Vasilij V. Nikitin 1887—1942
VASILIJ VASILJEVIC NIKITIN
Jože Duhovnik
Dne 8. februarja 1952 je preteklo deset let, odkar je za posle-
dicami kapi umrl profesor Vasilij Vasiljevič Nikitin. Bil je
profesor Rudarskega oddelka Tehniške fakultete, skrbel pa je prav tako
za strokovno vzgojo študentov filozofske fakultete na univerzi v Ljub-
ljani. V težkih dneh njegove smrti nam vojna ni dovolila, da bi se bili
mogli njegovemu spominu primerno oddolžiti. Le kratek članek, ki ga
je napisal njegov učenec Jože Sedlar, je opozoril našo javnost na
veliko izgubo, ki je zadela našo univerzo. Spominu pokojnega profesorja
so posvetili nekaj trenutkov vsi, ki so ga poznali, ter ga dostojno spre-
mili na njegovi zadnji poti. Prav je, da se svojega velikega učitelja
spomnimo sedaj, ko uživamo plodove njegovega neutrudnega dela.
Pokojni Vasilij Vasiljevič Nikitin je bil rojen 18. marca
1867. leta v S. Peterburgu v Rusiji. Po končani maturi na klasični
gimnaziji se je sprva posvetil študiju matematike na matematično-
fizikalni fakulteti s. peterburške univerze. Studija na tej fakulteti ni
končal, temveč je po sedmih semestrih rednega študija prestopil na
Rudarski inštitut (Gornij institut imperatrici Katarini II.) in tam diplo-
miral 1895 ter prejel naslov rudarskega inženirja.
V velikem navdušenju za geološko raziskovanje je še istega leta
postal pomočnik že tedaj slavnega kristalografa Eugrafa S. Fedo-
rova, ki je kot član Geološkega komiteja v S. Peterburgu vodil geo-
loška raziskovanja Bogoslovskega rudarskega okrožja na severnem Uralu.
Kmalu potem je Fedorov zapustil Bogoslovski revir, ker je postal
profesor Agronomskega inštituta v Moskvi. Vendar je vodil ta dela še
nadalje. Nikitin je skupaj s Stratonovičem kartiral celotno
površino in rudarska dela tega rudniškega okrožja do leta 1899.
Vzgoji mladine, glavni nalogi svojega življenja, se je Nikitin
posvetil takoj v prvi službi. Predaval je na nižji rudarski šoli na
Turjinskih rudnikih. Ko je njegov predstojnik Fedorov po smrti
P. V. Evremeva postal pogodbeni profesor kristalografije in petro-
grafie na Rudarskem inštitutu v S. Peterburgu, je predlagal Vasilija
V. Nikitina za asistenta ter mu po izvolitvi takoj zaupal predavanja
5
iz obeh predmetov, kar jasno dokazuje njegovo že tedaj obsežno znanje
in izredno sposobnost v tej panogi znanosti.
Na jesen 1901 je z disertacijo o mineralih Bogoslovskega rudarskega
okrožja dosegel čast magistra, priznali pa so mu to delo tudi kot nalogo
za stopnjo izrednega profesorja. Svet Rudarskega inštituta ga je namreč
takoj po disertaciji izbral za izrednega profesorja kristalografije in
petrografie pri katedri za mineralogijo in petrografijo. S predavanji je
nadaljeval vse do leta 1904, ko je prenehal predavati iz protesta proti
političnemu pritisku ministra Pleve na šole. Šele 1906 se je odzval
povabilu sveta Rudarskega inštituta ter začel zopet predavati. Tega leta
je bil prav tako izbran za dekana ter je to častno službo opravljal vse
do leta 1909.
Leta 1906 je prenehal predavati profesor mineralogije G. G. L e -
bede v. Po Nikitinovem predlogu je prevzel predavanja kristalo-
grafije in petrografie Fedorov, Nikitin sam pa je prevzel pre-
davanja mineralogije. Nadaljnjemu raziskovanju o kristalografiji se
seveda ni mogel odpovedati, prav tako je tudi še nadalje izpopol-
njeval način Fedorova za preiskovanja pod univerzalnim mikro-
skopom, kar predstavlja njegovo življenjsko delo.
Leta 1910 so ga izbrali za rednega profesorja. Leta 1917 je dosegel
izredno čast, da ga je svet Rudarskega inštituta izbral za svojega direk-
torja, vršil pa je to častno službo le do pomladi naslednjega leta. Tej
časti se je odpovedal, ker ni dosegel popolnega razumevanja za svoje
težnje, ter je zato svetu predlagal, naj si izbere drugega direktorja.
Poleg rednega dela, ki ga je opravljal na inštitutu, je sodeloval tudi
pri drugih znanstvenih ustanovah, tako je na primer na povabilo pro-
fesorja Lesgafta, direktorja s. peterburškega biološkega laboratorija,
prevzel predavanja geologije za slušatelje te šole že leta 1902. Pri tej
šoli je sodeloval do leta 1910.
Rešen administrativnega dela se i e v tem večji meri mogel posvetiti
vzgojnemu in znanstvenemu delu, ki ga je nadaljeval z največjo vnemo
do jeseni 1919. Po počitnicah, ki jih je preživel na posestvu svoje žene
Vere Dimitrijevne na Vilenskem v Poljski, se ni mogel vrniti v Lenin-
grad, ker ga je zadržala poljska armada, ki je zasedla Vilensko. Po
umiku poljske armade so ga obtožili sodelovanja s Poljaki in ga zaprli
v koncentracijsko taborišče. Njegovim kolegom na Rudarskem inštitutu
se je kmalu posrečilo osvoboditi prof. Nikitina. Na jesen istega
leta (1921) je postal celo član komiteja Geološko raziskovalne fakultete
Rudarskega inštituta, ki je vodil organizacijo študija.
Po reorganizaciji tega komiteja se je odpovedal svoji službi ter po
posredovanju svojih učencev in poljske delegacije dosegel, da je 1. 1923
dobil potni list za vrnitev na posestvo svoje žene na Poljskem.
Na posestvu v Kuriìowicah se je zaradi pomanjkanja literature mogel
le delno baviti z znanstvenim delom. Leta 1925 se je udeležil znanstvene
ekspedicije profesorjev Krakovske rudarske akademije Bohdanowicza
in Czeczotta v Turčijo. S svojim izredno bogatim praktičnim znanjem,
ki si ga je pridobil pri raziskovanju ruskih rudišč, je bistveno pripo-
mogel k velikemu uspehu te ekspedicije.
6
Kmalu po povratku iz Turčije je prejel povabilo rektorja ljubljanske
univerze prof. Hinterlechnerja, naj pride predavat mineralo-
gijo in petrografijo na Tehniško fakulteto ljubljanske univerze. Povabila
ni takoj sprejel. V dolgem pismu rektorju je prej poizvedoval, kakšni
so delovni pogoji, možnosti znanstvenega naraščaja, ali mu bo poleg
rednega dela ostajalo še časa za znanstveno delo, ali ima inštitut za
tako delo potrebne instrumente. Ko je zvedel, da so vsi pogoji izpol-
njeni, se je odločil, da ponujeno mesto kontraktualnega rednega profe-
sorja sprejme. S to odločitvijo je dobila ljubljanska univerza na Rudar-
skem oddelku izrednega sodelavca svetovnega slovesa, ki ga moremo
s ponosom naštevati med svojimi profesorji.
Ko je prišel na jesen 1925 v Ljubljano, se je takoj lotil slovenščine,
da bi mogel snov predavanj podajati v domačem jeziku; to je v kratkem
tudi dosegel. Poleg obsežnega dela, ki se je po smrti prof. Hinter-
lechnerj a močno povečalo, je še vedno našel časa za znanstveno
delo v vseh panogah znanosti, ki jih je podajal študentom pri preda-
vanjih, prav posebno pa pri izpopolnjevanju metode Fedorova za
preiskovanje mineralov; to je izpopolnjeval prav do 'smrti.
Z znanstvenim delom je pričel zgodaj. Ze leta 1900 je priobčil prvo
samostojno delo, da ne omenjamo del, ki jih je priobčil skupaj s svojim
učiteljem Fedorovom. Določal je dvolomnost pod mikroskopom
Fedorova. Po obsežnih preiskavah v Bogoslovskem rudarskem okrožju
je uspehe teh raziskovanj podal v disertaciji. Podatke rudarsko geo-
loških preiskav Verhisetskega okrožja v srednjem Uralu, ki jih je leta
1907 dokončal, je podal javnosti v Delih Geološkega komiteja.
Obenem je bil rudarsko geološki svetovalec za Nižje tagilske rudnike.
Pozneje je še do leta 1918 geološko preiskal Belokamsko rudišče bakra
na področju glavnega Kavkaškega hrbta ter druga manj važna rudišča,
kot Murzinsko v Moskovskem bazenu Ekaterinburškega (Sverdlovskega)
okrožja v srednjem Uralu, nato vrsto manjših bakrovih rudišč v Minu-
sinskem področju Jenisejske gubernije. Svoje praktično strokovno delo
je nadaljeval do leta 1918, ko se je v glavnem posvetil le teoretičnemu,
znanstvenemu delu.
Večino svojih del po 1907. letu je pokojni Vasilij V. Nikitin
posvetil metodi Fedorova, o kateri je priobčil celo vrsto del do
1929. leta. Najpopolnejše je delo Univerzalnij metod Fedorova, ki
je v treh zvezkih izšlo od 1911. do 1915. leta v Petrogradu. Louis
Duparc in Véra de Dervies sta prva dva zvezka prevedla v
francoščino in tako posredovala to odlično delo svetovni znanosti.
Drugo delo iz te dobe je knjiga Novije diagrami dlja opredeljenja
polevih špatov univerzalnim metodom Fedorova, ki je izšla v
Leningradu 1929 v drugi izdaji v redakciji K. Boldyreva. Podrobne
podatke dodatnega preiskovanja obsega delo, ki ga je priobčil v Mine-
ralogische und petrographische Mitteilungen šele 1933. Končno je podal
zaključno delo o metodi Fedorova v nemščini v založbi Born-
trägerja v Berlinu 1936. -
Od 1923 do 1926 ni bil zaposlen niti na znanstvenih niti vzgojnih
ustanovah, vendar tega presledka v njegovih publikacijah ne moremo
7
zaznati. Ves čas je neumorno porabil za izpopolnjevanje metode Fedo-
rova, o kateri je prav v tej dobi priobčil celo vrsto del. Kakor
hitro se je vživel v nove razmere v Ljubljani, je začel z raziskovanjem
kamenin naše domovine, naših rudišč in jih tako predstavil svetovni
znanosti. Poslednje njegovo delo je zopet posvečeno metodi Fedorova,
določanju kota optičnih osi v preseku glavne dvolomnosti po potem-
nitvah v različnih legah.
Skrb za napredek svojih študentov je najlepše izražena v številnih
skriptih, tako iz kristalografije, mineralogije, nauka o rudiščih in petro-
grafie. Poslednja so postala dostopna javnosti šele po njegovi smrti po
zaslugi prof. dr. L. Marica.
Posebno je užival, če je mogel kogar koli že povesti v carstvo metode
Fedorova; ta je izredno preprosta, a prav zato tudi genialna. Stro-
kovnjaki iz vse Evrope so prihajali k njemu, da bi jo spoznali, najprej
domači, Maric in Barić iz Zagreba. 11 i ć in Gagarin iz Beo-
grada, nato Marcel de Riba iz Španije, Streckeisen in
Reinhard iz Švice, Ulrich iz Češke, P a 1 i u c iz Romunije, da
ne pozabimo njegovih prvih učencev Boldyreva, Gerasimova,
Zavarickega in Padurova, ki so postali svetovno znani znan-
stveniki.
Kljub ogromnemu ustvarjalnemu delu je bil do vseh, ki so prihajali
k njemu, vedno izredno ljubezniv ter je skušal ustreči željam vsakogar,
če mu je to le bilo mogoče. Svojih dognanj ni nikomur prikrival, prav
nič se pri tem ni bal za prvenstvo pri priobčenju. Vedno je bil priprav-
ljen, vsakomur pokazati pot k napredku. Pri vsem tem ni nikdar pozabil,
da ni naloga ne šole pa tudi ne posameznika, da vzgoji le dobrega stro-
kovnjaka, temveč najprej dobrega človeka. In to je z vsem svojim delom
in življenjem jasno dokazoval ter bil tako svetel vzor nam vsem.
Pri svojem vzgojnem delu je bil neizprosno natančen. Prav vsak
njegov učenec se še najbrž spominja njegovih besed: »Pridite prihod-
njič!« ne da bi potem slabše ocenil znanje, ki ga je kandidat pokazal.
Želel je pač, da bi vsaj osnovno znanje, ki si ga študent pridobi na
univerzi, bilo tako trdno, da si ga more ohraniti do smrti. Le takšno
znanje more biti trdna osnova nadaljnjega dela.
V slehernem učencu je razen tega skušal zbuditi ljubezen do vpra-
šanj, ki naj jih rešuje, ter nadvse potrebno vztrajnost. Pogosto nas je
vabil na dom, da bi tako odprl pot čim večjemu medsebojnemu spozna-
vanju in zaupanju, ki sta danes zaradi ozke specializacije osnovi vsakega
znanstvenega napredka.
Vse lastnosti, ki jih je želel vzgojiti v svojih učencih, je imel sam
v najvišji meri. Vrata njegove sobe so bila vedno in vsakomur odprta
od jutra do poznega večera. Ko je bilo že vse univerzno poslopje temno,
je še vedno gorela luč v njegovi sobi, kjer je neumorno raziskoval. Le
zadnje dni pred smrtjo je delal samo doma, ker se ni prav dobro počutil.
Izredno se je razveselil vsakega obiska svojih učencev; vseh se je
prav dobro spominjal, vsakogar je povabil na svoj dom, kjer je bilo
razpoloženje še bolj prisrčno, k čemur je mnogo pripomogla njegova spo-
8
štovana gospa Vera Dimitrijevna. Zanimal se je za njihove načrte in bil
vesel njihovih uspehov, kot da bi jih sam dosegel. Vedel je tako za nji-
hove težave in nadloge ter jim s svojimi nasveti skušal pomagati, zato so
ga prav vsi radi obiskovali.
S pokojnim profesorjem Vasilijem Vasiljevičem Niki-
tin o m smo izgubili ne samo priznanega strokovnjaka in znanstvenika
svetovnega slovesa, temveč tudi dolgoletnega vzgojitelja našega strokov-
nega naraščaja, še več, z njim smo izgubili človeka, ki je z vsem svojim
življenjem in delom podajal lik, ki naj bo svetel vzor vsakomur. Izguba,
ki nas je zadela, je bila tem večja, ker smo dragega profesorja izgubili
prav v času, ko so taki kremeniti značaji vžigali in utr j ali v nas vero,
da le pravična ideja more zmagati kljub težkim preizkušnjam in da je
vsako nasilje le kratkotrajno. Zato bomo pokojnega Vasilija Vasi-
ljeviča Nikitina ohranili v najlepšem spominu.
SEZNAM ZNANSTVENIH DEL
Beitrag zur Universalmethode. Zur Bestimmung der Doppelbrechung,
Zeitschr. f. Krystallographie, XXXIII, 1900, 133—146.
Minerali Bogoslovskogo okruga. Rudnije m est oro ž d en ij a Bogoslovskogo
okruga. S. Peterburg, 1901.
Nekotorije novije pribori i prijomi universalnogo metoda. Zapiski Gor-
nogo Instituta, S. Peterburg, 1906—1907.
Opredelenije veličini dvuprelomlenija. Zap. Gorn. Inst., 1906—1907.
Geologičeskije izsledovanija centralnoj gruppi dač Verhiisetskih zavodov,
Revdinskoj dači i Murzinskogo učastka. Trudi Geologičeskogo komiteta. Nova
ser. Vip. 22, S. Peterburg, 1907.
Drehbarer Kompensator für Mikroskope. Halbsphärodd zur graphischen
Lösung bei Anwendung der Universalmethode, Zeitschr. f. Krystallographie,
XLVII, 1910, 378—381.
Slučaj vtoričnogo narastanija pervičnih polevih špatov porfira. Odna
novaja kombinacija dvojnikovih zakonnov četvernika. Dvojniki po pervoj osi
i perpendikularu k njej. Zap. Gorn. Inst., 1908, 236.
Metod približennogo opredelenija koefficienta prelomlenija, osnovannij
na nabljudeniji javljenja polnogo vnutrenjago otraženja v treščinah minerala.
Zap. min. obščestva, XLIX, 1912, 59—113.
Pseudodihroizem v dvojnilkovih plastinkah kalcita. Zapiski Gor. Inst., IV,
1913, 155—171.
Universalnij metod Fedorova. Sistematičeskij hod opredelenija optičeskih
konstant minerala. Tom. I, II, III, S. Peterburg, 1911—1915, 1—199.
Javlenije uzlovih parallelogrammov v dvojnikah plagioklaza. Zap. min.
obšč., LIII, 7-40.
Diagramma važnejših geometrieeskih elementov polevih špatov, otnesen-
nih k osjam optičeskoj indikatrisi. Zap. min. obšč., 1926, LV, 3—68.
Novije diagrammi dlja opredelenija polevih špatov univerzalnim metodom
Fedorova, Leningrad, 1929, 1—123.
Parallele Verwachsungen des Fahlerzes und seine chemische Konstitution.
Zeitschr. f. Krystallogr., LXIX, 1929, 482—502.
Prilog karakteristici eruptivnih stena iz okoline Bara. Geol. anali Balk,
poluostrva, X, 1930, 37—75.
9
Die orientierte Lage des Preparates auf dem Fedorowschen Universal -
tischchen. Zentralbl. f. Min., Bd. 11, Abt. A, 1930, 473—476.
Srebrni kršci kot kristalne raztopine. Arhiv za kemiju i farmaciju, Zagreb,
IV, 1931, 184—192.
Krystallographische Bedeutung, Entstehung und Charakter des rhombi-
schen Schnittes der Plagioklase. Zentralbl. f. Min., Bd. 12, Abt. A, 1933, 10—24.
Korrekturen und Vervollständigungen der Diagramme zur Bestimmung
der Feldspäte nach Fedorows Methode. Min. und petrogr. Mitt, XLIV, 1933,
117—167.
Fedorovljeva metoda. Tumačenje glavnih postupaka za rad po toj metodi.
Rad jug. akademije znanosti i umet., knj. 249 (77), 1934, Zagreb, 104—149.
Ref.: Bull, internat, de l'Académie des sciences et beaux arts à Zagreb.
L. XXVIII, 1934.
Die Fedorow-Methode. Verlag Gebr. Bornträger, Berlin, 1936.
—	in R. Klemen: Diorit-pirokseniti iz okolice Cizlaka na Pohorju.
Geol. anal. Balk, poluostrva, XIV, Beograd, 1937, 149—198.
—	in J. Duhovnik: Cinkovo-svinčeni rudnik Stari trg v okolici
Trepče. Rud. zborn. 1/3, Ljubljana, 1937, 194—225.
—	in R.Klemen: Krossit aus Vodno bei Skoplje. Neues Jahrb. f. Min.,
etc. Bb. LXXIV, Abt. A, 1938, 36—49.
Cizlakit — nova kamnina Pohorja. Zborn. Prirodosl. dr., 1, Ljubljana,
1939, 32—36.
Etude optique des minéraux des roches de Divrik, Pubi, de l'Inst. d'étude
et des recherches min. de Turquie, Ser. B, No. 3, Ankara, 1939, 31—40, 91—100.
Eklogiti jugovzhodnega Pohorja. Zbornik Prirodosl. dr., 2, Ljubljana,
1941, 59—61.
Kristalografska in optična karakteristika vivianita iz Ne vel j. Razpr. Akad.
znan. v Ljubljani, II, 1942, 263—268.
O prištevanju živcev k anortoklazu samo na podlagi podatkov o legi
optične indikatrise, ki jih daje Fedorovljeva metoda. Ibidem, II, 1942, 269—298.
Prispevek h karakteristiki eklogitov in amfibolitov jugovzhodnega Pohorja
in k vprašanju o nastanku eklogitov. Ibidem, II, 1942, 299—362.
Gagarin Gr.-Nikitin V. V. und Gliszczynski S. v.: Beitrag zur Kenntnis
serbischer Vivianitvorkommen. Neues Jahrbuch f. Min., Geol. und Paläont.,
Monatshefte, Abteilung A, Jahrg. 1943, 216—220.
Določanje kota optičnih osi v presekih ravnine optičnih osi po kotih
potemnitve v različno nagnjenih presekih pod Fedorova univerzalnim mikro-
skopom. (Osnutek.)
10