Iz velikih dni boja za naše življenje
VEUKA NEMŠKA OFENZIVA ALIIZ DEŽJA POD KAP
Preboj smrtnega obroča
2. del
Postalo nam je jasno, da je pri požgani žagi, kamor smo se hoteli umakniti nem-ška zaseda. Na Zavrh torej nismo mogli.
Obtičali smo v nemškem obrču, skupaj s partizani na Krimu in Mokrcu, s tovari-ši iz kurirske poti TV-10, z osebjem rajo-na Barje in bolnišnico Mokrc, z ranjenci, bataljoni in brigadami.
Zatočišče pri barjanskih aktivistih
Barjanski politični delavci so se pred ofenzivo skorajda vsi umaknili v Iško in sicer v Šalatov lez. Romana Ukmar in Milka Kojzer pa sta se skrili v svoja skrivališča v Mateni. Prav to pa je biloza njiju usodno, saj sta dočakali mučeniško smrt v Kozlarjevi gošči.
K barjanskim rajoncem so se med ofeh-zivo zatekali mnogi razkropljenci, lačni in mokri, povečini borci Levstikove brigade. Polonca Škulj, politična delavka rajona Barje jim je ponoči skuhalamočnika, nato pa so se umaknili iz Iške na Barje.
Prihajalo jih je vedno več, z njimi pa zmeda in vedno večja nevarnost. Rajonci Barja so vedeli, da morajo nemudoma ukrepati. Dogovorili so se s Šalčkovim Francetom iz Crne vasi, da jih odpelje na njihov skedenj v Lipe. Kljub nemškemu obroču, ki je postajal vse nevarnejši je Francetu uspelo. Srečno jih je pripeljal v svojo hišo, ki je stala popolnoma na sa-mem, komaj dva kilometra oddaljena od Krima. Na srečo Nemci naslednjega dne niso več hajkali in se mimo skednja uma-knili proti Ljubljani.
Žalosten konec Frenkovega bataljona
Noč nemške obkolitve pa ni bila za vse tako uspešna. Domačin Franc Kraljič-Frenk se je s svojim bataijonom Levstiko-ve brigade hotel še pravočasnoumakniti iz Skrilja pod Rakitno na Notranjsko. V temni noči se je bataljon spustil v Iško in se spet povzpel v breg mimo Gornjega Iga proti Rakitni. Nemci so premik opazili in ob cesti Ig-Rakitna postavili močno zase-do. Bataljonu premik ni uspel, zaseda ga je popolnoma razbila. Veliko jih je padlo, med njimi tudi komandant Frenk.
Samo naprej!
Postalo je svetlejše. Pozni mesec se je skušal z medlo svetlobo prebiti skozi oblake. Noč se je nagnila že proti jutru, ko je padlo novo povelje.
»Oblikujte kolono v razdalji pet me-trov. Zborno mesto je na Pogači!«
Nobena beseda ni bila več potrebna. Kolona je disciplinirano krenila po strmem, skoraj suhem hodourniku proti vrhu, na rob Iške. Predhodnico je vodil tovariš Žan Kovačič (Komandir TV-10, spomladi 1942 komisar Robske čete). Brez oddiha nas je gnal kar skozi Zavrh, med vaške vrtove, po robovih vrhov. S strahom smo opazovali nemške tanke, ki so kot strahovi ždeli med vaškimi skednji. Preplašeni, polni groze in nezaupanjasmo čakali, kdaj bo tretjič zaropotalo.
Samo naprej, tam je naša rešitev! Tega neizrečenega povelja smo se vsi dobro zavedali. Na srečo predhodnica ni naletela
na nobeno oviro, tudi patrulje ni bilo opaziti.
»Le kje so Nemci«?, smo se v grozi spraševali. »Zakaj ne streljajo?« Tega nepojasnjenega vprašanja še do danes nismo razvozlali.
Pomoč onemoglim tovarišicam
Ko smo na južnem koncu vasi Zavrh zadnji iz zaščitnice prečkali cesto, smo ob gazi našli dve tovarišici. Zaradi telesnih naporov in velike živčne napetosti sta bili popolnoma onemogli, klecnile so jima noge. Prijel sem črnolaso partizanko in jo nesel daleč proč, na varnejše mesto, tovariš poleg mene je pomagal drugi. Bila sva tudi sama utrujena, zato ju nisva mogla več nositi. Nekaj časa sva ju vlekla po snegu. Za njuni imeni nisem nikdar izvedel. Vem le, da sva jima s tovarišem rcšila življenji.
Kmalu sta si popolnoma opomogli. V nadaljnjcm pohodu sta lahko hodili sami.
Rešitev iz obroča
Bili so rešeni, izven obroča, vsi živi in zdravi.
Tesnoba je počasi pričela popuščati. Obrazi so postali vedrejši in prikupnejši. Znebili smo se more.
Z novimi močmi smo se umikali na jug proti Blokam. Za hrbtom so še vedno odmevale eksplozije min.
Hitcli smo naprej. Še pred svitom smo prečkali obe cesti. Z zadnjimi*močmi smo dospeli na vrh slabo porasle Pogače. Sredi doline smo zakurili ogenj, okoli njega pa nanosili na debelo smrekovih vej in si tako pripravili ležišča.
Dobrodošlica Travne gore
Le majhen počitek. Zaspati nismo utegnili. Vgnezdili smo se drug poleg drugega in se vsaj za silo pogreli. Med-tem se je vrnila izvidnica s Travne gore z veselo novico, da je vse ozemlje do Ko-čevja čisto.
»Še pred mrakom gremo na Travno goro«, je padlo novo povelje.
Stlačili smo vsak svojo revščino v na-hrbtnike in jo mahnili proti Travni gori. V daljavi so se sem pa tja še vedno oglašali streli z Mokrca.
Smrekovi gozdovi na Travni gori so nas sprejeli zelo svečano. Skorajda dve uri smo hodili po teh čudovitih gozdovih, dokler nas ni vodič pripeljal do skritega bivališča ribniških okoliških akvitivistov.
Ofenziva je tako minila in dobili smo prvi sedež novega okrožja na Travni gori v utesnjenem zavetišču ribniških politič-nih delavcev. Seje sta se udeležila tudi Janez Stanovnik-Tine in Lidija Šentjurc-Joža.
Govoril je tudi Tine. Nikoli ne bom pozabil, kako mi je pred ofenzivo s poli-tičnimi govori na mitingih pomagal po vsem velikolaškem okrožju. Kadar je go-voril Tine, so ljudje ostrmeli. Njegov optimizem je prehjal na mnpžico poslu-šalcev. (Se nadaijuje)
IVAN JEVC-ČUFI