To bo gledal
ladi Maklen je moral, kakor toliko drugih, v Ameriko. da si opomore. Izprva je večkrat pisal domov, pošiljal pozdrave ženi, otrokom in očetu, tudi kak denar je prišel iz Amerike v Maklenovo hišo,  potem je pa kar utihnil. Več ko pol leta že ni dal glasu o sebi. Doma jih je jelo skrbeti, kaj bi se mu bilo primerilo; začeli so naročati pri drugih hišah, pri katerih so tudi imeli  svojce v Ameriki,   naj pišejo,   kaj je z Maklenom,  pa do-bili so odgovor,   da se je premaknil nekam daleč drugam, dru-gega pa ni povedalo nobeno pismo.
Vesela velikanoč je bila zato pri Maklenovih pusta . . . Vsi so bili v nedeljo doma, in otrokom se še pirihe sekati ni Ijubilo. Kako neki,   ko so se mati in stari oče tako klaverno držali!   Toda veliko-nočni ponedeljek, ta je bil pa drugačen.
Zjutraj je bila sosedova Samijarjeva Franca v Šmartnem pri sv. maši,
ker so imeli doma  samo eno  duhovno   opravilo.   Iz cerkve grede sta šla
za njo dva možaka.   Začetkoma se ni zmenila,   kaj govorita,   potem je pa
začela vleči na uho, zakaj zdelo se ji je. da se pomenkujeta o važnih rečeh.
BTako. sinoči si torej prišel?"
BOsem je bila že proč, pa sem dejal — seveda ves truden in zdelan sem že bil daljnje vožnje, kaj bom po noči hodil, pa sem raje prenočil pri teti."
,,Trav si storil. Ni nič varno tako-le z denarjem hoditi po temi. Ali si veliko prinesel?"
,,Hvala Bogu, bo že, bo že. Dolgove bom lahko vse poplačal, pa bo še ostalo za kako silo in potrebo. E, pa sem tudi delal in trpel kot črna živina!"
,,Verjamem, verjamem. No, si boš pa doma odpočil. Ali greš kar naravnost?'1
,Ne. Na pošti se bom še oglasii, tam bom dvignil še nekaj denarja: vsega nisetn hotcl nositi pri sebi. Popoldne enkrat jih bom prav iznenadil. Vcš, nisem nič pisal.'"
To te bodo veseli!"                                                    •
,,Upam da, če so le vsi zdravi?1-
^Kolikor jaz vem, so. No, pa z Bogom, Naklen, moja pot gre tu v stran."
VZ Bogom, Luka! Saj se še večkrat vidiva odslej!1-
slika:
—    74    —
Samijarjeva  Franca.   ki je ves ta pogovor slišala,   tekla je brž Makle-novim povedat, kaj bo popoludne. Pa skoro ji niso hoteli verjcti. nPa da ni nič pisal!" otresal je z glavo stari Maklen. nPa res!" dejala je gospodinja, Ba mogoče je pa le!" „1, sama  sem ga videla  in  slišala,"   zatrjevala je Franca že nevoljna, da so tako maloverni, ,,boste videli, no."
Vsa Maklenova hiša je bila vznemirjena. Ali bi mu šli na pošto naproti, ali bi kaj jedi pripravili, ali kaj bi — vse bi bilo dobro, pa zopet nič ni bilo prav ...
Tu pa pride Samijarjev Jaka, ki ni imel v glavi slame, k Maklenovim 1      s svojimi harmonikami ter jim da ta-le svet:
nVaš Tone misli, kako vas bo iznenadil; pa mi bomo njega še bolj. : ¦     Oče,   midva pojdeva do   Križajevega   hrasta tn tam ga  bova  počakala in ',    pozdravila, kakor se gre. To bo giedal!" ¦ .¦',-'•             ,,Oh, pa res, ja res!" bili so vsi zadovoljni.
In kar je Samijarjev   Jaka   nasvetoval,   to sta s starim Maklenom tudi ; . ," imenitno izpcljala.
si^,.          Ko   je   popoldne   kmalu   po   litanijah  mladi Maklen   stopal po znani
¦""'•'   poti   proti  domu,   ter se prikazal izza ovinka že blizu Križajevega   hrasta,
nategne Jaka  harmonike ter pozdravi   Amerikanca.   To so mu šla usta na
smeh, staremu Maklenu pa tudi, ki je prinesel sinu v torbici pirihov! In Tone
Se je moral tudi smejati in smejalo se je vse pri Maklenovih . . .
Kajtimar