NEKATERE POMANJKLJIVOSTI RAZISKOVALNIH NALOG SREDNJEŠOLCEV
(predstavljenih na lanskem srečanju "Zaupajmo v lastno ustvarjalnost")
o Kakor je bilo v članku Novi rubriki na pot obljubljeno, bo pričujoče razmišljanje nakazalo nekaj problemov, ki se pojavijo ob pripravi In izvedbi raziskovalnega projekta v okviru tekmovanja Znanost mladini. Ob tem bodo kot izhodišče vzete naloge iz književnosti, ki so bile predstavljene na lanskem tekmovanju (4. srečanje raziskovalcev in njihovili mentorjev ljubljanske regije "Zaupajmo v lastno ustvarjalnost"), in sicer tiste, ki posegajo v slovensko književnost (tudi z uporabo primerjalne metode). Ob natančnem pregledu njihove oblikovanosti, izbora tematike In metodologije se pokažejo prednosti, kijih velja Imeü pred očmi tudi v prihodnje, a tudi nekatere pomanjkljivosti, ki bi se Jim dalo izogniti; pred tem pa je potrebno zapisati nekaj misli o ocenjevanju nalog in zagovorov.
0.1 Lani je bilo mogoče slišati pripombe, daje za mladega raziskovalca velik neuspeh, če sta njegova naloga In zagovor ocenjena s skupno oceno 50 (povprečje ali slabše). Argument kritike ocenjevanja je bil: mladi raziskovalec/dijak se celo leto trudi, napiše nalogo, se dodatno ukvarja s književnostjo, bere strokovne članke itd., nato pa je ocenjen slabo. S tem v zvezi je potrebno uvodoma pojasniti, kaj ocenjevalec razume pod izrazom povprečje: le-to se ne oblikuje na podlagi primerjave med Interpretacijami književnosti, s katerimi se dijaki srečujejo v okviru šolskega programa/obveznosti (spisi, seminarske naloge in referati kot sestavni del pouka), ampak nastaja iz primerjave raziskovalnih nalog, in je torej na (od prve) precej višji ravni, saj so interpretacije te vrste primerljive s prvimi seminarskimi nastopi na fakulteti. Tako pa postane jasno, zakaj ocene 50 ne gre pojmovati kot neuspeh — tako ocenjena naloga pač ne odstopa od povprečja nalog na tekmovanjit, kar pa še ne pomeni, da dijak nI nadarjen za raziskovanje književnosti. Isto velja tudi za posamezne parametre ocenjevalne pole —ocena 50 zajezik (jasno izražanje, uporaba ustrezne terminologije) ali znanje (raziskovalec je pokazal pri predstavitvi zelo široko in poglobljeno poznavanje področja) pomeni, da naloga pač ne odstopa (navzgor) od zlatega povprečja nalog, primemlh za tekmovanje. Ne more biti dvoma, da so vprašanja na zagovoru povsem drugačna, predvsem pa bistveno zahtevnejša kot npr. pri preverjanju znanja; zato za zagovor (In njegovo oceno) prav tako velja, da povprečja znanja raziskovalcev (pričakovanega obsega In globine) ni mogoče primerjati s povprečjem književnega znanja srednješolcev, saj se dijaki-raziskovalci dodatno pripravljajo na nastop. Za zaključek uvoda zato še enkrat; ocena 50 (povprečje) rükakor ni neuspeh.
1 Lanske naloge in zagovori so büi kvalitetni, četudi je bila med njimi opazna razhka. Za vse pa velja ocena, daje tematika v glavnem ustrezno izbrana, obširna, raziskovalci so pokazali visoko raven znanja. Mjub omenjenim dobrim lastnostim pa je bilo tudi nekaj pomanjkljivosti, ki bi Jih lahko razvrstili v naslednje skupine:
(1.) jezikovna podoba;
(1.) pravopisne napake,
(2.) oblikovanost besedila,
(3.) poimenovanja; (2.) tematika:
(1.) neomejitev na osrednji problem.
(2.) predhodne obravnave; (3.) metoda:
(1.) problem in metoda.
(2.) ustreznost metode.
1.1.1 Pravopisne napake so bile zlasti: neustreznost ločil ah njihova nedosledna raba (manjkajo vejice, ponekod bi bila ustreznejša uporaba podpičja ali pomišljaja), neustrezna stičnost, tiskovne napake fTaras Kermayner); te pomanjkljivosti je še najlažje odpraviti — temeljni priročnik: ^veiisHpraxxipis, 1. PravUa. Ljubljana: DZS, 1990.
229
1.1.2 Oblikovanost besedila Zelo moteče je, če v strokovnem besedilu "mrgob" trditev, ne da bi bila med njimi razvidna/utemeljena povezava. Zato je nujno upoštevati priporočila stüisttke, npr v Slovenskem knjižnemJezikii 2 J. Toporišiča oz. v Slovei\skemJezikit 4 (poglavje Sporočanje (J. Dtilar)). (Načela praktične stUisüke zajemajo tudi že omenjene elemente pravopisa, saj je slovnična pravilnost eden temeljnili pogojev dobrega besedila.) Omenjeno preskakovanje s trtlitve/oznake na trditev/oznako krši načelo preglednosti — "v vsakem sporočilu mora naslovnik vedeti, kje smo in kam hočemo" (J. Toporišič: Slovenski hyiznijezik 2, Maribon Obzorja 1966. str. 174). Poleg navedenega načela je važna tudi ustrezna pod- in nadnaslovljenost poglavij; opuščanje tega je bila druga pomembna pomanjkljivost oblikovanosti nalog. O ustrezni členitvi se je mogoče poučiti v Praktičnem spisovnikii M. Hladnika (Ljubljana: samozaložba, 1991, str. 109), npr. zakazalo:
Prvi del
1. POGLAVJE
1. Podpoglavje
a) Odstavek I)
II)       Naštevanje po točkah IID
M. Hladnik omenja tudi dedmalno klaslflkacljo, to je uporabo številk in pik (poglavje O (uvod), In nato: 1, 1.1, 2.1itd.).
Opazna pomanjkljivost vseh lanskih nalog je bila zlasti neustrezno citiranje in nedodelan seznam literature. O citiranju je veliko koristnega napisanega v Praktičnem spisovnikiL, kjer je razloženo in prikazano, kako je prav (in narobe) in katera načela je potrebno upoštevati (natančnost In dobesednost, previdnost, jasnost, vrlvanje in izpuščanje iz citata itd.). Osnovno pravilo oblikovanja raziskovalne naloge pa je: Loči svoje od tiyega. Neredko je namreč mogoče prepoznati besedne zveze ali teze slovenskih Uteramih zgodovinarjev v necitiranl obliki kot sestavni del ali celo osrednji predmet povedi. Če je kaj prevzeto iz strokovne literature, naj bo razvidno, kdo je avtor prevzetega. Ureditev literature je podrobno prikazana v Praktičnem spisovnüaL, v poglavju Seznam literature. Priporočljivo bi büo tudi ločiti leposlovje od strokovne literature, in sicer z večjim razmakom med obema. Oba dela naj bosta abecedno urejena.
Sestavni del naloge je zaključek, ki strnjeno prikaže glavne ugotovitve naloge. Narobe je. če se v zaključku Dreide v esejističen slog, saj se esej v marsičem razlikuje od strokovne razprave. M. Kmecl esej opredeljuje rot didaktično književno vrsto, "ki jo označuje poudarjena osebna sodba (podč. I. S.) In neženlranost nesramežljivost v posredovanju te sodbe, hkrati še težnje po splošni razumljivosti, duhovitosti" (M. Kmecl: Meda literarna teorija, Ljubljana, Borec: 1977, str. 309). Mešanje esejističnega In strokovnega sloga je bila opazna pomanjkljivost nekaterili nalog — že pred oblikovanjem pisnega Izdelka se mora dijak odločiti, ali bo naloga esejistična ali npr. llterarnozgodovlnska,
1.2.3 Poimenovanja/strokovno Izrazje je potrebno preverjati, likraö pa tudi opozarjati na vir izraza (priročnik, leksikon itd.). Priporočilo praktične stilistike je, da "je posebej pomembno obvladovanje slovenskega strokovnega izrazja (terminologije)" [Slovenskijezik U, Maribor: Obzorja, 1990, str. 129); že v Slovenskem knjižnemJezikiL 2 (poglavje Kako se že temii pravic je v zvezi s tem zapisano (str. 180): "Kratki, jedrnati smo, če stvari in pojave znamo poimenovati, ne pa jih le opisovati." Primer neustrezno rabljenega strokovnega izražaje besedna zveza "moov hrepenenja" - v leksikonu Literatura (str. 151) se pod geslom motiubere: "(Pjoseben sklop snovruh in idejnih elementov lit. dela, večidel tipična situacija [...]. M. v Urikl: noč, slovo, samota; v dramatiki in pripovedništvu: sovraštvo med bratoma, ljubezenski par iz sovražnih družin." J. Kos opredeljuje motive v Očrai literarne teorije (DZS, 1983. stn 89) kot "vsebinske enote v besedni umetnini, sestavljene večidel iz snovno-materitilnih prvin, tako da se te povezujejo med sabo v večje predmetne sklope, postavljene v okvir objektivnega časa In prostora". Motivi vsebujejo tudi idejno-racionalne in afektivno-emocionalne prvine; te so "usta vez, prek katere so motivi najtesneje pripeti na teme" (isto, stn 90). Po premisleku, ki ga vzbujata oba navedka, je razvidna neustrezna sestava besedne zveze moäv hrepenenja. Hrepenenje je običajno tema literarnega dela; v primerjavi z motivom "je zato bolj 'idejna', 'idealna', duhovna' ali 'abstraktna'" (isto, str. 92). Ni naključje, da slovenska literama zgodovina piše o miselnih temah (pesnik in pesništvo itd.) (npr. F. Zadravec: Srečko Kosovel Koper/Trst, Lipa/2Tr, 1986), toda o motivih otroštva (npr. Slovenska krgiževnost 1945-1965i. Ljubljana, Slovenska matica, 1967).
1.2.1 Nesmiselno bi bilo pričakovati, da bo dljakova raziskovalna naloga zajela in sistematično ter podrobno obdelala znaten delež slovenske književnosti oz. izpeljala primerjavo dveh književnosti (npn slovenske in starogrške, v okviru mitološke tematike); zato je nujna omejäev na en, jasen in tej stopnji primeren problem. V Praktičnem spisovnikii}e nwgoce najti nekaj koristnili napotkov (sicer za sestavo
230
diplomske naloge): "Največja težava je razumna omejitev materiala. V načelu seje mogoče lotiti tudi zelo kompleksne teme. ampak taka tema je obsojena potem na površno predstavitev in naštevalnost [...]." (str. 79) Za lanskoletne naloge je mogoče reči. da so skoraj brez izjeme zajele preobširen problem, kar se vidi že po naslovih, npr. Grški mit in slovenska dramatika, Alamut — vrh in sinteza Bartolovega dela itd. Omenjena naslova bi veljalo predelati, s tem pa problematiko bistveno skrčiti: Grške in slovenske Antigone; Sofokles, AnouUh, Smole (primerjava mitološkili likov); Bartolov roman Alamut — problem volje do moči. Teh nekaj naslovov že jasneje nakazuje razumnejšo omejitev problematike, s tem da je izbrano temo mogoče tudi teweljibeje obdelati. Značilnost preobširnih zastavitev je namreč prav površna obravnava — obnavljanje vsebin dram, ne da bi nakazale vsaj bistvene razlike med deli.
1.2.2 Pomembno je. da pred ubeseditvijo raziskovalec pregleda strokovno literaturo in se pozanima (vpraša mentorja, knjižničarje), ali je problem "svež"; zgodi se namreč, daje bila na izbrano tematiko že napisana obširna razprava, tako da dijak "odkriva Ameriko na novo" (primer raziskovalna naloga Barve v Kosovelovi poeziji in razprava F. Zadravca Barvne besede in Kosovelova poezija, V: Elementi modeme slovenske književnosti Murska Sobota: Pomurska založba. 1980).
Faza, v kateri se pisec odloči za temo, se imenuje iznajdba ali invencija; poleg izbire teme je v tej fazi odločilno tudi zbiranje gradiva, s tem pa se ustvarja "korpus bodoče razislräve" (J. Toporišič: Slovenska slovnica, Maribor: Obzorje, 1991, str. 611). Smlselrio je, da med zbirćinjem dijak v okviru svojih zmožnosti in znanja ponovno kritično premišlja o izbrani temi; ta se mu lahko pokaže kot preobširna (Grški mit in slovenska dramatika) aH kot že Izčrpana (Barve v Kosovelovi poeziji). Zbiranje in razporejanje gradiva torej laliko tudi spremeni samo temo - ob podatku, da so barve v Kosovelovi poeziji že Izčrpno obdelane, se pokaže novo zanimivo problemsko območje, ki iz prvotne teme in zbranega gradiva izhcya, npr. Barve v Kosovelovi otroški poeziji. Barve v Kosovelovem in Mumovem pesništvu itd.
1.3.1 O Metodahy literarni vedi je izčrpno plsalJ. Kos (Uvod v metodologijo literarne vede. Primerjalna književnost. 1988, 1); poleg prikaza razvoja (slovenske) metodologije in delitve metod na tri osnovne tipe je zlasti zanimiv prikaz predmeta literarne vede. Izkaže se, "da je predmet trojen in tričlenskl: avtor
(produkcija)-delo-bralec (recepcija)" (n.d., str 8). Pomembneje, da se na posamezne člene
prikazanega predmetnega območja literarne vede vežejo posamezne metode, npr. biografska, psihološka, psihoanalitična (avtor), interpretacljska (delo) itd.; te se med seboj povezujejo, kar je mogoče zajeti pod oznako metodološki pluralizem — tega pojma pa "ne razumeti v smislu poljubnega eldekticlzma in nereflektiranega sinkreüzma, amptik kot smiselno uporabo, funkcionalno povezovanje in integrativno nadgrajevanje različnih formalnologičnih, znanstvenih in filozofskih metod, v skladu s predmetnim območjem, ki si ga literarni zgodovinar ali teoretik jemlje v raziskavo" (isto, str. 10). Lani predstavljene naloge so metodološko mnogoplastne, nekatere povsem jasno kažejo na uporabo interpretacijske metode (razlaga simboličnega pomena oseb v sodobni dramatiki, primerjava med mitologijo v starogrški in slovenski dramatiki), pa tudi raziskavo recepcije (anketa o priljubljenosti posameznih rubrik v Cicibanu, z ustreznim vrednotenjem rezultatov).
1.3.2 Prikazana mnogoplastnost metod in omemba metodološkega pluralizma, "Interdisclphnami pristop, to je kombinacija metod in perspektiv različnih znanosti, ki naj ponudi kompleksnejšo razlago literature" (M. Hladnik: Praktični spisovnik str. 18), odpira vpašanje ustreznosti metode, to je njene pojasnjevalne "moči". Gotovo je uporaba statistike v obravnavi stila upravičena in potrebna — vendar je vprašanje, kohko v številkah (odstotkih) Izražena pogostnost besede (npr. rdeča barva) prispeva k razumevanju pesnikovega dela, če podatek ni interpretiran glede na avtorjevo poetiko/biografske podatke itd., kar pa že predpostavlja vključitev dodatnih metod. Zgolj preštevanje in razvrščanje primerov namreč prepogosto zaide v formalizem, ne da bi bila razvidna funkcija posameznega stilema v strukturi besedüa in kot rezultat avtorjeve poetike. Sicer zanimiv podatek (npr. da v Kosovelovem pesništvu uporaba rdeče barve narašča v primerjavi z ostalimi barvami) postane smiseln šele, ko se ga poveže z biografskimi podatki in avtorjevim obliteramlm delovanjem (drugi veliki prevrat). O ustreznosti uporabljene metode je torej mogoče govoriti tedaj, ko je razvidna funkcionalnost opazovanega parametra, to pa pomeni, daje potrebno statistično/formalistično metodo primemo dopolniti, rezultate povezati z ugotovitvami kake druge obravnave sorodnega problema ipd. S tega stališča je možna tudi obratna pot: v strokovni literaturi odmevno tezo preveriti s formalnoanalltično metodo (npr. ugotoviti razmerje med konkretnimi in abstraktnimi samostalniki v Mumovi poeziji na podlagi poetološklh določilnic impresionizma).
2 Za zaključek razmišljanja o raziskovalnih nalogah še misel, ki se kaže iz primerjave med dobrimi platmi in pomanjkljivostmi; vse naloge presenečajo z razmeroma visoko jezikovno kulturo in dobrim poznavanjem Uterame zgodovine; kljub (hitro in lahko odpravljivim) besedllnooblikovnim zadregam nemalokrat preraščajo raven srednješolčevega ukvarjanja s književnostjo. Zanimivo Je, da Je nekoliko manj obširno in poglobljeno literamoteoretično znanje (literarna morfologija in fenomenologija) — o temeljnih spoznanjih obeh vej literarne teorije bi se veljalo poučiti iz Očrta literarne teorije p. Kosa), ki
231
je ob drugih (v prispevku omenjenih) razpravah in priročnikih sploh temeljno literarnoteoretJčno delo na Slovenskem. PosKjmost je potrebno posvetiti tudi izbiri v stroki aktualnega problema — morda s sodelovanjem visokošolskih učiteljev na Oddelku za slovanske jezike in književnosti. In nenazadnje še želja, da bi se obseg raziskovalnih nalog od lanskih enajst (jezik in književnost) povečal na vsaj petnajst (geografija), če že ne na dvainpetdeset (elektronika); glavni delež k povečanju zanimanja za slovenlstiko bodo gotovo prispevali učitelji/profesorji slavisti na osnovnih in srednjih šolah.
Igor Saksida Filozofska fakulteta v Ljubljani
232