K
Ferdo Kozak: Pesmi.
X
ko so nama pošiljale zvezde pozdrave,
Klavdija?!
Vzklikaj v radosti! Klavdija (kot kip): Zame ni radosti več.
Vaza je ubita! Mati (očitajoče): Klavdija! Klavdija: Zame ni radosti več,
Cveti so pohojeni! Valerij: Natrgava jih še bolj svežih in dehtečih! Klavdija: Nekoč jih nama ni bilo treba trgati,
kot metulji so prileteli na vrt najinih duš!
Ne, ni več radosti:
v tej sobi je bila nocoj smrt! Mati: Klavdija! Klavdija! (Sveča ugaša, ugasne.) Valerij: Jutri odpotujem v mesto.
Jutri ko bo dan!
Kajti mesečna noč se nagiba k zatonu!
(Klavdija ihti, Valerij stopi k njej in ji da roko.)
Zbogom, Klavdija. (Odhaja k vratom.) Mati (kot da je hipoma vse razumela): Moj Bog!
Vi.dva??!
(Klavdija razproste roke za odhajajočim Valerijem.) Klavdija: Valerij, Valerij!
Ferdo Kozak:
Pesem.
Glej, večen boj, udano padanje v sladkost dozdevnih sreč,
srdit, polslep pogon za svojo pot,
odkar oko je zaslutilo tvojo silno luč.
Si res? A kdo si? Nisi?
In vendar včasih kakor kres
preseka plamen tvoj temo srca,
iz čase zvrhane dero studenci radosti in sanj
in v razodetja glorijo ves svet odet
mi proži tvoj obraz.
Drevo v teminah sem, razsekano od strel,
drevo na gori — trmast plod zemlje
in čim ostrejše žgo plamenov dirjajočih meči,
tem trše bode v noč okleščeno vejevje,
in strastnejše kriči v bohotno rast.
—   470   —
X                                              Ferdo Kozak: Pesmi.                                              X
O si, vrtnar moj, večna smer!
O si, ti jez voda brez strug, voda brezciljnih!
Ti, ki z brzicami vetrov pojočo, razvihrano slast
zajel z bregov si svojih oblast,
da sredi mrež kipečih žil
je kriknilo srce.
Prilij zdaj iz studencev svojih!
Prilij ljubezni svoje sočno blagodat,
da v večno školjko zlatih dni
plazovi hrepenenja se vlijo,
globoko v prst, da žejni curki se vdero
in se razpne kakor šator skrivnosti med nebom in zemljo
na gori rastoče drevo.
Ljubavna pesem.
Ob uri, ko vzcveto v vrtovih mojih rože hrepenenja,
naliva skrivna slutnja v čase žejne zlat napoj:
sijoč odsev samotnih, tihih rek,
ki v strnjenih, pokojnih se tokovih
nesd' neslišno v večnih morij spev —
In kakor pozlačene v zarji tajnih harmonij
odklepajo roke srca svetišče,
kjer svetla glorija podobe tvoje
spočenja iz mladosti moje najčistejših se kali.
V ta sen ujet popotnik iščem tvojih strug,
da sedel bi na breg gladin,
ki z bleskom njihovih globin kramlja nebo.
Vse vroče cvetje svojega srca razsul bi v tvoj objem
in kakor čoln zlat
uzibal posvečeno strast v skrivnost deviških bi voda,
da kot zamaknjene, v zamišljenem smehljaju razsvetljene
s seboj v svoj tihi beg jo poneso.
Kakor v krajih, z zavesami zastrtih . . .
Kakor v krajih, z zavesami zastrtih, zveniš, življenje moje.' Od bogvekod prši skrivnostna luč in riše v mrak kraljestvo senc tuj svet podob neznanih sanj.
Kam romate, roke!
—   471    —       •
X
Ivan Lah: Angelin Hidar.
X
Dva bela zublja prožita se v ples zveriženih kontur, kot dvoje čaš zajemata zabrisanih obrisov bežni val, kopneči sneg obrazov slutenih, iz mraka v mrak plahneči čar oči. Dva nerazcvela cveta v kraju senc.
Kam romate, roke!
Srce mi razgrebla skrivnost je brezkončnih bregov, ob robu zaves
z ognjenim prstom zavabil je v svet mrakov življenja svobodnega kres.
Vzcvetite, razpnite se, roke!
Kot meči hrepenenja razgrnite vse meje,
da v požarih večnih tajnosti se bo umelo,
da bo kakor zrno dišav zgorelo
pojoče srce!
Ivan Lah:                                                                                               {Nadaljevanje.)
Angelin Hidar.
Starofcorotanski roman.
17. Kralj Risar v domovini.
lasniki so bili odgnali kralja Risarja s seboj, kakor jim je bilo ukazano. Gnali so ga po javni cesti od gradu do gradu ter priganjali konje z biči v urni tek. Daleč pred njimi je jezdil trobentač, ki je oznanjal ljudem prihod cesarskega jetnika. Ljudje so stali ob cesti in gledali izprevod, ki se je po* mikal mimo. Vsi so strahoma izgovarjali ime kralja Risarja, kajti mnogo so govorili o njem. Pot je vodila čez gore in doline in kadar je izprevod obstal, se je oziral kralj Risar nazaj, kjer so za gorami izginili gozdi korotanski. Tako so jezdili naprej dan za dnem, dokler niso dospeli na grad Diirnstein ob Donavi, kjer so kralja Risarja zaprli v globoko ječo, dokler se ne pobota s cesarjem. Po svetu pa je šla od tistih dob skrivnostna govorica, da je kralj Risar srečno prebrodil viharno morje, da je zašel v gozde korotanske in padel v roke svojih nasprotnikov. Zato so šli pevci, ki so opevali njegovo slavo od gradu do gradu, po vseh deželah in prepevali pod zidovi nemških gradov, da bi izvedeli, v katerem gradu je zaprt kralj  Risar. Vedeli so, da bo junak
—   472   —