152
                    Kapelica ob morji
^udno, da sta si včasih dva dneva tako raalo podobna! Danas vihar iu naliv, jutri pa se smeje na jasnein nebu solnee in po noči te pozdravlja pri-jazna luna ia zvezd toliko, da jim ne veš števila. Skoro tako je često v človeškem življenji in večkrat se uresnieuje ono znano: nDež za soloeem mora biti, za veseljem žalost priti." Kapeliea ob raorji je temu priea.
Ej morje, morje, koliko si jih vže obogatilo, a koliko tudi ugonobilo! Spomni se, kako si je opomogel ribič Anton, odkar je lovil po tvojih modrozelenih vodah. Nifi ni imel, ko je pričel; komaj si je kupil mreže. Ali Bog mu je dal srečo: veliko je nalovil, lahko in drago prodajal, varčen je bil in priden, kmalu ni bil več revež. Pa še žena mu je prinesla nekaj trdega h kočt — Antonu so se za-eeli srečni dnevi in še sreenejši, ko je tekala okrog liiše ličerka Iranka. Dvanajst let so živeli, da so komaj vedeli, kdaj jim čas poteka. 0, dobri dnevi hitro mine-vajo, ali v nesreči se zdi cloveku, da se ura kar ne premakne.
Bil je sv. Antona dan. Bibič Anton je šel zjutraj k izpovedi, bil je pri svetem obhajilu ter bil prav vesel. Kdo bi mu zameril, če se je malo poveselil doraa ter do štirih popoldne ni šel nič na delo. Lepo vreme je bilo in odrinil je daleč od brega, saj se ni bi!o bati nevavnosti. Toda kakov bi se bilo nanagloma vse zarotilo, tako silen vihar je jel pihati od bvega sem, da ni mogel na suho. Pooblačilo se je, morje je jelo gnati valove, ubogl Anton, kaj bode s teboj? Veslal je, da mu je pot lil s čela, in da je imel vsak las svojo kapljico, pa se le ni bližal bregu, temveč podilo ga je na neizmerno morje. Doma pa sta bili žena iu Iranka v groznih skrbeh. Tekali sta ob obrežji, inolili in klicali na pomoč, ali kdo bode poraagal, ker je bila Antonova koča tako na samem.
Storila se je vže noe. Bliskalo se je in treskalo je, da je bilo groza. Antona pa le še ni bilo s čolnora. Njegova žena je bila vže vsa obupana in zbegana, popolnoma onemogla je slonela v koči na postelji, molila in jokala. Ivanka pa je bila še vedno zunaj ter uapenjala oči, ne bode-li morda zagledala očeta. Kar se zabliska, trešči — in Antonova koča je bi!a vsa v ognji. Ivanko, ki je bila komaj dvajset korakov od doraa, omamilo je, da se je zgvudila nezavestna na tla. Ne-srečno dekletce! Strela ji je ubila mater, rodno hišo ji je uničil ogenj, očetu so pa prav tačas opešale moči, požrlo ga je morje . . .
Ko se je v četrti ure zopet zavedela, bila je sirota brez očeta in matere, brez doma, sama v temni noči ob viharnena morji. In še vedela ni, da je taka ubožica. Koča je svetlo gorela in grozno razsvetljevala erno terao — Ivanko je jel spreletavati strah. BMati, mati! Kje ste pa, mati?" klioala je tresoč se groze. ,,Joj, v ognji — —" Toda plamen ji je branil pot v kočo. V nepopisni stiski je prečula noč. A dan ji je bil še strašnejši, ker se je zavedela vse svoje nesreee.
Njena teta, ki je imela tudi ribiea za raoža, prišla je drugo jutro poizve-dovat, ni li bil Anton v viharji na morji, ker ji je pravila zla slutnja, da bi se bilo utegnilo Antonu kaj primeriti. In sedaj je čula vse. Mati Ivankina je bila mrtva. o tem ni bilo dvoma, za Antona so pa le še mislili, da se morda vrne ¦— toda ni se. Umrl je na dan svojega godu, obhajilo na godovni dan mu je bilo tudi — popotnica.
—¦< 153 >¦ —
Ivanko je vzela teta k sebi; na mestu pa, kjer je stala Antonova koča, postavili so ob ogorelem hvastu preprosto kapelico ter dejali vanjo lieen kip ža-lostne Matere Božje. Semkaj je pogosto gnalo Ivauko, tukaj je rada molila za svoje rajne nesrečne stariše. Pa ee je biia še lepša noč, čeprav so se zrcalile v mirni raorski gladini svitle zvezdice, ni ji šla iz spomina ona grozna noč, ko sta ji bila vzeta oče in mati.
»Dež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti," govorila si je velikokrat Ivanka, a tolažila se je tudi s tem, da bode za žalostjo nekdaj nastopilo tudi ve-selje, če ne poprej, gotovo v nebesih, kjer je npala, da se bode zopet sešla z dragimi stariši. Le upaj, to upanje te ne bode prevarilo.                             J. Š