, vse včinimo, ka nam zapovete.« —- To so reči, to je znamenje, po šterom se katoličanski krščenik loči od driigoga ludstva. Iščimo to čast v tom, da naravnost pred vsem svetom spoznamo, da smo pokorna deca matere, katoličanske cčrkvi. To je pot časti. Či zvesti časa rov sluga ali batriven vojak za svojo zvestobo od svojega casara dobi svetinjo ali zlati križec, ali de ga sram te kinč sveti pokazati, ali je ne veseli takše slovesnosti, gda z svetlov zvezdov na prsah more stopiti v javnost? Takši križec I^ristušovoga reda, takša svetinja je naša pokorščina i zvestoba do materč-cerkvi. Ona je najsvetlejša zvezda, štera se more na prsah pravoga krščenika svetiti, i prečastno znamenje, po šterom se loči katoličanski krščenik od drugih, ki toga imena ne nosijo. I jaz naj se ga sramujem? Ali naj ne bo dosta več moj ponos i moja čast, hoditi po toj poti časti ? Za-istino, celo neverniki ne morejo odpovedati ludem, ki so pravoga značaja, poštiivanja. i kak ne bi tiidi ta zvestoba živa zastava večnoga živlenja bila? Eden bogateč pa slab krščenik, zroči svojega sina pobožnim duhovnikom v šolo i izrejo. Okoli svetkov pride dečkec domo. Oda njemi pri obedi na postni den prinesejo meso, se ga dečak ne tekne. Oča njemi za-pove, ka more jesti. Ali dečak odgovori: »Kaj, dnes meso jesti? To pa vendar ne, to bi bio smrten greh, tak nas gospod vučiteo ne včijo. To pa nigdar ne smen, raj od štere druge jestvine več vzemem.« — »Ne dečko !< z breči oča, »či mesa ne ješ, tudi driigoga nedobiš — odidi od stola v drugo hižo. < Dečkec je bogao i odišeo. Ali lubeče matere srce ne da, da bi sinek bio brezi obeda. Skrma njemi prinese jesti v hižo. Ali dečak se brani rekoč: »Ne, liiblena mati, da bi dnes meso io, kaj takšega bogati ne smem, ar neščem Boga žaliti; jesti ne to pa lehko včinim. Zahvalim se za vašo lubezen; jaz ščem i morem bogati, ka so mi oča zapovadali.« Mati vsa gen-iena pove vse oči. Vroče suze se njima vlijejo po lici. Oda oča na konci šolskoga leta dečaka domo pripela, pravi vučiteli: »Moj dečak me je pali spreobrno v krščenika.« g) Pot gorečnosti. Po toj poti so hodili sv. apoštolje. Njih zgled morejo naslediivati vsi vučitelje, duhovniki i oznanuvalci sv. evangeliuma; i vsaki krščenik obojega spola, ki davlejo lustvi lepi zgled, so ravno lak oznanuvalci sv. evangelija, delavci v goricah Gospodovih i pomagajo rešiti dtiše, štere je Kristuš odkiipo z svojov krvjov, h) Pot krvi. Ka nam pripovedava zgodovina od sv. Simforozije i njenih sedmerih sinov, ravno to svedoči sv. pismo z gen-livov rečjov od edne druge matere, štera je mela tudi sedem sinov. Preganjalci jih silijo, da naj zatajijo vero i prelomijo bože zapovedi; ali mladenci vsi glasno odgovorijo, raj merjemo kak bi pa Bogi neverni postanoli. Že je šest sinov nazoči matere prestalo krvavo smrt; te pride vrsta na najmlajšega i najlubšega. Srditi hohar je mislo, da materi srce poči od velike britkosti. Zato jo sili, naj nagovarja dete, štero je vse obliibe zametavalo i štelo mreti po zgledi svojih bratov, kak bi zatajilo vero. Gda vidi moke, štere čakajo dete, se mati znabiti vendar da pregovoriti, da bi zadostila želom hoharovim; ona stopi k vojemi Itiblenomi deteti. Stoj o nesrečna mati! Či dete pregovoriš, da zataji vero, ga rešiš ovak časne smrti, pa njemi nakopaš večno. O ne hojte se; ženska je junaškoga srca. Poslušajte, ka pravi deteti. »Moj sin! Zarotim te pred živim Bogom, zgledni se v nebo i nig-dar. se ne boj hohara. Zdigni li oči proti nebesam, i muk i bolečin te ne de groza. Zgledni se v nebo i zvest os-. taneš postavi Gospodovoj, premagao boš smrt i doseg-neš večno krono. Zgledni se li v nebo, kratka de tvoja moka, ali večno de tam veselje. V nebesah se bodeva vidila.« (II. Mak. 7, 20.) Dete prelije krv, merje, mati pa, i — pristavla sv. pismo, — je močno dušo prenesla, da je nazoči nje sedem sinov prestalo krvavo smrt, zavolo viipanja, štero je mela v Boga. Nazadnje pride še ona na vrsto. Ta pot se imenuje pot krvi. Na miljone liidi, možov i. starcov, dece i devic je že hodilo po njej. Nebeška sreča ne nigdar predraga! i) Pot križa. Po toj poti je hodo sam Kristuš: Sto toda šče biti njegov vučenik, naj vzeme križ na svoje rame i naj hodi za njim. Križ nositi se ovak človeki mrzi. Ali blaga mi-seo, da se pride po poti križa najleži i najhitrej i brezi nevarnosti v nebesa, tolaži vsakoga, ki po njoj hodi, dr njemi osladi vse težave. Pot v nebesa, štero nam kaže sam Jezus Kristus, je pač najvaruejša, ve on sam pravi: »Jaz sem pot, pravica i živlenje.« (Jan.. 14, 6.) »Ali ne bilo potrebno, da je Jezuš trpo i tak šo v svojo čast?« (Luk. 24, 26.) Ci se najmre nad zelenim lesom to godi, ka se bo godilo nad suhim?« (Luk. 23, 31.) Zato je Bog od nigda v starom i. novom zakoni vse vsoje liiblence, še celo Marijo, nebeško kralico, vodo po trniavoj poti, jih s križi obiskavao i skušao. Ar smo grešniki, moremo trpeti svojo kaštigo, prle kak stopimo v nebčsa. Ali ne bole, svoj križ tu na zemli z vdanim srcom prenašati, kak pa v vicah svoj dug plačuvati? »Zaistino neskončno leže je,« pravi sv. Pacijan, »očistiti se grehov z vodov pokore, kak pa z ognjom.« Po križnoj poti prideš naj hitrej do svojega čila i konca. Pobožen Baltazar Alvarez imenuje pot križa poštno cesto, britkosti pa bistre poštne konje — Sv. Augustin jih imenuje nagle ladje, gredice, lestvice, po šterih se pride naravnost v nebčsa. Zato md razsvetleni krščenik križe i težave le za milost i dokaz bože hubezni. Bog nam je pošila vsaki' den, da nam ne bi menjkalo po-močkov, Kristuši podobni postati i njega posnemajoč potiivati proti hebesam. Naj ti bo teda o krščenik, tvoj križ vsigdar v velikoj časti. Nigdar ne zapuščaj prilike, nabirati si s potrpežlivostjov vnogo zasluženja za nebesa. V ednom samostani sta živeli dve devici v najlepšoj sesterskoj lubezni. Edna je bila nikelko pri letah, druga pa v cvetečoj mladosti. Ar je starejša bila vučitelica i odgojitelica mlajše, jo je mlajša kak svojo dflhovno ma- ter častila i liibila. Po dokončanih treh letih samostans-koga gospodarstva, stopi starejša nazaj v vrsto sester ar je dobila službo za dvorjenico pri betežnikah. Ta služba je bila za njo težka, potožila je svoje težave mlajšoj sestri, štera se včasi ponudila, da šče opravlati to službo mesto nje. Za nikelko dni se je senjalo mlajšoj sestri, ka je vidita Jezusa križ nosečega paščiti se za starejšov sestrov, štera je pa pred njim bežala. Na to pa pristopi mlajša sestra, ka bi odvzela križ svojemi zveličiteli. Drugi den, gda si je nišče ne mislo, je prednica razdelila samostansko službo i zroči mlajšoj sestri ršvno tisto, štera je bila starejšoj pretežka. Oda je starejša sestra zvedila, ka se je mlajšoj senjalo, včasi spozna, da merijo senje na njo. Štera teh sester je bila srečnejša? j) Strmna pot v nebesa. »Nebeško kralestvo silo trpi i le silni ie na sebe potegnejo.« (Mat. 11, 12.) Što se najmre zatajuje, brzda svoje strasti i z miloščov božov kroti svoje telo \z lubezni do Boga, tisti hodi po strmnoj poti v nebesa. Včasi vzdigne edno samo junaško delo človeka na visoko stopnjo pobožnosti, ali kak pravi sv. Ignacij, »edno junaško delo je vreč vredno, kak jezero vsakdenešnjih pobožnih vabil.« Karo! XII., sloveči švedski krao, se je navčo v mladih letah pijanosti tak, ka je v vini včasih celo pamet zapio. V takšem stani je eden den napadno svojo mater z jako razžalivimi rečmi. Druge den, gda se je strežno, ga opomni eden prijateo, — redki zgled odkritosrčnosti do krdla, —- britkosti i žalosti, štero je prešnji den napravo z nespodobnim obnašanjom svojoj dobroj materi. Karo! mirno posluša svojega prijatela i gda njegove reči resnobno i z genlivim srcom prevdari, zakriči: »Prinesite mi kanto vina i kupico.« Zgodilo se je. Karol vzeme kanto v roke, ide k svojoj materi pa veli: »Mati; včeraj sem vas jako razžalo, jeli bdr?« Na to. nalije kupico z vinom i jo v nazočnosti matere sprazni do dna, rekoč: »Mati; to je moja zadnja kapla vina, to i nigdar več, či sto let živim.« Pove i ostane mož reči. Jeli, to je junaštvo? Edna gospa je mela jedino dete, štero je lubila nad vse. Dete zbeteža. Žalostna mati prosi i prosi Boga, naj njoi ozdravi dete. Jako veliko daritev obeče za to dobroto. »Či ga ozdraviš, veli Bogi,« ga nigdar več ne kužnem. « Ona dosegne, ka je prosila i ostane pri reči. — Ali je ne to junaštvo ? Sv. Frančiška Šantalska, gda je bila še bogata gospa, je vzela ednok ednoga betežnika pod svojo streho. Bolezen toga betežnika je pa bila tak odurna i smradliva, da so se vsi slugi zbojali, njemi dvoriti. Pa ka včini sv. Frančiška? Sama prevzeme to skrb, njemi dvori več me-secov, dokeč ne v njenom naročji zdehno duše. — Jeli, to je junaštvo? Edna dovica je jako prosila sv. Pavlina škofa, naj odkupi njenoga edinoga sina sužnosti. Pavlin pa ne meo nikaj svojega, vse je že med siromake razdelo. Ka vči-nite škof? On sam je šo v sužnost za mladenca. Jeli, to je junaštvo? k) Vzlet lubezni. »Lubi«, pravi sv. Auguštin, »pa delaj, ka ti je vola.« Čistoj i svetoj lubezni do Boga ne more nikaj proti stati. Vera mine, viipanje vgasne, samo lubezen ostane. Sto razmi to visoko vučenost, liibiti Bog nad vse, iz vsega svojega srca, iz vse svoje diiše i po vsoj pameti, kak ga je lubila sv. Magdalena, sv. Terezija, sv. Katarina, sv. Neža, sv. Ignacij, sv. Auguštin i sto i sto drugih, on se zdigne nad vse zemelsko i poleti s perotami lubezni k samomi Bogi. Sveta lubezen, vužgi moje srce! »Či bi znala, da šviga še edna kaplica krvi po mojih žilah, ali da je še kakša žilica pri mojem srci, štero ne prešinila lubezen do Boga, ne bi jih trpela v sebi, scedila bi krv i strgala bi žilico.« Tak je zdihavala goreče lubezni do Boga, sv. Magdalena Pačiska, i lubezni plamteči Frančišek Šaleški. Štoger Janoš S. J. „Nebeška krona." Potegnite številko 10—5—14. Dva dečka bi radiva mela srečo pri ednoj igri. Poznala sta, kak sveti mož ie biO Don Bosko, zato sta šla k njemi, ga pitat, kakšo Številko naj potegneta, da kaj dobita. »Potegnita številke 10 — 5 — 14,« je odgovoro Don Bosko. Dečka sta od radosti poskočila in štela odbežati na igro. Častitlivi duhovnik jiva pa stavi rekoč: »Malo po-Čakajta, ka vama povem vzrok teh treh številk: 10 pomeni — Desetere bože zapovedi; — 5 pomeni — Petere cerkvene zapovedi; 14 pomeni — 14 dejanj smilenja do bližnjega.« Edni radi devlejo peneze v kakšo igro, z namenom, da bi dobili kaj lepoga, več vrednoga kak so tisti penezi. Vse trepečejo od straha, či bi znali zgubiti, v istom časi pa tudi od radosti, ar vupajo dobiti.. Edni majo srečo, nego vekši del si v glavo segajo rekoč: Oh či bi znao, ka zgubim, ne bi djao nikaj! Či ščemo biti zagotovleni, da na konci živlenja, toga v vupanji in strahi, v trplenji in veselji pretečenoga živlenja, dosegnemo večno bogastvo, živimo tak, kak nam Bog in sv. Mati Cerkev zapovedavleta. Bodimo smileni do siromakov, tolažimo in pomagajmo žalostnim dovicam, vzgajajmo in podpirajmo zapuščeno deco. Vera, viipanje, liibezen. Prihaja noč? pa tak zaspim, Ka več,se tu ne prebudim?* Pa kaj zato? Telo mi skrije temni grob, V naročje bože dušo dam, Pred stol sodnikov se podam V odgovor, tužne zemle rob. Bojim se soda trepetoč, Pa vendar močno vupajoč; Ne viipao bi? Ve grozne boli sam prestao, Braneči vero, dom, krala, Prenašao vzdihe vseh doma, Na zadnje žitek dariivao. Že plava duša v raja sreči, Od štere jezik nema reči, »Domačim vsem iz teh višav Pošilam srčni vam pozdrav, Proseči vas: Za me se več ne žalostite, Oči si mokre posušite. R. J. Zdrava pamet. Glasoviten francozki casar Napoleon, ki je skoro celo Europo v svojo oblast spravo, je nazadnje v ednoj vojski od sovražnikov bio vjeti in odpelani kak vjetnik na otok sv. Jelene. V tom pregnanstvi si je ednok pogovarjao s svojim generalom, ki ga je pitao, če je Bog? na koj njemi je casar odgovoro: »Vi me pitate, če je Bog? či ga jaz poznam in ka znam od njega? Dobro, vam odgovorim. Povejte pa vi meni najprle: odkod vi znate praviti, ka je kakši človek modre glave? ali je ta modrost kaj tak-šega, ka se vidi in primle? zakaj verjete, ka ta modrost je? Vi poznate in vidite samo sadje, dreva pa ne, vendar pa verjete, ka či je sadje, tudi drevo more biti. Ali je ne istina, ka pravim? Oda sva bila na bojišči, in ste vidiii ka sam jaz taki v začetki kakšega napada spoznao položaj cele bitke, sam znao davati svojim četam modra gibanja, hitre spremembe, ste ves navdušeni in začudeni kričali: Kak veliki človek! Kakša modrosti Či se je pa v najvekšoj bitki vidilo, ka je zmaga ne ravno bogve kaj gotova za nas, vi ste gledali okoli in mene iskali. Zakaj pa? Zakaj se je od vseh krajov čulo: Casar, kje je casar? Ka on misli? Tisto kričanje je vam samo od sebe prišlo na jezik, ar ste meli veliko vupanje v mojoj modrosti. No dobro je. Tak se godi tudi z menov, gda mislim, gda gledam naturo in njene pojave, njene čude; na vse to pravim Bog. Občudujem in zakričim: Je Bogi Za-volo zmage ste vi vervali v meni; no dobro, zavolo vsega ka vidim na zemli, verjem v Boga. Verjem zavolo vsega toga, ka vidim in slišim. Ali je vse to delo vsemogoče bože previdnosti nej tak očividno kak so moje slavne zmage? Ka je gibanje ednoga šerega v boji proti gibanji zvezd? Vi verjete, ka je človeška modrost močna, ka dosta zna napraviti, toda povejte mi, prosim vas, povejte mi, odkod je dobo človek svoj razum, svoje mišlenje in svojo modrost? Povejte mi, gde jemle vse to? pokažite mi zrok. Vi toga ne veti, jeli? Tudi jaz ne vem, in mislim, ka nieden človek ne more zgriintati. Pa itak vse to v človeki je, in nišče ne viipa tajiti. Či.pa so v človeki vse te čiidovitne reči, morejo 5 meti svojo vretino, svoj začetek in vzrok. Kakši neveren modrijaš bi mi znao praviti: »Vse to se dela v človeških možganah.« To so pa samo izgovori nevernikov, za mene so ne.. - Me razmite? Sad mi kaže, ka more biti tudi drevo, vse to ka vidim, mi pravi, ka more biti eden višiši vzrok. Da, more biti eden boži vzrok, edna najvekša pamet, edno neskončno bitje: to je začetek in vzrok vseh vzrokov; ta pamet je tista, štera je vse stvorila. Je edno neskončno bitje, pred šterim ste vi general edna mravlica; pred šterim sam tudi jaz, Napoleon, s vsov svojov modrost-jov nikaj ne; ste me razmili? To bitje je Bog. Jaz čutim in vidim toga Boga; jaz njemi verjem, brezi njega ne morem živeti. Ci ga pa vi ne čiitite, njemi vervati neščete, nesreče je vsa vaša.« R. J- Govor preč. g. Bašša Ivana pl. pri prvoj sv. meši č. o. Forjan Florenca frančiškana z Beltincih sept. 17-ga. „!di, odaj vsa, ka maš ino daj siromdkom pa boš meo kinče v nebesaj." (Mat. 19.) Tistoga hipa je prišeo mladčnec k Jezuši, — pripove-ddva sv. evangelium — pa je pitao Jezuša: »Gospodne, ka.mam včiniti, da z večnim živlenjom ladao bodem?« »Či ščeš v živlenje iti,« njemi odgovori Jezuš, »spunjd-vaj zapovedi.« »To sam vse obdržao od mladosti moje, ka mi ešče menka?« »Či ščeš popolen biti, idi, odaj vsa štera mšš, pa daj siromakom pa boš meo kinče v nebčsaj pa hodi, nasleduj menč.« Pa je odišeo mladčnec, »ar je bio jako bogat,« kak - Mi - pravi sv. evangelium. Ne je razmo pozvanja svojega, njegovo bogastvo je njemi bole važna več bila, kak poz-vanje Gospodnovo na višišo popunost žitka. Zato je te Jezus pravo apostolom: »Teško je iti bo-gatom v kralestvo nebeško.« Zato je sv. Peter te tiidi pitao Jezuša: »Gospodne, mi smo vsa povrgli ino nas-Jeduvali tebe, ka nam za to daš plače?« Naime: bogatomi je teško v nebesa pridti, mi smo pa ne bogati, ešče ka smo meli, smo povrgli, zdaj te mi znam Ii dobimo svojo plačo za to? Pa njim Jezuš obeča plačo rekoč: »Zaistino vam povem, da vi, ki ste nasle-duvali mene, te sedeli na dvanajsterih stolcaj ino te sodili dvanajstera pokolenja Izraela.« Pa ka so povrgli apoštolje velkoga? Edno siromaško kučo, ništeren kržak i mrežo, ar to je bilo vse njihovo. Da pa rdvno zato, ar so vse ostavili, dobijo plačo. Ar je' ne od toga guč, kelko što povrže, nego od toga, ka vse povrže, štera bi slobodno meo, zato pravi Jezuš na dale: »Pa vsaki, ki povrže hižo, ali brate, ali sestre, ali očo, ali mater, ali ženo, ali sine, ali polč za volo imena mejega, stokrdtno dobi, pa de meo žitek vekivečni.« (Mat, 19.) Ar vsaki, ki to včini, nasledOje Jezuša, ki sam sve-doči od svojega siromaštva rekoč: »Ftiči gnjezde majo, lisice pa luknje svoje, Sin človeči pa nema mesta, kam bi svojo glavo dolinagno.« Zato pravi sv. Ferenc Assiski: »Oh ti liibeznivo siromaštvo, kakšteč te zametavajo blodni liidje, li te jas više vsega cenim od tistoga hipa mao, ha se je moj božanski Mešter s tebov zaročo.« Takšega hipa je živo sv. Ferenc, kda so. liidjč bežali za bogastvom, za vrednoščov, penezami, kak dnes-dčn, pa ga je Bog vovdebrao za to, naj pokaže narodom, ka je bldženstvo človeka ne v bogastvi. Pa ti mladenec pred oltdrom, brat v Kristuši, si tiidi na to pot stopo. Že tam v tihoti tvojega samostani si klččao pred oltarom božim ino si obliibo z slovesnov obliibov tvojemi Bogi, ka povržeš za volo imena njegovoga očinsko hižo, očo, mater, brate, sestre, tivariše i tivarišice tvojega detinstva i tvoje mladosti. Povržeš potoke, pole, zelene travnike, lepe gaje tvoje domačije za volo Jezusa pa dnes, kda si z očinske hiže prišeo se k oltari božemi, se ponavla v tebi ta obliiba. Tvoje - srce Boga išče, pa či te je pripelalo dnes v krog tvojih Iti— beznivih, je to samo zato včinolo, ka bi je prijao za roko, štere si liibo, ino je pelao sem pred oltar boži rekoč: »Glejte, tu pri Jezuši je moje mesto, tu je moj dom, moja hiža, moja žela, moje veselje — odsegamao, či te me iskali, me tu najdete pri njem, ki me je stvoro, ki me odkiipo, ki me je deonika včino svojega siromaštva pa me je te pripelao na goro svojega svetoga oltara, naj ponavlam njegovo nekrvavo daritev; ki sem se pripravo, či On tak ščč na vso, ešče na krvavo daritev svojega žitka tudi tudi za volo njegovoga svčtoga imčna.« Pa do te tebi tiidi pravili tisti, ki se dowa za kokoš, pa za edno jajce pa za materni reklin pravdajo po nje-noj smrti: »Siromak si bio. Ka si pevrgao? Ka se šti-maš z tem?« Pa ti tiho bodi; njim ne odgovori nikaj, jas njim povem eti zdaj: Vsa si povrgeo, štera si meo pa štera bi meo. Kak apoštolje, šteri so tudi malo meli, liki tisto malo so z cela povrge. Ne samo za dnes si se odpovedao vsemi, štera bi mogoči bio meti, nego tudi za celo tvoje živlenje si se odpovedao vsemi, štera bi si mogoči bio po poštenoj poti spraviti. Nej človeka na zemli, kak šteč velki siromak je, šteri ne bi računao v sebi, ka to si ešče spravim, tisto ešče kupim, to ešče splačam, ovo ešče spovam. Pa te račun zemelskoga človeka drži v nevoli, v nesreči. Vnogi človek bi pred časom prejšeo, či ga ta skrb za utrdšnji den ne bi mantrala, — ti pa, brat, neš-Češ na to misliti, ti si želenja tudi Bogi daruvao pa iit-rdšnji tvoj dčn z hrdnov i oblekov je Bogi preporočeni. Tak si se prek dao tvojemi Zveličiteli, kak rože na poli i ftice pod nebom znajoč, ka žive njihov Oča nebeški, ki de je hrano. Zato ltibi v Kristuši vkOp sprdvleni, glejte to čttdo, štera se vsakikrdt ponavla v sv. matiečrkvi, ka človek povrže očo, mater, sestre, brate, dom i vsa, štera je lubo pa se poda brezi skrbi v službo božo pa prosite z me-nov Boga, naj njemi napuni srce z miloščov svojov pa ga pripela na vrh človeče popunosti ino ga naj plača za njegovo veliko delo. Ti pa brat, podigni tvoj glas ino razprestri rokč pred tvojim i našim Bogom pa se spomeni z nas, ki mo dnes za tebč molili. Amen. Zakaj nam več ne zvonite? Deklic duge vrste v šlari Stopale so pred nebov; Jezusa so nesli inešnik, — Vi pa spevali lepo. „K tebi Mati pribežimo, Vzemi v svojo brambo nas..." Tak smo romarje zapeli, — Nam pomagao vaš je glas. V čarnom 'bleči malo deco Gnao je oča za roko, Rekši milo, — mame nega... Vi brneli ste tužno. V čarnoj megli je zavrelo, Nam naznanjalo točo; Grom je troso grešno zemlo, — Vi ste bili pa močno. Vsikdar ste nam tak igrali Kak želelo je srce, Samo zdaj vam glasa nega, Oda v potoki so suze? R.J., Pobožen duh vojaških pisem. To najveselejše znamenje bodočnosti našega slo-venskoga naroda je duh pobožnosti, šteri veja iz pisem, iz srca naših vojakov. Pobožnost, poštenost, vera, potr-pljivost, z ednov rečjov jakost je podlaga vsakoga naroda. Šteri je tč fundament zavrgeo, je prejšo. Kde so mogočni Assirijani, Babilonci, Hunni, Rimljani itd. Ne-jakost jih je pogubila. Podlaga njihovoga obstanka je bila prhljava; na telo so zidali, štero sprhne, zagnili, zato so prejšli ž njim. Na dušo se more zidati, na večno vero i jakost Jezusovo, te de večen naš obstanek, mo obstali v svojoj narodnosti kak Slovenci vsikear i se preselimo v lepa nebesa v večno veselje. Bog je naime vse zato stvoro, naj z svojim obstankom njega odiči. Zato je stvor-jen vsaki narod, naš tudi. Ne bi pa dosegno svojega namena, če bi postao neveren, razviizdan. Z grešnim življenjom bi si podsekao sam korenje bodočnosti. Zdaj pa da vidimo, kak lepi duh pobožnosti se širi v dušah pri večini naših vojakov, mamo i tudi moremo meti to najveselejše vupanje, ka bodočnost našega naroda bo lepa na diko celoj vogrskoj domovini, v šteroj se popravi vsaka zamuda i vsaki krivi stopaj prvejši i onih, ki so v toj strašnoj borbi gledali sebe ne pa Boga. Pisma naših vojakov so nam veseli dokaz za to vupanje. Glejmo je, veselimo se njim i vupajmo se! * * * Sobočaa Ferenc, topničar, z tOrniške fare se BI. D. Mariji zahvali, ka ga je prek dveleti vse nesreče rešila; granata je prišla med njč tri, kda so šest konjov čistili, dva konja sta mrtviva, ovi teško ranjeni, njim se je pa nikaj ne zgodilo. Vse kipi njegovo srce od zahvalnosti do te dobre nebeške Matere i srčno žele priti pred njeno podobo v Tiirnišče domo, kam bi vodo tudi svojo vno-goštevilno družino, štera ga tak jako skrbi. — Ravno ta zahvalnost sija iz pisma Valentič Matjaša iz štrigovske fare, pešaka 8/30. bat., ki milo zove vse nas, posebno svoje vojake pajdaše pod zastavo Srca Jezušovoga, Dev. Marija i Sv. Trojstva. — Edšidt Matjaš, strelec 11. bat. z tišinske fare naznanja, ka skrivoma hodijo Slovenci po večerah k večernicam, kaj je ljudstvo neizmerno genolo. Je nej to veselo, ka teliko dobrih i močnih možov mamo, ki nemarajoč za norčenje, vestno spunjavajo svoje verske dužnosti?— Mekiš Janoš, pešak z sv. jurjenske fare piše, ka suze toči nad dobljenim čislom i svetinjicov od radosti pa srčno žele rodovitnost našemi pisanji, ka dobre duše stanovitne ostanejo, slabe se pa povrnejo po Srci Jezušovom. Ne kaže to zdrave duše ednoga pravoga krščenika? Pa ešče v kak velikoj meri.— Tkalec Štefan, pešak 17. pp. z črensovske fare, odkriva, ka ga sv. evangelij do suz gene, ga v duši i teli krepi, po njem potrpijivi grata. — Krampač Matjaš, železničar, z dolnjelendavske fare se zahvali dobromi Jezuši i Dev. Mariji za rešitev. Mojitvenoj knigi se ma zahvaliti, štero je v žepi noso ino iz štere se je navčo ljubiti Jezuša i Marijo, ka si je v nevarnosti na Njidva mislo, šteriva sta ga tudi rešila smrti i ozdravila iz četverih ran. Srečen je, ki zna ljubiti Jezuša i Marijo. — Lackovič Mihalj pešak 6/13 črnv. etap. bat. se v miloj molitvi zrača patronom naše vogrske domovine i ponižno prosi njihovo pomoč i svetih angelov čuvarov. Je kaj veselejšega, kak može i dečke v gorečo) molitvi viditi ? I naši vojaki dosta i pobožno molijo, — Horvat Martin, pešak 48. pp., vreli tretjerednik z čren-sovske fare kak lepo piše: »Vdan v božjo volo čakam prihodnost. (Dugo že ne vemo nikaj od njega, ali ne bo-, jimo se za njegovo dušo. Vr.) Lepo jih prosim, naj se spominajo z mene v molitvah i pri sv. mešah, da v vsem trpljenji, kaj me ešče čaka, ostanem stanoviten vojak našega Gospoda Jezusa Kristusa i veren suženj (rob) moje nebeške Matere, Prečiste Device Marije. Rad bi že po-gledno moj rojstni kraj, moje stariše, šteri so me gorz-gojili i mi vsadili v srce prve navuke svete vere, pa Bog zna, jeli se spunijo gda te moje žele. Ali či Oča Nebeški tak žele, da se več ne povrnem nazaj, naj se zgodi njegova sv. vola. Samo to prosim Nebeško Mater, BI. BI. D. Marijo, naj mi sprosi to milost, ka podvržem svojo volo popolnoma božjoj voli.« Pravi džiidž je vsaka slova toga pismo, kak lepo dušo odkriva.— Glavač Martin, peš. 48. pp. se zahvali tistomi dečki že pokojnomi, ki ga je nagno, da je vzeo nase sv. škapuler. Že v civili je čuto veliko njegovo pomoč, najbole pa na bojišči. Tu ie verno zdržavao predpise, pazo na čistočo, zato ga je dobra Mati Nebeška z posebnim varstvom občuvala ravno na den karmelske D. Marije na ruskom bojišči, ka ie v grozovitnoj bitki smrti rešen. Svetomi škapuleri se ma zahvaliti, ka je njegova rana ne smrtnonosna postala, te njemi je stavo krv. — Gomboc Ferenc, domobr. 18. dpp. od strojnih pušk z tišinske fare, piše, ka vsaki den zmoli sveti rožnivenec, če nači ne mogoče, te vnoči. Jeli kak lepa vernost je to do BI. D. Marije? Bi mogla ta brez plače ostati? Ljubezen do BI. D. Marije se njemi je tak v srci vkornila, ka je apoštol postao. Razlagao je na vse kraje navuke Marijinoga Lista, šteroga je z mokrim očmi čteo posebno pobožnost od Mar. 7. žalosti i naročo sebi pa celoj svojoj družini čisla, knigo, naj častijo Mater žalostno. Se bomo čudivalu če postane, kak obeče, te vojak, kda se domo vrne, pravi apoštol Marijin na svo- jem dorni? — Ravno ta ljObezen do BI. D. Marije gori v pismi Smej Antona iz beltinske i Ritlop Antona z Čren-sovske fare, šteriva sta zajete stražila v Pozsony-i. Kaj milo nazoveta svoje pajdaše vojake, naj se vsi združijo v češčenji Marije, naj po sobotah i drugih dnevah molijo čislo njej na čast, ka čisti i pobožni ostanejo. Pa ka je dobra Mati tem raj posliihne, prosijo, naj z Angelom čuvarom prihajajo k njej. Mislite, ka se ta pobožnost po boji posuši ? O ne, še povekša se, viipajmo se. Lepi zgled popolne ljubezni do Boga kaže Sobočati Štefan pešak 48. pp. z tčrjanske fare. Piše, ka je tak slab, da po palci more hoditi, nego ne naznanja to zato, ka ne bi rad trpo, nego od veselja, ka ma priliko za Jezusa dosta trpeti. Zaistino pokorni duh sv. Frančiška. Oh pripelaj toga 3-rednika nazaj v našo sredino, dober oča, iz daljne Rusije. — Prša Štefan, četovodja 20. dpp. iz beltinske fare genljiv prizov naznanja. Dugi čas je mino, ka so naši dobri možje ne čiili že zvonskoga petja. Na Mala-mešo zadonijo zvonovi v mesti, kam so prišli. I kak njih sladki glasovi njim do viih prido, si vsaki vojak kapo dol vzeme, se prekriži i srčno moli Angelsko pozdrav-ljenje, od očih si pa zbriše vsaki edno vročo suzo, štera se je porodila iz ljubezni do BI. D. Marije v njihovom srci. Dobri Marijine sinovje, le molite in pridite domo širit in vtrjavat kraljestvo nebeške kraljice. — Pahan Jožef, Ošlaj Martin, Mertiik Štefan, Forjan Martin, Ferenčak Martin, Mikolek Matjaš, pešak 48. pp. iz martjanske, bogo-janske, beltinske i štrigovske fare se jezero jezerkrat zahvalijo na Marijinah Listah. V teh najdejo moč za ob-držanje naše vere. So kak lačno dete, štero stonostokrat opita mater, če je že večerja gotova, tak tudi oni stonostokrat pozvedijo, če je že prišla njihova dušna hrana: Marijin List. Medjimurci so si naslov gorzapisali, tak so ga poljubili, komaj čakajo, da domo prido i si ga naročijo. Iz srca se zahvalimo dobroj nebeskoj materi, ka smo se ne zaman trOdili, ka sad rodi naše pisanje, ka duše Marijine po njem postanjujejo, oh blaženo, preveliko vupanje se nam rodi! Mati, ne zameri, vupamo se, ka pride vura, kda te listek v tvojoj IjGbezni združi i k Jezuši pripela vse Slovence, uboge luteranske brate tiidi. Tak bodi. — Kaj lepo nam riše Šeruga Ivan črnovojnik 20. dpp. z beltinske fare ravno to hrepenenje po diišev-noj hrani. Ravno bi po menaž mogli iti lačni vojaki, kda je pošta M. Liste prinesla. Že so šajke vsi v rokah meli i... poslušajte domači!... i tei zmučeni, gladni vojaki so prle po List segnoli i ž njega si dušo nahranili i samo zatem šli si telo krepit. Ne moremo pri tom junaškom zatajuvanji drugo praviti, kak iz zahvolnosti proti nebi podignoti oči in ponoviti Jezusovi reči: „Blaženi so, ki gladiijejo i žejajo pravico, zato ka se nasitijo." (Mat. V.) — Kamplin Štefan, vojni delavec iz bogojanske fare sebe i vse tužne tolaži z zgledom Bi. D. Marije, žalostne Ma^-tere, štera nej mela tolažitelja nikšega, pa z goristanen-iom Jezušovim, štero vse trpljenje posladi i povrne. Omenja v pismi vesele ljudi za časa boja i ne obsodi je, nego v molitev našo je zroči z sebov vred. Zaistino krščanski dtih. O da bi živo v vseh ljudeh! — Poglejte se zdaj pali v čisto vretino lepe ljubezni do domačih. Šimon Štefan, pešak 83. pp. iz nedelske fare nam pošle 10 K- 2 njimi plača polovico naročnine za 10 let naprej, naj navuki Marijini krepijo i tolažijo njega i njegovo mater pa vse domače, naj majo tei en blaženi spomin od njega, toga, ka je niuv sin, njuv brat iz ljubezni do Marije i njihove duše goro, kda se je na žalostnom bojišči mislo na nje, si odtrgao potrebne filere i daruvao za rešenje duše njihove. To de tiidi njegov najlepši spomin, če spadne na bojišči. Redka ljubezen do starišov, bratov, sester, kak lepa si vendar! O dobro se pogled-nimo v njo! — Pismo, štero nam naznanja smrt Bašša Mihalja, 28 let staroga mladenca i z belatinske fare, pre- seljenoga v Lugatz na Štajar, je pa veselo. Veselo, čeravno je velika zgiiba, zato ka nje živlenje toga mladenci pravi kali pot v nebeško domovino. Bio je pobožen goreči tretjerednik. Obhajao se je pogostci. Nad vse je ljubo čistočo. Je bio celoj hiši pokoren kak ovca i popolnoma vdari v božjo sv. volo. Veselo je šo na bojišče naslanjajoč se na dobroga Boga, ki ali ga nazaj pripela k ljubim starišam, ali pa še v lepši dom, v nebo. Zato se je ne bojao. Dev. Marije i Srca Jezušovoga vreli častilec je pri Gorici dao življenje za domi tam je zakopan v v miloj slovenskoj zemlji. Vojni kurat so tužnim starišam naznanili od njegove smrti, da se je nikaj ne bojao, da je popolnoma bio v božjo volo vdan i da je tak živo, ka je stopo zdaj v nebi v angelsko službo. Slovenski, mladenci, ravnajte se potom zgledi. Ne je poznao te vrli mladenec sveckoga veselja plesa, i druge grehe, kak po-nočno tepešijo i kriko, doma si je igrao na cistre i tom-bolico i spevao k tomi pobožne ali narodne pesmi ali pa v družbi pajdašov je spevao rad Bogi na čast — nikoli pa ne ponoči med tepešijov. —- Maučec Ivan, poddesetnik 48. pp. se z pajdaši slovenskimi zahvali za M. List. Ce teh navnkov ne bi dobivali, ne bi mogli vu veri močni biti, niti junaški, batrivni vojaki. Spoznajo, kak so dužni zato zahvalni biti. Hvala, hvala, dragi vojaki! Mi pa druge zahvalnosti nikdar ne želemo, naj li ostanete močni vu veri, kak ste močni vu obrambi domovine. Prite li močni domo! — Korpič Jurko, pešak 90. pp. z nedelske fare nam naznanja, kak močno gene srce sv. meša. Po dugih mesecah so Se komaj včakali ednok taborske sv. meše. Pod milim nebov opravljena sv. daritev jih je tak genola da so kak mala deca jokali pri njej. Kaj milo popiše, kak ga je srečno sprevodo iz nevarnosti materin zadnji opomin. Oni so njemi pri slobodi pravili: »Sinek v kakšoj koli nevarnosti boš, zovi na pomoč BI. D. Marijo.« I bogao jih je. V nezračunanih bitkah od stopnje do stopnje med strašnim ognjom je njegovo srce ne poznalo druge reči kak: »Zdrava Marija... moli za nas.« 1 rešila ga je iz vse nevarnosti. Zato ljubi njo i po njej dobroga Boga-— Rajner Mirko, z sobočke fare odkriva ljubezen paj-daško. Milo vzeme slovo od pajdaša Benko Franca, ki je v 21-om leti pretrpo junaško smrt i zapiisto v žalosti svoje domače. V pokojnoga imeni pravi domačim dragim: Sam večni Bog vam naj plati Vse vaše ti ude in skrbi... Pajdašom naznanja, naj nasledujejo ga v tistom, kaj lepoga njim je kazao: V to čarno zemljo se podam, Vam lepe navuke neham ... Vse pa prosi z navukom Materecerkvi, naj molijo za njegovo dušo: Molimo pa za njege zdaj Naj v svčt' nebeški pride raj. Zaistino lepa pajdaške ljubezen, naj li žive naduže med našimi moži i dečki, naj se ljubijo tak, ka si duše vsikdar bole k Bogi prikapčijo. Glejte zdaj rožo požrtvovalne ljubezni I Šomen Štefan, domobr. 20. dpp. z bogojanske fare pošle 2 K- na podporo M. Lista i Novin. Zakaj ? Že dugo je nikaj ne čiteo od Marije, jako bi že rad, ka bi se njemi srce razveselilo. Kak si je pa spravo tidve koroni? Teškoranjeni v bolnišnici iz tistih 6 filerov, štere je na den za plačo vlekeo. Je ne to preljiibljena rožica ljubezni ? O da bi se zaklila v vseh naših rojakah i nikdar se nej posušila! — Zgled prelepe vernosti nam kaže Luk Janoš, vojni delavec, iz cankovske fare. Službo svojo more opravlati po noči od polnoči do dve, zatem pa od 6-te do 8-me vure. Pa je li niednok nej vunehao svete meše po nedelah. Pol vure se je dobro mogo paščiti po službi do cerkve i vsako nedelo se je pripaščo do nje. Med sliižbov je pa zato bio veseli, ka je lehko Boga molo i v dužnosti faz- nih bratovčin, štere je že kak mladenec v Celji pri č. o. Lazaristih nasč vzeo, verno mriogi spuniti. Ne osramoti te vojak mnoge domače pri vogli cerkvenom prebivajoče i itak sv. mešo zamudeče mlačne krščenike? Češčenje D. Marije je celo družino toga vrloga moža prehodilo. Vsi so goreči v njej i vsi iz ljubezni do dobre nebeške Matere vse trepečejo, naj morejo Marijin List čem bole razširiti. Samo detinska ljubezen do božje Matere je mogla tomi vojaki- na pero prinesti te reči »Zato ka me je veselila molitev i trpljenje, sem vreden postao, da me je brez greha poprijeta Dev. Marija odebrala za svoje dete i me pozvala za služabnika i širitela svojega Marijinoga Lista. Verno srce je mogoče samo tak čisto biti, ka ovara še v tom veliko miloščo, pa je tOdi prevelika milošča i dika, — ka sme širiti Marijino čast po širjenji »Marijinoga Lista.« Te duh naj okrepi vse naše širitele i pisa-tele v stanovitnom trudapunom deli, te duh toga vojaka, šteri za posebno miloščo drži, ka se sme za Marijino čast truditi. — Kak prehodijo pripravljeno srce navuki i hasnijo celomi rodi, naznanja Gjorek Matjaš iz štrigovske fare. Piše ka se je ravnao po navukih Marijinih Listov z sestrov vred i po govorah duhovnikov, štere je rad poslii-šao. Ti navuki so ga srečno vodili v boji za roko ; ti so genoli njegovo sestro, da je postala nuna, ti so dozoreli v njem te sklep, da jedinoga sina da za duhovnika včiti, naj on dale glasi tisti navuk, pri šteroga svetlosti in toploti je njegov oča tak blaženi bio. Kak se vresničijo tu Jezusove reči, ka je ništerno zrno spadnolo v dobro zemljo i prineslo še stoteren sad. O navuki mojege Jezusa, o ti moj dragi Jezus sam, ostani in rasi pa dorasi v naših srcah do punoga dneva! Dokončamo z sledečov dopisnicov našo razpravo: »G. Pleb. k njim se obrnem jaz, kakti Veren Ferenc z Gorice (piiconska evangeličanska družba) ino jih najob-prvim srčno pozdravim pa njim dobro zdravje želem od — 3i>4 — Blažene Device Marije v toj našoj sladkoj slovenskoj domovini. Pišem njim, ka sam jaz siromak obetežao, dol sem se razhlado i Bog zna, jeli dobim nazaj svoje zdravje ali nej. Zdaj že v štrtoj bolnišnici ležim. Za drago prosim njuvo dobroto, naj mi Novine i Marijin List pošlejo. Istina, ka sam jaz luteran, ali rad mam njuve spiše,«,Naš slovenski brat, ki je evangeličanske vere, se z vupanjom obrne ta, kje vidi za človeče srce najslajšo reč: mater. K Materi Mariji se pašči, ona ga vleče, njena ljubezen je vrastvo na njegovo trpljenje, ona njemi vse v tom tužnom časi. O dragi brat, kak srečen si! Znaš zakaj? Ne samo zato, ka si mater najšeo, nego najbole zato, ka si po njej najšeo pot do najvekšega kinča do njeooga Jezuša, dobroga Boga. Marijo prev častiti pomeni naime teliko, kak k Jezuši se paščiti ž njenov pomočjov. Stera ga je dala celomi sveti, ona ga spravi vsakomi posa-meznomi človeki tudi. Se časti to dobro Mater, dragi brat, boš že v pamet jemao, ka do se ti duševne oči vsikdar bole na široko odpirale, tak na široko, ka ednok samo to ovaraš, ka je jedino tistoj Matericerkvi varna pot do nebe, v šteroj je Marija doma. Te rožice smo pobrali iz pisem naših dobrih vojakov pa je vpleti v en mali venček. Te venček je zraseo na tleh cele naše Slovenske Krajine. Pognale so rože njegove na Goričkom, Goričanci, Bakarje kak Bopirečje pa vohajte, pridihavajte pobožen, sladki prijetni duh toga venca. Pa kda ste si že napojili ž njim vašo dušo, ga pošlite na razne kraje milim vojakom, naj se i oni ž njegovim duhom napunijo, ka mo vsi prerojeni, prenovljeni na nove življenje, na življenje po Mariji za Jezuša. t V zahvalni spomin našemi velikomi vladari, Franc Jožefi, ki je I. 1916. dne 21. novembra večer ob 9. viiri v 87. leti svoje starosti zatisno oči, dajmo vsi en den. Pun den, kak je puno bilo njegovo življenje z križami. Vsa dobra dela oeloga dneva, posebno pa sveto obhajilo darujmo za njegovo dušo. Tisti, ki je zarazmo, ka je vladarska čast od Boga i je zato tam iskao pomoč v toj groznoj bojni, kde se jedino more najti, zasluži to. Sebe i celo svojo državo je zročo BI. Dev. Mariji i po njej Srci Jeuišo-vomi. Ta zročitev je jedini zrok naših zmag i bo bodočega blaženoga miru. Zato pa včinimo dosta dobra za diišo blagoga pokojnoga vladara, posebno en den, šteroga si v te namen zvolimo. Na vsesvecovo. Z rožami oklajen Je vsaki že grob; Bog zna, jeli moj brat Ne njegov je rob?! Ar dosta je, takših l^a mrtvi že so, Mi pa je čakamo Tak želno domo. Me žalost obhaja Te sveti večžr; Zakaj je bil zbuntan Naš blaženi mer?! Da dosta je mladih, Dosta je starih,... Ki na bojišči so Mrtvi ostali. Me žalost obhaja; Je nemrem pregnat', Ka svečice nemrem Na grob njim vužgat'!... K. O. J. Ljubezen. Liibi Gospodna Boga tvojega! Ljubezen ti naj napaniz cela srce i dušo — »Lubezen je lepota duše, kembole se povekšava liibčzen, tem bole se olepšava duša.« (Sveti Augustin.) .Na lubezen, na lubezen, na lubezen nezgrun-tano dobrotljivoga Boga smo stvorjeni. Kakša je lubezen, takši smo mi sami tudi. »Či što zemlo lubi, te je on zemelski, či što telo liibi, te je on teloven, či Boga lubi, te je on Boži.« (Sv. Aug.) »Samo lubezen loči bože sine od vrajžih sinov.« (Sv. Aug.) »Što ne liibi, v smrti ostane.« (1. Jan. 3, 14.) Či-ravno mam moč prorokuvanja pa naj znam vse skrivnosti pa vse modrosti; naj mi bo tak močna vera, ka gore prestavim, či liibezni netnam, nikaj sem ne. Či razdelim vso svojo vrednost siromakom pa či prekdam 6 svoje telo, naj gori, či nemam liibezni: nikaj mi nevala.t (I. Kor. 13, 2, 3.) »Lubi Gospodna Boga svojega z celoga srca i z cele diiše i z cele pameti svoje. To je ta najvekša i prva zapoved. Druga je pa spodobna k toj: Liibi bližnjega svojega, kak samoga sebe. V tvoj dvojoj zapovedi je za-popadjena cela prdvda i prorocje.« (Mataj 22, 37—40.) »K' očo ali mater bole liibi, kak mene, ne je vreden mene.« (Mataj 10, 37.) »K> se bojite Gospoda, lubite Ga pa se vam presvetijo srca vaša.« (Jez. Sir. 2, 10.) »Spunjavanje pravde je lubezen.« (Rim. 13, 10.) »Ki ma zapovedi moje pa je obderži, on je tisti, ki liibi mene. Što pa mene liibi, liibo se bo od Oče mojega pa jaz ga tudi liibim, i se njemi nazvestim. (Jan. 11, 21.) Liibezen je poterpežlivci, je dobrotliva; liibezen je ne ne-voščena, ne dela neooačno, se ne napihnja, ne je častilakovna, ne išče svojega, ne da se razclražiti, ne misli hiidoga; se ne veseli krivici, veseli se pa pravici; vse preterpi, vse verje, vse viipa, vse prestane. Liibezen nigdar ne mine. < (I. Kor. 1 3, 4—8.) »Zndmo pa, ka onim, šteii liibijo Boga, vse k haski pride.« (Rim. 8, 28.) »Što nas pa te odtrgne od Kristušove liibezni? bojna? stiska? glad? nagota? nevarnost? preganjanje? meč? (Rim. 8, 35.) »Ar sem zagotovljen, da niti smrt, niti živlenje, niti angeije, niti poglavarje, niti oblasti, niti zdajšnje, niti pri-doče, niti moč, niti visokost, niti globočina, pa nikše stvorjenje nas ne more odtrgnoti od liibezni Kristusove, štera je v našem Gospodi Jezuši Kristusi.« (Rim. 8,38, 39.) »Či što to pravi: Liibim Boga« pa odiirjava bližnjega, lažlivec je. Ar što ne lubi bližnjega, koga vidi, kak bi pa te mogeo liibiti Boga, koga ne vidi? Ta zapoved je pa od Boga: ka što lubi Boga, naj liibi bližnjega.« (L Jan. 4, 21.) »Sto liibi Boga, on odpiiščenje dobi. od Boga za grehe pa se jih haba, posliine se v vsakdanešnjoj mo- jjtvi.« (Jez. Sir. 3, 4.) Ki tebe liibijo, kak jutrašnje sunče se naj bliščijo.« — »Oči Bože, na njega liibečih.« (Jez. Sir. 34, 16.) »Vsako vaše delo naj bo z liibeznostjov.« (Gal. 5, 14.) »Vse za Boga, Boga pa od vsega najbole moremo lu-biti. Ne pogučavaj si: bole lubim Boga, kak sebe. Prazen guč je to, pokaži i z djanjom to! Či Boga od samoga sebe bole lubis, liibi ga bole od srebra; te mo ti že vervao, ka ga od samogasebe bolje ljubiš. Čt pa za Boga ne moreš zaverči penez, kak boš pa te sebč za-vergeo?« (Zlatovtistni sveti Janoš.) Za včkše moremo poštiivati Boga pa lubezen njegovo, kak kajšteč na sveti pa moremo pripravni biti, raj vse preterpeti, kak Boga zgubiti. »Ne lubi te zadosto Gospod moj ; što zviin tebe i drugo liibi, ka ne lubi za tebe.« (Sv. Aug.) Lubezen naša se v spunjavanji zapovedi Božih odkriva. »!\a, žmetna je zapoved Boža? Što ne liibi Boga, jo najde za žmetno.« (Sv. Aug.) Či liibimo Boga, te za njegovo čast moremo čedno pa z vrelostjov delati tiidi: na tom moremo biti, ka naj i drugi lubijo Boga. »Liibezen za Boga je nigdar ne nemarna; ar veliko dela, či jo što ma; či je pa nej delavec, te pa tak ne more lubiti.« (Sv. Gregor.) Naj nam ne vgasne liibezen v srci: vsakši den zajiitra si pobiidimo v sebi namen: vse iz ljubezni do Boga dnes včinim. »Lubezen se nemore od nikoga vkradnoti, z svoje vole jo zapusti vsaki; ma jo zapovedano vsaki, nišče je ne vo zapreti žnje; niti ne more biti brezi nje nišče, či je ne sam toga kriv.« (Richarda S. V.) »Lubezen je Bog pa što v liibčzni ostane, v Bogi ostdne po Bog v njem.» (I. Jan. 4, 16.) Obljuba tretjerednikov. „Kajkoli obljubiš, zdrži." (Eccl. 5, 4.) Na iretjerednike merijo tudi reči sv. pisma: „Kajkoli bbljiibišt zdrži" Duh sveti, Duh Božji, Duh Jezušov nas opominja na to. Zdržati moremo, kaj obljubimo. Naj mo pa znali, predstavimo si pred oči 1) v čem stoji tretje-redniška obluba? i 2) zakaj jo moremo verno zdržati? Dober Jezus, ki v oltarskom svestvi prebivaš, ti močen obladavec pekla, greha i smrti, okrepi nas z svojov mi-loščov, ka bomo znali mi tudi tak močni biti, ka proti vsemi skušavanji pekla, tela in sveta verno zdržimo svojo obljubo. Obljuba je Bogi dano obečanje, ka kaj dobroga spu-nimo. Ne smo je dužni narediti, nego če jo naredimo, dužni smo jo spuniti. To pa iz dvojega zroka, 1) ar če jo samohotno ne zdržimo, sebe za lažlivce postavimo ob 2) pa, ar Boga za norca mamo; z svojov nezvesto-bov naime to svedočimo, ka je Bogi zadosta samo obe-čati, ne je pa potrebno to obečano tudi spuniti. Zatoga zroka volo nam pravi sv. pismo: „ Keliko bolje je ne obljubiti, kda po obljubi obečana - ne zdržati. Bogi se naime ne dopadne neverno i nespametno obečanje." (Eccl. 5, 4.) Tretjeredniška obljuba ne veže pod grehom. Kak se more to razumeti? Lehko tak, ka če desetere bože ali petere cerkvene zapovedi na zdržim, nemam greha? Če bi se to tak razumelo, te bi že davno vsi lumpi pa vse vlačuge v tretjired slišile? Ti grešniki naime dobro znajo, ka je prestop božjih i cerkvenih zapoved greh i ravno zato se tudi bojijo tretjega reda, ar mislijo, ka do te dvoji greh meli če zapovedi prelomijo. Pa je ne tak. K' tretjega reda obljubo naredi, ma toti greh, če štero zapoved prelomi iz deseterih Božjih ali peterih cerkvenih, kak vsaki drugi, nema pa dvojega. Razloček med tretjeredniškov i driigov obljiibov je to. Ce ti na priliko obljubiš Bogi, ka v petek ne boš mesa jo, če ga ješ, maš dva smrtniva greha, ki je pa to ne obljubo, pa samo ednoga. Cerkvena zapoved vsa-komi prepove naime v petek meso jesti. Ali če ti poleg dane svoje obljube zdržiš petek, maš dvojo plačo v nčbi, tisti pa samo edno, ki toti zdrži zapoved nego oblube je na nje obdržanje ne naredo. Tretjerednika pa čeravno oblubi ka. vse zapovedi bože i cerkvene zdrži, ta obljuba li ne veže pod grehom, ar je tak maticerkev odločili, zato če je tak nesrečen, ka štero zapoved prelomi, samo eden greh včini ravno tak kak vsaki driigi, ki je ne v tretjired. Te mi pravili, te pa obljuba tak nikšega haskanema? Ma prevelike. Prvi je ravno plača nebeška. Sv. Tomaž aquinski vči, ka iz obljube včinjeno delo več plače nebeške služi, kak ne iz obljube doprinešeno. To pa zato, ar iz obljube opravljeno dobro delo ma čistejši namen i trdnejšo volo to je vekšo ljubezen pri sebi. Čem vekša je pa ljubezen, iz štere delam, tem vekša je tudi plača, štero si služim. Dober Bog je naime pravičen. Poleg svoje pravičnosti more zato strašlivcom, ki se bojijo njemi še tisto obliibiti, kaj njim je že itak zapovedano, plačo v nebi dolpotegnoti i more tem strašlivcom, ki ne viipajo v tretjired stopiti i v njem deseterih božih i peterih cerkvenih zapoved spunitev ohlubiti, plačo v nebi pomenjšati; gučim od tih pozvanih, štere Bog že dugo vleče, neščo ga pa bogati. I ravno poleg te pravičnosti more Bog tistim, ki to viipajo včiniti med špoti i osmehavan-jom sveta nej ednok, plačo v nebi podignoti. Moj Bog, kak hitro sem povedao hasek oblube, ali kak neskončano dosta sem ž nje odkrio. Z najdragšega kinča, z najvek-šega i naj bogatejšega kralestva, z najlepšega i najbolšega dara več za deo dobiti i na veke dobiti, je povekšanje plače nebeške, Bog, neskončana dobrota je naime naša plača v nebi. On sam trdi to: „Jaz sem tvoja prevelika plača(I. Mojz. 15, 1.) Za to ne bi obliibe naredili i je verno držali? Za to ne bi vtipali Bogf služiti? Za kupico vina, falat mesa, par kron penez, kaj vse ne včinite, za povekšanje nebeške neskončne i večne plače ne bi vtipali pred oltar pokleknoti, se v Gospodov jarem v preči dati? Ne bi vupali kaj malo več zmoliti, menje grešiti, večkrat Jezuša pohoditi, varnejšo in mirnejšo smrtno viiro si spraviti? Bojite se? Česa? Nebe i ne pekla-, tretjired je v nebo pot. Mili se vam? Kaj? Duša? Ta že ne, nego telo se vam mili, štero sprhne; za dušo se ne brigate, štera večno žive. O prelublene i predrage dušice, svetki viizemski vsakoga leta vsakomi more odpreti oči, vsa-komi voditi stopnje proti grobi. Ve ste hodili jeli vsako leto k njemi, samo ka ste ne mislili tam tisto, kaj bi mogli. Ste mislili pri Gospodovom grobi na svojega? Ste se pitali: bom jaz tudi tak mirno počivao v njem? Ste pleli dale v svojih mislah: bom, če srečno merjem ; srečno pa ne mogoče mreti, Če nesrečno, v grehi živem. Vidite, drage, preljubljene dušice, če si spokorite telo, ka de za grehe i ne od grehov spokorjeno, zmantrano, te te merno spali v grobeh, de vas Marija v njega spreva-iala, kak Jezuša i odičeni bo vaš grob. Tretjired je pa šola za te pokorni žitek, ar je pokore red. Pa bi se ga li bojali, da vam teliko lepoga i večnoga obeče? Pa ki ste že v njem, ne bi verno obljubo držali? Ne bi jo z celov diiševnov močjov naredili, ki ste novici? To je prvi sad obljube: povekšanje nebeške plače. Drugi je sledeči. Kak što obljubo naredi za tretjired, njega kotriga postane tečas, dokeč ali sam ne izstopi ž njega, ali pa se ne izbriše, izstira ž njega. Pa tak močno je zapisan v tretjired, ka čeravno nikaj njegovih dužnosti ne spunjava, vendar sliši k njemi zavolo narejene obljube. Ta obljuba ga tak močno vtrdi, ka se v drugi tretjired več niti ne da sprejeti. K' Je obljubo naredo, ne more več v drugi tretjired stopiti, kakti dominikanskoga, kar- melitanskoga itd. Sme pa v bratOvčine i v ostrejše rede. Kak prava kotriga tretjega reda po obljubi deležen postane vseh odpustkov i blagoslovov tretjega reda, šterih je brezračuna veliko. Skoro na vsaki tretji den spadne eden popolen odpustek. Veliki tjeden vsaki den so popolni odpustki pri odvezi. Kakše nedopovedljivo velike dobrote! Kak malo truda vam trebe nase vzeti pa kak velikoga bremena se rešite? Nezračunano dosta kaštig si dolzaslužite, ka' de jih na vas na driigom sveti malo čakalo, i še vernim dušam v vicah, svojim dragim pokojnim je lehko naklonite i njim hitrej odprete nebeška vrata, zakoj de vam pa pali nebeški zaročnik dušic trpečih posebno zahvalen. Pa če k tomi haski ešče vzememo obtretjim to mi-loščo, ka pridete po obljubi pod zavetje svetoga Frančiška, koga je sam Jezuš obimno, posebno ljubo, se vam more srce od radosti raztegnoti, ka po tom dobrom vašem oči tak bluzi pridete k Jezuši, k tomi milomi odkupiteli i sodniki večnomi. Ne tolaži to vas, ki ste obljubo že naredili? Ne vleče to vas k njej, ki pred njov stojite? Ne odpira vam oči, ki še neste ovce frančiškove ovčar-nice? O da, dam odgovor mesto vas, vleče vas, ki pred njov stojite, ar ste teško den obljube čakate; budi tO d i vas, ki ste že sinovje i hčeri sv. Frančiška, ar vnogi med vami so na dobroj, svetoj poti; zaspane in mrtve pa naj obudi premišljevanje to od haskov obljObe, ka oči odprejo, si dušo zravnajo, si trah pred svetom premagajo pa postanejo in ostanejo pokorniki, kim je neba obečana. Drugo pitanje je to, zakaj moremo obljObo verno zdržati? Prvi zrok shaja že z prvejšega razlaganja. Priganjati nas moro k vernomi obdržanji obljObe tisti haski, štere tretjired po toj obljubi nosi i štere smo više razložili. More nas pa tOdi zahvalnost. Zaistino mi tudi lehko pravimo proti Bogi, kak Izraelci: „Vodnik si bio ljudstvi, štero si rešo; i ti je spravljaš po 'svojoj moči na tvoje sveto mesto." (Ex. 15, 13.) Iz grešnoga sveta te je Bog rešo i pozvao ne zavolo tvoje vrednosti, nego zavolo svoje smilenosti v red, šteri te v nebo vodi. Bog ti je dao dobre sestre i brate v njem; Bog ti je ponudo v njem gostokrat zveličavne navuke; Bog ti deli v njem neštetokrat svojega jedinorodjenoga Sinu i neprecenljive vrednosti njegove predrage krvi v nezračunanih od-pustkah, blagoslovah i miloščah; Bog ti drži pri smrtnom strašnom boji svoje lice milo proti i ti čisti dušo od vseh zamakov po popolnom odpustki na smrtno viiro ti da-nom, i on ti odvežiije tudi, če li prideš v ogenj purga-toriumski, po popolnom odpustki za pokojne tretjerednike pri sv. meši, štrašne žareče verige i te pela v nebo v to povekšano plačo. Vse to ti Bog da brez tvojega zaslužka v tretjemredi. Ne boš njemi za to zahvalen? Ta neskončna boža dobrota te more vsikdar vujškar držati, dragi tretjerednik, da boš do slednjega zdihlaja veren v spunjdvanji svoje obljube. Pa reč tvoja tu v cerkvi pred Bogom dana bi pusta, nerodovitna ostala, kak suha vejka? Pa tisti kiiš, šteroga date podobi Kj*ižanoga, bi Judašov poljub bio? Pa ška-puler, šteroga nosite, vodilo, štero večkrat prečtete, bi vam samo v manjost služilo kak dosta jela i pila nezmernim ljudem? Bi se blagoslov svetoga Frančiška, šteroga pri obljubi dobite, brez haska posiišo na vas, kak deževne kapljice na mareli? Vidite, dragi tretjeredniki, drage tretjerednice, vse vas opomina, naj verno zdržite oblubo, ste dobri sini, verne hčere sv. Frančiška, ka tlačite pot v r.ebo, pot vesele pokore, šteroj se angelje veselijo, Jezus pa obeče večni paradižom. Zdržite zato obljubo. Obudite si jo večkrat, najbole pa vsako leto aprila 16-ga, ali, če ste te den zadržani, v nedelo po tom dnevi; te den, 16. aprila je prvič naredo sv. Frančišek svoje obljube pred rimskim papom Innocencom 3. !\ak blaženi spomin, šteri vas vlečo i more pa zv On toga tč dčn ali v nedelo po njem je tOdi popo-len odpOstek podeljen obljObo ponavljajočim, če k stvest-vam pristopijo. ObOdite si zato oblObo, bar tč den vsako leto, dobro jo je pa vsaki mesec ednok pa še večkrat. Obuditev njena je kur za dOšo, segreje se ta po njej na Božjo ljObezen. ObOdite si obljObo, naj morete verno vodilo spuniti. Stari izrek, — pa te pravico ma v sebi, — veli: >Ki poleg vodila žive, za Boga žive.« ObOdite si obljubo, ka bote Bogi povolno znali živeti po opravljanji dobrih del, kak sv. Peter apoštol pravi : »Bratje, prizadevajte si svoje pozvanje po oprdvlanji dobrih del zagotoviti.« (II. Pet I. 10.) Jezusova ljubezen v oltarskom Svetstvi. * Že le nje, če se spuni, razveseli dušo. « (Preg. XIII. 19.) Če bi se nam, dragi krščeniki, na sveti naednok vse žele spunile, štere v svojem srci nosimo kaj bi bilo z nas? Jaz tak mislim, da ne samo, kak sv. pismo pravi, bi se nam dOša razveselila nego toga veseloga trenutka ne bi mogli niti preživeti. Ali ste nikdar ne čOli, ka je toga pa tisto došla velika radost od pameti ali celo v grob spravila? Ste ne slišali, ka srce od radosti tOdi poči ne samo od žalosti? Moj Bog, če bi pri smrti bili sv. Alojzija mladčnca, sv. Filipa nerejskoga, sv. Treze i drO-gih neštetih svetnikov i svetnic, bi jočič, od radosti jočič potrdili, kaj i jaz trdim: ka od veselja tOdi poči sreč pa še večim kak od žalosti. Mislite, ka je sv. Jožefa ali BI. D. Marije smrt drOgo bila, kak končanje od radosti? LjObezen, radostna ljubezen, veselje nedopovedljivo nad tem, da se njima je žela spunila, ta najsrčnejša i najbole žarjava žela gledati večnoga Boga, to je morilo njidva i za njima teliko svetih src. Zato če njidva i druge svete dtiše neso mogle prenesti spunitev velikoga želenja tak, ka bi mogle z ednim tudi v teli ostati, tem menje so naše slabe duše mogoče to doprinesti. Mreti bi mogli, kda bi se nam vse žele naednok spunile. Mreti bi mogli v cerkvi vsi od prevelike radosti, ka smo se smeli spraviti k nogam dragoga, neskončno dobroga Jezusa, kak nikda Marija Magdalena; mreti bi mogli od radosti hipno, včasi, kak zavžijemo pri sv. obhajili Jezusovo najsvetejše telo. Da pri Jezuši biti i ž njim se združiti, so naše jedine žele, je cil, za šteroga živemo na sveti. I ka li živi ostanemo pri Gospodi i z Gospodom, je dar njegove ljubezni, štera nam skrije njegovo veličanstvo, štero bi nas vmorilo, če bi je vidno gledali. Naj ga mamo na zemli, se nam skrije, naj ga mamo v nebesah, se nam prekda v sv. obhajili. To nezmerno njegovo ljubezen gledajmo, ka me jo znali nasleduvati. »Bog je ljubezen,* (I. Jan. IV. 8.) pravi on sam po sv. Janoši apoštoli. To teliko pomeni, ka je Bog sama ljubezen, kak je ogenj sama vročina i morje sama vo-dina. Od tistč reči, v štero ie tuja, druga ne primešana, pravimo, da je sama. Sama pšenica, v šteroj ne najti driigoga zrnja, samo zlato, v šterom ne ga nikše druge kovaline. Ravnotak, ali v neskončno popolnejšem pomeni je Bog sama ljubezen. Drugoga, kak ljubezni ne v njem. I ta ljubezen je nezmerna, neskončna v njem. Sveto pismo svedoči naime. ka je on nezmeren, neskončen : » Veliki je Gospod i čerez hvale vreden, i njegovoj velikosti nej-konca< (Ps. 154, 3.) i »Misliš, ka ne napunirn jaz nebe i zemlje, pravi Gospod, t (Jer. 23,23.) 1 ta neizmerna ljubezen je v hostiji pred nami. Jaz ubogi grešnik stojim pred njov, gledani v njo, pa živ ostanem. Je mogoče to? Izraelci so kričali Mojzesi: »Govori ti z nami in bomo poslušali; nikak naj ne govori z nam i Gospod, da kje ne pomerjemo« (II. Mojzes, knjiga XX. 19.) Bojali so se, ka če de G. Bog govoro z njimi, to ne do mogli prenesti. Njegova neskončnost je osmrti. Mi ubogi ljudje pa kaj smo se predrznoli včiniti? Ne samo, ka smo se že telkokrat k nogam neskončno ljubečega Boga, nego, nego — bi povedo, kaj smo včinoli ? — nego, nego, mi smo to večno ljubezen vupali z mesta zdignoti. Z mesta? Pa moreš ti človek cerkev zdignoti? Ne jeli. Gospoda i Stvoritela cerkvi i celoga sveta, ki je vekši, kak vsi svetovi zemeljski i nebeški, ki je neskončno veliki i ž meten, toga si pa mogo z mesta zdignoti ? Zdigno si ga po duhovniki, zdigno pa položo si ga, pa ne vupam povedati kam, vendar povem, položo si ga po njem v svojo grešno dušo oj kelikokrat pri sv. obhajili i zatem sam noso ga v svojem teli. je mogoče to? Tebi človek ne, ali tistomi, ki je sama ljObezen, Bogi je mogoče. Jezus, neskončne ljubezni Bog je napravo, da jie svojo neskončnost skrio pod podobo maloga kriiheka, šteroga gda zdigneš, neskončnost geneš, šteroga gda zavžiješ, z neskončnov ljubeznostjov se nahraniš i napojiš. Vidiš, kakšo čudo je mogo Bog včiniti, naj ga moreš ti meti! Vidiš, kak veliko ljubezen je mogo vužgati, kda je tak mali šteo postati, kak globoko se je mogo skriti, naj ti ne ovaraš njegove božje dike i se je ne bojiš pa ne merješ od nje ! O človek, človek, ti prah in pepel, ki pred neskončnov ljubeznostjov stojiš v cerkvi, daj za to ljubezen konči teliko ljubezni Gospodi, da spoznaš, ka pred neskončnov ljubeznostjov prebivaš v ednoj fari, v ednoj cerkvi. Od ljubezni gučim. Kaj je to: ljubiti? Glej mater pri posteli svojega betežnoga deteta; glej jo kak se trapi noč no den, kak prenaša potrpljivo vse teškoče betega: trud, snenost, žalost, glad, žejo; glej to mater, kak se nagible k vustam slaboga deteta i posluša njihov mirajoči šepet, pa si vido ljubezen. Ali idi na krvavo bojišče, pa. glej z jezerih ran krvaveti junaka pa tiho posluhni njegovoga srca bitje i slednji zdihlaj, pa boš vido ljubezen, štera je vmreti znala za domovino i krala. Ali potrudi se v starodavne čase, obišči gor sv. Lovrenca na žarjavoj ponvi, sv. Sebeštjana pri sohi z čemernimi strlicami v čelom teli, pogledni v kopališče sv. Lucije, na morišče sv. Neže, pa je opitaj, opitaj te i druge jezere mantrnike, kaj jih je li nato spravilo, ka so te strašne muke i to grozno smrt tak radovoljno sprejali! Pa ti odgovorijo: ljubezen. I ešče edno romanje napravi, pohodi samostane moške i ženske; se stavi pri drvej karmelita, v šterom bole mirno spi, kak ti na mehkoj posteli; pogledni hčeri sv. Treze, bosonoge karmelitanke i posluhni njuv mili glas, spokorni psalm za grešnike: »smiluj se*, šteri se nepres-tanoma zdigava ž njuvih viist proti nebi, kak sunčavni traki kaplo proti zemli; ali obstani čudeč se pri vedno nemih karthusiancih; če tč i drOge neštete jezere redovnikov i redovnic pohodiš i pregledneš njihova siromaška ležišča, kratke noči, ostre poste, bičanje, verige, duge molitve i junaške vojske proti teii, sveti i hudomi diihi, pa kda boš te vido tam lepe, mlade, bogate, plemenite ljudi, štere je svet z razprestretimi rokami lovio, da bi je obdržao i v zakon spravo, i če boš je pitao: »Zakaj trpite teliko i zakaj se vsemi odpovite?« ti odgovorijo, zato ka ljubimo Jezusa. Vidite, drage duše, to je ljubezen. Ljubezen trpi i merje za ljubljenca. Jezus je pravo: > Ki ma moje zapovedi i je zdrži, on je, ki me Ijiibi.« (Jan. XIV. 21.) Mati, vojak, mantrnik, redovnik veren zna, pozna Jezusove zapovedi i da je nači ne more z držati, kak z trpljenjom, križom prelevanjom krvi, z miranjom, trpi i merjč raj, kak ljubljenca razžali. Vidite, to dela ljiibezen. V Jezuši je neskončna ljubezen. V oltari, v hostiji jo kaže neskončno bole kak vse matere, kak vsi junaki, vsi mantrniki i redovniki. Mati nadaja dete z mlekom. Tak je, jeli. I mleko je sad njene krvi i njenoga tela; z sadom tem da deteti zras i življenje. Oj keliko več pa Jezus tU v oltari! Ne hrani te z sadom svojega tela i krvi nego z samim telom i z samov krvjov. Čiiješ dušar ka je tvoja hrana? >Moje telo je zaistino jestvina i moja krv je zaistino pitvina,< (Jan. VI. 56.) ti pravi on, te večni Bog. Od sunca čistejša krv se toči v tvoje žile i od zvez-datne nebe lepše telo se nagne v naročje tvoje'pri sv. obhajili zavolo neskončne, večne Jezusove ljubezni do tebe. Ne povrneš jo? De nečisti ogenj žgao naduže tisto telo, štero je najbole junaškoga vojaka, najvekšega rnantr-nika, najpopolnejšega redovnika neskončna ljubezen posvetila? Šte ne čuli, kaj je Jezus pravo v getsemanskom ogradi, Petri, ki je meč potegno v njegovo obrambo? To je pravo: »Misliš, ka ne morem prositi Očo svojega i bi mi poslao več kak dvanajst legijonov angelov?* (Mat. XXVI. 53.) To je od 72 jezero angelski vojakov več bi lejko meo kre sebe, pa je sam šteo zmagati. Sam, jedini je premagao celi pekel, smrt i greh; pa za toga vojaka, ki je vse to za tebe včino i včini, dobro pazi, včini, ponovi vsaki den na oltari pri sv. meši, ti ne bi se vojskiivao, ne bi potro v sebi tela, sveta pekla moč? Ne bi nikše malo mantrništvo prestao za njega, ki kak najvekši mantr-nik vsaki den ponovi svoje križno miranje na oltari na nekrvavi način? Ne bi se malo zatajo, ne bi si tela v jarem posta, vroče pobožne molitve djao za najpopolnejšega redovnika, ki že skoro dvejezerolet, čiiješ? — dvejezero let, — je noč no den notri v svojem samostani v vednom posti, v vednoj molitvi, v vednom mu-čanji, v stalnom razžalenji, ne da bi se z svoje vole samo ednok geno z svojega vozkoga mesta, z dostakrat vlaž-noga. plesnivoga, črvivoga tabernakla. Vidite, vidite, neskončna ljubezen kaj včini za vas; oj povrnite jo i trpite za njo! Nakanite se pred njov, ka prekdate svoje telo Jezuši, kak on svoje vam dživa. Obečajte njemi, ka nikdar ne zmrmrate, če se on držati šče za vas, kda ga grešniki plodili, ranili bodo. Da vnogo-krat ga vdari štera roka, brsne noga, prekune jezik ali razžaii glava z svojim mišlenjom! Tolažbo išče siromak. Vašoj roki, nogi, glavi da bolečino, da bi se njegovo razT žaljenje potišalo. Ga vkraj sunete? Ga zavrnete? Zakaj? Zato, ka vas nadaja z lastnov krvjov i nahranja z lastnim telom? Nezahvalneži ? Kelikobole vdarimo se v srce, je odprimo na stežaj i pravimo: Jezusovo najljiibjlenejše Sreč, tebi darujem svoje telo, svojo dušo, tvoj naj sem popolnoma ; posliiži se me, kak potrebuješ, ščern trpeti zate, naj se potolažiš i nikdar ne zmrmram proti tebi. To obečanje pa potrdimo z postom za povrnenje grešnikov na njegov god, prvi petek. Začnimo, oj začnimo to pravo življenje, življenje trpljenja, življenje ljubezni za večno ljubezen Jezusovo. Mejmo veliko ljubezen do male hostije, štera nam neskončno deli v oltarskom svestvi, kda nam skriva i kda nam deli Jezusa. Sredstvo proti dugomi časi. Blaženi Klemen Marija Hofbauer iz reda Redempto-ristov, je bio že kak osem let star deček veliki prijateo molitve, tak da ne mogeo razumeti, kak je to mogoče, da ne bi bila molitev ludem najslajša zabava. V njegovom živlenjepisi pripovedavle pisateo te dogodek. Ednok je šo s svojov materjov, pobožnov i boga-boječov ženskov po cesti. Če sta srečala po poti kakšega znanca ali rod, je nje mati vludno pozdravila in pitala kam ido in kak njim kaj ide. — »Eh, dugi čas preganjamo«,— je bio navaden odgovor. Mali Hofbauer je ne razmo te reči. Zato pita mater: Luba mati, ka pomeni to »dugi čas preganjati?« Mati njemi odgovori: »Či človek nema kaj dela, »njemi je Čas dugi i išče, kak bi ga okrajšo. Ide na sprehod, ali k kakšoj zabavi, ali obišče prijatela, da ž njim si kaj poguči. To se pravi, dugi čas preganjati.« ZaČiiden pogledne K'ement mater in pravi: »Mati, če nemajo liidje kaj dela, pa naj molijo.« §1 i Njegovo Veličanstvo IV. Karol, naš apoštolski kralj. Občuvaj ga Dev. Marija vsem njegovim narodom na večno i časno dobroto, posebno v kraljevini sv. Štefana. Tudi med sovražnimi vojaki je smilenje. Edne francoske novine pišejo sledečo zgodbico: V krajini Somne poleg Montane se je zgodilo. Nemški vojaki so se spravili v globoke strelne jarke poleg vesnice pa so tamodnot strelali z navadnimi pa z- strojnimi puškami na važnejše poti. Nato je dobo eden francoski polk povelenje, naj napadne nemške strelne jarke pa naj prežene ž njih sovražnika. Bitka je trpela celi den. Francozi so šestkrat skušali napadnoti pa so že skoro prišli v bližino nemških strelnih jarkov, nego Nemci so je z lutim strelanjom vseli nazaj pritisnoli. To je zahtevalo vnogo žrtev. Prostor med francoskimi postojankami pa med nemškimi strelnimi jarki je bio pun ranjencov, ki so milo kričali pa na pomoč zezavali, nego Francozi so njim nej mogli iti na pomoč, zato ka či je šteri vojak šteo iti, šo ga Nemci včasi obsipali v kroglami. Bio je pa med Francozi eden mladi popič, bogos-lovec. Gda so že nej mogli duže prenašati miloga ječanja pa na pomoč zezavanja ranjencov, ki so že več vor dugo ležali žedni pa brezi vse pomoči, te si je te mladi bogoslovec na roko privezao znamenje rdečega križa pa je stopo z strelnoga jarka. Njegovi tovarišje so tiho i s straliom gledali mladoga popiča, ki je pomali pa mirno stopao proti ranjencom. V nemških strelnih farkaj je tiidi nastala tihota, pa so vsi z velikov paziivostjov gledali, kaj čini bogoslovec. On se je pa nej brigao za drugo nikaj, nego je šo od ranjenca do ranjenca pa je je tolažo. Medtem je prišeo že bluzi do strelnih jarkov. V tom hipi se je zgodilo nekaj nedovednoga. Z nemških strelnih jarkov je stopo eden stotnik, je šo k popiči pa njemi je etak pravo: »Vi ste zaistino hraber (batriven) človek, pa mate plemenito srce.« Zatem njemi je dao roko pa pravo, ka stavi za pol viire strelanje, naj bi si Francozi v tom časi spravili z bojišča ranjence pa njim obvezali rane. Tak se je tudi zgodilo. Oda je pa preteklo pol viire, so znova začnole pokati puške pa je mesto prvejše človeče smilenosti zavladalo luto bojno sovraštvo. Jezus, prijatel vojakov. Ta vojska je na milijone možkov prisilila, da so mogli zapustiti lubi domači hram in oditi v dalešnje, nepoznane kraje, med nepoznane liidi. Kak težko je to za človeče srce, najbole znaš ti, dragi vojak, ki že cele mesece ali pa leta v tujini hodiš, z ednoga bojišča na drugo. Iz tvojih pisem se vidi, da ti nekaj menjka, nekaj takšega, ka si doma ne čiito. Sam si ne moreš večkrat razložiti ka ti je, samo tužen, potrti in žalosten si. Ka ti pa teži srce ? Glavna muka je to, ka ne moreš biti doma. Potrebuješ pa ednoga poznanca, ednoga dobroga prijatela, ki bi ti v žalostnih vorah prijazno podao roko, kak nigda doma, in te spitavao kak ti kaj ide, ka želeš. Na ta pitanja bi si globoko zdehno in njemi začeo odkrivati vse svojega srca. Povedao bi njemi, ka doma maš ženo, deco, sta-riše, brate in sestre, ki ti večkrat pišejo, toda nikše tolažbe ti ne napravijo, celo ešče trgajo rane tvojega srca, ar pravijo ka brezi tebe žmetno živejo, deca so nepo-korna, zemla neobdelana, marha zapuščena itd. Povedao bi njemi, ka z Novin, pisem in od pajda-šov zvediš, ka ništerni doma, posebno ženske in mladina ne živejo po božoj voli, neščejo se odpovedati svojim v greh napelavajočim telovnim poželenjom, nego ešče božnej živejo kak pred vojskov. To je tneč za vojakovo srce. Povedao bi njemi tiidi, ka te preveč žalosti, gda vidiš na bojišči, vojašnici ali bolnišnici takše pajdaše, ki samo preklinjajo, nespodobno živejo, z Boga in s tebe se pa norca delajo. Z ednov rečjov, tvoje srce bi se odprlo popolnoma. Kak z močne vretine bi tekle z njega vse tiste misli in žele, štere so te dozdaj malo ne zadušile. Kak srečnoga ali konči potolaženoga bi se potem čiito. Toda težko je dobiti tam takšega prijatela. Ne pozabi pa nikdar, da tudi tam in tedaj, gde misliš, ka te je celi svet zapiisto, ka so vsi tvoji dragi daleč od tebe, tiidi tam maš poleg sebe ednoga jako dobroga prijatela. On te gleda, ti ga ne vidiš, on te spitavle, ti ne veš odkod tolažba, samo v srci čutiš nikšo lehkočo. Što je te tvoj skrivnosten prijatel? Nišče drugi kak sam Jezuš. Tisti Jezus, ki je v časi svojega zemelskoga živlenja vsikdar bio pripravleni iti ta, gde je vido kakše trpeče liidi. Sv. Evangelij nam pravi, da je ednok prišeo k Njemi stotnik proseč ga: »Gospod, moj služabnik leži doma od božega žlaka vdarjeni in to ga mantra.« Jezus njemi pravi: Pridem in ga ozdravim. Stotnik nato odgo-vorivši pravi: »Gospod, ne sam vreden, da stopiš pod mojo streho, nego samo edno reč povej in ozdravleni bo moj sluga.« Te človek je bio stotnik, namreč meo je pod svo-jov oblastjov 100 vojakov, tedaj se razmi da je tudi on bio vojak. Dospevsi do Jezusa, ga ponižno prosi, naj njemi pomaga. Toda poglejte s kak močnov verov' in trdnim viipanjom dela to. Jezus ga pohvali in njemi ozdravi služabnika. Ti, dragi vojak si žalosten, ar nemaš nikše tolažbe od liidi ? Ne pozabi, da je jezus tiidi zdaj pripravleni pomagati vsakomi, ki trpi, vsakomi, ki se k Njemi obrne za pomoč. Ve nam je sam povedao: »Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obterženi in jaz vas olajšam.« Či bi se v toj stiski zaistino vsi paščili k Jezusi, njemi potožili svoje bridkosti, razodeli svoje žele in oblubili novo živlenje, štero bi bilo poleg božih zapovedi, tedaj bi prišeo mir. Tedaj bi se povrnoli vsi vojaki z grmečega in krvavoga bojišča v svoje tiho in mirno stanovanje, tedaj bi prišli jetniki z delešnjih krajov med svoje liibe domače. Či se pa to popolno spreobrnenje ne zgodi, ti, dragi slovenski vojak, ne zgubi viipanja v Jezusa. Či si ešče zdrav na bojišči, ali či si ranjen v bolnišnici, pa se ti tak vidi, ka te je vse zapustilo, vse, ešče zemla, zvezde in ptice se ti vidijo, kak či bi se štele skriti pred tvojimi očmi, štere se rosnato okoli obračajo tolažbo iskajoč, ne pozabi, da poleg tebe stoji Tolažnik žalostnih, sam Jezus. Navuki zdašnje svetovne vojne. Poslušajmo par sodb, ka nam ma prinesti zdašnja svetovna vojna v verskom pogledi: V prostozidarskom i luteranskom duhi pisane nemške novine »Leipziger Neneste Nachrichten« pišejo etak: »To že z gotovostjov lejko trdimo, ka zdašnja vojna zbudi dremajoče duševne moči v našem lustvi, štero postane po vojski bole krotko pa pobožno. Lejko povemo, ka že začne cvesti novo, močno versko živlenje. Vsako pismo pa vsaki glas, šteroga dobimo od vojakov z bojišča, nam to svedoči. Njuva srca se obračajo proti Bogi, pa vnogi, ki so od svoje mladosti nej bili več v cerkvi, zdaj pišejo domo pa prosijo svoje domače, naj idejo v cerkev pa naj molijo za moža, za očo pa za sinih Tudi v vojnih pesmaj se čiijejo reči bože, pa se čuti ž njih, ka je Bog bluzi. Z vust njim prihajajo glasi, šteri glasj So že davno zamrli, pa tisti jezicje, šteri so predtem samo psiivati pa preklinjati znali, zdaj verno molijo Boga.« Prav majo nemški pušpecje, ki v svojem pastirskom listi pišejo ta: »Vojna je šola nemškomi lustvi. Strahota smrti naj-mre, štera se vidi na obrazi domo prihajajočih vojakov, se je nej naselila ta samo za kratek čas, nego je sad vnogih najznotrejših doživlajov. Nova zgojitev te vojne bo močnejša, liki je moč površne šolske zgojitve... Vse to, ka te luteranske novine pa nemški pOšpecje od vojne pišejo, se da opaziti tiidi pri drugih narodaj. Velike pa strašne grozovitosti zdašnje vojne, šteri m gro-zovitostim je v zgodovini nej najti para, so resan zbudile v lustvi dremajoče duševne moči, to je obudile so vero pa pobožnost. Tak se je zgodilo povsedi, ešče na brezverskom Francoskom tiidi. Kak je pa bilo na Francoskom? Što je pazlivo zaslediivao zgodovino v zadnjih desetletja]', on zna, ka je ta država dosta grešila proti Bogi pa proti cerkvi. Od vere je pravila, ka je to vsakoga človeka zasebna reč, otežkočila je službe bože, pregnala je redovnike, preganjala je tiidi častnike, sliižbenike, ki so javno kazali svoje versko prepričanje, z šol je zmetala razpetja, preganjala je krščansko nravnost, mladino je pa vzgajala zevsema v posvetnom diihi, brezi Boga. »Sramota pa nevarnost je to — tak piše vučenjak Leon Devin, — ka je že vera treseti let v razvalinaj, pa je mesto nje nastopilo javno bogotajstvo. Že treseti let je francoski službenik nej spregovoro imena Bog, francoski narod je jedini na sveti, šteri ne pozna Boga, pa nešče nikaj znati od svojega Stvoritela...« Grozne so te reči! Pa ka je nastalo zavolo toga? »Družina, — tak piše dale ravno te vučenjak, — se razdira, zato ka se hižni zakonje razpišiijejo, opojne pijače pa ž njimi pijančuvanje se grozno začnejo širiti, zviin toga se prigodi čimduže več zločinov, posebno med mladinov.« Ka se pa godi zdaj v tom groznom boji? »Jokajočih mater pa žaliivajočih družin je preveč dosta,« tak piše parizki novinar. Francozje tak čutijo, ka je zdaj prišeo čas, v šterom si naj spremenijo nravnost. Absint (to je edna najbole močna opojna pijača) so prepovedali nej samo na edno leto, nego na vsigdar. Parižani pa tudi neščejo, ka bi njuvo mesto Pariz bio ešče naduže »novodobni Babilon.« Najbolše je pa to, ka so se Francozi navčili moliti pa Boga častiti. Edne taljanske novine pišejo naduzi od tiste bože službe, štera se je vršila v začetki vojske edno nedelo v Parizi v cerkvi Notre Dame, pa štero božo službo je opravlao kardinal Amette. Pri toj božoj službi je velika vnožina liistva bila nazoči. Nej samo cerkev je bila natlačeno puna, nego odzviina cerkvi po vulicaj je bilo ešče vnogo liidi. Mesto navadne dijačke molitvi so molili ob toj priliki domolubno molitev v francoskom jeziki, štera se je končala: »Smileni Bog, ki vodiš usodo vojn, os-lobodi pa občuvaj nam našo francosko državo!« Medtem se je pokazala lepa bela podoba orleanske device v zatemnjeno]' kupoli. Vse, ki so bili nazoči, je to jako navdušilo, pa so spevali pobožno pesem, štera je naslovlena orleanskoj devici pa se etak dokonča: »Oslobodi nam domovino, pa nas reši ešče ednok!« Eden imeniten pisatel je nato eta pisao: Francozi se Nemcom majo zahvaliti, či so se znova navčili moliti. V zdašnjem bojnom časi se je v francoskih vojakaj zbudilo čustvo, šteroga so že dugo nej več poznali, to je pobožnost. Hodijo v cerkvev, so nazoči pri svetoj meši. Eden francoski vojak piše, kak vnog med francoskimi častniki, ki so bili prle brezverni, zdaj poslušajo pa molijo za njim Očanaš pa Zdravo Marijo, štero so že pozabili moliti pa je ne vejo več na pamet.« V ednoj občini je razdeljavao duhovnik pobožne svetinje med francoskimi častniki pa med vojaki. Kj so nej bili nazoči pred poldnevom, so se odvečara javili pa prosili, naj njim tiidi podeli. Tej vojacje so prle strašno preklinjali... S toga je viditi, ka se začnejo dramiti tiidi Francozi. Orožni dnevi, štere morejo preživeti, njim odpirajo duševne oči. Čutijo, ka morejo biti pobožni, zato ka se njim po pobožnosti približa duša proti neskočnomi, večnomi Bogi. Pa gda bi bila duša bole bluzi pri večnosti, či nej zdaj, gda med groznimi vojskinimi dnevami vsaki čas lejko zapusti to grešno zemlo pa se preseli v večnost? Zarazmili so tiidi Francozi navuke, štere njim davle vojna. Zato se pa budi tiidi pri njih pobožnost k novomi živlenji. Daj Bog, ka bi ta strašna vojna pripelala na pravo pot vse zapelane nej samo na Francoskom, nego tfldi pri nas. „//." Pribežališče grešnikov. »Oča prečastiti, ne govorite mi od božega smilenja, ar je za mene vse zaman, vse je zgiibleno.« Preveč veliki grešnik sam, vse je zaman.« Tak je govoro na smrtnoj posteli eden okrog 20 let star mladenec, diihovnomi oči, ki je stao poleg njega. >N.e tak, sinek moj,« pravi te, »ne smeš tak govoriti, ne smeš v dvojnosti ječati pred velikov dobrotov in smilen-jom božim. Či se pa zavolo svojih grehov bojiš pravične bože roke, obrni se k Mariji, štera je delivka vseh ne- beskih smilenosti, ona je pribežališče grešnikov.« Obrni se k Mariji... pribežališče grešnikov... Sto zna, morebiti pa... Te reči je bolnik počasi ponavlao in zamišleno ob-račao svoje temne oči po prosnicah male hižice. Grobna tišina je nastala v sobi, samo včasi-včasi je zarogatao rožnivenec in tam od zglavnika so se cule napol tihe reči: »Sv. Marija Mati boža, moli za nas grešnike, zdaj in v vori naše smrti...« Bile so to reči žalostne matere, štera je goreče molila za svojega jedinoga vmirajočega sina. Ne je toliko prosila za njegovo ozdravlenje, nego za spreobrnenje. Mariji, pribežališči grešnikov, ga je priporočala. Pa poglejte pomoč te dobre nebeške Matere! Med tem, gda je jokajoča mati ponavlala edno Zdravo Marijo za dru-gov, je obvupani sin opravo svojo spoved, na konci štere je z mokrimi očmi in s skesanim srcom molo požalu-vanje. Prišedši do reči:... zato prosim Blaženo D. Marijo... je mirno zdehno svojo dušo. Človek bi skoro mislo, ka ma greh, če zove Marijo: Pribežališče grešnikov, kajti s tem imenom zovemo tudi večkrat one kraje, na šterih se zbirajo razbojniki, lumpje, razviizdani liidje itd. Krčme navadno imenujem — pribežališče grešnikov — ar se v njih največ greha včini in tisti, ki iščejo grešna telovna poželenja, najraj hodijo v krčme. Jeli tedaj smemo zvati s tem imenom Marijo, štera je vsa čista, vsa nedužna, lepa kak mlada lilija? Pa itak . je sv. Maticerkev v lavretanskih litanijah dala to ime-Mariji, naj bi nam tak pokazala, ka Marija nikdar ne odpove svojega smilenja in svoje pomoči, tudi či jo prosi za to kakšte veliki grešnik. In zaistino, zakaj je Marija dobila to srečo od Boga, da je postala Zveličarova mati ? Zato ar je človeški rod ječao pod jarmom greha prvih starišov. Zakaj je trpela toliko in s takšov liibeznostjov v tom živlenji, či ne zavolo grešnikov? Zakaj ma zdaj v nebi tak veliko oblast, či ne zato, ar je bila mati Onoga, ki se je včlovečo za-togavolo, da bi poriišo kralestvo greha na zemli? Skoro, skoro smerne praviti: Oh, srečen prvi Adamov greh, šteri nam je spravo tak dobro Mater! »Žena, ovo tvoj sin,« so bile zadnje reči, štere je Jezus pravo s križa svojoj materi, misleč na vernoga apostola sv. Janoša, ki je tam stao poleg pod križom. Od onoga časa je on bio zais-tino kak pravi sin Marije, ž njim vred pa tudi mi. Marija je tak naša mati, najbolša med vsemi zemelskimi materami, kak bi zato mogla zavrči naše prošnje, saj smo njena deca? Ona ne žele nikaj drugoga kak našo srečo, namreč naše dušno zveličanje, naše veselje v nebesih. Ona žele, ka sad njenoga tela, to je Jezus Kristus, ne zmenka niednoj dušici po smrti, nego da ga vsaka vživle na veke. Zdaj pa, ka je tisto, štero nas zdržavle na poti popolnosti, štero nas celo postavi v nevarnost da zgubimo nebesa? Oreh. To je naš jedini pa najvekši sovražnik, lstina, ka je Marija strla kači glavo, namreč Šatani, toda on ešče vsikdar ma precej moči in oblasti nad človekom, zato pa neprestano lazi okrog njega, kak tuleči oroslan, iskajoč da bi ga požro. Kak nam te neprijatel naše duše nastavla zanke, naj bi spadnoli v njegovo oblast, tak nas Marija odvrača od greha in išče naše zveličanje. Neskončna boža modrost nam je pa prikrila gotovost naše usode po smrti, to je, nišče ne ve, kaj ga čaka na drugom sveti, poleg reči sv. Pisma: Človek ne ve je li vreden bože liibezni, ali pa srda. Vendar pa so znao menja že na tom sveti, ki nam skoro zastalno kažejo našo bodočnost na drugom. Med temi znamenji je brezi dvojbe najbole staln- to, či smo pravi častivci Device Marije. Sveti Očetje celo pravijo, ka je nemogoče, ka hi se skvarili, tisti ki zais-tino liibijo in častijo Marijo. Tak n. p. sv. Anselm pravi: »Tisti, na štere Marija obrne svoj pogled in prosi za nje, se morejo pobolšati in zveličati. Ona pomaga svojim čas-tivcom, da premagajo skušnjave, da se obvarjejo greha, zvun toga pa ešče z dobrimi dejanji povekšajo svoje za-šliiženje za nebesa in ostanejo v milosti božoj do smrti, po njoj se pa zveličajo.« Sv. Bernard pita sam sebe, zakaj zovemo Marijo — Mati smilena — in odgovori: »Zato ar mi znamo, ka je Marija vretina vsega smilenja. To smilenje Ona da komi šče, gda šče in kak šče, tajc ka se niti eden grešnik ne pogubi, či ga Marija vzeme pod svojo obrambo. Zakaj se zato grešnik boji iti k Mariji? Pri njej nega ne straha, ne ostrosti, nego sama liibezen.« Ednok se je nebeška Mati prikazala sv. Brigiti rekoč: »Vsi me zovejo Mater smileno in to je istina, ar me je Bog za to odebrao. Nesrečen je zato tisti človek, ki bi lehko prišeo k meni, pa ne včini toga.« Zatogavolo sv. Cerkev obrača na Marijo one reči sv. Pisma: »Što najde mene, najde živlenje.« Istina, ka je Marija sama ne ravno to pravo živlenje, ar naše pravo živlenje je samo Jezus Kristus, kak on sam pravi: »Jaz sam pot, pravica in živlenje.« Vendar, ki je najšeo Marijo, je najšeo tudi Jezusa in tak pravo živlenje. Po Mariji k Jezusi. Na kakše vzroke se pa nanaša sv. Cerkev pa njeni Očetje, gda Marijinim častivcom obečeio gotovo zveli-čanje? Pobožnost do Marije pa dušno zveličanje sta zato v zvezi med sebov, ar je gotovo, ka ki liibi in časti Marijo, žive tak kak Bog žele od vsakoga človeka, ki se šče zveličati. Zveličati se pa more samo tisti, ki se ogible greha, išče vsikdar kak bi se Bogi dopadno, v skiisnjavi se obrne k Mariji, včinjenjenih grehov se pa spove in dela pokoro za nje. Vse to pa lehko zadobimo od Marije, ar je Ona smilena, je pribežališče grešnikov. Sovražniki mira. Človek skoro ne bi vervao, da so taksi liidje, ki ne samo ka neščejo mira, nego ešče proti njemi delajo. Dugo let so vrteli in hujštili za vojsko, dokeč so ne tak zamotali vse, ka se je ta zaistino začela. Mislili so pa, ka vojska mine v par mesecih in tak hitro pa gotovo do-segnejo ž njov svoje peklenske namene. Kakši so pa te njihovi nameni? Dosta jih je, šteri so pa politični, zato pa eti nemajo mesta. Najvekši cil teh šatanovih sinov je te: na nikoj spraviti sv. Katoli-čansko Cerkev. To majo napisano na svojoj zastavi, to kričijo po vulicah, to pišejo po knigah in novinah. Podreti mislijo od samoga Boga postavleno in že dvejezero let obstoječo sv. Cerkev! Z njov vred pa, se razmi, tudi Papo, ki so glava in vodite! te Cerkvi, in škofe pa duhovnike. Vojske trpi že 30 mesecov, oni so pa ešče ne do-segnoli, ka so želeli. Tak se razmi, zakaj neščejo mira, ar bi tak oni na rešeti ostali. Ščejo popolno zmago nad tistov sv. Cerkvov, od štere je Jezus pravo, ka jo sama peklenska vrata ne bodo mogla premagati. Tem rečem se oni gizdavo krohotajo. Dobro nam je znano, koliko so se sv. Oča Benedikt XV. trudili, da bi zmirili vojskujoče se narode. Sovražniki sv. Cerkvi so se skoro prestrašili, či bodo casarje in kralje na sv. Očo poslušali in mir sklenili. Pred ed-nim letom, to je, dne 21. aug. 1915, so edne vatikanske novine »Osservatore Romano« popisale, koliko se sv. Oča trudijo za mir in što je tisti, ki najbole tomi svetomi deli protistoji. Etak pravijo: »Kesnej po vojski bo pravična zgodovina mogla dosta strani za to popisati, da pokaže razdiranje mirovnih namenov sv. Oče, Benedikta XV. Ta zgodovina pokaže, v kakšem nasprotji je versko in človekolubno mirovno delo Benedikta XV. z hudobnim protipostavlanjom teh sovražnikov... Ta hudobija nas spomina na Farizeuše, ki so tudi ne šteli pripoznati Mesijaša in njegovoga mira, kak ti zdaj neščejo pripoznati Papo za širitela mira in tudi neščejo njegovoga mira. Želejo meti svoj mir, poganski mir, šteri je neodvisen od evangelija in od krščanskoga navuka. Zato se pa strašijo Papovoga mira, zato pravijo, ka dela samo v svoj hasek. »Dokozano je, ka so šteli Papi in Katoličanskoj Cerkvi dati zadnji smrtni vdarec. Nam se ne trbe bojati, ka bi tei sovražniki podrli od Boga postavleno sv. Cerkev, čiravno je že mogla toliko pretrpeti. Vendar pa moremo mi in vse katoličanske novine proti tem neprijate-lom pravoga mira tožbo zdignoti, ar proti stojijo, da bi se med narodi izvršile katoličanske zapovedi«... Ta pišejo rimske novine. Sto so pa tei sovražniki? To so tak zvani — slo-bodno zidarje ali masonje — ki so najmočnejši nasprotniki naše sv. Cerkvi. Neštevilno je teh nesrečnikov po eeloj Europi. Po narodnosti se sovražijo, posebno zdaj, po nameni in mišlenji so pa kak eden človek. Koliko škode so že napravili, koliko kokona so že posejali med narode, posebno med nevučne in priproste, se ne da popisati. Mi smo in ščemo ostati do smrti verna deca sv. Oče, zato smo pa dužni moliti za zmago sv. Cerkvi, ar samo tak bo stalen mir med ludmi, či se ponižno vsi podvržejo njenoj pravičnoj oblasti, štera je od Boga. Znadljivi častivcl Device Marije. 1. Asiski sv. Frančišek je bio velki častivec svete Device. »Zdrava bodi Marija« je bio njegov najliibši zdi-haj k nebeskoj Materi. Od te lepe svoje navade je pravo ednok: Ci začnem moliti zdravomarjo, se mi radiijejo nebesa, z veseljom začnejo prepevati angelski kori, ra-diije se zemla, trosi se pekel, trepečejo nečisti diihovje pa bežijo, zato ka kak veter razpihne luske pesika, ravno j tak prežene angelsko pozdravlenje spletke nečistoga duha. 2. Katoličanske kitanke, zveste svojoj staroj navadi, jako goreče častijo Nevtepeno Devico, štero zovejo tiidi za »božično Devico.« Mesec december je pri njih čas posta, molitvi, almoštva pa duševnoga i telovnoga dela smilenosti. Tak se pripravlajo na zvišeni svetek, na na-rodjenje maloga Jezušeka. 3. Sienski sv. Bernard je na poseben način častio pa obhajao svetek Marijinoga rojstva, to je Malo mešo. Den Marijinoga rojstva je zorja odkiiplenja, to je tisti blaženi den, gda je Mati boža prišla na te svet, pa je nazaj postavila deviško žensko živlenje, štero ie živela od prve minote pa do zadnjega zdihaja svojega živlenja. Te velki častivec Marijin se je tudi na Malo mešo na-rodo, na te den je vzeo na sebe redovničko obleko pa je tiidi te den dariivao Bogi svojo prvo i zadnjo sveto mešo. »Vse po Mariji!« to si je zebrao za načelo svojega živlenja. 4. Blažena Biheri Emilija je po sobotah med pet-najset siromakov razdelila almoštvo, naj bi tak tiidi dejansko častila petnajset skrivnosti svetoga rožnoga venca. Drekselij pripovedavle, ka je eden kmet po sobotah vse mleko, ka so je tisti den mele njegove krave, raz-delo med siromake, naj bi stem naslediivao svojo nebeško Mater v lepoj jakosti smilenja. 5. Blaženi Suzo Henrik se je k vsakomi Marijinomi svetki pripravlao s tridnevnov pobožnostjov. Vužgao si je tri sveče na čast nevtepeno poprijete Device Marije, na čast njene ponižnosti pa na čast njenoga velikoga dostojanstva, ka je bila Mati boža. Na den svetka je pa ves svoj prosti čas porabo v to, ka si je premišlavao lepe jakosti Marijine. Težko se je ločo te dneve od Ma-rijinoga oltara, pred šterim je opravlao svoje pobožnosti, nego gda ga je zvala dužnost, ie včasi stano pa je proso sveto Devico, naj ga blagoslovi z božim Detetom, pa naj njemi bo na pomoč svojimi milostmi povsedi, kama ga bo zvao Gospod. „ Vk." Velka detinska liibezen. Nikole Leontina, štera je bila hči plemenitih rodite-lov, je služila kak dvorjenica celih 28 let v ednoj norišnici. Pa ka jo je nagnolo do toga, ka je posvetila najlepši del svojega živlenja za dvorjenje v pameti zmeša-nim betežnikom? Obetala se njoj je najmre lepa bodočnost, pa bi se Iejko bogato oženila. Ona je pa vse to zavrgla pa je šla šla služit v norišnico, gde je opravlala najtežavnejša dela. Vse to je včinila z velke lubezni do svoje matere, štera je bila spravlena tudi v to norišnico, zato ka se njoj je zmešala pamet. Vrla hči je ne mela počinka dotečas, pokeč si je ne sprosiia pri predstojništvi, ka jo je vzelo kak služečko deklo v zavod, gde naj bi dvorila svojoj materi. Ta velka detinska liibezen je jako genola predstojništvo, pa njoj je spunilo želo i io vzelo v službo. Leontina je inda nigdar ne šla vkraj od matere, samo či je trebelo drugim betežnikom kaj podvo-riti. Po osemdvajsetih trplenja punih letaj je mrla mati v naročaj svoje vrle hčeri, štere je ves čas več ne spoznala pa je njeno liibeznivo dvorbo večkrat povračiivala £šče z žalitvami. Karmelska Mati boža njemi je sprosila duševno pa telovno zdravje. Z ednoga pobgžnoga lista čtemo sledečo lepo zgodbico : V. ednoj delavskoj družini sta naednok zbetežala dva sinu, šteriva sta njoj pripravlala kruh. Te mlajši je z ve-seljom sprijao tolažila naše svete vere za betežnike, te starejši je pa nikaj ne šteo čuti od svestev. Tomi mlajšemi se je bolezen obračala na bolše, tomi st^rejšemi pa na hujše. Eden velki častivec karmelske Matere bože je to zvedo, pa je njegovo plemenito srce občutilo velko smilenje do nesrečnoga betežnika. Po nasveti svojega spovednika je podelo težkomi betežniki ška-puler pa njemi je poniido tudi jesti pa piti. S tem delom pa s tolažlivimi rečmi si je pridobo srce betežnika. Na drugi den je obiskao mlajšega brata duhovnik. Oda je pri njem opravo svoje delo, so ga roditelje pe-lali k starejšemi betežniki, šteri je to sam želo. Oda je duhovnik stopo k betežnikovoj posteli, je betežnik stano pa je duhovniki kazao z rokov na škapuler, šteroga je meo okoli šinjeka, pa je pravo: »Dobrotliva nebeška Mati mi je to podelila, pa me to tudi zvrači!« Tak je pravo večkrat. Duhovnik ga je zatem pripravo za sprejemanje svestev. Zatem se je spovedao pa je bio jako veseli. Sveta Devica njemi je resan sprosila nej samo duševno, nego tudi telovno zdravje. Oda je odzdravo, je šo tudi na božo pot v Lurd, ka bi se tam zahvalo ne-beskoj Materi za njeno velko lubezen. i Za Devico Marijo v smrt! Boast Jon je postao tudi žrtev krute Elizabete, angleške kralice, zavolo svete vere pa zavolo častitvi do Marije. Na vešalaj je mogeo dokončati svoje živlenje, zato ka je bio stanoviten svojoj veri pa nebeskoj Materi. Oda so ga pelali k vešalam, pa je stopo na prvo stubo, se je prekrižo pa pravo: »Angel Gospodnov je nazvesto Mariji« pa je naglas zmolo zdravomarjo. Gda je na drugo stubo stopo, je pravo: »Ovo sliižbenica Gospodnova!« pa je pali molo zdravomarjo; gda je pa na tretjo stubo stopo, se je proti liistvi obrno pa na ves glas pravo : »Reč je s telom včinjena, nego po svetoj Devici,« — zato jo pozdravi s tretjov zdravovmarjov. Medtem njemi je krvnik vrgeo zanko na šinjek, pa je tak prestao manter-niško smrt. Lepa podoba Device Marije ga je spreobrnola. Augsburske novine so leta 1858. pisale od ednoga čiidnoga spreobrnenja. Pobožen podobar Ahterman je v munstersko prestolno cerkev napravo edno jako lepo podobo Marije Sedemžalosti. Gda so odkrili to lepo podobo, so se večim liidem zaskuzile oči, tak veliko moč je mela na nje. Sledkar je delao v Rimi te umetnik-podobar, pa je eden den prišeo k njemi jako lepo oblečeni gospod. »Gospod, vi ste Aherman umetnik-podobar, jelite?« je pitao včasi podobara. — Ja, jaz sam, — je odgovoro Itidno, — Što ste pa vi? Nato je nepoznani gospod prijao podobara za roko, jo je k sebi stisno pa pravo: »Pred par dnevi sam vido v Miinstri jako lepo podobo Marije Sedemžalosti, ta podoba, kak či bi bila živa Marija, mi je na prvi pogled strsnola dušo pa mi je podelila milosčo za spreobrnenje na pravo vero, zato sam včasi obliibo Mariji Sedemžalostnoj, ka ne bom duže ža-lostio njenoga božega Deteta s svojov krivov verov, nego postanem katoličan. Že sam tiidi prestopo v pravo vero. Zdaj mi ešče trebe sprejeti svestvo svetoga potrdjenja, zato pa prosim vas, či bi mi šteli biti za kumo. Jelite, ka mi napravite to veliko veselje?« Ahterman je bio do srca genjeni, pa je ne mOgeo niti reči spregovoriti, samo z glavov je klumao gospodi, ka njemi spuni želo, pa se je jokao od veselja. Njegova lepa podoba Marije Sedemžalosti je zaistino mela velko moč na krivoverce. Ka je najvažnejše. »Častiti oča — tak je pitao ednok sv. Egid svojega redovnoga generala, jako vučenoga sv. Bonaventuro, — častiti oča, vam je podelo Gospod vnogo milošč. Ali mi navučeni pa maloga znanja liidje, ka znamo mi činiti, ka bi se zveličali?« Serafinski vučenjak njemi je nato odgovoro: »Či Bog človeki ne bi dao nikše druge milosti, kak samo to, • ka bi njega liibo, je že s tem včino zadosta za njega.« »Jeli pa more nevučeni človek lubiti Boga ravno tak, kak ga liibi vučeni?« »Dragi moj brat, edna prosta ženkica bole lejko lubi Boga, kak vučenjak ali doktor svetoga pisma.« Sveti Egid se je ne mogeo duže premagati. Z vel-•kim veseljom se je paščo v samostanski ograd pa tam kričao stanovnikom mesta: »Čiijete, ve proste, stare ženske, liibite Boga, pa lejko postanete vekše pred Bogom, kak je častiti oča Bonaventurai« »Gda je vido Jezuš vnožino, je šo na breg, pa gda si je dolseo, so prišli k njemi vučenicje njegovi. Pa gda je je začno včiti, njim je pravo: »Blaženi so siromacje na duhi, ar je njihovo kralestvo nebeško.« (Mat. 5, 1—3.) Molitev k Srci Jezušovomi. »Sladki Jezus, tvoje presveto Sreč je naše zadnje zavetje v tom grozovitom boji, šteri narode i držanja pret-rosi. Bog milostivnosti si, vzemi zato od nas te grozen vdarec; kral miru si, — prosimo te — daj nam nazdj tak močno želen mir. Presveto tvoje Srce je razlejalo svojo lubezen po tom sveti, naj bi preminola vsa nezložnost ino jedino lubezen kraluvala nad liidmi. S sočiitjom je napunila vsaka Človeška nevola tvoje presveto Srce, dokeč si tu na zemli živo. O daj, da se to dobrotivno Sreč na pomilenje gene proti nam v toj težkoj vori, gda nas čarna pošast odčr-javanja i strahovitnoga klanja teži. Naj se ti milijo vnoge žaliivajoče matere, ki za živ-lenje svojih sinov trepečejo; vnoge rodovine, v Šterih za .svojega zgiiblenoga podpirača točijo vrele suze; naj se ti mili ta nesrečna Europa, štera se bojati ma, ka de v puščavo premenjena. Pobiidjavaj misel miru v dušah vladarov i narodov. Včini konec nezložnosti, štera med narodmi vlada. Včini, ki si nas s svojov svetqv krvjov odkiipo, ka do se liidje znova z kiišcom pazdravlali v znamčnje miru. Nekda je sveti Peter apoštol etak skričao k tebi: »Reši nas, ar se pogiibimo!« i ti si milostivno posliihno njegovo prošnjo vtišavši burkajoče se morje. Zgledni se tiidi da nas milostivno, ki si s stalnim viipanjom zdihavlemo k tebi, pa podeli razburkanomi sveti mir i pokoj! Mati naša, sladka Devica, tiidi ti nam pomagaj; kak si nas vsigdar branila v težkih skiišnjavaj, tak tiidi ^zdaj nas brani i v mogočno svojo Obrambo vzemi. Amen,« •Vsebina. Razlaga.............. Dečki, batrivnosti .......... Podignjenje Srca Jeztišovoga na troh v družicah Sv. Martin.........:... Sedentstoletniča porčijunkulskih odpiistkov NežinetnoSt — kak se je rešimo? . . . Srečna smrt se ne da zasliižiti, mora se sprositi Molitev se nam posliihne, če k njej zatajiivanje prikapčimo ........... List za deco......i- .... . Pot v nebesa ........... Potegnite številko 10—5—14..... Vera, viipanje, liibezen ....... Zdrava pamet . . ........ • • Govor preč. g. Bašša Ivana pl. pri prvoj sv. meši č. o. Forjan Florenca frančiškana v Beltincih sept. 17.-ga........ Zakaj nam več n^ zvonite?....... Pobožen diih vojaških pisem...... f Franc Jožef . . . :....... • Na vsesvčcovo ........... Ljubezen.............. Obljiiba tretjerednikov......... Jezusova ijiibezen v oltarskom Svetstvi . . . Sredstvo proti dugomi časi ....... Tudi med sovražnimi vojaki je smilenje . . Jezus, prijatel vojakov......'..,. Navuki zdašnje svetovne vojne ..... Pribežališče grešnikov......... sovražniki mira . . . . ....... Znadljivi eastivci Device Marije..... Velka detinska liibezen ........ Karmelska Mati boža njemi je sprosila duševno pa telovno zdravje '. .......... Lepa podoba Device Marije ga je spreobrnola Ka je najvažnejše ......... • 278 289 29 i 292 295' 30! 306 311 315 324 339 340 340 342 345 346 355 357 357 360 365 370 372 373 375 *378 382 384 385 386 387 388