— 190 —
« Haznosti.
(Imenovanje in premeščanje.) Pravni praktikant g. Hinko Fran-kovič imenovanje avskultantom za Kranjsko. — Sodnijski pristav g. dr. Ivan Pek olj premeščen je iz Paterniona v Maribor d. o. D.
(Josip Piller f.) Umrl je v Ljubljani c. kr. deželne sodnije svetovalec v pokoji Josip Piller v 78. letu svoje starosti.
(Uradni denar ni nadomestljiva reč.) Na Nemškem razposlal se je oblastnijam pred kratkim važen odlok državnega sodišča, vsled katerega je vsaka poraba uradno prejetega denarja v lastni prid uradnikov, izvzemši da se takoj zmenja, izneverjenje tega denarja, jedno, če ima tudi voljo ga koj nadomestiti. Najvišji sodni dvor pravi, da je tem denarjem lastnost nadomestljivosti odvzeta in splošna pravila o izneverjenji nadomest-Ijlvih reči imajo pri uradnem izneverjenji le omejeno veljavo.
(Telegrafična prošnja za pomiloščenje.) Pred kratkim prinesla je praška ,Politik" zanimiv dogodjaj, ki se je vršil mej brzojavnim uradom v Semlinu in dunajskim dvornim. Po 1. uri popoludne prisopel je upehan znani odvetnik in obče hvaljeni zagovornik v brzojavni urad v Semlinu in prosil, naj bi si dobili direktno zvezo z dunajskim dvorom, ker gre, dejal je, za življenje in smrt. Takoj se je uslišala njegova prošnja in on je oddal na cesarja brzojav naslednjega sodržaja: ,Star mož čistega značaja, katerega je tat okradel, sprejel se je s tatom; mož pa je porabil pri tej priliki svoje orožje in ustrelil, a zadel je mesto tatu ženo njegovo, ki se je takoj mrtva zgrudila. Vsled tukaj obstoječega standrechta začelo se je takoj
— 191 —
sodnijsko postopanje in mož se je ravnokar, ob jednej uri popoludne, obsodil v smrt; obsodba izvršila se bode že ob tretjej uri, če Vaše veličanstvo ne usliši moje prošnje, če ne odstrani za ta slučaj standrechta in ta žali dogodjaj ne izroči navadnemu sodnijskemu postopanju: Vaše veličanstvo ne bode izkazalo milosti nevrednežu." Direktna zveza z dvorom je bila gotova, dvorni uradnik hitel je ne meneč se za formalnosti takoj sam z odprtim brzojavom v dvorno pisarno in oddal ga je fml. Becku. Cesar pa ni bil na Dunaji, bil je v Brucku na Leithi. Fml. Beck pisal je naglo na cesarja brzojav, katerega je urno vzel uradnik soboj. Sedaj je bilo treba hitro in direktno tele-grafično zvezati Bruck z dvorom. Prosta je bila pot, šlo je. Bruck je prejel brzojav, Semlin ostal je zvezan z dvorom in uradnik na Dunaji pripovedoval je v Semlin, kaj se je zgodilo. Mej tem pa je prešla že jedna ura; zagovornik letal je nemiren po semlinskem uradu, Ijudslvo vrelo je na kraj, kjer se ima usmrtiti obsojenec, vsi so bili nemimi in veliko je bilo sočutje za nesrečneža. Glej po 2. uri poroča Bruck v lakoničnem uradnem stilu naslednje: ,Nj. veličanstvo je ravnokar odpotovalo iz Brucka, brzojav se ni mogel več vročiti." Strah na dvoru, trepet v Semlinu. Uradnik tekel je zopet v dvorno pisarno, fml. Beck se je prestrašil, a takoj se je odločil in brzojavil v Semlin zagomiku: „Dobite pol ure odloga, Nj. Veličanstvo se ravno pelje iz Brucka v Schčinbrunn." — Odvetnik hitel je s tem brzojavom k sodnijskemu predsedniku, ki se je podal takoj z zagovornikom v brzojavni lu-ad in nestrpljivo čakal določbe. V Semlinu vladala je velika razburjenost in ta se je električno dalje širila na Dunaj in v Schonbrunn. Bila je 3. ura — delikventa so peljali pod vislice, ljudstvo je oblegalo brzojavni urad, sodnijski predsednik, zagovornik in dragi sodnijski uradniki držali so uro v rokah in šteli minute. Polu štirih je bila ura, odlok je pretekel; sedaj začel je vibrirati aparat, brzojavilo se je iz Dunaja: „Mož naj se izroči navadnemu sodnijskemu postopanju, zanj je standrecht ostranjen. Franjo Josip." Veliko navdušenje mej navzočimi, veliko veselje mej ljudstvom, ki je cesarju glasne jŽivio" klicalo. Sodnijski predsednik brzojavil je o teh prizorih cesarju in se zahvalil v imenu delikventa, ki je v resnici že pod vislicami stal.
(Književnost.) Jurisprudencya departamentov cyvilnych izby sadowej Warszawskiej z 1. szego polrocza 1879. Zeszyt VI., str..106. Varšava 1881.
— Načala ruskago gosudarsvenago (državnega) prava. Spisal profesor petrogradskega vseučilišča A. 6radovsky.   Cena 7 rabljev.
— O značenij i sobiranij drevnih russkih juridičeskih simbolov. Spisal J. Danilov. Petrograd 1880.
— Geist des romischen Eechtes auf den verschiedenen Stufen seiner Entwicklnng. Von Rudolf v. Iherzing. Leipzig 1881. Cena 7 M. 50 pf.
— Das osterreichische Hypothekenrecht. Von Dr. Adolf Exner. Leipzig 1881.
— Finanzgesetzknnde des osterreichischen Kaiserstaates. Von Dr, Justin Blonski. Dva zvezka. Dunaj (Manz) 1880. M, B.
— 192 —
(Slep akceptant menjice.) Vložila se je menjiCna tožba. Toženec pa je stavil tej tožbi ugovoi- nasproti, da je slep, torej je menjica ki nosi njegovo ime, neveljavna. Tožitelj je ta ugovor pripoznal, dejal pa je, da ta ugovor ni vzet iz menjičnega prava, torej se tudi pri menjičnili pravdah ne sme nanj ozir jemati. Sodnija je odbila tožbo ter odbitje opravičevala tako-le: Ugovor, da je toženec, ki je podpisal menjico, slep in da ne zna niti citati, niti pisati, sledi v pravem pomenu iz menjičnega prava samega, ker k bistvu menjice kot pismene pogodbe spada, da jo akceptant podpiše. Ker pa ta ugovor iz menjiškega prava samega sledi, treba ni bilo posebnega določila v menjičnem redu o tem, da ni zadosti, da je menjica veljavna, če tretja osoba ime slepčevo njagovo roko vodeč podpiše. Celo menjiške izjave, ki so se izvi-šile mesto s podpisom imena le s podkrižanjem ali pa z drugimi znamenji, imajo le takrat menjično moč, če so ta znamenja sodnijsko ali beležniško bila potrjena. To se more toliko bolj tirjati pri menjicah, katere so podpisali slepci s tem, da je tretja osoba pri podpisanji vodila njihovo roko. Ne more se misliti, da je zahteval zakonodatelj pri veljavnosti men-jiških izjav slepčevih, manj form kot pri veljavnosti izjav takih osob, ki sicer vidijo, pa ne morejo podpisati svojega imena, bodi si da ne znajo pisati ali iz kojega druzega, mogoče le začasnega uzroka.
(Po „Berl. Ger.-Ztg.")