Ptičnica.
r*_Ur sako leto je Grozdov Tonček strašno težko fwr a!/ pričakoval prvega snega. Ko je zjutraj vstal, r»«* 'e mora' P°gledati rtajprej skozi okno, če je «> J^^j  zunaj kaj belega.   In  vselej je naredil kisel
iH^Hi   °'3raz' če Se n' bilo snega.
JH^B|         Nekega jutra je pa vendar čez noč padlo
W&I^B?:   prccej snega. Tonček je v sami spodnji obleki
ipHHp   letel   ven   gledat,   menda,   če je  še  bel in
«Fp?||«p   mrzel — pa je kmalu ves zmrzel pricapljal
Sedaj se je začelo za Tončka pravo življenje. Od jutra do večera je stal zunaj v snegu, se kepal in drsal po klancu.
No, pa nekaj drugega je še bilo, kar je Tončka posebno veselilo. To so bili — ptički. Smilili so se mu ti reveži in po vseh oknih jim je natrosil semena in drobtinic, da so si hodili polnit premrle in lačne želodčke. Kako vesel je bil vselej v hiši, ko je videl, kako plašno je priletela ptičica po drobtinico.
Pa Tonček jih je imel še posebno rad. Iz same Ijubezni menda jim je nastavljal na staro hruško pred
—  170 —
hišo, dasiravno so mu ded že stokrat prepovedali in zbili skrivno ptičnico na tla.
A on se ni zmenil za to. Njemu so le taščice ro-jile po glavi, ki jih je videl včasih, kako so žalostno po-sedale po hruški.
Nekega jutra, ko je bil največji rnraz, je spet zlezel na hruško, da bi nastavil ptičnico. Čudno se mu je zdelo, da ni dobil nikdar ptiča v ptičnici, dasi-ravno je dobil večkrat zaprto. Dozdevalo se mu je, da mora biti pokrov prelahek in da zaraditega ptiči uhajajo.                                                                           M
Da bi bilo bolj gotovo,  vzame še  precej  težak ' kamen. Dene ga v žep, ptičnico pod pazduho in zleze po lestvi na hruško.    Ko pride do prvih vej, nastavi spet tako, kot je bilo vedno, in gre oprezno po lestvi spet dol. A kar naenkrat mu zmanjka tal — in Tonček prileti z vso močjo  na glavo v sneg.   Za njim pa še   _ lestvica in ptičnica s kamenom vred.                              I
Bog ve kaj bi bilo, da niso prišli v tem trenutku oče, ki so vse to videli. Tonček je obležal v snegu in se ni prej zavedel, da so ga začeli drgniti s snegom po glavi.
Moral je leči v posteljo. Vedno je tožil, kako ga boli glava.                                                                      M
Ko je bilo spet dobro, so ga začeli domači vpra- I ševati, kje ima ptičnico. Tonček je molčal, a ko mu ¦ le niso dali miru, jo je poiskal in — vrgel v peč.        ¦
Odtedaj pa Tonček nobene stvari bolj ne sovraži kot ptičnice  in  kletke.    A tembolj   Ijubi   ptičice,  kajti znano mu je,  kako dobre so hruške,   bodisi suhe ali sveže, in zato sirotam celo zimo trosi semena in drob- M tinic .  .  .                                                 Slavko Slavič.       ¦