Zbirka STUDIA MYTHOLOGICA SLAVICA – SUPPLEMENTA Supplementum 5 Uredniki zbirke Monika Kropej, Andrej Pleterski, Vlado Nartnik Boris ČOK V SIjU MESEčINE. Ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice Urednik Andrej Pleterski Recenzenta Katja Hrobat Virloget, Monika Kropej Prevod Meta Osredkar Jezikovni pregled Sonja Likar, Rachel Opitz Tehnična ureditev Mateja Belak Likovno-grafična zasnova Milojka Žalik Huzjan Oblikovanje platnic Tamara Korošec Karte Mateja Belak Priprava slikovnega gradiva in računalniški prelom Mateja Belak Izdajatelj Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Založba ZRC Zanju Jana Horvat, Ingrid Slavec Gradišnik, Oto Luthar Glavni urednik založbe Aleš Pogačnik Tisk Littera picta d. o. o., Ljubljana Naklada 700 Izid knjige so podprli Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Javna agencija za knjigo RS, Forum slovanskih kultur Fotografija na ovitku Nataša Čok, Boris Čok CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 39(497.472) 398.3/.4(497.472) ČOK, Boris V siju mesečine : ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice / Boris Čok ; [prevod Meta Osredkar]. - Ljubljana : Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC : Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Založba ZRC, 2012. - (Zbirka Studia mythologica Slavica. Supplementa, ISSN 1581-9744 ; suppl. 5) ISBN 978-961-254-380-8 262791936 © 2012, avtor. Vse pravice pridržane. Noben del te knjige ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepi­san v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snema­njem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). V siju mesečine USTNO IZROČILO LOKVe, PReLOŽ IN BLIŽNJe OKOLICe Boris ČOK LJUBLJANA 2012 VSEbINA Predgovor ...................................................................................................................................... 11 Pripovedovalci ...................................................................................................................................... 16 oBredJA .............................................................................................................................................. 21 Starodavni obred v jami Triglavci ................................................................................................. 21 Sveti ogenj- čok (č`uopa) ............................................................................................................... 25 gluhi du (dol) .................................................................................................................................. 27 Izvir vroček (ur`uće) ...................................................................................................................... 30 Pričevanje o bogu Kresu ................................................................................................................. 38 Spodmol Terglouca (Trhlovca) ...................................................................................................... 40 Črne bukve ....................................................................................................................................... 43 Trebenski kamen ............................................................................................................................. 44 BAJeSLovNA BITJA, vrAŽeverJe IN UroKI .......................................................................... 47 Bitja ........................................................................................................................................................ 47 Tntava, Tentava ................................................................................................................................ 47 vedomec ........................................................................................................................................... 47 Besi .................................................................................................................................................... 47 Mora .................................................................................................................................................. 47 Makurška .......................................................................................................................................... 47 vilež .................................................................................................................................................. 48 Štrige ................................................................................................................................................. 48 Šembilja ............................................................................................................................................ 48 Krvavo stegno .................................................................................................................................. 48 vraževerje .............................................................................................................................................. 49 Pomen sanj ....................................................................................................................................... 49 Napovedi in znamenja .................................................................................................................... 49 Uroki in zaklinjanja ............................................................................................................................. 51 Zelo hudi slabšalni uroki ................................................................................................................ 51 Žaljivke ............................................................................................................................................. 52 odročitve (odvrniti uroke) ............................................................................................................ 52 Šege in verovanja .................................................................................................................................. 53 Staž ali Stažič .................................................................................................................................... 53 Zaščitni predmeti ............................................................................................................................ 54 Zaščita na oblačilih ......................................................................................................................... 55 Ljudska medicina ................................................................................................................................. 59 Napoved dežja ...................................................................................................................................... 59 PrIPovedI “PrI ŠPrgerTU” ........................................................................................................ 61 Pravljice ................................................................................................................................................. 61 Lisica in volk .................................................................................................................................... 61 Bcljeva ohcet .................................................................................................................................... 62 Tri račke ............................................................................................................................................ 63 Železna Babica ................................................................................................................................. 64 Pravljica o jami vilenici ................................................................................................................. 64 Kako je jama vilenica dobila ime .................................................................................................. 67 Pametna deklica .............................................................................................................................. 67 Povedke .................................................................................................................................................. 68 Črnošolc ........................................................................................................................................... 68 Japec “uk”! ........................................................................................................................................ 70 Kača ropotača .................................................................................................................................. 71 Medvedova luknja ........................................................................................................................... 73 Mežnarjeva Jerica ............................................................................................................................ 73 rajcova “štirna” ............................................................................................................................... 75 Jasnovidka Milena ........................................................................................................................... 76 Železna babca .................................................................................................................................. 78 Kje so koze? ...................................................................................................................................... 79 “onegaj, onegaj”! ............................................................................................................................. 80 Kata Kareta ....................................................................................................................................... 81 vrhpoljski godec .............................................................................................................................. 81 Medved in zajec ............................................................................................................................... 83 Tri hude “cuprnije” .......................................................................................................................... 83 Sveti hrast ......................................................................................................................................... 85 “Stu w`c” ........................................................................................................................................... 86 LedINSKA IMeNA ............................................................................................................................ 89 Predgovor .............................................................................................................................................. 89 Seznam lokavskih in preložkih ledinskih imen ................................................................................ 90 *** Mešinov “studenc” ........................................................................................................................ 103 Sokolak ........................................................................................................................................... 103 Lanišče ............................................................................................................................................ 104 Hrib z več imeni ............................................................................................................................ 107 Košuten dol .................................................................................................................................... 111 Hlebec ............................................................................................................................................. 113 Zlodjev skedenj, “gura” in “Štuglje” ........................................................................................... 114 Bušcih grad in rupa ...................................................................................................................... 118 M`rave ............................................................................................................................................ 119 Tabor ............................................................................................................................................... 120 P`šnanje (Pušnjanje) ..................................................................................................................... 121 Merišče (Morišče) ......................................................................................................................... 122 Lokavske stene ............................................................................................................................... 125 PoSeBNoSTI LoKAvŠKo-PreLoŠKegA govorA ............................................................ 131 Slovar lokavsko-preloškega govora ................................................................................................. 132 Sorodstvo ali zarodstvo po starem ................................................................................................... 162 oBrISI MITSKIH LIKov LoKve IN PreLoŽ v KoNTeKSTU SLovANSKe MIToLogIJe (Katja Hrobat Virloget) Staroverska izročila in krajina ..................................................................................................... 165 Predkrščanska božanstva, obredi in simboli. o Triglavu in načelu trojnosti ........................ 165 Pričevanja o Kresu, Svarožiču in dajbogu ................................................................................. 167 Spomin na žensko božanstvo ...................................................................................................... 169 Izročila vaške srenje ...................................................................................................................... 171 outlines of mythic characters in the villages of Lokev and Prelože in the context of Slavic mythology (translation) ............................................................................................................... 173 Literatura / references ....................................................................................................................... 181 Knjigo posvečam svoji prababici Mariji Ban, po domače Friglevi in vsem ostalim pripovedovalcem. Moja prababica Marija Ban, vulgo Frigleva PREDGOVOR Večino pripovedi sem poslušal v zimskem času, ko so bili večeri dolgi in televizijski sprejemniki v vasi redko tehnološko čudo. To so bila petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja. V dolgih zim­skih večerih smo posedali okoli toplega šprgerta (ljud. šporheta, knj. štedilnika na drva) v kuhinji, saj ostali prostori niso bili ogrevani. Včasih je k nam prisedla še kakšna druga sorodnica ali sosedova strina. V času zimskih počitnic je bila poleg mene še moja dve leti mlajša sestrična Radica. Ob pra­sketanju ognja in žvižganju burje so se obujali spomini iz starih časov. Opravljanja je bilo bolj malo, kvečjemu se je govorilo o kmečkem delu in družinskih članih. Potem pa so se spontano prikradle zgodbe iz davnine: “Sé spunéš kâku jé blu anbuöt pö starém!” (Se spomniš, kako je bilo enkrat po sta­rem!) In vse tri moja pranona, nona in njena sestra Marička so v en glas rekle: “Ja, suö` bli tešći cajti, ma jé blu péj lépu!” (Da, so bili težki časi, ampak je bilo pa lepo!”) Če je bilo kaj zelo skrivnostnega, potem so šepetale med seboj, in če sem preveč vlekel na ušesa, so me malce odrinile rekoč: “Tu nej še zâtjebe si premlât!” (To ni še zate, si premlad!) Tudi nono se je včasih vmešal iz kota, ko je pogledal čez rob časopisa in jim zabičal: “Ne guörte téga prét uötroköm!” (Ne govorite tega pred otrokom!) Takrat sem bil še premajhen, da bi razumel, kakšen pomen so imele vse tiste pripovedi, še posebno, ker so si nekatere pomembnejše in skrivnostne zgodbe pripovedovale med seboj bolj potiho, skoraj šepetaje. Tako je bilo pri Liletovih! Mariji Ban, po domače k Friglovim v Prelože. Ogrnila si je topel volnen šal, ki ji je segal čez cel zgornji del telesa in glavo. Meni je pod suknjič potisnila razgrnjen večji list časopisa, da je zadrževal mrzel zrak, in mi ovila okoli vratu šal. Po stari poti je to bilo približno četrt ure hoje. Že med hojo mi je nona pripo­vedovala kakšno pripovedko, še posebno rada o volkovih in medvedih, ki so včasih še živeli in napadali drobnico po Krasu in Brkinih. Seveda so moje oči med pripovedovanjem napeto opazovale skrivnostne sence, ki jih je sij mesečine ustvarjal iz grmovja in posameznih dreves. In gorje, če je kaj zašumelo okoli senc, lasje so se mi od strahu presneto hitro naježili. Kuhinja z zidanim šprgertom je bila pri Friglovih manjša kot pri Liletovih, zato je bilo tu bolj toplo, in prav zaradi tega dobrega počutja so bili tudi pogo­vori bolj prijetni in sproščeni. Prababica je po navadi sedela na leseni kišti (zaboju) za drva. Toliko težje je bilo slovo ob poznih urah, ko so bile misli prepredene s številnimi zgodbami. Friglevi: druga z leve moja prababica Marija Ban, prva z leve Pranona pri grabljenju sena v Kotličih s sinom Jožetom njena hči Antonija, por. Škabar, tretja z leve vnukinja Marica, in snaho Marijo Sila, po domače Škrbcevo, ter njunima por. Bernetič, s pravnukinjo Nevo in hčerko Jožeta Bana, ki je hčerkama Doro in Marico. Manjka njun sin Edvard, ki je po četrti vnuk, na koncu je njegova mati Marička, hči Marije Ban. naključju odigral pomembno vlogo pri zapisovanju izročila. Klečita z leve vnukinji Marija Škabar (hči Antonije Škabar) in Dora Ban Zelo čudno mi je bilo, ko sem šel spat z nono Olgo in ni bilo treba čebljati večerne molitve. Tudi drugače med njimi ni bilo pretiranega govora o krščanstvu in molitvah, pa tudi nas otroke niso posebno obremenjevali s tem. Doma sta bili obe oguljeni sveti pismi stare in nove zaveze, ki pa sem ju razumel kot pravljice. Čeprav mi je nona prebrala kakšno zgodbo, mi je bilo vse skupaj tuje, še posebno imena oseb, navad, oblačil in krajev. Že same podobe v knjigi so delovale groteskno. Ljudje v puščavi, oblečeni v tunike kot ženska krila. Že kot otrok tega nisem sprejemal kot nekaj našega, izvirnega, ampak vsiljenega. Kaj imamo mi skupnega z njimi? Egipt, Sinaj in Palestina, pa še Arabci in Židje so mi delovali tuje in vse se mi je zdelo zelo daleč tam preko Sredozemlja. Imela je tudi ri­sanko “Quo vadis, domine?”, ki je prikazovala trpljenje kristjanov za časa Nerona. Ko sem se zgražal ob krutih prizorih iz koloseja, pa je moj nono hitro ukrepal rekoč: “Ku suö pršli uöni nâ pövršje, suö ratâli) glih taći!” (Ko so prišli oni na površje, so postali ravno taki!) Medtem pa pri noni Mariji Mevlja v Bazovici nismo zaspali brez večernega očenaša. Njena je bila tudi želja, da sprejmem sveto birmo, čeprav mi že takrat to ni preveč dišalo, ker naj bi me birmal pri sv. Justu v Trstu italijanski škof. Vendar sem jo imel izredno rad in izpolnil sem ji željo s pogojem, da me ne bo več silila k maši. IKljub temu me je za uspešno končano osemletko leta 1966 presenetila z darilom knjigo, ki jo še sedaj hranim kot svetinjo. To je bila leta 1961 tiskana Finžgarjeva “Pod svobodnim soncem”. Včasih smo šli na obisk tudi k nonini sestri Antoniji Škabar, T`uoni Škabarjevi, kot so ji rekli, ki je živela nedaleč proč v Lokvi. Prišla je tudi njuna sestra Marička. Mnogokrat so prav uživale ob pogledu na nas vnuke, ko so nam pripovedovale svoje štorije (zgodbe) in dopolnjevale ena drugo. Poslušali smo jih z odprtimi usti, tako da se nam je včasih ob spozabljenju z ustnic pocedila slina. Škoda, da takrat nisem imel možnosti posneti tudi, na kakšen način so govorile pripovedovalke. Ko je šlo za smešne, grozne ali žalostne trenutke, so to izražale s posebnimi poudarki v govoru, hkrati z mimiko obraza, kretnjami rok in celo telesa. Tak način pripovedovanja je bil neke vrste kmečko gledališče, ki je never­jetno deloval na mlajše poslušalce. Jaz sem bil zagotovo eden izmed najbolj zvestih in čuječih. Prav ta izredno izpopolnjena tehnika načina pripovedovanja se je ohranjala iz roda v rod. Vse pripovedovalke niso imele tega dara, pa tudi razlikovale so se že po barvi glasu. Moja prababica je imela izredno mehak glas, zato so bile njene pripovedi zelo čustvene, in prav zaradi tega se je nisem naveličal poslušati. Bile so tudi druge ženice pripovedovalke, med njimi je ena imela še posebno vreščeč glas, in če je bila pripoved še tako zanimiva (smešna ali žalostna), je pri njej vse izpadlo zelo zoprno. Pa sem si vseeno zapisal ali zapomnil, kar je povedala, in nato to povedal moji noni ali njeni sestri Toni. Oni dve sta to znali tako neverjetno doživeto povedati, da je zgodba dobila tisto pravo patino, in ju je bilo veselje poslušati. Prav ta “gledališki” način pripovedovanja je deloval na nas tako močno, da smo v temi, ko smo se vračali domov, videli in slišali vsa tista bitja in figure, ki so bili omenjeni v zgodbah. Že premik sence s krošnje drevesa ali šum vetra v suhem listju, škripanje vej in živalski glasovi so nam vzbujali tak strah, da smo prišli domov naježenih las. Dandanes je v modernih filmskih predstavah ogromno trikov v najsodob­nejši računalniški tehniki, da s tem pritegnejo množice mladih in odraslih na ogled. Pri teh nasičenih filmih se zgodbe čez čas zabrišejo, celo izginejo iz spomina. Mi smo imeli naše bižnone (prababice), bižnonote (pradede), none, nonote, strice, strine, ujne, ujce, botre in botrice, ki so naredili s svojim pre­prostim, a učinkovitim načinom pripovedovanja tak vtis, da ga nikoli ne bom pozabil. Samo če zaprem oči in pomislim nanje, se mi še vedno tako živo prikažejo v spominu, da se nehote vrnem v tisti čas. In tako pripovedi oživijo in bodo še živele, po njihovi zaslugi, a žal le v pisni besedi. V tem obdobju se je začel učiti mizarstva v Lokvi prababičin vnuk Edvard. Ker je delal cele dne­ve, je prihajal na kosilo k Liletovim, kamor mu ga je prinesla v cekarju njegova nona (moja prababica) Marija. Bila je še čvrsta in gibčna, čeprav je nosila že nekaj več kot osem križev na plečih, kot se tudi reče osmim desetletjem. Ob tisti uri sem bil ravno prost paše, in medtem ko je Edvard jedel, sem jo moledoval, naj mi kaj pove. Nasmehnila se je in rekla: “Ma saj sem ti že toliko in vsega povedala!” Jaz pa: “Biža, daj povej še enkrat, da ne bom pozabil!” Z odraščanjem sem si poskušal zapomniti čim več tega ustnega izročila. Prav čas odraščanja pa je hitro mineval in leta 1966 sem moral iz osnovno­šolskih klopi presedlati v srednješolske. Med poletnimi počitnicami sem na paši in zvečer pred spa­njem prebral okrog petdeset knjig, večinoma z zgodovinsko tematiko. Nekatera zgodovinska dejstva so odločilno vplivala na moje prepričanje, še posebno kar se tiče rimskokatoliške cerkve in drugih političnih ideologij. Knjižničarka v Sežani Albina Goranc ni verjela, da tako hitro berem knjige in je vprašala mojega očeta, ali jih res. Oče ji je zatrdil, da je to res, da jih čitam celo z baterijo pod odejo, kar je verjetno botrovalo temu, kar je sledilo. Kot večina najstnikov sem takrat sanjaril, da bi postal pilot. Toda soočiti sem se moral s krutim odkritjem vojaških medicinskih specialistov – dioptrijo. To dejstvo mi je razblinilo sanje in ostalo je le večno hrepenenje in želja po letenju. Tolažbo sem našel v izdelovanju letalskih maket vojaških letal, kar nostalgično počnem še danes. Tudi moja nadarjenost za risanje, ki sem jo želel izpopolniti na umetniški srednji šoli, ni obveljala. Hočeš nočeš je obveljalo očetovo prepričanje, da je gimnazija najboljše izhodišče za nadaljnji študij. Povsod so bili sprejemni izpiti iz matematike, slovenščine in tujega jezika. Poizkusil sem na postojnski gimnaziji, pa ni šlo. Naslednji poizkus je bila gimnazija v Ajdovščini, kjer sem se prebil in septembra odšel od doma v dijaški dom, če se je lahko tistemu, kar me je tam čakalo, sploh tako reklo. To je bila stara razmajana stavba tik ob reki Hubelj, s straniščem na drugem koncu dvorišča. V spodnjem delu sta bili kuhinja z jedilnico in učilnica, kjer smo se poskušali učiti in pisati naloge gimnazijci in ekono­misti. V zgornjem nadstropju so bile dve veliki spalnici, ena za fante in druga za dekleta, ter soba za vzgojitelja. Dotrajanost opreme in stavbe, skupaj s pohodi miši in podgan, bi bila še znosna, če se ne bi Hubelj spomnil ob obilnem deževju poplavljati naše učilnice in nam namočiti našega umskega truda in lenobe, ki se je odražal v knjigah in zvezkih. In potem je bila tu še tista prava vipavska burja, ki se je včasih tako razdivjala, da smo se morali krepko držati za razpete verige ob pločnikih, da nas ni odneslo. Gimnazijske stavbe pa so bile pravo nasprotje. Sodobno urejene za tisti čas, z lepimi svetlimi učilnicami in kabineti. Kljub temu prijetnemu nasprotju se nam je novim prišlekom ob povratku iz gimnazijskih klopi v dom močno zajedalo v dušo domotožje. Še posebno tistim, ki smo prišli iz kmečkega okolja na vasi. Ni bilo več maminega in noninega crtanja (cartanja, razvajanja) z dobrotami iz kmečke kuhinje, ni dišalo po sveže pečenemu kruhu iz krušne peči, po senu in detelji, po kravjem gnoju. In še marsikaj smo pogrešali od doma, zato pa je bilo tu na pretek zatohlega smradu po vlagi in stari opremi. Kljub temu smo pridno vztrajali pri učenju in redno obiskovali pouk. Prav gladko pa tudi ni šlo vse. Nekateri predmeti so mi delali preglavice, še posebno matematika in kemija. Ob polletju je bilo v mojem spričevalu še vse pozitivno, nekateri družboslovni predmeti so celo blesteli v ocenah, na koncu šolskega leta pa se ni izšlo. Pridelal sem popravni izpit iz matematike, na katerem sem z vsemi aksiomi in premicami gladko pogrnil. Začeti sem moral vse znova. Tudi nove sošolce sem dobil, profesorji pa so ostali isti. S podlago iz prejšnjega šolskega leta sem se tokrat pri ocenah dobro držal. Že na samem začetku smo pri pouku slovenskega jezika imeli za šolsko nalogo spis “Zapuščina naših prednikov”. Na misel mi je prišlo, da bi v nalogi opisal dogodek iz pripovedi moje none in pranone. Profesorico Pavlo Šmid je spis navdušil in skoraj prosila me je, naj si take in drugačne pripovedi za­pišem in jih zbiram, da se ne bi pozabile. Tisto zimo sem mrzlično hitel zapisovati v poseben zvezek vse, kar sem slišal do takrat. Nekatere pripovedi sem slišal na paši, ko sem imel za sosedo na pašniku kakšno starejšo pastirico. S seboj sem imel majhno beležko in skoraj do konca obrabljen tintni svinčnik, ki ga je uporabljal moj oče v službi na železnici. Ker je bil zaradi obrabe prekratek, ga ni mogel več držati med prsti, meni pa je v žepu prišel še kako prav. Nekatere zgodbe, ki vsaj takrat niso bile namenjene vsakim ušesom, sem hotel ponovno slišati, zato sem šel do starejših ženic, ki so bile pripravljene povedati jih. Katero od njih sem ustavil kar na cesti in vprašal: “Strina, ali poznate kakšno posebno zgodbo iz starih časov?” Seveda je vsaka povedala isto zgodbo nekoliko drugače, tako da sem samo dodajal še vse tisto, česar prej nisem slišal. Bajke in pripovedke so pripovedovale zelo sproščeno, ko pa so pripovedovale o “stari veri” in obredih, pa jih je večina rekla: “Glej, da se ne boš delal norca, ker to so resne stvari in ti ne bom povedala več nič o tem!” Kmalu so spoznale, da te pripovedi jemljem zelo resno, ko pa sem jim še obljubil, da bom večino zapisanega obdržal zase in da mi je moja bižnona (prababica) že nekaj zaupala, so postale bolj sproščene. Omemba moje prababice in njenih pripovedi je bila nekakšen ključ pri ostalih ženicah, ki je odpiral vrata novih zgodb ali dopolnjeval že slišane. Zanimivo pri vsem tem je to, da so mi te zgodbe pripovedovale večinoma starejše vaščanke po rodu iz Prelož. Lokavske ženice so o tem vedele bolj malo. To me je presenečalo, vendar mi je kmalu postalo jasno, zakaj tako, čeprav so Prelože dober lučaj od Lokve. Preložci so za Lokavce veljali za nekakšne odpadnike, ker naj bi se po ustnem izročilu neki sta­rešina iz rodu Mljačev s svojo srenjo preselil (preložil) iz Lokve po nekem roparskem napadu na vas. To naj bi se zgodilo v 14. stoletju, kar je težko verjetno, prej obratno. Prav zaradi tega so Preložci marsikaj od takrat znali zadržati zase in imeli celo svoje narečje. Po ustnem izročilu naj bi tam, kjer so se naselili, že obstajala manjša naselbina Mirišče nekdanjih staroselcev iz razdejanega Velikega Gradišča. Mogoče je tudi, da so od nekaj še živečih staroselcev prevzeli nekatere staroverske obrede. Dobil sem tudi namig (rodoslovec Robert Fonda), da so bili Bani in Mljači kot poznejši prišleki po veroizpovedi pravoslavci. Najbrž so tudi oni prinesli s seboj poleg pravoslavja nekaj tradicij stare vere. Obdobje zapisovanja ustnega izročila je bilo ugodno tudi zaradi komunizma, če lahko tako re­čem, ki je cerkvi pristrigel peruti, in to so spoznale tudi stare ženice, ki so se tako otresle predhodnega strahu pred preganjanjem, zasramovanjem in zasmehovanjem. K temu je prispeval še takratni župnik Alojz Pavlič, ki je pri verskih obredih kot pravi Bizeljčan po rodu rad srknil kozarec vina več, kot ga je prenesel. Večkrat so ga morali zbuditi, ko je pred farovžem okajen spal na cizi z vpreženo kobilico, ko se je vrnil iz sosednjih vasi, kjer je imel kakšen obred. Imel je tudi psa nemškega ovčarja, z zanimivim imenom Perun, ki je bil tako zdresiran, da je šel s cekarjem in spiskom v trgovino po nakup. Kar pa je ljudi najbolj presenetilo, je bilo izobešanje več metrov dolge rdeče zastave z zvonika za 1. maj. Včasih ga ni bilo na spregled tudi po cel teden. Nihče ni vedel, kje je, šele po dolgem času smo izvedeli, ko je bil pri moji noni pri Liletovih na kosilu in je povedal, da hodi na seje v skupščino SFRJ v Beograd kot poslanec predstavnik RKC. Sam je trdil, da je v daljnem sorodstvu s predsednikom J. B. Titom. Tudi pri verouku je imel zanimive razlage iz zgodovine s prikazovanjem diapozitivov, kar je bilo nekaj posebnega za tisti čas. Diapozitive z motivi iz Svetega pisma je prikazoval tudi med mašami, kar je tradicionalne vernike precej motilo, tako da je bila cerkev slabo obiskovana. Bil je posebnež, zato je bil včasih pri vaščanih deležen posmeha, drugače pa je bil do nas otrok velik dobrotnik. Seveda je ugled cerkve pri starih ženi­cah zelo upadel, kar sem takrat s pridom izkoristil ob sproščenih pripovedih. To se je nadaljevalo, ko je dotedanjega župnika zamenjal zelo mlad lepotec, ki se je po vasi podil z motorjem, kar je bilo za stare, konzervativne klerikalke nekaj nezaslišanega in vredno zgražanja. Za mladino pa je bil pravi idol, ker ga je včasih med mašo spremljal ansambel, ki je sicer imel v glasbenem programu samo nabožne pesmi. V tistem času sem vestno zapisoval v svoj zvezek čim več, kar mi je uspelo še izvedeti. Svetovne vo­jaško-politične krize so takrat sprožile val demonstracij za mir še posebno v ZDA, kar je odsevalo tudi v glasbi tistega obdobja, ki je počasi, a vztrajno prihajala tudi do naših ušes. Tudi mene je prevzela in navdušila. Pri nas smo ob tej glasbi nenasilno demonstrirali proti partijskim privilegijem in karierizmu ideološko spornih oseb ter prepevali “Računajte na nas!”, vse do odhoda na služenje vojaškega roka leta 1972. Tam so me prvič povabili, da vstopim v KPJ, pa sem se izgovoril, da nisem dovolj zrel in izkušen. Knjige so pustile svoj pečat in me osamosvojile, glavo sem imel zase, ne za druge, in to velja še danes. Po vrnitvi iz JLA sem se zaposlil kot poslovodja, se kmalu zatem poročil in s starši začel graditi novo hišo, v katero smo se preselili leta 1979, ko se mi je rodila hčerka Daša. V tistem času sem bolj malo zapisoval in na žalost je takrat preminulo kar nekaj mojih najstarejših zvestih pripovedovalk. Zgodilo se je še nekaj hujšega. Pri selitvi iz stare hiše v novo se je izgubil zvezek. Po srečnem naključju sem ga našel leta 2000 v starem zaboju za drva, ki sem ga hotel obnoviti. Ko sem odprl pokrov zaboja, sem začuden zagledal cel kup zvezkov in knjig iz mojih in bratovih šolskih obdobij, ki sta jih na hitro zložila moja mama in oče. Začel sem brskati po vsebini zaboja in ga zagledal, vendar sta vlaga in čas naredila svoje. Zapisi s tintnim svinčnikom so se razpackali in še strani so bile zlepljene. Morda je prav usoda tako hotela vplivati na obljubo, da teh zapisov ne bom objavil pred smrtjo negovalcev izročil. Prišel sem do spoznanja, da so, čeprav pokristjanjeni, globoko v sebi čuvali starodavna izročila rodne vere svojih prednikov in jih zaupali samo tistim, za katere so vedeli, da se iz tega ne bodo norčevali. Z nakupom računalnika sem pričel občasno prepisovati stare zapiske in si priklicati v spomin, kar je bilo skoraj nečitljivo. Prav med tem časom sem se po štiridesetih letih ponovno srečal s starim prijateljem iz gimnazijskih dni Jadranom Sterletom, režiserjem in scenaristom, ko je preko Ljube Sušanj z radia Koper, s katero sem že poprej imel intervju, iskal nekoga, ki bi mu pomagal z nasveti iz pastirske dediščine pri snemanju dokumentarca za RTV Slovenija. Ob najinih večkratnih sreča­njih in pogovorih sem mu omenil, da imam poleg pastirske dediščine tudi veliko gradiva iz ustnega izročila Lokve in Prelož. Ko sem mu povedal in potem še v pisni obliki poslal nekaj pripovedi, je presenečeno vzkliknil: “To je to!” Kmalu zatem sta bila posneta dva igrano dokumentarna filma s staroversko tematiko. To sta bila “Osvatina –poganski ogenj” leta 2009 in “Sveta voda Vročka” leta 2011, v katerih smo kot amaterski igralci nastopili tudi nekateri iz rodu starovercev, kar smo si šteli še posebej v čast. Po premieri prvega filma sem spoznal dr. Andreja Pleterskega z Inštituta za arheolo­gijo ZRC SAZU, ki je s pomočjo mojega prijatelja dr. geologije Ladislava Placerja (po rodu iz Lokve) objavil pripoved o obredu rodnosti v spodmolu Triglavca pri Divači v ugledni reviji Studia mytholo­gica Slavica. Članek je bil objavljen tudi v reviji Kras. Po ogledu še drugega filma me je dr. Pleterski prepričal, da mi bo pomagal pri izdaji knjige, in me prosil, da pripravim zapise in fotografije. To sem tudi storil. Prav v času urejanja zapisov me je poklicala vnukinja moje prababice in očetova sestrična Dora Kermolj in mi povedala, da je bila prababica domača zdravilka, ki je uporabljala naravna zelišča in pri tem izgovarjala priprošnje za ozdravitev, ki jih domači niso razumeli. Ta dar naj bi podedovala od svojih Mrtnjačevih prednic. Prav tako je njej in ostalim vnukom vedno obljubljala, da jim mora pred smrtjo povedati nekaj pomembnega. Pa jim ni bilo usojeno, da bi to dočakali. Izbrala je namreč mene. Verjetno so tudi druge none naših dveh vasi imele kaj povedati svojim potomcem, pa tega, kdo ve zakaj, niso storile. Ko danes mlajše generacije povprašam, ali vedo kaj o izročilu svojih prednikov, mi pravijo, da to prvič slišijo, in se čudijo, hkrati pa mi dajo vedeti, da jih zgodbe, ki so jih pripove­dovale takrat, niso zanimale, temveč le dolgočasile, ker so jih prevečkrat ponavljale. Po skoraj tisoč tristo letih zatiranja, poniževanja in posmehovanja s strani rimskokatoliške cer­kve in njenih privržencev je prišel čas, da kot potomec prikritih negovalcev in zbiralec izročila rodne Friglova domačija v Preložah. Prvo okno z leve je kuhinjsko, kjer je bil štedilnik, ob katerem sem slišal večino pripovedi. “Nona” Rozinca pri svojem šprgertu vere ter ostalih pripovedi na vse zapiske gledam z veliko mero spoštovanja ter jih lahko brez sramu in strahu objavim, ne samo za domačine, ampak tudi za širšo javnost. Besede poganstvo namenoma nisem uporabil, ker je žaljivka in zmerljivka, česar si naši predniki za vse, kar so pretrpeli pri pokri­stjanjevanju, zagotovo ne zaslužijo. Knjigi sem dal naslov “V siju mesečine”, ker sva šla z nono na pot zvečer v Prelože, podobno kot so hodili staroverci skrivaj na razne obrede. Zapisano izročilo namenjam svojima otrokoma Daši in Niku, posinovljencu Timu ter prihodnjim, novim rodovom. PRIPOVEDOVALCI V mojih mladostnih letih sem imel to srečo, da sem imel čudovite pripovedovalke različnih zgodb, pripovedi, bajk in ustnega izročila. To so bile moja pranona (prababica) Marija Cerkvenik, por. Ban, po domače Friglova iz Prelož, njena hči in moja nona (babica ) Olga Ban, por. Čok, po domače Liletova, nonina sestra Marija Ban, po domače Friglova, vse po očetovi strani, pa Jožefa Mljač, po do­mače Bcljeva, por. Mljač, po domače Pepka Gabrijelova, Jožefa Mljač, po domače Pepa Žvnkova, Albina Mljač, po domače Britčeva, Frančiška Mljač, po domače Vrharjeva, por. Mevlja, po domače Francka Mevlova, Marija Mljač, po domače Brusova, por. Gregorčič, po domače Flekova, in Hana Mljač, po do­mače Bržanova, vse iz Prelož, mamina prateta Marija Mevlja, por. Fonda, po domače Pečarjeva, Ivanka Šušmelj, por. Stopar, po domače Hana Pintarjeva, Roza Ban poročena Maver, po domače Hlapčeva, Milena Umek, po domače Grčeva, por. Stopar, po domače Milka Zajceva, vse iz Lokve, in še nekatere naključne strine in tete, kot smo jim rekli takrat. Moški so bili bolj zadržani. Nekaj bolj “resnih” zgodb sem zvedel od mojega nonota (starega očeta) Jožeta Čoka, po domače Liletovega, mojega očeta Jožeta, Ivana Svetine, po domače Mihatovega, Ignaca Sile, po domače Žuštovega, Ivana Moderca, po domače Jegričevega, sosedovega strica Andreja, po domače Mevlovega, in še nekaterih drugih. Potem ko so se politične napetosti na naši zahodni meji po letu 1954 umirile, smo z Videmskim sporazumom dobili prepustnice. Odprle so nam prehod meje in omogočile ponovne stike z našimi dragimi sorodniki, ki so ostali na drugi strani krivične meje. Tako sem vsak petek popoldne čakal v Lokvi pred gostilno Muha na lepo vzdrževan star Mercedesov avtobus “z nosom”, ki me je od­peljal v mojo rodno vas Bazovico k noni Mariji ter tetama Mariji in Dori. Ostal sem lahko tri dni po štirikrat na mesec, takšen je bil takrat pravilnik o prehodu meje s prepustnico. Seveda sem to izkoriščal že prej s kolesom, vendar sem v zimskem času uporabljal avtobus. Kako nepopisno lepo je bilo v lepi in veliki hiši mojega prezgodaj preminulega nonota Jožeta Mevlje. Tam sta bila tudi moža obeh tet, Svetko, ki je postal mesar, in Franco, ki je pustil službo karabinjerja in se poročil s teto Doro. Spominjam se, kako je nona jokala od sramote, ko naj bi se njena hčerka poročila z Italijanom. Pa se je kmalu izkazalo, da brez potrebe, dobili smo medse čudovitega človeka, ki nas Slovence izredno spoštuje in ceni. Tej, v začetku skrivni zvezi je največ botrovala Svetkova sestra Marija Čufar, ki je Francotu prala in likala srajce, pri tem pa ji je pomagala moja teta Dora. Čeprav izredno zaved­na Slovenka je videla v Francotu skromnega in poštenega fanta. K teti Mariji Čufar, ki pravzaprav ni bila moja prava teta, sem rad zahajal tudi jaz, še bolj pa me je vleklo zaradi njene matere Rozine, ki sem ji rekel kar nona Rozinca. Ta je bila kljub visoki starosti še vedno tako živahna, bistre pameti, navihana in zgovorna, da sem zaradi posedanja ob njenem toplem šprgertu povzročal kar nekaj ljubosumja pri moji pravi noni. Včasih sta se mi pridružili sestrični Silvana in Milena, tako da je bilo vzdušje pri poslušanju zgodb še bolj prijetno. Zgodb, ki mi jih je povedala, bi bilo za debelo knjigo, vendar si jih takrat še nisem zapisoval. Nekatere, ki so me najbolj prevzele, pa sem si le zapomnil. Gabrijelova zakonca Jožefa Mljač, po domače Bcljeva (1906–2005) iz Prelož, in njen mož Jože Mljač, po domače Gabrijelov (1902–1935), nista imela sreče v svojem kratkem zakonskem življenju. Kmalu po rojstvu sina Ivana in hčerke Stane je Pepki, kot so ji pravili domačini, umrl mož. Ostala ja sama z majhnima otrokoma v najhujših časih italijanskega fašizma in vojne. S pomočjo dobrih sosedov in garaškim delom ji je uspelo obdržati skromno domačijo in preživeti oba otroka. Nešteto korakov s karjolo na puzo (dvokolnico), ki jih je naredila v Trst in domov, ko je vozila mleko drugih kmetov in nekaj svojih bornih pridelkov, jo je samo utrdilo v njenem težkem, vendar dolgem življe­nju. Še pri devetdesetih letih je še vedno radoživo pripovedovala zgodbe iz preteklosti in potožila se je samo, ko je ljubko rekla: “Veš, Boris, vse se dobro spominjam za nazaj, tudi sto let, ma kaj je bilo včeraj, pa si ne zapomnim, kaj ni to čudno!” Tej ženici, pravi kraški grči, ki je potrpežljivo in z ljube­znijo opravljala težka kmečka dela skoraj do konca svojega življenja, namenjam v znak hvaležnosti to kratko predstavitev. Brez njenih pripovedi bi bili moji zapisi veliko bolj siromašni. Ivana Šušmelj, poročena Stopar (1904–1987), po domače Hana Pintarjeva, je bila po rodu Danijelova. Kar nekaj let mi je delala družbo, ko sva pasla krave vsak na svojem partu (pašniku) na Hribu. Bila je izjemno duhovita pripovedovalka in skoraj vedno dobre volje, čeprav je imela izredno težko življenje. Stoparjev rod izvira z Dolenjske iz okolice Novega mesta. Po poklicu so bili pintarji (sodarji) in so hodili s trebuhom za kruhom iskat delo. Naselili so se v naši vasi v začetku 19. stoletja in nadaljevali svojo obrt izdelovanja škafov in wrn (večji škaf ). Iz rodu Danijelovih je bila tudi dekla, ki je stregla župniku Josipu Jurici in je bila umorjena skupaj z njim 14. novembra 1667, ker je verjetno prepoznala storilce. Lokavski očaki leta 1981. Članek novinarja Jožeta Žnidaršiča v Primorskih novicah, 18. decembra 1981. Vir: Tončka Vojska Miha Gregorčič, po domače Mehlinov, je bil velik šaljivec in je znal povedati kakšno mastno. Ivan Magajna ali Nini od Milje je bil vaški godec in veseljak na vaških veselicah in ohcetih. Ivan Umek, po domače Nane Grčev, je bil legenda tudi v očeh mladostnikov. Izredno preudaren in načitan je še pri devetdesetih skupaj z mladinci iz Lokve pomagal udarniško pri kopanju jarka za izgradnjo vodovoda za obe naši vasi. Franc Stopar ali Frane Petkov po domače je bil simbol trdnega vaškega gospodarja in zelo družabnega vaščana. Vsi so bili zaradi izrednega spomina zelo dobri pripovedovalci starih zgodb. Hana (Joanna) Mljač je bila rojena 28. novembra 1887 v Preložah staršema Ivanu Mljaču (1863–1890), po domače Bržanu, in Jožefi (Pepi), roj. Škibin (1863–1921), po domače Škibinovi iz Prelož. O njej imam zabeleženo le to, da je služila v Trstu. Imela je sestro Marijo, ki je bila poročena v Repentaborju, in po materi polbrata Antona (okoli leta 1930 je emigriral v Argentino) ter polsestro Antonijo (poročeno k Trunfćevim). Očeta vseh štirih otrok sta bila brata Bržanova. Hanin oče je umrl mlad, star 27 let, za jetiko, o smrti njene matere Pepe leta 1921 pa imam zabeleženo opombo, da je “padla na ognjišče”, kar koli bi lahko to že pomenilo. Zadnji Bržan je umrl leta 1937. Kdaj je hiša pogorela, ne vem. Je pa takrat precej hiš pogorelo, bodisi zaradi Italijanov ali pa kar tako, da so ljudje dobili kaj od osigurancije (zavarovanja). Tudi sicer Albina Mljač, po domače Britćeva iz Prelož, julija 1999. Bila je zelo duhovita in radoživa pripovedovalka. Povedala je, da je hotel njen oče njej in bratu ob rojstvu dati ime Zorica in Zorin. Takratni župnik v Lokvi je rekel, da to nista krščanski imeni in jima je določil imeni Albina in Albinus. Izredno dobra pripovedovalca iz Lokve Ivan Svetina (1913– 2010), po domače Mihatov, in Slava Fonda - Vršancova, por. Svetina (1921–2010), po domače Slava Mihatova, fotografirana le nekaj mesecev pred smrtjo Tončka Vojska. Tončka Škabar, poročena Vojska (rojena 1929), mi je še tik pred koncem zapisovanja starih zgodb s svojim izrednim spominom pomagala osvežiti nekatere, ki si jih v mladih letih nisem zapisal in sem jih samo delno ohranil v spominu. Dar pripovedovanja je podedovala po svoji materi Antoniji Ban - Friglevi, poročeni Škabar po domače Tuöni Škâbarjevi, ki je bila sestra moji noni Olgi, ter Marički in Jožetu Ban - Friglevim iz Prelož. je imela Bržanova hiša zanimivo zgodovino. Zgrajena je bila leta 1805/6, v času Francozov, in takrat je menda gostila ne­kega francoskega oficirja, ki je tisti čas živel v vasi. Govorilo se je, da je bila takrat edina visoka hiša v vasi, poleg Muhove v Lokvi. Stara Bržanova hiša je potem postala Martinceva, ker je v njej ostal najstarejši Bržanov sin Martin, staro hišno ime pa se je preneslo na novo hišo. Sledi “čarovništva” so bile v Lokvi žive še v 19. stoletju. Zadnja znana Lokavka, ki sicer ni bila babica, je pa v vasi serijsko opravljala spla­ve in pri tem uporabljala praprot, je bila Jožefa Zatler (1896–1943), po domače Pepa Ukova (vir: Robert Fonda: Lokavsko-preloški rodovniki; http://www.scoop.it/t/slove­nian-genealogy). Pripovedi Zlodjev skedenj, “Gura” in “Štuglje”, ki niso iz lokavsko-preloškega okoliša, mi je leta 1976 povedala Ivana Tavčar, po domače Hana Merčancova. Takrat nisem vedel, da je bila ta prijetna 80-letna ženica nečakinja moje prababice Marije in sestrična moje babice Olge. Verjetno ji je kje prišlo na ušesa, da sprašujem okoli o starih zgodbah, pa se je sama ponudila, da mi je vse to povedala. Ivana Tavčar (1896–1991), po domače Hana Merčancova, roj. Cerkvenik, po domače Mrtnjačeva Izredno spodbudo, pomoč in sodelovanje so prispevali: prof. ddr. Andrej Pleterski, doc. dr. Katja Hrobat, Mateja Belak, režiser Jadran Sterle, dr. geol. Ladislav Placer, rodoslovec Robert Fonda, radijska voditeljica Ljuba Sušanj, fotografinja Jožica Zafred, jamar Emil Kariž, geografinja Rosana Cerkvenik, inž. stroj. geomant Jože Munih, univ. dipl. inž. kraj. arh. Bojana Čibej, Tatjana Križmančič – noše na Krasu, Janko Samsa – vozovi na Slovenskem, Robert Prunk – GPS točke, dialektologa dr. Jožica Škofic in dr. Peter Weiss ter moja žena Nataša Čok – fotografije in potrpljenje, za kar se jim vsem še posebno zahvaljujem. Zbiralec: Boris Čok OBREDJA STARODAVNI OBRED V JAMI TRIGLAVCI Uvod To zgodbo mi je povedala moja prababica Marija Ban, po domače Frigleva, po ustnem izročilu svoje babice Marjane Mljač (1823–1896) leto pred svojo naravno in spokojno smrtjo. Rojena je bila leta 1877 kot Cerkvenik, po domače Mrtnjačeva iz Prelož pri Lokvi. Umrla je med spanjem leta 1967. Kot gimnazijec sem jo večkrat obiskal, predvsem zaradi njenih pripovedi iz preteklosti. Bila je še zelo bistrega uma in vedno mi je rekla: “To ti povem, ker si naš, zato ker take stvari, ki ti jih bom povedala, niso za vsaka ušesa. Povem ti jih, da boš vedel, kako je bilo nekoč, ko smo verjeli še po starem! Zapiši si, in ko boš nekega dne to prebral svojim otrokom, vedi, da to niso pravljice, ampak stvari, ki smo jih morali skrivati in zatajevati!” Vse zgodbe sem takrat sprejemal z nekakšno nejevero, toda ko sem z leti začel prebirati dela nekaterih slovenskih avtorjev s podobno vsebino, sem bil vedno bolj prepričan, da je moja prababica govorila resnico. Ko sem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obiskal še Preložanko Jožefo Mljač, po domače Žvnkovo, zaradi ledinskih imen, sem jo previdno vprašal o Triglavci. Malo me je nezaupljivo pogledala in v stari prelužčini vprašala: “K`du t`j tu povedou?” (Kdo ti je to povedal?) Odrezavo sem ji rekel: “Moja bižnona Friglevka!” Tedaj se je sprostila in me vprašala, ali sem to povedal še komu. Ko sem ji zatrdil, da sem prababici obljubil, da o tem ne bom govoril, mi je tudi ona zabičala, da to lahko vedo samo tisti, ki jim lahko zaupaš. Zgodba je bila samo v nekaj podrobnostih drugačna od tiste, ki sem jo poznal. Ko sem jo vprašal, kdo jo je povedal njej, je spoštljivo odgovorila: “Moja bižnona, bila je zadnja svetica (svečenica)!” Ali je potem bila tudi prababica Marije Ban Polona Mljač, po domače Mrtnjačeva (1795–1841), svečenica? Zelo verjetno. Po tolikih letih, ko naših prednikov ni več, sem se odločil, da to zgodbo objavim, saj jim ne morem več škodovati. Obred Na jesen, konec meseca septembra, potem ko je bilo požeto še zadnje žito, ajda, so se častilci starega kulta rodnosti skrivaj in potiho dogovorili, da bodo ob prvi polni luni pripravili obred v jami Triglavci. Dan pred tem so skrivaj šli k čudežnemu izviru Uru`će (danes Vroček). Takrat je kristalno čista voda izvirala iz rova pod temno sivo skalo iz fliša. V bližnji okolici so nabrali praprot in jo po­močili v izvirno vodo. Praprot so skrili v vreče in jo odnesli domov. Naslednjo noč so se skrivaj zbrali na hribu Golcu. Štiri najlepša dekleta svetice (svečenice), oblečena v bele lanene obleke, so si zavezale pas, na katerem so imele pripeto praprot (različica: so si zataknile praprot okoli pasu). Praprot naj bi jih varovala pred besi. (V Preložah je še danes ohranjena kletvica, verjetno nekoč urok: “Bes te plentaj!”) Starešina je v malhi iz platna nosil v mošnjičkih tri vrste žita: pšenico, rž in ajdo. Podali so se proti jami Triglavci in v siju mesečine so lahko našli pot. Po hribu so se spustili navzdol do Stopc mimo jame v Stopcah, iz katere so prihajale meglice. Po ozkem kolovozu čez gmajno v Hrastovcah na Greben. Od tod čez Ravni do kamnitega Koblaka še rahlo navzdol po brezpotju k jami Triglavci. Na robu udornice so prižgali baklo in se po nadelani poti napotili navzdol do spodmola. V spodmolu je na dnu podolgovat obredni kamen z manjšo škovnico, v katero kaplja voda s stropa nekdanje jame. Štiri dekleta so se postavile okrog kamna, si odvezale pasove iz praproti in jih položile preko kamna. Starešina, ki je bil neke vrste sveti mož ali božja glava (tako naj bi nastal v vasi priimek Božeglav), je najprej zataknil baklo v izklesano luknjico v kamnu in potem vzel iz malhe zrnje žit ter jih tako, kot so po vrsti dozorela na polju, potresel v škovnico. Dekleta so položile roke na kamen in starešina je spregovoril: “O, Deva dâj dâ duöbru bi rödila, dâ Muöra n˘ič j˘im ne bi slab§a strila!” (O, Deva, daj da dobro bi rodila, da Mora jim ne bi nič slabega storila!) Dekleta so trikrat vzkliknile: “Deva jarovi!” Starešina je z dvignjeno baklo zaokrožil okoli kamna, nakar so dekleta pobrale pasove iz praproti in si jih ponovno pripele. Počasi so se začeli vzpenjati in starešina je na robu doline ugasnil baklo. Tiho so se vračali po isti poti proti svoji vasi. Ob prihodu v zgodnjih jutranjih urah so dekleta tiho klicale do­mače pse, ki so jih poznali, da ne bi lajali. Zaupnim družinam so naslednji dan zvečer nesle praprot, da so jo položili na domače ognjišče. Posvečena praprot je rodbino varovala pred nesrečo: boleznimi, naravnimi ujmami, nezgodami in lakoto. Ko je poteklo nekaj dni in je luna prešla v prvi krajec, se je starešina s sekiro v roki in z malho čez ramo ob belem dnevu napotil k jami Triglavci, kot da gre na gmajno. Previdno, da mu ne bi kdo sledil, se je napotil v spodmol. V škovnici na obrednem kamnu je zagledal zelen šopek. Zrnje v vodi je vzklilo. Previdno ga je pobral in položil v malho ter se odpravil nazaj v vas. Naskrivaj je odšel na njive, ki so bile zorane in posejane od njemu zaupnih kmetov. Kjer je bilo namenjeno za pridelovanje žita za naslednje leto, tam je v grudo zataknil vzklilo zrno in dejal: “Jari žitu, jari! (Rodi žito, rodi)!” Polju pod Preložami se še danes reče Jarovice. Zadnji obred naj bi bil konec tridesetih let 19. stoletja. Tako je rekla Pepa Žvnkova. Ko naj bi se začelo pogozdovanje gmajne, so gozdni čuvaji presenetili starešino v spodmolu in naj bi ga pretepli, vendar so to samo namigovanja. Tudi govorice, da so v Podgovju (pod gaugami, ljud. gavge, knj. vi-slice) obesili staroverce, niso dokazane, bolj verjetno pa hudodelce ali dezerterje iz francoske vojske. Tudi gradnja železniške proge Divača–Pulj, ki se je pričela leta 1873 in končala z otvoritvijo 1876, bi lahko bila vzrok za prekinitev obreda. Kaj se je v resnici zgodilo, mi še do danes ni uspelo izvedeti. V Preložah danes nihče o tem ne ve nič. O izvoru imena Triglavca “Ku suö naši prédn˘ići pršli u tjé kraje jnu uöstali, suö zâčéli uöglédav˘it jnu spöznavât zemlo uökuli suöj§a kraja. Lédiném suö dajâli jména séz nârave ku jé blu kâj, ku j˘ih jé pr˘it駢inlu, kâr suö rabli âlpéj pö drujéh stvâreh. Pr` tâ stari véri suo jémeli böl malu svétišč, zâtu ku suö mölili pö starém nâ skritu u taćeh krajéh, ku jé nârava jéméla suöjo muć. Tu suö bli stüdenci, nâ vršji kšné§a hriba, u spödmuöli, ja­mâh jnu dr§uöt u nâravi. Svjéti muöži, ku suö jém rekli buöžje §lave suö délali mölitve pö starém jnu suö čutli nekâj u nâravi ku druji lédjé nesuö mogli. Jéskali suö taće kraje zá muölét pö starém, ku suö nekâj pömenli dâ j˘ih jé pövjézâlu séz starmi bu§âmi ku suö bli skriti u nâravi. Bliskânje, grmenje, vetér, woda jnu drügu. U naši tâ stari vjeri jé biu tâ višji buh Tri§lou, ku jé jému tri §lave. Z anuö jé ahtou nébu, séz drü§o zemluö jnu séz trećuö pöd zemluö. Zâtu jéma tüdi naša tâ vjéća §uöra tâku j˘imé.” “Ko so naši predniki prišli v te kraje in se naselili, so začeli raziskovati in spoznavati okolico svo­jega kraja. Ledinska imena so dajali predvsem zaradi naravnih zanimivosti, po namenu uporabe ali po kakšnih drugih značilnostih. Pri stari veri so bila svetišča zelo redka, saj so za molitve po starem (obrede) največkrat uporabljali kraje, ki so bili skriti oziroma so imeli neko čudežno moč. To so bili izviri, vrhovi hribov, spodmoli, jame in druge naravne posebnosti. Sveti možje – božjeglave, ki so opravljali stare molitve, so imeli nek čut do narave, ki ga ostali niso zaznavali. Pri večini teh naravnih svetišč so največkrat iskali nekaj, kar jih je pritegnilo, ki (da) bi ta kraj zaradi naravnih čudes povezali s takratnimi bogovi ali božanstvi, ki so predstavljali te naravne pojave. Blisk, grom, veter, vodo in druge. V naši stari veri je bil glavni bog Triglav, ki je imel tri glave. Z eno je pazil na nebo, z drugo na zemljo in s tretjo pod zemljo, zato ima tudi naša najvišja gora tako ime.” Tako je začela pripoved pra­ babica Marija in nadaljevala: “U tismi spöduöli ku suö §a tâ prvi naši lédjé ku suö pršli, najdli méd uöbejmi Radvanji suo tâ stare bu§e vidli u spödmuöli kukâr tri glave, jnu ne tâku kukâr u Tr§louci ku suö nâ vršji spödmuöla tri stene. Tri kamni alpéj tri stene suö bli tri bu§i u anmi bu§i jnu tu jé biu zanjéh Triglou, zâtu suö dali tâku j˘ime. Triglouca uöbejém spodmuölöm.” “V spodmolu, ki so ga prvi prišleki našli nekje na sredini južnega obrobja dveh velikih udornic Gorenjskega Radvanja in Devaškega Radvanja (po starem Radovanov dol), so stare bogove v nasprotju z lokavsko Triglouco, ki ima na vrhu spodmola tri večje skale, videli na stro­pu samega spodmola. To so tri kamnite “glave” (zaobljen ostanek treh nekdanjih kapnikov na stropu ) – trije bugi (bogovi) v enem bugi (bogu), tak je bil Triglav. Zato ime spodmola Triglavca.” “Jnu tri kâmnite glave nutér u wötlini, suö nâspruti dvejém kamnöm , ku suö mölili pö starém jnu delâli pr­pruöšnje zâ jarövöst. Tâ spuödnji kamén j˘ima na vršji majhnuö škuönco, ku vanjuö skuzi kapa strâšnu čista wöda séz čéftata jnu je pöduöbén, no sâj zâstuöpéš, tâm kamör žénjšće rödimuö, jnu tu jé pöménlu naše staru böžanstvu zâ rudnöst – Dewo. Prou glih nâd njuö jé nâ čéftati njején špožu Dewâč. Wöda ku kapa séz Dewača pömeni, dâ sta uöna dva špožéta, ku se skuzi žén˘ista, no témi se jé reklu pö starém, da se jaréjuö.” “Te tri kamnite glave v sami votlini so nasproti dve­ma kamnoma, kjer so molili po starem in delali pripro­šnje za jarovitost (plodnost). Spodnji kamen, ki ima na vrhu manjšo škovnico, v katero neprestano kaplja izredno čista voda s stropa, je podoben, saj veš, tistemu delu tele­sa, kjer ženske rodimo (žensko spolovilo), in predstavlja naše staro božanstvo za rodnost – Devo. Prav nad njo je na čeftatu (stropu) njen ženin Devač. Voda, ki kaplja z Devača, ponazarja, da sta ona dva kot ženin in nevesta, ki se zmeraj ženita, po starem se je reklo, da se jaresta.” Menim, da se lahko prepričamo, da je res tako, na kraju samem! S Triglavco in njeno obredno vsebino bi lahko po­vezali tudi izvor krajevnega imena Divača. Sami krajani in domačini iz okoliških vasi so ime tega kraja v narečju vedno izgovarjali D`vača, kar bi v načinu izgovarjanja sa­moglasnika e lahko bilo tudi Devač ali Devača. Torej kraj, ki je v bližini obeh božanstev. Znano je tudi, da so iz Divače in verjetno tudi iz okoliških vasi nekoč na skrivaj hodile v spodmol Triglavca “zdravit se” ženske in dekleta, ki so imele težave z zanositvijo. Ko je zve­dela duhovščina za ta način zdravljenja, je pri cerkvi sv. Antona Puščavnika v Divači dala postaviti leta 1768 pil (znamenje v obliki stebra) s podobo ustreznega svetnika sv. Frančiška Pavelskega, ki naj bi zdravil jalovost in hkrati odvračal ženske od poganskega obreda. Vhod v spodmol Simbolika, kot jo vidi umetnica Bojana Čibej Ledene sveče med obema obrednima kamnoma. Tam, kjer so sveče večje, so izklesali vdolbinico za zatikanje bakle. Škovnica z vodo Pil svetnika Frančiška Pavelskega pred cerkvijo v Divači Okolica spodmola SVETI OGENJ – ČOK (Č`UOpA) Besedo čok so v naše kraje prinesli Furlani, ki so s Kraševci zelo dobro trgovali in izmenjavali različne dobrine. Še posebno je bil znan sejem v Štivanu pri Devinu, kjer so trgovali in izmenjavali vse, od poljskih pridelkov do brusnih kamnov, lesa, oglja, kamnitih izdelkov, keramike, oblačil pa do štorov, ki so ostali pri poseki hrastovih dreves. Tem štorom so Furlani pravili “zoc” in Kraševci so to besedo prevzeli v svoj besednjak. To ni bila edina beseda, kar precej drugih kot kotla, ćitla (krilo), vantla (brisača) in npr. zelo pogosto uporabljano -bot (-krat) (anbot, dvabota itd. = enkrat, dvakrat). Štori ali čoki so bili zelo cenjeni predvsem zaradi kurjenja na odprtih ognjiščih, saj je to bil posušen izredno trd les, ki je gorel na ognjišču počasi in dlje časa kot polena. Predvsem je bilo teh čokov precej v obdobju, ko so hiše začeli pokrivati s škrlami in so rabili močne grede, ki so lahko nosile veliko težo, za kar je bil najbolj primeren prav hrastov les. “Takrat so rasli hrasti po Krasu tako na gosto, da bi lahko šel po vejah do Devina!” mi je večkrat rekla moja nona Olga. Ker je bil hrast mogočno drevo, je bil čaščen tudi kot neke vrste sveto drevo, še posebno njegove korenine, ki so predstavljale vir moči in življenja. Vir moči in življenja je predstavljalo s svojo toploto tudi sonce, v katerem so videli starega boga Kresa. Če so za svetega J`vana ta staremu bogu Kresu na čast prižigali mogočne grmade, so njegovemu manjšemu sinu, ki je bil mali bogec – božič, v času zime poklonili sveti čok ali č`uopo. Tako so hoteli privabiti njegovega očeta, da bi pregnal zimo. Čeprav je bilo kopanje štorov zelo težko in mučno delo, je pomenilo tudi vir denarja, s katerim so si lahko kopači pri obrtnikih kupili obleko in obutev. Pri kopanju čoka za božič pa so še posebej pazili, katerega bodo izbrali in prihranili za obred. Ni smel biti prevelik in moral je biti ravno prav suh. Potem ko so ga izkopali, po navadi sta to naredila oče in najstarejši sin, so ga pripeljali z volovsko vprego domov na borjač in ga spravili na suho. Poslej se ga ni smel razen očeta in sina nihče več dotikati. Pri tem so pripravili še dve hrastovi glovnji, ki so ju že pred tem odžagali s hrastovih vej. Glovnje so nastale na hrastu zaradi bele omele in so bile še bolj trde kot hrastov čok. Glovnje so imele tudi zaščitni pomen proti urokom in slabim vremenskim vplivom. Proti urokom za zaščito domačije so jih postavljali na zidove borjačev ali okna hlevov, podobno kot danes buče za noč čarovnic, le da so glovnje vzdržale tudi po več let. Proti toči, slani, rastlinskim boleznim in škodljivcem trte pa so jih obešali, da so bingljale z latnikov, ki so bili pritrjeni na kamnite kljuke v visokih zidovih. Samo tako je ta vrsta samorodne trte bekonke, ki je rodila grozdje bekon in guštano (avgustovsko), uspevala v Lokvi in Preložah na nadmorski višini 450–500 m. Visoki zidovi so jo ščitili pred močnimi sunki mrzle bur­je, prav tako latnik iz kolov, ki je bil pritrjen na kamnite kljuke. Pokončni koli so bili zabiti v tla ali pa so bili zakajlani (zagozdeni) v izklesane kvadratne vdolbine na kamnitih kvadratnih kamnih širine in višine pribl. 40 cm, ki so bili oddaljeni dva do tri metre od zida. Prav zaradi takih pogojev je bilo sicer kiselkasto vino izredno pomembno in cenjeno pri domačinih, saj je bilo vino iz Istre na voljo le za denar v vaških gostilnah. Prav s tem domačim vinom so poškropili tudi sveti čok. Žal niti glovnje niso mogle preprečiti napada hude epidemije trtnih uši po prvi svetovni vojni, tako da so le redke trte obstale. Na predvečer božiča, še pred mrakom, sta gospodar (starešina) in njegov sin, če sta bila dovolj močna, odnesla čok na ognjišče ali ga odpeljala na samokolnici. Še pred tem je morala gospodinja z br­šljanom očistiti ves star pepel z ognjišča in ga posuti na vrt. Ko sta postavila čok po dolgem na ognjišče, nikoli počez, ker je to lahko prinašalo nesrečo, sta ga na odžaganem delu podložila z dvema glovnjama, na drugem koncu so ga od tal držale korenine. Tako je bil pod njim prostor za dračje in manjša polena, ki so jih pripravili predvsem iz posušenega sladkega lesa (leske, drena, gloga, črnega trna, mokovca). Tak les ni vseboval strupenih grenčin kot npr. jesen ali gaber, ker je pripadal divjemu sadnemu drevju, zato so ga imenovali sladki les. S takim dračjem je gospodinja spekla v zidani peči tudi svečani sladki kruh ali pinco, v katero je vmesila jabolko in jo posula z nekaj orehovimi jedrci. To vrsto sladice naj bi pekli, preden je v naše kraje prišla potica konec 18. stoletja. Pred prižiganjem čoka se je zbrala okoli ognjišča vsa družina. Pred prvo svetovno vojno ga je ponekod na željo gospodarja blagoslovil in po­škropil tudi župnik. Gospodar je s kresilno gobo svečano prižgal dračje pod čokom takoj po sončnem zahodu. Dračje se je razgorelo in pokalo, pri tem so ženske lahko razbrale, kakšna bo letina. Za pripro­šnje k dobri letini in blagostanju v družini so čok polili z vinom, pomazali z medom in potrosili nanj ščepec soli ali vrgli nekaj orehov v ogenj. Če ogenj z dračja ne bi vžgal čoka in bi ugasnil, bi to pomenilo smrt v družini v naslednjem letu. Da bi se čok vnel in zagorel, so si pomagali z razpihavanjem, tako da so dekleta z brinjevimi vejicami mahala proti njemu. Brinjeve vejice so potem podtaknile v žerjavico, da so zaprasketale in oddale prijeten vonj. Ko je čok začel goreti, je plapolanje ognja ustvarjalo po zi­dovih gibanje senc, ki so predstavljale duše umrlih. Domači so iz njih ugotavljali, kateri od pokojnikov jih je obiskal. Tako so sedeli ob ognjišču in se pomenkovali, možje so zraven pili domače rdeče vino bekon ali guštan in nazdravljali, ženske so tudi zapele in po malem srkale iz moževih čaš. Ponekod so na paličke nabodli repo in jo pekli v žerjavici. Tudi to početje je imelo namen zdravljenja ali očišče­vanja telesa. Pred polnočjo je gospodinja ponudila obredno pogačo in vsak je z roko odlomil košček. Če je bilo v odlomljenem koščku od dekleta ali fanta jabolko, je to pomenilo, da bo v naslednjem letu pri hiši ohcet. Če so ga dobili starejši, so se dražili, da imajo ljubo ali ljubega (ljubico ali ljubimca). Ob polnoči so se odpravili k polnočnici in pri tem je gospodar zadolžil nekoga izven rodu, da je čuval ogenj. Temu čuvaju so pravili lila ali tudi vahtnik. Čok ali č`uopa, kot so mu rekli v Preložah, je moral goreti Glovnja na hrastu Ognjišče v Ljenčkeni hiši v Trebčah Latnik na kljukah Zid s kljukami v Anžlovki vsaj teden dni ali do novega leta. Dlje ko je trajal, boljša se je obetala letina in blagostanje v družini. Pepel, ki je nastal od zgorjenega čoka, je gospodinja potrosila pred prag hleva in na vogale hiše. Ta obred je začel izginjati konec 19. stoletja z opu­ščanjem ognjišč zaradi zidanih štedilnikov. Zadnji sveti ogenj s č`uopo so kurili na ognjišču pred drugo svetovno vojno leta 1938 pri Trunfćevih v Preložah. Ponekod so v spomin na sveti ogenj na božični večer še dali v štedilnik manjšo glovnjo ali vejico brinja. Potem pa se je tudi to opustilo, tako da se je ta lepi običaj ohranil samo še v spominu in ustnem izročilu naj­starejših ljudi. Vse zgoraj navedeno so mi pripovedovale: Marija Ban, po domače Friglova, Albina Mljač, po domače Britćeva, Francka Mljač, po domače Vrharjeva, Hana Mljač, po domače Bržanova, Marija Božeglav, po domače Juretova, Marija Mljač, po domače Brusova, por. Gregorčič, po domače Flekova. V svoji pripovedi mi je vsaka namreč povedala nekoliko drugače oziroma dodala še kaj, česar nisem slišal od drugih. Tako sem sestavil iz vseh njihovih pričevanj ta zapis. Razen Marije Božeglav, po domače Juretove (trta, vino in latnik), so vse ostale iz Prelož povedale bistveno o “starih navadah” in “čaščenju”. Marija Mljač, po domače Brusova GLUHI DOL (DU) Bilo je v času zimskih šolskih počitnic konec februarja leta 1965, ko me je moj nono Jože Liletov povabil na pašnik na Hrib. Vabilo je bilo prav zanimivo, saj je povedal, da gre ruvat poganjke bora, sicer bodo prerasli cel part (pašnik). Rekel je: “Saj si tudi ti že močan, boš še ti kakšnega zril (zruval)!” Med potjo mi je pripovedoval zgodbe iz svoje mladosti, predvsem iz časov pastirovanja. Kako in kje so se zbirali in kaj so počeli na paši. Spotoma mi je poka­zal še igro trigo, vklesano na gladki skali ob kolovozu proti Čistemu kalu. Povedal je, da ne ve, kdo jo je vklesal, da pa so jo v našo vas po vsej verjetnosti prinesli vitezi templarji, ki so tudi zgradili samostan. Prav okoli nekdanjega samostana da jih je še veliko vklesanih v škrlah na zidu okoli cerkve. Na hitro mi je razložil, kako se je trigo igralo, da so jo igrale predvsem pastirice. Potem sva krenila s poti na gmajno in se lotila ruvanja. Pri tem sva se zabavala, saj so se nekateri bori krepko upi­rali, in če ni šlo, je nono preprosto vzel fovč (doma izdelan pipec) in bor odrezal. Pri tem je še krepko zarobantil: “Rad bi vedel, kdo je bil tisti zmotjenec (zmešanec), ki je ukazal saditi bor v naše kraje!” Delo je šlo počasi, kajti mladih bo­rov se je že precej zasadilo. Pri tem je pomagala burja, ki je Triga, vklesana v skalo na Blažčevem hribu. Hrib je ledinsko ime, Blažčevi je družinsko ime, njihov je eden od pašnikov na Hribu. Templarski križ na škrli, ki je bila nekoč na zidu ob samostanu prenašala semena iz storžev celo iz precej oddaljenega bo­rovega gozda nad Veliko steno. Ko sva se malo oddahnila, mi je pokazal starodavni Liletov kamnolom na Hribu pa, še skalo, pod katero je bil od mraza otrpel modras. Seveda ga je brez pomisleka ubil z velikim kamnom! “Da te ne bo pičil, ko boš pasel!” je zadovoljno vzkliknil. Nadaljevala sva z ruvanjem vse do opoldanskega zvonjenja, potem je rekel, da bo treba počasi domov, ker nas bo čakalo kosilo. Ko sva se začela vračati po kolovozu proti vasi, sem ga prosil, naj mi na hitro še kaj pove in pokaže: “No, pa skočiva še do Škrovja, ti bom pokazal Čevitnikovo zavetišče, tam smo se skrili, če nas je zatekla nevihta na paši!” Bilo je blizu poti in navdušen sem hitel z njim čez gmajno. Prispela sva pod Čevitnikovo obzidan skalni previs! “Vidiš, tu je stari Pepi Čevitnik (Jožef Umek, 1863–1931) kopal zemljo za na zavetišče njivo na Kotanji, zraven je pripravljal še kamne za zidavo. Naredil si je to preprosto zavetišče, da se je skril pred dežjem ali da je počival in pojužnal v njem.” “Enkrat, ko sem pasel, je začelo močno deževati, pa sem se zatekel tudi jaz k njemu in takrat mi je povedal zelo zanimivo zgodbo. Rekel je, da je čudna in da ni za pravit vsakemu naprej, da mu jo je povedal, ko je bil še mlad fantič, njegov nono Anton. Tako je bilo! Njegov nono je dobil od cesarskih oblasti zastonj majhen kos gmajne pod skalnim previsom, ki mu pravimo Gluhi du (dol). Bil je začu­den, ko je videl, da je bila že od prej iz kamenja narejena pot, ki ni imela za kaj rabit, ker tam razen skal in jazbine ni bilo nič. Ne za grabit listje, ne za steljo, ne za krave, še manj za drva! Je pa slišal od starih ljudi, da so tisto pot, ki jo varuje kamnit kuščar, nekoč uporabljali, da so hodili molit in prepe­vat po starem pod previs, kjer so bili na kamniti terasi postavljeni pokončno trije kamni. Vsak kamen je bil en star bog. Prav zato, ker se ni nič slišalo in odmevalo izpod previsa, so dali tistemu kraju ime Gluhi dol. Potem, pa že davno nazaj, da so se zbrali eni Guranci (verjetno vaščani iz Britofa), ki niso v to več verjeli, in s pomočjo župnika vse razdrli in kamne prevrnili, staroverci niso smeli več molit, pot pa je ostala in je še zdaj tam!” Odprtih ust in oči sem ga poslušal, potem pa takoj, ko je končal pripovedovati, vzkliknil: “Nono, to mi boš moral pokazat!” Obljubil mi je, da bova šla to pogledat, ko bomo šli razkopavat krtine v ogrado h Kavam (ka­mnolom). Vedel sem, da ne bova šla tja na ogled namensko, da bo moral biti vzrok še kaj drugega, da bova to lahko naredila samo spotoma. Tako je tudi bilo. Čez dva meseca sva šla s kolesom po cesti proti Sežani z železnimi grabljami in pocinkanim k`lanjem (vedrom). Najraje bi se temu opravilu izognil, ker mi je bilo zoprno razkopavati zemljo s krtin in pobirati drobne kamenčke v k`lanje in jih nositi na grubljo (grobljo), vendar me je mikalo spotoma obiskati Gluhi dol. Ko se cesta prevesi Kuščar zelenec Kamniti kuščar stražar navzdol proti Vilenici, sva se ustavila, prislonila kolesi na zid, grablje in vedri pa skrila pod brin. Za kolesi se ni bilo treba bati, da bi ju kdo ukradel, preveč sta bili razpoznavni, za orodje pa je bilo dru­gače. Nono je vseeno malo pogledal naokoli, da ni nikogar, ker bi vsakemu domačinu bilo čudno, kaj tam iščeva, saj tu nismo imeli svojih parcel. “Če kdo pride, bova rekla, da sva šla na potrebo!” mi je zabičal. Najprej mi je pokazal kamnitega kuščarja, ki naj bi varoval prehod, zatem pa sva hitro krenila pod previsom in po nadelani poti pod strmo steno. Pot je lepo zgrajena iz skal različnih velikosti in se stopničasto vije med naravnimi prehodi pod previsom mimo manjše odprtine, ki vodi v jamo. Ponekod so na poti in ob njej vidni zvrnjeni ali nagnjeni podolgovati kamni, ki so najbrž nekoč stali pokonci in tako po vsej verjetnosti označevali pot. Tudi pojav kuščarja kot stražarja je zanimiv, saj je podoben kamniti stražar tudi pri Ruščevi dolinici pri Triglouci (Trhlovci) (glej str. 42). “Tukaj so bili tisti trije kamniti bogci!” je rekel nono in pokazal pod previs, kjer je še vedno ležal en sam podolgovat kamen. Ostalih dveh ni bilo več. Potem je zažvižgal na prste! “Si slišal, nič ni odmevalo! Zdaj veš, zakaj so hodili tisti reveži sem molit po starem,” je rekel malce zagrenjeno. Kot mladoletnik sem čutil, da je to povedal brez prezira in z velikim spoštovanjem do nečesa, česar