KNJIŽEVNOST GDK: 902(048.1) Branko Korošec: Gozdovi Slovenije skozi čas, l. del Slovensko gozdarstvo postaja bogatejše za novo knjigo - zgodovinsko monografijo Branka Korošca: GOZDOVI SLOVENIJE SKOZI ČAS, l. del- registrature in mapira- nje gozdov do uveljavitve zemljiško-dav- čnega katastra leta 1828. Namen in vsebina knjige izhaja iz prete- klega raziskovalnega programa Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo, v katerem je bila ena izmed raziskav usmerjena v proučevanje zgodovine gozdarske geode- zija in kartografije. Raziskava je bila za- upana Branku Korošcu, znanemu sloven- skemu zgodovinarju - kartografu, ki jo je po večletnem sistematskem in pogloblje- nem delu pripeljal do knjižnega dela, ki je zdaj pred izidom. Za ta namen je bilo treba odkriti, obdelati in prirediti mnoga, doslej še neznana arhivska gradiva doma in v sosed- stvu, ki se nanašajo na naš sedanji nacio- nalni in kulturni prostor. Knjiga torej prihaja resnično v pravem trenutku, ko se tudi gozdarska stroka identificira z nespornimi zgodovinskimi dejstvi in pOpolnoma enako- vrednim vstopanjem v družbo razvitih naro- dov. Pričujoče knjižno delo pomeni pomem- ben prispevek k zgodovini gozdarstva na slovenskem narodnostnem ozemlju, ki po- leg časovnega podajanja še posebej po- udarja tehnično-kartografski vidik razvoja gozdnih kart, gozdnoposestniških map in načrtov, razvoja gozdnega katastra ter gozdnogospodarskih načrtov. Namen razi- skave je opozoriti na gozd v zgodovinsko - razvojnem dojemanju in izraznosti ihno- grafske, horografske in topografske karto- grafije v zemljiškodavčnih operatih, kata- strih ter sočasnih posamičnih predstavitvah veleposestniških topografskih map. Za stro- kovno javnost je predvsem pomembna več­ plastnost kartografskega prikazovanja, prav tako pa tudi opisovanje zgodovinskih razmer, v katerih se je razvijala gozdarska, zemljemerska in kartografska dejavnost. Nedvomno je izkušenemu av1orju uspelo predstaviti dovolj bogato in zanimivo doku- mentacijo, strokovno in znanstveno izraz- nost izročil, ob dovolj izvirnih kritičnih preso- jah naše preteklosti, objektivno postavljene v širša, tudi za današnji čas pomembna zgodovinska dogajanja. Celotna vsebina knjige je razdeljena na opisni del, sestavljen iz šestih poglavij zgo- dovinsko - razvojnih sukcesij in na kartni del, sestavljen iz 36 barvnih in črnobelih kartnih prilog s komentarji. Knjiga obsega nad 200 strani, skupaj s prevodom pov- zetka v jezike sosednjih držav ter pregle- dom vseh dostopnih virov in literature. Naj na tem mestu omenimo, da je za i:zid knjige veliko zanimanja tudi v sosednjih državah, saj gre za nekdanji skupni prostor. Predstavljeno knjižno delo je v danem obsegu in vsebini preseglo obseg dogovora o izhodiščni raziskavi. Vsebinsko pomeni novost in svojstven način analitične presoje mapi ranja in karti ranja gozdov pred nastan- kom t. i. terezijanskega katastra na Sloven- skem. V slovenskem zgodovinopisju doslej ne poznamo dela, ki bi gozd in gozdarstvo obravnavalo tudi s stališča interdiscipli- narne vede - kartografije. Prav v tem je širši pomen dela, s katerega izidom bo brez dvoma storjen nov korak v širitvi vedenja o tem zgodovinskem in strokovnem področju gozdarstva pri nas. Obravnavana snov knjige pa je enako zanimiva (in poučna) tudi za sosedna po- dročja, ki obravnavajo prostor (geodezijo, kataster, kmetijstvo, urejanje prostora, ur- banizem, varstvo okolja, naravna in kul- turna dediščina idr.). Vrednost knjige je še toliko večja, ker je v študijski pripravi tudi že drugi del te analitične razprave, ki obrav- nava obdobje po nastanku zemljiško-davč­ nega katastra, vse do tretje agrarna re- forme po letu 1945. GozdV 51, 1993 111 Predstavljeno knjigo bo založilo in izdalo ČZP Kmečki glas v začetku aprila 1993 v nakladi 1000 izvodov. Nakup knjige v prvi vrsti toplo priporočamo gozdarjem (v njej bo vsako GGO našlo tudi del svoje preteklo- sti), vsem ki delajo na že omenjenih področ- IN MEMORIAM GDK: 902.1 jih pa tudi zgodovinarjem, geografom, arhi- varjem, občinam, kulturnikom, šolnikom in še mnogim drugim, ki jih bo knjiga gotovo pritegnila. Dr. Lojze čampa Leonu Jamnikarju v spomin Na mariborskem gozdnogospodarskem območju so vsi starejši gozdarji poznali vestnega in marljivega Leona Jamnikarja. Rodil se je 26. 10. 1912 v Lobnici pri Rušah. številna družina, iz katere je Leon izhajal, se je težko prebijala skozi življenje. že v Ruško osnovno šolo je imel strmo in dolgo pot. Zaradi izredno skromnih doma- čih razmer ni bilo možnosti za šolanje, zato je pričel po osnovni šoli z delom v gozdu. Po smrti očeta sta z materjo postrgala vse prihranke, da se je vpisal na kmetijsko in nato na gozdarsko šolo v Mariboru. Ves čas šolanja je bil med najboljšimi. že 1. 11. 1938 je bil kot absolvent gozdar- ske šole v Mariboru nameščen kot priprav- nik in nato kot gozdar pri Začasni državni upravi gozdov Crna-Piešič s sedežem v Črni na Koroškem. To upravo je takrat vodil dipl. inž. Viktor Rebolj. Med vojno je bil zaposlen kot kmetijski strokovnjak na Dravskem polju - do julija 1944, ko se je vključil v NOB. 112 GozdV51,1993 Kot bister, priden in vesten gozdar je po vojni služboval na območju Slovenske Bi- strice pri občinski in okrajni gozdni upravi. Prestal in preživel je najtežje obdobje po- vojnega pritiska na gozdove in v času obvezne oddaje s svojo preudarno oceno rešil marsikateri gozd. Zaradi obremenitev v službi mu ni bilo dano, da bi študij nadaljeval, vendar ni zamudil nobene pri- ložnosti za izobraževanje. Leta 1949 si je uredil družino. Stanoval je v Makolah, od koder je bilo do železniške postaje Slovenska Bistrica 1 O kilometrov, ki jih je moral vsak dan prevoziti s kolesom ali prepešačiti. Skozi vso delovno dobo je delo opravljal z občutkom za gozd in ljudi in bil kot strokovnjak primerno cenjen, ven- dar nikoli primerno priznan. Od 1. 8. 1963 do svoje upokojitve 8. junija 1972 je delal na Gozdnem obratu v Slovenski Bistrici. Kljub težki bolezni, zaradi katere je izgubil obe nogi, se ni odpovedal izobraževanju. Čita! in risal je ter ob obiskih kolegov obujal spomine na težko prehojene poti. Njegov iskriv nasmeh ob spominih na delo je vedno vzbujal spoštovanje. Kot je bil v življenju skromen in brez posebnih želja po napredovanju, je bila tiha tudi njegova zadnja pot dne 20. januarja 1993, ko so ga položili k večnemu počitku. Marsikatero idejo in veliko izkušenj je zapustil mlajšemu rodu gozdarjev. Kot po· šten, dober in izreden sodelavec pa bo ostal vsem vzor in kot takega ga bomo ohranili v trajnem spominu. Hvala ti, dragi Leon za tvoj trud. Franc Gatnik