Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja. Spisuje Josip Levicnik. Motto: ,,Nulla dies sine lineal' Stari riinljanski pregovor. v Zivalsko kermenje je bil daljni predmet gospodarstvenib ukov. Reklo se je, da naj se teleta do 4. ali 5. (edna pustejo sesati; potem naj se jim zraven mleka poklada po malein kako perišče dobrega sladkega sena, čimur naj se prida ludi nekoliko debelo zmlete ovsene nioke. Da tele z vsakim tednoin tudi več tacega živeža dobivati tnore, se utne samo po sebi, dokler se poslednjič od mleka popolnoraa ne odstavi, ter na pičo prestopi. Molznitn kravam in vprežnim volom se kerraa v enaki meri po velikosti trupla poklada, in sicer suha klaja in oves. Kolikor je niogoče, naj se gleda na enake porcije, ne pa, da je, kakor naš pregovor dobro pravi: Menkrat z bitoni, enkrat z pesom". Postavna žival potrebuje posebno tečne, lahko prebavljive klaje. Splob naj se gleda na to, da ima klaja z gnjilječnim in gnjilječo prostimi deli pravo razmerje. In ravno v tej zadevi je očital g. docent živinorejcem, da vse premalo računijo in jim torej živinoreja tudi premalo dobička donaša: ,,Kmetovavec naj računi!" djal je večkrat gospod profesor. Kar pri kermenju vodo zadeva, potrebuje živina, ako je ludi % vode v kermi, vendar le še posebnega napajanja, in to naj se živalim nikar nikoli ne krati. Molzne krave in sploh delavna živina potrebuje več vode, mimo druge; tudi po Ieti več, kot po zimi. Xapaja se živina ali v blevu (kar se je hvalilo), ali pa na štirnab in potocib, vender naj voda ne bo premerzla, pa tudi pregorka ne. Terda, 8 do 10 stopinj merijoča voda je naj boljša. Da se vroča živina ne sme napajati, ve pač marsikdo, žalibog, da pa na to le redkokdo pazi. Ako se n. pr. na kakem popotvanji more živina hitro napajati, naj se verže vsaj eno perišče sena ali slame v vodo. Zivino na tešče napajati ni dobro in varno, — tudi takrat hitro ne, ko se ji v kermo polaga žito ali pa taka kerma, ki rada napenja. Ua mlakuže niso za napajanje, se je že omenjalo v prejšnjih spisih; tudi taka voda je slaba, ki priteka od tovarnic (fabrik). Kot začimba (Wiirze) živalske kerme naj boljše služi sol; kajti vsaki praktični živinorejec ve, kako poželjivo vse živali po nji brepene. Kjer živino zeld s senom kermijo, ni toliko soli potrebno; *) kjer pa ji kladijo repo, podzemljice in slamo (rezanico), je kaj zelo koristna. Tudi pitavni živini posebno dobro služi. Pri tej priliki je gosp. docent tudi omenjal ceno živinske soli. Povedal je, da je bila ona n. pr. na Saksonskem pred nekim časom po 3 gl. cent; kasneje so ji znižali ceno na 75: beri: pet in sedemdeset soldov! Kako zelo pa se bojijo v soli-bogati Avstrii, da bi si Ijudje živinske soli za kubinjsko rabo ne predelovali, naj sodijo častiti bralci iz tega, kar nam je gosp. docent v šoli pravil, namreč da je bilo pred nialo časom razpisano darilo 10(10 gld. oneniu, ki bo živinsko sol ljudem nevžitno naredil, — ali da povemo reč še bolj umevno: 1000 gold. nagrade temu, kdor bo sol znal tako pokvariti, da jo bo le živina, in ne Ijudje zavživati mogli. Nič manj, ko 263 takih soli-kaziteljev se je bilo nek za lepo nagrado oglasilo; kdo pa je bil tako srečen, to wpremijV dobiti, nam g. docent ni povedal. Stara živina potrebuje sploh več soli mimo mlade; se ve, da pri vsaki reči se mora imeti svoja mera. Omenjale so se tudi še druge soli; posebno se je priporočevala o vrančnih boleznih izbrana sol (Klaubersalz); za ovce se je nasvetovala ,,korneuburška štupa", ki je smes 23 Iotov izbrane soli, 2 lota žveplenega cveta (Scbvvefelblume) in 5 lotov encijana. Kot začimba se je dalje priporočevala neka ^štupa", ktero kupčijski nemški svet pozna pod imenom ,,Kraftnahrpulver"; — po domači naši slovenski besedi pa poveuio, da je to smes bobove in grahorične moke. — Tudi moka iz rožičev je menda kaj dobra začimba za živalsko kermo. Dalje snio prestopili na uk o redu pri kermenju. Navadno kermijo živino 2 ali 3 krat; mlado in pitavno celd 4 ali okrat na dan. Dobro in svetovati je, naj se živini ne da vsa namenjena kerma naenkrat, ampak naj se ji razdeli v male porcije; to je zlasti dobro pri sekani ali vmanjšani kermi. Konji se navadno kermijo 3krat; po okoliščinah (udi le dvakrat, zlasti spom- •) Po pripovedovanju g. dr. VVilhelma, po Švicarskem in Saksonskem takrat, ko seno spravljajo in tlačijo, ga 6 solijo poštupajo zelo nekako tako, kakor pri nas zelje, ko ga tlačijo. Navedel nam je tudi šviearski pregovor, ki pravi: nSalz macht Scbmalz", kar bi se po naše nekako reklo: Kdor živini kermo soli, Od nje dovolj masla dobi. Pis. ladanski in jesenski čas. Poklada naj se jiin najprej žito; potem naj se napojijo, poslednjič naj se jim poklada seno. Kravam se daje najprej seno, potem smesena piča, zatim se napojijo, potlej naj se jim da še kaj smesa, in nazadnje zopet malo sena. Svinje (prešiči) naj se še bolj pogosto kermijo, kot druge živali; daje naj se jim pa zato rajše manjše porcije. Vprežni voli naj po kermenju vselej kako iy2 ure počivajo. Pri vsem kermenju naj se sploh gleda na natančni red, t. j. da se vsaki dan, kolikor je le mogoče, o enem in taistem času in v enaki meri daje živalim jed; tudi naj se slabejša piča vselej pred dobro poklada. Posode, v kterih se živini jed daje, naj bodo vselej v čednem stanu, in svetovati je, če je le mogoče, da se po vsakem kermenju posnažijo. Ker korita morajo ranogokrat popravljena biti, so jib jeli v novejših časih tii in tam zidati, ter zalikavati jih z cementom. Zidana korita naj se primerjajo velikosli živine, za ktero so napravljena. Zivini naj se pa tudi vselej rado in dobro streže, ter se že od perve mladosti Iepo z njo ravna; kajti ona se v niladosti ravno tako labko navadi na dobre ali slabe lastnosti, kakor človek. Zlasti z vprezno živino naj se s pričelka posebno Iepo ravna, po potrebi pa se sme tudi resnobno z njo postopati. Arabljani in Angleži ravnajo s svojo živino tako lepo, da se skoraj ne more dopovedati; zato jim je pa tudi ona nasprotno z vso zvestobo vdana. Tudi za snago naj se pri živini skerbu Na paši si živinčeta v tej zadevi same pomagajo; v hlevih naj jim skerbi za to človek. Daje naj se živini dobra, mehka, topla stelja; pogosto naj se gnoj spod nje pokida; v gnojnici naj se ne pusti stati; tudi snaži naj se s česalom (štrigljom), s kertačami ali tudi z dergnjenjem s slamo. V nekterih krajih celd že konje in krave strižejo, kar vender ne velja veliko. Tudi kopanje živini posebno dobro tekne fzlasti svinjam); samo posuši naj se živina vselej na prostem, in naj se nikar ne goni mokra v hleve. Kopita in parklji naj se živini večkrat porežejo. Na Svicarskem celd rogove živini ostergajo in olikajo, da se svetijo, kot lepa reč. Da v snagi zanemarjena živina dobi uši, kraste, grinte itd., je že zdavnej znana, pa vender od mnogih ne verjeta resnica. Hlevi naj bodo zračni tako o poletnera, kakor o zimskem času. 8 do 12 stopinj gorkote živini naj bolj stori. Hlevi naj bodo tudi svetli; Ie za pitavno živino je bolje, ako se ima v temnejših prostorih. l)uri v bleve naj bodo prostorne, odpirajo naj se na ven pri svinjakib pa je naj bolje, ako se odpirajo na ven in na notpr. Napravljajo naj se vrata, ako je le mogoče, na zavetni strani, kakor je tudi za hleve splob dobro, ako stojijo v zatišju. CDalie Prill0