Kako so premagali palčki velikane
To se je godilo žc davnaj, davnaj in daleč, daleč — tara za deveto goro in tam za deveto vodo. V deveti deželi, kjer zahaja solnce, so živeli ljudje, ki so bili največji in najmočnejši. Imenovali so se velikani. Grdo so gledali, in velike, velike brke so imeli, da so jih metali nazaj čez rame, da jim niso delale napotja. Brade pa so nosili take, kakor kake grme. Močni so bili pa tako, da so trli z rokami kamenje. Vladal jim je največji velikan. Devet ve-likih dežel je obsegalo njegovo kraljestvo. Okoli teh dežel je teklo jezero, in notri so plavale ribe, velike kot somi.
Sejali pa so velikani tudi žito in redili živino. A kakšno—! Koruzna zrna so bila tako velika kot pri nas jabolka, pšenična pa kot orehi, in proso kot lešniki. Konji so bili veliki kot sloni, ovce in koze pa kot so pri nas konji, in kokoši kot pri nas ovce. Drevje je bilo veliko kot največje cerkve, in na njem so pele tičke, velike kot pri nas gosi. Hiše pa so bili sami gradovi.
Tam v tisti deželi pa, kjer vzhaja solnce, so živeli Ijudje, ki so bili  najmanjši.   Imenovali  so   se
palčki. Nosili so na glavi rdeče kapice. Oblečeni so bili pa v plave suknjice, in na nogah so imeli zlate šolničke. Vladal jim je najmanjši palček, palček-kraljiček. Devet majnih deželic je obsegalo njegovo kraljestvo, okoli pa je stalo zlato jezero. V njem so plavale zlate ribice. V tem jczeru so vsako jutro palčki kopali solnce. Žito in živali — oj, to je bilo pa majhno! Žito je bilo žitce, in živali živalce. Klasje je bilo majhno kot smet, sadje pa kot lešniki, konji pa kot srnice, srnice pa kot zajčki. Po majh-nem drevju so pele majhne zlate ptičice, nič večje, kot so pri nas metuljčki. Hiše so bile pa majhne zlate kočice.
Dolgo so živeli v miru velikani in palčki. Zgo-dilo se je pa, da so hoteli velikani zagospodovati palčkom in jim vzeti njih majhne deželice. Velikan-kralj je zbral vse velikane in jim govoril takole: »Bratjc velikani! Tam v deveti deželici, za dcveto vodo in goro, kjer vzhaja solnce, vlada palček-kraljiček palčkom. Majhni so ti palčki, mi smo pa veliki in močni. Nam gre vladati, ne onim. Vzdig-nitno se, premagajmo palčka-kraljička in zagospo-dujmo mi v njegovi deželici. Palčki bodo naši sužnji. Kuhali nam bodo in nam pospravljali po hišah. Na vojsko, na vojsko, bratje velikani!« Tako je rekel kralj-velikan.
In ko je tretjič po tem govoru vstajalo solnce, je že korakala vojska velikanov v deželo palčkov. Vse je šlo na vojsko, nepregledna množica. Vsi so nosili velike in strašne sulice. Devet dni in devet noči so že hodili, pa še niso prišli v deželico palčkov. Dospeli so pa v velik gozd. Ker so bili trudni, so počivali, preden so šli naprej. Legli so drug tik drugega in so zaspali. Takrat so pa zapele po de-želicah palčkov zlate ptičice: »Palčki, palčki, naši kraljički, poslušajte, poslušajte! Črna vojska veli-kanov se bliža vašim deželicam! Tam izza devet gora gredo, tam izza devctih voda, pa vam hočejo vzeti deželice in vas zasužniti. Palčki, palčki, naši kraljički, vzdignite se, vzdignite se in pojdite proti
njim, da ne pridejo v vašo deželico in vam je ne vzamejo! Vzemite s sabo baklje, ker jih boste rabili. Vi ste majhni, oni so pa veliki. Grdo bodo gledali, eden je večji kot vas deset, pa vi se jih ne bojte! Palčki, palčki, naši kraljički, me vam bomo kazale pot!« Tako so pele ptičiče. Vsi palčki so se zbrali in so ponesli palčka-kraljička na najvišjo kočico. Od tam jim je tako-le govoril: »Bratci moji ljubi! Velikani gredo z vojsko nad nas. Tako so rekle ptičice: Eden je večji kot nas deset in močnejši kot nas deset. Vzeti nam hočejo deželico in nas zasužniti. Palčki, bratci ljubi! Mi jim tega ne bomo pustili. Nasproti jim gremo in tam umremo ali pa zmagamo ! Brž, brž, palčki, bratci moji!« Zadonelo je po vsej deželici, in doli na jezeru so se začeli zibati zlati čolni, in palčki so peli bojne pesmi, Nažgali so baklje, vsa vojska se je pa uvrstila, in naprej je korakal palček-kraljiček. Ptičice pa so jim kazale pot. Niso dolgo hodili palčki, kajti velikani so bili že blizu njih deželice. Joj, kako so se jih palčki ustrašili. Da so taki velikani — tcga si niso mislili. Spali so ti velikani še vedno v gozdu drug poleg drugega. Vsak pa je imel pri sebi veliko, ostro sulico, ka-kršne palčki še niso videli, in na katero bi velikan lahko nataknil po desct palčkov. Bali so se palčki, saj bi jih lahko eden izmed velikanov premagal vse. Dolgo, dolgo so premišljevali palčki, kaj naj ukre-nejo. Že se jih je polaščal obup. Takrat pa je stopil pred nje palček-kraljiček in jim je junaško rekel: »Bratci, uporabiti tnoramo zvijačo. Li vidite, kako imajo velikani ogromne brke in brade. Zvežimo jim brke enega za roke drugega in brke tega za roke tretjega in tako naprej. — Morda se potem sami potolčejo. Za vsak slučaj pa imejmo pripravljene baklje, da jih jim potaknemo v brade. Hitro, bratci, palkči!« Nič več ni rekel kraljiček, in bratci so ga že ubogali, saj so vedeli, da je kraljiček moder vladar. Velikani so bili trudni in so trdno pospali. Palčki so pa to tiho in urno naredili, kar jira je bilo ukazano, nato so se pa skrili za drevje. Niso dolgo čakali. Eden velikanov se je ponoči prebudil in ko
si i'e hotel z rokami pomencati oči, je potegnil svoja soseda za brke. Ta dva sta se zbudila, zjezila se in tako zopet potegnila svoje sosede za brke. In tako je šlo naprej — — dokler se niso vsi vlekli za brke. Niso vedeli velikani, kaj to pomeni. Začeli so vpiti in tepsti drugdrugega. Mnogi so si populili brke in se stepli do krvi. Palčki pa se niso mogli zdržati smeha. In zapazili so jih velikani. Spoznali so prevaro in so se z divjim krikom navalili proti palčkom. Ti so pa imeli že pripravljene baklje. Na povelje so jih nažgali in jih potaknili velikanom v košate brade. Joj, to je gorelo! To je velikane peklo! To so vpili in gasili! Palčki pa so mcdtem zbežali v svojo deželico. Ko so pa velikanom po-gorele brade, so začeli teči za palčki in so grozno tulili. Kc so pa prišli do jezera, so bili palčki že onostran. Grozno jih je peklo, in so poskakali v jezero, da si ohladijo opekline in prebrodijo. Toda jezero je bilo globoko. Velikani so tolkli od bolečin z rokami okoli sebe, in ker jih je bilo veliko. so drug drugega potopili. Če je pa kateri dospel do brega, so ga palčki sunili nazaj v jczcro.
Tako so nesrečno poginili vsi velikani,  in za-
radi tega jih ni sedaj več na svetu.   Njih dežela je
še sedaj zapuščena in prazna. Palčki pa — pravijo
da živijo srečno in zadovoljno še dandanes. Samo
— ne vemo, kje.                            Rudolf Pečjak.