Letnik XXVII — Štev. 28	10. julija 1975	Cena 4.— šil. P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt. — Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
Nova masa g. Jurija Bucha
Ogromna množica ljudi se je v nedeljo zbrala na domu novomašni-ka Jurija Bucha v Klopčah pri Velikovcu. Pretresljivo je bilo tam slovo novomašnika od doma, kjer je blagoslovil starše in kjer je imel nagovor njegov nekdanji sošolec in sedaj kaplan v Borovljah, Janez Olip. V dolgi vrsti se je nato vila procesija udeležencev primicije proti cerkvi sv. Urha, kjer je bil na prostem postavljen oltar. In res, sv. Peter je gledal na zbrano ljudstvo: medtem ko je bilo na domu še bolj oblačno, je zdaj med mašo zasijalo sonce. Ob asistenci štirih duhovnikov, Jožeta Dameja, Valentina Gottharda, Hanzija Olipa in dekana Kandutha, je Jurij Buch daroval svojo novo mašo. Slavnostni pridigar je bil gališki župnik Valen-
tin Gotthard, ki je govoril o križu, ki ga je sprejel mladi duhovnik; ta križ ga nikoli ne bo zapustil. Mašno petje je sooblikoval tudi novi šentrupertski zbor pod vodstvom šele osemnajstletnega Francija Hrastnika, šolarja prof. Miheliča. Novi zbor šteje nad 30 članov in je na vse navzoče napravil globok vtis. Po novomašniški daritvi je Jurij Buch skupno s primiciantom Janezom Tratarjem — njegova primi-cija bo v nedeljo pri Sv. Katarini v Šmihelu — dal navzočim novomašniški blagoslov.
Kosilo je bilo nato pripravljeno pri šolskih sestrah v Št. Rupertu pri Velikovcu, katerega se je udeležilo okoli 200 vabljenih gostov. Po blagoslovu pa je bila pripravljena večerja na novomašniškem domu.
Protest SPO
Primerne korake celovškega škofijskega ordinariata je zahteval Slovenski pastoralni odbor na svoji zadnji seji v Tinjah. Priti mora do potrebne razjasnitve dogodkov na zborovanju abwehrkampferbunda prejšnjo nedeljo v Vernberku, kjer je gosposveški župnik Mucher imel nespravljivo pridigo.
Člani pastoralnega odbora so o-pozorili na stališče škofijskega koordinacijskega odbora, ki je obsodil pridigo Mucherja, ker poglablja nasprotja na Koroškem, ter na zahtevo 24 duhovnikov in 7 študentov teologije, ki so zahtevali takojšnjo odstranitev župnika Mucherja z njegovega dosedanjega mesta.
Slovenski pastoralni odbor zdaj pričakuje od ordinariata primerne ukrepe, da bi se predvsem takšni pripetljaji v prihodnje ne zgodili več.
Ordinariat mola k hujskaški pridigi Mucherja!
Škof dr. Kostner ni hotel dati „Našemu tedniku" intervjuja glede župnika Mucherja:
Tudi v drugem tednu po hujskaški pridigi gosposvetskega župnika Wilhelma Mucherja, ordinariat krško-celovške škofije še vedno molči. V nasprotju z molčečim ordinariatom pa se je ponovno oglasil Mucher: v pismu bralcev v vseh treh koroških časopisih ponovno blati ordinariat, škofijski koordinacijski odbor, sinodo in napada volitve v farne odbore ter jih označuje kot goljufijo. Ordinariatu in koordinacijskemu odboru pa je očital soudeležbo pri „goljufiji“. Generalni vikar dr. Kirchner je dejal uredništvu „nt“, da celotno zadevo ne sme komentirati, ker bi sicer vnaprej sodil, kar pa noče. „nt“ je kljub temu hotel zvedeti za stališče ordinariata, da bi tudi njemu dal možnost, da izrazi svoje mnenje v našem listu. Prav tako je uredništvo „nt“ tudi naprosilo škofijskega kanclerja, naj posreduje pri škofu intervju za „nt“. — Zaman: škof je intervu z „Našim tednikom" odklonil.
KOMENTAR
Mala koalicija -aktualna kot še nikoli
Ob koncu pomladne sezone parlamenta — zadnje sezone pred volitvami — je zvezni kancler dr. Bruno Krei-sky še pravočasno sporočil javnosti, katera oblika vlade mu je najljubša: majhna koalicija, torej koalicija socialistov z FPO. Koncentracijsko vlado je označil kot nevarno, ker bi izključila parlament, velike koalicije pa kancler ne mara. Kajti, tako Kreisky, OVP se mora preveč ozirati na svojo strukturo; obstaja namreč iz več stanovskih in internih zvez, ki imajo večkrat nasprotujoče si interese. Izpolnitev določenega programa v koaliciji z OVP zato ni mogoča, je argumentiral kancler.
Da ta Kreiskyjeva želja ni muha-eno-dnevnica, kaže že dejstvo, kako skrbno je kancler pripravil šefa FPO, Petra, na vlogo podkanclerja: že leta ga vlači s seboj na vseh državnih obiskih, ne glede na to, da Peter kot nekdanji SS-ovec ne uživa povsod tistega ugle-da> ki je za podkanclerja neobhodno potreben.
Samo enkrat ni šlo vse po načrtih kanclerja, in to kar na začetku svoje kariere kot vladni šef: ko sta namreč Kreisky in Peter potovala na Nizozemsko, so jima Holandci napravili neprijeten sprejem: novinarji so vprašali kanclerja, če sploh ve, koliko SS-ov-cev in drugih nacistov ima v svoji vladi- Kreisky je sicer dementiral, a holandski novinarji so bili bolje pouče-ni in so mu prebrali tudi številke partijskih knjižic NSDAP njegovih sedaj socialističnih ministrov. Kreisky in Peter na pritisk nizozemske javnosti (veliko Holandcev je trpelo po KZ-ih) sploh nista bila sprejeta.
To je bilo pred leti. Časi so se medtem precej spremenili, navade tudi. Danes potuje Kreisky s Petrom celo v države varšavskega pakta, v države, ki 80 se nekdaj borile proti Hitlerjevemu režimu ali pa so postale celo žrtve te-9a režima. Danes nihče več ne protestira, kaj šele, da bi vrgli oba ven, kot nekdaj Holandci.
In v Avstriji sami? Peter je še pred letom dni izjavil, da v koaliciji noče zasesti nobenega stolčka. V zadnjem času pa si je zadevo premislil. Oblast Pač le ima svoj čar, kateremu se tudi Peter ni znal izogniti. Razen tega so mu tudi v lastni stranki prigovarjali, naj prevzame mesto podkanclerja, če mu ga Kreisky ponudi. Kajti, tako vodstvo FPO, nihče od svobodnjakov se s sedanjim kanclerjem — tudi osebno — ne razume bolje kot ravno Peter. V o-zadju tega FPO-jevskega apela je bila tudi skrita bojazen, da bi si kancler majhno koalicijo nazadnje le še enkrat premislil, če Peter ne bi bil podkancler v njej. Tedaj tudi nihče od drugih svobodnjakov ne bi imel priložnosti, postati minister.
Kljub temu, da je kancler že predložil svoje karte, pa še ni rečena zadnja beseda. Tudi Kreisky si je rezerviral izhod skozi zadnja vratca, namreč, tako je dejal, če bodo njegovi strankarski
„Črnega Petra" ima zdaj na vsak način v roki škofija. To je ugotovil tudi katoliški list „prasent“ v svoji zadnji številki. Kajti preko „nt -— Pressedienst in deutscher Spra-
VVagnerjevo vabilo, naj se zastopniki osrednjih organizacij udeležijo VVagnerjevega „koroškega o-mizja", je označil poslevodeči podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, dr. Matevž Grilc, kot alibi. Predvsem je treba staviti vprašanje, kaj hoče Wagner s tem
„Prenamemba celovške Kardi-nalschutt je jasen primer diskriminacije koroških Slovencev. To je razvidno že iz dejstva, da občinski odbor celovške mestne občine v proračunu za leto 1975 ni predvideval nobene postavke za mestni muzej, ki ga kar naenkrat hočejo postaviti na Kardinalschtitt, tja, kamor hoče zgraditi društvo „Kulturni dom" osrednjo kulturno hišo koroških Slovencev." To je izjavil predsednik društva „Kulturni dom", Karel Smolle, v intervjuju za „nt“.
prijatelji drugega mnenja. Proti kanclerju nastopati je sicer težko, ena skupina pa bi to kljub temu zmogla: v avstrijskem sindikatu, ki je že večkrat delal preglavice Kreiskemu, se vplivni možje ne morejo ogrevati za Kreisky-jevo protežiranje Petra. Če je ta namig bil zapisan že v Kronen Zeitung, bo morda le nekaj res na tem.
V ostalem pa je Kreiskyjeva taktika znana, ker upošteva tudi čas po odhodu tega največjega političnega čarovnika druge republike: OVP naj bi bila ponovno prisiljena v opozicijo, kjer naj bi se sama uničila.
Brez ministrov Koroška tudi v prihodnje ne bo: v načrtih za zasedbo ministrstev v majhni koaliciji naj bi postal minister za zdravstvo — primarij dr. Otto Scrinzi.
che“ je besedilo Mucherjeve pridige šlo v vseavstrijsko javnost, in so o njej poročali skoraj vsi avstrijski časopisi.
Koroški abvvehrkampferbund pa
Volitve v pliberški farni svet so bile udarec v vodo: kajti že pred volitvami so vidni zastopniki slovenske narodne skupnosti, ki bi prišli v poštev za ta odbor, bili izrinjeni iz kandidatne liste, tako da je volilni predlog vseboval sicer zveste pripadnike nemške miselnosti, pač pa nobenega profiliranega Slovenca. Zato so slovenski „i?občen-ci" že pred volitvami v pismu ordinariatu osporavali volitve in jih — po predpisanem pravnem postopku — izpodbili. Utemeljitev protesta je dokaj tehtna: kajti pri prvih volitvah so bili na listi še Slovenci. Za
je vzel Mucherja pod svoje okrilje in pod svojo zaščito: v posebnem pismu je abvvehrkampferbund protestiral proti zahtevi 24 duhovnikov po Mucherjevi odstranitvi. S tem se je tudi jasno identificiral s hujskaškim in proti slovenski narodni skupnosti usmerjenimi zahtevami tega duhovnika. Hkrati pa je ponujal tudi svoje ..sodelovanje" v Cerkvi: pri taki pridigi leta 1938 ne bi prišlo do izstopov. Škofija pa bo končno morala nekaj ukreniti, sicer bo izgubila še zadnjo verodostojnost. Vprašanje je le, zakaj še vedno odlaša. Kajti v vsaki javni službi v podobnem primeru pristojni organi nastavljenca, proti kateremu se vodi preiskava, takoj pošlje-
kriminacije, ki jih je zakrivil sam, tako tudi primer dr. Apovnika. Koroški Slovenci pa so kljub temu pripravljeni sodelovati pri vsakem konstruktivnem pogovoru. Treba pa je, da besedam sledijo tudi dejanja, je dejal dr. Matevž Grilc. Vsak drugi forum je sicer le alibi-forum.
Letno poročilo 1974-75
Slovenska gimnazija v Celovcu je tudi letos podala svoj običajni obračun, in sicer v obliki Letnega poročila. Več o njem bomo napisali prihodnjič. (Op. ured.)
Na ta način bi bilo mesto Celovec rešeno vseh tozadevnih finančnih skrbi. Očitno pa je le tako, je zaključil Smolle, da nobena vsota ni previsoka, samo da Slovenci ne pridejo v center Celovca.
dokončne volitve pa naj bi se sestal pristojni volilni odbor, v katerem so bili ti Slovenci tudi zastopani. Do takega zasedanja pa ni prišlo, tako da je bila potem kandidatna lista „očiščena“ Slovencev.
Volitve same so bile porazne, udeležba pod vsako kritiko. Sedaj pa je dobil mestni župnik Kulmesch (Kulmež) od škofa pismo, kjer naj zavzame pismeno stališče proti izpodbijanju pravilnosti volitev. Župnik naj v ta namen skliče farni delovni krožek. Slovenski „izobčenci“ mislijo še nekaj dni počakati, počakati na župnikovo iniciativo ...
jo vsaj na začasni dopust, dokler se zadeva ne uredi. Škofija pa kaj takega ni smatrala za potrebno. Ta nenapravljeni korak se je že maščeval — glej Mucherjevo pismo bralca.
Ko je bil pri kraju uredniški rok zadnje številke „nt“, se je ordinariat izgovarjal s tem, da Mucherjev govor še ni docela pretipkan. Po skoraj dveh tednih ta izgovor ne velja več. Dejansko bi imel ordinariat tudi primerno podlago za svoje ukrepanje: 1. prekršek Mucherja proti cerkveni disciplini: Mucher je pridigal, čeprav mu je bila prepovedana politična pridiga; pa tudi kraj pridige ni odgovarjal cerkvenim predpisom. 2. Protest 24 duhovnikov in sedmih bogoslovcev. 3. Protest koordinacijskega odbora.
Vse te točke si ni izmislilo uredništvo „nt“, ampak jih je navedel katoliški tednik „prasent“.
Kaj mora Mucher še napraviti, da se bo škof končno zganil?
Suha in Skubl
Župan na Suhi Siegfried Skubl je v domači občini vladar svoje vrste. Edinstveni so njegovi nastopi kot župan — predvsem kadar se ti nastopi odigravajo v gostilnah.
Tako je bilo lepega dne že pravzaprav ponoči, pač pa le že v jutranjih urah, sedel župan skupaj z drugimi gosti v neki suški gostilni. Nič proti temu, saj je po gostilnah večkrat prijetno sedeti. Sedeli pa so v gostilni tudi trije Slovenci, in pa dva fanta iz Labotske doline „Lovntolarja“, bi po domače rekli. In ta dva lovntolarja sta ozmerjala Slovence z izrazi kot „čuš“, „svi-nje" in podobnimi primerki iz pravzaprav majhnega besednega zaklada.
Zunaj gostilne je potem prišlo do pretepa — izjemoma sta morala bežati 'v tem primeru oba lovntolarja, Slovenci pa so se vrnili.
Gregor Liendl, Fric Srebornik in Manfred Pistotnik, naši trije Slovenci pa so se vrnili v gostilno. Alarmirali so žandarmerijo in v gostilni čakali nanjo. Zdaj je bil župan tisti, ki jih je ozmerjal s psovkami kot „čuš“, ..zločinci" („Ver-brecher", „Sturzler“) in podobnimi ne ravno vljudnimi izrazi. Očitno je županu vse dovoljeno. Vsaj na Suhi, kjer vlada Skubl. Omenjeni Slovenci so pripovedovali tudi žandar-meriji o županovih besednih izlivih. „Tudi njemu bi morali prisoliti nekaj klofut," je neuradno — post festum — svetoval eden od žan-darjev. Kar seveda naši fantje niso storili, kajti Skubl je prvi občan v Suhi, in kaj takega se ne dela, čeprav bi kateri od zunaj stoječih mislil, da jih je morda le zaslužil. Kajti Skubl ima svoje zasluge, te in one, povsod, kjer se nahaja.
Podpredsednik NSKS dr. Matevž Grilc Wagnerjevo vabilo je navaden alibi!
Magistrat nima denarja
omizjem, če v isti sapi reče, da je manjšinsko vprašanje zvezna zadeva. Položaj koroških Slovencev se v zadnjem letu, od zadnjega vabila deželnega glavarja v omizje, ni zboljšal, temveč bistveno poslabšal. Predvsem pa mora deželni glavar Wagner popraviti tiste dis-
Potrebna finančna sredstva si je zagotovila celovška mestna občina šele na zadnji seji občinskega odbora prejšnji teden. Vsoto okroglih pet milijonov je morala občina celo najeti. To postopanje vsaj jasno dokazuje manjkajoči koncept celovške občine v zadevi ohranitve starih mestnih predelov. Ponašanje celovškega magistrata s takšnim „konceptom“ je torej neutemeljeno, je dejal Smolle.
Razen tega je nerazumljivo, da mesto Celovec ne da društvu ..Kulturni dom" primerne obveznosti za ohranitev podobe starega mesta.
Pliberk: so volitve neveljavne?
TRESLA SE JE GORA — RODILA SE JE MIŠ
Parlament je zaključil zadnjo sezono
Minuli teden je avstrijski parlament v sedanjem sestavu zaključil svoje delo. Pred volitvami, ki bodo 5. oktobra, se ne bo več sestal, razen če bodo to zahtevale izjemne razmere.
Spričo tega je bilo od zadnjega zasedanja pričakovati, da bosta stranki meščanske opozicije po vrsti spuščali torpede proti socialistični vladi. To je bilo pričakovati tembolj, ker vladi že več kot leto dni očitata, da je tako rekoč edina kriva naraščajoče recesije in krize v avstrijskem gospodarstvu, in ker so časopisi opozicije še začetkom tedna to pričakovanje na široko razpihovali.
Zgodilo se je vendar nasprotno: poslanci treh v parlamentu zastopanih strank (SPO, OVP in FPO) so se tokrat razšli edini kot še nikoli pred napovedanimi novimi volitvami. To je zanimivo tembolj, ker so prav na tem zasedanju imeli pred seboj več »vročih želez" gospodarsko in socialnopolitičnega značaja. Med njimi je biio nekaj takih, ki sta jih opozicijski stranki že tedne sem uporabljali kot predmet svojih atak proti vladi: predlog vlade za zakon o prekoračenju državnega proračuna, zakon o sprostitvi 4,4 milijarde šilingov za poživitev gospodarske konjunkture in poročilo, zakaj so se potrojili avstrijski prispevki za gradnjo sedeža nekaterih organizacij OZN na Dunaju. V teh vpra-
šanjih ni prišlo do pričakovane ostrine med diskutanti, novela na področju zdravstvene zakonodaje, dolgoročni načrt o gradnji šol in novi poslovnik parlamenta pa so našli celo popolno soglasnost poslancev. Tako je avstrijski parlament kljub naraščanju nasprotij na gospodarsko-političnem področju delovno sezono zadnjih štirih let zaključil brez hrupa, ki je bil v zakonodajnem domu doslej še pred vsakimi volitvami običajen.
Zunanjemu opazovalcu, ki kolikor toliko sledi razvoju gospodar-sko-socialne problematike v Avstriji, se s tem v zvezi vsiljuje vprašanje: kako je prišlo do tega, da sta se stranki meščanske opozicije v parlamentarnopolitično odločilni
fazi umaknili s svojih položajev na fronti proti socialistični vladi?
Odgovor je dokaj preprost. Niti OVP, niti FPO nimata za prihodnje volitve otipljivih predlogov za izhod iz naraščajoče dileme avstrijskega gospodarstva. Vsaka od njiju hoče varovati pozicije svojih meščanskih volivcev. Nobena pa ne ve, kako omejiti padanje gospodarske rasti, kako preprečiti naraščanje števila brezposelnih, kako poživiti investicijsko dejavnost in kako povečati obseg eksporta, da pasiva avstrijske plačilne bilance ne bo več tako naraščala kot v zadnjih petih letih in da se bo kupna moč šilinga spet stabilizirala.
Režija kanclerja Kreiskega ob koncu zasedanja parlamenta je brezhibno funkcionirala. Meščanskim strankam ni preostalo drugega kot priznati njegovo politično in taktično spretnost, proti kateri manjka tako OVP kot FPO verodostojnih alternativ. OVP se je v petih letih, odkar se je morala iz pozicij vladne stranke umakniti v težave opozicije, skoraj docela ob-
rabila. Sedanja garnitura njenega vodstva ni več verodostojna. Zato se ne upa več postaviti dosego večine v parlamentu za svoj cilj, marveč se zavzema le še za vlado politične koncentracije vseh strank. FPO pa postavlja za cilj svojih volilnih prizadevanj vlogo jezička na tehtnici odločitev volivcev 5. oktobra. Želi, da nobena od večinskih strank ne bi dosegla absolutne večine in s tem kvalificiranega mandata za sestavo vlade. Zaradi tega drži zaenkrat svoja vrata odprta na obe strani.
Kombinacije meščanskih strank je socialistična stranka po svojem predsedniku Kreiskemu zadnji teden zavrnila z logično ugotovitvijo: o tem bo govora po 5. oktobru, ko bo na dlani odločitev volivcev. Kaj se bo dotlej na avstrijskem gospodarskem poprišču zgodilo, ostane kot doslej vprašanje, o katerem bodo v bistvu odločali predstavniki socialnih partnerjev. V zadnji konsekvenci bosta to sindikalna zveza in zvezna gospodarska zbornica, pri čemer sedi sindikalna zveza na daljši veji.	(bi)
»Akcija kritično krščanstvo" za izpolnitev državne pogodbe
Pred kratkim je imela svoj redni občni zbor Akcija kritično krščanstvo (Aktion kritisches Christentum) na Dunaju, ena od vidnih in aktivnih krščanskih organizacij mladine. Ta organizacija se bavi predvsem s vprašanji političnega značaja, skrbno opazuje razvoj demokracije in človečanstva v posameznih državah, in opozarja oblasti, kjer nekaj ni v redu. Na letošnjem občnem zboru pa so sklenili tudi resolucijo k manjšinski problematiki na Koroškem. Glasi se:
»Državna pogodba z dne 15. 5. 1955 predstavlja podlago za ponovno ustanovitev suverenosti in neodvisnosti republike Avstrije. Iz te-
DEŽELNI ZBOR:
ga razloga ni le narodnopravna, ampak tudi moralična obveznost Avstrije, da to pogodbo v vseh njenih točkah docela izpolni. V členu 7 državne pogodbe z Belvedera so zajamčene pravice slovenskih in hrvatskih manjšin na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem, ki veljajo za celotno dvojezično ozemlje — neodvisno od števila pripadnikov manjšine.
20 let po podpisu avstrijske državne pogodbe pravice slovenske in hrvatske narodne skupnosti še vedno niso zadovoljivo rešene. Ko so oktobra 1972 nemškonacionalne sile preprečile s silo izvedbo od parlamenta sklenjenega zakona o
dvojezičnih napisih, se je odrekla zvezna vlada izvedbi tega zakona ter kaznovanju storilcev. Zvezna vlada pa je še v drugi točki popustila Karntner Heimatdienstu in drugim nemškonacionalnim krogom: potem ko je zvezni kancler Kreisky še novembra 1972 decidira-no izjavil, da brez pristanka manjšine ne bo ugotavljanja manjšine, pripravlja danes zvezna vlada skupno z obema opozicijskima strankama zakon za izvedbo »štetja posebne vrste". To prikrito ugotavlja-
nje manjšine nasprotuje ne le načelu pospeševanja manjšin, ampak nasprotuje tudi duhu in črki avstrijske državne pogodbe.
Akcija kritično krščanstvo zato poziva avstrijsko zvezno vlado, naj opusti načrt ugotavljanja manjšine in naj se pogaja z organizacijami pristojnih manjšin o popolni izpolnitvi člena 7 belvederske državne pogodbe na osnovi spomenice obeh slovenskih osrednjih organizacij z dne 14. 5. 1975. Izvedba ugotavljanja manjšine bi pomenila pomembno popuščanje nemškonacionalnim in desnoradikalnim silam in bi škodovalo mednarodnemu ugledu Avstrije."
Podpredsednik Bogdan Osolnik govoril o jugoslovanski politiki
Dolgočasna
dolgočasn
Pomladno sezono je zaključil tudi koroški deželni zbor: Prejšnji četrtek in petek je bila na sporedu odobritev dodatnega proračuna. Pred točkami dnevnega reda pa tako imenovana ura vprašanj — Fra-gestunde. Dočim je ta ura v zveznem parlamentu včasih še dokaj zanimiva, na Koroškem demokracija očitno še ni tako daleč razvita, oz. zanjo mandatarji še niso zreli. Tako so bila vprašanja dolgočasna, ker je vsak količkaj informiran človek odgovore že poznal, najbrž tudi tisti deželni poslanci, ki so vprašanja stavili. Kajti večkrat je bil adresat vprašanja tudi lastni strankarski tovariš, kar priča o jako slabem informacijskem toku tudi znotraj vodstva strankarskih central. Če so pa že vedeli za odgovore, pa je bila ura vprašanj odveč, razen da je — v očeh mandatarjev — namen te ure, da se producirajo pred publiko in ostalimi poslanci tako tisti, ki so vprašanja stavili, kot tudi tisti, ki so odgovarjali.
Za nas koroške Slovence zanimivo vprašanje je bilo vprašanje številka ena: kaj bo z Vetrinjem? Na to vprašanje je VVagner tudi odgovoril — približno isto, kar je že rekel na svoji tiskovni konferenci nekaj dni poprej in kar je bilo natiskano že v prejšnji številki „nt“ že v tistem trenutku, ko je VVagner odgovarjal deželnemu zboru.
V ostalem pa je VVagner ponovno
vprašanja -i odgovor
snubil osrednji organizaciji koroških Slovencev, da bi se udeležili omizja, ki ga je leto poprej sklenil in do danes ni prišel do duhovitejšega predloga. Toda medtem ko je na eni strani vabil Slovence v svoje omizje, se je na drugi strani že zavaroval proti temu, da bi moral sam odločati v tem vprašanju: »Izpolnitev člena 7 je slej ko prej zvezna zadeva," je dejal VVagner.
Prejšnji četrtek je na povabilo Avstrijsko-jugoslovanskega društva predaval v Celovcu Bogdan Osolnik, podpredsednik zveznega parlamenta SFRJ, o jugoslovanski zunanji politiki. Iz njegovega izredno zanimivega predavanja, ki je našlo velik odmev v vseh koroških časopisih, prinašamo tisto pasažo, kjer se bavi Osolnik z odnosi z republiko Avstrijo:
»Vsi principi, ki jih Jugoslavija zastopa v globalnih mednarodnih odnosih veljajo seveda še posebej za njene odnose do sosedov/. Zainteresirani smo za stabilnost in u-
Liga apelira na zvezno vlado
Ob priliki občnega zbora je Avstrijska liga za človekove pravice ponovno apelirala na zvezno vlado v zadevi neizpolnjenega člena 7 državne pogodbe.
Liga za človekove pravice je apelirala tako na zvezno vlado kot tudi na parlament, naj sklene čim-prej še manjkajoče izvedbene zakone k členu 7 državne pogodbe na podlagi rezultatov ljudskega štetja leta 1951; torej ljudskega štetja, ki je bilo zadnje pred podpisom državne pogodbe. Kajti nemški nacionalisti so od leta 1955 naprej delali gonjo proti slovenski narodni skupnosti, kar se odraža v ljudskem štetju leta 1961, ko se je na nenaraven način reduciralo število pripadnikov manjšine za 50 odstotkov.
Navzlic uspešnemu napadu na
dvojezične napise leta 1972 bi torej tako »štetje posebne vrste" ali „u-gotavljanje manjšine" Slovenci in Hrvati, ki niso pripravljeni se asimilirati, popolnoma upravičeno mogli smatrati kot diskriminacijo. Tako štetje bi podalo še bolj skaženo sliko dejanskega jezikovnega sta-
Koroška stvarnost — v NAŠEM TEDNIKU
nja in bi slednjič vodilo k protiav-strijskemu vzdušju, vzdušju, ki ga ne bi mogel zagovarjati noben Avstrijec, ki misli pravno in patriotsko, pišejo v apelu zvezni vladi.
spešen razvoj vsake od sosednih držav, ker je to tudi v interesu dobrega sodelovanja in miru v tem delu sveta. Naj samo spomnim, da je Jugoslavija po drugi svetovni vojni, kljub vsemu kar se je zgodilo v preteklosti, pokazala odločno voljo v teh odnosih obrniti novo stran v zgodovini.
Pozitivne rezultate je imelo tudi obmejno sodelovanje med Slovenijo in sosednjimi avstrijskimi pokrajinami, bodisi v okviru trojnega ali četvernega sodelovanja, v katero je bila vključena tudi SR Hrvat-ska.
Ko že govorim o naših odnosih s sosedi, je morda prav, da se še nekoliko zadržim na odnosih med Jugoslavijo in Avstrijo, zlasti še zaradi tega, ker je bilo še nedolgo tega slišati o tem — zlasti v tisku — razne neodmerjene in netočne izjave.
Jugoslavija je — še posebej zaradi negativnih izkušenj v preteklosti — močno zainteresirana na obstoju in uspešnem razvoju nevtralne, neodvisne in demokratične Avstrije. Prav ta interes povzroča pri nas tudi večjo občutljivost za vse to, kar ni v skladu z državno pogodbo ali takim statusom. Mi bi predvsem želeli ob naših mejah vzdušje strpnosti in dobre volje, ker se zavzemamo za to, da bi bile meje vedno bolj odprte in da bi vse manj predstavljale pregrado med narodi. V tem vidimo edino mogočo vizijo nove Evrope, o kateri se zlasti v zvezi z evropsko konferenco o varnosti in sodelovanju, toliko razpravlja.
OB ROBU:
»Podrejeni razrednim vprašanjem"
»Koroško vprašanje" je prisotno vsepovsod. Z njim se bavijo vsi, ki se čutijo količkaj poklicane. Tudi stranke. Tiste, ki imajo veliko povedati, in tiste, ki imajo povedati manj. Koroško vodstvo KPO je zasedalo zadnjo soboto v Celovcu in zastavilo smernice za nadaljnje delo. Deželni tajnik Arnulf Raimund je tudi obrazložil v celovškem radiu stališče svoje stranke do »manjšinskega vprašanja". KPO podpira pravični boj koroških Slovencev za dosego vseh zakonitih pravic in obsoja izgrede v Vern-berku. Zelo pozitivno, bo rekel vsakdo. Res, stranka, ki se razlikuje od drugih avstrijskih strank. Zares, komunisti si upajo povedati! Toda mi bi manipulirali, če ne bi omenili vsega, kar je izjavil Genos-se Raimund. Raimund ie namreč tudi dejal — če citat ni pravilen, naj ga popravi — da je koroško manjšinsko vprašanje podrejeno splošnim razrednim vprašanjem. Tu je pa govorica že malo drugačna. Tudi VVagner pravi, da so Slovenci del celotnega koroškega prebivalstva in da jih torej ni treba posebej podpirati, kajti kot del celote so deležni celotnega napredka in vseh demokratičnih pridobitev. Torej bi jih najbrž »diskriminirali", če bi jih še posebej podpirali.
Morda Raimund še vedno misli, da so tegobe slovenskega koroškega proletarca iste kot tegobe nemškega koroškega proletarca. Morda še ni čul, da se je marsikateri slovenski koroški proletarec ponemčil in se s tem »povzpel više". Seveda bodo porekli, kriv je družbeni sistem. Gotovo je kriv družbeni sistem tudi, a predvsem je kriva zavest ljudi. Če pa kdo misli, da je možno reševati manjšinska vprašanja zgolj na ideološki podlagi, se moti. Poznamo namreč dežele, kjer se kljub spremembi družbenega reda položaj manjšin ni bistveno zboljšal — vzemimo za primer Romunijo ali pa Bolgarijo.
ježek
Dejstvo je, da med nami obstajajo nerešena vprašanja. Vendar moramo ugotoviti: Jugoslavija nima prav nobenih drugih zahtev kot te, ki izhajajo iz preciznih mednarod-no-pravnih obveznosti: iz državne pogodbe, katere podpisnik je tudi naša država in iz drugih veljavnih mednarodnih sporazumov, ki so nekateri stari že petdeset let, pa še niso bili izpolnjeni.
O stališčih jugoslovanske vlade po teh vprašanjih je bilo objavljeno dovolj uradnih dokumentov in ni treba, da jih ponavljam. S tem v zvezi bi samo dodal: Jugoslavija je opozorila na ta nerešena vprašanja ne z namenom, da kogarkoli žali ali poglablja spor, temveč da opozori na obstoječe probleme in nujnost njihovega reševanja v interesu nadaljnjega razvoja odnosov med obema državama, Naj dodam še to. Razumljivo je, da smo v Jugoslaviji še posebno občutljivi za položaj slovenske in hrvatske manjšine. Mi se tudi sicer zavzemamo za spoštovanje človeških in narodnostnih pravic, tu pa gre za naše sonarodnjake, s katerimi nas veže jezik in skupne kulturno-zgodovin-ske tradicije. Prirodno je, da smatramo tudi za indikator odnosa do naše države in naših narodov v celoti, če se v odnosih do teh manjšin oživljajo pojavi nacionalnega sovraštva in če se njihovo izpovedovanje nacionalne in etnične pripadnosti in vzdrževanje stikov z matičnimi narodi, označuje kot nelojalen akt do države, katere državljani so."
1000 šilingov za slovenske knjige
Je konec koroške tolerance tedaj, kadar se gre za denar, za podporo slovenske narodne skupnosti, pa čeprav samo z miloščino? — To vprašanje je že stavil marsikdo, ki je poslušal razna zagotovila o enakopravnosti, in teh zagotovil ni bilo več, kadar je bilo treba omenjena zagotovila tudi uresničiti. Podobno se je zgodilo tudi v četrtek na zadnji občinski seji v Galiciji. Da je vseeno prišlo do srečnega zaključka, ali kakor se danes reče, do happy-enda, je treba pripisati manjkajoči korajži večinskih mandatarjev.
Slovenski občinski odbornik Jožef Urank, pd. Kavh je naslovil na občinski odbor prošnjo, naj občina prispeva za nakup slovenskih knjig v občinsko knjižnico znesek 1000 šilingov, nenazadnje tudi kot znak sporazumevanja med narodi. Čeprav je bila vsota, za katero je zaprosil Urank, bagatela, se občinski očetje niso mogli odločiti. Kajti subvencijo so zahtevali Slovenci, in kdo hoče že danes na Koroškem veljati kot prijatelj Slovencev? — Vsaj v Galiciji se večina boji tega. Pred kom?
Občinsko predstoiništvo se ie posvetovalo sprva o tem predlogu. — Do sklepa se ni moglo dokopati; sklenili so le, naj odloča o tej zadevi občinski odbor. — Na seji občinskega odbora je Jožef Urank ponovil svojo prošnjo. Kot prvi je najavil svoje pomisleke Fritz Ster-mitz, zastopnik Heimatliste. Kot protiargument je citiral heimatdien-stovsko glasilo „Ruf der Heimat", kritiziral pisanje „nt“. ..Slovenske knjige pišejo jugoslovansko!" je ugotovil" Stermitz, ki se je pritoževal tudi nad filmom „Fremde in der Heimat". „Če nam občina ne da niti te minimalne vsote," je dejal nato Urank, „bomo res tujci v domovini!"
Resnici na ljubo je treba povedati. da od ostalih občinskih odbornikov ni bilo slišati večjih argumentov proti nakupu slovenskih knjig. Samo z a nakup teh knjig se nihče ni upal jasno izraziti. Argument o prastrahu se je spet Pojavil: „Doslej smo izhajali brez slovenskega pečata, zdaj imamo oraden dvojezični farni žig," se je hudoval zastopnik Heimatliste nad župnikom Gotthardom, ki je bil prav tako navzoč. Ponoven napad na „nt“. — jo je bilo tudi navzoče-mu zastopniku uredništva „nt“ do-v°lj: Vstal je in zahteval od župa-na Kraigerja, naj prepreči nekvalificirane napade občinskih manda-
tarjev na navzoče opazovalce. Župan ni bil zmožen, da bi skrbel za eksakten potek seje.
Nastal je pravi koroški prastrah. Prastrah pred priznanjem. Prastrah, da bi se kateri od večine priznal k predlogu manjšine. „No, kaj pa ti rečeš k temu," je vprašal eden od odbornikov župana. — „0 tem naj odloča občinski odbor," je le-ta odgovoril. — „Kako pa boš glasoval ti," je nekdo drug hotel vedeti od župana. Župan pa je molčal. „Saj imamo že nekaj slovenskih knjig v občinski knjižnici," je nekdo pripomnil in vprašal, koliko ljudi sega po njih. Izkazalo se je, da ima občina res šest slovenskih knjig — toda vse so bile že zastarele, darilo nekdanjega deželnega glavarja VVedeniga. — „Kako je sklepalo občinsko predstojništvo?" — Nekdo je pač hotel dobiti s sklepom predstojništva hrbtenico, tisto hrbtenico, ki je sam ni imel. „Nič, občinski odbor naj odloča," je bil odgovor. „To so štirje bojazljivci," je nekdo ne docela neumestno ugotovil.
„Tvoja hčerka pa je hodila v slovensko gospodinjsko šolo," je dejal slovenski odbornik Urank Stermit-zu od Heimatliste, da bi raztrosil njegove pomisleke o prastrahu. Stermitza je tudi vprašal, kolikokrat da hodi v cerkev, da se razburja nad dvojezičnim žigom. Stermitz je molčal.
Kot kompromis ie nekdo predlagal, naj bi bil odstotek slovenskih glasov pri volitvah tudi merilo za nakup slovenskih knjig. Tega ugotavljanja potem le niso upoštevali.
Zdaj je bilo treba glasovati: bojazljivci so se spet enkrat odlikovali, kajti večino je bilo strah, da bi dvignila roko. Zato je župan napravil ■ narobe in vprašal, kdo je proti nakupu slovenskih knjig. Trije so dvignili roko, slovenske knjige so bile rešene. Jako zabavna je bila tudi ena od naslednjih točk: pri podelitvi gradbenih del so nekateri odborniki sumili, da sta dva mandatarja pristranska, kajti z enim od gradbenih mojstrov sta v sorodstvu. Eden od njih celo nečak. Toda nihče ni vedel, kaj je pravzaprav pristranost in kako daleč sega. „Pog!ejmo v AGO (Allgemei-ne Gemeindeordnung — splošni občinski pravilnik)", je nekdo predlagal. ,.Kaj pa potrebujemo AGO," je odvrnil župan. Pa le niso prišli do skupnega stališča in je treba res pogledati v pravilnik. Nivo ga-liškega občinskega odbora je tudi v tej točki bil na samotni (ali sra-
motni) višini: kajti ne župan in ne kateri od občinskih odbornikov ni imel pravilnika pri sebi, treba ga je bilo poiskati v pisarni.
Zupan je nato prebral sporno točko. Potem ko je tozadevni odstavek srečno prebral (njegova nemščina je bila takšna, da se je razumela
Slovenska gimnazija je rehabilitirana: skoraj leto dni je nosila madež da je „velik strup". Transparent z geslom „Das groBe Gift — slovvenisches Gymnasium in Kla-genfurt" se je namreč pojavil na prireditvi Heimatdiensta 13. oktobra lanskega leta na Novem trgu v Celovcu. Policija proti temu huj-
le beseda „Geschwisterkind“), je nastalo novo vprašanje: kaj je to, „Geschwisterkind“? Nekdo je potem le srečno odkril, da to pomeni nečak ali nečakinja. Toda docela jasno to za občinske očete še ni bilo. Salomonska rešitev: točko so preložili na naslednjo sejo.
skaškemu in žaljivemu napisu ničesar ni ukrenila. Dan navrh so protestirali dijaki in profesorji Slovenske gimnazije proti temu napisu. Prav tako je lepo število profesorjev tožilo predsednika Heimatdiensta dr. Feldnerja, da ni ničesar podvzel proti temu transparentu.
LANDESSCHULRAT FUR KARNTEN
goto KLAOENFURT / P A R A D K I S B R G A S S K 7 / POSTPACH <87 / K K R N H U P 83661 — 83664, 70804, 704
15-99/75
KLAOK.NFURT, D K N
1.7.1975
Bel woltoren Sohrelbon bltte Teg umi Oe-•ohOfteielohen dlesne Schrelbene aozugcbcn
Urgenz - ProtestentschllcBung Beantwortung
An den
DienststellenausschuB am Bundesgymnaslum fiir Slovrenen
Ebentalerstr. 14
9020 Klagenfurt
Der Landesschulrat stellt im Sinne des Eri. des Bundesministeriums fur Unterricht und Kunst vom 26.3,1973, Zl. 040.524-ADM/73, zu Ihrer Eingabe vom 26. Juni 1975, in vzelcher auf Ihre Protest-entschlieBung vom 15.10.1974 gegen das diskriminierende Transparent "Das groBe Gift - slowenische Gymnasium" hingewiesen wird, suf Grund der vom zustandigen Inspektionsorgan durchgefuhrten Tntensivirispektion fest, daS die vermittelten Bildungs- und Leiir-inhalte am Bundesgymnasium fur Slov?enen dem Lehrplan, den allge-meinen Lehrplar.grundsatzen und den Lehrplanfordertingen in jeder Hlnsicht entsprechen, da das Bundesgymnasium. ftir Slovenen be-strebt ist, eine Erziehung zu vzeltbiirgerlichem Denken aus der Csterreichgesinnung heraus zu entvickeln.
Der oben genannte Transparenttext mu/3 deshalb als unsachlich und riicht zutreffend bezeichnet werden.
Fiir den Amtšfiihrenden Prasidenten: R. Vouk e.h.
F.d.R.d.A.:
Jipr-lK
Slovenska gimnazija zdaj rehabilitirana
Karntnerisches in Dur und Moll
Osrednje glasilo SPO, dunajska Arbeiter Zeitung je prejšnji teden svojim bralcem poročala o sramotni reakciji na film „Fremde in der Heimat". Da ta izredno zanimivi članek ponatisnemo, ima svoj vzrok nenazadnje v dejstvu, da koroško glasilo SPO, Karntner Tageszei-tung, tega sila sodobnega članka ni prinesla.
Der erste Proteststurm ging liber Karnten hinvveg, als die zweisprachi-gen Ortstafeln aufgestellt vvurden. Der zweite folgte, als sich das Fernsehen am 18. Juni in einem Film, fiir den Pro-fessor Claus Gatterer und Dr. Trautl Brandstaller verantvvortlich zeichneten, neuerlich mit dem Hintergrund des Min-derheitenproblems in Osterreichs heis-sem Siiden befaBte. Landeshauptmann Wagner attestierte dem Film einige Ta-ge nach der Ausstrahlung eine „Moll-tdnung", eine pessimistische Grund-stimmung, die den Karntner Gegeben-heiten nicht entspreche. Optimismus nach teutsch-Karntner Art strahlt hin-gegen ein groBer Teil der Post aus, die nun der Autorin des Films zugeht: „Du iiberhebiiche, iiberspannte VViener halbjiidsiche Dreclcsau! In vvelches Hotel in Jugoslavvien oder am Klopeiner
See bist Du gratis eingeladen vvorden. Du und der Zwerg Gatterer? Einmal vverdet Ihr abgeflascht vverden! Du jii-disch-bohmische Drecksau! Ihr GroB-stadtgesinde! Du Akademiker-Hur mit Deiner gebogenen Kreisky-Nase. Doch der Fluch wird dich treffen!"
„LANDESVERRATER“
Und das sind noch die harmloseren Vervviinschungen. VVahrend der Karntner Heimatdienst zu einer Protestunter-schriftenaktion gegen die „Provokation“ der Karntner Bevolkerung aufrief, for-mulierte ein Heimattreuer an die Au-toren: „Na, ihr zwei seid schon die richtigen Landesverrater, denen der Strick um den Hals gebiihrt. Wenn Sie vvieder nach Karnten kommen, vverden Sie zumindest ordentliche Ohrfeigen bekommen auf offener StraBe. Gebiih-ren taten Ihnen aber blaue Bohnen in den Bauch.“
Solche und ahnliche Beispiele von Toleranz vor der Meinung des anderen lassen jene Durstimmung, die der Landeshauptmann fordert, nur schvver auf-kommen, um so eher dafiir die Be-fiirchtung, daB es mit der Toleranz ge-geniiber der Minderheit bei vielen Karntnern nicht viel anders aussieht.
Selbst wo die Briefschreiber nament-
lich zeichnen und daher etvvas vveniger sadistisch argumentieren, finden sich Ansichten, wie jene des Johann Stadler aus Markt St. Martin, der rat: „Es wird gut sein, wenn diesen zwei Perso-nen die Staatsbiirgerschaft entzogen wird und sie sofort zum Tito-Kommu-nismus iiberstellt vverden" — ein Re-zept, das viele Schreiber auch gleich als Losung des Minderheitenproblems empfehlen. „Warum gehen die Slovve-nen nicht nach Jugoslavvien, vvenn os ihnen so schlecht geht?“ fragt ein A. Hofer aus Feldkirchen an.
ZUROCKHALTENDE slovvenen
Die Autoren erhielten auch viele Brie-fe von Slovvenen. In allen wird der Be-friedigung liber die Sendung Ausdruck verliehen, kein einziger enthalt ge-hassige oder auch nur annahernd so nationalistisch-bosartige Satze gegen die deutschsprachigen Landsleute, vvie das umgekehrt der Fali ist. Es zeichnet diese Briefe eher eine resignative Grundstimmung aus, und geiegentlich die Bitte, den Namen des Schreibers nicht zu publizieren. Auch an War-nungen fehlt es nicht: „Es ist gut, daB Sie vveiter weg Ihr Domizil haben, aber trotzdem mochte ich Ihnen raten, in nachster Zeit vorsichtig zu sein.“
Vorsicht im Ton, die bei seinen Kundgebungen oft fehlt, tragt der Pro-testbrief des Karntner Abvvehrkampfer-bundes zur Schau. Die Abvvehrkampfer vvissen besser als die Betroffenen, daB der Film gar nicht die vvirkliche Lage der Slovvenen vviedergibt. Sie versu-chen sich in der iiblichen Aufrechnung alter Greuel und sind besonder emport dariiber, daB in dem Film der Exland-tagsabgeordnete Ogris befragt, aber nicht auch sein Besitz gezeigt vvurde, „dreimal so groB vvie zur Zeit seiner Geburt". Als ob es anderen Karntnern heute nicht auch besser ginge als vor funfzig Jahren.
WELCHE BESSERUNG?
Der ORF, heiBt es immer vvieder von deutsch-karntnerischer Seite, habe durch diese Sendung eine sich anbah-nende Besserung in der Beziehung zvvischen Minderheit und Mehrheit durch unobjektive Darstellung unter-brochen. Wo sich diese Besserung an-gebahnt haben soli, ist vveder den Brie-fen der deutschsprachigen noch der slovvenischen Karntner zu entnehmen. Geheimnisvoll daher der Satz im Te-legramm des Karntner Schulvereines: „Der ORF solite richtigervveise unsere Bemuhungen im Zusammenleben mit der Minderheit in anderer Form unter-stiitzen."
Welche Bemuhungen?
Šolska oblast se je revanširala po svoje: šolski inšpektorji so počastili Zvezno gimnazijo tolikokrat s svojim obiskom, da so se nekateri že spraševali, kdaj bo s tem terorjem konec. Iskali so namreč, ali je Slovenska gimnazija res »velik strup" ali ne. Pri tem se niso zavedali, da so Slovensko gimnazijo že leta in leta inšpicirali, ne da bi prišli do podobnega zaključka, — niti podobnega suma niso imeli. Toda iskali so in pri tem niso opazili, da konec koncev kontrolirajo samega sebe in lastne zaključke iz dosedanjih inšpekcij.
Celotna zadeva je bila že skoraj pozabljena. Proces na tihem menda še napreduje, otvoritev gimnazije se je bližala.
Na otvoritvi sami je predsednik Združenja staršev na Zvezni gimnaziji za Slovence Ignac Domej izven protokola prosil ministra za prosveto dr. Freda Sinovvatza, naj pojasni zadevo o »velikem strupu". — Zaman. Sinovvatz je le izjavil, da ni treba gledati na posamezne besede, ampak na dejanja, da se šola dogradi.
Zgledalo je res, da bo Državna gimnazija za Slovence še dalje nosila madež, da je »veliki strup". Kajti zvezni organi se očitno niso pobrigali, kaj se na Koroškem govori o lastni šoli. — Učiteljski odbor na Slovenski gimnaziji je v ponovnem pismu urgiral stališče deželnega šolskega sveta — ki je vendar vodil tozadevno preiskavo.
Te dni je bilo tako daleč: učiteljski odbor je dobil odgovor deželnega šolskega sveta. V imenu po-slevodečega predsednika deželnega šolskega sveta Karla Kirchnerja je pisal šolski inšpektor prof. Rudi Vouk, da je bil transparent »Veliki strup — Slovenska gimnazija v Celovcu" neumesten in neutemeljen (glej faksimile). Zvezni gimnaziji za Slovence — in z njim vsem koroškim Slovencem — se je odvalil od srca težak kamen ...
Josip Vidmar v Celovcu
Na povabilo Slovenske mladine je predaval prejšnjo sredo v dijaškem domu Slovenskega šolskega društva v Celovcu predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Josip Vidmar o Osvobodilni fronti. Josip Vidmar, ugleden literarni kritik in estet, je uvodoma na kratko orisal položaj, ki je nastal po napadu Nemčije na Jugoslavijo 1941. Idejni začetki OF so sicer segali že nekaj let nazaj, toda razpad stare Jugoslavije in nacistična ter fašistična zasedba so zahtevali čimprejšnje korake. Tako so ustanovili prav v Vidmarjevem stanovanju zastopniki krščanskih socialistov, komunistov ter sokolov ter Vidmar kot zastopnik kulturnih delavcev Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Poglavitni cilji OF so bili ozemeljska nedotakljivost Jugoslavije ter njena ponovna vzpostavitev, nedeljivost slovenskega prostora ter oborožen upor proti nacistom in fašistom. Vidmar je tudi orisal nadaljnji razvoj OF ter njen pomen pri vojaški zmagi nad nacifašizmom. Prav posebej je treba znova poudariti, da je bila OF prvo organizirano uporniško gibanje proti nacifašistom na jugoslovanskih tleh (verjetno tudi eno prvih v Evropi sploh, op. p.).
Po predavanju se je razvila živahna diskusija, ki je obsegala tako vprašanja, neposredno povezana z narodno-osvobodilnim bojem v letih 1941—45, kot tudi sodobna vprašanja, tako z narodno-politič-nega kot tudi literarnega področja.
Predsednica SM Nežka Pinter se je na koncu zahvalila predsedniku SAZU za njegova izvajanja ter mu zaželela vse najboljše za njegovo bližnjo osemdesetletnico.
Predavanja sta se udeležila tudi generalni konzul SFRJ Bojan Lubej ter konzul Peter Zupančič.
Protesti proti spomenici koroških Slovencev
Ob 20-letnici podpisa državne pogodbe sta obe osrednji organizaciji koroških Slovencev predložili avstrijski zvezni vladi — na prošnjo kanclerja Kreiskega — spomenico, v kateri sta obrazložili svoje stališče do izpolnitve posameznih določb člena 7 državne pogodbe.
Dejstvo je, da nobena od teh točk — z izjemo Zvezne gimnazije za Slovence — v teh dvajsetih letih ni docela izpolnjena. Nasprotno, nekatere določbe so se „izpolnje-vale“ v škodo koroških Slovencev. To se med drugim jasno vidi v zvezi s šolsko ureditvijo.
NSKS in ZSO sta prav zavestno v celoti ponovno ponatisnili memorandum iz leta 1955, da bi s tem poudarili, da Avstrija v dvajsetih letih ni niti enega odstavka člena 7, niti ene zahteve koroških Slovencev dokončno in v prid manjšine uresničila.
Nasprotno: S poizkusom kakršnega koli ugotavljanja manjšine hoče Avstrija le preprečiti in izjaloviti izvajanje in veljavo državne pogodbe.
To je stališče NSKS prej ko slej. Če smo v spomenici v posameznih formulacijah napravili pol koraka
Slovensko prosvetno društvo „Sr-ce“ je na svoji seji dne 8. junija 1975 obravnavalo po svojem odboru vsebino zadnjega memoranduma obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev z dne 14. 5. 1975 avstrijski zvezni vladi, predvsem pa odstavek glede ureditve šolstva.
„Soglasno izražamo svoje ogorčenje nad vsebino tega odstavka in odklanjamo načelno odstopanje od obveznega dvojezičnega šolstva ter čuden predlog o dokazu slovenske govorice v predšolski dobi za neko obvezno šolanje v slovenščini kot učnem predmetu.
Sploh je ves novi tekst, podan na pičlih petih straneh, po obsegu in vsebini površen, nepopoln in nedozorel. Zato zahtevamo od pristojnih odborov obeh centralnih organizacij revizijo memoranduma in soodločanje odborov pri sestavljanju vsebine,“ piše odbor o protestni resoluciji Zvezi slovenskih organizacij in Narodnemu svetu.
Odbor Katoliškega prosvetnega društva v Šmihelu se je na svoji seji, 14. junija 1975, bavil s spomenico. Tudi on je protestiral proti njej:
„Odbor je bil soglasen v sklepu, da se ne strinja z vsebino spomenice glede izjav o ureditvi šolskega vprašanja. Zato obe politični organizaciji prosimo, da svoj predlog: ,die slovvenische Sprache in den Volksschulen vvenigstens als Un-terrichtsgegenstand fiir alle im Vorschulalter nachvveislich slowe-nisch sprechende und nicht zum zvveisprachigen Unterricht ange-meldeten Schulkinder verpflichtend einzufiihren’, na novo preudarijo in popravijo!
Sploh smo pri izdelavi spomenice pogrešali, da se ni snovala na širši ravni in daljnoročno, ker je vendar le zadeva vsega naroda,“ piše KPD Šmihel.
Dne 23. 6. 1975 je slovensko kulturno društvo v Globasnici obravnavalo na svoji odborni seji tudi stališče obeh osrednjih političnih organizacij koroških Slovencev o zadnji Spomenici avstrijski zvezni vladi. Posebno podrobno so se raz-govarjali o odstavku glede šolskega pouka. Sklenili so resolucijo na osrednji organizaciji, kjer protestirajo proti tozadevni formulaciji:
„Z vso odločnostjo soglasno zavračamo predlog obeh centralnih organizacij, da na podlagi občevalnega jezika vidita rešitev obvezne-
vladi naproti — nekateri trdijo, da smo zavili na stranpot, smo to storili v upanju, da bodo odgovorni to našo pripravljenost vzeli na znanje in upoštevali.
Leta 1945 je kmalu po zlomu nacističnega režima začela veljati odredba o obvezni dvojezični šoli. Ker je ta način pouka — vsi otroci na dvojezičnem ozemlju so se učili oba jezika — zagotovil enakost slovenščine v šoli, je bil seveda nemškim šovinistom na Koroškem trn v peti in zato so organizirali leta 1958 znane zloglasne šolske stavke. Posledica je bila, da je ta odredba popolnoma protizakonito padla.
V spomenici, ki sta jo osrednji organizaciji predali letos 14. maja zvezni vladi, poudarjata NSKS in ZSO, da nikoli nista pristali na likvidacijo dvojezične šolske odredbe iz leta 1945 ter da sta slej ko prej mnenja, da je bila omenjena šolska ureditev najboljša. Ker pa večina — zlasti pod vplivom znanih nacionalističnih krogov — tako rešitev odklanja, sta obe organizaciji predlagali, naj se vsaj za tiste otroke, ki dokazano govorijo slovensko, uvede obvezni dvojezični pouk.
ga dvojezičnega pouka. Mnenja smo, da ste s tem indirektno podprli preštevanje manjšine. Ne gre pa nam v glavo, da ravno pri šolskem pouku popuščate.
Zahtevamo, da prekličeta obe o-srednji organizaciji odstavek memoranduma o šolskem pouku in da se člani predsedstva zavedajo svoje odgovornosti in dolžnosti, kot zastopniki koroških Slovencev.* 11
Slovensko prosvetno društvo „Edinost“ v Pliberku je na seji dne 29. junija 1975 obravnavalo vsebino memoranduma obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev z dne 14. maja 1975 avstrijski zvezni vladi. Odbor SPD „Edinost“ je na seji sprejel sledečo resolucijo:
..Soglasno izražamo svoje ogorčenje nad vsebino odstavka glede ureditve šolstva, ker načelno odklanjamo odstopanje od obveznega dvojezičnega šolstva na celotnem dvojezičnem ozemlju. Nikakor se ne strinjamo s predlogom o dokazu slovenske govorice. Mnenja smo, da bi takšno dokazovanje pripeljalo še do večjih nasprotij med obema narodoma na Koroškem in do nadaljnjega še močnejšega pritiska na slovensko narodno skupnost.
Obenem predlagamo, da bi obe osrednji organizaciji v bodoče, če gre za tako daiekosežne odločitve, popreje preko krajše ankete povprašali za mnenje svoje zaupnike in odbore.
Zato nujno zahtevamo od Zveze slovenskih organizacij in Narodnega sveta koroških Slovencev takojšnjo revizijo memoranduma.11
Izvršni odbor Slovenskega prosvetnega društva „Bilka“ v Bilčov-su se je na svoji seji, dne 30. junija t. I., bavil s spomenico koroških Slovencev ob 20-letnici podpisa Avstrijske državne pogodbe, ki sta jo osrednji organizaciji koroških Slovencev predale zveznemu kanclerju dr. Kreiskemu.
Člani Izvršnega odbora SPD Bilka so po temeljiti ter stvarni razpravi o najnovejši spomenici koroških Slovencev prišli do zaključka, da pomeni ta spomenica dejanje, ki ni v sklopu z osnovnimi življenjskimi interesi naše narodnostne skupine. Na osrednji organizaciji so naslovili protest, o katerem pišejo:
„Z vso odločnostjo zavračamo tako postopanje obeh osrednjih organizacij mimo ljudstva.
Z ogorčenjem protestiramo proti predlogu oz. zahtevi v zvezi z ureditvijo šolstva v smislu določil iz
Ta predlog je pri raznih pripadnikih naše narodnostne skupnosti povzročil kritično reakcijo, ki se med drugim izraža v zahtevi po reviziji citiranega predloga ZSO ter NSKS-a. Zavedamo se, da je v demokratični skupnosti konstruktivno ter kritično ocenjevanje raznih vprašanj in tudi sklepov neobhodno potrebno ter da je to hkrati važen predpogoj za uspešno delovanje kompetentnih organizacijskih forumov.
Ravno zato pa je „nt“ rade volje pripravljen, poročati v tej in naslednjih številkah v smislu diskusijskega foruma o posameznih stališčih do vprašanja dvojezičnega šolstva. Hkrati bo NSKS temeljito presodil ta kritična stališča in jih bo tudi upošteval pri pogajanjih za paket, ki ga je obljubil kancler Kreisky.
NSKS se zaveda nepopolnosti memoranduma, zaveda pa se tudi nepopolnosti lastnega dela, ki ga moramo vsi skupaj vedno na novo pregledati, ocenjevati in usmerjati.
Zelo sta nam kritika, povsem pa pomoč, vedno dobrodošli.
Narodni svet koroških Slovencev
člena 7 Avstrijske državne pogodbe, kar pomeni jasno zavračanje vseh prizadevanj koroških Slovencev, da bi se priznala popolna enakopravnost tudi v šoli.
Zelo neodgovorno smatramo tudi zahtevo po uvedbi slovenskega jezika „kot učni predmet11 za vse (cit. Memorandum, Regeiung des Schulvvesens) „im Vorschulalter nachvveislich slovvenisch sprechen-den und nicht zum zvveisprachigen Unterricht angemeldeten Kinder11. Da je takšna rešitev izvedljiva le na podlagi posebnega „štetja“, se namreč obe organizaciji nista zavedali. Prav tako ne, da koroški Slovenci z vso odločnostjo odklanjajo vsako obliko preštevanja oz. ugotavljanja! Podpisnici te spomenice pa v istem poglavju tudi javno nastopata proti načelu dvojezične izobrazbe iz obdobja od 1945 do 1958.
Zato zahtevamo, da se že predana spomenica še enkrat temeljito predebatira in revidira ter se pošlje vsem krajevnim političnim in kulturnim odborom, ki naj po trezni razpravi odobrijo dokončno obliko skupne spomenice koroških Slovencev.11
Udeleženci skupnega posveta krajevnega odbora Narodnega sveta koroških Slovencev v Bilčovsu ter zaupnikov bilčovske občine, so dne 2. 7. 1975, po temeljiti razpravi o najnovejši spomenici koroških Slovencev, ki sta jo obe osrednji organizaciji predali kanclerju dr. Kreiskemu, prišli do sledečih ugotovitev:
„1. Skupna spomenica, ki bi morala biti izraz zahtev in predstav koroških Slovencev, ni bila pripravljena ob sodelovanju krajevnih, kulturnih ter političnih društev in odborov.
2.	Upoštevajoč, da je ta dokument najvažnejša podlaga v boju za enakopravnost koroških Slovencev v zadnjih dvajsetih letih, smo zelo presenečeni nad dejstvom, da pri oblikovanju tega dokumenta niso mogli sodelovati ne odbori o-srednjih organizacij, niti ustrezni strokovnjaki.
3.	Prav tako smo ogorčeni, ker je vsebina spomenice zelo nepopolna, površna ter nepremišljena. Zlasti poglavje „Rege!ung des Schulvvesens11 vsebuje vrsto nesprejemljivih zahtev ter predlogov, ki celo nasprotujejo osnovnim interesom ter pravicam koroških Slovencev.
4.	Krajevni odbor NSKS v Bilčovsu ter zaupniki zato zahtevajo, da
se celotna spomenica ob sodelovanju terenskih, kulturnih ter političnih odborov in strokovnjakov, znova predebatira in revidira."
Tudi krajevni odbor NSKS občine Vrba, je na svoji seji, dne 23. maja 1975, obravnaval zvezni vladi izročeni memorandum. Sklenil je protestno resolucijo, kjer pravi:
„Z vso odločnostjo protestiramo proti dejstvu, da sta NSKS in ZSO odstopila od odredbe dvojezičnega šolstva iz leta 1945. Protest vključuje tudi dejstvo, da sta slovenski organizaciji priznali germanizacijo na Koroškem, če govorita, da sta realistični dovolj, in ne obstajata več na zahtevi po ponovni uvedbi take ureditve.
Krajevni odbor NSKS Vrba dalje protestira proti predlogu slovenskih organizacij, po katerem bi bila slovenščina na ljudskih šolah obvezna vsaj kot poučni jezik za vse, ki so v predšolski dobi dokazljivo govorili slovensko, ki pa niso prijavljeni k dvojezičnemu pouku.
Krajevni odbor NSKS v Vrbi zahteva takojšnjo revizijo teh stališč in poudarja, da slovenske organizacije nimajo pravice, da se na podlagi tega za Slovence v občini Vrba nesprejemljivega memoranduma pogovarjata s dunajsko vlado!11
Proti spomenici je protestiralo tudi 24 učiteljev, ki so bili zbrani na strokovnem posvetovanju dne 16. junija 1975 v Celovcu. Pedagogi so zavzeli predvsem stališče do šolske ureditve in tozadevnega predloga osrednjih organizacij. V protestni resoluciji, ki so jo podpisali med drugim inšpektor prof. Vouk, strokovni nadzornik dr. Valentin Inzko, občinski odbornik Mirko Kert, pravijo med drugim:
..Ugotavljamo, da je popolnoma nesprejemljiv 2. odstavek uvoda spomenice (stran 11), kjer je povedano, da velja za mednarodne pogodbe sicer stanje ob času podpisa pogodbe, da se pa ne more mimo spremenjenih razmer in da se mrajo le-te upoštevati kot realiteta. To pa pomeni, ker se dajo „reali-tete11 spreminjati iz leta v leto, pristanek na stalno revizijo državne pogodbe, izrečen od zastopnikov slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem v spomenici avstrijski zvezni vladi! Z vso ostrino odklanjamo to besedilo 2. odstavka na strani 11 spomenice kot absolutno nesprejemljiv poskus revizije državne pogodbe z naše strani!
Nič manj nesprejemljivo pa je poglavje o šolstvu na straneh 11 in 12 spomenice, ker vsebuje odstopanje od načelno dvojezične izobrazbe na področju šolske odredbe iz leta 1945. Opozarjamo, da je ravno dvojezična šola bila najmočnejši argument pri pogajanjih za državno pogodbo! Ravno škandalozen je stavek, da se pusti vnemar, zakaj odklanja nemško govoreča večina obvezno dvojezično izobrazbo, kot da bi tisti, ki so podpisali slovensko spomenico z dne 14. 5. 1975 dejansko ne poznali vzrokov, zakaj in kako je padla leta 1958 šolska ureditev iz leta 1945.
Na eni strani se utemeljuje odstopanje od obvezne dvojezične izobrazbe na obvezni šoli, na drugi strani pa se uvede zahteva po slovenščini za tiste neprijavljene u-čence, ki so v predšolski dobi dokazano govorili slovensko! Beseda „dokazano“ pomeni neko posebno ugotavljanje jezikovne pripadnosti; ali po objektivnih ali subjektivnih kriterijih pa ni povedano. Ta predlog je neizvedljiv in stoji zelo blizu neobveznim slovenskim obveznim uram za slovenske otroke iz časa stare utrakvistične šole. Tega se avtorji spomenice prav nič ne zavedajo.
Nič o ureditvi posebne šole za slovenske otroke, kakor tudi ne o zakoniti ureditvi glede šolanja
PESTER VEČER
Prireditelj: SPD Vinko Poljanec Kraj: Farna dvorana Škocijan Čas: Nedelja, 20. 7., ob 20. uri
KOROŠKI VEČER
Prireditelj: SPD Vinko Poljanec Kraj: Gostilna Picej-Tedl na Zamanjah
Čas: Petek, 11. 7., ob 20. uri
VEČER SLOVENSKE PESMI IN FOLKLORE
Prireditelj: SPD Trta
Kraj: Žitara vas, pri Rutarju
Čas: Nedelja, 13. 7., ob 20. uri
Edvard Kocbek bo predaval v Tinjah
od ponedeljka, 4. avgusta 1975, ob 9. uri, do srede, 6. avgusta 1975, ob 13. uri.
Predavatelji :
Škof dr. Vekoslav Grmič, Maribor: ..Filozofske osnove teologije" — ..Teologija zemeljskih resničnosti" — ..Teologija človeške skupnosti".
Dr. Edvard Kocbek, Ljubljana: ..Teologija revolucije".
Dr. Jože R a j h m a n , Maribor:
,,Politična teologija" — „Primož Trubar v luči pokoncilske teologije".
Kdor bo prenočil v Tinjah, mora svojo udeležbo javiti do 28. julija. Prijavljencem bomo doposlali toč-nejši spored celotnega tečaja.
Mladinski izlet
Katoliška mladina prireja v nedeljo, 3. avgusta 1975, vožnjo v Kirchschlag (Nižja Avstrija) na pasijonske igre. Cena znaša 200.— šilingov, vozi avtopodjetje Sienč-nik. — Tisti, ki so nastopali na Mladinskem dnevu, plačajo samo šil. 150.—. Prijave so možne do ponedeljka, 28. julija 1975 pri Katoliški mladini v Celovcu, Viktringer Ring 26, ali po telefonu: (0 42 22) 72 4 83.
Ijudskošolskih in glavnošolskih učiteljev za manjšinske šole odnosno slovenski pouk na njih.
Zato z vsem poudarkom zahtevamo, da se spomenica avstrijski zvezni vladi z dne 14. 5. 1975 po odborih obeh centralnih organizacij koroških Slovencev temeljito obravnava in revidira. Odbora naj povzameta vse, da do takih samovoljnih in ekskluzivnih postopkov v bodoče ne pride več.“
V torek, 8. julija, pa je protestiralo 40 kulturnih ustvarjalcev proti spomenici in sklenilo resolucijo, kjer pravijo, da kulturni ustvarjalci med koroškimi Slovenci odklanjajo spomenico. Dobesedno pišejo:
„Ne da bi šli v podrobnosti, moramo globalno ugotoviti, da najodločneje odklanjamo besedilo memoranduma z idne 14. maja 1975, predvsem v drugem odstavku, stran
11 spomenice, kjer piše, „daf3 Staatsvertrage auf Basis der Lage zur Zeit ihrer Vereinbarung erfiillt werden sollen, man jedoch iiber tatsachlich geanderte Verhaltnisse nicht hinvveg sehen kann und die-ser Realitat Rechnung tragen muli11, in da npr, poglavje glede šolstva absolutno ne odgovarja predstavam slovenske narodne skupnosti.
Zato zahtevamo z vso odločnostjo sistiranje spomenice z dne 14. maja 1975 ter zahtevamo novo formulacijo memoranduma na podlagi širokega sodelovanja slovenske narodne skupnosti.11
IVAN VIRNIK:	(1. nadaljevanje)
400-let tiskarstva na Slovenskem
Za Trubarjevo zamisel pa razumljivo v tistih letih ni bilo niti ustreznih pogojev, kaj šele dovolj denarja, zato je leta 1561 tak tiskarski zavod ustanovil štajerski deželni glavar, baron Janez Ungnad kot verski izseljenec v Urachu pri Tu-bingenu. Ker je bilo tiste čase življenje, zlasti pa položaj protestantov na Kranjskem negotov, in ker je tiskarsko podjetje v Urachu že začelo delati, je leta 1562 Trubar odločno zavrnil poskus strasbour-škega tiskarja Avguština Friessa, da bi prišel v Ljubljano in ustanovil svojo tiskarno. Vendar pa je Friessu kljub temu uspelo priti v Ljubljano, kjer je v kratkem času naredil nekaj preprostih tiskov z lesenimi črkami in brez nujno potrebne stiskalnice, kar pa se na žalost ni ohranilo in ko je uvidel, da je bila njegova dolga pot prejkone zaman, se je razočaran vrnil v StraBbourg.
Prof. Branko Reisp pravi, da je po Friessovem odhodu Ljubljana več kot deset let čakala na svojo tiskarsko delavnico. Spomladi leta 1575 pa je ugledni ljubljanski meščan in knjigotržec Janez Mandelc zaprosil deželne stanove, da mu dovolijo urediti tudi tiskarno. Stanovi so mu sicer sprva zaradi negotovega položaja reformacijskega gibanja njegovo prošnjo odklonili, vendar je podjetni Mandelc ob podpori svojih velikih zagovornikov, predvsem Jurija Dalmatina, barona Jurija Khisla in superintendanta Krištofa Špindlerja, uspel v svojih namerah. „Prav takrat," pravi prof.
Reisp, „se je ljubljanska skupina slovenskih protestantov pripravljala na najvišji književni polet naše reformacije, v zvezi z njenimi načrti pa je bila tudi ustanovitev tiskarne. Dalmatin, poleg Trubarja, naš najimenitnejši pisec 16. stoletja, si je namreč že v svojih študijskih letih zastavil za svojo življenjsko nalogo prevod svetega pisma v slovenščino. Začrtanemu cilju je odtlej dalje sledil z neverjetno vztrajnostjo, vanj je vložil vse svoje moči in znanje ter ga naposled po tolikih letih tudi dosegel. Za uresničitev tako velikega cilja pa je bila prevajalcu potrebna tehnično primerna in v prikladnem kraju delujoča tiskarna, najbolje seveda v Ljubljani."
Spomladi leta 1575 komaj ustanovljena Mandelčeva tiskarna je sredi poletja istega leta že krepko „posegla“ v književno življenje takratne Ljubljane, posebno še njenih odličnih protestantskih pisateljev, med katerimi je bil vedno znova med prvimi Jurij Dalmatin.
Vendar pa žal njen prvi tisk ni ohranjen. Omenja ga zgolj baron Janez Vajkard Valvasor in pri tem poudarja, da je „to prvi ljubljanski tisk". Avtor Slave vojvodine Kranjske namreč pravi v svojem življenjskem delu med drugim tudi tole: „Leta 1575 je prvič prišla tiskarna v Ljubljano. Tiskar se je imenoval Johaness Manlius. Pred vsem drugim je najprej natisnil v Ljubljani govor Janeza Saliceta zoper Turke dne 20. julija leta 1575." O Sali-cetovem govoru, tako vsaj meni
prof. Reisp, bi bilo mogoče zapisati le v primeru, če tisk morda še kdaj pride na dan, sicer pa verjetno ne.
Mandelčevemu tiskarskemu prvencu, ki se žal ni ohranil in težko je upati, da bi do njega sploh kdaj prišli, so sledile izdaje številnih drugih knjig, od slovenskih največ Dalmatinove, ki je bil z ljubljanskim knjigotržcem v posebno dobrih prijateljskih odnosih. Dalmatin je bil tiste čase brez dvoma med redkimi, če ne edini med protestantskimi pisatelji slovenskega rodu, ki je pri Mandelcu načrtno objavljal svoje prevode iz starega zakona svetega pisma in opozarjal takratno javnost, da se ji, poleg Trubarjevih prevodov novega zakona (iz starega zakona svetega pisma je Trubar, kot vemo, prevedel samo Psalme), obeta prevod celotnega svetega pisma stare zaveze. Znano je,
V 77. letu starosti je v Ljubljani umrl dr. Rudolf Kolarič, plodovit pisec ne samo šolskih knjig, temveč tudi znanstvenih razprav. Njegova dela: Razprava o slavistu dr. F. Miklošiču (v revijah Čas in Ljubljanski zvon 1926—27); o nosnih vokalih v prvotni slovenščini (1927); Jezikovno rešeto — knjižica, v kateri je zbrano čez 80 člankov o pravopisnih, stilističnih in sintaktičnih napakah (1931). S prof. Pacheinerjem je izdal za srednje in njim sorodne šole Nemško slovni-
da je Dalmatin že v začetku leta 1572, ko je zaprosil kranjske deželne stanove za službo predikanta, k svoji prošnji priložil rokopis Mojzesovih knjig, ki jih je leta 1578 tudi prevedel in izdal po zaslugi Mandelčeve prve tiskarne na Slovenskem. Potem se je podjetni Dalmatin lotil še prevoda Sirahove knjige, ki ga je pripravljal za barona Khisla, lastnika gradu na Fužinah pri Ljubljani. Pisatelj te knjige svetega pisma je Jezus, Sirahov sin iz Jeruzalema in zato se po njemu knjiga tudi tako imenuje. Drugo ime za to knjigo je Ekleziastik, to je Cerkvena knjiga, ker se je veliko rabila za pouk v krščanski veri. Najprej vsebuje uvod, ki govori o bistvu in koristi modrosti, nato pa bralcu v nadaljevanju postreže z obilico pregovorov in modrih izrekov ter napotkov za vse stanove in za življenje v najrazličnejših položajih. V drugem delu vsebuje knjiga celo vrsto hvalnic zgodovinsko pomembnih izraelskih mož in veljakov. Izvirnik je bil napisan v hebrejščini leta 180 p. Kr., morda kako leto prej ali pozneje. (Dalje prih.)
co in Nemško čitanko (nekaj let pred 2. svetovno vojno). Skupaj s profesorjema Bajcem in Ruplom je dr. Kolarič sestavil Slovensko slovnico, ki je doživela pet izdaj (od 1956 do 1973). Ko je bil profesor na novosadski filozofski fakulteti, je izdal delo Slovenačka književnost. Literarnemu zgodovinarju dr. Ivanu Prijatelju se je 1926 oddolžil z izdajo seznama (bibliografije) njegovih znanstvenih spisov in ocen, jezikoslovcu dr. Rajku Nahtigalu pa z orisom njegovega življenja in njegovih del (1948).
Seminar slovenskega jezika, literature in kulture
V ponedeljek, 7. julija, se je v Ljubljani začel 11. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki ga prireja oddelek za slovanske jezike in književnosti na filozofski fakulteti. Kot je znano, je vsakoletni seminar zbirališče tistih ljudi z vseh koncev sveta, ki se kakorkoli zanimajo za slovenski jezik in slovensko kulturo, prav tako pa je seminar v svojem lektorskem delu ustrezna oblika tečaja slovenskega jezika, ki jo z veseljem izkoriščajo tudi zamejski Slovenci. Za vse tiste, ki prihajajo na seminar iz daljnih krajev, je pripravljen spored, ki udeležencem poleg jezikovnega pouka ponudi tudi obširnejšo informacijo o slovenski literaturi in kulturi.
Kar zadeva splošne kulture teme, gre bolj za prikaz razvoja slovenskih znanosti (etnologija, arheologija, zgodovina). Ta razvoj bo v referatih prikazan z vidika, kako so se posamezne znanstvene discipline osvobajale iz okvira avstrijske znanosti in se individualizirale. V zvezi s tem bodo priredili za udeležence seminarja tudi ekskurzijo na Dolenjsko, torej na področje, ki je v slovenski kulturi od 16. stoletja naprej prisotno s pomembnimi ljudmi.
Trenutno je za seminar prijavljenih 110 udeležencev iz 17 držav.
Omeniti je treba tudi udeležbo slovenskih zamejskih rojakov iz Avstrije, Italije in Madžarske. Zanje je seminar še posebna spodbuda, saj med drugim širi njihovo poznavanje slovenščine in njene kulture ter krepi njihovo zavest o pripadnosti slovenskemu narodu.
Prof. dr. Rudolf Kolarič - umrl
Za ženo in dom
••••••••••••••••••••••••••••»••••••••••a
• ••••••••••••••••••••»v • e •••••••••••••••
\\\vX*X*Xv\\vXvX\vXvX,XvX,XvXvX\
Nekaj dobrega iz kuhinje
Nova galerija v Svečah
Danes povejmo nekaj o sadnih solatah. Sadne solate lahko pripravljamo iz najrazličnejšega surovega sadja, lahko kombiniramo surovo in dušeno sadje ali posušeno sadje. Izboljšamo jih s sadnimi sokovi, raznimi dišavnicami in z mlekom ali smetano. Za odrasle lahko izboljšamo sadnim solatam okus z rumom ali konjakom.
Pri sami pripravi sadnih solat pa si zapomnimo naslednje: sadje operemo v oelem in neolupljeno. Oprano sadje nastrgamo ali narežemo z nerjavečimi pripomočki. Narezano aii nastrgano sadje takoj pripravimo v solato in serviramo. Znano je namreč, da vsebuje sadje vitamin C, ki pa se uniči r>a zraku, na toploti in če pride v dotik z rjavečo kovino.
Ponedeljek:
Kosilo: korenje s smetano, rezanci z iaici in paradižniki, kumaričina solata z zeleno papriko, hruške.
Večerja: sirovi kolački, mešana solata, čaj ali kava.
Torek:
Kosilo: jogurt, zelenjavni golaž v ekonom loncu, v kosih krompir, solata.
Večerja: jajčni sataraš, kruh, kava, sadje.
Sreda:
Kosilo:	pikantna solata iz bučk,
krompirjevi hlebčki z mesno sekanico, dušen ohrovt, sadje.
četrtek:
Kosilo: paprike, nadete z rižem in gobami, stročji fižol v solati, jogurt z breskvami.
Večerja: zelenjavno mesna enolončnica, kruh.
Petek:
Kosilo: paradižnikova juha, makaronovo meso, solata.
Večerja: cvetačna musaka, endivija v solati, breskve.
Sobota:
Kosilo: dušena riba z vinom, peteršiljev krompir, mešana solata, sadna Pijača.
Večerja: stročji fižol z jajci, bela kava, kruh.
Nedelja:
Kosilo: limonin jogurt ali limonino mleko, teletina s papriko na hitro, pečen krompir, solata.
Večerja: jajca z gobami, srbska solata, kruh, sadni sok ali sadje.
Količine v receptih so preračunane za 4 do 5 oseb!
Korenje s smetano:
2 dl smetane, dl. limoninega soka, 3 dl nastrganega mladega korenja. S šibo za sneg dobro zmešamo smetano in limonin sok. V to mešanico damo očiščeno, dobro oprano in nastrgano mlado korenje. Dobro premešamo in serviramo.
Sirovi kolački:
4 jajca, 4 žlice mleka, sol, 2 žlici drobtin, 2 žlici moke, 4 žlice nastrganega sira, olje za pečenje.
Cela jajca razžvrkljamo z mlekom, solimo in jim nato dodamo drobtine, moko in nastrgan sir. Testo mora biti tako gosto, da se ne razliva. Z žlico dajemo testo na vroče olje v obliki kolačkov, jih spečemo po obeh straneh in takoj serviramo.
Zelenjavni golaž z govedino
v ekonom loncu:
Tričetrt kg razne sveže zelenjave, 5 d kg prekajene slanine, čebula, zelen peteršilj, 30 d kg goveje bržole, 2 žlici paradižnikove mezge, sol. Na zrezani slanini prepražimo sesekljano čebulo in na koščke narezano meso. Dodamo očiščeno in na koščke zrezano zelenjavo, solimo in dodamo paradižnikovo mezgo. Po potrebi malo zalijemo. Lonec pokrijemo in dušimo približno 10 minut.
Pikantna solata iz bučk:
Pol kg mladih bučk, žlička sesekljane čebule, žlička sesekljanih zelišč (koper, zelen peteršilj in drobnjak), ščep soli, 5 žlic majoneze, žlička kaper, sol, gorčica, 2 žlici paradižnikove mezge, kisa po okusu.
Olupljene, očiščene, dobro oprane
bučke nastrgamo na bolj grobem str-galniku. Nato dodamo sesekljano čebulo, zelišča in sol. Prelijemo s paradižnikovo majonezo in dobro premešamo. Solata naj stoji v pokriti posodi 10 minut.
Za paradižnikovo majonezo zmešamo kupljeno majonezo, sesekljane kapre, sol, gorčico, paradižnikovo mezgo in kis.
Jogurt z breskvami:
8 dl jogurta, sladkorja po okusu, četrt kg breskev, žlička medu, sok pol limone.
Jogurt stepemo z metlico ali zmešamo z mešalnikom, dodamo po okusu sladkorja, zmečkane ali pretlačene breskve, med in limonin sok. Breskve skrbno operemo, jih z nerjavečim nožem olupimo, nato pretlačimo ali z leseno žvrkljo zmečkamo v porcelanasti skledi.
Cvetačna musaka:
2 cvetači, 5 dkg prekajene slanine, sol, 1 kg krompirja, žlica olja, 2 jajci, 2 dl mleka ali kisle smetane, sol, 2 para hrenovk.
Oprano in očiščeno cvetačo dušimo na zrezani slanini. Krompir operemo, skuhamo, olupimo in zrežemo na tanka kolesca. Polovico krompirja damo v namazano kozico ali jensko posodo, nanj damo zdušeno cvetačo in na kolesca zrezani oprani hrenovki, nato pa še drugo polovico krompirja. V mleku razžvrkljamo jajci in sol ter to zlijemo čez cvetačo in krompir. V pečici rumeno zapečemo in serviramo.
Dušena riba z vinom:
2 žlici olja, manjša čebula, strok česna, žlica sesekljanega peteršilja, malo strtega lovorjevega lista, tričetrt kg rib, sol, poper, pol kozarca juhe ali vode, pol kozarca belega vina, 2 žlički drobtin in nekaj surovega masla. Dobro ploščeno kozico ali model za narastek namažemo z oljem, potresemo s sesekljano čebulo, česnom, peteršiljem, zmečkanim lovorjevim listom, nato pa položimo nasoljene ribje zrezke in jih potresemo s poprom. Polijemo z vodo, zmešano z vinom, potresemo z drobtinami in koščki surovega masla. Ribjo jed pečemo v pečici približno 20 minut.
Južna Koroška ni ravno bogato založena z umetnostnimi galerijami. Nekaj let že obstaja v Pliberku galerija VVernerja Berga, velikega prijatelja koroških Slovencev. Berg se je priselil v naše kraje pred več kot štiridesetimi leti, njegovo delo je posvečeno koroškemu Slovencu, predvsem Podjunčanom. Pred nekaj leti se je vrnil med nas iz Amerike akademski kipar France Gorše. Najprej se je nastanil pri Pristovniku v Kortah, nato pa je kupil Vrbnikovo domačijo v Svečah in jo preuredil v umetniško delavnico in razstavni prostor. Zadnjo soboto so to galerijo tudi svečano odprli.
Kipar France Gorše se je rodil leta 1897 v Zamostecu na Dolenjskem. Učil se je med drugim tudi v Zagrebu pri znamenitem hrvaškem kiparju Ivanu Meštroviču, čigar vpliv se jasno čuti v Goršeto-vem umetniškem opusu. Že v stari Jugoslaviji je veliko ustvarjal, tako tudi v Beogradu. Po letu 1945 je šel najprej v Trst, zatem v Ameriko. Največ je ustvarjal v Ohiu in
V vasi Modvici na Gradiščanskem se je pretekli petek končal S. mednarodni kulturno-zgodovinski simpozij, na katerem je sodelovalo o-koli 99 znanstvenikov z obrobnih območij treh sosed: Avstrije, Jugoslavije in Madžarske.
Slovenijo je zastopala Breda C a j h e n , svetovalka predsednice republiškega odbora za vzgojo in izobraževanje pri izvršnem svetu Slovenije, Hrvaško pa Miljen ko Pa-ravič. Simpozij je odprl deželni glavar Kery.
Slovenska predstavnica Breda Cajhen je izrazila prepričanje, da je to srečanje, ki je zraslo v zgodovinskem okolju Modvinec (tu je bila leta 1664 znamenita bitka s Turki), preraslo v pomembno znanstveno-kulturno obliko sodelovanja zgodovinarjev avstrijskih dežel, Gradiščanske in Štajerske, Madžarske
New Yorku. Večina njegovih umetnin se nahaja tudi onstran velike luže, zlasti v Kanadi. Pred nekaj leti pa se je za stalno preselil nazaj v Evropo, med koroške Slovence. Notranja oprema kapele v Tinjah je njegovo delo, a tudi v SR Sloveniji je opremil precej cerkva.
Gorše uporablja bron, les, žgano glino in orešček. Orešček je umetnikova „iznajdba" in sestoji iz ža-govine, pomešane s kovinskimi drobci. Goršetov opus zajema najširša področja človekovega življenja, zelo pogosto je obdelal misterij materinstva. Kot umetnik je močno ustvarjalen, morda mu bo na „večer" življenja tudi uspelo, da bo ustanovil v Svečah neke vrste kiparsko šolo.
Razstavo je odprl ob prisotnosti zastopnikov kulturnega in političnega življenja koroških Slovencev ter iz slovenskega zamejstva predsednik sveške „Kočne“ dr. Valentin Inzko, domači moški zbor pod vodstvom dr. Antona Feiniga pa je zaokrožil ta izredni kulturni dogodek.
ter republik Slovenije in Hrvaške. To je utemeljila z ugotovitvijo, da je organizatorjem uspelo iz zgodovine in preteklosti ljudstev teh območij izbrati za obdelavo tista zgodovinska obdobja in pojave, ki so bili celo odločilni za nadaljnjo u-sodo narodov, živečih na tem koščku zemeljske oble.
Na koncu je Gaj h nova poudarila, da živijo v vseh teh sodelujočih državah narodnostne manjšine, ki jim, kot je znano, dajemo v Jugoslaviji velik poudarek. V novi ustavi smo zapisali njihove pravice za popolnoma enakopraven razvoj na vseh področjih z večinskim narodom. Prav tako želimo razvijati vsestranske stike z našimi manjšinami v drugih državah in — razumljivo — dajemo to možnost tudi drugim.
Srečanje panonskih dežel na Gradiščanskem
Kraji in pokrajine potovanja lanskih maturantov po Jugoslaviji (2.dei)
Prvotni napis drugega dr. VVuttejevega poročila o lanskem maturitetnem potovanju v našem listu „Kraji in pokrajine potovanja lanskih maturantov po Jugoslaviji" smo takoj ob začetku že spremenili v krajši naslov »Potovanje maturantov po Jugoslaviji (2. del)“, ker nismo pričakovali tako obširnega opisa krajev in pokrajin.
Sedaj pa smatramo za nujno potrebno, da se povrnemo k prvotnemu naslovu, ki bolj odgovarja vsebini. Poleg tega se prične avgusta tega leta že potovanje letošnjih maturantov po Jugoslaviji, ki jih bo vodila pot sicer večinoma po drugih krajih kot lani. Tako bo hkrati mogoče, da se bo kulturnozgodovinsko in zemljepisno nadvse dragoceni poljudnoznanstveni spis dr. VVutteja lahko nadaljeval tudi še po povratku letošnjih maturantov s potovanja.
Še ena opomba: Ker se pričenjajo potovanja naših maturantov vedno v Celovcu, je po dvanajstih potovanjih zares treba enkrat na kratko opisati najpomembnejše zanimivosti ob poti potovanja tudi na koroški strani kot vetrinjski samostan, Humperški grad, Karavanke in Ljubelj. (Op. ured.)
PROF. DR. ANTON VVUTTE:
HUMPERŠKI GRAD
Ime Humperški grad, po nemško Hollenburg, se prvič omenja v latinski listini leta 1165 kot „Ho-ienburch", kar pomeni Hohlen-burg. Pod gradom v skalovju so še danes votline. Odtod ime Holen-burch, iz katerega sta nastala nemški Hollenburg in slovenski Hum-perk.
Humperški grad je bil — kakor vetrinjski samostan — središče graščine (to je zemljiške gosposke), ki je vladala nad svojimi podložniki kot vmesna oblast med njimi in avstrijskim vladarjem. Humper-ška graščina je obstajala že pred zemljiško gosposko vetrinjskega samostana in jo je tudi preživela. Bila je mnogo večja od nje in se je razprostirala čez večji del Dravske doline v Rožu, obsežno področje Satnice in Karavank. Zato je spadala k velikim graščinam na Koroškem. Poleg tega je postal Humperk že kmalu tudi sedež lastnega deželnega sodišča, ki je zelo pospeševalo rast humperške posesti.
Ker listine o nastanku in začetnem povečanju humperških posestev niso ohranjene, izvemo nekoliko o njih le iz odnosov Hum-perka do novoustanovljenega vetrinjskega samostana. Vojvoda
Bernhard je podaril vetrinjskemu samostanu štiri kmetije v Vetrinjski dolini, ki jih je zamenjal prej takratni humperški gospod Svviker za dvor blizu humperškega gradu. Humperk pa je imel tedaj posestva
(14. nadaljevanje)
tudi na Celovškem polju, še leta 1248 jih je imel do vasi Liplje (Leip-lach) in Otoč. Že dve leti prej pa so obstajala humperška posestva tudi južno od Drave. Leta 1246 je namreč podelil Hartnid iz Ptuja kot dedič po sorodniku Svvikerju iz Humperka vetrinjskemu samostanu dohodke desetih mark, in sicer v Zadolah od petih kmetij, v Medbo-rovnici od treh kmetij in v Goričah od petih kmetij. Za slučaj, da bi naštete kmetije ne dajale omenjenih dohodkov, je bil pripravljen dodati še druge kmetije. Odpovedal se je tudi odvetniški pravici (Vcg-teirecht) v vasi Borovljah v korist samostanu. Okoli leta 1220 je prejel vetrinjski samostan, od Humperka za blagor duše umrlega Amelricha humperškega, most čez Dravo pod Humperkom in za njegovo vzdrževanje gozd na gori Žehtar (Soch-ter) pri Borovljah in kmetijo v Svetni vasi. Ko je bil leta 1142 ustanovljen vetrinjski samostan, še ni bilo humperške zemljiške premoči in
ne sklenjene humperške posesti, katere gospodje so se nazivali tedaj štajerske ministeriale. To velja še tudi za 13. stoletje. Pač pa so humperški gospodje tekmovali z vetrinjskim opatom v povečanju in zaokroženju svojih posestev.
Do velikega povečanja humperške graščine južno od Drave je prišlo po smrti Svvikerja lil. leta 1246, s katerim je izumrl rod štajerskih ministerialov na Humperku. Tedaj je podedoval humpersko graščino Hartnid iz Ptuja, ki je bil poročen s sestro umrlega Svvikerja. V Dravski dolini v Rožu in v dolini Ljubeljske Borovnice so imeli nekoč grofi Andechs bogato posest. Ko je njihov rod izumrl, je podedoval to posest takratni koroški vojvoda iz rodu Spanheimov, ki je nadaljeval z obdarjenjem vetrinjskega samostana v Karavankah (1253 z gozdovi ob Malem Ljubelju, s Podnom in pozneje s področjem Slovenjega Plajberka). Ker so imeli grofi Andechs tako bogato posest južno od Drave, so verjetno posedovali tudi sodišče, katerega sedež je bil „Wildenberg“ južno od Borovelj. Pozneje je bil sedež deželnega sodišča pri današnji Kožentavri, kjer je stanoval tudi sodnik deželnega sodišča in potem šele Humperški grad.
Ko so se polastili novi humperški gospodje tega sodišča, je prišlo do prepirov z vetrinjskim samostanom, ki je imel svojo lastno sodno pravico („Burgfried“). Dne 13. 6. 1418 je prišlo do pogodbe, v kateri je priznal, takratni humperški gospod Bernhard Ptujski, vetrinjskemu samostanu sodno pravico in dovoli! vetrinjskemu opatu tudi izvrševanje nižjega sodstva na vseh vetrinjskih posestvih v okviru humperškega deželnega sodišča, ki jih je pridobil pred pogodbo. Že prej, leta 1322, je hotel Konrad Aufen-stein v imenu koroškega vojvode posredovati, v prepiru med vetrinjskim samostanom in humperškim gradom, zaradi rudarstva v Slovenjem Plajberku. V 15. stoletju pa so bili dolina Ljubeljske Borovnice, Poden in Slovenj Plajberk že humperška last. Glavni vzrok temu je bilo brez dvoma večje zanimanje humperških gospodov za javne naloge v okviru svojega deželnega sodišča, kot na primer za vzdrževanje pota in krčenje gozdov. To potrjuje
Gosposvetski:
Barvitost večera
Ugrezajoči se kres tam čez
izza ogonov in brez kakor studenec bruha barvito žarenje.
S poslednjo ognjeno potrato
mehko je objel,
kot hrepenenje
svetlo je razvnel
ne le slamnato streho,
steno oglato,
ograjo in travnato leho, — tudi mene je ujel v svoj mavrični venec.
Barve veličastno gore pred vrati noči
s poslednjim najlepšim sijajem.
Na ustnicah mojih v spreminjastih sojih nocoj trepeta tiha opojnost srca z odžejanim, krotkim smehljajem ...
tudi dejstvo, da se je nahajala najstarejša posest Humperka v Dravski dolini v Rožu, ob prehodu doline Ljubeljske Borovnice v Dravsko dolino v Rožu: Leta 1142 se imenuje humperška kmetija ob Dravi, 1220 gora Žehtar in kmetija v Svetni vasi, 1246 posestva v Zadolah, Medborovnici in Goričah ter odvetniška pravica v Borovljah, 1322 pa rudnik na svinčevo rudo v Kočuhi.
Posesti severno in južno od Drave pa je povezoval v vedno bolj strnjeno enoto Humperški grad na prometno zelo ugodnem položaju. Mimo Humperka, ki je varoval nekoč brod čez Dravo, je vodila že rimska pot.
Po smrti Friderika Ptujskega leta 1438, ki je posedoval tudi graščino Rožek, je podedovala Humperk sestra Neža, ki je bila poročena z „Leutpoldom von Stuben-berg“. Sestra Ana pa je prejela Rožek. Iz delitvenega pisma z dne 22. decembra 1444 je razvidno, da so tedaj priključili humperški graščini vasi Psinja vas, Sveče, Ma-
(Dalje na 7. strani)
Humperški grad visoko nad Dravsko dolino v Rožu — naš simbol dolnjega Roža. Današnja oblika gradu je iz 17. stoletja. Takrat ga je zidal humperški gospod grof Sigmund Helfried, ko se je povrnil iz cesarske službe v drugih krajih na Koroško. Postal je deželni glavar na Koroškem in se je nastanil v svojem gradu blizu Celovca. Bil je zelo bogat in poročen z italijansko grofico-vdovo Marijo Isabelo Colalto, rojeno Gonzaga. Drugi vzrok zidave je bil potres, ki je prav takrat hudo poškodoval prejšnji grad.

JACK LONDON:	18
TRI SRCA
________________________________r
„Tu ne more biti vse v redu,“ je pojasnil plemič svojemu pazniku. „Enrico Solano je poštenjak od nog do glave. Vsako njegovo delo je pošteno. Svojo usodo je zvezal z usodo teh yankijev — torej kaj bi bilo tu nepoštenega? in vendar jih Mariano Vercara e Hijos preganja. Če pride sem, ga morava speljati na napačno sled.“
„Glej, tu je,“ je dejal paznik. „Kje neki so dobili tako hitro konje?"
In kakor da jezdecev na čelu s poglavarjem sploh ni opazil, se je obrnil k delavcem in jih nahrulil, naj pohitijo z delom, ker so končali komaj polovico tega, kar je bilo določeno za ta dan, a sonce se že nagiba k zatonu.
Lastnik bodoče plantaže se je skrivaj ozrl na skupino jezdecev, ki se je pod vodstvom Alvareza Torresa naglo bližala. Potuhnil se je, kakor da jezdecev sploh ne vidi in nadaljeval pogovor s paznikom. Menila sta se, kako bi najlaže izruvali bližnji štor.
Prijazno je odzdravil Torresu in lokavo vprašal, če morda ni prišel s svojim spremstvom v te kraje z namenom, da bi našel petrolejske vrelce.
„Ne, senor," je odgovoril Torres. „Iščemo senora En-rica Solana, njegovo hčerko, sinove in dva korenjaška Američana, ki spremljata rodbino Solano. Pravzaprav se zanimamo za ta dva Američana. So šli tod mimo, senor?"
„0, da, šli so mimo nas. Mislil sem, da diši tudi njim nafta, ker se jim je tako mudilo, da niso hoteli ostati nekaj časa pri nas v gosteh. Tudi o cilju svojega potovanja niso ničesar povedali. Pa vendar niso zagrešili kakega zločina? Sicer pa se mi zdi to vprašanje odveč. Enrico Solano
je znan daleč naokrog kot poštenjak."
„Kam so krenili?" je vprašal poglavar, ki je prisopihal za ostalimi člani ekspedicije.
Plemič in njegov paznik sta pokazala prav v nasprotno smer, da bi mogli begunci pravočasno odnesti pete. Toda Torres je opazil, da se je eden od delavcev naslonil na rovnico in da napeto posluša pogovor. Medtem ko je prevarani poglavar zapovedal, naj orožniki krenejo za njimi, v napačno smer, je Torres pokazal temu delavcu srebrn dolar in stvar je bila takoj v redu. Delavec je skrivaj pokazal smer, v kateri so odšli begunci, in ujel dolar, ki mu ga je vrgel Torres. Nato se je zopet lotil dela.
Torres se je škodoželjno nasmehnil in zašepetal poglavarju na uho:
„Pot, ki ste jo izbrali vi, ni prava. Kreniti moramo v drugo smer. Nekdo me je opozoril, da se je naš prijatelj namenoma zmotil in da so begunci krenili na drugo pot."
Poglavar in Torres sta se s spremstvom nemudoma pognala za begunci. Ko so jezdeci izginili za bližnjim grmovjem, sta se plemič in paznik začudeno spogledala. Paznik je namignil gospodarju, naj molči, in stopil med delavce. Delavec, ki je izdal gospodarjeve prijatelje za srebrn dolar, je na vso moč kopal, toda njegov sosed je pomignil pazniku, češ tale je izdajalec.
„Tako torej, ti si zbleknil, kam so odšli prijatelji!" je zakričal paznik. Stopil je k izdajalcu in ga začel na vso moč tresti.
Naenkrat je padel od nekod iz njegove raztrgane obleke srebrn dolar.
„Kaj pa je to?" je vprašal gospodar, ki je takoj razumel, kaj se je zgodilo. ..Obogatel je? Kdo bi si mislil, da postajajo moji delavci bogati! Nedvomno je koga ubil in oropal. Udari ga, dokler ne prizna svojega zločina!"
In pod težkimi udarci paznikove palice je nesrečno bitje kleče priznalo, kako je zaslužil srebrni dolar. „Udari, le po njem, do smrti pretepite to zverino, ki je izdala moje prijatelje," je zapovedal gospodar. „Sicer pa, ne, počakajte! Do smrti ga ni treba pretepsti. Delavcev imamo malo
in zato se moramo v upravičeni jezi začasno omejiti. Pošteno ga pretepite, samo pazite, da bo čez nekaj dni zopet sposoben za delo."
O strašnih mukah, ki jih je moral pretrpeti ubogi delavec, bi se dala napisati debela knjiga. Ker pa opisovanje takih prizorov ni nič kaj preveč estetsko, se hočemo omejiti samo na glavne posledice tega dogodka. Delavec je dobil samo del namenjenih udarcev, nakar se je iztrgal pazniku iz rok in planil v goščo. Paznik ga ni mogel dohiteti, ker ni imel konja.
Nesrečni delavec je v nepopisnem strahu pred paznikovo palico bežal tako naglo, da je nepričakovano naletel na begunce v trenutku, ko so hoteli prekoračiti potok. Padel je na kolena in začel prositi, naj se ga usmilijo. Prosil je odpuščanja zato, ker jih je pravkar izdal. Toda begunci tega niso vedeli, in zato se je Francis pri pogledu na ubogega delavca ustavil, odmašil žepno steklenico in mu privoščil nekaj požirkov močnega žganja. Nato je Francis nadaljeval svojo pot, delavec je pa planil v goščo na drugo stran potoka. Ker je bilo pa njegovo telo od strašnih udarcev in slabe hrane izčrpano, je kmalu omagal in obležal v nezavesti v grmovju kraj potoka.
Kmalu nato se je pojavil pri potoku Alvarez Torres na čelu orožniškega oddelka. Kakor lovski pes je stikal po tleh in sledil beguncem. Upehani poglavar je jahal zadnji. Vlažni odtisi delavčevih nog na suhem kamenju so takoj opozorili Torresa, da je nekdo pravkar hodil mimo potoka. Kmalu so potegnili delavca iz bližnjega grmovja. Kleče jih je prosil, naj se ga usmilijo. Toda Torres je bil neizprosen. Hotel je vedeti, kje so begunci.
Delavec ni hotel priznati, da jih je videl. Kljub temu, da jih je izdal in da je bil kaznovan, se je oglasil v njem čut hvaležnosti za uslugo, ki mu jo je storil Francis. Izjavil je Torresu, da je videl begunce zadnjič takrat, ko mu je namignil, kam so krenili. Torres mu seveda ni verjel. Začel ga je neusmiljeno pretepati. Zdelo se je, da njegova palica ne bo nehaia udarjati po nesrečni delavčevi glavi dotlej, dokler Torres ne izve, kam so krenili begunci. In
Kraji in pokrajine potovanja...
(Nadaljevanje s 6. strani)
IV AVSTRIJA
1. PROGRAM
NEDELJA, 13. julija:
17.00	Živalski leksikon: Nosorogi ■—
17.30	Viking Viki — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Poj z nami — 19.00 Avstrija v sliki — 19.25 Kristjan v času — 19.30 Čas v sliki in kultura — 19.50 Šport — 20.15 Skupaj v praksi; porogljivo-prikupne posmehljive opazke o filmski industriji
—	23.00 Poročila.
PONEDELJEK, 14. julija:
10.00	Sled v temi — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Raji živali — 18.25 Ml —
18.50	ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Šport — 20.55 Ljudje na renču Shiiu: Obračunali bomo na koncu — 21.55 Glasbena poročila — 22.00 Veselje ob glasbi — 22.25 Poročila.
TOREK, 15. julija:
10.00	Skupaj v praksi — 13.20 Polet Sojuz — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Gospod Kotnik — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Čas v sliki, kultura in šport —
20.00	Kdor trikrat laže; kviz za lahko-verneže — 20.50 Polet Apollo — 21.05 Poletni vojaki; mlad ameriški vietnamski bojevnik na begu pred vojno —
22.50	Poročila.
SREDA, 16. julija:
17.00	Klic na pomoč — 17.30 Dr. Doolittle in njegov pes Jip — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Naslednji prosim
—	18.25 Ml — 18.50 ORF danes —
19.00	Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Enajstmetrovka! Enajstmetrovka! Šaioigra Bruna Hampla — 21.30 Munchenske zgodbe — 22.20 Poročila.
ČETRTEK, 17. julija:
17.15 Polet: Apollo—Sojuz: spojitev
—	17.55 Za lahko noč — 18.00 Brid-get in Bernie — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Čas v sliki — 19.15 Polet: Apollo—Sojuz — 20.35 čas v sliki, kultura in šport — 21.00
Nenavadno močan primanjkljaj — 22.40 Poročila.
PETEK, 18. julija:
17.55	Za lahko noč — 18.00 Družina Feuerstein — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Konec sveta na povelje; možje morajo storiti. 30-letnica jedrske bombe —
20.55	Fantomas ogroža svet — 22.25 Poročila.
TV AVSTRIJA
2. PROGRAM
NEDELJA, 13. julija:
13.00—18.00 Prenos iz Kitzbuhla: HEADCUP izmenjaje z mednarodnim tekmovanjem jadrnic na Rotsee v Luzernu — 18.00 Spotlight — 18.30 Star mož in njegov vnuk iščeta presajenke, njihov simbol prihodnosti — 19.50 Enciklopedija, znanstvena knjiga — 20.15 Tako je bilo včeraj (III): Ravnotežje groze — 21.05 Boy Gobert: O marionetnem gledališču — 21.35 Mirijam, kratki televizijski film po pripovedovanju Trumana Capota — 22.15 Sab-Ijaško svetovno prvenstvo v Budimpešti.
PONEDELJEK, 14. julija:
19.00	Zlati zaklad — 19.45 Dvakrat risarski film — 20.00 Munchenske zgodbe: Srečna zadeva — 20.55 Zemlja Afrika — izumrle kulture (2). Plemena Ki rdi v Mandarskem gorovju — 21.40 Iskanje zadnjih divjih živali Evrope. Boj kraljev — 22.15 Šport: Svetovno sab-Ijaško prvenstvo v Budimpešti.
TOREK, 15. julija:
19.00	Nofretete in kompjuter — 20.00 Filmske zgodbe iz Avstrije: Začelo se je leta 1896 — 20.45 Kako je postal modri Aristotel še bolj moder — risarski film — 21.25 Šport — 21.35 Svetovno sabljaško prvenstvo v Budimpešti.
SREDA, 16. julija:
19.00	Skrit v lagunah — Benetke v nasprotni luči — 19.45 Dvakrat risarski film — 20.00 Sahel — leto potem, dokumentacija — 21.00 Stalno kuharsko
omizje — 21.50 Šport — 22.00 Svetovno prvenstvo v sabljanju v Budimpešti.
ČETRTEK, 17. julija:
19.00	Surabi Patel, premišljevanje o Auroville — 19.30 Nobenega strahu pred velikimi živalmi; človek se uči premagovati strah — 21.00 Dalje, dalje — 22.50 Šport — 23.00 Svetovno prvenstvo v sabljanju v Budimpešti.
PETEK, 18. julija:
19.00	Grajska kuhinja — 19.45 Iskanje zadnjih divjih živali Evrope: Jezero pojočih labodov — 20.00 Vesoljska ladja Enterprise — 21.15 Šport — 22.10 Svetovno prvenstvo v sabljanju v Budimpešti.
TV Uubliana
NEDELJA, 13. julija:
8.30	Poročila — 8.35 R. M. du Gard: Thibaultovi — 9.25 Otroška matineja
—	12.00 Poročila — Nedeljsko popoldne — 18.45 Burleska — 19.10 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Ženske iz djavoljih merdevin — 20.45 Neretva — I. del — 21.15 Športni pregled
—	... TV dnevnik.
PONEDELJEK, 14. julija:
17.55	V. Pečjak: Drejček in trije mar-sovčki — 18.15 Risanka — 18.30 Leta minevajo, čas teče — 19.10 Risanka —
19.30	TV dnevnik — 20.05 J. Hašek: Zvonova gospoda Mlačena — 20.55 Ne prezrite: Kultura v JLA — 21.20 Mozaik kratkega filma — 21.50 TV dnevnik. TOREK, 15. julija:
18.05 Na črko, na črko — 18.35 Ikebana — 18.45 Egipt za časa Tutankamona — 19.10 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Zadnji dnevi II. svetovne vojne — 21.10 R. M. du Gard: Thibaultovi — 22.00 Polet Sojuz—Apollo — 23.00 TV dnevnik.
SREDA, 16. julija:
18.10 Vrančeve dogodivščine — 18.40 Mladi za mlade — 19.10 Risanka —
19.30	TV dnevnik — 20.05 Črni dan v Black Rocku — 21.25 Gorenje novosti — 21.30 Miniature: Gustav Janu-sisch — 21.40 TV dnevnik.
ČETRTEK, 17. julija:
17.00	Prenos poleta Sojuz—Apollo —
18.20	Vzpon človeka — zadnja serija
—	19.10 Risanka — 19.30 TV dnevnik
—	20.05 J. Otčenašek: Nekoč je bila hiša — 21.10 Kam in kako na oddih —
21.20	Pogovor — 21.50 Iz koncertnih dvoran — ... TV dnevnik.
PETEK, 18. julija:
18.05 Morda vas zanima — 18.40 Zbori sveta — 19.10 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Eksplozija — 21.40 625 — 22.00 TV dnevnik.
če, „Selbekh“ in Št. Rupert od graščine Rožeka. Nadalje je bila razdeljena humperška graščina tedaj že na štiri urade (Amter): Humperk, Strau, Slovenj Plajberk in Sele. Ker pa se je potomec Leutpolda Stu-benberga Hans Stubenberg udeležil vstaje Andreja Baumkircherja leta 1471, je bil ujet in je moral za kazen odstopiti cesarju svojo hum-perško graščino.
Dne 1. julija 1514 je prodal cesar Maksimilijan v gornjeavstrijskem mestu Gmundnu svojemu glavnemu komorniku (»Obristsilberkam-merer") Sigmundu von Dietrich-steinu humperški grad z graščino za 13 tisoč goldinarjev. Že dve leti prej mu je prodal graščino in grad Bekštanj. Podelil mu je naslov barona („Reichsfreiherrn“) in povzdignil Bekštanj in Humperk v svobodne graščine ter njima podelil višje sodstvo. Leta 1529, ko so morali žrtvovati samostani četrti del svojih posestev za turški davek, je kupil Sigmund von Dietrichstein iz Humperka zaradi svojih dobrih finančnih razmer številna posestva in druge posesti od vetrinjskega samostana ob današnji Humperški cesti: v in pri Postražičah, Loki, na Celovškem polju, v Lipici, „Ruk-kensteinu", Novi vasi, Ivovljah, „am A!riss“, „am Schlatt", v Žihpoljah, v Nadromu, Vrsti vasi, Čežavi, Hon-cu, na Imovi, v Ongarju, „unterm Michelsberg" in na Osojnici. Bolj zahodno od te ceste je odkupil vetrinjskemu samostanu posestva v Bilčovsu, Podgradu, na Sedrovah (ZedralB), v Št. Kandolfu, v Trabe-sinjah in v Ročici. Južno od Drave pa je kupil kmetije v Spodnji vesci (Niederdorf), Kočuhi, St. Tomažu, Glinjah, Zadolah, Vesci (Dorfl), Re-senci (Resnig), Kožentavri in Št. Janžu v Rožu. Poleg tega še desetine v Spodnji vesci, na Plešivcu in „Reyschach“. Vse to samo za 3202 liber, pet šilingov in osem denarjev!
Darujte za
tiskovni sklad!
Leta 1529 je kupil tudi od samostana v „Rainu“ posestva z ljudmi v Goričah pri Šmiklavžu, v Ško-fičah, v Aichu pod Št. Vidom ob Glini in v VVenndorfu pri Ostrovicah. Prav tako od župnika v Mariji na Zilji posestvo v območju rožeške-ga sedišča in kmetijo v Bekštanju. Dne 22. marca 1530 je prodal cesar Ferdinand I. Sigmundu različne posesti, odvzete proštniji Podkrnos, in sicer v Limerji vasi (Limmers-dorf), na Celovškem polju, v Trdnji vasi (Hortendorf), v „Niederdorfu“ pri Trdnji vasi, v celovškem „Burgfriedu“ (sodno področje mesta Celovec), na Golšovi (Golt-schach), v Dolah (Tollern), v Sme-ričah (Stemeritsch), v Dulah (Dul-lach), in Zadolah. Dne 17. avgusta 1530 pa mu je prodal cesar Ferdinand I. posesti, odvzete cerkvi Do-brli vasi, in sicer v „Niederdorfu“, „Kleinpergu“, v Galiciji in drugod.
Deželno sodišče je bilo prvotno le južno od Drave, kjer se je krilo z obsegom prafare Kapla ob Dravi in poznejšim boroveljskim okrajnim sodiščem. Ta prafara je obstajala že leta 1169 in je mejila vzhodno od Velike Suhe pri Svečah na prafaro Rožek, zahodno od Selške Borovnice (Freibach) pa na prafaro Škocijan. Severna meja je bila Drava, južna pa glavni greben Karavank in poznejša deželna meja. Ko so se potem humperški gospodje polastili tega deželnega sodišča, so ga razširili na področje severno od Drave. Tam je segalo do črte, ki je potekala zahodno od Kovič in Št. Ruperta, južno od Hodiške doline in Ivovelj, zahodno od Ivovelj, Nove vasi in Postražič proti severu in južno od Jezernice (Glanfurt) proti vzhodu ter za Osojnico (Zwan-zigerberg) proti jugu k Dravi nasprotno od Zadol. Potem je prišlo do sporov z vetrinjskim samostanom leta 1274, 1332 in 1418. V pogodbi leta 1418 je Humperk priznal vetrinjskemu samostanu »Burg-fried“ (sodno področje vetrinjskega samostana) in nižje sodstvo na vseh posestvih v okvirju humper-škega deželnega sodišča, ki jih je pridobil pred letom 1418.
(Dalje prihodnjič)
RUTAR CENTER, A-9141 Dobrla vas Eberndorf, telefon 0 42 36 - 381
RUTAR-
CENTER
© ugodno dobavi O in hitro na dom @ dostavi
OOOQOOOIOoooooooQococK»ooc<soeooocsaoooaoooaooocsooooooe soocoooooooccacocooecceacocooocccaooeoeoooooccososoc^occcooacooocccccoacecc-a-scocc.-joccaoc
ker je bil delavec navsezadnje že od rojstva nesrečno, od vseh zaničevano bitje, so ga Torresovi udarci naposled Posilili, da je znova izdal begunce. Pokazal je Torresu P°t, da si reši vsaj golo življenje.
Toda to je bil samo začetek njegove nesreče. Komaj ie drugič izdal begunce in komaj se je pripravil, da bi pobegnil v gore, se je pojavil plemič s sosedi in pazniki, ki Fh je poklical na pomoč, da ujamejo upornega delavca.
"Moj peon, senori," je vzkliknil plemič in pognal konja Proti Torresovemu spremstvu. „S kakšno pravico ga mučite?"
..Zakaj bi ga ne smeli mučiti?" je vprašal poglavar.
..Zato, ker je moj. Edino jaz imam pravico, mučiti ga, in to pravico si hočem pridržati."
Peon se je splazil po vseh štirih k poglavarjevim nogam in začel za božjo voljo prositi, naj ga nikar ne izroči razjarjenemu gospodarju. Toda siromak je prosil usmiljenja tam, kjer je bila samo brezsrčnost.
,,Prav pravite, senor," je dejal poglavar plemiču. »Vračamo vam to mrcino. Delavec je vaša last in mi moramo privatno lastnino spoštovati. Sicer ga pa itak ne potrebujemo. In vendar je imeniten dečko, senor. Storil je nekaj, česar ni storil še noben peon, odkar obstoja Panama. V enem dnevu je namreč dvakrat govoril resnico."
Peonu so zvezali spredaj roke in ga privezali k paznikovemu sedlu. Tako je siromak moral romati nazaj na tlako. V duši je bil prepričan, da so bile vse strašne muke samo neznaten del tega, kar ga še čaka. In najbrž se mož ni m°til. Ko je njegov gospodar s svojimi prijatelji prispel do plantaže, so nesrečneža kakor živinče privezali k 09raji iz bodeče žice, sami pa so se napotili v naselbino k zajtrku. Po teh pripravah peon ni več dvomil, da ga čakajo strašne muke. Ozrl se je na bodečo žico in šepasto kobilo, ki se je pasla v bližini, in takoj se je odločil na zadnji poizkus. Žica se mu je sicer zapičila v kožo, vendar jo je pa po dolgem prizadevanju prepilil, odvezal kobilo, skočil nanjo in oddirjal proti Cordillerom, kjer se je hotel skriti in si rešiti življenje.
II. DEL 9
Francis je kmalu dohitel svoje tovariše in v veselem pogovoru so skupaj nadaljevali pot.
„Tu v džunglah so pa dolarji res popolnoma odveč," je dražil Henry Francisa. »Niti spočitih konj ne moremo kupiti niti teh, ki jih imamo, ne moremo z dolarji ozdraviti, das sem prepirčan, da so se nalezli kuge."
,,še nikoli nisem bil v takem kraju, kjer bi denar ne imel svoje vrednosti," je ugovarjal Francis.
»Najbrž se da za denar dobiti celo v peklu požirek vode," se je zasmejal Henry.
Leoncie je zaploskala z rokami.
,,To mi ni znano," je dejal Francis. ,,V peklu pa res še nisem bil."
Tudi ta odgovor je bil Leoncii tako všeč, da je zaploskala.
,,Naj bo že kakorkoli, jaz ostanem pri svojem in hočem spraviti denar v veljavo celo tu v džunglah. Takoj vam dokažem," je nadaljeval Francis in odvezal vrečo z denarjem od sedla, »koliko je vredno imeti toliko denarja. Kar nadaljujte pot, kmalu vas zopet dohitim!"
»Meni morate povedati, kaj nameravate z denarjem," se je oglasila Leoncie. Nagnila se je k njemu in Francis ji je zašepetal na uho nekaj, kar je moralo biti zelo duhovito, ker se je na ves glas zasmejala. Henry se je medtem pogovarjal z Enricom in njegovimi sinovi. Jezilo ga je, da je tako bedasto ljubosumen.
Preden so zavili za bližnje grmovje, so se ozrli in opazili, kako Francis s svinčnikom nekaj piše v beležko. To, kar je napisal, je bilo sicer kratko, zato pa tem večjega pomena. Napisal je namreč številko 50. Odtrgal je listek, ga položil sredi trate na najbolj vidnem kraju in položil nanj srebrn dolar. Nato je vzel iz vreče še 49 dolarjev ter jih razmetal okrog prvega. Past je bila nastavljena in Francis se je smeje napotil za svojimi tovariši, ki jih je kmalu dohitei.
Augustino, tisti orožnik, ki je zelo malo govoril, kadar
je bil trezen, v pijanosti pa na dolgo in široko razlagal, da je molk zlata vreden, je šel pred odredom s povešeno glavo, kakor bi vohal stopinje beguncev. Tako je njegovo bistro oko prvo opazilo srebrn dolar na lističu papirja. Dolar je hitro vtaknil v žep, listek pa izročil poglavarju. Torres se je nagnil čez njegovo ramo in skupaj sta preči-tala mistično številko 50. Poglavar je odvrgel listek in hotel nadaljevati pot, Augustino je pa pobral listek in začel razmišljati, kaj bi pomenila ta skrivnostna številka. Še vedno je razmišljal, ko se je naenkrat razlegel v bližini vzklik presenečenja. Drugi orožnik Rafael je našel namreč še en dolar. In Augustino je takoj razumel, kaj pomeni številka 50. Tu v bližini je nekdo razmetal 50 dolarjev, ki so na razpolago vsakomur, kdor jih hoče iskati. Naglo je odvrgel listek in začel po vseh štirih iskati dolarje. Tudi drugi orožniki so sledili njegovemu vzgledu. Nastal je prepir, vik in krik, Torres in poglavar sta pa zaman preklinjala in prosila orožnike, naj hite za begunci.
Ko so orožniki preiskali vso okolico in pregledali vse kotičke, so sešteli trofeje in ugotovili, da imajo 47 dolarjev.
»Še trije manjkajo!" je vzkliknil Rafael in tisti hip so bili vsi orožniki znova na kolenih. Minilo je še pet minut, preden so našli zadnje tri dolarje. Vsak je spravil v žep, kar je našel, in lov na begunce se je nadaljeval.
Dobro miljo dalje je Torres hotel z nogo odbrcniti srebrn dolar na tleh, toda bistro Augustinovo oko je opazilo to kretnjo. Takoj je potegnil dolar iz peska in ga spravil v žep. Orožniki so že vedeli, da dolar ni sam. In znova se je ves odred ustavil. Poglavar in Torres sta besnela, ko sta videla, da se vsi orožniki plazijo po travi in iščejo srebrne dolarje.
Prvi je zavohal zaklad Vincente. Vsi so ga obkolili, kakor psi drevo, kjer se v duplu skriva preganjana podlasica. In res so prišli dolarjem na sled. V bližini je stalo o-gromno staro, suho drevo. Kakih pet čevljev od tal je bila v deblu duplina, nad katero je bil z dolgim trnom pripet listič papirja, na katerem je bilo napisano: 100. (Dalje)
Slovenska skupnost po volitvah
Slovenci imamo drugo univerzo v Mariboru
Na zadnjem zasedanju republiške skupščine v Ljubljani sta zbor združenega dela in zbor občin sprejela samoupravni sporazum o združitvi v univerzo v Mariboru. Sklenile so ga visoka ekonomsko komercialna šola, visoka tehniška šola, pedagoška akademija, višja pravna in višja agronomska šola — vse iz Maribora — ter visoka šola za organizacijo dela iz Kranja, pridružila pa se mu je tudi mariborska visokošolska in študijska knjižnica.
Zbor občin je samoupravni sporazum o združitvi v univerzo v Mariboru sprejel soglasno ter s tem potrdil nujnost, da začne druga slovenska univerza čimprej delovati. Delegat iz Maribora Matija Pajn-kiher je povedal, kaj pomeni nova univerza za Maribor, severovzhodno Slovenijo in Slovenijo nasploh. Dejal je, da prihaja do ustanavljanja druge slovenske univerze po uspešnih petnajstih letih delovanja mariborskih visokošolskih zavodov, ki
so dali doslej tolikšno število diplomantov, da je učinkovitost šolanja popolnoma jasna. Mariborski visokošolski zavodi so nastali iz resničnih potreb gospodarstva, univerza to usmeritev nadaljuje, poleg tega pa v svoje delovanje vključuje sodobnost študija, povezanega zlasti s samoupravnimi načeli naše družbe.
Univerza bo še načrtneje omogočala zbiranje strokovnjakov v Mariboru, saj zdaj deluje na mariborskih visokošolskih zavodih nad 200 visokošolskih učiteljev, ki se z znanstvenim delom vključujejo predvsem v raziskave problematike v severovzhodni Sloveniji. Samoupravni sporazum o združitvi v univerzo v Mariboru, ki s svojim sprejetjem v skupščini SRS pomeni zgodovinski dogodek, natančno predvideva delovanje mariborske univerze.
Univerza v Mariboru bo zaživela že v novem študijskem letu.
Dne 2. julija t. I. se je sestal na redno sejo izvršni odbor Slovenske skupnosti v Trstu in med drugim sklenil, da se njegova delegacija odzove vabilu KD (krščanske demokracije) za razgovore o političnem položaju, ki je nastal po upravnih volitvah 15. junija.
Na razgovoru s tajništvom KD je delegacija Slovenske skupnosti objasnila stališče o političnem položaju po junijskih volitvah. Naglasila je, da volilni rezultati odražajo novo politično usmeritev zlasti med Slovenci, kar bo Slovenska skupnost ustrezno upoštevala. Politični tajnik je kritično ocenil dosedanje
Avstrijsko-jugoslovansko društvo Koroške vabi na FOLKLORNI VEČER v soboto, 12. julija, ob 19.30 v deželnem dvorcu, Burggasse v Celovcu.
Sodelujejo:	folklorna skupina
SAVA iz Kranja; tamburaški orkester BISERNICA iz Rateč (Slovenija), pevski zbor FORNITZ; mešani pevski zbor DANICA iz St. Vida v Podjuni, plesna skupina EDEL-WEISS iz Celovca; otroška plesna skupina prijateljev prirode iz Celovca.
rezultate sodelovanja z levim centrom in naglasil, da bodo pristojni organi Slovenske skupnosti morali o tem sklepati in potegniti ustrezne zaključke. Delegacija je končno seznanila tajništvo KD, da se pri sestavi novih upravnih odborov ne čuti vnaprej vezano na nobeno politično formulo.
Kot je znano, naš list je o tem poročal, je Slovenska skupnost na upravnih volitvah nazadovala. Slovenska skupnost ni bila na volitvah dovolj izrazita, čeprav je že dalj časa minilo, odkar je zavzela pozitivno stališče nasproti matični državi. Nekateri njeni voditelji so po
Od 18. ure dalje je za obiskovalce folklornega večera brezplačno odprta Deželna galerija, Burggasse 8.
Ob slabem vremenu bo folklorni večer v veliki dvorani Delavske zbornice v Celovcu, Bahnhofstr. 44.
Vstopnice stanejo pri večerni blagajni 30.— šilingov; v predprodaji pa 25.— šilingov; v Deželnem potovalnem uradu v Celovcu, Neuer Platz; za člane, rentnerje in upokojence je vstopnina 15.— šil.; za otroke do 14. leta je vstop prost.
Slovenščina kot tuj jezik na Sorboni
Večer srečanja
Vprašanje, ki se ponuja
PARIZ. — Komaj dve leti je tega, ko je slovenščina postala redni tuj jezik na inštitutu za vzhodne jezike in kulture pri lil. pariški univerzi Nova Sorbona, in te dni odhaja v Ljubljano Jože Faganel, prvi lektor slovenščine v Parizu. Za njim je dve leti izkušenj, prizadevanj in boja za to, da bi dokazal, kako je slovenščina dostopna Francozom kot katerikoli drugi jezik, ne nekaj orientalskega, kot si marsikdo v Franciji predstavlja, marveč jezik sicer majhnega naroda, ki je s svojo kulturo trdno zakoreninjen v srednji Evropi.
Jože Faganel, ki je prej delal pri redakcijah slovenskega biografskega in slovenskega literarnega leksikona na inštitutu za literaturo pri SAZU, je s Claudom Vin-cenotom — ne preveč stari študentje romanistike v Ljubljani se ga še dobro spominjajo kot lektorja za francoščino — naučil deset Francozov toliko slovenščine, da
AVTOMOBILIZEM:
ŽE ČETRTA ZMAGA NIKIJA LAUDE
LA CASTELLET. — „Ve!iko nagrado Francije", dirko za svetovno prvenstvo dirkačev z avtomobili formule 1, je dobil v nedeljo avstrijski dirkač Niki L a u d a (ferrari) pred Angležem Jamesom Huntom (hes-keth) in Nemcem Massom (mcla-ren) ter branilcem naslova, Brazilcem Emersonom Fittipaldijem (mc-laren).
Niki Lauda, ki je bil najhitrejši že na treningu (najboljši čas je dosegel v zadnji minuti), je vodil od štarta do cilja, pri čemer je vozil s povprečno hitrostjo 187,6 km na uro.
Po tej deveti dirki za svetovno
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 84 3 53. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500,— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce št. 2, 9065 Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
bodo morda kdaj postali prevajalci iz francoščine in posredniki slovenske kulture v Franciji. Pred dvema letoma je bila slovenščina neobvezen predmet, ki ga je študiralo pet Francozov, zdaj pa je enakovreden vsem glavnim jezikom, tako da študent po treh letih lahko diplomira iz njega kot glavnega jezika.
Slovenščino študirajo Francozi iz najrazličnejših razlogov: prej so študirali druge slovanske jezike, med dopustom pri nas so vzljubili naš jezik in se ga hoteli naučiti, njihovi starši so Slovenci, ki jim je do tega, da bi otroci znali slovensko.
GALERIJA akademskega kiparja prof. Franceta Goršeta, Sveče 42, je odprta vsako soboto in nedeljo od 10. do 12. ure dopoldne in od 15. do 17. ure popoldne. Druge dneve po predhodnem dogovoru.
prvenstvo ima Lauda v skupni oceni že 47 točk, sledijo pa mu Reute-mann (Argentina) 25, E. Fittipaldi 24, Hunt 22, Pace (Braz.) 18 itd.
PLAVANJE:
Z OTOKA VISA V SPLIT V 15 URAH
SPLIT. — Jugoslovanski maratonec, 33-letni Spličan Veljko Ro-g o š i č je izpolnil svojo obljubo. Na dan borca je zgodaj zjutraj skočil pred viškim pristaniščem v vodo, pozno popoldne ga je 40.000-glava množica navdušeno pozdravila v splitski luki. Premagal je morje, vse lastne krize in uspel. Celo v delfinovem slogu je pifiplaval v Split, kjer ga je čakala še posebna nagrada — zlata ura predsednika republike Tita za njegove dosedanje uspehe in petkov izredni podvig.
Na desetine čolnov in ladjic ga je spremljalo na poti, njegov zdravnik pa je na koncu lahko le še enkrat potrdil, da je Rogošič tudi medicinski fenomen, saj je brez posledic preplaval okrog 60 kilometrov, čeprav ni bil najbolje pripravljen.
OBVESTILO
SAK-tenis sporoča, da je od sobote naprej na razpolago trener. Vsak, ki hoče igrati s trenerjem, naj se prijavi v recepciji hotela Korotan v Sekiri (tel. 0 42 73-22 54).
Celovški dnevnik KTZ piše v 147. številki, 2. julija letos, da se je v šolskem letu 1973/74 od skupno 222 slušateljic šole za otroške vzgojiteljice v vrtcih odločilo za neobvezen pouk slovenščine samo enajst šolark. Zato je torej težko za slovensko govoreče otroke v 17 vrtcih (od skupno 128 vrtcev) zagotoviti dvojezične vzgojiteljice.
Ker pa deželna vlada dobro ve, da slovenskih otrok ne bo manj, in ker številka 17, kolikor je dvojezičnih vrtcev, tudi ni nizka, se ponuja vprašanje, kaj je bilo konkretno storjenega, da bi v najkrajšem času zagotovili potrebno število vzgojiteljic, ki bodo znale tudi drugi koroški jezik, to je slovenščino. Za-
RADIO CELOVEC
S10VENSKE ODDAJE
NEDELJA, 13. 7.: 7.05 Duhovni nagovor. — Po vaši želji.
PONEDELJEK, 14. 7.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Slovenski samospevi. — Koroška duhovnost (10) — Najnovejša koroška literatura.
TOREK, 15. 7.: 9.30 Za vsakega nekaj. — 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Šport. — Otroci, poslušajte!
SREDA, 16. 7.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Koroški zbori. — Anton Tomaž Linhart (Ob 180-letnici smrti).
ČETRTEK, 17. 7.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — A. T. Linhart: Zupanova Micka.
PETEK, 18. 7.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Poper in sol.
SOBOTA, 19. 7.: 9.45 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Le 100 km na uro v Jugoslaviji
BEOGRAD. — 11. julija bo začel veljati odlok zveznega izvršnega sveta o splošni omejitvi hitrosti potniških vozil in motociklov na vseh javnih cestah zunaj naselij — z izjemo avtomobilskih cest. S tem odlokom se hitrost potniških vozil na vseh cestah I. in II. reda omejuje na 100 kilometrov na uro, na drugih javnih cestah pa na 80 kilometrov na uro. Ceste, za katere velja predpisana omejitev, bodo opremili z ustreznimi prometnimi znaki, prekoračenje predpisane hitrosti pa bo stalo voznike 100 dinarjev. Za ostala vozila veljajo dosedanje o-mejitve hitrosti.
nimivo bi bilo izvedeti, kako bodo šolske oblasti nagovorile mladino, ki se v te šole vpisuje in jo vzpodbudile k vpisu neobveznega (a v vsakodnevnem življenju še kako potrebnega) pouka slovenščine.
V
Čestitamo!
HIMEN MLADEMU PARU
V soboto, 14. junija, sta se v farni cerkvi v Ločah poročila Folti K a r g I iz Loč in Marija Oseh-g a n iz Dvorca pri Štebnu. Poročil ju je domači g. župnik Škofič.
Mlademu zavednemu slovenskemu paru iskreno čestita „nt“ in Narodni svet ter mu želita obilo veselih in sončnih dni na novi življenjski poti.
Na univerzi v Innsbrucku je zaključil svoje filozofske študije g. Marko M a i r i t s c h , stolni vikar v Celovcu, z doktoratom. — Čestitamo!
Z magisterijem je končala svoje študije gdč. Maja K u p p e r iz Borovelj. Absolventka Slovenske gimnazije je doštudirala slovenščino in telovadbo. Čestitamo!
Marija W r o I i c h , roj. Rutar, iz znane Rutarjeve družine v Žitari vasi, je z magisterijem končala študij nemščine in ruščine. Tudi ona je maturirala na Slovenski gimnaziji. Čestitamo!
Na graški univerzi je dokončal z magisterijem študije tolmača za ruščino maturant Slovenske gimnazije Ludovik Karničar z Obir-skega. Čestitamo!
Kot prvi slovenski duhovnik je Hanzej O I i p iz Sel, sedaj kaplan v Borovljah dosegel na salzburški univerzi magisterij iz teologije. Čestitamo!
Iščemo pleskarske vajence ter pleskarske pomočnike. Stalna zaposlitev. Za prehrano in stanovanje je poskrbljeno.
Firma S c a r s i n i 9020 Celovec-Klagenfurt
KoningsbergerstraBe 20 Tel. 0 4222-32454
šport-špo rt -šport - šport
nerodnosti svoja imena povezali celo z zadevo, kakor je bila objava brošure o vprašanju politične zrelosti Slovencev in o odnosih Edvarda Kocbeka nasproti vodstvu OF. Marsikateri volivec je videl v zadevi poskus omalovaževanja o-svobodilnega boja, kar se je negativno odražalo tudi na voliščih.
V Gornjem Tarbilju v Beneški Sloveniji se je 7. junija zaključil po-šolski pouk slovenskega jezika, ki so ga priredila kulturna društva Beneške Slovenije. Trajal je več mesecev, a obiskovalo ga je 14 otrok. Najprej ga je vodila slovenska učiteljica Iris Battaino, potem prof. Giorgio Gualizza, nato prof. Viljem Černo, predsednik kulturnega društva Ivan Trinko ter prof. Chrisetig.
Pošolski pouk so zaključili s prosvetno prireditvijo, na kateri je spregovoril tudi župnik Cenčič. Prvič po stoletjih se je zgodilo, da so se slovenski otroci lahko učili tudi slovenskega jezika, je ugotovil govornik. Ob tej priložnosti je bila tudi razstava otroških risb.
Potovanje na Poljsko
od ponedeljka, 1. septembra 1975, do sobote, 6. septembra 1975.
Cilji potovanja: Czenstohovva: Poljska Marijina božja pot.
Krakovv: Mesto s pomembnimi kulturnimi znamenitostmi.
Oswiecim (Auschvvitz): Največje taborišče za časa SS-režima. Vozi: Avtopodjetje S i e n č n i k Cena: 1980.— šil. (najnižja cena, ki je možna). V tej ceni je vključeno: vožnja, polpenzion med potjo, polni penzioni na Poljskem, strokovno vodstvo, skupinska slika.
Pismene prijave sprejema: a) Kat. dom prosvete, 9121 Tainach-Tinje, Tel. 0 42 39 - 642; b) Duš-nopastirski urad, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec-Klagenfurt, telefon 0 42 22 - 85 3 48 do 20. julija z navedbo točnega naslova.
Prijavljencem bomo doposlali po 20. juliju vse potrebne informacije, tudi zaradi transit-vize za Češko. Prosimo vas v vašem lastnem interesu za čimprejšnje prijave, ker je samo 15 sedežev še prostih.
Romanje v Fatimo in Lurd
Obiščemo tudi: Turin — cerkev Marije Pomočnice, središče salezijancev sv. Don Bosco, hišo Božje previdnosti, Kristusov potni prt; Montserrat — Marijino božjo pot nad Barcelono; Avila — grob sv. Terezije; Padova — svetišče sv. Antona, grob blaž. Leopolda.
Romanje traja od ponedeljka, 25. avgusta 1975 zjutraj, do nedelje, 7. septembra 1975 popoldne. — Vozi avtopodjetje Sienčnik z modernim omnibusom.
Cena za potovanje znaša 4900.— šil.; v tej ceni je vključeno: vožnja, polni penzioni v Fatimi in Lurdu, polpenzion med potjo, vse napitnine v hotelih in med potjo, skupinska barvna slika.
Duhovni vodja bo Anton Cvetko. Celotna organizacija: Dušnopa-stirski urad, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec, tel. (0 42 22) 85 3 48. Prijave do 20. julija 1975.
Prijavljeni dobijo točnejši opis proge, krajev in podrobnejši program ter položnico.
N(R na Koroškem
Tudi na Koroškem misli razširiti svoj delež na trgu z napravami za obdelovanje elektronskih podatkov — EDV — tudi tvrdka NCR, največji proizvajalec registerskih računalnikov na svetu. Tvrdka tudi tesno sodeluje z Jugoslavijo in namerava ta trg še razširiti. Delež na trgu z kemičnim papirjem, ki dovoljuje kopiranje brez vložkov, znaša 90 odstotkov, novi elektronski sistemi naj bi tudi na tem področju priborili firmi primeren delež.