420
Aleksandrov: Hafis v krčmi.
»Kaj  torej  hočete, gospod doktor?«
»Ljubezni! Iščem je, a kdo ve, če jo najdem. Morda! Kako živim še vedno! Sam, vedno -sam!«
Deklica   mu   ni   odgovorila.   Nenadni gorki ton jo je iznenadil.
»A jaz vas ljubim tako silno, tako vroče . . . Zastonj skriva človek, če mu vre kri po udih . . . Jaz vas ljubim, Pavla, jaz vas ljubim!«
Sredi vsakdanjega pogovora je privrela strast iz njega, kakor se oživi vulkan nenadoma ob jasnem nebu. Divje je poljubljal njeno  roko.
Pavla je bila razburjena, a v srcu je občutila le ponos in za-dovoljnost, pa nič sočutja, niti obžalovanja, ko mu je odtegnila roko in rekla s tresočim glasom:
»Gospod doktor, zaročena sem z gospodom Mrakom!«  .  . .
Kako se dvigajo prsi, kako udarja srce!
Trtnik je vstal, se priklonil in molče odšel.
Nad njim je šumelo drevje ....
Hafis v krčmi.

se vročine zemlja zeva, nadnjo se zbero oblaki, če puščava je neskončna, najde palmo beduin.
Če v nadlogah vernik moli, milostno nebo mu včasih, le če deklica  ne ljubi, upa in tolažbe ni.
Kakor noč po svetlih zvezdah hrepenel sem jaz, Zulejka . . . Brez usmiljenja v daljavo Plavale so ti oči.
Kakor slavec v pesmih sladkih svetu sem te razodeval ¦— Brez usmiljenja v daljavo plavale so ti oči.
O, kako bi brez ljubezni v prsih srce še živelo, o, kako bi brez korana vernik bil zveličan kdaj!
Tiho, Hafis, bodi moder! Vina več od včeraj ni . . . Pojdi in spoznavat uči se slasti varljivih dni!
Aleksandrov.