(sSl 32 Ke) f ANDREJ EINŠPIELER, prvoboritelj slovenski-koroški, rojen 13. nov. 1813, v mašnika posvečen 1837, umrl 16. januvarja 1888. A^aplakali so dnes zvonovi, In ž njimi Vila Korotanska, In ž njo junaški nje sinovi, In vsa pokrajina slovanska. In koder se njih jok zglasf, Se solza britka zablestf, In srca vsa ti pokajo, In prša vsa ti stokajo, — — In k nam privel je tožni spev, In je rodil grenak odmev, Ko tožno so zaklenkali, Smo jim s solzo odbrenkali, In vendar mir oznanjajo, In večni mir zazvanjajo, Znameč v solzah pokoj sladak, Ki vživat ga je šel junak. Junak je slavni onemagal, Ki stokrat je ponosno zmagal, Ki stokrat sredi zvestih svojih. Vodnik junaški v ljutih bojih, Zastavo sveto dvigal je, In ž njo sinove vžigal je, Sedaj pa vlega se počivat In zmago vživat! Za njim ti plačejo zvonovi, In ž njimi Vila Korotanska, In ž njo junaški nje sinovi, In vsa pokrajina slovanska. Za njim borilcev četa plaka, Ker ni ga, ni ga več junaka, Čegar navdušeno srce Gorko je vtripalo za nje, Ljubilo in branilo jih, Netilo in krepilo jih. — To hrabro srce zanje vneto In v njem vklesano geslo sveto Dosle jim je bila zastava; Pod njo branili so si prava. Oj bali so se je sovragi, Ker je vihrala vedno k zmagi! In zdaj počiva! In v se je srce smrtna njiva. Oj, to živo, krepko srce Ti črna prst posreblješ v se, 1* m m i *j m, Oj sada ga tužna Črna zemlja ljubi, Črna zemlja ljubi, I travica grli. Srb. nar. pes. In razkrojiš to gorko kri V neznatno grudico prsti! Že toliko si src požrla, Nam toliko junakov strla, Oj, vsaj le-to srce junaško Nam pusti, ti polje mrtvaško! Li v tvojej temi naj razpada Vsa ta ljubezen — živo-mlada? Ta ogenj svetli in žareči Naj li ugasne v tvojej ječi, In svete misli, božji vzori? Povej mi, črna prst, govori! Ne čuje glas se z grobnih vrst, Molče redi se črna prst, Junaka, bela smrt, si strla, Srce mu črna prst požrla. Požrešno brezdno temne jame Pa vzorov jasnih nam ne vzame. Le kvišku, kvišku, bratje čvrsti, Oh, k črni prsti, k črni prsti! Skopljimo jo in razgrebimo In ž njo slovenska tla zgnojimo. Kali, ki v njej so zakopane Nam poženite v beli dan; Bodočnost srečna ž njih nam vstane! Te črne prsti dom teman Nam ne zakoplje vzorov svetih V junaškem srcu prej razgretih. Še nam žare, še nam plamte In svetih sklepov nam bude. — — — Andrejevega groba mesto Nam bo vžigalo srce zvesto; In njega srca črna prst Požene novi, živi brst. Iž njega vzraste nam drevo, Pod njim Sloven se senčil bo: Mož slavnih vzore bo prevdarjal In ž njimi srce si ožarjal; Ideje svete, starodavne Vzrode mu v duši sklepe slavne. Očetov svojih zroč spomin Se dvigne ti slovenski sin: Borit se za domačo trato, Krst častni in svobodo zlato! I. Sovran. (Jena: Za celo leto 1 alti. dO hr.; za pol leta, SO hr. Uredništvo in upravnistro je v Marijanisei. Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.