Znanstvena in strokovna zbirka:

Št. I. Dr. Lavo Čermelj: Boškovičev nauk o materiji
— prostoru — času v luči relativnostne teorije,
52 str. 8°, broš. Din 16’—, vez. Din 23'—.

V tisku so:

Univ. prof. Dr. Serko: Anatomija živčevja, Dr. Jože
Rus: Slovenska zemlja, B. Skalicky: Kletarstvo, Dr. Fr.
Veber: Estetika, i. dr.

Za poštne pošiljatve je računati za vsak zvezek

po Din —'80 poštnine in odpravnine.

Naročila sprejema:

Zvezna knjigarna v Ljubljani, Marijin trg št. 8.

Fran Erjavec

Brezposelnost

in problemi skrbstva
za brezposelne.

V LJUBLJANI .1924

NATISNILA IN ZALOŽILA
ZVEZNA TISKARNA IN KNJIGARNA

VSE PRHVICE PRIDRŽANE

SPLOŠNA KNJIŽNICA: 27

PREDGOVOR.

► S o c i j a i n o vprašanje  pretresa življe¬

nje odkar obstoja človeška družba, posebno pereče
pa postaja zadnja desetletja, odkar je povsod ne¬
omejeno zavladal moderni kapitalistični gospodar¬
ski sistem, čim bolj se komplicira gospodarsko
življenje, tem bolj komplicirano postaja tudi soci-
jalno življenje, radi česar so razni družabni orga¬
nizmi z državo na čelu prisiljeni v vedno intenziv¬
nejši meri posegati v to gospodarsko in socijalno
življenje ter potom socijalno politične zakonodaje
regulirati medsebojne odnošaje posameznih slojev
in razredov ter ščititi šibkejše plasti ljudstva pred
neomejenim izkoriščanjem, ki leži v bistvu moder¬
nega kapitalističnega gospodarskega sistema. Reše¬
vanje perečih socijalno političnih nalog postaja tako
ena najvažnejših funkcij vsakega družabnega orga¬
nizma od občine preko pokrajine do države, kajti
vsi so v enaki meri zainteresirani na njih, zato se
mora tudi njihovo delo medsebojno organično do¬
polnjevati.

Socijalna politika  je vsota onih smo-
trenih ukrepov, ki imajo namen gospodarsko in
etično dvigniti gospodarsko šibke sloje, zlasti de-

3

i*

lavne. Cim kompliciranejše pa postaja današnje go¬
spodarsko in socijalno življenje, tem širši, kompli-
ciranejši in intenzivnejši pa postaja tudi delokrog
socijalne politike, da, trdimo lahko celo, da se mora
moderna socijalna politika udejstvovati že prav
na vseh poljih ter v vseh panogah in smereh člo¬
veškega življenja in uveljavljanja. Njeno polje po¬
staja tako pravzaprav brezkončno. Toda če vza¬
memo problem socijalne politike v njenem ožjem
pomenu besede, bi jo morda lahko razvrstili v na¬
slednje skupine:

1. mladinsko skrbstvo,

2. stanovanjsko skrbstvo,

3. aprovizacijsko skrbstvo,

4. zdravstveno skrbstvo,

5. zaščita dela in delavca,

6. različne panoge zavarovanja,

7. skrbstvo za brezposelne, ter

8. skrbstvo za ubožce in onemogle, oziroma
starostno skrbstvo.

Ne gre, da bi kateremukoli teh problemov da¬
jali prednost ali mu prisojali podrejeni pomen, ker
so prav vsi enako važni, kajti šele tedaj, ko so
enakomerno- izvedene vse te panoge socijalnega
skrbstva, moremo govoriti o smotreni socijalni po¬
litiki, vendar je jasno, da postane v tej ali drugi
dobi kak problem še prav posebno pereč, radi česar
mu je treba posvetiti tudi prav posebno pozornost.

In taka dva problema, ki pretresata vse go¬
spodarsko in socijalno življenje vsega kulturnega

4

sveta ter režeta globoke brazde v človeško druž¬
bo, sta danes stanovanjstvo in brez¬
poselnost.  Da se tema dvema pojavoma nismo
izognili tudi pri nas, vemo vsi. Na tisoče rodbin
propada zlasti po mestih in industrijskih središčih
fizično in moralno radi vladajoče stanovanjske
bede, a tudi brezposelnost nam trka na vrata z
vedno močnejšimi udarci. Pred vojno še skoro ne¬
poznana, se je pojavila po vojni, zlasti v nekaterih
panogah, v prav resnem obsegu, toda vse kaže, da
postane že v bližnji bodočnosti eden naših naj-
akutnejših socijalnih pojavov in problemov, ki bo
neizprosno tirjal odpomoči.

In rešitvi tega važnega socijalnega in gospo¬
darskega problema je posvečeno to delce. Ne, na¬
pačen izraz je beseda »rešitvi«, kajti tega vpraša¬
nja ne bo rešil socijalni politik, ker segajo vzroki
brezposelnosti pregloboko v vse gospodarsko in
politično življenje, le nekaj smernic in navodil za
skrbstvo za brezposelne skuša podati. Zgrajeno je
na dolgoletno teoretično raziskovanje problema in
tudi večletne praktične izkušnje na tem polju.

V Ljubljani, o veliki noči 1. 1924.

F. E.

5


'■ •

I.

Brezposelnost, njeni vzroki
in posledice.

Brezposelnost poznamo že v starem in sred-
njem veku, toda kot trajen in pereč soci-
j a 1 n i pojav  je začela nastopati šele z industri-
jalizacijo produkcije. Najznačilneši znak današ¬
njega gospodarskega sistema je ločitev de¬
lavca od proizvajalnih sredstev.  De¬
lavec dela danes na tujih tleh, pri tujih strojih, s
tujim orodjem in pogosto še celo njegova delovna .
obleka ni njegova last. Kdor ima v rokah produk¬
cijska sredstva, ima tudi moč, od katere je delavec
docela odvisen, kajti glad ga sili, da prodaja svojo
moč podjetniku. Če hoče delavec delati, ne za¬
dostuje le njegova dobra volja, temveč v prvi vrsti
proizvajalna sredstva, ki mu jih pa daje lastnik
na razpolago le pod določenimi pogoji, kajti nje¬
gova glavna skrb je, da mu donašajo ta čim večji
dobiček. Čisti dohodki so pa tem večji, čim manjši \
so produkcijski stroški, zato skuša podjetnik na¬
domeščati človeško delo s cenejšimi stroji in kva-

\

7

lificirane delavce s cenejšimi nekvalificiranimi.
Stroj ne skrajša delovnega časa, temveč požene
brez usmiljenja odvečni del delavcev na cesto, radi
česar je tudi razumljivo, da so se pojavili med de¬
lavstvom pogosto tako ljuti odpori proti novim
strojem. Spomnimo se le na burne dogodke v ljub¬
ljanski tobačni tovarni 1. 1904.

Industrija sicer raste od dneva do dneva, toda
nikakor ne v onem razmerju kot število delavstva.
Na eni strani število prebivalstva, zlasti onega iz
delavskih slojev stalno narašča,  na drugi stra¬
ni pa odriva delavca od dela vedno bolj stroj,
zato je tudi razumljivo, da že v normalnih prilikah
stalno narašča število onih, ki zaman trkajo na
vrata delavnic ter iščejo dela in zaslužka. Število
brezposelnih, ali »rezervna industrijska
armad  a«, kakor jo imenuje Marx torej stalno
narašča, zato ga gotovo danes ni več, ki bi si upal
trditi, da je dovolj jela za vse. kdor le hoče delati.

če je pa že v normalnih časih brezposelnost
neizogibna posledica današnjega gospodarskega
reda, se pa pojavlja še prav posebno v časih
gospodarskih kriz,  ki nastajajo v zadnjih
desetletjih vedno pogosteje. Na svetovnem trgu se
radi neurejene produkcije nabere naenkrat preveč
industrijskih izdelkov, podjetnik ne najde kupca in
\  naročbe in ustaviti ali vsaj omejiti mora za krajši
ali daljši čas svoj obrat, kar požene iz delavnic zo¬
pet nove množice delavcev med brezposelne. V
doslej še nepoznanih obsegih se je pojavila taka

8

gospodarska kriza skoro po vseh kulturnih državah
po vojni,  ki je pognala na cesto milijone brez¬
poselnih. Točnih statističnih podatkov ni, vendar se
je cenilo že spomladi 1. 1922. število brezposelnih
samo v Evropi na okroglo štiri milijone,  ki
je pa od tedaj še izdatno naraslo. Dolgoletna vojna
je s svojimi posledicami (izgubo starih tržišč, iz-
premembami v dobivanju surovin, izpremembami v
političnih in carinskih mejah, devalvacijo valute,

Draginja in brezposelnost v Angliji 1. 1920. in 1921.

uničenjem mnogih produkcijskih in prometnih sred¬
stev itd.) tako pretresla in razrila svetovni go-

9

( spodarski organizem ter oslabila kupno moč ljud¬
stva, da je vrgla velik del produkcije iz njenih do¬
sedanjih smeri. Ker vse kaže, da se ta gospodarska
kriza še dolgo let ne bo bistveno omilila, za do¬
gledno bodočnost seveda tudi še ni upati na izdat¬
nejše znižanje števila brezposelnih

Vzporedno s tem svetovnim gospodarskim
in socijalnim razvojem in gibanjem smo korakali
tudi pri nas.  Že zadnja desetletja pred vojno
so slovenske dežele vedno težje preživljale stalno
naraščajoče število svojega prebivalstva, kajti ino-
1  zemska konkurenca je vedno bolj ubijala naše kme¬
tijstvo, moderna industrija pa domačo obrt, radi
česar je proletarizacija slovenskega
naroda  rapidno naraščala. Toda dočim je od¬
hajala pred vojno naša »rezervna industrijska ar¬
mada« v Ameriko, v Egipt, v balkanske, rumunske
in ruske gozdove, v westfalske in alpske rudnike,
na madžarska veleposestva itd., so ji postala po
vojni ta pota po večini zaprta. Res je sicer, da je
po vojni domača industrija precej narasla, toda na
drugi strani je moral velik del starejših industrij¬
skih podjetij radi desorganiziranih gospodarskih
razmer izdatno omejiti svoj obrat. Tako je znašala
na primer produkcija velikih metalurgičnih podjetij
na Jesenicah, v Štoreh in Ravnah 1. 1911. celih
82.000 ton, a 1. 1920. komaj še 13.000 ton, ljubljan¬
ska tobačna tovarna je imela 1. 1903. zaposlenih
okroglo 2500 oseb, 1. 1924. pa komaj še 1200 itd.
Zadnji dve leti ni ostal le položaj te industrije ne¬

to

izboljšan, temveč prihajajo v vedno o p a s n e j -
š o krizo  tudi ostale industrijske in obrtne pa¬
noge, kar povzroča rapidno naraščanje
brezposelnosti.  Dočim je vladala prva leta
po prevratu kritična brezposelnost le med kovinar¬
ji, stavbinskimi delavci, trgovskimi nastavljenci in
pisarniškim osobjem, se začenja razširjati zadnje
čase skoro prav na vse industrijske in
obrtne panoge.  Ker na kako izboljšanje naših
gospodarskih razmer v bližnji bodočnosti nikakor
še ni upati, je pričakovati, da se to stanje le še
poslabša  in da doseže najbrže že v bližnji pri¬
hodnosti vprav kritične oblike. Žal, da se ne vodi
pri nas tudi glede brezposelnosti prav nobene
evidence in statistike,  zato je seveda
nemogoče navajati kake točne številke, vendar bi
se dalo ceniti število brezposelnih v Jugoslaviji že
danes na kakih 100.000 oseb, v sami Sloveniji pa na
kakih 15.000, brez sezonskih delavcev.

Pa tudi občutnejši pojavi brezposelnosti dan¬
danes niso več zgolj posledica perijodičnih ali ne¬
nadnih kriz na gospodarskem polju, temveč posta¬
jajo polagoma k r o n i č n a bolezen  današnjega
socijalnega življenja, zato ta tudi ni nikak izoliran
pojav, temveč v tesni zvezi s celim kompleksom
vprašanj, katerih korenine segajo globoko v vse
gospodarsko, kulturno in socijalno življenje da¬
našnje družbe.

Večje pojave brezposelnosti povzročajo dan¬
danes že redno zlasti ona dela, ki so odvisna od

11

vremena, letnega časa itd., to je sezonska
dela.  Pri nas je sezonsko delo najbolj razširjeno
v stavbinskih, lesnih in kmetijskih strokah, kjer
ostajajo dotični delavci redno vsako leto po več
mesecev brez dela in zaslužka. Dočim se je v prej¬
šnjih časih preživljal tekom mrtve sezone velik
del teh sezonskih delavcev z domačim obrtom,
opravljal pri imovitejših kmetih razna zimska dela
ali se je pa pretolkel preko nje s skromnimi pri¬
hranki, ostaja sedaj po večini brez posla in brez
sredstev, kar povzroča med njimi največjo bedo.

Sploh je brezposelnost danes eden n a j h u j -
š i h udarcev,  ki more zadeti ročnega ali du¬
ševnega delavca. Dočim je tudi pri nas že dalje
časa vsaj kolikortoliko poskrbljeno za slučaj nje¬
gove bolezni, nezgode, onemoglosti itd., se za brez¬
poselne ni storilo še skoro ničesar.  In
vendar je to eden najaktualnejših sodobnih socijal-
nih problemov, ker ne upropašča le telesno in du¬
ševno, gospodarsko in nravno tisoče sicer krepkih
narodnih sil, temveč opasno izpodjeda vso
nravno, zdravstveno in gospodar¬
sko življenje družbe.  V vrstah stradajočih
brezposelnih je ognjišče tatov in zločincev, zaro-
dišče najrazličnejših bolezni, rezervoar prostitucije
itd., saj je znano, da sta brezposelnost in krimina¬
liteta v najtesnejši vzročni zvezi in da ta z brez¬
poselnostjo vzporedno narašča. Če brezposelnost
fizično in moralno zlomi že posameznika, pa pome-
nja za družine  brezposelnih pravo pravcato

12

katastrofo in pogosto docela upropašča to prvo in
najvažnejšo socijalno edinico. Zlasti hude in po¬
gosto trajne posledice ima za otroke  brez¬
poselnega.

Kriminaliteta in brezposelnost v Angliji od 1.1893. do 1913.

Z ozirom na vse to je seveda jasno, da družba
glede tega perečega socijalnega problema ne more
ostati brezbrižna in da je njena dolžnost,  or¬
ganizirati čim intenzivnejšo zaščito brezposelnih in
pomoč brezposelnim, saj so celo najreakcijonarnejši
državniki že pred desetletji priznali delavcu brez¬
pogojno pravico do dela, poleg tega je pa mogo-

13

če tudi le na tem temelju izvesti načelo dolžnosti
dela. Prvič brezposelni ni sam kriv svoje nesreče,
ker je ta le avtomatična posledica današnjega
gospodarskega reda in izrazita ekonomska ne¬
zgoda, drugič pa vsak večji pojav brezposelnosti
resno ogroža vso gospodarsko in socijalno struk¬
turo naroda in države. Brezposelnost torej nikakor
ni zgolj problem enega socijalnega razreda ali
sloja, temveč vprašanje, ki posega globoko v
socijalno in gospodarsko življenje
vsega naroda in vsega državnega
organizma,  zato so se s temi problemi pečale
tudi že zakonodaje skoro vseh evrop¬
skih držav.  Brezposelnost je eminentno obče-
družabni problem, zato je dolžnost vse družbe,
zlasti pa njenih organiziranih edinic, da se s tem
vprašanjem bavijo in ga skušajo rešiti, v kolikor
je pa to neizvedljivo, je pa dolžnost družbe, da
izvede sistematično skrbstvo za brez¬
poselne.

14

II.

Skrbstvo za brezposelne.

Brezposelne bi lahko razdelili nekako v tri
skupine,  namreč:

1. one, ki bi radi delali in so dela-
zmožni,  a radi pomanjkanja dela tega ne mo¬
rejo najti;

2. one, ki bi radi delali,  a radi kake hibe
niso docela delazmožni  in ga radi tega
ne morejo dobiti;

3. one, ki so sicer delazmožni, a radi dela-
mržnosti nočejo delati.

Nedvomno je, da spadajo v javno skrbstvo
vsi, le da oblika tega skrbstva  ne more
biti za vse enaka. Brezposelno skrb¬
stvo  v ožjem pomenu besede se more baviti le
s prvo skupino,  to je z delavoljnimi in dela-
zmožnimi, dočim bi spadala druga skupina, to so
delavoljni, a ne delazmožni v okvir ubožnega ali
invalidnega skrbstva, oziroma socijalnega
zavarovanja,  tretja skupina, to so dela-
mržneži pa v oskrbo prisilnih delavnic,
ki so jih po vojni pri nas žal docela zanemarili

15

in deloma celo opustili. Med brezposelne pri¬
števajo nekateri tudi one, ki so začasno brez dela
radi slučajnih mezdnih ali drugačnih delavskih
gibanj, to so stavkajoči ali izprti, toda za te imajo
skrbeti v prvi • vrsti pristojne strokovne organi¬
zacije in posredovalni uradi. Govoreč o brez¬
poselnosti in o skrbstvu za brezposelne se bomo
torej ozirali le na one, ki navzlic svoji volji za
delo in navzlic svoji duševni in telesni sposobnosti
za delo tega ne morejo dobiti radi kakega gospo¬
darskega, socijalnega ali političnega razloga, na
katerega odpravo oni ne morejo vplivati.

Da je dolžna skrbeti za te družba, smo že
omenili. Po načelu samopomoči  bi bilo to
sicer najprej naloga strokovnih organi¬
zacij,  toda te so na eni strani za vsak večji
pojav brezposelnosti materijalno mnogo prešibke,
na drugi strani je pa zlasti pri nas ogromna večina
delavstva še neorganizirana, radi česar morejo
strokovne organizacije pri skrbstvu za brez¬
poselne le sodelovati, n o s i t e 1 j i tega skrbstva
morajo biti pa posamezni splošni družabni
organizmi,  to so občina, pokrajina (oblast)
in država.

Prve so se seveda začele zanimati za brez¬
poselne strokovne in dobrodelne orga¬
nizacije,  proti koncu preteklega stoletja so pa
prevzele to skrbstvo po večini občine  ter ga
zlasti po zapadnih in severnih državah sistema¬
tično organizirale. V mestnih občinah je nakopi-

16

čenega največ proletarijata in tam je vprašanje
brezposelnosti najaktualnejše, zato so mestne
občine v prvi vrsti zainteresirane na reševanju
tega vprašanja. Ker pa nalaga pri vseh večjih
pojavih brezposelnosti to skrbstvo občini pre¬
velike materijalne žrtve, je začela k dotičnim
stroškom že kmalu prispevati tudi država,
zadnja leta pa prevzema po vseh modernih državah
ta celo glavni del skrbstva za brezposelne. To je
tudi popolnoma naravno, kajti brezposel¬
nost nikdar ni zgolj lokalen pojav,
omejen na ozemlje ene občine ali okraja, temveč
splošen, razširjen na vso državo ali pa vsaj na
velike njene dele. S skrbstvom za brezposelne
mora korakati vedno roko v roki tudi b o j
proti brezposelnosti,  ki ga pa more
vsaj deloma uspešno izvajati samo država s svojo
suvereno zakonodajno močjo, finančno silo in
upravnim aparatom.

Umevno je pa, da skrbstvo za brezposelne ni
in ne more biti noben šablonski mehani¬
zem,  ker sega pregloboko v živo življenje,
temveč mora biti v vseh svojih podrobnostih pri-
lagodeno potrebam in razmeram časa in kraja.
Vsaka organizacija skrbstva za brezposelne mora
sicer vpoštevati praktične izkušnje v tujini, vendar
se mora organično razviti iz razmer
in potreb svojega časa in kraja,  da
dobi tako polagoma najprimernejšo obliko. Glede
na to pač nobeno sistematično skrbstvo za brez-

Spl. knj. št. 27.

17

2

poselne ne more iti preko po naravi začrtane poti,
ki vodi od občinskega podpiranja  brez¬
poselnih preko komunalnega zavarova¬
nja  za brezposelne do pokrajinskega (oblast¬
nega) zavarovanja in končno do državnega
zavarovanja.  Na vseh stopnjah tega orga-
ničnega razvoja skrbstva za brezposelne je pa
seveda potrebno tesno sodelovanje vseh
zainteresiranih faktorjev,  zlasti pa še
delavstva samega, oziroma njegovih strokovnih
organizacij.

Kakor se je le polagoma jasno izoblikoval
organ,  ki je poklican voditi in izvajati skrb za
brezposelne, tako se je pa našlo tudi šele po
mnogih neuspelih in dragih poizkusih najprimer¬
nejšo obliko  skrbstva za brezposelne. V prej¬
šnjih časih so ravnali z brezposelnimi kot z jav¬
nimi ubožci,  kar je seveda docela napačno.
Sredi preteklega stoletja, ko je začelo postajati
to vprašanje trajno pereče, so pa začeli misliti
različni socijalni reformatorji na sistematična
sredstva,  ki bi rešila ta vedno bolj pereč
pojav današnjega socijalnega življenja. Eni so
predlagali sistematično porazdelitev
dela  in ureditev vse produkcije, drugi pre¬
ložitev manj nujnih  del  na čase, ko se
pojavi brezposelnost v večji meri, tretji od¬
pravo čezurnega dela In skrčenje
delovnega časa  mesto odpusta itd., toda
vsa ta »zdravila« so ostala po večini le na papirju,

18

ker so v današnjih razmerah docela iluzorična.
Zelo 'mnogo poizkusov v različnih krajih in v raz¬
ličnih časih so pa naredili s tako zvanimi za¬
silnimi deli  (graditvijo cest in železnic, me-
lijoracijskimi deli itd.), ki so se pa kot redna oblika
brezposelnega skrbstva skoro brezizjemno izjalo¬
vila, ker je izvršitev takih del po večini manj
vredna, zelo draga ter more zaposliti vedno samo
nekatere kategorije brezposelnih. Zasilna dela
uvajajo po modernih državah zato le še kot i z -
jem n a sredstva  ob posebno kritičnih pojavih
brezposelnosti, pač se je pa že povsod uveljavilo
načelo, da se je ozirati pri oddaji začasnih javnih
del v prvi vrsti na brezposelne.

Vsaka zasilna akcija za brezposelne pomenja
seveda le začasno pomoč,  dočim je brez¬
poselnost trajen ali vsaj kroničen pojav ter je
treba zato tudi trajnih odpomočkov.  Če
premotrimo brezposelnost s tega vidika, tedaj so
nam praktične izkušnje na polju skrbstva za brez¬
poselne v ožjem pomenu besede izoblikovale
polagoma dve res uspešni sredstvi, to je, da:

1. skušamo dobiti brezposelnemu čim prej
zopet primerno delo  in zaslužek; dokler je pa
to nemogoče, da

2. mu nudimo za dobo brezposelnosti pri¬
merno podporo.

In iz teh dveh sredstev sta se polagoma iz¬
oblikovala oba glavna organa današnjega sistema

19

2 *

skrbstva za brezposelne, namreč posredoval¬
nice za delo  in gmotno podpiranje
brezposelnih  (zavarovanje za brezposelne),
katerima se priključuje kot temelj obeh stati¬
stika brezposelnih.

20

Posredovanje dela.

Ena najelementarnejših nalog moderne soci-
jalne politike, zlasti pa skrbstva za brezposelne je,
da se brezposelnemu čimprej zopet pripomore do
dela, kajti že sam redni zaslužek olajša delavcu
prenašati tudi vse druge križe in težave, izvirajoče
iz današnjega socijalnega reda. Delo je temelj, na
katerega se mora graditi ves družabni red in eksi¬
stenca posameznika, kajti brezposelnost in z njo
združena podpora prizadetega v vsakem slučaju
bolj ali manj fizično in moralno degenerirata.

Najstarejša in najprimitivnejša oblika iskanja
dela je osebno povpraševanje  od delo¬
dajalca do delodajalca, ki je seveda v današnjih
razmerah združeno z veliko potrato časa in de¬
narja ter navadno z majhnim upanjem na uspeh.
Isti nedostatki so združeni tudi z osebnim
nastavljanjem  na tradicionalnih krajih, kjer
čakajo brezposelni prihoda in ponudbe delodajalca
ter s časopisnim inseriranjem.  Glede
na to so se že zgodaj razvile posebne posredoval¬
nice za delo, ki so jih vodili zasebniki kot
obrt,  kjer sta pa delavec in delodajalec pre-

21

puščena navadno največjemu zlorabljanju in iz¬
koriščanju, radi česar lahko smatramo take po'-
sredovalnice za delo za naravnost protisoci-
jalne institucije.  Ker nima zasebna obrtno
izvrševana posredovalnica za delo praktično tudi
nikdar dovolj pregleda po delovnem trgu, tudi
nikakor ne more vršiti posredovanja dela v
zmislu modernih zahtev. Glede na to so vse mo¬
derne države s posebnimi zakoni začele že davno
stopati takim posredovalnicam občutno na prste
(Francija n. pr. že 1. 1852.) ter čim najbolj ome¬
jevati njihovo delovanje. Radi teli nedostatkov
zasebnega obrtno izvrševanega posredovanja dela
so začeli že v začetku druge polovice preteklega
stoletja proti njemu žilav boj tudi delodajalci
sami, še v večji meri pa delavci ter ustanavljati
v to svrho lastne posredovalnice za delo, toda no¬
bene se v praksi niso obnesle, ker so- se delavci
izogibali podjetniških posredovalnic, podjetniki pa
delavskih. Zato je že osmi nemški kongres stro¬
kovnih organizacij 1. 1911. glasno zahteval, da pre¬
vzame vse posredovanje in zavarovanje država.
In ta klic je ponavljalo potem delavstvo leto za le¬
tom, kajti kjer se borita med seboj dva enako
zainteresirana faktorja, mora poseči vmes država
kot regulatorica, varujoč interese družbe kot ce¬
lote. Istočasno so pa začele različne karitativne
organizacije ustanavljati posredovalnice tudi v
obliki dobrodelnih institucij, ki se pa dejansko tudi
ne morejo nikdar toliko razviti, da bi mogle v polni

22

meri izvrševati vanje stavljene naloge. Na Fran¬
coskem se je sredi druge polovice preteklega sto¬
letja razvil v okviru delavskih sindikatov tudi čisto
svojevrstni tip od države subvencioniranih po¬
sredovalnic, to so tako zvane »borze  del  a«, ki
pa tudi niso mogle zadostiti vsem nalogam mo¬
derne posredovalnice. Preimenovanje naših »po¬
sredovalnic za delo« v »borze dela« je torej že
stvarno napačno, ne glede na to, da je krščevanje
institucij, namenjenih najširšim plastem ljudstva,
z ljudstvu nerazumljivimi tujkami docela nepri¬
merno.

Prva oblika javnih posredovalnic so bile o b-
činske posredovalnice  za delo, ki so
začele zadnja desetletja rasti po vseh modernih
državah kakor gobe po dežju. Deloma so jih usta¬
navljale občine iz lastne inicijative, deloma pa na
pritisk države, ki je vedno bolj uvidevala njih po¬
trebo in pomen. Tako je dobila Francija že 1. 1904.
zakon, ki določa, da morajo osnovati vse občine z
več kot 10.000 prebivalci javne posredovalnice za
delo, na Finskem je bilo pa po zakonu iz 1. 1911.
to število znižano celo na 5000 prebivalcev in so
tam tudi kratkomalo ukinili vse dotedanje obrtno
izvrševano posredovanje. Zakonito so pa ure¬
dile posredovanje dela  že pred vojno tudi
mnoge druge države, kakor Norveška, Luksenbur-
ška, Švedska, Avstralija itd. Čeprav je bila, organi¬
zacija javnega posredovanja dela tedaj še komaj v
teku, nam vendar kaže statistika posredovalnic za

23

delo iz nekaterih kulturnih držav že za 1. 1912. na¬
slednjo sliko:

24

Misel po zakonito urejenem in javnem posre¬
dovanju dela pa tudi med vojno in po vojni m
zaspala, temveč je zavzela le še širši razmah. Ko¬
munalne posredovalnice so namreč že po nekaj le¬
tih svojega delovanja dokazale, da nikakor ne mo¬
rejo v polni meri zadoščati svojim nalogam, ker
obsega njih delokrog teritorijalno mnogo premajhen
kos delovnega trga. Pomagati so si skušale na ta
način, da so sklepale posredovalnice posameznih
pokrajin med seboj tesne zveze  s posebnimi
osrednjimi uradi na čelu, ki so vodili vrhovno re¬
gulacijo delovnega trga, pokrajinske zveze so se
pa združevale v državne zveze  z državnimi
osrednjimi uradi na čelu in lastnimi uradnimi gla¬
sili. Tako so bile nemške komunalne posredoval¬
nice že 1. 1915. organizirane v 21. pokrajinskih
zvezah, ki so objemale vso državo in so segali
njih organi v najzapuščenejše province, saj je tedaj
vzdrževalo celo 50 občin z manj nego 2000 pre¬
bivalci že svoje komunalne posredovalnice za
deta. Taka potreba po čim širšem delokrogu pa
vodi posredovalne organizacije posameznih držav
tudi že vedno bolj k meddržavnim zve¬
zam.

Iz te težnje po čim širšem delokrogu, ki je prvi
pogoj za uspešno delovanje posredovalnice, se je
tudi sama po sebi rodila zahteva, da mora-preiti
posredovanje dela iz rok občin v delokrog po¬
krajinske, oziroma državne uprave.
Tej zahtevi je ugodila najprej Anglija, ki je z za-

25

konom (Labour Exchanges A?t) z dne 30. VII. 1909.
uvedla popolnoma po državi sami vodeno in uprav¬
ljano posredovanje dela ter tako še s tri leta ke-
sneje uvednim državnim zavarovanjem za brezpo¬
selnost stopila v skrbstvu za brezposelne na čelo
vseh ostalih držav. Državno posredovanje dela so
poleg Anglije pripravljale že pred vojno tudi ne¬
katere druge države (n. pr. Avstrija, Švica i. dr.),
po vojni pa zmaguje to načelo tudi pri ostalih kul¬
turnih narodih, tako da so ga ponekod že uvedli
(n. pr. v Nemčiji), drugod pa ga pripravljajo (n. pr.
v Avstriji).

Pri nas je misel javnega posredovanja dela še
jako mlada. Prvo javno posredovalnico
za delo na ozemlju današnje Jugoslavije je menda
ustanovila ljubljanska mestna občina
(1. 1899.), ki je potem životarila do prevrata. Poleg
tega je predvideval tudi srbski  »zakon o rad-
njama« iz I. 1910. »b e r z e rada«,  ki naj bi jih z
državno subvencijo vodile delavske zbornice, toda
tega načrta niso nikdar uresničili. To je bilo do
vojne menda vse, kar se je izvršilo pri nas na tem
polju. Medvojno  je Avstrija pripravljala moder¬
no organizacijo posredovanja dela (sodelovala je pri
teh načrtih tudi ljubljanska trgovska in obrtniška
zbornica). Po tem načrtu bi se uvedli posredovalni
uradi samo na Kranjskem: v Ljubljani, na Vrhniki,
v Logatcu, v Postojni, v Kranju, v Radovljici, v
Kamniku, v Litiji, v Krškem, v Kočevju, v Novem
mestu, v Črnomlju, na Jesenicah, v Zagorju, v

26

Domžalah in v Tržiču. Seveda se ti načrti radi
razpada Avstrije niso uresničili. V tek pa je prišlo
to vprašanje tudi pri nas takoj po prevratu,
ko je izdala narodna vlada v Ljubljani na inicijativo
tedanjega poverjenika za socijalno skrb A. Kristana
naredbo (št. 217 z dne 20. XII. 1918.), s katero se je
ustanovila »Državna posredoval ni ca za
delo« za Slovenijo  z osrednjim uradom v
Ljubljani in krajevnimi podružnicami po važnejših
mestih. Celokupna organizacija te državne posredo¬
valnice za delo je bila poverjena takoj od početka
piscu teh vrstic, ki jo je potem tudi vodil do jeseni
1. 1922. V zmislu imenovane naredbe se je osnoval
že meseca decembra 1. 1918. osrednji urad v Ljub¬
ljani, tekom 1. 1919. so pa začele poslovati tudi po¬
družnice v Ljubljani, Mariboru, Ptuju in Celju, ka¬
terim se je pridružila 1. 1920. še podružnica v Mur¬
ski Soboti, toda radi različnih težkoč se je morala
opustiti istočasno celjska podružnica, ki se po¬
zneje kljub njeni potrebnosti ni več odprla. Stal¬
no naraščajoče število brezposelnih in pa lepi uspe¬
hi slovenske državne posredovalnice za delo' (o
katerih bomo govorili še spodaj) so kmalu napotili
tudi nekatere d r u g e p o k r a j i n e. da so začele
ustanavljati podobne institucije. Tako je nastala že
1. 1919. na inicijativo tedanjega ministra za socijalno
politiko Jos. Gostinčarja »B e r z a rada«  v Bel-
gradu, za to pa še »Uredza posredovanje
kod n a m j e stanja r a d n i k a bez posla«
v Sarajevu in »Odsjek za posredovanje

27

rada«  v Zagrebu. Vse te institucije pa radi svoje
diletantske organizacije niso mogle izpolniti vanje
stavljenih nad. Mnogo upanja se je potem stavilo
v enotno in zakonito ureditev tega vprašanja za
vso državo, toda »Zakon o zaščiti delav¬
ce  v« z dne 28. II. 1922, ki vsebuje v svojem četr¬
tem oddelku (§§ 70—108) tudi določila glede usta¬
navljanja in organizacije državnih »borz dela«, je
s svojim popolnim nerazumevanjem vsega proble¬
ma in tehnične organizacije v veliki meri razdrl še
do tedaj ustvarjeno delo, novega in boljšega pa
vsaj v vsem dosedanjem praktičnem izvajanju ni
prinesel prav ničesar. Tako čaka pri nas tudi re¬
šitev tega važnega vprašanja drugih boljših časov.

Prva naloga posredovalnic za delo je seveda
avtomatično posredovanje  med priglašenim
delojemalcem in priglašenim delodajalcem. Ker
mora imeti dobro organizirana posredovalnica tar¬
čen pregled delovnega trga čim najširšega ozemlja,
ji bo v normalnih prilikah že avtomatično mogoče
rešiti velik del (50—60%) prijav, čeprav tudi to
avtomatično posredovanje ne sme biti docela me¬
hanično, temveč mora v največji meri vpoštevati
individualne potrebe in razmere vsakega posamez¬
nega delodajalca in delojemalca.

S tem avtomatičnim posredovanjem pa naloga
posredovalnice seveda še iz daleka ni izčrpana,
kajti te mehanične posle bi do gotove meje
končno lahko vršile tudi vse zasebne posredoval¬
nice. Kar loči dobro organizirano javno posredo-

28

vanje dela od zasebnega, je to, da mora posve¬
čati javna posredovalnica največjo pažnjo ini¬
ciativnemu reguliranju celokup¬
nega delovnega trga.  S tem ne vrši le
važne socijalno politične naloge, temveč tudi go¬
spodarsko in kulturno delo. Inicijativno v največji
meri mora postopati že pri avtomatičnem posredo¬
vanju dela, ker se nikakor ne sme zadovoljiti z go¬
lim mehaničnim zbliževanjem priglašenega
delodajalca s priglašenim  delojemalcem, tem¬
več mora v slučaju, da za priglašenega delojemalca
nima v evidenci že primernega delodajalca, tega iz
lastne inicijative poiskati in obratno. Še bolj pa pri¬
haja inicijativno delo v poštev pri reševanju različ¬
nih vsakokratnih socijalnih, gospodarskih in deloma
tudi kulturnih problemov, ki jih poraja dnevno živ¬
ljenje in pri katerih mora dobro organizirana, vo¬
dena in upravljana posredovalnica sodelovati. S
tem pa postaja posredovalnica za delo tudi va¬
žen socijalni, gospodarski in kul¬
turni faktor,  ki posega globoko v vse dru¬
žabno življenje.

In takih problemov je nešteto zlasti v Jugo¬
slaviji, ki obsega gospodarsko in kulturno tako
različno razvite pokrajine. V našem Prekmurju
živi n. pr. kakih 15.000 poljskih delavcev,
ki so se od nekdaj preživljali samo s sezonskim
delom po madjarskih veleposestvih. Po vojni je
ostal velik del teh delavcev brez zaslužka, radi

29

česar je zavladala med njimi tudi velika beda,
kajti za poljska dela po ostali Sloveniji iz različnih
vzrokov ne prihajajo v poštev, dočim imajo ostale
pokrajine takih delavcev same v izobilju. Na drugi
strani so morale pa Slovenija, Hrvaška in Bosna
pred vojno stalno uvažati več tisoč italijanskih,
slovaških, poljskih in rusinskih gozdnih de¬
lavcev,  ki so odnesli mnogo milijonov našega
imetja preko meje. Naloga posredovalnice za delo
je, da naše brezposelne poljedelske delavce pola¬
goma usmeri v gozdno delo, kar zahteva dolgolet¬
nega sistematičnega in napornega dela. S tem bi
zaposlila brezposelne domačine in preprečila odtok
narodnega imetja v tujino. Dalje se pojavlja n. pr.
v nekaterih obrtih v Sloveniji za sedanje razmere
že občutna nadprodukcija  (n. pr. v kovin¬
skih obrtih), radi česar je treba število domačih
vajencev čim najbolj omejiti, dočim stoji obrt po
nekaterih drugih južnovzhodnih pokrajinah naše
države še na primitivni stopnji. Naloga posre¬
dovalnice za delo je zato, da skuša privabiti pri¬
merno število vajencev za te obrti iz nerazvitih
južnovzhodnih pokrajin, s čimer bi krila potrebo
naših obrtnikov po vajencih, preprečevala njihovo
nadprodukcijo doma in pospeševala razvoj obrti v
nerazvitih pokrajinah ter vršila s tem tam važno
gospodarsko, kulturno in civiliza-
torno misijo.  In podobnih problemov, pri ka¬
terih reševanju pripada dobri posredovalnici za
delo važna naloga, je pri nas še na kupe.

30

Posebno dober vpogled v poslovanje dobre
posredovalnice, ki se res zaveda svojih nalog in jih
tudi smotreno izvršuje, nudi vprašanje posre¬
dovanja vajencev.  Cilj posredovalnice mora
biti, da dobi polagoma celokupno organizacijo in
regulacijo vajeniškega trga v svoje roke. To regu¬
lacijo mora pa voditi potem smotreno v vseh po¬
gledih, upoštevajoč pri tem gospodarske, zdrav¬
stvene, socijalne in kulturne razmere posamezni¬
kov, celih poklicev in vse pokrajine. V to svrho
mora imeti posredovalnica ob času sezone, to je
navadno jeseni, čim točnejši pregled o potrebi in
ponudbi, ki ga bo dobila pravočasno s pomočjo
obrtniških organizacij in šolskih oblastev. Ko dobi
ta pregled, mora stremiti za tem, da privede dečka
ali deklico res v oni poklic, za katerega ima ve¬
selje, duševno in telesno sposobnost in je pričako¬
vati, da si v njem ustvari trdno eksistenco ter po
možnosti končno samostojnost. V to svrho mora
biti organizirana pri vsaki večji posredovalnici
tako zvana »komisija za izbiro pokli-
c e v«, sestoječa iz organov posredovalnice, zdrav¬
nika, pedagoga ter zastopnikov posameznih poklicev
(delodajalcev in delojemalcev), kakor so uvedene
po mnogih kulturnih državah že davno, v Angliji
pa celo zakonito že od 1. 1910. Ta komisija mora
potem natančno obravnavati vsak posamezen slu¬
čaj ter vestno vpoštevati vse dane razmere in po¬
trebe posredovanca in poklica, v katerega posre¬
duje. Posredovanega vajenca pa mora obdržati po-

31

tem posredovalnica v evidenci do konca njegove
učne dobe ter mu v vsakem slučaju nuditi potrebno
pomoč. S tem bi posredovalnica ne sodelovala le
odločilno pri za nas še vedno tako perečem in za¬
nemarjenem vajeniškem vprašanju, temveč tudi
bistveno in ugodno vplivala na prosperiteto vsega
našega obrtništva. — In take specijalne or¬
ganizacije  zahtevajo tudi mnoge druge pa¬
noge posredovanja, kakor n. pr. posredovanje in¬
validov, vdov, sirot, posredovanje delavcev v ino¬
zemstvo ter iz inozemstva, posredovanje mornarjev,
posredovanje v masah itd.

Da pa more posredovalnica vršiti svoje mno-
gostranske naloge res v polni meri in uspešno, je
pa seveda treba, da je tudi njena tehnična
organizacija  izvedena čim najskrbneje ter
smotreno prilagodena potrebam in razmeram časa
in kraja. Prvi pogoj je seveda, da je omrežje
posredovalnih uradov čim gostejše,
ker je le na ta način mogoč točen pregled delov¬
nega trga. Omeniti je pa pri tem takoj, da sedeži
večjih industrijskih podjetij nikakor ne smejo od¬
ločilno vplivati na nameščanje posredovalnih ura¬
dov, kajti ti ne vplivajo odločilno na promet po¬
sredovalnice. Posredovalni uradi morajo biti ena¬
komerno porazdeljeni  po vsej deželi, tako
da ne ostane nobeno večje ozemlje brez njega;
vsak urad mora imeti pa točno začrtan in do¬
ločen teritorijalni delokrog,  tako da
pripada sleherna občina v območje ene ali druge

32

posredovalnice. Vsak tak posredovalni urad mora
imeti v svojem delokrogu čim največjo akcijsko
s v o b o d o , da se more udejstvovati samostojno ter
inicijativno in reševati vanj stavljene naloge do-
tičnim lokalnim potrebam in razmeram najprimer¬
nejše. V to svrho in pa da se izogne birokratizmu,
ki je za tak živ organizem smrt, mora sodelovati z
vsakim posredovalnim uradom posebno, paritet¬
no sestavljeno zastopstvo interesen¬
tov,  to je zastopnikov različnih panog delodajal¬
skih in delojemalskih organizacij, ki tvorijo živo
vez med uradom in interesenti ter sodelujejo s po¬
sredovalnico pri reševanju različnih lokalnih pro¬
blemov, spadajočih v njen delokrog. Poleg tega
mora posredovalnica tudi preko tega zastopstva
vzdrževati čim tesnejše stike z zainteresi¬
ranimi lokalnimi organizacijami,  ob-
lastvi, časopisjem itd.

Posredovalni uradi večjega ozemlja (pokra¬
jine) morajo biti pa tesno združeni v višjo enoto
s posebnim pokrajinskim uradom  na čelu,
ki enotno vodi vso notranjo organiza¬
cijo  podrejenih lokalnih posredovalnic, organizira
reševanje nalog posredovalnice, ki segajo preko
lokalnih meja, vodi izravnavo delovnega
trga za vso pokrajino ter sestavlja natan¬
čno statistiko,  ki je temelj smotrenega dela
posredovalnic. Prav tako morajo imeti seveda tudi
ti pokrajinski uradi čim večjo samostojnost z ob¬
širnimi kompetencami in brez vsakih birokratičnih

Spl. knj. št. 27.

33

3

ovir, ker le tedaj bodo mogli s podrejenimi lokal¬
nimi posredovalnicami Mršiti obsežne in mnogo-
stranske naloge, ki jim pripadajo. — Končno je po¬
treben seveda še osrednji državni organ,
ki veže vse pokrajinske urade ter vodi predvsem
vrhovno izravnavo delovnega trga med posamez¬
nimi pokrajinami, vzdržuje stike z inozemskimi po¬
sredovalnicami ter vodi celokupno statistiko za
vso državo. Ta državni osrednji urad mora pa pu¬
stiti pokrajinskim posredovalnim organizacijam
tem širšo akcijsko svobodo, čim različnejše so raz¬
mere in potrebe v posameznih pokrajinah, ker
vsako uniformiranje le ubija pozitivno inicijativno
delo pokrajinskih posredovalnic. Tako zunanjo po¬
sredovalno organizacijo imajo vse manjše države,
dočim obstojajo v večjih celo štiri stopnje,
to so krajevni, okrožni, pokrajinski in državni po¬
sredovalni uradi. Razlika je le ta, da vzdržujejo
po onih državah, kjer so nositeljice posredovanja
občine ali dežele (okrožja, province itd.), višje po¬
sredovalne organe posredovalnice same prosto¬
voljno.

Kakršne so razmere pri nas,  bi bile kot no¬
siteljice posredovanja za delo glede na velike kul¬
turne, gospodarske in socijalne razlike med posa¬
meznimi pokrajinami gotovo najprimernejše po¬
krajine,  pri osrednji vladi bi pa posloval osred¬
nji državni urad, ki bi tvoril za dogledno bodočnost
še čim rahlejšo, v prvi vrsti upravno in informa¬
tivno zvezo avtonomnih pokrajinskih posredoval-

34

nic. Le taka oblika zunanje organizacije bi omogo-
čevala tej instituciji v sedanjih razmerah uspešno
in inicijativno udejstvovanje, dočim jo mora vsaka
strožja centralizacija privesti v popolno sterilnost.
Kako malo razumevanja za to važno socijalno po¬
litično institucijo pa vlada pri nas, nam najlepše
kaže dejstvo, da je zakon iz 1. 1922. odpravil tedaj
že poslujoče pokrajinske urade, češ da zadostuje
osrednji državni posredovalni urad, pred kratkim
je bil pa opuščen še ta, tako da je smotrena orga¬
nizacija posredovanja dela pri nas faktično že raz¬
drta in vsa institucija brez glave, kar ji seveda
popolnoma onemogoča vršitev vseh onih globljih
nalog, ki ji pripadajo. Vendar omogoča njeno re¬
stavracijo v zgorajšnjem smislu že sedanja vidov¬
danska ustava, ki dodeljuje socijalno politiko
oblastnim samoupravam, seveda le z revizijo za¬
kona o zaščiti delavcev, ki je v svoji sedanji obliki
itak nevzdržljiv.

Notranja organizacija  posredovalnih
uradov se ravna seveda po krajevnih razmerah:
čim večji je njih promet, tem večji in tem bolj
izgrajeni morajo biti tudi posredovalni uradi, ki mo¬
rajo vedno obsegati posredovanje vseh poklicev brez
izjeme. Povprečno je računati na enega uradnika
3000 strank letno. Cim promet preseže to število,
je posredovalni urad razdeliti v dva ločena oddelka,
to je moškega in ženskega. Pri tem mora veljati
načelo, da vodijo moške oddelke moški uradniki,
ženskega pa ženske. Pri nadaljnjem naraščanju

35

3 *

prometa se cepijo tako moški, kakor tudi ženski
oddelki v pododdelke za kvalificirane in
nekvalificirane delovne moči,  podod¬
delke za posredovanje pisarniških moči, za vajence
itd. Da je taka delitev enako potrebna in važna
tudi v ženskih oddelkih, nam najlepše dokazuje
dejstvo, da so zavzemale ženske že 1. 1914. v av¬
strijskih strokovnih organizacijah med knjigovezi
49 odstotkov, pomožnim tiskarniškim osobjem 60
odstotkov, klobučarji 40 odstotkov in tekstilnimi
delavci 40 odstotkov vseh organiziranih članov.
Vsak pododdelek mora imeti svojega stalnega in
dobro izvežbanega uradnika,  ki na¬
tančno pozna razmere in potrebe delojemalcev in
delodajalcev svojega delokroga ter zna presojati
njih strokovno in moralno kvalifikacijo, kajti le
tedaj bo njegovo poslovanje res uspešno. Uspeh
vsakega posredovalnega urada je namreč odvisen
v prvi vrsti od kvalitete poslujočega uradništva,
zato se posveča pri vseh modernih posredovalnicah
velika skrb strokovni usposobljenosti posredoval¬
nega uradništva, ki se izobražuje v posebnih
strokovnih šolah za izobrazbo posre¬
dovalnega uradništva.

V ostalem mora biti vsak posredovalni urad
organiziran tako, da omogoča naglo, natan¬
čno in metodično poslovanje.  V to
svrho je najprimernejša kartoteka,  ki izločuje
potrebo po kakršnihkoli knjigah, izvzemši blagaj¬
niških. Najmoderneje so urejene v tem pogledu

36

švicarske, nemške in angleške posredovalnice in
po njihovem vzorcu so bile urejene tudi slovenske,
dočim one po ostalih pokrajinah države v tem po¬
gledu še daleč zaostajajo za njimi. Principijalno
se morajo zglaševati vsaj delojemalci pri posredo¬
valnici osebno, vendar so skoro vse moderne posre¬
dovalnice uvedle tudi najobširnejše o 1 a j š a v e. Da
dobi posredovalnica v roko kolikor mogoče velik
del regulacije delovnega trga, je uvedeno po¬
nekod pravcato iskanje strank.  Tako se je
zlasti na Angleškem obnesel sistem, da posredujejo
vsi poštni uradi zglasilnice do prvih posredovalnih
uradov, nemške in tudi druge posredovalnice šo
uvedle perijodične obhode svojih uradnikov, sistem
okrajnih zaupnikov, ki obveščajo posredovalnico o
ponudbah in povpraševanju po delu itd. V vsakem
slučaju mora biti pa uradu omogočeno neomejeno
posluževanje telefona, brzojava, pošte ter tudi dru¬
gih prometnih sredstev v svrho zveze s svojimi
strankami, sosednjimi posredovalnimi uradi ter
svojimi centralami. Enako se mora posredovalnica
posluževati stalno tudi vseh modernih reklam¬
nih sredstev,  za katera nikakor ni štediti.

Dalje velja že davno načelo, da mora po¬
slovati posredovalnica prvič brezplačno,  kve¬
čjemu da zahteva od delodajalcev povrnitev iz¬
rednih poslovnih stroškov, in drugič popolnoma
nevtralno.  Pri posredovanju se mora vpoštevati
v prvi vrsti strokovna in fizična uspo¬
sobljenost,  zatem pa rodbinske razmere, tra-

37

janje brezposelnosti itd. V slučaju stavk
ustavi večina posredovalnic posredovanje v do-
tične obrate, v slučaju sporov se pa posredovane le
obvesti o tem. Ce pa strokovne organizacije iz¬
recno odsvetujejo posredovanje v kako podjetje,
je dolžnost posredovalnice, da se na licu mesta
pouči o vseh eventualnih nedostatkih ter obvesti
o vsem tudi interesente. Sploh morajo imeti organi
posredovalnice pravico do neomejenega dostopa
v vsak obrat. Nevtralnost jamčijo in varujejo zlasti
paritetni odbori  interesentov, ki morajo biti
prideljeni vsaki posredovalnici, ter statuti  po¬
sredovalnice, po katerih mora biti vsako posredo¬
vanje, ki je v direktno škodo enega ali drugega, iz¬
ključeno (n. pr. posredovanje stavkolomcev itd.).

Sicer morajo nuditi posredovalnice svojim
strankam čim naj večje ugodnosti. Z mnogimi po¬
sredovalnicami so združena n. pr. delavska kopa¬
lišča, razni poučni kurzi, delavske čitalnice ima že
skoraj vsaka večja posredovalnica itd. Zlasti važno
je, da se posredovanemu delojemalcu omogoči
potovanje na kraj dela.  V to svrho ima
večina posredovalnic pravico izdajati polovične
listke za železniško vožnjo, za drugo polovico mo¬
rajo pa skrbeti ponekod delavci sami, drugod se
jim v nujnih slučajih ta nakazuje iz sredstev za pod¬
piranje brezposelnih, ponekod se jim pa daje tudi v
obliki predujma na njihove bodoče plače (n. pr. v
Angliji). V vsakem slučaju pa mora veljati načelo,
da ima do teh ugodnosti pravico le posredovani

38

delavec in je zato popolnoma zgrešena določba
našega zakona o posredovalnicah za delo, da mo¬
rajo te izdajati nakaznice za polovično vožnjo
vsem delavcem, ki potujejo v svrho iskanja dela.
To povzroča le nepotrebno obremenitev prometnih
sredstev in pospešuje lahkomišljeno potovanje v
oddaljene kraje, kjer ostane potem delavec na¬
vadno brez dela in življenjskih pripomočkov ter
povzroča v najboljšem slučaju policijskim obla-
stvom sitnosti radi odgonskega postopanja. Pač pa
mora imeti vsaka posredovalnica za delo lastno
blagajno,  iz katere lahko delavcu nakazuje .en¬
kratna najnujnejša sredstva. Dalje morajo poslo¬
vati posredovalnice ves dan in tudi ob nedeljah
in praznikih ter dajati brezposelnim vse infor¬
macije  (po danskem vzgledu) glede podpiranja
brezposelnih, azilov, delavskih hiš, zasilnih pre-
hranjevališč, zasilnih del itd. V to svrho morajo
biti seveda v stalni zvezi z vsemi temi institucijami,
ne da bi bile tudi organizatorično zvezane z njimi.
Delokrog in naloge posredovalnice za delo so tako
obširne, da zahteva posredovanje dela docela sa¬
mostojne upravne organizacije,  vse
panoge podpiranja brezposelnih pa zopet samostoj¬
ne, čeprav morata biti seveda obe organizaciji v
tesnih in stalnih stikih. Še manj je seveda mogoče
priključiti posredovanje dela kaki drugi socijalno
politični instituciji in so se vsi taki poizkusi doslej
še povsod izjalovili.

39

Kar se tiče  razmerja j a v n i h posredo¬
valnic za delo do zasebnih, je razločevati
v tem pogledu med zasebnimi dvojne, namreč:

1. posredovalnice strokovnih in karitativnih
organizacij ter

2. posredovalnice, ki jih vodijo zasebniki kot
obrt.

V krajih, kjer posluje dobra javna posredo¬
valnica, izročajo prve rade same vse posle javnim.
Ohranijo se navadno le posredovalnice nekaterih
visoko kvalificiranih strok z razmeroma majhnim
številom članov (n. pr. grafičnih delavcev), a še te
se ■organizatorično pogosto združujejo z javnimi
ter poslujejo kot njihovi samostojni oddelki. Kjer
pa posredovalnice strokovnih ali dobrodelnih orga¬
nizacij vendarle še obstojajo, je potrebno, da stoji
javna posredovalnica z njimi v čim tesnejših zve¬
zah, poleg tega morajo biti pa te tudi dolžne
urediti svoje poslovanje po vzorcu
javnih.  To je potrebno zlasti radi točne in
enotne statistike, ki bi jo morale dajati zasebne
posredovalnice na razpolago javnim, da je tako
omogočen čim zanesljivejši pregled celokupnega
gibanja na delovnem trgu. To velja tudi za one za¬
sebne posredovalnice, ki poslujejo kot obrtna pod¬
jetja, s katerimi pa javna posredovalnica sicer ne
bo gojila nobenih stikov.  Po nekaterih drža¬
vah so te po uvedbi javnih posredovalnic kratko-
malo in brez odškodnine zaprli,  drugod
so pa le ukinili izdajanje novih k o n -

40

cesij. Morda je druga, obzirnejša oblika umest-
nejša, ker morajo javne posredovalnice s svojim
delom  onemogočiti prosperiteto zasebnih. V vsa¬
kem slučaju je pa seveda nujno potrebna uvedba
čim strožje kontrole teh ob rtov,  ker
se dogajajo v njih slučaji najkrutejšega izrabljanja
in zlorabljanja, da, pogosto so ta celo ognjišča
trgovine s človeškim mesom.

Končno bi bilo omeniti še to, da morajo višji
organi posredovalne organizacije vzdrževati tudi
stalne stike s posredovalnimi orga¬
nizacijami v inozemstvu in tozadev¬
nimi mednarodnimi zvezami.  To je po¬
trebno zlasti radi zanesljivih informacij o položaju
na svetovnem delovnem trgu, radi organizacije po¬
sredovanja delavcev v inozemstvo in iz inozemstva
in radi poenotnenja poslovanja, ki omogoča tudi
enotno metodo statistike. Te zveze so zlasti veli¬
kega pomena za nas, ker bomo še dolgo nave¬
zani na import specijalnih delovnih moči in eksport
nekvalificiranega delavstva, kar bi se moralo na¬
čeloma vršiti samo potom sorodnih inozemskih
institucij.

To so v splošnem glavne smernice organiza¬
cije posredovanja dela, ki so jih izoblikovale deset¬
letne izkušnje po različnih državah in so se
izkazale doslej za najuspešnejše. Tudi orga¬
nizacija slovenske državne posredo¬
valnice  za delo se je skušala nasloniti že takoj
od vsega početka nanje, le žal, da je obtičala radi

41

nastalih zaprek komaj na prvih stopnjah.
Treba bi bilo zato še nekaj let neovira¬
nega dela,  da bi imeli tudi pri nas ustvarjeno
vsaj to prvo in temeljno panogo skrbstva za brez¬
poselne. Vkljub temu je pa ta institucija tudi pri
nas že v dosedanji obliki rodila tako lepe uspe¬
li e, da prav nič ne zaostajajo za uspehi starejših in
že vživelih posredovalnic za delo po drugih na¬
prednejših državah. To nam lepo dokazuje že po¬
slovno poročilo iz prvega leta njenega delovanja
(1. 1919), ki nam nudi naslednjo sliko:

42

Kako zelo je uspeh posredovalnice z a
delo odvisen od njih organizacije,
nam najlepše dokazuje primerjanje prometa in

43

uspehov slovenske posredovalnice za delo s pro¬
metom in uspehi primitivno organiziranih posredo¬
valnic po ostalih pokrajinah naše države. Tozadev¬
na statistika nam nudi za prva tri leta po vojni
sliko, kakor jo kaže zgorajšnja razpredelnica.

1  V Sloveniji so poslovali v teli letih posredovalni
uradi v Ljubljani, Mariboru, Ptuju, Celju in Murski So¬
boti, toda zadnji se je osnoval, ko je bil celjski že zaprt.

2  Po ostalih pokrajinah Jugoslavije so poslovali v
tej dobi posredovalni uradi v Zagrebu, Sarajevu, Banja¬
luki, Tuzli, Belgradu in v Nišu.

44

Pripomniti pa je, da poslujejo dobro
organizirane posredovalnice tudi
neprimerno ceneje, kar nam dokazuje dej¬
stvo, da je veljalo pri slovenskih posredovalnicah
1. 1921. eno posredovanje 19 dinarjev, dočim je ve¬
ljalo n. pr. pri belgrajski 80.

Končno bi bilo še omeniti, da so s posredoval¬
nicami za delo po mnogih krajih združene tudi
posredovalnice za stanovanja,  zlasti
v Nemčiji, kjer je bila do najnovejše dobe večina
javnih posredovalnic za delo občinskih in je posre¬
dovanje stanovanj izrazita zadeva komunalne so-
cijalne politike. Ta pojav je docela naraven, ker je

45

samo po sebi umevno, da mora iti posredovalnica
v popolnoma tuj kraj posredovanemu delavcu na
roko tudi s preskrbo stanovanja. Tudi v tem po¬
gledu je napravila menda prvi poizkus v Jugosla¬
viji ljubljanska mestna občina, ki je osnovala pri
svoji posredovalnici za delo tudi posredovalnico
za stanovanja, toda ta je po vojni žal zaspala.
Vsekakor bo pa pri bodoči obnovi in popolni orga¬
nizaciji posredovanja dela, ki se bo morala izvesti
čim prej, treba misliti tudi na posredovalnice za
stanovanja. Tedaj bo imelo občinsko socijalno
skrbstvo tudi lepo priliko pokazati zmisel za smo-
treno sodelovanje s socijalnim skrbstvom pokrajine
in države.

46

n?.

Podpiranje brezposelnih
in zavarovanje za brezposelnost.

Brezposelnost je nujna posledica današnjega
gospodarskega reda, zato niti najbolje organizirane
posredovalnice za delo še v normalnih razmerah
ne morejo docela preprečiti brezposelnosti, tem
manj pa morejo seveda nuditi zadostno pomoč
v večjih gospodarskih krizah, ki povzročajo vedno
tudi velike pojave brezposelnosti. Iz teh razlogov
pomenja dobro organizirano posredovanje dela le
prvi, temeljni del skrbstva za brezposelne, kateremu
pa mora nujno slediti tudi drugi del, to je podpi¬
ranje onih, ki jim posredovalnica ne more preskr¬
beti dela in kruha.

Tudi podpiranje brezposelnih ima več oblik.
To se lahko izvrši enkrat, večkrat ali pa tudi trajno
za določeno dobo in podpora se lahko podeljuje v
denarju, v živilih,' v obleki itd., ali pa v obliki za¬
silnih del, oziroma sprejetja v posebne azile, kjer
dobivajo brezposelni začasni zaslužek, kar končno
tudi spada v sistem podpiranja brezposelnih.

47

Tudi glede podpiranja brezposelnih je že dav¬
no povsod prodrlo načelo, da je to dolžnost
družbe,  kajti brezposelni ni sam kriv svoje ne¬
sreče, temveč je le žrtev današnjega gospodar¬
skega reda in njegovih nedostatkov, ki se izražajo
v perijodičnih krizah, rodečih brezposelnost. Izprva
so bili brezposelni prepuščeni le javni dobrodel¬
nosti, oziroma ubožnemu skrbstvu, toda že v za¬
četku druge polovice preteklega stoletja so začeli
v slučaju posebno velikih pojavov, brezposelnosti
uvajati zlasti na Francoskem tako zvana zasilna
dela,  kakor gradnjo cest, železnic, melijora-
cijska dela itd., pri katerih so zaposlevali v prvi
vrsti brezposelne. Kakor že omenjeno, so se pa ta
dela pokazala v praksi po večini za manjvredna,
predraga in docela nezadostna, zato nikakor ne
morejo tvoriti redne oblike podpiranja brezposelnih,
pač so pa še vedno neizogibna v posebno velikih
krizah. Tako je izvrševalo n. pr. 1. 1908. samo na
Francoskem, ki sicer glede socijalne politike da¬
leč zaostaja za germanskimi državami, taka za¬
silna dela 840 občin za skupni znesek 2 milijona
frankov. Med nekaka zasilna dela bi prištevali
lahko tudi javne prepisovalnice  pri po¬
sredovalnicah za delo, ki so se pa obnesle po večini
jako dobro ter preskrbele brezposelnemu pisarni¬
škemu osobju lepe zasilne podpore. Kot trajno
sredstvo za podpiranje brezposelnih so nadalje
skušali organizirati tudi posebne delavske
hiše  (milanska »Umanitaria«), delavskeazile

48

(francoske »Asiles«) in delavske kolonije
(La Chalmelle 1. 1892.), a tudi vsi ti poizkusi so se
iz navedenih razlogov še bolj izjalovili. Tekom
druge polovice preteklega stoletja so se potem na
polju podpiranja brezposelnih inicijativno udejstvo¬
vale zlasti občine  kot poleg delavstva samega
najbolj zainteresirani faktor ter preizkušale nepre¬
gledno vrsto oblik in sistemov, ki so se obnesli eni
manj, drugi bolj. Šele v začetku tekočega stoletja se
je končno izoblikoval gentski sistem komunalnega
zavarovanja za brezposelne, ki so ga potem hitro
uvajale in vedno bolj izpopolnjevale vse večje mo¬
derne občine po germanskih in deloma tudi ro¬
manskih deželah.

Kakor pa občina sama v svojem ozkem delo¬
krogu nikdar ne more izvesti popolne organizacije
posredovanja dela, tako je tudi na polju podpiranja
brezposelnih ona mnogo prešibek in teritorijalno
premajhen organ, da bi mogel v polni meri izpolnje¬
vati tozadevne naloge. Glede na to se je že zgodaj
splošno pojavila zahteva, da je v to poklicana v
prvi vrsti država  s svojo suvereno zakonodajno
močjo in dovolj obsežnim upravnim aparatom. Iz-
prva je država odklanjala prevzeti skrbstvo za
brezposelne v polnem obsegu na svoje rame ter je
le pospeševala ustanavljanje posebnih delavskih
brezposelnih blagajn,  ki jih je tudi izdatno
subvencijonirala. Polagoma je pa ta sistem zlasti
v severnih germanskih državah (na Danskem in
Norveškem) dozorel toliko, da se je podpiranje

Spl. knj. št. 27.

49

4

brezposelnih potom posebnih blagajn, upravljanih
od strokovnih organizacij s sodelovanjem občine in
nadziranih od države ter subvencioniranih od dr¬
žave in občin, uredilo na zakonit način. Velik in
odločilen korak glede sistematičnega podpiranja
brezposelnih je pa storila, največ po prizadevanju
tedanjega finančnega ministra Lloyda Georgesa,
Anglija 1. 1911. z uvedbo popolnoma državnega za¬
varovanja za brezposelnost (National Insurance
Act 1911). S tem dalekosežnim činom angleške so-
cijalne zakonodaje se je prvič tudi dejansko uve¬
ljavilo načelo, da je skrbstvo za brezposelne emi¬
nentno državna zadeva.  Angleški vzgled je
kmalu vzpodbudil tudi več drugih kulturnih držav,
da so se začele resno pečati s tem vprašanjem,
toda večino dotičnih načrtov je pokopala vojna, ki
je s svojimi gospodarskimi posledicami povzročila
ponekod vprav katastrofalno brezposelnost. Glede
na to na kako državno zavarovanje za brezposel¬
nost, ki more biti seveda prilagodeno le na redne
prilike, ni bilo mogoče misliti, čeprav ima več
držav dotične zakonske načrte že pripravljene
(n. pr. Nemčija, Italija, Avstrija itd.), pač so mo¬
rale pa seči po izrednih sredstvih ter uvesti večje
ali manjše zasilne akcije v obliki podpiranja brez¬
poselnih zgolj iz državnih sredstev in brez inten¬
zivnejšega, zlasti finančnega sodelovanja deloje¬
malcev samih (n. pr. v Avstriji naredba z dne
4. nov. 1918, v Češkoslovaški in drugod).

50

Pri nas smo dobili prve oblike javnega pod¬
piranja brezposelnih sicer že 1. 1914., ko je ljub¬
ljanska mestna občina  sklenila kriti del
podpor, ki jih izdajajo brezposelnim strokovne or¬
ganizacije, toda ta sklep je ostal radi nastale vojne
zgolj na papirju. Faktično javno podpiranje smo
dobili šele po vojni. Glede na veliko število brez¬
poselnih demobilizirancev je uvedla že prva
ljubljanska narodna vlada  redno podpi¬
ranje vseh k bolniškemu ali pokojninskemu zava¬
rovanju obvezanih brezposelnih (naredba št. 218 z
dne 28. dec. 1. 1918). To podpiranje so pa po¬
zneje vedno bolj omejevali, dokler ni z ukinjenjem
upravne in finančne samostojnosti ljubljanske vlade
1. 1921. sploh prenehalo. Glasom te naredbe se je
samo 1. 1919. izplačalo v Ljubljani in v okoliških
občinah 8209 strankam s 4943 rodbinskimi člani
skupno 314.330.35 K podpore. V naslednjih letih je
bil pač postavljen v proračun ministrstva za soci-
jalno politiko redno tudi malenkosten znesek za
podpiranje brezposelnih, toda do 1. 1923. ni nihče
resno mislil na sistematično ureditev tega podpi¬
ranja, zato se je uporabljal ta denar le za izredne
enkratne podpore. Šele v navedenem letu so do¬
bile posredovalnice za delo pod določenimi pogoji
pravico izdajati malenkostne podpore, ki pa seveda
ne pomenjajo nikake trajne ureditve tega vpra¬
šanja, tako da smo na vsak kritičnejši pojav brez¬
poselnosti pri nas v vsakem pogledu docela nepri¬
pravljeni.

51

4 ’

Ce se ozremo na oblike in sisteme pod¬
piranja brezposelnih, tedaj vidimo, da so
jih po različnih kulturnih državah preizkušali že
nešteto, ki so se potem v praksi tudi najrazličnejše
obnesli. Preobširno bi bilo opisovati jih podrob¬
neje, zato naj sledi tu le kratek pregled onih
tipov, ki so bili pred vojno po severnih in zapadnih
državah najbolj znani in najbolj razširjeni:

I. sistemi, ki temeljijo na dobro¬
delnosti:

1. stari amsterdamski sistem,

2. stari bruseljski in draždanski sistem,

3. antverpenski in monakovski sistem,

4. zuriški in bazelski sistem;

II. sistemi, ki temeljijo na zavaro¬
vanju za brezposelnost:

5. danski sistem ločenih blagajn za brez¬
poselne,

6. norveški in haski sistem podpiranja po¬
tom sindikatnih blagajn,

7. holandski sistem subvencioniranih bla¬
gajn za brezposelne,

8. bazelski in badenski sistem (kombina¬
cija bernskega in starega kolnskega sistema),

9. novi kolnski sistem,

10. gentski sistem,

11. angleški sistem popolnoma državnega
zavarovanja;

52

III.  sistemi, ki temeljijo na uva¬
janju javnih zasilnih del:

12. štrasburški sistem oddajanja javnih del
neorganiziranim brezposelnim,

13. milanski sistem delavskih hiš za neorga¬
nizirane brezposelne (»Umanitaria«);

IV. sistemi, ki temeljijo na prin¬
cipu hranjenja:

14. gentski sistem subvencij neorganiziranim
brezposelnim hranilcem,

15. bolonjski sistem posebnih blagajn za
hranilce;

V. sistemi, ki so navezani na po¬
sredovalnice za delo:

16. štrasburški sistem blagajn za brezpo¬
selne pri posredovalnicah za delo,

17. berlinski sistem,

18. novi angleški sistem izplačevanja pri¬
spevkov brezposelnim za iskanje dela pri posredo¬
valnih uradih;

VI. sistemi, ki temeljijo na sodelo¬
vanju z delodajalci:

19. sistem Roubaix,

20. novi sistem podpiranja brezposelnih iz
fondov, v katere prispevajo delodajalci in država.

Med vojno in po vojni se je izoblikovalo po
raznih državah še celo vrsto drugih sistemov, pri-
lagodenih izrednim vojnim ali povojnim prilikam,
ki pa vsi nosijo bolj ali manj začasni in zasilni

53

značaj, radi česar jih ne moremo vpoštevati kot
rednih oblik podpiranja brezposelnih.

2e iz prejšnjih izvajanj je razvidno, da mora
biti končni cilj vsakega socijalnega politika, zlasti
pa seveda delavstva samega uvedba splošnega
državnega zavarovanja  za brezposelnost,
kakor ga ima Anglija.  Po navedenem angle¬
škem zakonu so se dolžni zavarovati vsi nad
16 let stari delavci določenih kategorij, ki imajo
manj kot 160 funtov šterlingov letnih dohodkov,
tako, da je bilo že pred vojno prisilno zavarovanih
okroglo 2.5 milijona delavcev, prostovoljno pa nad
900 tisoč. Po vojni so razširili to zavarovanje še
na druge kategorije, tako da je število zavarovan¬
cev še izdatno naraslo. Za zavarovanje plačujeta
delojemalec in njegov delodajalec gotove tedenske
prispevke, k dotičnemu fondu pa prispeva tudi
država redno subvencijo v znesku ene tretjine vsote,
ki jo vplačajo zavarovanci, • ter krije tudi vse
upravne stroške. 2e po enotedenski karenčni dobi
ima brezposelni zavarovanec pravico do tedenske
brezposelne podpore, a največ 15 tednov v dobi
enega leta, in sicer tako, da odpade na vsakih pet
tednov plačevanja zavarovalnih prispevkov kveč¬
jemu en teden podpiranja. S tem je bistveno omeje¬
no podpiranje opetovano brezposelnih delavcev. Po¬
leg tega imajo pa pravico do podpore le oni, ki jim
državna posredovalnica za delo ne more preskrbeti
primernega posla, toda niso dolžni sprejeti dela v
podjetjih, ki so zapletena v delovne boje, ali pa

54

sprejeti delovnih pogojev, ki bi bili slabši od nor¬
malnih. Pravico do podpore izgube tudi oni, ki so
zakrivili svojo brezposelnost sami. Zelo smotreno
skuša angleško zavarovanje okrepiti tudi interes
delodajalcev in delojemalcev samih na zavarovanju
in zaposlenosti. V to svrho dobi delodajalec
konec leta povrnjeno eno tretjino . vplačanega
prispevka, če je zaposlil zavarovanca vsaj 45
tednov v letu, če pa v slučaju krize delavcev
ne odpušča, temveč skrajša delovni čas, se mu
povrnejo vsi vplačani prispevki. Delavec lahko po
500 zavarovanih tednih in po 60. letu starosti
zahteva nazaj ves vplačani prispevek z 2.5 %
obrestmi in se mu odtegnejo le eventualno izpla¬
čane podpore. V slučaju smrti imajo pravico do te
povrnitve dediči. Tako je združena z dolžnostjo
zavarovanja tudi vzgoja k hranjenju. Vsa organi¬
zacija je tesno navezana na posredovalnice za delo
in strokovne organizacije. Poleg tega pa država
tudi intenzivno podpira zavarovanje po gentskem
sistemu, zlasti v onih strokah, za katere ni uvedeno
prisilno državno zavarovanje.

Drugi, tudi precej zadovoljiv sistem zavaro¬
vanja za brezposelnost se je izoblikoval že v prvem
desetletju tekočega stoletja na Danskem in
Norveškem,  kjer so nositeljice zavarovanja
posebne, zakonito priznane in urejene ter od države
subvencijonirane blagajne za brezposelne. Te po¬
slujejo po veliki večini v okviru strokovnih organi¬
zacij in pri njih upravi intenzivno sodelujejo

55

tudi občine. Tam predpisujejo in pobirajo prispevek
blagajne, država jim pa povrne eno tretjino izpla¬
čanih podpor, toda od tega prispevka iztirja dve
tretjini od občine, v kateri je brezposelni zadnjega
pol leta prebival. Tako je bilo na Norveškem že
leta 1911. zavarovanih nad 50.000 delavcev, na
Danskem pa istega leta v 48 blagajnah 89.000 oseb;
dohodkov so imele danske blagajne tega leta
2,640.000 K (od tega delavskih prispevkov 1,492.000
kron) in izdatkov 2,216.000 K. Poleg tega je pa na
Danskem država lepo uredila tudi posredovanje
dela, ki vodi kontrolo brezposelnih in celo recipro-
citeto v brezposelnem zavarovanju z drugimi drža¬
vami. Seveda je pa dansko-norveški sistem dobro
izvedljiv le v onih državah, oziroma vsaj le za one
stroke, ki imajo res dobre strokovne organizacije,
česar pa pri nas žal še nimamo. Sploh niso dobre
strokovne organizacije le najsilnejša gospodarska
in moralna opora delavstva samega, temveč tudi
najvažnejši organ, na katerega morajo tudi občina,
pokrajina in država opirati organizacijo svojega
socijalnega skrbstva, zato si dobrih strokovnih
organizacij ne bo želel le delavski voditelj, temveč
tudi vsak resen socijalni politik. One so izvršile
že doslej na polju skrbstva za delavstvo neprecen¬
ljivo delo, zato tudi javna socijalna politika ne bo
mogla pogrešati njihovih izkušenj, strokovnega
vpogleda in strokovnega sodelovanja.

Tretja oblika podpiranja brezposelnih, ki je
danes po vseh kulturnih državah, kjer še nimajo

56

uvedenega državnega zavarovanja za brezposel¬
nost najbolj razširjena in ki bi prišla kot prva
stopnja za končno rešitev tega vprašanja tudi pri
nas najbolj v poštev, je tako zvani gentski
sistem  komunalnega podpiranja brezposelnih. V
Belgiji so že od leta 1867. poizkušali sistematično
organizirati podpiranje brezposelnih, toda šele leta
3901, je v Gentu zamislil Louis Varlez načrt, ki
se je potem tudi v praksi obnesel bolje nego vsi
poprejšnji poizkusi po različnih državah. Po tem
načrtu je nositeljica zavarovanja občina v zvezi
s strokovnimi organizacijami. Ko se je ta sistem
uvedel, je bilo v Gentu strokovno organiziranega
okroglo polovica delavstva, to je nekako 20.000 oseb,
od katerih je odpadlo na socijalistične strokovne
organizacije 11.000 delavcev, ostanek pa na kato¬
liške, liberalne in nestrankarske. Občina je ustano¬
vila posebno blagajno za brezposelne (mestna do¬
tacija je znašala v začetku 10.000 frankov letno),
iz katere so dobivale potem strokovne organizacije
pod določenimi pogoji prispevke k faktično izdanim
podporam za brezposelne. Ti prispevki pa niso
smeli znašati več kot 1 frank na dan in osebo,
oziroma 50 frankov na leto in osebo. V splošnem
je povračala občina strokovnim organizacijam do
polovice dotičnih njihovih izdatkov. Ker so bile
podpore strokovnih organizacij do tedaj po večini
zelo nizke ali jih pa nekatere sploh niso izplače¬
vale, so strokovne organizacije kmalu zvišale svojo
članarino, da so mogle izplačevati večje podpore

57

i  ter dobiti s tem tudi od občine najvišjo mogočo
:  subvencijo. Da se pa delavstva vendarle nasilno
ne tira v organizacije, je smotreno preskrbljeno
tudi za neorganizirane, oziroma za člane onih orga¬
nizacij, ki nimajo uvedenega podpiranja brezposel¬
nih in sicer na ta način, da dobivajo enake prispev¬
ke oni brezposelni lastniki malih hranilnih vlog, ki
se izkažejo, da so morali radi svoje brezposelnosti
dvigati naložene prihranke. Ta gentski sistem je
potem uvedlo že do leta 1905. tudi 41 nadaljnih
belgijskih občin v zvezi s 360 strokovnimi organi¬
zacijami ter celo v agrarni Nizozemski 24 občin v
zvezi s 347 strokovnimi organizacijami. Še z večjo
naglico se je pa razširjal seveda po ostalih kul¬
turnih državah. V Nemčiji je bilo n. pr. že leta 1915.
celih 527 občin z organiziranim komunalnim skrb¬
stvom za brezposelne, med katerimi je bilo 140
mest z 10.000—50.000 prebivalci in celo 136
kmečkih občin, samih posredovalnic za delo je pa
delovalo tega leta v Nemčiji že 2817.

Ta prvotni gentski sistem, ki še ne pomenja
pravega zavarovanja za brezposelnost, temveč le
najpreprostejšo obliko podpiranja brezposelnih, je
leta 1911. izpopolnila kol tiska občina
v toliko, da ga je izpremenila v najprimitivnejšo
obliko zavarovanja za brezposelnost. Po tem raz¬
širjenem gentskem sistemu je ustanovila kolnska
občina poseben zaklad za brezposelne, v katerega
so vplačevale različne strokovne organizacije,
glede na brezposelni riziko svojih članov stopnje-

58

vane prispevke, občina je pa ta zaklad tudi iz last¬
nih sredstev primerno dotirala. V slučaju brezpo¬
selnosti je potem dobival delavec vso podporo iz
tega zaklada. Neorganizirani so mogli pristopiti v
zvezo te blagajne samostojno. Uspeh tega sistema
je bil takoj velik, kajti že v drugem letu je bilo
včlanjenih pri tem mestnem zakladu za brezposelne
28  strokovnih organizacij, njih število je pa potem
še naraščalo od leta do leta. Tudi ta kolnski sistem
se je hitro razširil in udomačil po vseh kulturnih
državah in mnoga mesta, ki so imela dotlej uveden
stari gentski sistem, so tega razširila v novi
kolnski. Vsekakor bi bilo pa umestno tudi ta sistem
še razširiti in ga izdatneje kombinirati s prisilnim
hranjenjem, kar vpliva vedno zelo vzgojno in ka¬
kor so po nekaterih krajih že poizkušali, kajti ravno
sistem prisilnega hranjenja najbolj izpodmika tla
delamržnosti. Končno bi se dal morda kombinirati
s tem še sistem dovoljevanja posojil brezposelnim.

Kakor so razmere in potrebe pri nas, bi bilo
vsekakor najbolje seči takoj po starem gentskem
sistemu, ki bi ga v bližnji bodočnosti izpopolnili po
kolnskem vzorcu. Od te komunalne oblike podpi¬
ranja brezposelnih bi se prešlo v zmislu pridoblje¬
nih izkušenj polagoma na primerno prilagodeno
pokrajinsko (po švicarskem vzgledu) in pozneje n i
državno zavarovanje po dansko-norveškem, ozi¬
roma angleškem vzgledu. Zavarovanje bi bilo mor¬
da izprva fakultativno, od tega bi se pa čim prej
stopnjema prešlo v obligatorično, kajti če velja

59

obligatnost za bolniško in nezgodno zavarovanje,
mera veljati logično tudi za slučaj brezposelnosti,
saj je brezposelnost le izrazita ekonomska nezgoda
in more izpolnjevati svoj namen le tedaj, če je ob¬
vezno. To bi bila nekaka realna pot za postopno
rešitev tega vprašanja pri nas in prav nobene ovire
ni, da bi je vsaj večje občine ne nastopile takoj.
Seveda je v prvi vrsti dolžnost strokovnih organi¬
zacij, da dajo inicijativo in da prevzamejo pri tem
sodelovanje v opisanem zmislu, kajti one so v prvi
vrsti pozvane nuditi brezposelnemu prvo pomoč.
Če uberejo naše občine roko v roki z delavstvom
to pot, se tudi izognejo mehaničnemu nakazovanju
slučajnih in zasilnih podpor posameznikom, ki so
j  jih v slučaju posebne potrebe v zmislu zakona o
demovinstvu dolžne nakazovati, kajti to ne vodi do
nobenega cilja, ostane radi nepremagljivih tehničnih
ovir vedno docela nekontrolirano ter zato zlorab-
ljano in zahteva velikih finančnih žrtev.

Velike težkoče vsakega sistematičnega podpi¬
ranja brezposelnih pa povzroča vedno njegova
tehnična organizacija  in uspeh marsika-
kega, sicer dobrega sistema je odvisen docela od
te in tudi največ nasprotnikov prisilnega zavaro¬
vanja za brezposelne argumentira svoje nasprotstvo
baš s tehničnimi težkočami takega zavarovanja. Vse
dosedanje izkušnje so pokazale, da podpiranja
brezposelnih, zlasti pa še zavarovanja za brezpo¬
selnost nikakor ni mogoče docela združiti s kako
drugo panogo zavarovanja (n. pr. bolniškim, sta-

60

rostnim itd.), temveč da zahteva lastne upravne
organizacije. Prav tako so tudi izkušnje po¬
kazale, da je tako podpiranje, kakor tudi zavaro¬
vanje brez tesnega sodelovanja z drugimi sorod¬
nimi socijalno političnimi ustanovami, zlasti s po¬
sredovalnicami za delo in bolniškim zavarovanjem
le težko izvedljivo.

Pri tehnični organizaciji podpiranja brezpo¬
selnih, oziroma zavarovanja za brezposelnost so
važna zlasti tale vprašanja:

1. kdo, kedaj, kako dolgo in koliko naj dobiva
kdo podpore,

2. kdo naj izvaja in kako naj se izvaja kon¬
trola brezposelnih,

3. kdo naj nosi stroške podpiranja, in

4. kdo naj upravlja podpiranje?

Tudi glede teh vprašanj se je postopalo dolgo
časa zelo različno, dokler ni polagoma izkušnja
izoblikovala precej enotnih naziranj, tako da dan¬
danes vsaj načelno v tem pogledu ni več mnogo
razlik. Da imajo pravico do podpore za brezposelne
načeloma le brezposelni delazmožni  in  d e la¬
vo  1 j n i,  smo poudarili že v enem izmed prejšnjih
poglavij. Toda tudi pri teh je treba precejšnjih
o m e j i t e v , da se čim najbolj prepreči vsako zlo¬
rabljanje in podpiranje delomržnosti, ki ni samo
nemoralno, temveč tudi protisocialno. Vsekakor
med brezposelne ni mogoče prištevati stavka¬
jočih,  pač si pa lahko delavci za slučaj stavk
osnujejo posebno zavarovanje, kakor ga imajo

61

n. pr. na Finskem že od 1. 1909. dalje, in ki je iz¬
ključno zadeva delojemalcev samih. Dalje je treba
tu ločiti med onimi, ki so postali brezposelni brez
lastne krivde in onimi, ki so jo zakrivili sami, kajti
ti morajo biti že principijalno izključeni od podpi¬
ranja, edino izjemo mora delati seveda v posebnih,
ozira vrednih slučajih njih nedolžna rodbina. Pa tudi
za brez lastne krivde brezposelne delojemalce ne
bo mogoče uvesti podpiranja ali zavarovanja takoj
brezizjemno, temveč stopnjema po potrebnosti. Od
podpiranja bodo morali biti vsaj za prvo dobo iz¬
ključeni oni, katerih normalni dohodki  znašajo
toliko, da bi si za slučaj brezposelnosti lahko na¬
brali večjih prihrankov. Pripomniti je pa, da so
n. pr. v Ludwigshafnu ob Reni že 1. 1917. pritegnili
h komunalnemu zavarovanju za brezposelne tudi
male samostojne obrtnike.  Tehnično in
finančno težko izvedljiva je vsaj v prvi dobi tudi
uvedba sistematičnega podpiranja onih, pri katerih
je delovni riziko  posebno velik, n. pr. pri dni¬
narjih, nekaterih panogah sezonskih delavcev itd.
Začelo naj bi se torej uvajati sistematično podpi¬
ranje, oziroma zavarovanje le pri nekaterih stro¬
kah, ki naj bi se pa potem stopnjema, a stalno raz¬
širjalo še na druge. Pri vsem tem je pa treba se¬
veda vpoštevati tudi letni čas, kajti pozimi je n. pr.
brezposelnost navadno za 100—200 odstotkov večja
nego poleti. Pri posebno kritičnih pojavih brezposel¬
nosti, kjer so potrebne poleg normalnega podpi-

62

ranja tudi zasilne akcije, se morajo pa te raztezati
seveda na vse panoge in stroke.

Prav tako je seveda treba omejiti dobo  pod¬
piranja in pa višino  podpore. Navadno velja za
podporo enotedenska karenčna doba,  normal¬
no podpiranje se pa vrši potem različno po času,
kraju in značaju podpiranca in podpiratelja od
5 do 15 tednov. S tem je podan podpirancu za¬
dosten rok, da si preskrbi zopet delo in zaslužek.
Iv temu ga mora vzpodbujati seveda tudi ome¬
jena višina podpore, ker ta ne sme doseči nikdar
višine normalnega zaslužka, temveč navadno le 50
do 70 odstotkov tega. Vsekakor je pa tudi tu
vpoštevati značaj poklica, spol, krajevne raz¬
mere, število družinskih članov itd. Različna je
prav tako oblika podpiranja.  Upravno naj¬
enostavnejše in zato najpogostejše je seveda de¬
narno podpiranje, a s tem še ni rečeno, da je to
tudi najboljše, kajti pogosto je mnogo efektivnejša
podpora v naturalijah. Tu pride posebno v poštev
prehranjevanje brezposelnih v cenenih ljudskih ali
zasilnih kuhinjah ter v zimski dobi podpiranje s
kurivom.

Eno najtežjih, a tudi najvažnejših tehničnih
vprašanj je pa vprašanje kontrole brezpo¬
selnih,  da se čim bolj onemogoči vsako zlorab¬
ljanje. Ta kontrola se mora vedno nanašati na dej¬
stvo brezposelnosti, na vzroke brezposelnosti, na
dolžino brezposelnosti in na upravičenost brezpo¬
selnosti. Kot najbolj uspešno sredstvo za kontrolo

63

se je pokazala doslej posredovalnica za delo, zato
je tudi dobro organizirano posredovanje dela prvi
pogoj uvedbe sistematičnega podpiranja brezpo¬
selnih, oziroma zavarovanja za brezposelnost. Pra¬
vico do podpore sme imeti le oni brezposelni, ki
novega dela res ne more  dobiti in v tem oziru
more dajati zadostno jamstvo in kontrolo le
dobro poslujoča posredovalnica. Pogoj podpiranja
mora biti zato redno, če le mogoče vsakdanje
zglaševanje  v času, ko se navadno dela
in posredovalnica mora potrjevati, da brezposel¬
nemu res ne more nakazati nobenega, vsaj kolikor
toliko primernega dela (glede primernosti soodlo-
čujejo strokovne organizacije). Kakor hitro to po¬
trdilo izostane, mora tudi avtomatično prenehati
pravica do podpore. Izkušnja pa uči, da niti ta kon¬
trola še ni vedno dovolj zanesljiva, zato morajo
biti uvedeni navadno še posebni kontrolni in
poizvedovalni organi,  ki obiskujejo pod¬
piranca tudi na domu. Uspešno kontrolo izvajajo
ponekod tudi na ta način, da pozivajo podpirance
dnevno k majhnim delom v korist podpiratelja. Ne¬
katere zavarovalnice so uvedle celo prisilne
nadaljevalne šole  za one, ki ne morejo do¬
biti dela radi slabe kvalifikacije.

Vsako izdatnejše podpiranje brezposelnih pa
zahteva seveda navadno velikih denarnih žr¬
tev.  Čeprav je načelno dolžnost javnosti, da skrbi
za brezposelne, kar smo že večkrat povdarili,
mora biti vendar zgrajeno vse podpiranje brez-

64

poselnih na princip samopomoči, kar se
doseže ravno z zavarovanjem. Skoro povsod, kjer
imajo uvedeno sistematično podpiranje brezposel¬
nih, so pa pritegnili k tozadevnim stroškom tudi
delodajalce  (po mnogih krajih so poizkušali
delodajalci celo sami organizirati tako podpiranje),
tako da nosijo finančna bremena podpiranja vza¬
jemno delojemalci, delodajalci in jav¬
nost  (sorazmerno občina, pokrajina in država).
Švica je n. pr. 1. 1917. uvedla v korist skrbstva za
brezposelne celo 20 odstotne doklade na davek
na vojne dobičke. Prav tako morajo biti pa seveda
tudi pri upravi  tega imetja soudeleženi v s i
trije  f a kt o r j i. To se zgodi v obliki zastopstva
v tozadevnih upravnih odborih,  ki morajo
biti na čelu vse podpiralne organizacije, vendar
se mora prepustiti v njih delojemalcem kot najbolj
zainteresiranemu faktorju primerno močnejše
zastopstvo.  Ti upravni odbori razsojajo
tudi vse sporne slučaje in rešujejo pritožbe, ki jih
poraja vsako podpiranje brezposelnih že po svoji
naravi zelo veliko. Sicer mora biti vsa orga¬
nizacija upravno čim najbolj naslonjena na občine
in strokovne organizacije, h katerima je treba pri¬
tegniti, kakor že večkrat omenjeno, tudi bolniško
zavarovalnico (n. pr. za pobiranje prispevkov) in
posredovalnico za delo (kot kontrolni organ).

To bi bile nekake glavne smernice za organi¬
zacijo našega podpiranja brezposelnih, kajti tudi
pri nas žnjim ne bo mogoče več dolgo odla-

Spl. knj. št. 27.

65

5

sati. Z razvojem gospodarskega življenja mora iti
namreč vedno in povsod roko v roki tudi razvoj
socijalnega skrbstva kot korektiva k nedostatkom
in izrastkom, ki jih v praksi poraja razvoj da¬
našnjega gospodarskega sistema.

66

Statistika brezposelnih.

Vse razmotrivanje o praktičnem skrbstvu za
brezposelne mora temeljiti na zanesljivem poznanju
celokupnega delovnega trga čim najširšega ozem¬
lja. Tega pa more nuditi le točna statistika,
vsebujoča pregled vseh zaposlenih in nezaposlenih
delojemalcev po posameznih poklicih. Dočim se
vodi pregled prvih že dolgo po vseh modernih dr¬
žavah ali ga jim je pa mogoče vsaj v najkrajšem
času sestaviti, so pa do najnovejše dobe skoro
povsod precej zanemarjali statistiko brezposelnih.
Zlasti pri nas se tej še dandanes ne posveča prav
nobene pažnje tako, da niti najvišji upravni organi
faktično nimajo nobenega, vsaj kolikor toliko toč¬
nega in zanesljivega pregleda o stanju in gibanju
na našem domačem delovnem trgu, kar seveda zelo
otežuje vsako delo na polju skrbstva za brezpo¬
selne. Cim važnejše pa postaja za vsako moderno
državo vprašanje skrbstva za brezposelne, tem
večjo pažnjo začenjajo povsod posvečati tudi točni
statistiki.

67

5 '

Statistika brezposelnih povzroča vedno pre¬
cejšnje tehnične težkoče,  ker bi zahtevala
natančna registracija vsakokratnega stanja in gi¬
banja na delovnem trgu obsežnega upravnega
aparata. Večina držav se zadovoljuje zato vsaj v
normalnih časih s približno zanesljivim pregledom,
ki ga dobiva na različne načine. Izhodišče take sta¬
tistike morajo seveda vedno tvoriti le natančna
perijodična štetja.  Ta se izvršijo navadno
obenem s splošnim ljudskim štetjem, časih pa po¬
sebej. Posebna in natančna štetja brezposelnih so
potrebna zlasti ob času večjih kriz in so se vršila
že v predvojni dobi pogosto, n. pr. 1. 1908. v Ber¬
linu, kjer ga je izvedla občina s pomočjo učiteljstva
in brezposelnih strokovničarjev. Seveda so pa tudi
ta štetja vedno le relativne vrednosti,
kajti pozimi je n. pr. število brezposelnih vedno
docela drugo nego poleti in mora zato znanstveni
obdelovalec teh statistik dobro vpoštevati
čas,  v katerem so se vršila. Vsako tako štetje
mora biti izvedeno zelo premišljeno in spretno, da
pokaže res točno sliko in natančno loči bolnike, in¬
valide, stavkajoče, delomržneže, izprte ali one, ki
opravljajo domača dela od delavoljnih in dela-
zmožnih brezposelnih. V vsakem slučaju bo pa ne¬
izogibna tudi vestna kontrola,  kajti izkušnja
uči, da se delavoljni in delazmožni radi odtegujejo
evidenci, vsiljujejo pa delomržneži in dela ne do¬
cela zmožni. Zlasti zanimive in važne rezultate
podajajo taka štetja tedaj, če se upoštevajo sta-

68

rost, spol, poklic, družinske razmere, rojstni kraj,
materni jezik, vzroki brezposelnosti, kulturni nivo
brezposelnega, dolžina brezposelnosti itd., kajti med
starejšimi vlada navadno večja brezposelnost nego
med mlajšimi, med tujci večja nego med domačini,
med analfabeti večja nego med izobraženimi itd.
Vsako tako štetje bo pa zahtevalo vedno še ob¬
sežnejših poznejših poizvedb, zlasti glede ugoto¬
vitve trajanja brezposelnosti in kontrole glede
vzrokov brezposelnosti.

Splošno enkratno štetje  brezposelnih
nudi seveda le zanesljivo sliko za čas, ko je bilo
izvršeno, a ravno gibanje na delovnem trgu po¬
vzroča že v normalnih časih zelo močno valo¬
vanje in pogosto velike izpremembe,
radi česar je potrebna stalna evidenca,
ki mora biti tem natančnejša in sistematičnejša,
čim kritičnejša je brezposelnost. Dočirn mora
biti v slučaju večjih pojavov brezposelnosti uve¬
deno obligatno tedensko ali vsaj štirinajstdnevno
zglaševanje vseh brezposelnih,  bodo
v normalnih razmerah zadostovali podatki, ki jih
dobe statistični organi s pomočjo strokovnih in
podjetniških organizacij, delavskih zbornic, inšpek¬
cij dela, bolniških blagajen, organov za podpiranje
brezposelnih in zlasti posredovalnic za delo.

Posredovalnice za delo  morajo že v
lastnem delokrogu in v lastne svrhe voditi čim na¬
tančnejšo in podrobnejšo statistiko o celokupnem
gibanju na delovnem trgu, zato bi morale posve-

69

čati tej čim največjo pažnjo, zlasti dokler ne za¬
čnejo poslovati državni delavski stati¬
stični uradi,  v katerih mora biti osredotočena
statistika celokupnega delavskega gibanja, ki daje
najtrdnejši znanstveni temelj vsej socijalni politiki.
Dobro organizirana posredovalnica za delo nikakor
ne bo vodila le točnega sumaričnega pregleda o
priglašenih delojemalcih in delodajalcih ter izvrše¬
nih posredovanjih, razvrščenih po poklicih, temveč
bo tudi s statističnega pogleda posvečala največjo
skrb vsem posameznim panogam, oblikam in sme¬
rem posredovanja ter stanju in gibanju na delov¬
nem trgu, kakor posredovanju kvalificiranih in ne¬
kvalificiranih delavcev, posredovanju v in iz ino¬
zemstva, posredovanju invalidov, vdov, sirot, vajen¬
cev, odpuščenih kaznjencev, samskih in oženjenih,
domačinov in tujcev, analfabetov in pismenih, me¬
njavanju poklicev, dolžini brezposelnosti, delav¬
skim plačam itd., kajti šele tak vsestranski pregled
ji nudi zanesljive napotke za njeno široko in glo¬
boko socijalno politično udejstvovanje ter dra¬
gocen materijal socijalnemu politiku, zakonoda¬
jalcu in narodnemu gospodarju. Da je statistika
kolikor toliko zanesljiva, so pa potrebni seveda
dobri tehnični pogoji, kakor rajoniziranje deloda¬
jalcev in delojemalcev, ločitev brezposelnih od onih,
ki iščejo boljše službe itd.

Pri nas se ni posvečalo, kakor sem omenil
že zgoraj, delavski, zlasti pa še statistiki brezposel¬
nih radi popolnega nerazumevanja njenega po-

70

mena in potrebe nobene pažnje.  Še največ so
jo vodile inšpekcije dela ter posredovalnice za delo
v Sloveniji, toda radi prešibke organizacije so bile
vse precej nezanesljive, zadnje čase se pa opušča
polagoma še ta skromni nadomestek, čim bolj se
rušijo te institucije same. Da bi dobili kolikor to¬
liko točen pregled o celokupnem stanju našega de¬
lovnega trga, bi se moralo vsekakor izvesti na¬
tančno enkratno splošno štetje vseh delojemalcev
z brezposelnimi vred po zgoraj očrtanih vidikih,
tekočo evidenco bi morale pa potem za enkrat vo¬
diti res dobro izorganizirane posredovalnice za
delo s pomočjo inšpekcij dela in uradov za zava¬
rovanje delavcev. Čim prej bi bilo pa seveda treba
začeti z organizacijo državnih delavskih statističnih
uradov, ki bi potem stalno zbirali vse podatke,
vodili evidenco celokupnega delavskega gibanja
ter dobljeni materijal statistično obdelavah. Tem
državnim delavskim statističnim uradom bi se mo¬
ralo pa priklopiti tudi stalno komisijo  za
prcmotrivanje položaja na delovnem trgu.

71

\?l.

Sorodni problemi.

Vsaka panoga socijalne politike je del skup¬
nega, enotnega in v sebi strnjenega
kompleksa, zato jih tudi nikdar ni mogoče
docela ločiti, ker se vedno tesno dotikajo in le
druga drugo dopolnjuje. Tudi dobro organizirano
skrbstvo za brezposelne mora stati v najtes¬
nejših stikih z vsemi faktorji in orga¬
ni javnega življenja  ter sodelovati pri re¬
ševanju drugih socijalno političnih problemov, ker
se ti vedno bolj ali manj dotikajo tudi vprašanja
skrbstva za brezposelne.

Že zgoraj smo večkrat povdarili, da je smo-
treno posredovanje dela, kakor tudi podpiranje
brezposelnih oziroma zavarovanje za brezposelne
nemogoče brez tesnega sodelovanja z jav¬
nimi oblastvi, strokovnimi organi¬
zacijami, dobrodelnimi ustanovami,
podjetniškimi organizacijami, delav¬
skimi in podjetniškimi zbornicami
ter podobnimi korporacijami, a prav tako tesne
stike mora vzdrževati skrbstvo za brezposelne tudi
z drugimi panogami socijalne politike. Tu prihajajo

72

v poštev zlasti invalidsko, mladinsko (na Bavar¬
skem je n. pr. združeno s posredovalnicami za delo
celo posredovanje rejenčkov) in stanovanjsko
skrbstvo, inšpekcija dela, razne zavarovalnice in
razne socijalno higijenske ustanove, kajti v zvezi
z brezposelnostjo nastopajo nava¬
dno kot njena posledica tudi razne
druge kalamitete.  Tudi v tem pogledu se
je doslej pri nas mnogo grešilo, kajti obstoječim
institucijam skrbstva za brezposelne se ni doslej
nudilo prilike sodelovanja prav pri nobeni nave¬
denih panog socijalnega skrbstva, razen deloma pri
skrbstvu za invalide.

čeprav je treba stvarno in upravno strogo
ločiti brezposelno in ubožno skrb¬
stvo,  imata pa na drugi strani vendarle tudi ti
dve panogi mnogo skupnih zadev, ki bi jih lahko
že iz ekonomskih ozirov reševali vzajemno. Tu
prihajata v poštev zlasti vprašanji javnih
kuhinj in zavetišč,  kjer bi dobivali brezpo¬
selni delojemalci z družinami ceneno pre¬
hrano,  oziroma posredovani in potujoči
delavci zasilno stanovanje.  Taka za¬
vetišča so še prav posebno potrebna za brezpo¬
selna dekleta.  Obe zadevi tvorita bistveni
del skrbstva za brezposelne, zato je samo po sebi
umevno, da se morajo pritegniti k upravi obeh
navedenih institucij v odločilni meri tudi organi
posredovalnice za delo in zavarovalnice za brez¬
poselne.

73

V tesni zvezi s skrbstvom za brezposelne je
tudi problem kolonizacije in problem
izseljeništva, toda tudi k reševanju teh vpra¬
šanj se pri nas doslej še ni pritegnilo organov
skrbstva za brezposelne, kar je gotovo vplivalo na
neuspeh prve in na skrajno zanemarjenost drugega.
Obe ti dve vprašanji bosta pri nas še dolgo, dolgo
važna gospodarska in socijalna problema, zato bi
zahtevalo njih reševanje čim smotrenejšega in vest-
nejšega postopka, ki je pa brez sodelovanja z orga¬
ni skrbstva za brezposelne neizvedljivo'. Pri kolo¬
nizaciji prihaja v poštev v prvi vrsti posredovanje
in smotreno izbiranje kolonizirancev, pri izseljeni-
štvu pa kontrola in varstvo izseljencev, ki so po¬
gosto izročeni največjemu zlorabljanju in bedi. V
tem pogledu mora stati skrbstvo pa brezposelne v
stalnih stikih na eni strani z izseljenci samimi, na
drugi strani pa z državnim konzularnim aparatom.

To bi bil nekak pregled vsebine skrbstva za
brezposelne in glavne smernice za reševanje tega
važnega socijalnega problema, ki postaja vsak dan
bolj pereč. Kakor smo videli, se je izvršilo na tem
polju pri nas doslej še jako malo, kar se je izvršilo,
pa zelo nepopolno in nesmotreno. Zato nas čaka še
mnogo, mnogo dela, preden bomo dohiteli tudi na
tem polju druge, mnogo manjše države. Saj vidi¬
mo povsod, kako pri nas med odločilnimi faktorji
celo pada zanimanje za socijalno politične pro-

74

bleme, čeprav postajajo ti polagoma pravo središče
modernega socijalnega življenja ter se prej ali slej
bridko maščujejo nad onimi, ki jih pravočasno ne
vidijo ali nočejo videti.

75

Literatura.

B a a b A.: Zur Frage der Arbeitslosenversicherung,
der Arbeitsvermittelung und der Arbeitsbe-
schaffung. Leipzig, 1911.

Bibliographie  der Arbeitsvermittelung. Her-
ausgegeben von Verband Deutscher Arbeits-
nachweise. Berlin, 1912.

Herkner  H.: Die Arbeiterfrage. I. Bd. Berlin-
Leipzig, 1921.

J a s t r o w J. — Badrke  W.: Komunale Ar¬
beitslosenversicherung. Berlin, 1910.

Kessler,  dr. G.: Die Arbeitsnachweise der Ar-
beitsverbande. Leipzig, 1911.

Lowe Adolf:  Arbeitslosigkeit und Kriminalitat.
Berlin, 1914.

Mischler E. — v. Fiihrer  R.: Der Arbeits-
nachweis. Troppau. Perijodična revija, izhaja
od leta 1907.

Sidney — Webb  B.: Das Problem der Armut.
Jena, 1912.

Štebi  M. A.: Vzgoja in zaščita vajencev in mla¬
doletnih delavcev. Belgrad, 1922.

76

Verrijn Stuard: Die heutige Arbeitslosigkeit
im Lichte der Weltwirtschaftslage. Jena, 1922.

Z i e t s c h F.: Kommunale Arbeitslosenfiirsorge.

Berlin, 1910.

Zwiedinek — Siidenhorst:  Arbeiterschutz
und Arbeiterversicherung. Leipzig, 1912.

77

Kazalo.

Stran

Predgovor . 3

I. Brezposelnost, njeni vzroki in posledice 7

II. Skrbstvo za brezposelne.15

III. Posredovanje dela.21

IV. Podpiranje brezposelnih in zavarovanje

za brezposelnost.47

V. Statistika brezposelnih.67

VI. Sorodni problemi.72

Literatura.76

SPLOŠNA KNJIŽNICA.

Št. 1. Ivan Albreht: Ranjena gruda, izvirna povest, 104 str.,
broš. Din 12'—, vez. Din 17*—.

„ 2. Rado Murnik: Na Bledu, izvirna povest, 181 str.,
broš. Din 16.—, vez. Din 22*—.

„ 3. Ivan Rozman: Testament, ljudska drama v 4 dej.,
105 str., broš. Din 12'—, vez. Din 17’—.

„ 4. Cvetko Golar: Poletno klasje, izbrane pesmi, 184str.,
broš. Din 20'—, vez. Din 26* —.

„ 5. Fran Milčinski: Gospod Fridolin Žolna in njegova
družina, veselomodre črtice I., 72 str., broš. Din 8.—,
vez. Din 13'—.

„ 6. Ladislav Novak: Ljubosumnost, veseloigra v enem
dejanju, poslovenil dr. Fr. Bradač, 45str., broš Din 6'—,
vez. Din 11*—.

„ 7. Andersenove pripovedke. Za slovensko mladino
priredila tltva, 111 str., broš. Din 12 —, vez. Din 17'—.

„ 8. Emil Gaboriau: Akt štev.113, roman, poslovenil E.V.,
536 str., broš. Din 22*—, vez. Din 28'—.

„ 9. Univ. prof. dr. France Veber: Problemi sodobne
filozofije, 347 str., broš. Din 24—, vez. Din 30—.

„ 10. Ivan Albreht: Andrej Ternouc, relijefna karikatura
iz minulosti, 55 str., broš. Din 6'- , vez. Din 11—.

„11. Pavel Golia: Peterčkove poslednje sanje, božična
povest v štirih slikah, 84 str., broš. Din 12'—, vez.
Din 17'—.

„ 12. Fran Milčinski: Mogočni prstan, narodna pravljica
v 4 dejanjih, 91 str., broš. Din 12’—, vez. Din 17—.

„ 13. V. M. Garšin: Nadežda Nikolajevna, roman, poslo¬
venil G. Žun, 112 str., broš. Din 10'—, vez. Din 15'—.

„ 14. Dr. Karl Engliš: Denar, narodno-gospodarski spis,
poslovenil dr. Albin Ogris, 236 str., broš. Din 26 - ,
vez. Din 32'—.

„ 15. Edmond in Jules de Goncourt: Renče Mauperin,
roman, prevel P. V. B., 239 str., broš. Din 15'—,
vez. Din 21—.

„ 16. Janko Samec: Življenje, pesmi, 112 str., broš.

Din 15'—, vez. Din 20'—.

„ 17. Prosper Mčrimče: Verne duše v vicah, povest,
prevel Mirko Pretnar, 80 str., broš. Din 9'—, vez.
Din 14'—.

Št. 18. Jarosl.Vrchlicky: Oporoka lukovškega grajščaka,
veseloigra v enem dejanju, poslovenil dr. Fr. Bradač,
47 str., broš. Din 6‘—, vez. Din 11'—.

„ 19. Gerhart Hauptmann: Potopljeni zvon, dramatska
bajka v petih dejanjih, poslovenil Anton Funtek,
124 str., broš. Din 16’—, vez. Din 22'—.

„ 20. Jul. Zeyer: Gompači in Komurasaki, japonski
roman, iz češčine prevel dr. Fran Bradač, 154 Str.,
broš. Din\14 - —, vez. Din 20 - -.

„21. Fridolin Žolna: Dvanajst kratkočasnih zgodbic,
II., 73 str., broš. Din 8'-, vez. Din 13’—.

„ 22. L. N.Tolstoj: Kreutzerjeva sonata, roman, poslov.
Fran Pogačnik, 136 str., broš. Din 14'—, vez. Din 20'—.

„ 23. Sophokles: Antigone, žalna igra, poslov. C. Golar,
60 str., broš. Din 9'—, vez. Din 14‘—.

• 24. E. L. Bulwer: Poslednji dnevi Pompejev, I. del.
355 str., broš. Din 30'—, vez. Din 36'—

„ 25. E. L. Bulwer: Poslednji dnevi Pompejev, 11. del,
(v tisku).

„ 26. L.-Andrejev: Črne maske, poslovenil Josip Vidmar,
82 str., broš. Din 12*—, vez. Din 17 - —.

„ 27. Fran Erjavec: Brezposelnost in problemi skrbstva
za brezposelne, 80 str. broš. Din 12*—, vez. Din 17*-.

Za tisk se pripravljajo:

O. Župančič: Veronika Deseniška, Ks. Meško: Listki,
Dostojevski: Idiot, Sienkiewicz: Q.uo Vadiš? Arcibašev:
Sanin, Langer-Šest: Kamela skozi uho šivanke.

Za poštne pošiljatve je računati za vsak zvezek

po Din —‘80 poštnine in odpravnine.

Naročila sprejema:

Zvezna knjigarna v Ljubljani, Marijin trg št. 8.