Narodna in univerzitetna knjižnica
▼ Ljubljani
58950
ц.
Wm
wfm
ЖГ


»NAŠA KNJIGA«
ZA l. 1943 - i V. LETNIK iv PRVO POLLETJE
JORDAN
JOVKOV
B . č	LV.. . O;
DOMAČIJA
' 'tl-
' A
V
Ut.
k
• I ■
v-s l'il'' :
mm*
v ■
.ш.-
: :*Ј|ј:
1. Antoine d’Saint-Exupery:
л/ir тр р
PESEK IN ZVEZDE
Roman letalca.
Prev. Peter Kosem
2. Jordan Jovkov:
DOMAČIJA NA MEJI
Bolgarski roman.
Prev. Ivan Zun
3. Joseph Cronin: CITADELA
Roman sodobne družbe. Prev. Ludvik KlakoSer
NA MEJI
i
4. /Vlile Budak: MUSINKA
Roman liske družine. Pendant »Ognjišču«. Prev. Severin Šali
AAAf/
Naročniki NAŠE KNJIGE
*"■	imajo pri nakupu vseh knjig
»	naše založbe (izvzete so
šolske knjige) 25 % popusta

t'
DOMAČIJA NA MEJI
NAŠA KNJIGA
17
IZ BOLGARŠČINE P R E V EDEL ŽIV A N ŽUN OPREMIL ARU. VLADO GAJŠEK
NATISNILA LJUDSKA TISKARNA V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK JOŽE KRAMARIČ)
DOMAČIJA NA MEJI
ROMAN
1 943-KX1
ZALOŽBA „NAŠA KNJIGA“ LJUDSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
58950

I.
Nona, hči isjorenskega veleposestnika1, je odšla z gostilniškega vrta, kjer se je bila doslej pomenkovala z obmejnim častnikom Galčevom in poštnim upravnikom Milčevskim, in stopila k svojemu koleslju, ki je stal zunaj ob ograji. V ta rumeno pobarvani, obrabljeni in nekam staromodni koleselj je bil vprežen visok, lep konj, »okrogel ko riba in črn ko vran«, kakor so govorili o njem kmetje, ki so ga gledali z zavistjo. Z njim se je pripeljala po dvakrat ali trikrat na teden v Senovo po pošto, vsakokrat sama.
Tudi zdaj se je sama lotila pripravljati voz: stopila je predenj, pomendrala na hitrico z nogo sem pa tja grašico, ki je bila preostala, odvezala konja od plota in mu vrgla zvite vajeti na vrat. Potem mu je začela vtikati uzdo; četudi je bila dokaj visoka, se je morala dvigniti na prste, kajti konj je stiskal zobe in dvigal glavo. Vendar pa se ji je posrečilo, da ga je dokaj hitro in spretno obrzdala, popravila mu je spredaj na čelu grivo in zdolaj skrbno zadrgnila jermen. Nekajkrat ga je obšla po eni in drugi strani, da bi videla, ali je dobro zategnjen in tu pa tam preizkusila kakšen jermen; popravila je komat, ki se je nekako obrnil, in zložila tudi vajeti bolj na kratko. Vse
1 Lastnika čiflika Isjorena. Ciflik je turška beseda in pomeni podeželsko veleposestvo s stanovanjsko hišo in vsemi gospodarskimi poslopji, lahko pa tudi samo hišo na takem posestvu — pa tudi (v Srbiji) celo vas, ki je razen spahije imela še enega gospodarja (Daničić: Rječnik hrv. ili srpskoga jezika, Zagreb 1884-6).
to je opravljala zložno, brez tekanja, ne da bi jo ta ali ona reč niti najmanj upehala.
Dva postarna kmeta, obadva vinjena, sta stopila iz krčme in gledala Nono. Začela sta jo opazovati že tedaj, ko je konju natikala uzdo, posmehovala sta se, oči pa so jima zvito mežikale. Videti je bilo, da samo čakata prilike, da se znebita kake zbadljivke na Nonin rovaš, pa sta pri tem tudi ostala. Kajti ta meščanka, ta vitka črnooka deklica z belim krilom in belimi usnjenimi rokavicami, se ni bala konja — in kakšen konj je bil to! — ampak je umela prijeti vsako stvar, kakor je pač treba, in je opravila svoj posel tako dobro, kakor ga onadva sama na njenem mestu ne bi bila opravila.
»Si videl?« reče prvi starec prevzetno in začudeno drugemu, očitno zato, ker je bil prisiljen priznati nekaj, česar sam ni pričakoval. Pokaže z očmi Nono in ponovi: »Si videl?«
»Živio Nona!« odvrne drugi. »To je prava dečla. Živio!«
Nona ju ni slišala, ker sta bila precej na strani, in se tudi ni zmenila zanju. Ko pa je prijela konja za uzdo in stopila z njim naprej, da bi obrnila koleselj in ga speljala na pot, je slišala, ko je nekdo izza njenega hrbta rekel:
»Tudi lepa je, vražje dekle. Materi je podobna, Antici.«
Tedaj se je Nona obrnila in zagledala dva kmeta, ki sta šla mimo voza, jo pogledala in se napotila v vas. Nona se je nasmehnila. Iste besede je bila že večkrat slišala. ,Nemara sem zelo podobna materi,‘ je pomislila. ,Kakor vidim, so mamo vsi poznali.1
Antiča Slavovska, Nonina mati, je bila v resnici ne samo znana, ampak tudi zelo priljubljena v teh krajih. To je bila ona mlada, šele trideset let stara kmetica, pri tem pa redka lepotica, s katero se je oženil isjorenski
veleposestnik Manolaki, potem ko je dolga leta pasel vdovstvo in je bil že blizu šestdesetih. Ta zakon je svoj čas dvignil veliko hrupa. Omožene Manolakijeve hčerke in tudi njegovi odrasli sinovi so mu hoteli izbiti to namero iz glave, ,da ga rešijo sramote pred ljudmi,' kakor so dejali. A v resnici so se le bali, da bi se iz tega zakona mogli roditi otroci, in število dedičev čiflika bi se povečalo. Po drugi strani so se bali prevelikega vpliva, ki bi ga mlada in lepa žena mogla dobiti na starega, od strasti zaslepljenega moža.
Manolakija niso mogli pregovoriti, nič niso pomagale vse njihove prošnje in svarila. Robusten in neupogljiv, posebno v tistem času, ko je bil mlajši, ni hotel poslušati nikogar in se je poročil z mlado in lepo kmetico. Sprl se je samo zavoljo tega s svojim starejšim sinom Tošem, ga napodil in ga šele po treh ali štirih letih potikanja od praga do praga znova vzel pod svojo streho. Pa tudi Antici, lepi gospodarici isjorenskega čiflika, ni bila dana sreča, da bi dolgo živela; umrla je, ko je bilo Noni dvanajst let. Vsa ljubezen in vsa navezanost, ki jo je Manolaki imel do svoje mlade žene, je prešla sedaj na hčer. In ko je Nona skončala gimnazijo, jo je Manolaki poslal učit se v Švico, dasi je njegov položaj bil že omajan. Po dveh letih tamkajšnjega bivanja se je letošnje poletje prvič vrnila domov.
»Gospodična, kaj... že odhajate?« zakliče nekdo in na vrtnih vratih se prikaže Milčevski, za njim pa podporočnik. »Cernu hitite? Tako rekoč... zgodaj je, kje je še sonce!« je spregovoril hitro Milčevski, ko je bil že blizu koleslja. Bil je bolj nizek mož, z bledim, bolehavim obrazom, z redkimi črnimi brki in majhno bradico.
»Toda tako rekoč. .. drugekrati ste se dlje mudili. Postojte, ne hitite tako.«
»Ne, čas je že, da odidem,« odvrne Nona.
Ustavila se je tik koleslja, s hrbtom proti konju, nategovala je zdaj eno zdaj drugo rokavico in se smehljala. Temnosinja, prav po strani položena čepica, ji je zakrivala polovico glave, na drugi strani pa so se ji svobodno razšopirili temnorjavi, gosti in nakodrani lasje. V pičlem mesecu bivanja na čifliku je zagorela in počrnela od sonca ko žanjica. Imela je tenke, zvite obrvi in lepe črne oči, obkrožene z dolgimi črnimi trepalnicami, svetle in nasmejane. Po očeh je bila materi najbolj podobna.
»Postojte, postojte,« si je prizadeval Milčevski. »Tako rekoč... saj se še ne mudi, ne boste se zakesnili.«
»Ne, šla bom,« je ponovila Nona.
»E, potem pa lepo pozdravite deda Manola. Tako rekoč ... mu recite, da mu bova prišla v goste. Seznanili ga bomo z Galčevom,« Milčevski pogleda podporočnika, »tako rekoč ... saj ga še ni videl.«
»Uh, kakšna sem!« se zasmeje Nona, pograbi s koleslja torbico, jo odpre in pokaže ovojnico, »ej, zavoljo tega pisma sem prav za prav prišla, pa bi ga bila kmalu pozabila oddati. Gospod Milčevski, morali mi boste dati znamko!«
In ne da bi čakala Milčevskega, se je spustila v tek proti poštni postaji. Milčevski jo je sledil, Galčev pa je ostal pri koleslju. Poštna postaja je bila nameščena na onstranskem krilu te edine gostilne v vasi, ki so jo odprli pred nekaj leti, ker je bilo Senovo »prehodna točka« na meji in so tod mimo hodili potniki. Na tem krilu, kjer je zdajci stal Nonin koleselj, je bila točilnica. Med obema poslopjema je bil dolg hodnik, dvignjen za nekaj stopnic nad zemljo, vzdolž njega pa so bile razvrščene sobe za goste. Spredaj je bil vrt s posušenimi rožami na gredah
in nekoliko akacij, pod katerimi so bile v senci razvrščene okrogle mizice in nizki pleteni naslonjači.
Medtem ko je Nona hodila po hodniku, je Galčev gledal za njo. Imela je posebno, svojsko hojo: samo pri tleh so se ji noge prav urno premikale v majhnih korakih, bila je s petami odsekano in enakomerno, toda ves njen život je ostajal zravnan in postaven; ni se upogibala ali nagibala v stran, ampak se je nosila na krilih, čila in vesela življenja. Galčevu je zelo ugajala Nonina hoja in sledil jo je, dokler ni stopila v urad. Nato se je, še vedno smehljajoč se, obrnil in stopil bliže h koleslju, da bi mogel zadržati konja, ako bi se temu zahotelo potegniti.
Iz krčme se je razlegal hrušč — popivali so. Visok, malo sklonjen, širokopleč kmet, z odpeto srajco, otrcanimi, širokimi, spodaj stisnjenimi hlačami1 in z veliko vlaško čepico iz črne jagnječje kože, se je pokazal na pragu krčme. Zazrl se je v iskrega vranca in zavpil:
»A! To je Manolakijev konj. Vem, da je Manolakijev. Njegovi konji so vsi črni... tudi Manolaki je črn, tudi njegova duša je črna ... Malopridnež!...«
Opotekajoč se se je napotil h koleslju, ne da bi pogledal Galčeva.
»Če nikogar ni, se pa popeljem ... Kaj sem dejal.. stopil bom gor ...«
Krčmar Filip je prežal na vratih, kaj bo storil pijanec, in ga posvaril:
»Grd j o, daj mir. Preplašil boš konja.«
»Molči, pasja duša, kdo te pa posluša,« je zamomljal kmet in zamahnil z roko nazaj, kakor da hoče nekoga udariti. Pristopil je h koleslju, dvignil nogo na stopalo, pa je izgubil ravnotežje in zletel nazaj h Galčevu. Ko
1 Bolg. »poturi«.
se je obdržal na nogah, se je spet hotel popeti na voz, ali Galčev ga je začopatil za rame in mu rekel:
»Poslušaj, prijatelj!«
Kmet se je urno zasukal nazaj, kakor da ga je kdo udaril. Namrščil se je in zjezil, ko pa je videl, da se podporočnik smehlja, se je nasmehnil tudi sam. Njegov obraz je bil črn, močno kozav, z majhnimi črnimi očmi, s pobledelimi modrikastimi ustnicami, med katerimi so se belili močni, redki zobje. Ko se je smejal, je ta sicer strašen obraz postal dobrodušen in celo lep.
»Pojdi, najbolje storiš, da greš,« mu reče Galčev smehljaje se. »Hajdi, poslušaj me.«
Kmet pozdravi po vojaško in pravi: »Poslušam, gospod podporočnik!« Nato pa se obrne h krčmi in, čeprav Filipa ni bilo več na pragu, zapreti z roko, rekoč: »Hiljup, molči, kdo te pa posluša. Tebe, gospod podporočnik, tebe pa poslušam. Poslušam te... Živio, gospod podporočnik!« spet pozdravi Grdjo. »Sel bom, lej me, že grem... že grem...«
Trudeč se, da se ne bi opotekal, je krenil v vas in se ni nič več obrnil. Tisti hip priteče Nona, se zasmeje, zahvali Galčevu, ker je stal pri konju, se popne in vzame vajeti. Konj strepeče, zamahne z glavo, pa se ne gane z mesta. Milčevski spet priteče h koleslju.
»E, gospodična, veliko sreče in zdravja vam in dedu Manolu. Tako rekoč... prišla bova k njemu, ne gre drugače, obrala mu bova prašička, kar povejte mu. Na svidenje! Na svidenje!«
Galčev udari s petami, da ostroge zarožljajo, in se prikloni:
»Na svidenje, gospodična!« Ker pa je Milčevski kar naprej strmel v Nono in se ni mogel ločiti od koleslja, mu je rekel: »Milčevski, pojdi no, greva malo na sprehod.«
»Kam gresta?« vpraša Nona.
»I, tod, po poljani.«
»Če je tako, vaju lahko vzamem v koleselj,« reče Nona. »Nu, stopita gor, stopita gor!«
Milčevski skoči na koleselj in sede z blaženim smehljajem. Galčev je trenutek okleval, nato pa je še sam skočil za njim. Nona je komaj oplazila konja z bičem in koleselj je zdrknil lahno, brez šuma, konj se je nekajkrat vzpel, da je premagal breme, in zdirjal.
Niso prešli sto korakov, ko zaslišijo, da nekdo kriči za njimi: poštni raznašalec je tekel za kolesljem in mahajoč z rokami kričal: »Upravnik! Naj se vrne upravnik, kličejo ga na telefon.« Ne da bi čakal, da se koleselj ustavi, kakor je treba, skoči Milčevski na tla in jo ucvre nazaj.
»Milčevski! Pusti za kesneje, ej, zdaj, zdaj se vrneva!« zavpije za njim Galčev.
Milčevski se ustavi na pol obrnjen h koleslju, potegne iz žepa šop ključev, ki jih je imel obešene za pasom na verižici, poišče med njimi ključ od blagajne in se zamisli. Njegov bolehni obraz s koničasto črno bradico se je zdel nesrečen in zaskrbljen.
»Ne, tako rekoč ... moram se vrniti!«
»Milčevski!« drugič zavpije za njim Galčev.
»Zakaj ga kličete?« glasno vpraša Nona in se obrne.
»Pustite ga no tega idiota. Naj gre, prav treba nam ga je. A, vi pa mislite takole sedeti,« reče malo zatem, se obrne in bruhne v smeh. »Stegujete se zadaj kot gospod, jaz pa naj gonim konja. Tako pa ne bo šlo. Pridite no semkaj, pridite k meni. Tu je bolje, lahko se bova tudi pogovarjala. Pridite, pridite k meni!« reče Nona in ustavi koleselj. Galčev izstopi in se presede k njej. Konj potegne hitreje.
»Preveč na rob ste se usedli, padli boste,« se zasmeje Nona. »Pomaknite se bolj sem!«
Galčev jo je tudi tokrat ubogal in sedel bliže.
Poznal je Nono le kratek čas in ta nepričakovana bližina, v kateri se je znašel kraj nje, ga je malce zmedla. Ze ko se je koleselj prvič nagnil, je začutil, da se je njegova rama dotaknila njene; tik pred seboj je videl njene roke, ki so držale vajeti — bele usnjene rokavice, oguljene od koleslja, od vajeti, nad njimi pa — lepe okrogle lehti zagorele rjave barve, porasle ob strani z nežnim mahom, ki ga je sonce pordečilo, da se je svetil kakor zlato. Galčev še ni bil pogledal None v obraz, ali ko je zrl predse, se mu je zdelo, da ga ona pogleduje nekako postrani in zviška, s spuščenimi vekami in se posmehuje; gotovo ji ni ušla njegova zmedenost. Jezil se je na samega sebe, rad bi premagal to bedasto zadrego, rad bi se vedel in govoril sproščeno, toda minilo je že bogve koliko časa, a Galčev še vedno ni našel prave besede.
/
II.
Sonce se je nagibalo k zapadu in ju oblivalo s svojo lučjo, toda vroče ni bilo. Zrak je blestel, kakor da je poln zlatega prahu. Jasno je bilo videti vsako mušico, kako pleše, kako drsi v ukrivljeni svetli črti. Lahne razcefrane pajčevine so se nosile v ozračju, a na tisoče drugih pajčevin, ki so bile pripete na kak grm ali travo, je trepetalo in se vilo vse v eno smer kakor majhni praporci. Sončna luč je lila v pravih hudournikih in se stekala tik nad zemljo v svetlo belo meglo, v kateri so se izgubljali obrisi polja; iz nje pa so blestele samo pajčevine kakor srebrne niti kakega vretena. Kakor se godi v poletnih mesecih, se je sonce zasukalo bolj proti severu, videl si ga malce nad potjo in zdelo se je tako blizu in nizko, kakor da se bo vsak čas spustilo na poljano.
»Kako lepo zahaja sonce v teh krajih!« reče Galčev. »In kako blizu je; rekel bi, skočiš tja in ga ujameš z roko. Na morju prav tako zahaja.«
Nona pogleda sonce, nato se zazre v Galčeva.
»Eh, tudi vam se je odvezal jezik,« se zasmeje. »Pustite no te reči, kaj bi gledala sonce, saj ga vidimo vsak dan. Povejte rajši kaj drugega.«
»Kaj drugega?«
»Da. Izmislite si kaj zanimivejšega.«
»Dajte, da jaz poženem!« je rekel Galčev z nepričakovanim pogumom, potem ko je sklenil, da ne bo več izbiral besed. »Dajte meni, dajte, bom jaz vozil.«
»Ne, ne!« se je smejala Nona in tiščala roke vstran, da ni mogel prijeti vajeti.
»Ne lovite vajeti! Roke dol! Vi ste pešec, vi se ne razumete na konja.«
»Ali se vi?«
»O, jaz pa! Vedeti morate, da že od malega gonim konje, zrasla sem tako rekoč med njimi. Toda nikar ne mislite, da je tisti, ki je zrasel med konji, tudi sam . . . A! Josif!« šepne Nona začudeno in začne ustavljati koleselj.
Na tem mestu je pot delala ovinek in nenadoma se je, malo vstran od njiju, sredi poljane pokazal človek, ki ga do tedaj nista bila opazila. Bil je mlad, svetlopolt 1'ant, z gostimi, nazaj počesanimi lasmi.
»A, Josif! Taka je ta reč!« zakliče Nona. »Prejle si mi rekel, da imaš opravek, zdaj se pa sprehajaš. No, živio. Lepa reč.«
Fant je molčal.
»Poslušaj, Josif, da ti povem po pravici; očka te hoče videti, rad bi te nekaj vprašal. Pridi, greva na čiflik, prisedi. Na vrnitev ne misli, lahko ostaneš pri nas.«
»Ne, imam opravke,« odvrne Josif.
Četudi je bil precej daleč, je njegov podolgovat in rdeč obraz bil videti otožen in namrščen. Ni gledal koleslja, ampak malce vstran, potem se je obrnil in brez pozdrava krenil proti vasi.
»Josif!« je zavpila Nona. Tudi zdaj se ni obrnil. Nona je srepo pogledala za njim ter glasno in jezno rekla:
»Prekleta mrha!«
Konj se je počasi prestopal. Nekaj časa je Nona molčala, vase zamišljena, potem se je obrnila in še enkrat pogledala proti vasi. Nenadoma je brez povoda zamahnila z bičem in z vso silo ošinila konja. Konj je, presenečen
in prestrašen, poskočil in kakor slep planil naravnost čez njive. Nona ga je spotoma ukrotila in ga začela spet prav na gosto tepsti. Konj se je razvnel, stisnil ušesa in z vsemi močmi zdirjal v galop. A Nona ga je še venomer švrkala.
Najprej je Galčev pomislil, da bi Noni vajeti vzel, da bi jih ji celo šiloma iztrgal iz rok, ako jih ne bi dala, in ustavil konja. Pa ga je obšla misel, da bi Nona mogla pomisliti, češ da se je ustrašil, in ni napravil ničesar. Tudi se ni zaradi varnosti prijel za ograjo, marveč pustil, da ga koleselj premetava po mili volji. A konj je kar naprej dirjal na vso moč, koleselj je hreščal, tu in tam zadel ob kakšno oviro in poskočil, na pogostih ovinkih pa se je dvignil na zadnjih kolesih in zaneslo ga je zdaj na eno zdaj na drugo stran. Zadaj po poti se je vlekel za njima velikanski oblak prahu.
Naposled je Nona zategnila vajeti, konj je nehal dirjati, začel korakati počasneje in se ustavil. Nenadno Nona skoči, stopi pred konja, ga pogladi po čelu in — tako delajo kmetje, kadar so jim konji upehani — mu nategne ušesa in ga večkrat krene po očeh. Nato obstane malce ob strani in počaka.
Konju so se lakotnice hitro dvigale in padale, prhal je, stegoval vrat in razdraženo žvečil uzdo, kakor da se hoče odtrgati od nje. Tu in tam so se po njegovi črni, bleščeči dlaki pokazale znojne srage.
»Upehali ste konja,« reče Galčev.
Nona, ošabna in jezna ko poprej, niti ne dvigne oči in reče:
»Oni me je razkačil. Prekleta mrha!«
Gotovo je čutila, da jo Galčev opazuje, pa se ni ozirala nanj, kakor da ga je bila pozabila, in je vso pozornost posvetila konju. Njeni skuštrani lasje so lahno valovili in se svetili na soncu. Tudi taka je bila še vedno mična.
četudi je zdaj v njenih temnih, z gostimi trepalnicami obdanih očeh in na majhnih, stisnjenih ustnicah bilo nekaj zarobljenega in kljubovalnega. Stala je zravnana in postavna z bičem v roki; mlada, bujna sila je kipela izpod njene na telo prilepljene obleke.
Nenadoma konj zahrska in se strese, odtrga šop trave in jo začne gristi. Če se utrujen konj strese, je dobro znamenje — a Nona se ni tjavendan hvalila, da se razume na konje — to pomeni, da ni nikakšne nevarnosti pred boleznijo, da je konj čil in spočit. Nona pogleda najprej konja, nato Galčeva, se nasmehne in oči se ji zaiskrijo. Stopi h konju, objame njegovo glavo z obema rokama in jo veselo poboža.
»Ali veste, kako mu je ime?« vpraša Nona.
»Arap. Gotovo mu je ime Arap.«
Nona se zasmeje.
»Vi pač mislite, da se vsak črn konj mora imenovati Arap. Ne, Osman mu je ime; Turek je, moj angel,« je govorila Nona, božala konja in prižemala lice k njegovi glavi.	\
Se vedno tako nasmejana in s sijočim obrazom, je sedla na svoj prostor zraven Galčeva in pognala konja. Toda zdaj ga je pustila korakati počasi.
»Ali veste, koga sva prejle srečala?« reče Nona in nadaljuje, »Josifa Davidova, učitelja iz Senova. Sin Davida Kjosa je, njegov oče je premetenec, pravi lisjak; nekaj časa je delal na našem čifliku. Z Josifom pa sva prijatelja, poznava se že od mladih nog. Ali ga vi poznate?«
»Da, seznanili so me z njim.«
»Nestrpni pa ste moški,« reče malo zatem Nona. »Zbližate se s kakim dekletom in nenadoma si lastite pravice.«
»Kakšne pravice?«
»I... začenjate ukazovati, omejevati svobodo — tu ostani, tja ne boš hodila, tega ne smeš gledati, z onim ne smeš govoriti. Tirani. S kakšno pravico, prosim vas? Nu, če bi bilo kaj resnega vmes, razumem. Josif — tudi on...«
Galčev še ni razumel, kaj je hotela reči in je molčal.
»Toda jaz sem mu povedala,« živahno povzame Nona, gledajoč predse, tako da je Galčev videl samo njene dolge, povešene trepalnice. »,Poslušaj, Josif,1 sem dejala, »,ako hočeš, da ostaneva prijatelja, se nikar ne zaljubi vame.1 Da, tako sem mu rekla, nič drugače. On pa...«
»Se je zaljubil?«
»Pustite to. Kadar se kdo zaljubi vame, da vam povem po pravici, mi ni nič več zanimiv. Rajši imam, da sva samo prijatelja, da hodiva skupaj in se pogovarjava. Nočem pa tudi, da se zaljubi v drugo. Tega nikakor ne morem trpeti!«
»A, tako?« se zasmeje Galčev. Nona se skloni k njemu, ga pogleda naravnost v oči in reče:
»Hm, da se ne mislite vi zaljubiti vame?«
Galčev je presenečen gledal v njene nasmejane, v majhnih plamenčkih utripajoče oči.
»Gospodična,« je odgovoril, »toda vi ste zaročeni.«
»Kdo vam je povedal?«
»Zvedel sem. Vaš zaročenec je Švicar, zdravnik po poklicu. Pravijo samo, da je ...«
»Žid, kaj ne?«
»Da. Celo danes, preden ste prišli, so spet govorili o tem; menili so se, kdo izmed vaju dveh bo moral spremeniti vero, ali se bo on pokrstil, ali boste vi postali Židovka.«
Nona se je zasmejala.
»Ah, ti ljudje, ti ljudje! Kaj vse neki čvekajo. Naj bo tako ali tako, svarim vas. Kdor se je kdaj zaljubil vame, se mu ni dobro godilo. Eden je padel z motornega kolesa, drugi iz vlaka.«
»Iz vlaka? Kako je padel? Ali se je ubil?«
»E, to je dolga in pisana zgodba. Drugič vam jo morebiti povem. Glejte, glejte!« reče Nona in pokaže z bičem. »Saj ste poet, glejte sonce!«
Za drugi hrib, zdaj veliko bolj daleč, je zahajalo sonce. Ko sta ga bila prej gledala, je stalo precej visoko. Zdaj pa se je skoraj skrilo, videti je bilo samo njegov zgornji del — rdeč krajec se je zasvetil ko žerjavica, prešel v kovinasto barvo in se nenadoma potopil za obzorje.
»In zakaj pripovedujem vse te zgodbe,« je nadaljevala Nona, »samo razkazujem vse, kar imam, odkrivam svoje skrivnosti, potem pa mi je hudo, da ljudje o meni govoričijo.«
Zamislila se je in se zazrla predse. Galčev je prav tako obmolknil, in zdelo se je, da se je še bolj potopil v misli. Čez nekaj časa se je Nona obrnila, ga pogledala in smejoč se rekla:
»E — hej! Vi ste docela pozabili nase! Mar mislite, da sem vas dolžna vse življenje voziti na koleslju? Dovolj je toliko.«
Galčev jo je začudeno pogledal.
»Prišla sva do čiflika. Ali ne vidite tistega drevesa tam doli?«
Doli v nižini, izza dveh hribčkov, ki sta se stikala v loku, je kipel zeleni vrh drevesa. Bolj v strani pod žarečim nebesom se je sukljal črn dim kakor iz parnika. Slišati je bilo zamolklo ropotanje mlatilnice.
»Za tem drevesom je naša hiša,« reče Nona. »Do tod sega kraljestvo mojega očeta. Ako me ne vidi oče, me utegne videti brat ali kdo drugi. Jaz pa sem zaročena in se moram paziti.« Nato ustavi koleselj in smehljajoč se, kakor v šali, a precej robato in ukazovalno reče:
»Izstopite!«
»Resda sem se preveč oddaljil od vasi!« pravi Galčev, se ogleda naokrog in skoči na tla.
Že nekoliko kratov ga je Nona s svojimi nepričakovanimi in svojevrstnimi besedami spravila v zadrego. Tudi zdajle je bil zmeden, celo malce užaljen, toda da se ne bi izdal, se je priklonil z navajeno prijaznostjo, zazvenčal z ostrogami in rekel:
»Hvala vam, gospodična. Na svidenje!«
Nona mu ni odvrnila. Ničesar ni rekla, še z glavo mu ni pokimala, a vtem ko se je koleselj odmikal, ga je gledala preko ogljeno črnega ramena in njene oči so se pretkano smejale. Nato se je obrnila, konjska kopita so hitreje zapeketala in koleselj je naglo zdrčal nizdol. Galčev je še stal na svojem mestu in gledal za dekletom. Mislil je, da se bo še enkrat obrnila, toda koleselj je zavil mimo koruzne njive, se pokazal očem tu pa tam med visokimi debli in izginil. Tedaj se je Galčev obrnil in se začel vračati.
Resda se je dokaj oddaljil od Senova; medtem ko je hodil po poti med strnišči, se je povsem stemnilo. Galčev se je bil zamislil in, ko je dvignil oči, je na nasprotni strani neba vzšel rumen lunin krajec. V somraku se je vas temno odražala sredi polja, podobna otoku, nad njo Pa je kot megla plaval prah. Galčev je opazil v temi razsvetljena gostilniška okna in pomislil, da ga tam čaka Milčevski, ali nenadoma se je premislil in ni šel v vas, temveč naravnost na stražnico. Ko je dospel tja in stopil
v svojo izbo, se je tak, kakršen je bil, z zaprašenimi škornji, zavalil na posteljo, ki je bila pokrita s preprosto vojaško odejo. Kratko zatem se je spomnil, da še ni prebral do konca materinega pisma, ki ga je bil prejel ta dan. Vstal je in stopil k svetilki: .Moram pisati mami, da se mi tu ne godi tako slabo. Lahko ji pišem tudi o Noni,‘ je pomislil in se nasmehnil. Razgrnil je pismo, nagloma preletel z očmi besedilo, ki ga je že prebral, in prišel prav do zadnjih vrstic. Malo po malo je smehljaj z njegovega obraza splahnil. Galčev se je zamislil. Potem je pismo vtaknil v žep in se začel sprehajati po izbi. Se nekaj kratov ga je izvlekel, prebral iste vrstice in potem spet začel hoditi gor in dol.
III.
Drugega dne se je Galcev že zarana lotil dela. Gologlav, z odprto vojaško jopico, s škornji in ostrogami — odkar je bil na meji, se ni ločil od ostrog — je sedel pri odprtem oknu za mizo, ki je bila preobložena z mapami in papirjem. Bil je obrit in napudran. Črni in mastni lasje, na katerih so se še videle brazde glavnika, so bili počesani na tilnik. Bil je zelo mlad in bolj podoben skončalemu gimnazijcu kot vojaku.
Potem ko je odgovoril na nekaj uradnih pisem, tako da je za vsako najprej napisal osnutek in ga pazljivo pregledal in popravil ter prepisal na čisto, se mu je zdelo, da je dovolj delal. Naslonil se je na stol, dvignil nogo na mizo, si prižgal cigareto in se zagledal skozi okno. Nič drugega ni bilo videti kakor polje in siva, od sonca ožgana trava. Preden je prišel sem, je Galčev pogosto premišljal, kakšna je neki meja. A glej, sedaj je bila meja pred njegovimi očmi: zelena reber se je začenjala pri stražnici, — bila je namreč šele pred kratkim pokošena, — ravna in široka kakor cesta je sekala pot in se vila proti jugu. Po tej rebri so bile razvrščene kopice sena, po njeni sredi pa se je belila navadna kolovozna pot. Evo, to je meja, nič nenavadnega, nič strašnega. Vendar kakor da se nad to rebrijo dviga nevidna stena, ki deli na dvoje ne samo posušeno sivo polje, ampak tudi ozračje in celo nebo. Ljudje se je ogibajo, ne upajo se približati, češ da je nevarno. Ure in ure se ne prikaže tamkaj živa duša. Zdaj
pa se pojavita dva vojaka, bodalo se jima blešči nad rameni, naokrog bezljata dva psa, eden črn in drugi bel. Vojaka sta še daleč in zato ni mogoče spoznati, čigava sta. Ako imata sinjo uniformo, sta romunska, ako imata rjavo, pa bolgarska. Tik pred stražnico se dviga majhna gomila, porasla z visoko travo, iz katere štrli bel kamen, podoben nagrobnemu spomeniku. To je državni mejnik. Takih kamnov je na meji veliko.
Galčev se je ponovno lotil dela. Moral je izpolniti tako imenovani seznam predmetov, vpisati stvari, ki jih je prejel nazadnje. Vse to se mu je zdelo prav lahko, ali že na samem početku je naletel na oviro: potreboval je neko pismo, a ga ni mogel najti, najsi ga je še tako iskal in še tako prevračal papirje in mape. Ne da bi se obrnil, je, sklonjen nad mizo, zaklical:
»Levaški!«
»Da, gospod podporočnik!« se je oglasilo iz sosedne sobe in h Galčevu je pristopil nizek, krepak fant s kratko postriženimi lasmi in živimi sinjimi očmi.
»Levaški, dotegamal smo prejeli vsega skupaj osem in dvajset parov škornjev. Drugih nismo prejeli, ka-li?«
»Ne bo docela tako, gospod podporočnik. Prejeli smo še štirinajst parov, imamo pismo.« Levaški razmeče mape, odpre eno, mahoma najde pismo in ga izroči Galčevu.
»Dobro. Prost si,« mu reče Galčev.
Toda tudi zdaj mu posel ni šel bolje od rok. Vsak trenutek bi bil moral kaj poiskati, toda ali ni našel potrebnega ali pa le z veliko muko. Odložil je ta nehvaležni seznam za kasneje in skušal odgovoriti na vprašanje, ki se mu je zdelo veliko lažje. Ali brž ko je pomočil pero, je zdvomil, pomislil in, ne da bi se obrnil, zaklical:
»Levaški!«
»Da, gospod podporočnik!«
»Levaški, kajne da imamo še zadosti koruzne moke za pse?«
»Ne bo docela tako, gospod podporočnik, z moko gre h koncu in moramo zahtevati, da nam je pošljejo. Zadnjič nam je tudi tako pošla in nekaj dni so vojaki dajali psom od svojega kruha.«
Galčev se nasloni na stol, pogleda papirje, ki so bili razmetani po mizi, in se zamisli. Potem položi pero na mizo in vstane.
»Borislav, poslušaj me,« se obrne k podčastniku, »poberi papirje in jih odnesi. Sestavi seznam stvari, pripravi odgovore na pisma pa mi poročaj. Pojdi.«
Z rahlim, komaj zaznavnim nasmehom, s katerim je nemara hotel reči: ,Vedel sem, da se bo tako izteklo,* pobere Levaški vse papirje in mape ter odide. Znova se zaleskeče pred podporočnikom čista miza.
Ko je Galčev ostal sam, je najprej napravil nekaj korakov po izbi, nato je potegnil iz žepa pismo, ki ga je bil snoči tolikokrat prebral, in ga razgrnil. Spet je ustavil pogled na zadnjih besedah, na koncu pisma. Tam je pisalo: ,... Vladimir ne odlašaj ampak piši vedno sinko kajti kadar vidim od Tebe pismo se mi zdi da gledam tebe samega in ko držim v rokah tvoje pismo tudi tvoje roke držim.. .*
Kako je mogla njegova mati, neuka in preprosta ženica, napisati te besede? ,Boji se zame in kdo ve, kako trpi,* pomisli Galčev.
Kadar koli si je priklical v spomin mater, si je ni mogel jasno predstaviti, jasno in blizu pred seboj pa je videl v domišljiji njene oči — zaskrbljene, od solza lesketajoče se in plahe oči. Take so postale tistega dne — njemu je bilo tedaj štirinajst let — ko so jim sporočili, da so njegovega očeta, narednika, ubili na Cataldži. On
in sestra sta ostala siroti, mati — vdova, in mati se mu je vtisnila v spomin taka, kot jo je videl tisti dan; s prav takimi očmi.
Galčev se je začel spet sprehajati po izbi. ,Zakaj tarnam, da mi je tu hudo?1 si je mislil. ,Zakaj hočem, da me pokličejo nazaj v polk? Najbolj pomagam materi in sestri s tem, da vestno opravljam službo. Kaj mi je treba hčere nekakega veleposestnika, ki je vrhtega tudi zaročena? Ne, moram gledati nase, paziti se moram. Ni mi treba nič kaj zidati gradov v oblakih ...‘
Mikalo ga je v vas.
Da je laže kljuboval skušnjavi, se je bil lotil pisarniškega dela, ki ni pripadalo njemu, marveč naredniku Le-vaškemu. In zares, ni šel v vas zjutraj, kakor tudi ne po kosilu. Proti večeru, ko je sonce začelo zahajati, se je namenil iti na sprehod okoli stražnice. Krenil je v zahodno smer proti isjorenskemu čifliku. Mislil si je, da s tem ne kaže slabosti ali podira svoj sklep, ker se je nalašč ogibal poti in se držal meje.
Za njim sta se dvignila tudi dva stražarska psa — Handžar in Vidra. Tadva nista spadala h graničarskim psom, ki so bili divji ko voleje in nepristopni, da se jim tudi sam Galčev ni smel približati. Handžar in Vidra sta bila navadna domača psa, katerih vse delo je bilo, jesti ostanke jedi. A vtem ko je bila Vidra plemenska psica z dolgo rjavo dlako in pametnimi, človeškimi očmi, je bil Handžar velik ovčarski pes, top in počasen, krotak, prijatelj z vsemi in vprav zaradi te svoje nravi neuporaben za graničarsko službo. Zato je ostal pri stražnici — zvesti tovariš vsakega novega častnika. Ker je bil manj bister od Vidre, je vselej krevljal za njo, ko je ta tekala sem pa tja po travi in vohala; ker pa je bil len in težak, je nikdar ni mogel dohiteti in se je vedno ustavil
na pol poti, si izbral drugo smer, ni pa snel oči z nje in jo še venomer sledil.
Galčev je hodil naravnost preko strnišč ali pa je stopil na kakšno ozko stezico, po kateri so prevažali snope. Tako je zašel precej daleč in se nenadoma znašel pred vrtom deda T6dora Kutmaka, katerega je že nekoč obiskal. Zavil je s poti, zagazil naravnost v prepletajoče se malinovo grmovje in si utrl pot naprej.
Mršavo ščene s črnim gobčkom in ostrimi pokončnimi ušesi kakor lisica je zalajalo in začelo skakati po travi. Naokrog ni bilo žive duše. Na eni strani so iz gošče kukali ko čepice čebelni panji, na drugi je bil zelenjadni vrt, ki sta ga kakor zid obdajala sirek in turščica. Pri panjih so bila na visokih kolih pritrjena ozka lesena koritca, v kakršne vlivajo vodo čebelam.
Handžar in Vidra sta se zagnala za psičkom, ki je bil rjav ko lisica; ta pa se je zatekel h kolibi, se pritisnil k vratom, stisnil rep med noge in zarenčal. Galčev se je ozrl na vse strani. Kutmaka ni bilo na spregled.
»2e grem! Že grem! Tu sem!« je zaslišal močan, poln glas in izza sirka se je pokazal Kutmak, utirajoč si pot z obema rokama. Bil je visok, krepak starec pokončne hoje, samo v kolenih so se mu noge nekoliko upogibale. Oblečen je bil v srajco, ki je bila na prsih odpeta, njegov črni, ogoljeni klobuk, kakor da ga je snel s kakšnega strašila, je bil na vrhu predrt in skozenj je štrlel čop starčevih sivih las. Prišel je bliže, se zasmejal in stegnil veliko in široko roko, ki je bila črna ko njegov obraz.
»Ha, dobrodošel! Kam naj sedeva, pod prizidek? Ali pa si hočeš morda ogledati mojo hišo,« reče, ko je opazil, da se je Galčev ozrl na kolibo. »Vstopi, vstopi, butni vrata. Tudi tam je prijetno hladno.«
Koliba je bila široka kakor kaka izba. Imela je ognjišče, na katerem ni gorelo, toda okrog pepela je bilo postavljeno dvoje, troje glinastih loncev. Ob stenah so bile police z različnimi drobnjarijami. Tudi puška je visela na steni. V kotu za vrati so bile na kup nametane lubenice in dinje. Vsa koliba je dišala po dinjah. Galčev je premeril izbo in sedel na posteljo, ki je bila pokrita s staro kmečko ponjavo.
»Viš, to je moja hišica,« spregovori Kutmak. »Sam si pospravljam, sam kuham, kendi-baš, kendi-traš, kakor pravi Turek. Kaj naj storim? Saj mi ni za vrt, kdo bi se pečal z zelenjavo, ampak za čebele. Vsako leto prenesem čebele semkaj.«
Vzel je mernik in sedel h Galčevu. Brada, sesvaljkana in že sama po sebi kratka, kakršno nosijo Turki, brki in lasje — vse na njem je bilo že sivo. Samo obrvi so mu bile še črne in njegove živahne in gibčne oči so zrle pozorno in predirno. Tako pogled in črne obrvi, kakor tudi zdrava polt so mu dajale fantovski, hkrati pa tudi premeteni izraz.
»Nič te ni videti!« povzame Kutmak. »Oni stari poročnik Hristev me je bolj pogosto obiskoval, bila sva prijatelja. In, kakor vidiš, živim ko menih, čakam samo, da kdo pride k meni pokramljat. Kaj je to? Kaj si našel?« vpraša, videč, da je Galčev dvignil nekaj s postelje, gledal in se nasmihal.
»Ko menih živiš, a, ded Todor? Kaj pa je tole!«
Kutmak se skloni in pogleda zbliza: podporočnik je stiskal med prsti dolg in svetel kosem ženskih las.
»Moji niso!« reče Kutmak, si pogladi brado in se zasmeje. »Moja brada je bela.«
»Kam naj to zapišemo, ded Todor? Zenska se je tu mudila. Povej, povej, kaj molčiš!«
»Moj Bog, tista neugnanka je pač bila tu, njeni so,« odgovori Kutmak, gladeč si brado in smehljajoč se. »Kadar pride le-sem, sede na posteljo. Nonini so.«
»Nonini?« se začudi Galčev, pa se takoj zbere in ravnodušno povpraša: »Kdo je ta Nona?«
»Beži no, kaj bi ne vedel! Mar vaju nisem snoči gledal, kako sta sedela v koleslju in se pomenkovala. Kdo je Nona, vprašaš. Samo ena Nona je tu, hčerka bogatega Manolakija.«
»In kaj išče Nona pri tebi?«
»Fante, fante!« je Kutmak malce užaljen zmajal z glavo. »Za koga me pa neki imaš? Toda jaz sem garal na čifliku petnajst let. Nona, hočefn reči, mi je zrasla na rokah. Naj ti narežem lubenico? Ali pa zajamem malce medu? Dajva, razreživa zdajle lubenico, za medom bova že še poškilila.«
Stopil je h kupu lubenic, potrkal to in ono s koščenimi prsti, izbral eno in se vrnil.
»Že ko zapičiš nož, se odpre,« reče in razreže lubenico. »Lepo so obrodile letos, glej, kako je rdeča, ko kri. Vzemi,« ponudi Galčevu reženj. »Vzemi tudi pipec, jaz imam drugega. Pazi, da se ne urežeš, je hudimano oster.«
»Pravijo, da je Nonina mati bila kmetica,« reče malo zatem Galčev.
»Kdo, Antiča? Siromašna kmetica je bila. Kmetica je bila, pa je postala gospa! In kakšna gospa!«
»Kako vendar se je to zgodilo? Takle bogatin pa se poroči s kmetico?«
»Vzemi, le vzemi si lubenice. Jaz ne maram, sem že sit,« reče Kutmak, neha jesti, obriše nožič, ki mu je služil pri rezanju, in ga vtakne za pas. »Kako da se je oženil Manolaki z Antico? Ti bom pa povedal kako. Poznam te zadevščine, tedaj sem bil zraven. Antiča, pravim, je bila
vdova, mož ji je umrl; menda so ga ubili. Tako ali tako, njen oče se je odpravil po hčer, naložil njeno robo na telege pa sta se napotila domov. Ko sta prišla do meja Isjorena, sta pustila konje, naj se pasejo, in stopila z voza, da počijeta. Njega dni je imel Manolaki veliko čredo konj, njegov konjar pa je bil nekdo iz naše vasi, Grdjo po imenu.«
»Grdjo? Dozdeva se mi, da sem ga videl. Kozav, črn človek...«
»Hm, hm, ta je pravi; videl si ga torej. Toda ne misli, da je bil vedno tak; tedaj je bil mlad in lep. Pa je prišel tudi Grdjo, sedel k njima in — Antiča in Grdjo, mlada obadva — sta se sporazumela v pogovoru in bila sta drug drugemu všeč. Jedla sta kruh in kramljala. Pa je šel Grdjo zavrnit čredo. V tem času, lej ga spaka, se z vozom pripelje Manolaki.
,Kdo ste, ljudje božji? Kaj iščete tu?‘ ,E, pa . .. tako in tako/ ,Jaz,‘ de Manolaki njenemu očetu, ,potrebujem ženo, ki bi mi gospodinjila na čifliku, daj mi jo, za gospodinjo mi bo. Tudi ti pridi*, de staremu, ,dal ti bom mlin, da ti bo v njem mineval čas/
In zapeljal ju je na čiflik.«
»A Grdjo?«
»Čakaj no, ti bom povedal. Grdjo pride na čiflik in naravnost k Manolakiju: ,Gospodar/ pravi, ,midva sva se zmenila z Antico, besedo sva si dala/ ,Kaj?‘ zarohni Manolaki. ,Marš ven! Zgini!* pa ga je napodil.«
»Potem?«
»Potem je Manolaki vzel Antico za gospodinjo in se meni nič tebi nič oženil z njo. In kaj se ne bi oženil, Antiča je bila lepotica! Kar Nono poglej, pa ti ni treba več spraševati, kakšna je bila Antiča.«
»Kaj se je zgodilo z Grdjem?«
»Kaj bi se zgodilo? Videl si ga, praviš, na, zdaj je takšen, kakor si ga videl. Grdjo pa je ležal v ječi in potem zbežal v Romunijo. Kak mesec je od tega, kar je prišel nazaj. In gotovo ne z dobrim namenom.« Kutmak se je zamislil, zamahnil z roko in dodal: »Naj počno, kar hočejo, meni nič mar, jaz se v to ne mešam...«
Nenadoma se je spremenil, postal togoten in se ni več nasmihal. Naj si je Galčev še tako prizadeval, da bi mu Kutmak povedal še kaj o Grd ju in Antici, se ga je ta na vse kriplje otepal; ta vprašanja so mu očividno presedala in ga dražila. Postavil se je s hrbtom proti Galčevu, pobrskal nekaj v kotu kolibe, potem se je vrnil s črepinjo ubite čutare v roki, v kateri je bilo nekaj peščic živega apna. Nalil je vodo iz vrča in apno je vzkipelo.
»Povej no, ded Todor,« je začel spet drezati Galčev, »kaj se je zgodilo zatem. Ali ni Grdjo nekaj zagrešil?«
»Toda kaj mar nisem povedal? Toliko vem, kolikor sem omenil, več ne. Pogasil bom malo apna, ker ga potrebujem.«
»Ali beliš kolibo?« se zasmeje Galčev.
»Beži no, te dni mi dela neka reč hude preglavice!« reče Kutmak togotno. »Tuje čebele prihajajo pa mi kradejo med. Od zarana klečim pred panji in jih opazujem — tuje muhe so vmes, brenčijo, tepo se. Zdaj bom vzel tuljavo, jo polil od znotraj z apneno vodo, vtaknil v panj in zamazal odprtino. Muhe bodo vstopale in izstopale iz tuljave in vsaka se bo malce namazala z beležem. Jutri pa pojdem k Davidu Kjosu in se bova pomenila.«
»Cernu? Kaj se bosta pomenila?«
»Tudi David ima čebele, redi jih na svojem vrtu. Sel bom kakor po opravkih in se ogledoval; če bom videl kakšno čebelo, umazano z beležem, mi bo takoj očitno
— njegove živalce prihajajo v moj čebelnjak in mi kradejo med.«
»Pa kaj je David kriv?« reče Galčev. »Mar jih on uči?«
»Hentaj, to ti je lisjak, jaz ga bom razkrinkal. Tu se je nekam stemnilo, ni ti dobro. Greva ven, če hočeš.«
Stopila sta pred kolibo in Galčev je sedel na kopico sena. Vtem ko sta sedela v izbi, je bilo sonce že zatonilo. Lahen hladen vetrič je pihljal, trava se je dvignila in zazelenela. Na vrtu se je mračilo, lubenice so se črnile kot človeške glave. Tu pa tam so se belile dinje in buče. Sirkova in koruzna stebelca so se zibala in posušeno lat je je šelestelo. Bilo je tiho in prijetno, dišalo je po senu. Zvezdni utrinek se je ko majhna srebrna ploščica zasvetil na temnomodrem nebesu.
Vidra in Handžar sta se sprijateljila s temnorjavim kužkom in se z njim premetavala v travi. Kutmak pa se je spet lotil nekakšnega dela, hodil je neprenehoma noter in ven iz kolibe. ,Kako je tu lepo/ si je mislil Galčev. .Prišel bom večkrat zvečer, pomenkovala se bova z dedom Todorom. Zanimiv starček, nemara ga o priliki opišem/ Galčev je začel snovati v mislih, kako si bo uredil življenje in katere knjige bo prebral za časa bivanja v samoti, ki je njeno breme odslej naprej hotel prenašati. Lahko bo varčeval, poslal denar materi in tudi sestro Doro bo razveselil s kakšnim darom. Ko je tako ugibal v mislih, se je zamaknil, a se je nenadoma zdrznil in zagledal pred nosom Kutmaka. Ta ga je gotovo že dlje gledal in Galčev je mogel opaziti v starčevem pogledu sočutje ali celo nekaj kot pomilovanje.
»Dvakrat sem te vprašal, koliko si star,« reče Kutmak.
»Pet in dvajset let.«
»Pet in dvajset! Potemtakem si še otrok proti meni.«
»Koliko pa jih imaš ti?«
»Jaz? I, v ruski vojni sem bil odrasel človek, ženil sem se. Imeti sem jih moral trideset. Zdaj pa računaj, koliko jih imam. Tri in sedemdeset? Mogoče. Mogoče jih imam tudi več.«
Sedel je in začel pripovedovati o rusko-turški vojni.
IV.
Nekega jutra se je zoblačilo, začelo je rositi. Senov-čani, ki so samo čakali dežja, da odidejo na polje orat, so pustili delo, ki so se ga namenili lotiti, vrgli čez pleča ogrinjače, se razgledali po nebu na vse strani in, ker so upali, da bo še deževalo, začeli kapljati v krčmo. Kmalu so jo napolnili do zadnjega kotička. Nekateri so stali. Okrog miz in po klopeh so se tiščali možje, klepetali in, da bi drug drugega slišali, vpili; nad njihovimi glavami pa je ko megla plaval tobakov dim. Včasih je padla beseda o kaki neurejeni kmečki zadevi in tedaj je hrup še narastek govorilo je po več ljudi hkrati, vpili so in se prepirali.
Tedaj je pet ali šest »bajtarjev« — to so bili najubož-nejši Senovčani in njihove koče so stale v dolini na koncu vasi — sedlo za mizo k žganju. V njihovi sredi je sedel Grdjo in, ker je bil še trezen, ga je bilo nekam sram pred toliko ljudmi, pa si je poveznil prikoničeno čepico na oči; posmihal se je nekam prisiljeno, a njegove drobne, črne oči so nemirno švigale po ljudeh. Zraven je sedel njegov mlajši brat Jovi, krepak kot Grdjo, toda bolj pogumen in parrteten. Vedel je, da bo Grdjo plačeval »z romunskimi denarci«, pa je skrbel, da je ostal v njegovi bližini, da mu napravi račun, kadar bo treba, in ga zadrži, če bi se preveč razvnel. Lovec Kostadin ni bil iz njihove druščine, sedel pa je blizu. Drugi kočarji so se začeli primikati od vseh strani in sedati za Grdjevo mizo.
Zadnji je prišel Velko, noseč za sabo stol, na katerem je dotlej sedel. Bil je bolj nizek in potlačen, z zmršenimi brki, eno oko mu je bilo spačeno od stare brazgotine. Nekdo je Velka razkačil, zato se je, držeč stol za hrbtom, obrnil in zakričal:
»Da ne bom oral? Oral bom! Oral bom zemljo na tisti strani, kjer bom hotel! Kdo mi bo branil?«
Kmetje so po večini dvignili glave z miz in se obrnili; v krčmi je nastala tišina.
»Velko, kaj se onegaviš,« rnu reče Ilija, eden najpre-možnejših kmetov. »Prvič, nimaš njive, da bi jo oral. Kje pa bo letos praha, to vemo, to je že sklenjeno. Lansko jesen smo začeli orati od Isjorena, zdaj bomo orali s te strani.«
»Jaz pa bom oral od Isjorena, bogme da res!« odgovori Velko.
»Mar boš oral tamle očetovo njivo?«
»Manolakijevo njivo bom oral. Si razumel? Njo bom oral.«
Nekateri kmetje so se zasmejali in se začeli presedati na stolih, Ilijo pa so pustili, da govori naprej.
»Velko, prehudo si se zaletel, unesi se malo. Ta njiva ni ne Manolakijeva ne naša; čakaj, da sodišče odloči, in to ni lahko.«
»Mi ne bomo čakali, kaj bo reklo sodišče, baj Ilija!« se osorno oglasi Jovi in oči mu zažare. »Kaj bi čakali sodišče, že zdaj jo bomo zorali pa mir besedi.«
»Tako je, pa mir besedi!« pribije tudi Velko, si vzame naposled stol in sede.
»E, pa jo zorjite, če morete,« reče Ilija in utihne. Besedo povzame lovec Kostadin, toda ne z namenom, da bi se pričkal.
»Katero njivo mislite orati,« vpraša, »ali tisto na hribčku poleg meje? Tam se je zdaj razraslo goščav j e do pasu. Toda če zorjete tudi to njivo, tedaj človek ne bo imel kje zajca ustreliti.«
Velko, še vedno nataknjen, zamrmra v brke:
»Zdajci... še na zajce bomo zdaj mislili!...»
Njiva, o kateri so se pričkali, je ležala na isjorenskem čifliku. Kakor reka spodkopava in ruši bregove, tako so že leta Senovčani spodjedali čifliško zemljo. In ni bilo pomoči, vas je rasla, zemlje pa je bilo premalo. Najprej so Senovčani vzeli skorajda dve tretjini čifliških pašnikov, kajti v pravdi, ki je trajala dolga leta, je bilo dokazano, da je bil ta svet nekoč last neke arabske vasi, ki se je v rusko-turški vojni izselila, pa ga je Manolaki zasegel. Država mu je vzela pašnike in jih razdelila med Senov-čane. Pred dvema letoma so Manolakiju, kakor vsem veleposestnikom, zakonito odvzeli še del posestva: od sedem tisoč hektarjev, ki so mu bili preostali, so mu pustili tri tisoč — njegovo gospodarstvo so šteli za vzorno — štiri tisoč pa so ponovno dobili Senovčani. In še jim je bilo zemlje premalo, še so je potrebovali. Na meji med njihovim svetom in Isjorenom je ležala njiva. Senovčani so pravili, da je nastala iz zorane krčevine in ta krčevina je — nekateri stari ljudje so še pomnili — bila njihova. Zdaj so se pravdali z Manolakijem za to njivo. V kratkem bodo prišli sodniki in rešili pravdo prav na njivi. Ali kočarji, kakor je dejal Velko, jih niso hoteli čakati.
Hrušč, zdaj bolj tih zdaj bolj šumen, se ni polegel. Kar naenkrat je v krčmi postalo svetleje: na okence je posijalo sonce.
»Fej! Spet se ne more spraviti na dež!« reče nekdo.
Ilija se dvigne in vstane.
»Ce je tako, pa pojdimo. Ce je namenjeno, bo že deževalo,« pravi in se napoti k vratom.
Za njim so storili tako skorajda vsi kmetje. Ni se jim sicer mudilo in tudi delo jih ni čakalo, toda med bajtarji je že začelo kipeti; često so se obračali, mrščili obrvi in samo gledali, s kom bi se zravsali. Ko so bili že na pragu, vstopi župan Aleksi.
»Odhajate?« jih vpraša. »Nu, le pojdite za svojim opravkom, vreme se je popravilo.«
Za spraznjenimi mizami, nad katerimi je še plaval modrikast dim, je ostal samo ded Minko. Zupan, z rdečimi in okroglimi lici, opasan s širokim jermenom čez precej zajeten trebušček, ni hotel sesti. Počasi se je sprehajal po krčmi in napeto koračil, kakor da je vesel samega sebe in svoje hoje. ,Moj Aleksi hodi ko sultan,' je dejala o njem županja in te besede je poznala vsa vas.
»Zupan,« reče Velko »pridi sem na odgovor.«
»Na kakšen odgovor?«
»Pridi in, ker si župan, povej, ali držiš z onimi troti, ki so pravkar odšli, ali z ljudstvom.«
»S kakšnimi troti? Kaj pa imate?« reče župan.
»Poslušaj, kaj imamo: sklenili smo zorati njivo na hribčku, za katero se pravdamo z Manolakijem. Zorali jo bomo, slišiš, župan, še zdajle jo bomo zorali.«
Aleksi ga je samo gledal in odlašal z odgovorom.
»Ce smo siromaki, mar zato nismo ljudje?« je nadaljeval Velko. »Tudi mi moramo jesti, tudi mi imamo otroke. Kaj? Ali pa tudi ti držiš z Manolakijem?«
»Eh, Manglaki...« odgovori župan, »kaj hočete od tega človeka, ali mu niste vzeli zadosti zemlje?«
»A, ti ga braniš?« se oglasi Jovi. »Kaj nam je storil... Kar vprašaj ga, tega vprašaj,« in pokaže na Grdja. »Uničil je človeku življenje ...«
»Če boš začel vlačiti stare grehe na dan, ne bo nikdar konca,« reče župan.
»Stoj, župan, stoj...« se razvname Jovi. »Veš, kaj je Manolakijev sin Tošo pravil v mestu, v Džamadinovem hanu.1 Pravili so mi ljudje, ki so ga slišali. ,Oni razbojnik/ je dejal, ,je prišel iz Romunije, toda pahnili ga bomo vnovič v ječo; vemo, kdo nam je pred petimi leti zažgal senike/ Vidiš? — možakar preti. Kakor da je malo to, kar so mu napravili dosihmal, ampak še...«
»Bogmeda, baj Grdjo, veliko si pretrpel,« se oglasi nekdo.
Vsi so obrnili pogled h Grdju, misleč, da bo kaj povedal. Ta pa ni dvignil pogleda z mize, le sapo je zajel s polnimi pljuči. In ni vzdihnil ali kaj zinil, ampak pograbil eno stran brk, se zasmejal in polglasno zapel:
Kava!-' se na osojah oglasi, čez dvorišče Dragica hiti...
Ni mogel peti, glas mu je bil hripav. In ko je sam videl, da mu ne gre, je umolknil, napihnil lica in začel isto pesem žvižgati, kakor da jo igra na kaval.
»Nu, nu, nu!« vzklikne Velko. »Baj Grdjo, ti si bil nekoč kavaldžija, kje imaš kaval?«
»Izgubil sem ga,« reče Grdjo in se nasmehne. »Na Isjorenu sem ga izgubil v travi.« Nato stisne pest, zamahne na vso moč, pa ne udari po mizi, ampak zgrabi Velka za rame, ga strese in zavpije:
»Boli me ... boli me, si razumel? ... boli me ... Hiljup!« zakliče in nakremži obraz. »Prinesi žganja!«
»No, bratec! Ne bodi mehak, no!« mu prigovarja Jovi.
1 Gostilna s prenočiščem (tur.).
a Piščalka iz trstike, bolgarsko narodno glasbilo. Kavaldžija je tisti, ki igra nanjo popevke.
Velku je postalo mučno zaradi Grdja, zarobantil je ko po navadi na bogatine in se obrnil: župan je bil odšel; zadaj je še vedno sedel samo ded Minko.
Ded Minko je bil človek posebnega kova. Kadar je začel piti, je dolgo časa sedel krotak, moder, molčal je in ni v nikogar drezal. A tako je pil le do neke meje in, ko jo je prekoračil, je začel prisluškovati tujim pogovorom pa na lepem vrgel kakšno zbadljivo besedo. In zdaj, ko se je Velko okrenil in ga pogledal, je ravno prišel ta trenutek za deda Minka. Spremljal je že pogovor kočarjev, zdaj pa zdaj se je posmehnil in njegove sinje oči so se lesketale ko steklo.
»Dobro se jim godi bogatinom,« reče Velko, »njim se steka denar od vsepovsod.«
»Potrudi se, bratec moj, pa boš tudi ti zaslužil!« se tisti hip oglasi za njim ded Minko.
Velko poskoči, kot bi ga kaj pičilo.
»Zaslužim naj? S čim naj zaslužim? Kako naj zaslužim? Ali se služi z golimi rokami? Toda oni! Oni ne služijo, ampak obirajo, kjer koli koga najdejo. Na, ta vsevedež Ilija — letos se mu je spustila toča na njivo, otresla dva ali tri klase ali pa še tisto ne, in kaj se je dogodilo? Prišli so uradniki, pregledali njivo, jedli, pili, Ilija je odšel z njimi v mesto in prinesel polno konjsko torbo bankovcev, si razumel? Država mu jih je kar tako nasula... Ko bi bil prodal i sebe i otroke, toliko denarja ne bi skupil.«
»Jaz sem pijan, jaz ničesar ne razumem,« je govoril ded Minko, hkrati pa se je skrivoma in previdno, da ga ne bi opazili, obračal k Filipu in mu mežikal z očesom.
Med bajtarji se je spet razvil pogovor. Že dolgo časa je Grdjo pripovedoval neko dolgovezno zgodbo, mešajoč na vsake dve ali tri bolgarske besede eno romunsko. Zamaknil se je, njegov kozavi obraz je oblila rdečica,
čepica mu je zdaj tičala na tilniku in videli so se mu sesvaljkani posiveli lasje. Poslušalo ga je samo nekaj kočarjev, drugi so kramljali vsak s svojim sosedom.
»Le poslušaj me in stori, kar sem ti velel,« je govoril Jovi Nejču, najrevnejšemu bajtarju, vdovcu, ki se že tedne ni bril. »To reč moraš izpeljati, tako ne more več naprej.«
»Izpeljal bi jo že, ampak kako s praznimi rokami?« je govoril zamišljeni Nejčo. »Samo tri ovce so mi ostale, kaj bi, prodal sem jih. In zdaj je hiša prazna, ničesar nimam.«
»Pusti zdaj to... In ker je še stara prišla, naj ostane, ti pa boš kakopak gledal, da si najdeš gospodinjo. Mrtvi se ne vračajo, ti pa imaš otroke, in otroci morajo imeti skrbnico. Poslušaj me ...«
Velko se je pogovarjal z Dinkom. Večidel mu je šepetal na uho, kar naenkrat pa je vzkipel in dvignil glas:
»Tako sem mu rekel. Duhovni oče, ti pravim, služiš v cerkvi, bereš evangelije... povej mi, kam bomo prišli, ko ni prosvetljenosti, ko ni pravice...«
»Meni pa nihče ne streže po življenju,« se oglasi zadaj ded Minko.
Velko skoči in se zravna.
»Tudi ti si čorbadžijsko1 uho! Tudi ti ližeš copate onim barabam!«
»Mi naj delamo,« reče Nejčo. »Vse mi. A tisti, ki imajo hiše na deset nadstropij, njim nihče noče nič žalega.«
»Ti se samo pojajo po kopališčih in zdraviliščih,« doda Jovi.
»Jaz sem pijan, jaz ničesar ne razumem,« se je opravičeval ded Minko.
1 Čorbadžija, veleposestnik, večinoma v zaničljivem pomenu.
»Čakaj, čakaj!« se oglasi Dinko. »Ne bo več dolgo tako.«
Grdjo ni povedal zgodbe do konca; ker ga ni nobeden poslušal, je umolknil. Tudi on je gledal, tudi on se je delal, ko da baje posluša, kaj pripovedujejo drugi, ni pa ničesar slišal in ničesar razumel.
»In da ne bomo zorali njive, a?« je vpil Velko na deda Minka. »Zorali jo bomo. Zorali jo bomo in posejali jo bomo. Pojdi in povej trotom! Pojdi in povej če hočeš tudi Manolakiju.«
Ko Grdjo zasliši to ime, vztrepeče, kakor da se je prebudil iz sanj. Njegove črne oči, ki so bile doslej zamišljene, so vzplamtele. Skočil je pokoncu in zavpil:
»Manolaki! Malopridnež! Kri mi je izpil.. . uničil me je... Ali mar ne bom tudi jaz njega? Tudi jaz mu bom plačal... Zasoljeno mu bom plačal.«
Zgrudil se je na svoj prostor in prsi so se mu začele dvigati, kakor da se duši.
v.
Zunaj so se slišali glasovi, zazvenčale so ostroge in v krčmo je stopil Galčev, za njim pa župan in Milčevski. Galčev ni vedel, kaj se je bilo pred kratkim dogodilo, in ni pripisoval posebnega pomena temu, da se je desetina ljudi, ki so sedeli pri pijači za mizo, zdrznila in ga pogledala. Pokimal jim je, jih veselo pozdravil, nato pa žvenketaje z ostrogami odšel k pultu in zahteval od Filipa škatlo cigaret. Kočarji so drug za drugim obmolknili. Nenadoma Grdjo vstane, seže za pas po mošnjo, da bi plačal, toda Jovi ga prime za roko in pokliče Filipa. Napravili so račun in tedaj je Jovi dal na stran, kolikor je bilo treba plačati. Grdjo se je delal, kakor da noče vedeti, koliko je plačal in koliko so mu vrnili; malomarno si je zataknil mošnjo za pas ter se napotil k vratom. Nekdo ga je poklical, toda Grdjo je odšel, ne da bi se obrnil.
Tudi Galčev, Milčevski in župan so odšli iz krčme. Stopili so v kot in župan je dolgo časa Galčevu nekaj pripovedoval. Podporočnik ga je poslušal, gledal proč in molčal. Bolj pozorno je nemara poslušal Milčevski in njegove otožne oči so. začudeno in plaho gledale.
Cez nekaj časa pokuka čez ograjo David K j ose, potem pristopi k njim in reče:
»Župan, tebe iščem. Dober dan, gospod poročnik... Župan, ali veš, kakšen stekel pes me je zarana popadel? Pride ti k meni Kutmak. Ker sva obadva čebelorejca, ga
popeljem, da si ogleda moje čebele. Kutmak gleda, gleda, nenadoma pa skoči — znorel je možak, bogme da je znorel. ,Ti,‘ pravi, ,pošiljaš svoje čebele krast mojim med ... Pa sem te le zasačil...‘ In kaj vem kaj še ... Babje čenče ... Si že slišal kaj takega? ... Psoval me je ...«
»Ne razumem se na vaše čebele,« reče Aleksi.
»In ako bi mogel naučiti muhe krasti, bi jih poslal v banko, da kradejo zame denar... Kajneda, gospod poročnik?« se namuzne Kjose in pogleda Galčeva.
»Ne razumem se na vaše čebele,« ponovi Aleksi.
»Kaj počenja Josif?«
»Kaj pa naj počne? Skrbi za šolo. Tega Kutmaka pa ne bom pustil, tožil ga bom.«
»Pusti sedaj to,« ga ustavi župan. »Povej Josifu, naj bo pameten. Vidim, kaj počne in kaj pridiguje. Ti si oče. Ce se bo kaj zgodilo, mi potem kar nič ne očitaj, da te nisem posvaril.«
Kjose se zamisli.
»Moj Bog, Aleksi, saj tudi sam vidim, toda kaj naj storim... Današnja mladina še v Boga ne veruje, še očeta in matere ne spoštuje. Toda povedal mu bom, povedal mu bom ponovno. To se ti je svet izpridil, Bog nas varuj ... Resnico govorim, gospod poročnik, kar ne upaš si jim spregovoriti besedice.«
»Povej mu še enkrat,« reče Aleksi.
»Povedal mu bom; Kutmaka pa ne pustim, naznanil ga bom. To je stari nepridiprav, mi bo še kaj žalega naredil...«
Galčev stopi k svojemu konju. Milčevski, ki je do sedaj samo poslušal in molčal, odide za njim.
»Zakaj nisi prišel včeraj?« ga vpraša Milčevski. »Nona je bila tu.«
Galcev zajaha konja, Milčevski stopi tik njega.
»Vprašala je po tebi,« reče Milčevski glasno in se začudi, ker mu Galčev tudi sedaj ni odgovoril.
»Kdaj se boš vrnil? Odhajaš tja gor, se boš pač oglasil na Isjorenu?«
»Kaj naj iščem na Isjorenu?« reče Galčev. »Grem po meji. No, na svidenje! Na svidenje, župan!«
Galčev je spodbodel konja, sledil ga je vojak, tudi na konju. Najsi je še tako malo deževalo, prejšnjega prahu ni bilo, ozračje je bilo čisto in hladno. Trava, izprana od dežja, je zelenela, pot pa je bila gladka in rjava. Kakor dim lahka megla je visela nad njivami — jasno ko ravne črte so se začrtavale meje in na poteptanih in poleglih strniščih se je kazala črna, od dežja premočena prst. Še so jadrali po nebu raztrgani oblaki in sonce se je zdaj skrilo zdaj znova zasvetilo. Galčev je še premišljal o tem, kar mu je bil povedal župan. Podoba je bila, da je Aleksi dobro vedel za vse, kar se je trenutno godilo v vasi, ali kot vsak premetenec, je gledal, da je, če je mogel, ostal ob strani, drugi pa naj le brskajo po žerjavici. Pri učitelju Davidovu so se tajno zbirali zvečer nekateri kmetje, sami kočarji, tisti, ki nimajo prebite pare, kakor je dejal župan. Vendar pa se župan ni upal nikogar odkrito obdolžiti in, ko je pravil o Davidovih sestankih, je pretirano nevedno dostavil:
»Morda pa jim šomošter bere kako knjigo, pripoveduje zgodbe, nekaj kot večerni tečaj, hočem reči...«
Kazno je bilo, da v Senovu ni miru. Ali kje je zdaj mir? Med drugim je župan povedal, da so se Senovčani namenili ugrabiti čifliško zemljo. ,In kaj so kmetje krivi,* si je mislil Galčev, ,njim je treba zemlje, njim je zemlja nujno potrebna ko zrak. Pa tudi, kaj morem storiti? Jaz lahko izvršim samo to, kar mi ukažejo, nič drugega.
Seveda, ako se pripeti kaj prav blizu meje, to je druga reč, tedaj bomo videli."
Galcev se je bil precej oddaljil od vasi in opazil kmeta, ki je racal po poti pred njim. Ko se mu je bolj približal, je kmet zaslišal konjske korake in se umaknil. Skočil je nekaj korakov vstran in se potem obrnil z obrazom na pot. Galčev je spoznal Grdja in ga povprašal:
»Kam pa?«
Grdjo je pozdravil po vojaško in se nasmehnil.
»Nikamor... ej tako, da me malo veter prepiha...«
Držal je cigareto in stikal za pasom po ognjilu.
Galčev ga ni nič več vprašal, le begotno ga je pogledal in pustil za sabo. Spomnil se je Antičine zgodbe, kakor mu jo je bil povedal Kutmak, in se obrnil. Grdjo jo je mahnil v isto smer, hodil je po isti poti, poti, ki je vodila na Isjoren. ,Ali je mogoče, da ga po dvajsetih in še več letih nekaj vleče tjakaj," pomisli Galčev. ,In to je kmet!..."
Nenadno je pred njim vzniknil vrh drevesa — tistega drevesa, ki mu ga je bila pokazala Nona s koleslja. V vlažnem zraku je bilo videti zdajci bolj zeleno in živahno, in Galčevu se je zdelo, da je pri vsakem koraku konja poskočilo in se še bolj odkrilo. Začutil je, da ga prevzema sladka radost, ki ji ni vedel vzroka, in spodbodel konja. Ni preletel sto korakov v drncu, pa ga je spet ustavil: pred njegovimi očmi se je razkril ves isjorenski čiflik.
Videl ga je že večkrat poprej, toda z druge strani, z meje. S te strani, kakor ga je zdaj gledal, je imel čiflik povsem drugačen videz. Ležal je blizu meje, planjava se je tam postopoma dvigala in Galčevu se je vse razkrilo ko na dlani. Najprej velika bela hiša in pred njo ravno na sredi visoko črno drevo, tisto drevo, katerega vrh je bilo videti od daleč. Bolj doli je bilo nekoliko ovčjih staj, ograjenih z belimi kamnitnimi zidovi, z dvema ali tremi enaki-
mi in pravokotnimi vhodi, ki so zevali ko črne luknje v kletki. Bila so še druga poslopja, a bolj na strani, kjer se je ko velikanski prstan vila okrogla ograja kašče, sta se dvigala dva senika, — eden bolj nizek z belimi mladimi plevami, drug teman, navpičen, visok ko gora.
Toda Galčevljeve oči so se ponovno vračale k beli hiši. Imela je čardak1 in pred njim je raslo visoko drevo. Naokrog je bilo polje, sama trava in šavje in morda je zategadelj to drevo, samotno sredi širokega obzorja, tako nenavadno visoko štrlelo v nebo. Galčev se je ogledoval in se trudil, da bi kaj videl, ali na čifliku kakor da ni bilo ljudi. Tudi mlatilnica ni sopihala, gotovo je bilo žito že omlačeno. Jata ptičev je letela nad hišo. Spustili so se niže, med njimi so se zasvetila tudi bela krila, in Galčev je spoznal golobe.
Steza se je cepila in držala vprav na mejo. Svet se je pogreznil v dolinico in na vrhu prvega obronka je bila bolgarska stražnica, na vrhu drugega pa romunska. Galčev je zasukal konja in ga pognal po tej stezi.
»Huben!« se je obrnil k vojaku. »Ali prideva na mejo, ako greva po tej stezi?«
»Prideva, gospod podporočnik. Sicer pa je tu taka ravnina, da bi prišla tudi, ko bi šla kar povprek. Kamor pogledaš, povsod je meja!«
Nekaj časa sta jezdila po tej poti. Galčev je venomer gledal proti čifliku. V teh nekaj dnevih, kar ga ni bilo v vas, je hodil po ogledih stražnic na oni strani. Zdaj so mu ostale še tostranske straže, in še pri odhodu si je bil dal besedo, da ne bo zavil na čiflik. Ustavil je konja, izvlekel cigareto in jo prižgal. Ni se mu ljubilo več jezditi dalje. ,Zakaj pa si na tak način kratim svobodo?* je
1 Lopa, veranda.
pomislil. ,Lahko grem mimo čiflika, ne da bi srečal kakega človeka in se z njim spustil v pogovor.'
»Huben,« reče Galčev, »ali ni poti, ki bi mimo čiflika držala na mejo?«
»Je, gospod podporočnik.«
»Lej, tam je tudi vodnjak, sedaj zajemajo vodo. Pojdiva no tod, bova napojila konja!«
In ne da bi čakal, kaj poreče vojak, obrne Galčev konja k čifliku. Tako nenadoma je zavrgel obljubo, ki si jo je bil dal zaradi matere — da bo oprezen in da se bo ogibal srečanja z Nono. Sedaj se mu je zdelo to nepotrebno in smešno: ako v resnici preži nanj kakšna nevarnost, mora iti naravnost proti njej, ne pa se je bojazljivo oddaleč ogniti. In kakšna nevarnost je to, da se mu postavi na pot lepa deklica? Ko bi le bile vse nevarnosti takšne! Ta misel je Galčevu ugajala in ga razveselila. Skupaj s Hubenom sta zdaj jezdila naravnost čez drn in strn. Prešla sta njive in stopila na docela raven travnik, ki je bil očitno nezorana ornica.
»Lejte, kakšna trava je tu, gospod podporočnik,« reče Huben in v njegovem glasu je zazvenelo kmečko veselje. »Suha je, pa je tako gosta. Samo da bi ne bilo snega, pa bi se živina mogla pasti tudi sredi zime.«
Prav res, ta trava je bila nekaj posebnega. Ni poganjala v višino, od nje niso štrlele bilke, bila je gosta in visoka in njena stebelca so se povešala na vse strani ko perje.
»Tej travi pravijo .bozalik*,« pojasni Huben. »Za živino je zelo okusna.«
Bila sta že blizu čiflika. Jezdila sta po nižjem svetu in zato se je hiša skrivala za drugimi poslopji. Tudi drevo izpred nje se je nekam zmanjšalo in ni bilo videti tako visoko. Ob kašči sta videla vozove, pluge, volovske jarme,
žanjico v rdeči ruti. Galcev je spoznal tudi Nonin žolti koleselj. V hipu se je tam doli pokazala ženska postava in Galčev je vzdrhtel. »Ni Nona,« je rekel malo zatem in se pomiril. »Nonina hoja je drugačna. Kadar Nona hodi, se zdi, da plava, njena postava je zravnana, prsi malce izbočene, zato ji komolci ostajajo zadaj. In ali more Nona hoditi tako mirno? Da se ne zasmeje in da ne zakrili z roko?«
VI.
Galčev razjaha, prepusti konja vojaku in se napoti k vodnjaku. Bos fant je gonil težkega belega konja, ki je, napet, z usločenim hrbtom, komaj premikal vreteno: na vsakem koraku se je vzpel s prednjim delom trupa, kakor da je z muko trgal kopita od tal. Ob vrbi, ki je rasla tik vodnjaka, je na kamniti plošči stal postaran možak z dolgimi srajčnimi rokavi in rjavimi hodničnimi hlačami, kakršne nosijo Kotlenci.1 Galčeva niti pogledal ni, ker je ravno v tistem trenutku na lesenem valju zarožljala veriga, pa se je mož sklonil in prestregel poln meh, moker in svetal od vode, ki se je odtekala po njem. Odmaknil se je z njim do korita, pa ga ni zlil, temveč samo nagnil, pogledal Galčeva, se nasmehnil in dejal: »Ali ne boste pili, gospod poročnik? Naša voda je dobra, mrzla je.«
»Ne, rada bi napojila konja,« reče Galčev. »Ali smeva?«
»I zakaj ne. Lahko, lahko. Daj sem konja, fantč!« zakliče vojaku. »A, Huben, si ti? Pripelji konja!«
»Kje je najbolj čista voda, ded Hristo?« povpraša Huben, vodeč konja. »Da ni račjega perja, sicer bosta konja kašljala. Na katerem koritu naj ju napojim?«
»Na katerem hočeš, na katerem hočeš, voda je čista, zdaj sva jo zajela. Pojdi, daj, pa se še ti napij. Bom počakal.«
Držal je meh in se ni nehal smehljati. Bil je mršavega, zdravega in rdečeličnega obraza. Dve globoki, vijugavi
1 Prebivalci mesta Kotel.
gubi, ki sta mu bili zarezani okrog nosa in ust, sta ga delali še bolj nasmehljanega, kot je bil v resnici. Ko se je napil tudi vojak, je ded Hristo vrgel meh v vodnjak in spustil tudi vrv.
»Čakava, da napojiva ovce,« reče. »Zarana je malo deževalo, Bog ve, ali bodo pile. Napolnila sva bila korita, ko pa sem videl vaju prihajati, sem rekel dečku: poženi, Enko, poženi, izvleciva še en meh, tadva bosta nemara tudi hotela piti.«
»Ali je vse to čiflik?« reče Galčev, kažoč na poslopja. »Ali ni kake krčme ali kavarne, ki bi se v njej shajali sumljivi ljudje?«
»Kakšni ljudje?«
»Tihotapci, uhajači?«
»A, ni, ni. Takih ljudi ni. Tudi krčme ali kavarne ni, vse to, kar vidiš, je čifliško. Svoj čas so resda od tod trumoma uhajali čez mejo. No, saj vidiš tisto dolinico. In ko so hajduki iz Čerkezkjoja napadli Tahira, so po tej dolinici prišli k nam v Bolgarijo. Vso noč so pokale puške, podili so jih zasledovalci.«
»Kdo je bil ta Tahir?«
»Neki bogat Turek. Uho so mu bili odrezali za denar. Davno je bilo to. Tedaj, sem dejal, so trumoma uhajali tod čez, toda odkar so postavili oni dve stražnici, romunsko in bolgarsko, se nihče ne drzne več preko meje.«
Ded Hristo se obrne in pogleda dečka.
»Daj, Enko, vprezi, da izvlečeva še ta meh.« Potem zavpije: »Drži ga, drži, drži!«
Galčev se obrne: belec, ki je dotehmal stal ob vretenu, je potegnil otroka za seboj in stekel h koritom. Najsi je otrok še tako vlekel za povodec, konja ni mogel ustaviti, pa ga je spustil iz rok. Leseni kavelj je zatrkljal po tleh.
»Uh, da bi te voleje požrli!« se razjezi ded Hristo in zamahne z roko proti konju.
»Naj se napije,« reče Galcev.
»Kaj bi pil, saj ni žejen. Odkar zajemamo vodo, je že stokrat prišel pit. Ta žival je, gospod poročnik, pametna ko človek. Razumel je, da ga bova vpregla, pa bi rad zavlačeval.«
Prav zares, konj se je pretvarjal, da pije, pa je samo splahnil usta z vodo, kakor da grgra, obenem pa je vrtel oči nazaj in gledal kako in kaj. Ded Hristo stopi k njemu, potegne povodec izpod njegovih nog in ga dvakrat udari s kavljem po zadnjici. Konj se v teku vrne naravnost na svoj prostor pri vretenu.
Galčev je gledal proti čifliku. ,Zakaj se ne prikaže Nona?‘ si je mislil. ,Da ni kam šla?‘ Lahko bi šel k njim, rekel, da hoče videti njenega očeta, ga opozoril, češ da Senovčani snujejo nekaj slabega. Konec koncev pa je bil čiflik na njegovem mejnem odseku in njegova dolžnost je bila, da zavije noter in si ga ogleda.
Ob strani in dokaj daleč od kamnitega zidu sredi poljane je bila starinska gomila, kakršnih je veliko v teh krajih. Na njenem vrhu je bilo nekaj belega.
»Kaj je na tisti gomili?« vpraša Galčev deda Hrista. »Nekaj belega, nemara spomenik?«
»Da. Spomenik.«
»Ruski?«
»Ne, nagrobnik. Tam je zagrebena čorbadžijka,1 žena deda Manola. Njegova druga žena Antiča.«
Galčev umolkne in se bežno zamisli: odkar je bil na meji, ni minilo dneva, da ne bi kaj slišal o Antici, da ne bi omenili njenega imena.
1 Gospodarica.
»Zakaj pa so jo tam pokopali?«
»E, tako je hotel čorbadžija. In zgodilo se je po njegovi volji. Tam so jo zagrebli.«
Obraz deda Hrista se je še vedno smehljal, oči pa so se mu nekam orosile.
»Ta gomila je, če jo gledaš, nizka,« reče po kratkem premolku, »toda ko se vzpneš nanjo in se ozreš okoli, vidiš ves čifliški svet.« Ded Hristo pomolči in dostavi: »Svoj čas je bil čiflik velik. Celo uro si se moral peljati z vozom, da si obšel prostor od enega konca do drugega. Zdaj pa — se že vidijo, ej — tule, njive Senovčanov. Razgrabili so mu zemljo.«
Onstran vrbe se je iz goščave dvignil človek, ki ga Galčev dotlej ni bil opazil. Bil je bos, z zavihanimi hlačnicami in razcapan.
»Nikolaj, kaj si še tukaj?« reče ded Hristo. »Daj, vzemi sodček in pojdi k teletom! Ušla bodo čez mejo!«
»A-ha, kje neki... Kakor da jih ne vidim od tod.« Nakremžil se je in njegov bebasti obraz je postal še bolj oduren. »Pojdi, pojdi. .. Kaj pa obutev? Ded Hristo, kar povej čorbadžiji, naj mi da par opank. Venomer ne morem tekati bos, bode me!«
»Rekel sem, seve sem rekel Tošu, naj ti kupi opanke. Daj, pojdi zdaj k teletom.«
Nikolaj je bil še vedno nasršen. Buljil je v tla in rekel:
»Škornje imajo... naj mi pa škornje dado.«
»Kakšne škornje? Kdo ti je rekel?«
»Nona, tudi njo sem prosil za opanke, pa mi je rekla: ,če hočeš škornje, potem že‘...«
Ded Hristo se zasmeje.
»Eh, če boš Nono poslušal! In mar nameravaš postati kapitan, da hočeš škornje?« se spet zasmeje in pogleda Galčeva.
Galčev pokliče vojaka, naj pripelje konja, in reče:
»Čas je, da greva.«
Huben privede konja, Galčev prime uzde in že hoče zajahati, ko se zgoraj pri stanovanjski hiši zasliši trepetajoč in jasen glas: ,Ded Hristo! Ded Hristof
Deklica, ogrnjena z dolgim rdečim šalom, je tekla proti vodnjaku. Ni bila Nona — bolj je bila podobna kmetici. Ko je opazila Galčeva in vojaka, se je ustavila in se zasukala, kakor da se hoče vrniti, potem pa je stekla naprej. Prišla je na razdaljo nekaj korakov in se smehljala — bila je Nona.
»A, gospodična, ste vi?« je bilo vse, kar je mogel Galčev izdaviti.
Se bolj začuden pa je bil ded Hristo. Stal je ob vodnjaku in jo pogledal, potem pa je razburjeno in glasno dejal:
»Kaj si storila?«
Nona se zasmeje.
»Ded Hristo, nekaj te bom vprašala... Čakaj, zdaj pridem,« reče, potem se obrne h Galčevu: »Mi pristoja? To je mamina obleka.«
Galčev jo je začudeno gledal. Najlepše na njej je bil šal — razkošen rdeč šal z dolgimi resami. Spodaj je nosila temnorjavo staromodno, na vratu zapeto haljo s tesno prilegajočimi se rokavi. Nona si je tudi lase uredila drugače: pričesala jih je na gladko in naredila prečo. Obraz ji je bil videti bolj okrogel, njene črne oči so sijale in se smejale. Zavijala se je v šal in potiskala rame naprej, gledala Galčeva, se smehljala in spraševala:
»Se mi prilega? Mi dobro pristoji?«
»Lepo se vam prilega, zelo lepo!«
»Le poglejte ta šal,« reče Nona. »Iz čiste svile je in zelo težak. Lipski šal, tako pravi očka, ki ga je kupil
za mamo. Takih šalov zdaj ni več. In vidite čevlje,« Nona pokaže nogo, »z medeninastimi ploščicami... E, kakšna se vam zdim?« ga vpraša, si popravi obleko in se zasmeje.
»Zelo lepi ste.«
»Kajneda?« reče Nona in oči se ji zaiskrijo. »To obleko sem našla v skrinji. Čakaj, sem si rekla, jo bom oblekla. Kam pa ste zginili, da vas ni bilo te dni blizu? Kje ste hodili? Dvakrat sem bila v Senovu. Tudi Milčevski ni vedel, kje ste.«
»Imel sem nekaj opravkov,« reče Galčev. »Vi ste bili tudi včeraj v Senovu. Ali ste prejeli zaročenčevo pismo?«
Nona ga posmehljivo pogleda in namrdne ustnice.
»Kaj vas moj zaročenec skrbi?«
»Nič, samo vprašal sem. A vi ste mi bili nekaj obljubili.«
»Kaj neki?«
»Da mi boste povedali zgodbo o onem, ki je padel iz vlaka.«
»In o drugem, ki je padel z motornega kolesa? Prav, toda ni vas bilo na spregled. Premalo se menite za svoje nove znance.«
»Vkljub temu pa boste spolnili obljubo.«
»Nič ne vemo. Videli bomo.« Nona se obrne, zagleda Nikolaja in reče: »Kaj pa Nikolaj kuha jezo, ded Hristo?«
»Škornje zahteva. Rekla si, da mu jih boš dala.«
Nona se tesneje zavije v šal in bruhne v smeh.
»Rekla sem mu, stopi tja v grez, v blato, in se izkoplji ven, pa boš imel škornje na nogah, on pa... Ded Hristo, nekaj te bom vprašala, na uho ti bom povedala... Na svidenje!« reče Galčevu, se nasmehne in steče k dedu Hristu.
Galčev je spoznal, da ni vzroka, da bi se še dalje zadržal, in zajaše konja. Ob odhodu mu Nona še enkrat
pokima z glavo in se nasmehne. Ko sta jezdila mimo dvoriščnih vrat, je Galčev opazil, da na čardaku sedi star, sivolas mož, ogrnjen v suknjič — gotovo je bil Manolaki. Galčev pozdravi — starec komaj dvigne roko k čepici. Tisti trenutek se od zadaj zaslišijo koraki in zazvenčijo biseri; Nona se je vračala. Galčev se je premagal in se ni obrnil. Ubral jo je mimo gomile in videl zbliza Antičin grob — bel kamnit spomenik, obdan z železno ograjo.
Četudi je bil že dokaj daleč, se Galčev ni hotel obrniti. ,Zakaj mi ni povabila na dom?" je pomislil, malce ogorčen. ,To je najnavadnejša reč, ki bi jo vsakdo napravil.* Spomnil se je, da je Nona, če se je vedla še tako svobodno, v resnici bila malo zmedena, morda zaradi nepričakovanega srečanja, ali vse to ni moglo biti vzrok, da bi pozabila tako običajen izraz vljudnosti. Vendarle pa je bil Galčev zadovoljen, veselil se je, da jo je videl, da jo je srečal. Ko se je pot začela spuščati po drugi strani hribčka, se je obrnil: na čardaku, kjer se je še temno odražala zgrbljena starčeva postava, je stala Nona z rdečim šalom čez ramena. Tako je stala tam nekoč tudi Antiča, je pomislil Galčev in se spomnil Kutmakovih besed: ,Antiča je bila kmetica, pa je postala gospa. In gospa, da je bilo kaj!*
VIL
Stanovanjska hiša na čifliku je bila velika, dvonadstropna zgradba s široko streho in čardakom, kakršne so vse stare bolgarske hiše. Zgoraj so na štirih vogalih štirje lepo izdelani stebrički z majhnimi, umetelno izrezljanimi glaviči podpirali čardak. Spodaj sta bila samo dva, a močnejša in debelejša. Tičala sta v podstavkih iz klesanega kamna in z njima sta kakor z velikimi konjskimi kopiti stala na tleh. Na tistem delu, kjer je bil čardak, je bila v hišo vdolbina s precej širokim mostovžem, ki je imel ravno tako ograjo kakor čardak. Dvoje vrat, počrnelih od starosti, okovanih v nekaj vrstah z velikimi železnimi žeblji, ki so njihove glavice bile podobne svinčenkam, se je začrtavalo na pobeljeni, malce modrikasti steni. Ob vratih je bilo okno. Lesene stopnice so držale dol na dvorišče.
Spredaj tik čardaka je raslo drevo, ki ga je bilo videti od povsod naokrog — star brest z debelim, razbrazdanim deblom kakor hrast. Začel je razširjati veje v ravnini strehe. Eno vejo so odžagali, da ne bi polomila strešnih opek, in na tistem mestu si je štorklja spletla gnezdo. Od tam naprej se je drevo svobodno razmahnilo nad streho in na vse strani. Ker je bilo visoko in široko, se je zdelo, da ima nadstropja. Posamezni drevesni deli so imeli najrazličnejše oblike in so bili med seboj tako oddaljeni, kakor da niso pripadali samo enemu, ampak več deblom. Kadar je gori v vrhovih veter obračal listje, da je trepe-
talo kakor živo, je drevo povsod drugod ostalo spokojno. Ponekod so se kazale črne, kakor s katranom namazane veje, pa se takoj spet izgubljale v gosti krošnji. Drugod so blesteli prosojni zeleni listi, ki jih je zgoraj obsevalo sonce. Spet na drugem kraju so zijale temne, senčnate votline, iz katerih se je oglašalo čivkanje preganjajočih se vrabcev, ali so se nekje zviška spuščale tenke veje in mahedrale, kot bi bile odkrhnjene. Ves prostor pod drevesom je bil v mehki zelenkasti senci ko pod šotorom.
Bilo je blizu štirih popoldne. Iz hiše se je zaslišalo starčevsko kašljanje in na mostovžu se je prikazal Mano-laki s podplutimi očmi in gologlav. Pravkar je vstal, za-zdehal, pomel z dlanjo vlažne oči in si popravil razmršene brke pod debelim, mesnatim nosom, ki so mu bili rumeni od tobaka. Manolaki je prekoračil tri in sedemdeset let. Bil je nizke rasti, debel, meso in tolšča sta mu visela z vratu. Podrsavajoč s copatami je stopil na mostovž. V kotu je bila v senci razgrnjena sinja kotlenska1 preproga in nekaj blazin. Manolaki se je usedel tja — to je bil njegov prostor — zastokal in se zgrbil. Njegov obraz je bil zabuhel, nezdrave prstenorjave barve, naprskan z manjšimi in večjimi črnimi madeži, ki so mu bili ostali po neki bolezni.
Starec je pogledal v hišo, ali tam je bilo tiho in nobenega človeka ni bilo na spregled. Ozrl se je okrog sebe, zagledal doli na dvorišču Enka ter ga poklical:
»Enko! Kje ti je mama? Pojdi jo no poklicat, teci! Pojdi, reci, ded te kliče, da mu pripraviš kavo.«
Toda za Enkom se je prikazala Sanka, Manolakijeva snaha. Prihajala je z vrta. Manolaki je vedel, da ga je slišala, zato se mu ni zdelo potrebno, da bi tudi njej
1 Po mestu Kotel.
razodel svojo željo. Sanka, Toševa žena, je bila še mlada ženska, bolj nizke postave in nekoliko sključena, a obraz je imela mikaven in njene blage oči so se vedno smehljale.
»Kje si bila?« jo povpraša Manolaki. »Skuhaj mi kavo. Hišo pustite kar prazno in greste. Kje si bila?«
»Toda, očka, saj kopljemo krompir! Vsi smo tam — teta Lukana, Galunka, Malin, vsi.«
»Kaj pa Gluhanek?«
»Ta je zdajci prišel. Potreben je spanja, saj bo nocoj stražil.«
»Stražil, stražil. Vem, kako straži ta lenoba, spi podnevi in ponoči. Naj vam gre pomagat. 2e navsezgodaj sem videl, kako so krave spile mleko, on pa tega ni opazil. Preden se je obrnil in jih napodil, so ga že spile. Zanikrno človeče!... Kje pa je Nona?«
»V Senovu je, očka,« se oglasi Sanka iz kuhinje.
Manolaki vtakne cigareto v jantarjev ustnik in jo prižge. Hiša je stala na vzvišenem kraju. Pogled je segal od tod daleč na vse strani. Manolaki se je razgledal, kaj se godi na čifliku. Videl je ovce, ki so prhale na poljani, vodnjak, kjer so okoli posušenih korit capljale goske in se preletavali golobi. Zatem je njegov pogled splaval na polje.
Trava je bila posušena, orumenela; nad potmi se je dvigal prah, in Manolaki je pomislil, če bo taka suša naprej, bo vse zgorelo. Daleč sredi polja se je pasla živina. Manolaki se je zagledal vanjo in spoznal Nikolaja s teleti.
Sanka prinese kavo, da Enku kos kruha in odide. Manolaki ni odvrnil pogleda s polja. Kot vsak star človek, je najpogosteje mislil o eni stvari: kako je zdaj in kako je bilo nekoč. Po prvem požirku kave je pogledal vnovič k Nikolaju in teletom in se' spomnil čred, ki jih je imel
nekoč — velike in številne črede. Se sam ni vedel, kdaj in kako, in že je bil ves zatopljen v spomine.
Nekoč je bil prostrani čifliski svet večidel neobdelana zemlja, pokrita s tako bujno in visoko rastjo, da nikakor ne pretiravam, če pravim, da se je živina skrila v njej. Povsod je rasla mehka, dišeča in čista trava, ki se je v vetru kodrala in blestela ko svila. Ali na nekaterih krajih je zrasla divja, prepletena in neprehodna hosta, pravo skrivališče volkov. Tu so rasli nekaj metrov visoki ovčji repi, ki so jih kmetje rezali namesto prot j a in pletli iz njih koše za koruzo. Trnovo grmovje je pokrivalo veliko površino, in posebno jeseni, ko se je posušilo in otrdelo, živina pa si je izkrčila skozenj tesne stezice, je bilo podobno pravemu gozdu. Musäbejski izvir je bil petnajst kilometrov od isjorenskega čiflika. Nekaj časa nihče ni vedel zanj, ker je bil skrit v hosti. Nekoč se je na čif lik Musäbeja, tistega namreč, čigar ime je prešlo na vas, vrnila krava in hlapci so opazili, da so ji noge do kolen umazane z blatom. A bila je suša in v okolici ni bilo vode. Tedaj so se odpravili za njenimi sledovi in odkrili studenec.
Pri tako obsežnem zemljišču ne preseneča, da je bil isjorenski čiflik znan po čredi, ki jo je redil. Sredi zelenega travnika si mogel videti čredo dve sto do tri sto krav, ki so po obilni paši stoje ali leže dremale. Niso bile prav velike pasme, a rejene in lepe, s temnejšo dlako na vratu in po sprednjem delu trupa, z majhnimi, priostrenimi rožički in toplimi črnimi očmi. Hodile so s teleti, kajti v tem času ni nikomur prišlo na misel, da bi jih molzel. Na isjorenskem čifliku so krmili v jaslih tudi stare vole za prodajo. Gojili so tudi ovce, ali vsako spomlad so stare ovce odbrali. Na jesen so prišli Albanci s čopastimi fesi in bogato izvezenimi oblekami, kupili po dolgem barantanju vse teličke in junce, ki so jih lahko odbrali
iz črede; kupovali so tudi pitane vole in stare ovce in jih peljali v Carigrad.
To je bil tedaj vir Manolakijevega bogastva. Razen ovac in govedi je imel Manolaki tudi veliko konjsko čredo, najprej petdeset do šestdeset, kasneje sto in več kobil. Sredi teh širokih in kakor džungla poraščenih polj ni moglo biti nič lepšega in celo strahotnejšega kakor ti svobodni, na pol divji konji s svojo samoniklo silo. Grdjo ni imel prav, ko je govoril, da so vsi Manolakijevi konji črni. Manolaki je vrance bolj upošteval le za vprego. V njegovi čredi so bili konji z vsakovrstno dlako: rdeči, zlatorumeni, sivi in celo beli. To so bile rejene, širokopleče kobile z velikim trebuhom, ker so hrustale samo travo, z gosto grivo in dolgim repom, z divjim, upornim ognjem v očeh. Med njimi so bezljali majhni žrebci, ki so imeli kakor srne tenke noge. Krepkejše in starejše kobile so imele na vratu obešene železne zvonce, ki so pritrkavali ko zvonovi. Te kobile so vselej nemirno bezljale po goščavju, pri tem pa prhale, otepale z repi po bleščečem hrbtu in cvilile. Med temi konji, ki niso bili podkovani in niso vedeli, kaj je brzda, si mogel videti tudi kakega tenkega, mršavega konja s starim turškim sedlom, z odrgnjenimi in oguljenimi lesenimi robovi. Tak konj je svoboden, premika se skupno s čredo, toda tožen in zamišljen. Na njegovem sedlu je obešena uzda, zvita vrv, torba in jamurluk.1 To je črednikov konj. Sam črednik spi nekje v travi. Čredo varuje dobro tudi žrebec. Kadar ta opazi, da so se kobile odstranile predaleč, pridirja k njim, jih začne spravljati vkup, priganja s tem, da striže z ušesi in sklanja glavo skorajda do tal, do svojih sprednjih nog, in kobilo, ki jo ujame, ugrizne za stegno; pri tem se mu čeljusti odpirajo ko klešče.
1 Pastirski plašč iz kozje dlake; služi zoper dež in mraz.
Toda sonce se bliža poldnevu in mirno pripeka: konje je treba peljati napajat. Iz trave se dvigne črednik, uren, poskočen možak z usnjenim jermenom okoli pasu in s spuščenimi širokimi hlačami; hlačnice so spodaj nad opankami od strani preklane. Črednik ujame sivega, se-dlanega konja in se vrže na njegov hrbet. In ta mršava kljusa, ki je doslej poklapana in zamišljena hodila med drugimi konji, ki je ne marajo in preganjajo, zdirja zdaj ko vihar. Trebuh se ji tako rekoč dotika tal, črednikov dolg korobač se vije nad njo po zraku kot črna kača in poka, kakor bi streljal iz samokresa. Čreda se zbere, tolsti, bleščeči hrbti konj se strnejo na gosto ko ribe, črna kobila z zvoncem stopi na čelo. Čreda zacaplja za njo, se raztegne v dolgo vrsto in jo v diru ubere proti čifliku.
Črednikov konj je lahko dobro krmljen, mlad in močan, nikoli pa se mu meso ne trese na hrbtu, vselej je mršav, kajti čredniku ga ni žal, kadar je na njem. In zgodi se, da temu konju pripade velika naloga. Včasih, večinoma ponoči, se črednikovi konji, bodisi da zavohajo v bližini volka, bodisi da začne nad njimi treskati in grmeti, preplašijo in začnejo begati. Strah prehaja od enega na drugega in raste: med konji zavlada preplah pa v besnem diru zletijo, kamor jih nesejo oči. Tako dirjajo kilometre in kilometre. Tu pa tam se razigrani, sopihajoč z nozdrvmi in z dvignjenimi repi za kratek hip oprezujoč ustavijo in se nato prav tako v norem begu zaženejo v nasprotno smer — spet takole čez drn in strn v temo, dež in blisk. Ako po naključju zvihrajo čez kakšno njivo, ostane ta za njimi pomendrana in poteptana, kakor da jo je pobila toča. Tedaj je črednik v najhujših škripcih. Leti na svoji mršavi kljusi, da bi dohitel čredo, ji presekal pot, jo zavrnil in, ko se mu že posreči, da jo spravi vkup, se mu spet izmuzne in švigne v drugo smer. Naposled se
mu z velikim trudom, ko se njegov konj že koplje v peni, posreči, da ustavi te podivjane konje, ki jih je ukrotila bolj lastna izčrpanost ko njegov dolgi korobač.
Ti divji stepni konji so služili samo za eno delo: mlatev, ki je trajala mesec, kvečjemu poldrug mesec. Ko je bil čas mlatve blizu, so vso čredo, ki ni nič slutila, kaj jo čaka, pripeljali na čiflik in jo zaprli v velikansko gumno, ograjeno z visokim kamenim zidom. Iz mesta je že prispelo pet ali šest urnih, spretnih in neustrašnih podkovskih kovačev. Vse čredne konje, ki se do tega časa niso pustili dotakniti z roko, je bilo treba podkovati, da so jih mogli uporabiti pri mlatvi. Kot severnoameriški Indijanci so kovači metali laso. Seveda so ga metali pač malce drugače: zanko, ki so jo naredili iz vrvi, so zataknili na vrh dolgega droga in, ko so preplašeni, k zidu prilepljeni konji skušali ubežati, so jo vrgli za vrat tisti kobili, ki jim je bila najbolj pri roki. Najprej se je žival začela otepati in brcati. Ker pa jo je zanka bolj in bolj stiskala, se je začela ustavljati, dušiti, oči so ji hotele izskočiti od strahu in bolečine. Tedaj je eden izmed kovačev stekel okrog nje in ji ovil z vrvjo zadnje noge med gležnjem in kopitom, potem je zvezal konce vrvi v zanko. In zdaj se vsi uprejo in začnejo vleči vrv. Kobilja noga v zanki se dvigne kvišku k trebuhu, glava pa se ji upogne, in tako v kolobar zvita in onemogla žival telebne na tla. Takoj skočijo vsi nanjo: eden jo prime za ušesa in potisne glavo k tlom, drugi ji potegne rep izpod zadnje noge in ga začne nategovati, ostali ji zasučejo noge, s kopiti navzgor, in jih zavežejo skupaj ko šopek. S hitrostjo, s kakršno kirurgi izvajajo operacije, mojster obreže čez mero zrasla, stlačena in razdrta kopita, jih zravna, položi podkve in začne kovati. V pičlih desetih minutah je vse gotovo. Kobilo odvežejo in ta še preplašena, ž otrplimi nogami, zbeži proč.
VIII.
Sonce se je bilo nagnilo na zapad, brestova senca se je razprostrla preko vsega dvorišča, legla čez ograjo in splezala na nasproti ležeče strehe. Zunaj je na beli kljusi mimo vrat švignil Enko in tako dirjal, da Manolaki še zavpiti ni mogel za njim, ampak je samo zmajal z glavo, kakor da hoče reči: »Padel boš, presneti mulec!« Nenadoma je Manolaki vstal, kakor da se je spomnil, da je nekaj pozabil, malce počakal, da se mu bolečina v kolenih poleže, in se s kratkimi, podrsavajočimi koraki napotil v hišo.
Kmalu potem se je vrnil, noseč okroglo, spodaj z rožicami okrašeno starinsko steklenico z dolgim grlom. Precejšna steklenka je bila polna žganja. Svoj čas je Manolaki mnogo pil, zdaj se je neki zarotil, da bo nehal piti, ali vsak večer, ko je začel padati mrak, si je napolnil to stekleničko ter jo počasi in z užitkom izpil na čardaku. In ko se je zdajle vračal na svoj prostor, je pokašljeval, toda ne, ker ga je dušilo v grlu, marveč ker je vnaprej okušal užitek, ki si ga je pripravljal.
Manolaki je sedel na preprogo, se ozrl na polje in zlahka našel nit svojih misli, ki se mu je bila malo pred tem pretrgala. Ali o čredi ni hotel več misliti — bodisi ker je to segalo v bolj odmaknjeno dobo, bodisi ker se mu je v mislih začel vedno bolj pogosto pojavljati Grdjo, Manolaki pa ni hotel, da bi mislil nanj ali da bi ga videl.
Zdaj se je zamislil v druge, boljše čase: prišla so leta, ko so žitu poskočile cene, in na čifliku ni ostala nobena
ped zemlje neobdelana, vse so preorali. Črede konj z novimi podkvami jim niso nič več pomagale — vsepovsod so začele ropotati mlatilnice.
Polje krog isjorenskega čiflika je bilo rumeno samih žitnih njiv. Zakipelo je delo, kakršnega poprej nikoli ni bilo. Poleti, ob žetvi in mlatvi, se je nabralo dve sto do dve sto petdeset delavcev. Kuhar je pri kuhi imel dva pomočnika; iz peči so jemali dan in noč po sto hlebcev hkrati. Shrambe so bile zvrhano polne moke, krompirja, fižola, maslin in drugega, krave so dajale na dan po dve čebrici mleka, ki so ga kisali ali izdelovali sir in tvarog za hrano delavcem. Manolaki je imel dvoje oskrbnikov: enega za domače gospodarstvo na čifliku, drugega — nemškega agronoma — pa za poljsko delo. Na delu je bilo več ko trideset voz, šestdeset vprežnih konj, sto in dvajset volov. Namesto starih lesenih hlevov je Manolaki postavil nove, z apnom pobeljene, ki so se vrstili drug za drugim ko vojašnice. Pred njimi so bila široka dvorišča za vozove. Vsak hlev je imel na južni strani izbo, v kateri so stanovali delavci. Druge majhne, nizke in podolgovate, na tla poveznjene hišice, kakršne imajo Tatari, so bile sezidane za poročeno služinčad. Ves čiflik je bil ograjen s kamnitim zidom, ki je omejeval vsa poslopja. Zunaj so stale samo ograde, dva vodnjaka in svisli. Dva stražarja sta ponoči bedela, pregledovala svetilke in ognje, da ne bi izbruhnil požar, in prebujala tiste delavce, ki so morali zgodaj vstajati. Na Manolakijevem dvorišču pred »čorbadžijsko« hišo je bilo privezano dvoje troje hudih psov, ki so jih ponoči spuščali. Taki čuvaji na verigi so bili še na nekaterih nevarnejših mestih. A cel trop drugih dvajset do trideset črnih, belih, rjavih, večjih ali manjših psov so zvečer nakrmili s polento, otrobami ali
sirotko ter jih napodili ven, zaklenili vrata in pustili, da se vso noč potepajo in lajajo pred ograjo.
Tak je bil isjorenski čiflik, ko je žito veljalo lepe denarce in ko je vanj stopila Antiča ter postala gospodarica. Četudi je bil Manolaki težak in okoren in celo najkrajše poti ni napravil peš, so ga tiste čase pogostoma videli na poteh. Iz črede, ki je iz nje kljub vsemu ohranil nekaj repov, je odbral izmed najlepših dva mlada, štiriletna ali petletna konja. Običajno sta bila temnosive, skorajda črne dlake, visoka, stisnjena v kolkih ko hrt. Dirjala sta hitro in lahno z dvignjenima glavama, kakor da ne čutita voza za seboj. Spredaj je sedel Murad, prav na dnu voza v slami Manolaki, v kučmi in ogrnjen s suknjičem. Manolaki je bil namreč zakrknjen Bolgar in se ni posluževal mehkega, prožnega sedeža, kakor so delali drugi veleposestniki. Kamor koli je šel, bodisi da se je ustavil pred hišo kakega kmeta, s katerim je imel opravek, ali pa zavil h krčmi, nikoli ni stopil z voza, tudi ko bi moral sedeti tam celo uro ali pa dve. Človek, s katerim je Manolaki hotel govoriti, je moral priti k njemu; kadar so si napivali, so jim pijačo prinašali na voz. Manolaki je odšel, kadar se mu je zljubilo, nekako nepričakovano; medtem ko so njegovi sobesedniki še stali na svojih mestih in strmeli za njim, so Manolakijevi urni in močni konji bili že daleč. Manolaki se ni peljal z iskrimi konji samo iz ošabnosti ali nečimrnosti — tako se je namreč čutil bolj varnega. Če bi mu kdo stopil na pot s slabo mislijo — imel je pač sovražnike — ne bi potreboval biča, zadostuje, da bi Murad malce zategnil konjema vajeti in zarohnel nanje, kakor je znal — in živ krst jih ne ustavi več.
V tem času se je zgodila tudi druga sprememba. Dokler so na isjorenskem čifliku gojili samo živino, kmetje iz okoliških vasi niso imeli tam kaj iskati. Niso hodili tja,
marveč so se iz strahu pred psi celo oddaleč ogibali čiflika in ga zato niso poznali. Ali zdaj so bile delovne roke zaželene in iz vseh bližnjih vasi so se zvrščali, bodisi kot stalni hlapci bodisi kot začasni delavci, kosci, kopači, žanjci in mlatiči — številni mladi in odrasli možje. Ko so se vrnili v svoje vasi, niso več pozabili čiflika, kakor tudi niso pozabili Antičinih črnih oči in njenega veselega smehljaja. In ne več iz zavisti, marveč zato, ker je vsak hotel imeti svojo zemljo, ki bi jo sam obdeloval, so kljub temu, da so delali razliko med Manolakijem in Antico, često začeli mrmrati zoper Manolakija, češ da je premožen, da ima veliko zemlje, da je ugrabil tuje njive in tako dalje. Razen tega v vročih strankarskih bojih nikoli niso držali skupaj in, ako so bili kmetje na eni strani, je bil Manolaki na drugi. In nobeden ni maral popustiti. Tako se je zadeva o zemljiški posesti arabske vasi, ki je bila že pozabljena po sodiščih, nenadoma dokončno razrešila. Manolaki je izgubil dve tretjini zemlje. To je bilo pred osemnajstimi leti.1 Pred dvema letoma so mu po zakonu, ki je zadeval vse velike posestnike, spet odvzeli nove orale zemlje.
,In kaj je zdaj ostalo od čiflika?4 si je mislil Manolaki, ,slaba četrtina.1 Ostalo je le malo ljudi, malo živine. Antiča je počivala gori na vrhu gomile, od koder je segal pogled čez sedanji in prejšnji čiflik. In ko je Manolaki premleval te reči v glavi, se je spomnil, da je Antiča, ki je bila sama kmetica, zelo skrbela za kmete. Kadar so bili njegovi sinovi odsotni in so ključi shramb ostali pri njej, je kar razmetavala živila. Zahtevala je, da delavcem dobro kuhajo, da jim postrežejo z žganjem, da jim narežejo več lubenic in dinj. Kadar so jedli, je lepa in
1 Leta 1905.
smehljajoča se Antiča pogostoma hodila okrog njih, kramljala z njimi in zbijala šale. Zgolj njej na ljubo so ob zaključku žetve priredili veliko veselico s plesom in petjem. Zavoljo Antiče so nadzorniki delavcev delili dolge, prav dolge blagoslove. A koliko mladih ljudi, ki so bili služili na čifliku, je Antiča poročila in koliko otrok je krstila vsako leto! ,Človek bi dejal,1 si je mislil Ma-nolaki, ,da je že s svojim prihodom stopila na stran kmetov; privlekla jih je na čiflik in jim ga dala.1
Ko se je v Manolakiju obudil spomin na Antico, se ni mogel več premagati. Vstal je in si nalil še kozarček žganja. Od tedaj naprej ni več dvignil glave in ni pogledal nikamor, kajti prispel je do tiste točke v svojih mislih, od katere se ni mogel odtrgati: mislil je na Antico.
Stemnilo se je. Na čardaku, kjer je pod brestovimi vejami bilo še temneje, je še vedno žarela Manolakijeva cigareta. Doli na dvorišču so se slišali glasovi, razlil se je vesel ženski smeh in nekdo se je ko nor zagnal po stopnicah navzgor. Na čardaku je, vitka in postavna, v belem krilu stala Nona.
»E, Nona, si prišla, ka-li? Kaj... kje si bila ... povej no, kaj je v Senovu?« začne Manolaki in se hkrati zave, da mu je jezik otekel in se le težko obrača. Njega samega je ta reč jezila. Da bi jo prikril in Noni zaprl besedo, reče: »Preveč poganjaš konja, Nona, preveč ga podiš. Kaj je novega? Kaj delajo oni razbojniki, Senovčani?« Nona ga je predirno gledala. V temi je bilo njen obraz komaj opaziti, toda oči so se ji svetile in smejale.
»Oče, spet si napolnil vdrugič stekleničko,« reče naposled. »Vidim, vidim!«
»E, Nona, že prav... Zdaj malo pijem,« odvrne Manolaki, a takoj z mehkejšim glasom dostavi: »Kaj naj storim, Nona, star človek sem, ne morem.. .«
IX.
Gospodarstvo na čifliku ni uspevalo preveč dobro. Prodali so že dokajšen del novega žita, žetveni stroški pa so bili še nepoplačani. Kakor se je godilo vsako leto, so se banke, družbe in trgovci že oglasili s terjatvami, ta s pismom, oni s povabilom. Birič jim je že izročil rdeč listek — davčni opomin. Bilo je ravno tistega dne, ko je Galčev šel mimo čiflika. Manolaki je hotel pregledati svoje račune. Sedeč na čardaku se je obrnil na pol proti hiši in je že hotel zavpiti, naj mu prinesejo beležnico, ko je zaslišal Nonin glas. Vračala se je domov in nekaj pela.
»Nona,« ji je rekel Manolaki, ko je bila gori, »reci Sanki, naj mi prinese beležnico. Malo beležnico; v rumeni skrinji je, Sanka bo že vedela. Toda naj pazi, kajti notri so papirji. In jkarandaš4 naj mi da.«
Nona je počakala, da je izgovoril do konca, se zasmejala, ko je zaslišala besedo ,karandaš‘, in stopila v hišo. Sanka je sedela na blazinjaku pri oknu in šivala. Ko je videla, da se Nona smeje, se je tudi sama nasmehnila, vtaknila v usta sukanec in ga pretrgala z zobmi.
»Sanka, očka hoče imeti beležnico, malo beležnico. V rumeni skrinji je. In ,karandaš‘ mu prinesi,« reče Nona in se ponovno zasmeje.
Sanka skoči, odloži šivanje, steče in odpre eno izmed dveh braševskih skrinj,“ ki sta bili ob steni. Malce po-
1 Turško svinčnik.
3 Braševo je romunsko mesto (Transilvanija) z bolgarsko kolonijo.
brska in izvleče ozko in dolgo beležnico s pisanimi platnicami.
»Tu je,« reče, pogleda na tla in se skloni, kajti nekaj je padlo iz beležnice.
»Pazi!« jo opozori Nona. »Nekakšen listek je padel.«
»Ni listek, ampak slika,« reče Sanka, dvigne s tal obledelo sliko in jo pogleda. »A! Že dolgo časa nisem videla te slike. Nona, tvoja mati ...«
»Daj mi jo!« zavpije Nona in pograbi sliko.
»Ah, mama, mama!« vzklikne, pogleda sliko, jo pritisne na prsi in spet pogleda. »Pojdi, Sanka, da vidiš, kako je mama lepa... Ne, odnesi beležnico, boš potem.«
»Daj, da dam sliko nazaj, tast bo godrnjal.«
»Kar pojdi! Nesi mu tudi ,karandaš'. Ti menda ne veš, kaj je ,karandaš‘. Svinčnik mu daj!«
Nona je stopila k oknu in še vedno tako razburjena in razveseljena ni nehala ogledovati slike. Poznala jo je, pa je že pozabila nanjo. Manolaki in Antiča sta po vsej priliki bila pri maši — ob strani je stala cerkev. Slikali so se z vozom in konji. Spredaj je stal ded Hristo, takrat še mlad, in Turčin, ki je držal vajeti. Zadaj je bil Manolaki v svoji navadni obleki — ogrnjen s suknjičem in s kučmo na glavi. Spodaj je stala pražnje oblečena Antiča, ogrnjena z lepim velikim šalom. Njena bela, okrogla lica in črne oči so se smehljale, ko je položila nogo na stopalo pri vozu.
»Glej, Sanka, glej!« reče Nona in ji pomoli sliko pred oči. »Na nobeni sliki ni mama tako lepa! Ah, moja mamica, moja mila mamica! Glej, Sanka, njene oči... kakšen smehljaj! In kakšen šal!...«
Še nekaj trenutkov je Nona tako sedela, strmeč v obledelo sliko. Potem jo je pustila na mizi, stopila k
skrinji, ne tisti, ki je bila odprta, ampak k drugi, večji, jo odprla in pošarila po njej.
»Nona, kaj počneš?« plaho zakliče Sanka. »Nikar, Nona, čez nekaj dni gremo v mesto, kdo bo pospravil skrinjo? Jaz sem jo uredila, Nona...«
»Miruj, Sanka, ne vpij,« ji spokojno odvrne Nona in, kakor bi ji ne bilo nič do njenih besed, začne premetavati stvari v skrinji.
»Ah, moj Bog, moj Bog... Pa tudi Tošo je odšel v mesto in se še ni vrnil, stari godrnja,« začne naštevati Sanka z jokajočim glasom in odide, kakor je delala vselej, kadar jo je kaj težilo.
Nona izvleče iz skrinje velik rdeč šal in ga razgrne. To je bil tisti šal, s katerim se je Antiča dala takrat slikati. Potem dvigne iz skrinje rjavo, starinsko krilo, čevlje z medeninastimi ploščicami, fin robec, srebrne zapestnice in niz preluknjanih tolarjev na vrvici. Vse to je Nona zvlekla v kup in se brez obotavljanja začela preoblačiti — slekla je svojo obleko in oblekla materino, ki jo je bila dvignila iz skrinje. Ko se je opravila in uredila, se je nekajkrat pogledala v ogledalo, se nasmehnila in stekla na čardak. Že na pragu je zaklicala:
»Očka, poglej me no!« Manolaki je bil sklonjen nad beležnico in je ni slišal. »Lej me no, očka!« zakliče Nona glasneje.
Manolaki jo pogleda, potem sname naočnike in v drugo upre pogled vanjo.
»E, čemu... Kaj si naredila, čemu si se tako oblekla? Ta obleka ni za nošo, naj ostane, kjer je bila; čemu se je dotikaš, ne smeš je jemati...«
»Nič zato, očka! Toda ali nisem lepa v njej?«
Manolaki ni odgovoril. Pa tudi Nona ni čakala na odgovor, zagledala je deda Hrista na vodnjaku in, ker
ga je že prej nameravala nekaj vprašati, stekla tja dol. Manolaki zapre beležnico, položi nanjo naočnike in si začne prižigati cigareto. Njegove roke, s kratkimi, oteklimi prsti, so drgetale.
Nona je tekla k vodnjaku. Ko je bila že dokaj blizu, je zagledala vojaka, ki je držal dva konja, malo vstran pa je bil tudi Galčev. Hotela se je obrniti, a je po kratkem omahovanju spet stekla naprej. Tedaj sta se srečala z Galčevom pri vodnjaku. Ko je Galčev odšel, je Nona že pozabila, kaj je hotela vprašati deda Hrista. Zapustila ga je in jo spet v teku ucvrla domov. Pred njo je na konju jezdil Galčev in, če bi se bil obrnil, bi ga povabila v hišo. Ali ni se obrnil, a tudi njen ponos ji ni dovolil, da bi ga poklicala.
»Slišiš no, sleci to obleko, ne hodi v njej,« ji reče Manolaki. »Kdo je to, novi častnik, kajne?«
»Da, očka.«
»Kam je šel? Zakaj ga nisi povabila v hišo?«
»I, očka... ko se mu je pa tako mudilo. E, prava reč, drugič ga povabimo.«
Nona je stopila v hišo, toda ni šla tja, kjer je bila prej, marveč v zadnjo sobo, ki je bila obrnjena na pot, pritisnila obraz na okno in pogledala ven. Galčev se je venomer bolj oddaljeval na svojem konju. »Ali se ne bo spet obrnil?« se vpraša Nona in začuti, kako ji utriplje srce. Nenadoma se odtrga od okna, se ponosno zravna in strese z glavo. »Kaj pa zijam za tem trapastim oficirčkom?« je oštela samo sebe in stopila na čardak. Ponovno je pogledala proti zahodu in, ko se je Galčev že skrival za hrib, je razločno videla, da se je obrnil in pogledal na njihovo stran. Nona se je razveselila in zažgolela nekakšno pesem. Potem je pogledala Manolakija, ki se je znova zatopil v beležnico, in ga pretkano ogovorila:
»E, očka, si napravil ,biljanco‘?«
Manolaki zamahne z roko, češ naj ga ne moti. Imel je nekatere svoje besede kakor »karandaš«, »paralija«, »franca«1 in tako dalje, ki so Nono vselej spravile v smeh. Ko je stopila v hišo, se je ustavila pred ogledalom in zagledala na pragu Sanko.
»Lej me, Sanka! Mar nisem lepa?« reče Nona, se obrne in zasmeje.
»Ah, Nona, Nona!« je bilo vse, kar je mogla odgovoriti Sanka, gledajoč jo z osuplim pogledom. Presenetila jo je Nonina resnična lepota, kakor tudi njena nenavadna podobnost z Antico, kakršno si je bila Sanka zapomnila. Bila je tako zmedena, da je pozabila na ovoj, ki ga je držala v roki; položila ga je na mizo in spet zašepnila: »Moj Bog, Nona ...«
»Jaz nisem Nona. Jaz sem Antiča Slavovska! Jaz sem tu gospodarica. Veš, Sanka, pri vodnjaku sem srečala senovskega oficirja. Kar zmešal se je, ko me je videl.«
»Ne delaš prav, da se meniš z njim. Ljudje te bodo začeli opravljati. Zaročena si.«
»Ne misliš vendar, da norim za njim?« reče Nona smehljajoč se sama sebi v ogledalu.
»Rada bi se, nu, takole poigrajčkala z njim, gledala, kako zardeva, kako mu je nerodno. Saj je še čisto mlad! Fantek!«
»Tudi o Josifu si tako govorila, potem pa...«
»Pusti tega pridaniča!« se zjezi Nona.
»Pst! Potiho! Josif je tu.«
»Tu da je? Kdaj je prišel?«
»Ravnokar. Stopil je z voza. Čakaj, dal mi je nekaj,« reče Sanka in se spomni na ovoj. »Ha, tu imaš. Evo ga, knjiga je notri.«
1 Bogatin (tur.) — »Frant« — gizdalin.
»Nočem njegove knjige. Vrzi jo skozi okno.«
»Rekel je, da je v njej pismo.«
Nona odvije papir, najde pismo in stopi k oknu. Medtem ko je Nona brala pismo, je Sanka stala za njo in jo opazovala. Nenadoma Nona zmečka pismo, ga strga na drobne koščke in vrže skozi okno. Sanka se nasmehne in reče:
»Kam si dela tisto sliko, Nona? Daj, da jo spravim in položim tja, kjer je bila, ker jo bo stari iskal.«
Nona se ni obrnila. Sanka je našla staro sliko na mizi, jo spravila v skrinjo in odšla. Ko je Nona ostala sama, si je nadela obleko, ki jo je nosila vsak dan. Prisluhnila je: Manolaki in Josif sta se še pogovarjala na čardaku. S stisnjenimi, drobnimi ustnicami in mrkimi očmi, ki so še vedno plamenele v jezi, je stopila na mo-stovž, storila korak naprej in se oprla na ograjo. Mehka, spokojna brestova senca je zelenkasto odsevala na njenem črnem, a obenem rožnatem obličju; oči so ji strmele v daljavo, goste črne trepalnice, ki so jih obdajale, so mirovale. Noni je bilo, kakor da je sama, čeprav so bili ljudje le nekaj korakov od nje. Niti enkrat ni pogledala Josifa. Slonela je tako še nekaj časa, nato se je obrnila in stopila v hišo.
X.
Med Davidom Kjosem, Josifovim očetom, in Manola-kijem so obstajale že stare vezi. Pred leti, ko še ni bilo sejalnega stroja, je bil David »toumdžija« na čifliku, to se pravi, posejal je njive, kajti sejanje z roko je bilo težavno in kočljivo opravilo. Tako se je v letih udomačil pri Manolakijevih, a Josif in Nona sta se poznala že kot otroka. Josif je bil dve ali tri leta starejši. Dokler sta bila majhna, sta se redko skladala, kajti Nona je, bila kakor vsak razvajen otrok, svojeglava; hotela je, da jo ubogajo, da gospoduje drugim, sin Davida Kjosa pa se ni zlahka pokoril in je bil ujedi j iv in porogljiv kot oče. Čim bolj sta z leti doraščala, tem bolj redko sta se srečavala in, če si že nista bila med seboj tuja, si tudi preveč domača nista bila. Letos, ko se je Nona vrnila iz tujine, ni našla več prejšnjega Josifa, ampak zrelega, umnega in prikupnega fanta. Ni ji bil zoprn. Nona je brez kake težave razbrala, da Slavka Sanova, učiteljica v Senovu, ni bila preveč ravnodušna do Josifa in obratno. A tega, kakor je sama pravila, ni mogla trpeti. V pičlem tednu, nič več in nič manj, se je vse spremenilo. Slavka Sanova je razžaljena, obupana in razjokana takoj po izpitu odpotovala, Josif in Nona pa sta se tesno sprijateljila in hodila vedno skupaj. Ne dolgo zatem se je v Senovu prikazal Galčev.
Do sinu Davida Kjosa je Manolaki imel posebno slabost. Otrok, ki ga je nekoč ljubkoval, ko ga je oče pripeljal
na čiflik, je bil sedaj pameten in dober fant. Manolaki ni hotel slišati niti o Josifovih »skrajnih idejah«, kakor se je izražal župan Aleksi, niti se ni menil za čenče, češ da Josif ščuva kmete zoper njega. Manolaki je bil strog in vase zaprt, a z Josifom se je rad pogovarjal o politiki in o vsem drugem. In domači še vedeli niso, da se je zatekal k Josifu po pomoč tudi v nekaterih svojih računih.
Manolaki je odšel z Josifom s čardaka v svojo sobo. Tudi tu je bil ob oknu blazinjak, toda Manolaki je sedel po turško na plahto — tako se je bolj udobno počutil — Josif pa na stol poleg njega. Med njima je ležal kup papirjev.
»Zdaj pa vzemi tele, Jožko,« reče Manolaki in potegne iz ovojnice sveženj trgovskih pisem. »Preglej račune, se-štej številke in mi povej, koliko znesejo.« Nato si popravi naočnike, poišče cigareto po žepih in doda: »Vse to so stare smeti. Da vidim vsaj, koliko znesejo.«
Josif začne zapovrstjo pregledovati pisma. Vsote je zapisoval na poseben list, jih na koncu seštel in izročil list Manolakiju.
»Tolikšna je vsota,« reče Josif. Medtem ko si je Manolaki ogledoval številke, se je Josif obrnil k oknu in se zamislil. Imel je podolgovat, koščen, toda zdrav rdeč obraz, gosti svetli lasje so mu štrleli nad čelom. Nosil je tudi svetle brke. Ni jih strigel po zgledu vseh mladih ljudi, in, četudi so bili precej dolgi, ga niso delali starejšega ter mu niso zakrivali rdečih, lepo začrtanih ustnic. Imel je modre oči kot njegov oče.
Manolaki je prebral dolgo številko v prvo in drugo, del list na stran in zmignil z glavo:
»Ne bomo se izkopali iz teh dolgov, Jožko! In če pometemo žito v kaščah do zadnjega zrna in ga prodamo, dolgov še ne bomo poravnali. Kaj pa premišljuješ?«
»Nič, malce truden sem.«
»Ne gre pa ne gre,« povzame Manolaki. »Tošo je spet peljal v mesto tri ali štiri voze. In, sakrabolski osel, moral bi priti že snoči, pa ga še ni. Na boben me bo spravil ta moj sin, Jožko. Razsipnik! Samo jedel in pil bi in razmetaval denar, vse drugo mu ni nič mar.«
»E, ded Manol,« se rahlo nasmehne Josif, »denar je treba tratiti. Tako je bolje. Od tega bodo tudi siromaki imeli korist.«
»Hm... vem, vem. Razumem, Jožko, razumem.« Manolaki se mukoma dvigne in s težkim korakom napoti k omari, kjer je hranil papirje. »Razumem te, Jožko.«
Prestopal se je z majhnimi koraki in se majal, zamahnil z roko, kakor da hoče reči: ,Naj se zgodi, kar hoče, jaz sem star!*
Josif se je znova zamislil. Spomnil se je, kako so nekoč v šoli v praznih klopeh sedeli on, Nona in Slavka. Pogovarjal se je samo z Nono, na Slavko je bil pozabil. In nenadoma si je ta zakrila oči z rokami in glasno zajokala. Josif se je dobro spominjal, da je zunaj deževalo in grmelo. ,Vse ji bom povedal,' je mislil na Nono. .Prebral ji bom Slavkina pisma. Naj vidi svojo žrtev.'
»Kadar moraš vračati, ti ne odpustijo, kdor pa je tebi dolžan, ne mara slišati o tem,« je brundal Manolaki, vračajoč se s prepognjenim papirjem v roki. »Daj, poglej, Jožko, ali je kaj pisano o odstopnini. To je pogodba o moji trgovini v mestu.«
Josif pregleda pogodbo: v resnici je bil predviden pogoj za odstopnino, in ker je šlo za precejšno vsoto, je Josif pogledal Manolakija in se nasmehnil. Nato mu je prebral ves odstavek. Ko sta tudi to delo opravila, je Josif vstal. Slišal je, da Sanka govori na dvorišču, Nona pa je ostala v hiši.
»Kam pa kam? Greš ven?« vpraša Manolaki. »Nu, pojdi, najino delo je opravljeno. Toda ti imaš časnike,« reče Manolaki, ko je Josif bil že pri vratih. »Daj no, da jih pregledam.«
Josif potegne iz žepa časnike in mu jih da. Ko je stopil v Nonino sobo, jo je zalotil stoječo pri odprtem oknu — gotovo ga je bila spoznala po korakih. Ni se obrnila in ga ni pogledala. Josif je z rahlim nasmeškom napravil nekaj korakov in sedel za mizo.
»Kakor vidim, ste zelo prijazni s svojimi gosti,« reče, vzame knjigo in jo odpre. Nona se še vedno ni obrnila. »E, da, to je odvisno od tega, kdo je gost. Če bi bil drugi,« to besedo je poudaril, »bi bilo drugače. Takemu gostu se lahko kar vržeš za vrat.«
Nona se nenadoma obrne. Roke je držala na hrbtu. Še tako huda jeza ni mogla spačiti njenega lepega obraza. Tudi zdaj se je zdelo, da se pod besnim bleskom njenih oči skriva nasmeh, razlit čez ves njen obraz. A Josif ga ne bi bil mogel ujeti, ni vedel, kje je — ali na njenih ustnicah ali okrog oči s črnimi, na pol spuščenimi trepalnicami.
»Da te ni sram!« reče Nona. »Lepo si mi zagodel, pa hočeš, da ti pridem naproti. Potem ko si mi napisal to pismo. In kakšni izrazi, moj Bog, kakšni izrazi! O, jaz tega ne bom pozabila! Nihče si mi ni upal dosihmal zabrusiti takih besed, nikdo in nihče. In čudno se mi zdi, da si še prišel, da še stopiš sem!«
Josif se zazre v knjigo, ki jo je držal v roki, kakor da hoče nekaj prebrati. ,No, zdaj ji bom povedal vse,‘ je pomislil, ker je začutil, da mu je kri stopila v glavo. ,Da bo vsega konec.* Mislil ji je povedati, kako se je kazala zaljubljena vanj — in morebiti je bila zares zaljubljena — samo da izrine Slavko. A zdaj, ko vidi, da
jo on ljubi, se hlini, češ da je krepostna zaročenka in se noče spomniti, kaj mu je govorila in kako se je vedla proti njemu do včeraj. Josif ni odtrgal oči od knjige. ,Toda če ji vse to povem, bo pobegnila in ne bom je več videl/ mu je šinilo v glavo. Vrgel je knjigo na mizo in se nasmehnil.
»E, Nona, ne jezi se. Oprosti, prenaglil sem se. Prav za prav sem ti hotel dati nekaj nasvetov.«
»Nasvetov? Kaj pa si mi, da mi daješ nasvete?«
»Kaj sem ti! Tvoj prijatelj.«
»Nisi moj prijatelj.«
»No, prav,« reče Josif in se zasmeje. »Nisem pozabil, da je moj oče bil vaš hlapec, torej sem tvoj pokorni suženj.«
Nona ga je pogledala začudeno in hkrati zadovoljno: poznala je to njegovo potezo — kadar je bil prisiljen odstopiti od nečesa, je smešil samega sebe.
Začela sta se bolj mirno pogovarjati. Josif je vedel, da je bolje, če Nono pusti, da se po prvem razočaranju sama povrne, namesto da jo trga iz njene zaljubljenosti. Toda bil je ljubosumen in jel je jadikovati in grajati Nono, pa se je njun razgovor znova sprevrgel v prepir. Josif je med drugim pripovedoval, kaj govorijo v Senovu o Noni in Galčevu. Te vaške čenčarije so Nono dražile. Vedno bolj se je razburjala in vedno više dvigala glas. Nakrat je skočila in se pognala k vratom.
»Ti si vse to izmišljaš!« je zavpila. »Samo da me jeziš. Boš še kaj povedal?«
»Nič, nič več, Nona,« se je smehljal Josif. »Menila se bova o čem drugem. Sedi, kar sedi na svoj prostor.«
Nona ga pogleda, stopi nekoliko korakov nazaj in obstoji.
»Kaj se pričkata?« reče Sanka skozi vrata, gledajoč zdaj Nono zdaj Josifa z nasmejanimi očmi. »Kaj pa delita, da se prepirata?«
»Glej Sanko, to je dobra duša,« reče Josif. »Pridi, Sanka, pridi.«
»Josif, mar bi povedal, kaj je novega v vasi, ne pa... Kaj dela ded David?«
»Zdaj se ukvarja z važnim poslom,« reče Josif. »Pošilja svoje čebele krast med Kutmakovim čebelam.«
Nona in Sanka se zasmejeta.
»Resda, ded Todor je pripovedoval o tem,« reče Sanka. »Toda je li mogoče?«
Josif je bil našel med papirji na mizi majhno Nonino sliko in jo je opazoval.
»Nona, na tej sliki si prav lepa,« reče. »Vzel jo bom za spomin.« Segel je po sliki in jo hotel vtakniti v žep, toda Nona mu je prestregla roko in mu iztrgala sliko.
»Nič ti ne dam. Ne zaslužiš!«
»To ne gre, Josif,« se oglasi Sanka. »Noni se ne spodobi dajati slike, ker je zaročena.«
»Da, zaročena je,« reče Josif. »Ali kdo je njen zaročenec?«
»Ti si moj zaročenec,« se razjezi Nona. »Prav dobro te razumem. Prav zaradi teh besed te nimam rada.«
Josif se je pomudil še nekaj časa. Vabili so ga, naj ostane na kosilu, pa je odklonil, vstal in šel. Na čardaku je zavil k Manolakiju po slovo.
»Očeta lepo pozdravi,« mu je naročil Manolaki. »In še pridi, Jožko. Vzemi časnike, prebral sem jih.«
Neki kmet pomoli glavo čez ograjo in vzklikne:
»Somošter, pojdiva no, zakesnila sva se.«
Ta kmet je imel velike ruse brke. Na njegov močan glas sta psa, privezana na dvorišču, skočila in zalajala.
»Baj Gergi, stopi dol k vodnjaku,« mu reče Josif. »Dohitim te.«
Nato se je poslovil od Manolakija in Sanke in podal roko tudi Noni. Ta pa mu ni segla vanjo, le rekla je:
»Grem te spremit.«
Ko sta bila blizu vodnjaka, kjer je čakal voz, se je Josif ustavil.
»Nona, danes si zelo grdo ravnala z menoj. Niti ene dobre besede mi nisi rekla. Jaz pa sedaj« — glas mu je strepetal — »tako potrebujem dobre besede. Veliko skrbi imam, veliko dela. In velikansko odgovornost. Vedi, da sem v najusodnejšem življenjskem preobratu.«
Nona ga pogleda.
»Kaj pa je to? Kaj pleteničiš?«
»Nona, marsikaj bi ti povedal, toda tebi človek lahko govori samo v šali kakor otrokom.«
»A tako?«
»Ne jezi se, Nona, resnico govorim.«
Hotel je biti za trenutek iskren z njo in ji razodeti, kaj ga muči in teži. Seveda pa ji še ni mogel odkriti skrivnosti, ki niso bile samo njegove. Mogel pa ji je na vse to od daleč namigniti, zbuditi v njej sočutje do sebe in poskusiti — zato je bil prišel — da jo odvrne od zaljubljenosti v Galčeva. In da bi vnaprej preskusil, kako bi Nona sprejela njegove besede, jo je pogledal: zravnana, polna življenja je stala zraven njega. Obrnila se je malce v stran in zrla predse ter se smehljala s svetlimi očmi, kakor da se veseli tistega, kar ji je hodilo v misli. Josif je uvidel, da bo njegov napor zaman: Nona je z vsemi svojimi mislimi in z vsem svojim bitjem bila nekje drugje.
»Ne, Nona, ne, jaz se šalim,« je rekel in se ponovno zavil v svojo prejšnjo lažno dobro voljo. »Nič posebnega
ti nimam povedati. Res je, da imam skrbi, mnogo skrbi. V glavi mi je prava zmeda. In tu,« Josif pokaže s prstom na čelo, »ni ravno v redu.«
Nona pogleda na čelo, kjer je Josif še držal prst, in reče:
»Od kod imaš tam tisto znamenje?«
»Udaril sem se, ko sem bil majhen.«
»Daj, da vidim!« pravi Nona in ga pogladi z roko po čelu. »Te boli?«
»Ne, ne boli me,« reče Josif, se nasmehne in skloni. »Poljubi me tja.«
»Prekleta mrha!« zavpije Nona, umakne roko, se obrne in zbeži proti čifliku.
»Na svidenje, Nona!« zavpije Josif za njo.
XI.
Proti večeru je Tošo prispel iz mesta, četudi ga je Manolaki čakal že od jutra, ni opazil treh vozov, ki so drug za drugim zavili za vodnjakom. Opazoval je namreč ovce, ki so se zrinile vmes. Dasi se Manolakiju ni ljubilo stopiti s čardaka in napraviti koraka celo po čifliku, ni opustil prilike, da se ne bi s pazljivim, strogim in ostrim očesom gospodarja razgledal po vsem, kar je hodilo mimo njega. Ovce so že pomolzli. Stlačene druga poleg druge, ožgane od sonca, so se s sklonjenimi glavami valile v dolgi vrsti na pašnike. Spredaj je stopical osel. Bil je brez uzde, toda osedlan. Čez sedlo je bil vržen jamurluk, ob strani pa je visel sodček za vodo. Malo po malo so ovce prehitele osla, ga obdale od obeh strani in se spredaj strnile. Osel je ostal sredi njih. Nenadoma je povesil ušesa, začel kopitljati, preplašil ovce in stekel, da je bil spet pred njimi. ,Glej ga no, osel je,‘ je pomislil Manolaki, ,pa se vendar zaveda svoje cene in hoče hoditi prvi.* Ovčar Vasil je hodil zadaj, spotoma drobil kruh in jedel. Psi so ga obkolili in zdaj pa zdaj jim je vrgel kakšen grižljaj, ki so ga prestregli še v zraku. Drugi ovčar Conko in ded Hristo sta prenašala na drogu čeber mleka.
»Sanka, Tošo prihaja!« zakliče Nona z okna.
Manolaki se obrne in opazi Toša, ki je, z bisago, obešeno čez rame, in s širokim žanjskim klobukom prihajal mimo hlevov. Vsa Manolakijeva vznemirjenost glede Tošove vrnitve je zginila, toda jeza mu le ni hotela splah-
neti. Vendar je obračun s Tošem odložil za kasneje. Nič več se ni zmenil zanj in je vnovič obrnil pogled k ovcam. Nona in Sanka sta skočili Tošu naproti.
»Tošo, si mi kaj kupil?« vzklikne Nona.
»Zakaj si se zakasnil, Tošo?« vpraša Sanka in mu sname bisago z ramena. »Vso noč nisem spala, zakaj si se zakasnil?«
»To ni tvoja skrb, to me bo že kdo drug vprašal,« osorno odvrne Tošo in vrže nemiren pogled na očeta. »Imam, Nona, tudi zate nekaj, seveda imam, v bisagi je. Na, beri in se izobražuj!« reče, potegne iz žepa časnike in jih poda Noni.
Ženski sta stopili v hišo. Tošo je ostal zunaj, snel klobuk in si začel otepati z roko prah in slamo. Bil je okrog štiridesetleten mož, suh, imel je dolg nos in nagubano nizko čelo. Nekakšen nemir in zavest krivde je bila v njegovih rjavih očeh. Ni bil podoben ne Noni ne Manolakiju.
»Huda suša,« je rekel, »sam prah po poti, preklemana reč. In pa vročina. Zato smo počakali, da odrinemo v hladu.«
Manolaki je še vedno gledal v stran. Tošo se je prepričal, da je oče jezen in ne bo zinil besede, pa je stopil v hišo. A ker je bil lahkomiselne in brezskrbne narave, ni minilo dosti časa, ko je Manolaki slišal njegovo glasno pripovedovanje, ki mu je sledil Nonin in Sankin smeh. V Manolakiju je zavrelo, vstal je in z okornimi koraki ter pokašljujoč stopil noter. Sedel je na blazinjak in ni zinil ne bele ne črne, sprenevedajoč se, da je tudi on prišel poslušat. Tošo je dobil pogum in se je še bolj razvnel.
»Zdaj vam pa povem drugo novico,« je začel. »Prošnje-pisec Sava lizunski, saj ga poznate, je umrl. In veste
kako? Stopi v Džamadinov han in reče: ,Dajte mi čašo sodavice. Naj bo mrzla.“ Nato potegne uro in de: .Hitreje, ura je dvanajst, meni pa se mudi. Odpotujem.“ Dajo mu sodavico, izpije jo v dušku — se zgrudi in že je mrtev!«
Nona in Sanka sta se plaho spogledali.
»Kaj se mu je zgodilo, ne vem. Toda saj je bil vedno bolan. A glej ga spaka, zapečatili so Todorakijevo tovarno sodavice. Srečal sem ga: .Hoteli so dognati,“ pravi, ,ali ni bila sadovica strupena. Jaz delam,“ pravi...«
»Pusti zdaj to!« ga pretrga Manolaki in se namršči. »Dovolj. Kakšne so cene, kaj pravi Mial?«
»Cene neprenehoma padajo. In ni upanja, pravi baj Mial, da se bodo kmalu dvignile. Naredili boste, pravi, bolje, če žito, ki ga nameravate prodati, pustite za po Dimitrovem1 dnevu.«
Manolaki se zamisli. Tošo se po svoji navadi ponovno razvname.
»Cene niso ugodne in to je tisto. Tudi Apostol iz Ka-raleza se je pritoževal. ,Snel bom,“ pravi, ,volom jarme in jih odgnal, ne bom več delal z njimi.“ In zato je tako, saj pravim, da se je treba lotiti drugega podjetja. Ljucka-nov sin Zaharija je prišel iz tujine. Zdaj je inženir. .Tovarn je treba, baj Tošo, tovarn,“ mi je pravil. In zato je tako. Ton j o Hadži Gergev ni mogel postaviti papirnice, toda jaz jo bom postavil. Samo surovino iz naših senikov bi lahko predelovali dve leti, čemu naj gnije zunaj.«
»Kaj praviš, Tošo, kakšno tovarno boš zgradil?« vpraša Nona.
»Za ovojni papir. Tovarno papirja za zavijanje slaščic.«
»Ne, Tošo, ne. Hočem tovarno samo za slaščice!«
Nona se pomuza za časnikom, Sanka to opazi in zardi.
1 8. november.
»Ne smej se, Nona,« samozavestno povzame Tošo. »Boš videla. Veš, zakaj pravim, da mora tvoj zaročenec čim-prej priti? Zdaj dajejo posojilnice v Švici denar z zelo nizkimi obrestmi. O, ko bi imel zdajle v rokah nekaj švicarskih frankov, pa bi videla.«
»Pusti zdaj to,« ga ponovno pretrga Manolaki. »Znebiš se pa take, da je ne bi pes z maslom pojedel.« Manolaki pomolči, pogleda Nono in reče:
»Ce tvoj ženin namerava priti, bi že moral biti le-tu. Jutri se bodo poti razmehčale in se ne bo dalo nikamor več potovati. Kaj pa piše, kdaj pride?«
»Toda, očka, kaj ti nisem rekla. Prišlo je nekaj vmes pa bo odpotoval šele čez deset dni. Kaj naj storim, ven in ven odlaga.«
»Si bil pri Ovčarovu?« se Manolaki znova obrne k Tošu.
»Bil. ,Lepo pozdravi očeta. Sedemindvajsetega tega meseca,* pravi, ,bo prišlo sodišče in preiskalo zadevo.* Samo,« reče Tošo in malce pomisli, »Senovčani nas hočejo izigrati.«
»Kako izigrati?«
»Zorati hočejo njivo.«
Manolaki vstane in stopi k vratom. Vsakokrat ko so mu omenili Senovčane, je le stežka brzdal jezo.
»Ko sem se vračal,« nadaljuje Tošo, »sem spodaj v dolini srečal Grdja. Nakrat je stal pred vozom, me predirno pogledal in jo ponovno urezal čez polje.«
»Razbojniki! Vsi so razbojniki!« zarohni Manolaki. »Hoteli bi orati njivo. In čigavo njivo bodo orali? Ali je njihova? Ali imajo oni kupno listino ali jaz? Mar mi niso odžrli dosti zemlje, pa hočejo še? No, no, no! Nesramneži, brezbožniki! Bič je zanje, bič!«
83
G*
Manolaki je stopil iz sobe bled, zariplega obraza, zasopel in drgetajoč od jeze. Malo zatem — Nona, Tošo in Sanka so se še potihoma pomenkovali — se je spet zaslišal Manolakijev togoten glas:
»Tošo, pridi takoj k meni!«
Tošo skoči, se plaho ozre in nehote položi roko na žep, ki je v njem imel listnico.
»Tošo, nikar se ne prepirajta,« mu prišepne Sanka.
»Kdo se prepira? Kdaj sem se pa jaz prepiral? On se prepira.«
Nona odvrže časnik, se nasmehne Sanki in odide ven. Na čardaku obstane, potem se spusti na dvorišče in od tam krene na vrt za hišo. »Začeli so me na debelo vpraševati po zaročencu,« pomisli in se nasmehne. »In zakaj Jean ne pride? — I pa naj pride, kadar mu bo drago. Takrat bomo videli!« Njene misli o zaročencu so obstale na tej točki. Ni ga sicer pozabila in njena čustva do njega se niso ohladila. Toda misel, kaj se bo zgodilo, ko pride, je bila zanjo precejšna skrb, a Nona je imela navado, da je vse skrbi porivala na stran in se jih otepala. Kadar se je spomnila življenja v Švici, sprehodov in razgovorov z Jeanom, celo ko je tu brala njegova pisma in mu odgovarjala, se ji je zdelo, da se vse to nanaša na neko drugo življenje, drug svet, v katerega se bo nekega dne morala vrniti. Hotela pa se je vrniti spet kot tisto dekle, ki se je nekoč sprehajalo po ženevskih ulicah, a ne ta od sonca ožgana Nona, ki je zdaj živela tu na čifliku, podila konje, se pojala po strniščih, kramljala s preprostimi, robatimi ljudmi, ki so kot ona bili počrneli na soncu. In še v misel ji ni prišlo, doklej bo to trajalo, in ali se bo sploh kdaj spremenilo to njeno življenje.
Vrt je bil velik in je imel veliko sadnih dreves. Ponekod so drevesa rasla na gosto, drugod daleč vsaksebi in na praznih prostorih so strčale v zemljo zabite suhe preklje, po katerih se je spenjal zreli bob. Kazala so se zelena stebelca krompirja, visoke sončnice so obračale proti soncu velike, težke cvetove. Ob kamniti ograji je rasla kopriva, trobelika in rumene buče. Ali pred temi kraji je Nona vselej občutila strah, zakaj še v mladih letih so jo preplašili, da so tam kače. Sonce je pravkar zatonilo, ves sadovnjak je bil v senci, samo zunaj po slemenu senikov je še sijala žarka rdeča svetloba.
Kar je nekaj zašumotalo in Nona se je ustavila. Preden je mogla spoznati, kaj je, je v njeni bližini po deblu slive drsaje telebnil na zemljo Enko in jo, ne bodi len, popihal stran.
»Ah, nepridiprav!« je zavpila, jezna, ker se je prestrašila. »Spet si obiral slive, stoj, stoj!« Enko je prišel do zidu, splezal nanj in se kleče obrnil. Ko opazi, da gre Nona proti njemu, skoči na drugo stran in zbeži. »Čakaj, ti bom že pokazala!« zavpije za njim Nona.
Ko je Enko spoznal, da je izven nevarnosti, se je ustavil in zavpil:
»Nona ko-ko-na! Nona ko-ko-na!«
Nona naredi kretnjo, kot da hoče steči za njim. Ker jo je Enko že marsikdaj skupil od nje, se je spustil v beg, kolikor so ga nesle noge. Malo potem se je nekje za hlevi spet slišalo roganje:
»Nona ko-ko-na! Nona ko-ko-na!«
Nona je obstala pred divjo češpljo. Okrog debla je bil privezan koničast in gladek, osli podoben kamen. V sredi je imel luknjo, kakor da je prevrtan s svedrom. Nona se spomni, da ji je mati pravila, češ da so ta kamen našli v zemlji na kraju, kamor je treščila strela, in ga
obesili na slivo, da bi rodila. Spomin na mater je znova prevzel njene misli. Kar se je spomnila, da ji je ded Hristo davi obljubil, da ji bo povedal nekaj o Antici, pa je brez obotavljanja stopila iz vrta. Šla je mimo govejega hleva in konjäka ter prišla pred staje za drobnico. Nenadoma se je znašla deset korakov pred Enkom. Fante se je ustavil, gledal Nono in čakal, kaj bo storila. Nonine oči so se zasvetile. Bila je pripravljena, da plane za njim in ga ne pusti prej, dokler ga ne dohiti, pa je zaslišala, da jo je nekdo poklical:
»Nona, Nona, kam pa?«
Nona se je obrnila: klicala jo je stara Lukana, zraven nje pa se je smehljala njena snaha Galunka. Ded Kraljo, mož stare Lukane, je živel in umrl kot hlapec na čifliku. Njegovo mesto je prevzel njegov sin Malin. Stara Lukana se je še držala in je bila porabna za delo.
»Ah, Nona, pozabila si nas, nič ne prihajaš k nam,« začne stara Lukana. Gledala je Nono in jo požirala z očmi. »Lepo glej staro Lukano, s temi rokami, jih vidiš,« pokazala je svoje črne nagrbančene roke, »te je prav od malega pestovala. E, povej nu, kaj dela tvoj ženin? Slišali smo, da namerava priti.«
»Prišel bo, teta Lukana.«
»Toda slišiš, Nona, kakšen je? Ali je lep, a?«
»Kje neki lep, teta Lukana!« se zasmeje Nona. »Ce ni Bolgar, ali sploh more biti lep? Takle kriv nos ima in rdečo brado.«
»U,« zamahne stara Lukana z roko. »Naša lepa mladenka, naša lepa čorbadžijka ni za takega. Nona, ne govoriči tako, Nona, ne verjamem ti!«
»Ne, teta Lukana, lep je, jako lep je. Visok, zravnan, z belimi rokami. Videla ga boš, kadar pride. Kaj pa ti delaš, Galunka?«
Galunka, nizka, okrogla, toponosa ženica, se samo nasmehne in si z roko obriše usta. Ob njej je dvoje njenih na pol golih in ko cigančki črnih otrok strme zijalo v Nono.
»E, postoj no, kam pa že odhajaš?« reče stara Lukana, videč, da se Nona odpravlja proč. »Saj te še videli nismo, postoj!«
»Drugič, teta Lukana, drugič, zdaj se mi mudi,« odvrne Nona. »Galunka, pridi nocoj k nam, ti bom nekaj povedala.« Galunka se nasmehne in si s svojo zagorelo tolsto dlanjo ponovno obriše usta.
Malo zatem je Nona sedela v kotu pred ovčarsko kolibo, pred njo pa je tudi na trinožnem stolčku sedel ded Hristo. Se tisto jutro, ko je Nona videla, da je na stari sliki, ki sta jo bili našli s Sanko v Manolakijevi beležnici, na vozu med drugimi bil posnet tudi ded Hristo, je sklenila, da ga bo prisilila, da ji v vseh podrobnostih pove, kje so bili tisti dan z njeno materjo Antico in kako je prišlo do tega, da so se dali slikati. Dedu Hristu pa se oči vidno ni ljubilo o tem pripovedovati, konec koncev pa je le privolil.
»E, kaj bi zdaj rada, da ti pripovedujem?« je začel. Medtem ko je njegovo obličje od nosa navzdol žarelo v smehljaju, so njegove oči ostale vlažne in otožne. »Čemu naj ti pripovedujem te zadevščine? Kar je bilo, je bilo, zdaj je vse minilo.«
»Ne, ded Hristo, daj, začni, ker nimam veliko časa!« reče Nona, se z obema rokama oklene kolen, pripravljena, da posluša.
»Ih, Nona, Nona... E, če pa že tako vztrajaš... Ali ti nisem že davi povedal, da smo bili v Pčelarovu pri maši?«
»Da, to vem,« reče Nona. »In potem?«
87
»Potem smo se vrnili domov. Zvečer so pri nas v veliki izbi pogrnili mizo. Tvoja mati Antiča, Bog ji grehe odpusti, je, kadar je prišla njena ura, postala zelo vesela. Tudi tokrat je bilo tako — pela je, smejala se je in plesala. In porečeš, da bo pozabila na svojo žensko čast. Kaj šele, gledaš jo, zaveda se same sebe, drži se ko kraljica. To pa to, pravim, bila je zelo vesela in se je veliko smejala. In rekel sem si — da bi le ne bilo slabega, da se ne bi kaj primerilo. Toda ni bilo tako.«
»Zakaj? Kaj se je dogodilo?«
»Tisti večer sem si postlal tu v kolibi. Nisem še zaspal, ko slišim, da je zagrmelo iz puške. Pod drevesom pred hišo se je dvignil hrušč in trušč, odidem tjakaj in vidim; ujeli so človeka, zdaj ga vežejo. In kdo je bil? — Grdjo. Prav pod okni, kjer sta spala tvoj oče in Antiča, so našli prislonjene lestve. Kaj je nameraval storiti, ne vem...«
Ded Hristo je za trenutek obmolknil, potem pa nadaljeval: »Grdjo, ta je bil pravi razbojnik. Kaj pa je hotel storiti? Krasti je hotel. Pa tudi vedel je, da ga psi poznajo in da ne bodo lajali nanj. A to še ni vse. Vtem ko ga že tako držijo, pridejo ljudje in povedo, da so doli pri hlevu našli hlapčiča Jakuba ubitega. Ni bil še izdihnil. Vprašali so ga, kdo je bil ubijalec, toda ni mogel reči. Kdo neki naj bi bil ubijalec — Grdjo pač. Jakub ga je bržkone opazil, mu stopil nasproti, ta pa ga je kratko-malo — ubil. Dvanajst let je Grdjo ležal v ječi zaradi tega uboja. Pa so ga žalibog spustili.«
Nonine oči so ostale zamišljene.
»Prišel je menda v Senovo,« je rekla malo zatem. »Jaz ga nisem videla.«
»Tudi ti ni treba, da ga vidiš.«
Nona si je objela kolena z rokami, se zagugala na stolu in smehljaje se rekla:
»E, dobro, ded Hristo, toda slišala sem, da je ta Grdjo, ko je bil še mlad, poznal mamo in je baje bilo nekaj med njima.«
»Kdo ti je to rekel?« poskoči ded Hristo, ko da ga je nekaj pičilo. »Ni res! Nič takega ni bilo! Kdo ti je to povedal?«
»Ded Todor.«
»Butec je ta Kutmak, velik butec! Laže. Nič ni bilo, mar ne vem? Antiča in Grdjo sta se srečala, rekla sta si dober dan, in to je vse. Ne poslušaj Kutmaka. In še to ti povem, Nona, o teh rečeh me nikar ne sprašuj, ker ti ne bom ničesar več povedal.«
»Zakaj ne, ded Hristo?«
»He, zakaj. Kar je bilo, je bilo. Stara pravljica. Kaj bi besedičil o tem.«
Nona vstane in odide. Prevzele so jo misli na mater in — nekaj redkega pri Noni — hodila je s sklonjeno glavo in zamišljena. Ko je poslušala zgodbe o materi, ki jih je pravil zdaj ta zdaj oni, se je najbolj pogostoma navduševala nad njeno lepoto, veselo naravo in blagim srcem. A dogajalo se je, da so nekateri ne ravno obzirno pripovedovani spomini izdajali, da je lepa Antiča s črnimi zagonetnimi očmi imela svoje srčne skrivnosti, ki jih Nona ni poznala natančno, ampak je le ugibala o njih. Kar ji je bil zdaj povedal ded Hristo, je močno osvetljevalo razmerje med Grdjem in Antico, razmerje, o katerem je bila že nekaj slišala.
Nona je pustila precejšen kos travnika za seboj. Ko se je hotela vrniti, je opazila, da je blizu gomile. Ze delj časa ni bila na materinem grobu pa jo je ubrala tja gor. Vzpela se je na vrh gomile in, bog si ga vedi zakaj, želela
pogledati na drugo stran. Pa je zagledala nekega človeka, ki se je hitro oddaljeval in se izgubil v temo v visokem osatu. Nona je pomislila, da je kdo s čiflika, pa se je vrnila, stopila k železni ograji okoli groba in približala obraz kamnitemu spomeniku. Na ovalni porcelanski sliki je komaj opazila Antičin pogled in nasmeh. Noni je strah prešinil kosti: kdo je bil tisti človek, ki ga je malo pred tem videla? Ozrla se je. Povsod je bilo temno. Stekla je po gomili navzdol, tekla ves čas naprej in se ustavila šele, ko je bila blizu doma.
»Tošo!« je slišala očetov glas. »Povej, naj pripravijo obadva pluga. Naj izorjejo najprej veliko njivo na ledini, potem bomo že videli, kje bomo orali.«
Nona se je popela na čardak in sedla.
»Očka, na grobu sem bila,« je rekla in si prizadevala biti mirna. »Videla sem tam nekega človeka. Ko sem se spenjala na gomilo, jo je urnih krač mahnil gor proti meji.«
Manolaki se je obrnil k Noni. Videla je samo njegove
oči.
»Tošo!« zavpije Manolaki in se nagne čez ograjo. »Glu-hanek naj vzame puško in odide stražit. Nemudoma naj se spravi. Razbojniki se potikajo tod, naj ima oči odprte!«
Vstal je, začel nekaj brbljati in šel, da si spet nalije žganja. Nona je stopila v hišo in kmalu potem so se okna njene sobe zasvetila.
XII.
Isjorenski čiflik je ležal jugovzhodno od Novega Pazara, bliže morju kakor Donavi. Donavo so v teh krajih poredkoma omenjali. Svoj čas so resda pogosto odhajali po deske in sol v Silistrijo, ali odkar je Dobrudža pripadla Romuniji, jim je postala ta pot zaprta, in Donavo so pozabili. Samo pozimi, ko je zapadel visok sneg in so se pojavili volkovi, so kmetje po krčmah, grejoč si roke okrog gašperčkov, pravili, da je v takem mrazu Donava gotovo zamrznjena, in volkovi, ki jim delajo preglavice, so beli baltiški volkovi, ki so po ledu prekoračili Donavo.
Bolj se je čutila bližina morja. Jeseni, ko so kmetje odhajali prodajat žito, so prekoračili Provadijo in se skoz in skoz ob meji spustili do Varne. Morje je bilo tako rekoč sleherni dan pred njihovimi očmi. Toda bila so še druga znamenja, ki so dala slutiti, da morje ni daleč; v največji poletni pripeki, vsak dan ob enem in istem času — okrog dveh ali treh popoldne — je z morske strani zapihljal hladen vetrič. Ta veter je bil v delovnem času resnična blagodat tako za ljudi kot za živino. V jesenskem in zimskem času so pa pogosto priletavali galebi. Bili so dveh vrst: eni bolj drobni, zgoraj črni in po trebuhu beli, drugi večji, golobjesinje barve, z velikimi glavami in priostrenimi kljuni kakor jastrebi. Zdelo se je, da ti morski ptiči prihajajo bolj zaradi tega, da bi se odpočili, kakor pa stikali za hrano. Čepeli so po poljanah, stlačeni v gosto vrsto, in dremali. Ako je šel mimo kakšen
91
voz, so samo plahutnili malo vstran; ako jih je kdo preplašil, so se razleteli in zagnali oster in jokav vrišč, kakor da letajo nad morjem.
Nekega jutra se je Nona pripravljala, da odide v Senovo. Oblekla se je, opasala in stopila k oknu, da vidi, ali so ji pripeljali koleselj. Četudi je bilo še v avgustu, je to jutro padla gosta, topla poletna megla, prihajajoča z morja. Zdaj pa se je megla že razkadila in sonce je pri-sijalo. Strehe, listje na drevesih in travo je komajda omočila, kakor da je legla nanje lahka rosa. Nona se je razveselila, da se vreme popravlja; odmaknila se je v notranjost sobe in se še enkrat pogledala v ogledalo: njene črne oči so se smejale polne svetlih biserov. Nič ne de, da ima kot ciganka črna ramena, tudi tako je lepa. Nategnila je z obema rokama sinjo svilnato jopico, ki jo je tiščala v pasu, se pogledala od spredaj in zadaj in se nasmehnila: ali ne bodo porekli — je pomislila — da se je začela nekam na debelo lepotičiti, odkar se je seznanila s senovskim častnikom? Malo pred tem je vstopila Sanka. Brez besede je pogledala Nono in se zasmejala. Gotovo je tudi njo obšla ista misel.
Nona se skloni, privzdigne belo krilo, da bi mogla videti nove čeveljčke, potem se zasmeje in se izzivalno ter ošabno zravna.
»Naj si misli kdo, kar mu je drago, meni nič mar!« pomisli in stopi k oknu.
Koleslja še ni bilo. Manolaki in Kutmak sta se pomenkovala na čardaku. Kutmak je bil prišel po vodo in kakor vselej zavil k njemu na pomenek. Nenadno Manolaki vzkipi in zakriči. Nona se odmakne, da bi je ne mogla videti, in začne prisluškovati.
»In kaj sem jim slabega storil?« je kričal Manolaki. »Samo dobro. Svoj čas, ko sem imel živino, sem dal vsa-
kemu nekaj — temu konja, onemu vola, kravo ali ovco. Ko se je zgodilo, da je začelo primanjkovati žita, so spet prišli: daj za seme, daj za kruh. Komu nisem dal, koga sem zavrnil, to naj mi povedo!« Malce je pomolčal, nato ga je bilo spet slišati: »No, no, no! Take požrešnosti pa še zlepa ne! Naj grabijo... naj orjejo... prst naj žro, če hočejo, ko so tako lačni zemlje...«
Spet sta govorila o pravdi s Senovčani. Najsi je bil Manolaki še tako srdit, v njegovem glasu je zvenela tudi starčevska nemoč in slabost. Noni se je zasmilil pa je urno stopila iz sobe. Brž ko se je pokazala v veži in se ustavila na pragu, je Manolaki obmolknil in se nič manj jezen obrnil ter zazrl vstran. Kutmak je vrtel v rokah palčico in ponižno buljil v tla.
»Tako je... res je, kar praviš,« je začel še vedno v misli zatopljen. »Zadostuje, da pogledaš njihovo živino, kolikor je imajo, pa boš takoj razumel, da je iz tvojih hlevov, s čiflika. Samo rajna Antiča, Bog ji grehe odpusti, koliko glav jim je dala ob ženitovanjih in krstih. Večkrat sem bil na ženitovanju, ko je bila Antiča za botro: Nevesta in ženin stojita pred vrati, Antiča pa narekuje: telico, štiri ovce z jagnjeti, toliko in toliko bakrenih posod, kotličev — nikdar konca. Komaj so zapisovali, komaj vlačili črte na pragu.« — Manolaki je ves čas gledal proč in ni odgovoril. Kutmak pogleda Nono, se nasmehne in, ko vidi, da ima novo obleko, reče: »Kam pa greš, Nona, da si se tako opravila? V Senovo?«
»Ded Todor, s teboj ne maram govoriti. Gorka sem ti. Snoči si mi hotel dati medu, a? Zakaj si me potegnil?
»I, kaj si pa odšla?«
»A! Hočeš, da bi ostala do polnoči pri tebi, kaj? In mar nisem razumela, kaj si delal? Hodil si od panja do
panja, mencal in samo pogledoval — ali nisem že odšla. Ah, kakšen si ti! Kakšen lisjak si ti!«
»Glej jo, kaj besediči,« reče Kutmak, zmaje z glavo, potem pa bruhne v smeh. »Od panja do panja sem hodil zato, ker sem ti hotel odrezati belega medu. Belega medu ni v vsakem panju, delajo ga samo mlade čebele.«
»Molči! Molči! Te že poznam.«
»Ali ni davišnja megla ugodna za čebele?« se oglasi Manolaki. »Ali ni bal-duman, kakor ji pravijo?«
»Ko bi bila le-ta, bi bil jaz bogat človek,« reče Kutmak. »Ona megla je drugačna, tenka je, rekel bi, ko meglica ali dim. In v njej sami je med. Pade na travo in drevesa, in če oblizneš kakšen list — sladko! To je drugačna megla. A davišnja megla — nič, navadna megla je to, megla za volkove.«
Na dvorišču je med kokoši nastala velika zdraha. Razbežale so se, kamor so jih nesle oči, koklje so vedno glasneje kokodakale in se preplašene vrtele okoli okroglih majcenih piščančkov, jih spravile skup in se skrile v grmičevje. Goske so iz radovednosti stegnile vratove, pegatke pa so se razkropile in začele vreščati ko nore. Samo nekaj močnih starih petelinov je ostalo na svojem mestu; nemirno so zapeli in pogledali z enim očesom v nebo.
»Kaj je? Kaj je, ženka?« je vprašal Kutmak Sanko, ki jo je zagledal na dvorišču.
»Jastreb se je spustil na drevo,« reče Sanka, gledajoč kvišku.
»Preplaši ga, preplaši!« zavpije Kutmak.
Sanka zamahne z rokami.
»Sšš!... Sšš! Ha, odletel je!«
»Odletel!« je rekel Kutmak in se stegnil, da bi videl jastreba, toda ni ga mogel opaziti. »Naj odleti. Naj se spravi lovit miši po njivi, kaj je prišel sem plašit kokoši.
Vojaki me ne pustijo streljati, češ da je blizu meja, sicer bi tem roparjem že dal zdravila!«
»Koleselj je tu!« reče Nona in se spusti po stopnicah. »Ah, Enko!«
Med hlevom in ovčjimi ogradami, ki so bile obrnjene s hrbtom proti dvorišču in so ga spredaj ograjevale, je bil tesen prehod, toliko da je šel voz skozi. Od tam se je pokazal koleselj — najprej vranec, bleščeč se v soncu, za njim na kozlu Enko, gologlav in razigran. Ko je privozil na dvorišče, je še ta konec poti spustil konja v dir in ga ustavil pred stopnicami. Medtem ko se je Enko samozadovoljno oziral naokrog in si domišljal, da je napravil nekaj velikega, ga je Nona potegnila s koleslja, mu privila uro in ga pahnila proč.
»Koliko časa sem te morala čakati, prekleta mrha! Kod si podil konja?«
Enko se je prijel za uho, pa ni zajokal, le namrščil se je in pogledal Nono. Ta pa se je smehljala, kakor da se ni nič zgodilo, in ravnala vajeti. Ni pa se vzpela na voz, ampak je ostala na tleh in se zamislila. Potem je pogledala Enka in se spet nasmehnila.
»Pridi, Enko, boš držal konja,« mu je rekla. »Pozabila sem nekaj, takoj pridem. Pridi no, pridi, pridrži konja!«
»Ne bom šel. Drži ga ti.«
»E, tudi prav,« se zasmeje Nona, zavedajoč se, da se Enko upravičeno jezi, »stoj tam, toda pazi, da konj ne potegne.«
Nona steče proti hiši. Ko je šla čez čardak, ji je Kut-mak hotel nekaj povedati, pa ga ni počakala, ampak je že stopila v vežo.
»Zakaj se je Nona vrnila? Pozabila je nekaj,« je kakor samemu sebi rekel Kutmak, potem se je znova obrnil
k Manolakiju: »To ti povem, David se čuti užaljenega in me je tožil. Nastopil bo proti meni sodnijsko. Posihmal naju bodo botali abokati.1 Pa dobro, bodi tako!« reče Kut-mak in se nasmehne. Malo potem mu je prišlo nekaj drugega na misel pa se je razjezil: »Češ da sem ga hotel ubiti! Kaj bi ga ubijal; rekel sem mu, da sem videl njegove čebele pri mojih; med mi kradejo, to sem mu rekel.« In umolknil je, kajti ko je pogledal v tisto smer, kamor je gledal Manolaki, je zapazil Malina, ki je bos in gologlav urno racal od vodnjaka sem. Kazno je bilo, da se mu mudi in prihaja nekaj sporočit. Ko je Malin stopil na dvorišče, sta Manolaki in Kutmak opazila, da je razburjen. Obraz mu je oblival znoj in pod očesom mu je tekla kri.
»Gospod...« je zaklical še od spodaj, »pridi, Senov-čani so tu... na njivi so!«
Vzpel se je na vrh stopnic in obstal, da zajame sapo.
»Kaj je?« reče Manolaki začuden.
»Senovčani so prišli, vsa vas je tam.. . Odrinili so naše pluge, potrgali volovske jarme, komate ... ,Poberite se,‘ pravijo, ,njiva je naša ... Mi jo bomo orali.. .* Pripeljali so svoje pluge in zdaj orjejo ...«
Manolaki je poslušal brez besede. Malin je imel širok obraz z izbočenimi ličnicami, debelimi, stisnjenimi obrvmi in povešeno spodnjo ustnico. Ne toliko visok, a širokopleč, z velikimi rokami, ni bil videti preplašen, ampak razžaljen in togoten, ker ni mogel s pridom uporabiti orjaške moči, s katero ga je bila obdarila narava.
»Ali ni Tošo tam?« povpraša Manolaki.
»Seveda je tam. Ali kaj naj naredi? Mečejo se nanj. Tudi župan je tam, pa orožnik... Baj Tošo me je poslal: ,Pojdi,* pravi, ,in reci staremu, naj pride.. .*«
4 Ljudska spačenka za tujko »advokat«.
Kadar se je Manolaki jezil, je vpil in rohnel. Sedaj ni bil nič manj jezen, a na videz je bil povsem spokojen. Malo je pomislil, nato je rekel Malinu:
»Pojdi in vprezi voz. Šel bom tja.«
Malin je pohitel proti hlevom, pa se je doli ustavil in vzkliknil:
»Ded! Koleselj je že pripravljen, greva z njim!«
Nona ni razumela, kaj se dogaja, ko pa je slišala Malina, se je pokazala na oknu.
»Ne dam koleslja. Oče, v Senovo pojdem!«
Manolaki se nagne čez ograjo k Malinu:
»Vprezi voz z vranci, sem ti dejal. Čimprej!«
Ko je Kutmak opazil, da je zadeva postala kočljiva in da Manolakiju ni bilo več do pogovora, je vstal, rekel, da bo odšel, in se napotil proti vodnjaku s paličico v rokah.
Nona se je bila vrnila v hišo zategadelj, ker je po dolgem oklevanju navsezadnje sklenila, da ji nova obleka ne pristaja lepo, razen tega pa za pot v Senovo ni vredno, da bi se toliko čičkala. Sklenila je, da se bo oblekla v svojo vsakdanjo obleko, in med oblačenjem je premišljevala, ali bo tokrat videla v Senovu Galčeva. Nenadoma ji je nekaj spreletelo misli in zagledala se je v ogledalo, kakor da se posvetuje sama s seboj. Nasmehnila se je, pokimala z glavo, stopila k skrinji, jo odprla in hitro začela vlačiti iz nje kos za kosom Antičinega oblačila: rdeč šal, starinsko rjavo krilo, robec, zlat niz. Sklenila je, da se bo spet oblekla po kmečko, kakor se je bila oblekla pred nekoliko dnevi.
Ko je bila gotova, je zaslišala, da Manolaki pokašljuje na dvorišču. Stopila je k oknu in ga zagledala, ko je z drobnimi starčevskimi koraki stopical k hlevu. Ker ni mogel potrpeti, da bi prišel voz, marveč je sam šel k njemu, je pomenilo, da je jako razkačen. Nona je
bila nekaj ujela na ušesa, toda ni mogla dobro razumeti, kaj je na stvari. Tudi Sanke ni bilo, da bi jo vprašala. Začela se je vznemirjati, ko pa je položila na pleča razkošni rdeči šal in se pogledala v ogledalo, jo je lastna lepota, rekel bi, presenetila; nasmehnila se je in hkrati pozabila na vse. Nona je imela okrogel obraz z rahlo začrtanimi lički in zategadelj se ji je kmečka ruta lepo podala. Spustila je veke z dolgimi črnimi trepalnicami in ta zasenčen pogled je dajal njenemu otroški čistemu in istočasno malce prekanjenemu nasmešku nek poseben čar. Ugajala si je, bila je vesela in, ogledujoč se v zrcalu, je polglasno šepnila:
»Mamica! Ko bi me mogla videti!«
Stekla je ven in se spustila po stopnicah. Enko, ki je stal pred konjem, je pobegnil in zazijal vanjo s široko odprtimi usti. Nona je skočila na koleselj, lahno oplazila konja z bičem in odrinila.
»Jaz grem tudi!« reče Enko in poskoči, da bi se vzpel na koleselj. Nona se nasmehne in mu pokaže bič.
»Uh, kako si se oblekla!« se razjezi Enko. »Zatožil te bom dedu, boš videla!«
Koleselj je zavil mimo vodnjaka in se spustil nizdol. Vreme je bilo mirno, sonce je grelo. Nebo je bilo jasno, a se je zdelo bolj bledo in dvignjeno. Zdaj pa zdaj se je v spokojnem steklenem vzdušju razlil lahen hlad, vetra pa ni bilo. Zdelo se je, da to božanje prihaja od zgoraj, iz višin. Čutili so se prvi, še šibki trepeti jeseni.
Nona je ošinila konja in kolesej se je premaknil hitreje. Ko je bila na nekem ovinku, je opazila na levi strani, na samem grebenu hriba, množico nagrmadenih ljudi, ki so se nemirno premikali sem in tja. V istem trenutku je opazila, da se je tem ljudem približeval voz njenega očeta. Bilo ga je lahko spoznati po visokih črnih
konjih, pa tudi zadaj je, kakor vedno, sedel Manolaki sam. Konji so dirjali v skoku, se nenadoma obrnili in ustavili. Ljudje so zagomazeli ko mravlje in se nabrali okrog voza.
Sele zdaj je Nona razumela, zakaj je prišel Malin in zakaj je bil njen oče tako nataknjen. Ni bilo več nobenega dvoma, da so Senovčani, kakor so se bili zarotili, prišli nasiloma orat njivo. Pred temi nasajenimi in razsrjenimi kmeti je stal zdajci njen oče. Od tam je bilo slišati pridušeno hrumenje. Nona se je preplašila, da bi se mu moglo pripetiti kaj hudega. Ne da bi še količkaj omahovala, je obrnila konja in ga v najhujšem diru usmerila proti njivi k množici ljudi.
XIII.
Senovčani so docela po naključju zvedeli, da so s čif-lika pripeljali pluge in začeli orati njivo, zaradi katere so se pravdali z Manolakijem. Vprav to jutro je Jovi, Grd jev brat, brž ko je stopil iz hiše, še pospan, postal in se ogledal, kakor delajo kmetje, ko hočejo ugotoviti, kakšno vreme je. Po vetru je spoznal, da je megla, ki se je bila spustila, morska megla, samo da ni bila podobna jesenskim in zimskim meglam, marveč suha in topla. Na hribovju megla ni ležala po tleh, ampak se je vlačila bolj visoko in poljane pod njo so se rumenile in svetile, ko da jih obseva sonce. Pa tudi megla sama je bila svetla in bela ko dim. Po vsem tem je Jovi ugotovil, da je tenka, da jo z druge strani obseva sonce, in zato ne bo dolgo trajalo, pa se bo kot vsaka poletna megla kar na lepem razblinila.
Jovi se je spustil po klancu navzdol. Domovi kočarjev so stali na obeh pobočjih doline, vmes v nižini pa so bili skednji, vrtovi in ploščad, kjer so se kočarji pogostoma shajali. Ko je Jovi prispel tja, je opazil, da je mimo njega urnih krač hušknil vdovec Nejčo, zgrbljen, z rokami v žepih in s palico pod pazduho. Po vsej podobi je bil nekje zunaj vasi in se je sedajle vračal.
»Nejčo!« ga je poklical Jovi. »Kje si hodil?«
Nejčo se je ustavil in ni odgovoril, temveč se je počasi, nekako prisiljeno vrnil k Joviju. Nosil je čisto srajco in bil obrit. Zbliža je Jovi razumel, da mu nekaj ni prav,
kajti bil je zamišljen, njegove oči so gledale srepo kot bolniku.
»Kje si hodil, Nejčo?«
»Hodil sem ... veter sem podil,« reče Nejčo in pogleda proč. »Tako je, če se smola drži človeka na vseh koncih in krajih. Bil sem pri stricu Kolju v Enidžu,« povzame bolj živahno in upre pogled v Jovija. »Teta mi je rekla, da je tam neka vdova. O priliki pridi, mi je dejala, govorila bom z njo in ti bom povedala — morebiti bo pripravljena, da te vzame. Vse prav, toda ženska dä preveč nase. Kruha nima za v usta, toda nak, noče.«
»Katera je ta ženska?« povpraša Jovi.
»Bil je neki gozdar Vasil, Vasil Indže Kostov, ubili so ga na vojni. Njegova žena je. E, lepa ženska, nič ne rečem, ko bi bila pripravljena, da me vzame ... In nima veliko otrok, eno samo deklico. Bogatega bi rada,« reče Nejčo malce srdit. »Snubil jo je menda nekdo drug, neki bogatin, njega čaka. Sicer ga ne bo, ampak... Teta veli: čakala bo, čakala zaman in se bo vdala. Prav, ampak če noče zdaj ...«
»Hm, kaj hočemo, taka je,« reče Jovi, poklekne k plotu in začne nekaj popravljati. Jovi je poznal to žensko — bila je mlada, zala in velika šaljivka; venomer se je smejala. ,Ta ni niti za Nejča niti za našega Grdja,‘ je pomislil.
»Sel sem mimo Isjorena,« reče Nejčo. »Pripeljali so pluge in zdaj orjejo njivo.«
»Katero njivo?«
»Njivo, ki se zanjo pravdamo. Orjejo jo. Tudi Tošo je tam. I, baj Tošo, sem rekel, zakaj orjete, ali ne bomo čakali pravdoreka? Ba, pravi, mar jo bom prepustil vašim Čerkezom iz Senova? Da smo Čerkezi — tako je dejal.«
»Vraga, ali govoriš resnico?« se začudi Jovi in vstane.
Medtem ko je še Nejčo pripovedoval o njivi in Tošu, sta se k njima dvema prištulila Dinko in ded Pejo. Nista ne pozdravila ne pokimala, ampak samo pristavila uho, da bi slišala, o čem je govor.
»Ste videli?« reče Jovi. »Manolaki nas je ukanil.«
»Kaj vam nisem govoril? ... Morali bi jo zorati že takrat, ko je padel dež,« reče Dinko.
»Zoral jo bo boter, kaj bi nas čakal. Ded Hristo Zekov je bil davi v mestu in stražmojster Marandakov mu je dejal: varujte se Aleksi j a, z Manolaki jem drži, vsak dan je pri glavarju.«
Ded Pejo je pogledal Dinka, pogledal Jovi ja, vzkipel in za hip kakor da je onemel: samo oči izpod gostih, povešenih obrvi so mu bliskale in spodnja čeljust šklo-potala. Prišlo je še troje, četvero kočarjev.
»Aleksi ne more ukreniti ničesar,« reče Jovi. »Manolaki naj zorje njivo, toliko bolje. Jo bomo pa zasejali na gotovo.«
»Hudimana... da čvekaš... kaj takega, mar nimaš pameti?« izbruhne ded Pejo. Govoril je jako hitro in na pol požiral besede. »Kako na gotovo, kako... Vstanite no in pojdite, vprezite pluge, dajte! Spodili ga bomo in jo sami zorali. Kaj bi čakali!«
»Ded Pejo je dobro povedal,« se oglasi Dinko.
»Kaj se obirate, naprezite!« se opogumi ded Pejo.
»Bržda bo tako bolje,« reče neki kočar.
»Čakajte, da razmislimo,« reče Jovi. »Naglica ni nikoli dobra. Da nam ni Manolaki, ko je bil pri glavarju, nastavil kakšne pasti.«
»Lej ga, lej ga... Lej ga no, kaj gobezda,« se razjezi ded Pejo. »Hudika, vstanite in pojdite.«
Prišli so še drugi kočarji in med njimi tudi sirar Gergi, tisti kmet, ki je prevažal Davidova in bil z njim
na čifliku. Bil je majhne postave in zavaljen, imel je veliko glavo in ščetinaste ruse brke. Nasajen je bil že ob prihodu in se je, ne da bi zinil bev ali me v, ločil od skupine kočarjev in jo mahnil po ulici navzgor.
»Kam, baj Gergi?« zavpije za njim Jovi.
»Kam ... Zapreč.«
Nataknjeni sirar se ni niti obrnil. In njegovi sršeči, ko žica ščetinasti brki so izdajali, da bo storil, kar je namislil. Kočarji so vzrojili in se spogledali.
»Vidite Gergija! Živio, Gergi!« zavpije ded Pejo.
»Dajmo, dajmo, pojdimo vsi!«
»Pa dobro, pojdimo!« reče Jovi.
.Dogovorili so se na hitrico, kdo bo dal plug, kdo pripeljal živino — kajti nobeden izmed njih ni imel dovolj vprežne živine za plug — in kdo bo napregel voz. Moralo bi jih priti kolikor mogoče več. Brž ko so vse to uredili, so se razkropili na vse strani po cestah in dvoriščih, da se pripravijo. Ce bi šlo za kako drugo reč, bi se lahko zakasnili, zdaj pa niso smeli. Eni so konje, ki so jih bili spustili na pašo, v hitrici pripeljali nazaj, drugi so pripravljali pluge in komate, tretji napregali vozove. Preden je minila ura, poldruga ura, so se na razpotju prikazali štirje plugi — v vsakega sta bila vprežena dva para konj — in trije vozovi, na katerih je sedelo po pet ali šest kočarjev. Dva kočarja sta bila tudi na konju. Vtem ko so se zbirali, so se s kričanjem vedno bolj podžigali. Nato so naravnost čez hrib odrinili na njivo. Plugi in vozovi so se kmalu skrili v megli, ali vzkliki razjarjenih kočarjev so se še slišali.
Velka tisti čas ni bilo doma. Ko pa se je malo zatem vrnil in ga je žena poučila, kaj se je med tem zgodilo, je potegnil v jezi svoje košate brke, pomislil in jo pihnil proti skednju, da bi izpeljal svoje konje. Medtem ko je
vpregal voz, so se mu pridružili še štirje prav tako zapozneli kočarji. Sedli so na voz. Velko je ošinil konje in voz je z velikim ropotom zdrdral po vasi.
Mimogrede so hoteli zaviti v krčmo, da se napijejo na dobro ali slabo srečo. Ko so se ustavili pred Filipom in čakali, da jim postrežejo z naročenim, je iz krčme stopil vinjeni Grdjo. Bilo je še zgodaj, njemu pa se je posrečilo, da je bil že v rožicah.
»Kam pa kam?« je začel vpiti s praga. »Kam ste namenjeni?«
»Lisice lovit,« reče eden od kočarjev.
»Ne, starega kosmatinca bomo lovili,« reče drugi.
Grdjo prispe do njih in se opre z obema rokama na voz. »Kakšne kosmatince, kakšne lisice... Govorite vendar kot ljudje. Kam greste?«
»Poslušaj, povedali ti bomo, toda ne bodi nestrpen in drži jezik za zobmi,« reče Velko.
»Manolaki se je spravil orat njivo, za katero se toža-rimo. Spodili ga bomo. Nu, tja gremo ...«
»Tako?« se razveseli Grdjo. »Tedaj grem tudi jaz z vami. Rad bi videl Manolakija, rad bi videl njegov pošten obraz in se mu poklonil. Grem tudi jaz. Čakajte, nekaj bom vzel in vsak čas bom nazaj.«
Kmalu se je vrnil, zatikajoč si za pas dolgo zelenkasto steklenico, polno žganja.
»To je za botra Manolakija,« je rekel, vtem ko se je vzpenjal na voz.
»A kolač?« reče eden kočarjev. »Tudi kolač mora biti.«
»Kolač bi zmesila Antiča, če bi bila živa,« reče Velko.
»Pst! Molči,« ga ošteje Grdjo in mu hoče z roko zamašiti usta. »Ne omenjaj mrtvih, pesjan... Z botrom imam opravka, njega hočem videti.«
Ko so spili še nekaj steklenic, je Velko ošinil konje in voz je spet zaropotal po poti proti isjorenskemu čifliku. Kmalu za njimi se je prikazal nov voz — na njem je bil župan in dva orožnika. Aleksi je bil poučen o tem, kaj se pripravlja. Poslal je obvestit Galčeva in hitel, da bi videl, kaj se bo dogodilo.
Njiva, kamor so bili namenjeni, ni bila daleč. Prva sta prispela tjakaj dva kočarja na konjih. Ustavila sta se pri Tošu. Pri njem je bil tudi lovec Kostadin, ki se je odpravil, dokler je bilo še mokro, ustrelit kakega zajca. Kočarja sta zapredla pogovor kar s konja. Tošu nista rekla nič žalega, pač pa sta se pogosto obračala in se ozirala nazaj. Dva pluga, vsak s šestimi pari velikih gojenih volov, sta orala njivo. Enega je vodil Murad, drugega Malin. Hlapca sta mahala s svojimi dolgimi biči in vmes vpila: »Hojs! Caaa! Hojs!« Megla se je razpršila in se jela dvigati. Zjasnilo se je. Zaslišalo se je drdranje vozov. Ker pa so vozovi bili v globeli, jih še ni bilo videti. Nenadoma so se pokazali povsem blizu. Oči tistih dveh kočarjev, ki sta še vedno sedela na konjih, so se zvito zasvetile in eden je dejal:
»Baj Tošo, dobro boš napravil, ako pobereš šila in kopita in greš od tod. In pluge dvigni. Njiva je naša in mi jo bomo orali!«
»Kaj? Kdo jo bo oral, mar vi?« Tošo pogleda lovca Kostadina, ki se je s puško na rami oddaljeval, potem pa spet dvojico kočarjev. »Nihče ne sme tu orati. Rad bi ga videl tistega, ki se bo drznil orati!« povzdigne Tošo glas in se razjezi. »Noge mu polomim! Jaz sem na svojem, tu velja moja beseda.«
»Nu, nu, ne cvili,« se poroga eden izmed konjikov.
V tistem trenutku so se vozovi ustavili. Kočarji so poskakali na tla in se zrinili v ospredje.
»Kaj stojite? Kaj zijate?« je začel kričati ded Pejo.
»Vrzite te pluge proč!«
Vpijoč v en glas so vsi kočarji udrli k plugom. Pri plugu, ki je bil bliže, je stal Malin. Kočarji so začeli s krepelci udrihati po volih, oje so se skrivile in živali so stopile iz brazd. Pred prvim parom volov, ki so jih imenovali kalauzi,1 pa je stal Malin in se trudil, da bi jih zadržal, ker še ni utegnil razumeti, kaj se dogaja. Neki kočar je planil k vodilnim volom in začel udrihati tudi po njih.
»Za Boga, nehaj! Za Boga, ne tepi živali!« je zavpil Malin in lopnil kočarja. Toda pritekli so drugi in iz njihove srede je skočil naprej sirar Gergi, mahnil Malina in ga zbutal stran. In ko ga je pustil, je Malin ostal gologlav in po licu mu je od očesa tekla kri. Z mrkim obrazom se je ozrl, da bi kaj pograbil. Pa mu je prišlo na misel, da se bo zgodilo nekaj strašnega, ako se prepusti svoji moči, in je, razjarjen, s solznimi očmi od jeze, pustil bajtarje, naj počno, kar hočejo. Ti pa so speljali pluge z njive, razpregli vole in jih napodili. Ker se jim je to videlo premalo, so sneli komate in jih razmetali okrog, polomili ride, raztrgali celo ojnice, četudi so bile med seboj trdno zvezane.
Tošo je začel kričati, pa se je prestrašil; samo da bi ostal bolj daleč, se je pretvarjal, kakor da priganja vole, prav za prav pa je, ne da bi sam vedel kaj dela, spustil enega in začel priganjati drugega. K njemu sta se zatekla Murad in Malin. Kmalu potem jo je gologlavi Malin ucvrl proti čifliku. Kočarji so, neprenehoma vpijoč in žugajoč, pripeljali svoje pluge in začeli orati.
Prispel je Velko, skočil z voza in zavpil:
1 Vodniki (tur.).
»Kdo je oni tamle? Mar Tošo? Kaj ga še trpite, da vam tu lajna... Čakaj, jaz mu bom dal razumeti!«
»Velko, tu ostani!« zavpije Jovi za njim.
»Hentaj, kje je moj boter? Kje je Manolaki?« je brbral vinjeni Grdjo.
Kočarji so se zbirali zdaj okrog tega zdaj okrog onega pluga, hiteli in vsevprek kričali. Ded Pejo je glasno pripovedoval, od kdaj že pripada ta njiva Senovu, navajal imena prič, ki so bile še žive, in kaj bi izpovedale. Drugi so nekaj odgovarjali Tošu. Vsem je bilo jasno, da je stvar šele v povojih, in so si prizadevali kazati razburjene. Niso opazili, kdaj je župan z orožnikoma zlezel z voza in prišel k njim.
»E, za koga je ta prostovoljna tlaka?« reče smejoč se Aleksi. Videl je že večkrat, kako so se kmetje postavili po robu in zato je začel na miren in lep način. »Za koga je ta tlaka, vprašam vas, za vas ali za Manolakija?«
Kočarji so zagolčali okrog njega.
»Za Manolakija? Da pobere Manolaki!«
»Župan, bolje bi bilo, da nisi prišel, pravim!«
»In orožnike je pripeljal... zdaj bo vse puška!«
Aleksi zamahne z roko.
»Čakajte, ljudje božji! Če ne poslušate in ne spoštujete mene — vse dobro in lepo. Toda ali ni postav? Zaradi te njive bodo prišli sodniki, ej tule, na to mesto bodo prišli.«
Ko je Tošo zagledal župana, je sklenil, da pride bliže.
»Župan, dobro vedi, ti si odgovoren!« je zavpil. »Ali imamo postave v tej državi ali jih nimamo. Daj, vprašaj te ljudi, kaj iščejo tukaj. Vprašaj jih, kaj iščejo tukaj.«
»Kaj pa ti iščeš tukaj?« se zadere nanj Velko.
»Ti pa molči! Zapri gobec, kajti...«
»Aaah!« zarjove Velko, kakor od bolečine in se vrne k Tošu. Tudi ded Pejo je stopil naprej z vihrajočo brado.
Pritekel je orožnik, prijel Velka in ga bolj s prošnjami in rotenjem pripeljal nazaj.
Tako je minilo dolgo časa. Kočarski plugi so zarezali vsak po nekaj brazd. Nihče ni opazil, ko se je dvignila megla in posijalo sonce. Nebo se je na vseh koncih zjasnilo in samo na zapadu so se tik nad obzorjem nakopičili sivi, podolgovati oblaki, ki pa so že tudi odhajali. Sonce je spet začelo pripekati in postalo je toplo kakor poprej.
Kar se je od drugega konca njive, od čiflika, prikazal voz. Postavni vranci so urno galopirali in se bolj in bolj približevali, nenadoma zavili in se ustavili. Spredaj je bil Murad, zraven njega pa Malin, gologlav in krvav po licu. Zadaj na vozu je sedel Manolaki.
XIV.
Upehani mogočni konji se niso mogli tako zlahka umiriti in obstati na mestu. Znojili so se ter premetavali grive in težke, z belimi kovinastimi gumbi okrašene komate. Manolaki je počakal, da je voz mirno obstal, pograjal Murada, da ne drži trdo konj, in začel izstopati. Obrnil se je s hrbtom naprej, se oprijel z obema rokama sedeža, spustil najprej eno in potem drugo nogo. Ko je stal na tleh, si je bolje ogrnil suknjič in pogledal kmete. Na glavi je imel črn slamnik; njegov obraz je bil postaran in nabuhel. Kočarji so molčali in strmeli vanj. Večinoma ga že davno niso videli in so mogli ugotoviti, da je še vedno tako debel, da pa se je zelo postaral. Izmed vseh kočarjev, ki so bili pred njim, je Manolaki spoznal samo nekatere.
»E, kaj pa ste sedaj naredili?« je rekel s šibkim, hripavim glasom. »Ali niste mogli potrpeti. Jutri bodo prišli sodniki in rešili spor. A? Zakaj ste se prenaglili, zakaj niste počakali?«
Nekaj ljudi v ozadju se je oglasilo:
»Kaj bi čakali? Nimamo vzroka čakati...«
»Njiva je naša, orali jo bomo mi.«
»Nočemo sodišča, ne potrebujemo sodišča!« zavpije ded Pejo.
Manolaki je namrščil obraz in zamahnil z roko, kakor da je hotel povedati: .Počakajte, nisem še ničesar povedal.' Kmetje so se pomirili.
»Ali sem vam dal do sedaj malo zemlje?« začne Ma-nolaki. »Kaj je ostalo od mojega posestva? Kje je pašnik isjorenskega čiflika, kje so moje njive? Vi ste jih vzeli. Ostala je še krpa zemlje majhna kakor dlan, to je vse. Tudi to vam bom dal...«
Pokašljal je, počakal in nadaljeval:
»Za kakšnega me pa imate; mar sem nor in ne vidim, kaj se dogaja okrog mene? Ne živim v hosti, tudi jaz sem človek. Nekdanji časi so minili. Svoje dni je bil svet širok, ljudi pa malo. Tedaj so mogli obstajati čifliki. Po pravici ali po krivici, tudi jaz sem ga imel. Zdaj ni več mogoče, ljudje hočejo zemlje. Kaj ne vidite po samem sebi, kakšna je bila vaša vas pred dvajsetimi leti in kakšna je sedaj. Vam in vašim sinovom ne zadostuje zemlje; ali je bo zadostovalo vašim vnukom? Ponovno vam povem: čiflikov ne bo več. Razumel sem in sem se sprijaznil s tem. Zakaj ne počakate? Ne bom živel še sto let.. . Meni ni treba več zemlje ...« Manolaki obmolkne in se zamisli. »Meni je treba malo zemlje — tri korake po dolgem in dva počez; le toliko zemlje potrebujem, kolikor je zavzame grob. Ko umrem in zaprem oči, orjite od mojega groba naprej, kamor hočete...«
Tako dolgo Manolaki ni nikdar govoril. Utrudil se je, izvlekel robec in si otrl znojno čelo. Kmetje so molčali. Vedeli so, da je razburljiv in trmast: kadar kaj pove, kakor da je pribito. Zdajci je bil videti krotak, v njegovih besedah je bila bolest, pa tudi prav je imel.
»Dvakrat ali trikrat ste mi vzeli zemljo,« je Manolaki nadaljeval, »po pravici ali krivici, po sodišču ali po postavi, vzeli ste jo. Dobro; če jutri sodniki izjavijo, da je njiva vaša, vam bom dal še to.« Razburil se je, tiho zaječal, zamahnil z roko in dostavil: »Vse vam bom dal, samo pustite me, da umrem v miru.«
Kmetje so molčali. Tisti čas se je naglo in brez šuma približal Nonin koleselj. Nona je izstopila, se ogrnila v rdeči svilnati šal in se potuhnila za voz. Samo njene črne oči so se svetile in srepo strmele. Le nekateri kmetje so jo opazili.
V tišini, ki je nastala okrog Manolakija, se je v neposredni bližini bolj razločno zaslišalo prekljanje. Velko in še nekateri kočarji so se prepirali s Tošem. Tudi župan je bil tam. Za njimi je stal Grdjo. Bil je dobre volje in po vsej priliki ga je predmet prepira malo zanimal. Cez nekaj časa je dvignil pred obraz steklenico, ki jo je držal v roki, in videč, da je ostalo žganja samo za požirek, ga je izpil, prazno steklenico pa vrgel v travo.
Velko se je ločil od drugih in stopil h kmetom, ki so se trli okrog Manolakija.
»Z glavarjem me boš ustrahoval?« je brundal. »Ne bojim se glavarja! Prav nič mi ni mar!«
Ker mu ni noben kmet oporekal, je bil Manolaki prepričan, da zadeva prihaja na pravi tir, in je sklenil, napraviti vsemu temu konec.
»Slišite zdaj, pojdite za svojim delom,« je rekel. »Jaz bom dvignil od tod svoja dva pluga, dvignite tudi vi vaše. I jaz ne bom oral i vi ne boste orali. Ko pa pridejo sodniki — kar pač sklenejo.«
Velko se je ravno ta trenutek zrinil izmed kmetov, pripravljen na novo zdražbo. Bil je že od poprej nasršen in razjarjen. Komaj je počakal, da je Manolaki nehal, in rekel:
»Pripoveduj to moji kučmi! Da bi šli? To bi se ti hotelo! Kaj stojite?« se je obrnil h kmetom, »poženite pluge!«
Manolaki ga pogleda.
»Kdo pa si ti? Kaj pa ti iščeš?«
»Poslušaj, hej!« zavpije Velko in zamahne z roko proti Manolakiju. »Celo do čiflika bomo prišli, do tvojega praga bomo prišli in tja zabili plug, dobro vedi! Končano je tvoje kraljestvo.«
Manolaki se je zavrtel in nemirno pogledal naokrog, kakor da ga je hotel kdo zadaviti.
»Pri moji veri, vi niste ljudje!« zavpije. »Kaj mu jaz pripovedujem in kaj mi on čveka.« Nato prezirljivo pogleda Velka in začne kričati: »Capin capinasti! Bič! Bič! Na besedo ne razumete, dobrega ne zaslužite. Namenil sem se pogovoriti po človeško...« Manolakijev pogled je po naključju padel na Grdja, ki se je prikazal za Velkom. Brž ko ga je zagledal, mu je bilo, kakor da mu je nekaj črnega padlo pred oči. Ni se mogel več obvladati. »Kaj pa ste se zbrali tukaj? Kaj hočete od mene,« je jezno zavpil, ne da bi se še zavedel sebe. »Me boste ubili, ka-li? Na,« je razširil roke, »ubijte me. Razbojniki! Razbojniki so prišli sem, ljudje, ki so ležali po ječah. Poberite se izpred mojih oči! Izginite! Razbojniki!«
Med kmeti je zakipelo. Ne da bi se ga kdo nadejal, je skočil iz gruče vdovec Nejčo. V rokah je vihtel debelo gorjačo.
»Ej, ded Manol! Drži gobec!« zakriči Nejčo. »Kdo je razbojnik?«
Velko zagleda palico v Nejčevih rokah in jo hoče iztrgati, ali predenj skoči Grdjo, izmakne gorjačo iz Nejčevih rok in plane na Manolaki ja.
»Ah ti... si mi padel v pest? Razbojniki, a? Kdo je razbojnik?« Stiskal je palico v rokah in se bližal Manolakiju. Nekaj korakov pred njim se je ustavil, dvignil gorjačo visoko nad svojo glavo, pripravljen, da jo z vso močjo trešči na Manolakija. Ta ni imel časa, da bi se umaknil, kakor da je okamenel na svojem mestu.
Nenadoma odjekne presunljiv ženski pisk. Izza voza skoči Nona. Rdeči šal ji je vihral na ramenih, razprostrla je roke proti Grdju in zavpila:
»Mama! Mamica!«
Grdjo obstane, roke z gorjačo se mu povesijo. A Nona je s preplašenim obrazom in velikimi črnimi očmi še vedno strmela vanj in se pritiskala k Manolakiju.
»A!... Kdo pa si ti?« komaj slišno zabrunda Grdjo. »Kakor da je Antiča!« je hotel reči, pa je obmolknil in se bedasto nasmehnil.
Vse to se je zgodilo hipoma. Kmetje, ki so bili sami presenečeni, so buljili v Nono. Nekateri so vpraševali, kdo je ta deklica, drugi, ki so pomnili Antico, so sami uganili, da je njena hči. Župan je bil prijel Grdja za ramena in ga začel potiskati nazaj. Tudi orožnika sta stopila pred kmete in jih zadrževala. Aleksi je kar naprej porival Grdja nazaj.
»Čakaj, župan, zaboga... čakaj, da vidim, kdo je tista,« je govoril smehljajoč se Grdjo.
»Kaj počenjaš? Nazaj!«
»Zupan, ne tepi me, župan!« se je zjezil Grdjo in njegov obraz je postal strašen. Pa je že pozabil na svojo jezo, spet pogledal Nono in se nasmehnil.
Tisti čas je na drugem koncu njive zagrmel mladeniški, toda mogočen in ukazujoč glas, kakor vojaško povelje.
»Vsi naj se umaknejo od tod! Vsi proč!«
V spremstvu dveh ali treh vojakov je prihajal Galčev. Bil je opasan, oborožen s samokresom, toda praznih rok. Hrumenje med kmeti je bilo velikansko. Nona in Mano-laki sta se umaknila za voz. Poleg njiju je stal Malin. Kmetje so obkrožili Galčeva — ostal je sredi njih — in mu nekaj razlagali, vpili in mahali z rokami. Galčev-Ijevo obličje je ostalo mirno.
»Vsi naj se umaknejo z njive!« je ponovil. Gotovo mu je kdo kaj rekel, kajti obrnil se je in glasno zaklical: »Ne držim z nikomer! Nočem vedeti, čigava je ta njiva. Tu blizu meje ne sme biti nemirov. Tega ne dovoljujem! Vsi do zadnjega se boste umaknili z njive!«
In ker si je Grd j o nepretrgoma prizadeval, da bi se izmuznil iz županovih rok in planil naprej, je Galčev vprašal:
»Kaj hoče tale? Stoj ob strani! Umakni se!«
Grd j o raztreseno pogleda mladega podporočnika, kakor da se besede tega niso nanašale nanj, se nasmehne in se spet začne trgati.
»Ilija! Slavo!« pokliče Galčev vojaka. »Povedita tega stran. Potem ga bosta zapeljala na stražnico.«
Dva vojaka okleneta Grd j a vsak s svoje strani.
»Koga boste peljali, mene?« je govoril Grdjo. »Lepo, bogme lepo, kar peljite me.« Grdjo se ni mislil upirati, njegov gnev se je bil polegel. Stopil je za vojakom, drugi vojak je hodil za njim. »Lepo, bogme lepo,« je govoril, se obračal in oziral nazaj, kjer je med vozom in kolesljem blestel rdeči Nonin šal.
Župan je miril Jovija, ki se je potegoval za brata Grd j a.
»Jovi, vsaj ti bodi pameten. Nič mu ne bodo naredili. Se bolje, se bo vsaj streznil.«
Kmetje so se kar naprej gnetli okrog Galčeva in kričali:
»Njiva je naša! Mi jo bomo orali!«
»Ali nas še delati ne pustite?«
»Zdaj je čas za oranje. Moramo orati...«
»Kdo vam ne da orati?« reče Galčev, »lahko orjete, kadar se vam ljubi. Naj orje eden, dva, trije ... Da se pa
zbirajo tolpe po meji in nastajajo zdrahe, tega ne morem dovoliti. Vsi boste odšli! Pojdite!«
Obrnil se je k Manolakiju, ki je z Nono in Malinom še stal zraven voza.
»Tudi vi, gospod. Pojdite tudi vi in sicer takoj!«
Galčev je gotovo opazil Nono in jo tudi spoznal, toda pogledal jo je kot tujko in je ni pozdravil. Nona ga je sledila s črnimi, bleščečimi očmi, in na njenih ustnicah je obvisel komaj opazen nasmeh. Manolaki ni zinil besedice. Pokašljeval je, da bi prikril razburjenje, in se popel na voz. K njemu je tokrat prisedla Nona; trenutek je stala na vozu, si popravila šal, pogledala kmete in sedla. Veliki črni konji so poskočili in potegnili. Voz se je usmeril naravnost proti čifliku. Kmalu zatem se je s kolesljem odpeljal tudi Tošo.
Ko je Manolaki odšel in izginil kmetom izpred oči, so se ti umirili. Vdali so se Galčevljevemu prigovarjanju in soglasno sklenili, da odidejo. V skupinah, ki so še vedno rogovilile, so se umaknili z njive in se z vozom, na konju ali peš s plugi — kakor so pač prišli — napotili v vas. Na enem koncu njive je ostal samo Galčev z dvema vojakoma.
»E, Jovi, zakaj je prišel ta fant, ta oficirček, kaj ga ta reč briga? Samo da nas je zavrnil,« je ded Pejo govoril Joviju, s katerim sta se znašla na istem vozu. Molčal je nekaj časa, mršil in stiskal obrvi ter povzel: »Nekoč, da ti povem, sem se vračal domov iz Enidža mimo čiflika. Prišel sem do vrbe ob vodnjaku, ko se je v bližini ustavil voz. Lep voz! In kakšni konji! Z voza pa je stopila Antiča. Bržčas je bil praznik, kajti bila je pražnje oblečena, prav tako ko zdaj dekle — z rdečim šalom in takim krilom. In pomenkovala se je z nekom; ali je bil hlapec, ne vem. Rekla mu je nekaj, on ji je odgovoril, Antiča pa se je pri-
jela za boke in se smejala. Kar naprej se je smejala in bila je črnooka in lepa, prav taka ko ta deklica. I, Jovi, zato ti pa pravim: ko je skočila deklica in je Grdjo izpustil gorjačo, sem razumel. Zazdelo se mu je, da je Antiča. Bila je prav takšna! Kajpada, Jovi, pa le ni laž, da je Grdjo imel svoj čas razmerje z Antico!«
»Toda ne takrat, ko se je Antiča omožila z Manolaki-jem, ampak poprej. Pa tudi ni bil kriv on.«
»Velja, tako je bilo. Ampak Antiča, Bog naj ji grehe odpusti, Antiča je bila dobra.« Ded Pejo se je obrnil nazaj, pogledal proti njivi in rekel:
»Poročnik odhaja. Mlad fant. In poslušaj, Jovi, kaj ti povem — ni napačen fant.«
XV.
Po vrnitvi z njive se je Manolaki vzpel na čardak in sedel na svoj običajni prostor. Resda je ta večer dvakrat ali trikrat napolnil stekleničko z žganjem, a cigareta mu ni ugasnila, ampak je žarela ko žerjavica v temi, toda ni rekel ničesar in ni nič potožil. Bil je trd človek. Čim bolj je trpel, tem bolj se je zapiral vase. In če je sklenil, da bo izpovedal nekomu svoja čustva, je to storil rajši pred tujimi ljudmi kakor pred domačimi. Tudi sedaj, ko je sedel na čardaku, je ogovarjal Toša in hlapce in jim nalagal delo za naslednji dan — o tem pa, kar se je bilo pred kratkim zgodilo, ni črhnil ne bele ne črne. Samo zvečer po jedi je, potem ko je ves čas molčal in premišljeval, preden je vstal izza mize, da bi odšel, obstal in rekel:
»Hvala Bogu, da je prišel poročnik. Saj če bi bili prepuščeni Aleksi ju in žandar jem, kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo. Tošo, ti boš šel jutri na mejo. Povabi poročnika, naj pride k nam na obisk. Vsi oficirji, kar jih je služilo le-tu, so zahajali k nam. Naj pride tudi on... Seznanili se bomo, pokramljali. ..«
Drugega dne je Tošo napregel in se odpeljal v Senovo. Galčev je obljubil, da bo prišel, ni pa določil dneva. Zato so ga na čifliku pričakovali vsako uro. Prvega in drugega dne ni prišel. Tretjega dne so ga čakali na kosilo in so bili vse pripravili, toda Galčeva spet ni bilo. Nona je velikokrat šla pogledat na čardak. Pozno popoldne je stopila še enkrat tja in se razgledala po okolici. Niče-
sar ni bilo videti, ne človeka ne voza. Vzdušje je migotalo v soparici, daleč nad kako potjo se je sukal in poplesaval vrtinec prahu. In spet tišina in pripeka. Nona je pospravila svoje reči in že nameravala leči, ko je zaslišala lajanje psov, stopila ven in zagledala Galčeva. Jezdil je onkraj dvoriščnih vrat. Spremljal ga je, prav tako na konju, njegov sluga. Nona je vzkliknila in stekla po stopnicah navzdol. Preden je dospela do Galčeva, je ta že razjahal.
»Zakaj ste se tako zakesnili? Od kdaj vas že čakamo!« je govorila in se obračala ter podila pse. »Mislili smo že, da ne boste prišli. Očka neprenehoma sprašuje po vas.«
»Ali je vaš oče doma?« vpraša Galčev. »Da ne počiva?«
»Ne, je že vstal. Čakajte, povedala mu bom.« Prehitela je Galčeva, ga pustila v veži in že na pragu zaklicala:
»Očka, gospod Galčev je prišel!«
Gotovo Manolaki ni slišal ali je ni razumel, kajti Nona je stopila noter, in Galčev je, stoječ na pragu, zaslišal starčev glas:
»Kdo? Kdo je prišel?«
»Oficir, očka, oficir iz Senova,« je potihoma rekla Nona, toda Galčev je spet ujel njen glas. Govorila je naglo in gotovo je bila razburjena. Vrnila se je in povabila Galčeva. Smejala se je kakor prej, oči so ji žarele od veselja. Najprej sta stopila v nekakšno predsobo, potem sta skozi tesen in temen hodnik prišla v svetlo in lepo opremljeno sobo. Ob oknu je s tobačnico in na pol spito kavo pred seboj na tleh po turški sedel Manolaki. Na blazinjaku ni maral sedeti. Ni vstal in se ni niti nasmehnil, samo pokimal je z glavo, pozdravil na turški način in sede podal roko Galčevu.
»Pridite, pridite, gospod poročnik. Prav ste storili, da ste prišli. Stopite bliže in sedite na blazinjak. Čakali smo
vas včeraj in danes; dejal sem Noni: kaj se je zgodilo s poročnikom, zakaj ni prišel?«
»Opravek sem imel,« reče Galčev. »Prosim vas, da mi zamudo oprostite.«
Manolaki je zamahnil z roko, češ da nič ne de. Kakor vsi osamljeni ljudje, ki se jim po dolgotrajnem molku ponudi prilika, da se naklepetajo, se je tudi Manolaki razvnel. Najprej je potožil o svojem sporu s Senovčani, potem ga je zaneslo v pripovedovanje o preteklosti, konjih, živini, dobrih in slabih letih.
Prišla je Sanka, pozdravila Galčeva in sedla na bla-zinjak poleg None. Manolaki je pripovedoval in pripovedoval in niso ga mogli ustaviti. Celo Galčev je komaj utegnil povedati kako besedo. Nona je često ustavila na njem pogled in se z veselim, malce posmehljivim pogledom tako rekoč opravičila zaradi starčeve brbljavosti. Cez čas sta Nona in Sanka zapustili sobo.
Nič ni pomagalo, treba je bilo počakati, da se Manolaki naklepeta in potem pride vrsta tudi na druge. Nona je to vedela, pa le ni mogla potrpežljivo čakati. Pustila je Sanko, naj kuha kavo, sama pa je stekla ven, da se sprehodi po dvorišču. Ni slutila, da se bo Galčevljevega prihoda tako zelo razveselila. Spomnila se je, kako ga je bila videla na njivi med kmeti. To ni bil neroden in sramežljiv fant, ki je pred njo rdel in prihajal v zadrego. Tedaj ga je videla drugačnega; njegova mladost ni prihajala v poštev, bil je spokojen in pogumen, preprost in naraven, ne da bi sam to poudarjal. ,Taki so bili nemara tisoči tistih mladeničev, ki so padli na bojiščih,* je pomislila Nona ganjena. In kako je stiskal obrvi in kako miren je stal pred razkačenimi kmeti, ki so vpili in mahali z rokami proti njemu. ,Mož si je bil v svesti, da je opravljal važen posel, in v tem je vse,‘ je pomislila. A lepo ga je bilo
takrat gledati. — Na poti v hišo nazaj je Nona po svoji stari navadi v eni sapi preletela stopnice, naglo poštork-Ijala s petami po veži in tik vrat srečala Sanko s skodelicama kave na podstavku v rokah.
»Sanka!« se je začudila Nona. »Kaj pa si do sedaj delala?«
»To je že druga skodelica,« se nasmehne Sanka.
Ko se je Sanka vrnila, jo je Nona povedla k oknu in ji nekaj šepetaje povedala. Potem sta, objeti in smehljajoč se, stopili v sobo, kjer je bil gost. Manolaki je v resnici pripovedoval neprenehoma, skorajda zakrit s toba-kovim dimom. Cesto je zavil na stranpoti in spregovoril o tisoč drugih rečeh, pa se je ven in ven ponovno vrnil na svoj spor s Senovčani.
»Take ljudi imamo tu, gospod poročnik,« je govoril, majajoč z glavo. »Zelo lepo ste storili, da ste tedaj prišli. Kaj bi župan, kdo mu pa verjame, on je prav taka vrtavka — obrne se, kamor veter pihne. Prav, da ste prišli.«
»Ne vem, v čem je stvar,« reče Galčev. »Tudi se nočem vmešati. Moja dolžnost je, da ohranim na meji red.«
»E, tako, tako. Imate prav.«
»Ah, kako sem se prestrašila,« je rekla Nona in po svoji navadi je to, kar je hotela izraziti, pokazala tudi na obrazu. »Ali ste videli tistega črnega, kako je bil dvignil kol in lomastil naravnost proti očetu? Ah, kako sem se prestrašila. To vam je strašen človek...« je rekla in iz strahu in začudenja pokrila obraz z rokami.
»Kdo, mar Grdjo?« reče Galčev. »Mislim, da mu je Grdjo ime.«
Manolaki stisne obrvi in zamahne z roko.
»Vsi so taki, vsi so enaki! Koliko dobrega so užili od mene, koliko sem jim pomagal! Dajal sem jim vse: hrano, živino in denar. Njihove zadolžnice so še pri meni. Ampak
nič ne rečem, gospod poročnik, takrat so bili tudi ljudje drugačni. Današnji se z njimi ne dajo primerjati.«
»Nona,« reče Sanka ter nezadovoljno in očitajoče pogleda Nono (tako sta se bili zgovorili; Sanka je dobro igrala svojo vlogo), »Nona, zakaj si povabila gosta sem? Pojdimo na ono stran, tam je več prostora in hladneje. Očka, saj prideš tudi ti?«
»Pojdite, le pojdite,« je soglašal Manolaki, »jaz ostanem tu.«
Manolaki se je spomnil, da hočejo biti na samem, da se bodo mogli nakramljati, in jim zato ni maral oporekati.
»Pojdi tudi ti, očka!« ga ponovno nagovori Sanka.
»Morda pridem. Pojdite vi, kar pojdite.«
»Izvolite! Pojdite z nama!« povabi Nona Galčeva in vstane.
Soba, ki so vanjo vstopili, je bila na nasprotni strani čardaka. Bila je podolgovata in velika, kakor da bi bili dve sobi predelani v eno. V ozadju, kjer je bilo bolj temno, je bila čista, bela postelja, dve pisani braševski skrinji, bolj v sredini sobe pa umivalnik z ovalnim ogledalom. Imela je tudi belo turško peč.
Najsvetlejša in najlepša stran sobe je bila proti oknom. Tam je bil blazinjak s pestrimi preprogami. Veliki brest pa je metal senco v sobo, da je bila polna prijetnega hladu.
»To je naša sprejemnica,« reče Nona, »zdaj pa sem se jaz namestila tukaj. Mar ni lepa? Popoldne je tu vedno senca.«
Pred odprtimi okni so visele zelene vejice. Zdelo se je, da ne poganjajo iz bresta, ki ga tudi ni bilo videti, ampak da se spuščajo od zgoraj, s strehe. Pod pristreškom so grulili golobi in zdaj pa zdaj je bilo slišati prhutanje njihovih kril.
»Kaj pa vas je zaneslo tja na njivo?« reče Galcev, ko seda na blazinjak. »In zakaj ste bili tako oblečeni? S tistim rdečim šalom?«
»Torej ste me videli?« se zasmeje Nona.
»Kako vas ne bi! Seveda sem vas videl.«
»Pa me niste niti pogledali. Jako resnobni ste bili,« se zasmeje Nona, gledajoč Galčeva z žarečimi očmi. »Zakaj sem bila tako oblečena? Ne vem. Ali me niste videli nekoč pri vodnjaku v isti obleki? Tedaj sem jo oblekla prvič. Ondan, ko je nastala tista zdraha, pa sem hotela iti v Senovo in ne vem, kaj me je pičilo, da sem se spet tako oblekla.« Nona vzame knjigo z mize in se začne igračkati z njo, premetavajoč jo iz roke v roko. Spomnila se je nečesa in se nasmehnila. »Kdor me vidi v tej obleki, se začudi in zmede. Saj veste, kako se je oni Grdjo zmešal, ko me je videl? A zamahnil je bil z gorjačo proti očetu in, moj Bog, kaj bi se bilo zgodilo, ako bi ga bil udaril!... A ko me je zagledal, se je zmedel in spustil palico. ,Ti‘, je dejal, ,kdo si?‘« Zdelo se je, da je hotela Nona še nekaj povedati, in je pogledala Sanko.
»Dovolj, Nona, dovolj o tem človeku! Strašiš me,« reče Sanka. »Ko me kakšna reč prestraši, se mi potem sanja o njej,« prostodušno prizna, pogleda Galčeva in se nasmehne.
Galčev razbere, da je treba pogovor spremeniti, se ozre po sobi, ustavi pogled na knjigah, ki so ležale na mizi pred Nono, in reče:
»Veliko knjig imate, gospodična.«
»Imam, toda ne berem jih. Nekatere še razrezane niso. Ali veste, odkar sem prišla, nisem prebrala vrstice. Tako pač — samo hodim in postopam, pozabila sem cel6, da sem bila v Švici. Preden sem izstopila na postaji in prišla
do doma, sem se še vedno česa spominjala, potem pa — nič več! Pozabila sem celo, da sem zaročena.«
»Nona, kaj devetkaš?« jo opomni Sanka.
»Resnico govorim,« se je smejala Nona. »Ako pride sem oni žid, mu bom rekla: kdo pa si ti, ljubi gospod? Kaj iščeš tukaj? Tako mu bom rekla.«
»Lepo, lepo, Nona,« jo hoče ošteti Sanka, Nona pa bruhne v smeh. »Nona se šali,« reče Sanka. »Saj ljubi zaročenca.«
»Vem to,« reče Galčev. »Vem, da mu gospodična piše vsak dan.«
»Da, pišem mu! In ljubim ga!« nepričakovano vzplamti Nona in pogleda Sanko in Galčeva. Potem se spet zasmeje in nadaljuje: »No, kaj smo se menili? Da, o knjigah. Kako naj pa berem, ko ne morem tičati na stolu. Hoditi, potikati se, to je zame užitek. In kaj naj storim? To mi je v krvi, taka sem bila tudi kot otrok. Kolikokrat, veste, sem prekoračila mejo, ne da bi se tega zavedala. Za vojake in razne oficirčke nisem hotela vedeti, šla sem čez brez dovolivnice.«
»Gotovo ni bilo takrat teh dveh stražnic pri čifliku,« reče smejoč se Galčev.
»Ne spominjam se. Pa tudi, kdo me je mogel videti? Tedaj je bila trava tako visoka, da mi je segala preko glave. Zares,« reče Nona z zamišljenimi in blestečimi očmi, »kakšna trava je bila tedaj! In če počepneš, kaj vse vidiš v njej. Cela naselbina, cel svet! Najprej — velika gosenica...«
»Rumena, s črnimi pičicami,« dopolni Galčev.
»Da. In kobilice, kobilice. Ene zelene in slabotne, kakor da so ležale bolne, druge mičkene, poskočne, zgoraj rjave...«
»Pod krili rdeče ...«
»Da, vi ste jih že videli. Kakor da so jim plaščki podšiti z rdečim suknom. Pa kaj bi to, ampak ko zagledaš v zemlji kakšno jamico s posušeno sluzjo?« Nona napravi preplašene oči. »Kako me je bilo strah, da ne skoči ven kakšna kača!«
»Mi smo iz teh jamic z voščenimi kroglicami vlačili pajke,« reče Galčev.
»Da, vem. Toda kakšni se vam zdijo naši kraji? Onim, ki pridejo sem prvič, ne ugajajo. Zdijo se jim goli, pusti...«
Galčev ni utajil, da se v začetku ni počutil dobro, zdaj pa da je zelo zadovoljen. Povedal je, kako živi na meji, kje hodi, s kom občuje. Nona je komaj čakala, da Galčev skonča in da začne sama govoriti. Bila je gostobesedna in se je smejala. Galčev je opazil na njej to nenavadno in burno veselost; mislil si je, da je zaradi njega, in je bil vesel. Zdaj se je vedel svobodno in domače. Čas je potekal neopazno. Kolikokrat je Galčev previdno pogledal na uro na roki in si obljubil, da bo čez pet, čez deset minut vstal in odšel; ko pa je vnovič pogledal na uro, je videl, da je kazalec pobegnil za pol ure naprej od tistega časa, ki ga je bil določil za odhod.
Čez nekaj časa je zunaj zadrdral voz in se ustavil pred hišo. Sanka je skočila in dejala:
»Uh, pozabila sem, da gre Tošo v mesto. Popeljal bo s seboj tudi Enka. Vidva le ostanita, jaz bom skočila pogledat.«
Ali potem ko sta še malo pokramljala, je Galčev poslednjič pogledal na uro, vstal in rekel:
»Čas je, da grem!«
»Zakaj hitite? Ostanite še,« ga je zadrževala Nona. »Obljubite vsaj, da boste prihajali bolj pogostoma.«
»Vaš čiflik je v mojem odseku — in četudi ne bi hotel, bi moral priti tod mimo,« odgovori Galčev.
Manolaki je zdaj sedel na čardaku. Galcev se je poslovil od njega in skupaj z Nono stopil na dvorišče. V vozu je v novih hlačah ves razigran sedel Enko.
»Peljali ga bomo v mesto,« reče Tošo. »Dijak je. Mora že hoditi v šolo.«
Nona prižme Enka nase in ga obsuje s poljubi, kakor da ga hoče zadušiti.
»Dosti je!« se razjezi Enko, brišoč si senca z roko.
»In da se boš dobro učil, navihanec!« zakliče za njim Nona.
Galčev se je poslovil z vsemi. Nona se mu je pridružila in ga pospremila kos poti. Na ovinku pred čiflikom sta zavila mimo ovčjih ograd in vodnjakov, pustila za seboj kamnito ograjo in čiflik in jo po kolovozni poti ubrala čez poljano. Galčev je vojaka s konjema poslal naprej.
»Zelo se čutim navezana na nekatere stvari,« reče Nona, »in hudo mi je, kadar se ločim od njih. Recimo Enko. Kako me je jezil ta nepridiprav, zdaj pa, ko odhaja, mi je hudo po njem.« Obrnila se je nazaj. Od sive ograje in senikov so začele polzeti dolge črne sence. »S čiflikom je enako,« reče Nona. »Tako zelo sem se ga privadila, zdi se mi, da drugje ne bi mogla živeti. In povem vam, kadar pridem sem na čiflik, postanem drugačna. Drugačna sem v Švici, drugačna sem tudi v mestu; nikjer nisem taka ko tu. Čudne stvari mi prihajajo na misel. Snoči sem na primer šla mimo staje. Temno je bilo, krave so ležale in prežvekovale. Ena bolj blizu mene je nehala žvečiti in me pogledala z velikimi, črnimi, svetlimi in pametnimi očmi. Gledala me je in, veste, kakor da je spregovorila: .Pozdravljena, Nona, kako se imaš?* Zdelo se mi je, da je rekla nekaj podobnega. Potem je prhnila in žvečila dalje. In bilo je tako tiho in spokojno. Zazdelo se mi je, da je tako bilo in bo... brez konca in kraja... Ne, ne,
ne morem tega izraziti, ne morem, ne boste me razumeli... Toda bilo je nekaj posebnega ...«
Galcev jo je smehljajoč se poslušal.
»Drugič spet,« je nadaljevala Nona, »smo prišli iz mesta. Brž ko se je voz ustavil, sem pogledala, lejte, tja v tisto smer!« in Nona je pokazala proti vzhodu. »Videla sem nekaj zvezd, ki stojijo tam nepremično. In postalo mi je lahko in veselo. ,Vidiš, te zvezde so naše,1 sem pomislila, ,doma smo.' Pa pustimo te reči,« se je zasmejala. »Bog ve, kaj si boste mislili o meni. Se spominjate, ko ste mi kazali, kako zahaja sonce? Pomislila sem, da ste pesnik. Toda tudi jaz znam veliko pesmi na pamet,« je takoj dodala kakor v opravičilo. »Koliko sem jih deklamirala! Znam Nekrasovljevo ,Muzo\ Zelo dolga je, toda ne zmotim se nikjer. Ali hočete, da vam jo povem?«
»Vesel bom, če to storite,« reče Galčev in se ustavi. Nona začne deklamirati. Spočetka je Galčev poslušal besedilo, potem pa je sledil samo Nono, gledal, kako se ji spreminja obraz in kako ji gorijo oči.
»Ste slišali?« reče Nona, ko je končala. »Nikjer se nisem zmotila. A traja vsega devetnajst minut.«
»Nemogoče!« reče Galčev začudeno, se zasmeje ter pogleda proti vojaku, ki je zašel precej daleč in zdaj ni več hodil, marveč sedel in držal konja. Ozrl se je tudi na čiflik: sence senikov so legle čez poljano in ju skoraj dosezale.
Nona odbrzi naprej, naredi nekaj korakov ritenski, gledajoč Galčeva in smehljajoč se, potem se spet obrne in nekaj zapoje.
»Kakor vidim, tudi lepo pojete,« reče Galčev.
»Moje pesmi so kmečke,« odvrne Nona. »Mama me jih je naučila.«
Postajala je venomer bolj vesela. Zdaj in zdaj je vprašala Galčeva: »Ali poznate tole? Ali ste slišali tole?« ter izpela dolgo vrsto pesmi.
Nekajkrat sta prišla do vojaka, se vrnila ter se začela poslavljati. Galčev je gledal Nono. Včasih ni pozorno poslušal, kaj govori, ampak mislil na nekaj drugega. Čutil se je srečnega in zadovoljnega. Zdelo se mu je, da sta se prav tako sprehajala in razgo var jala z Nono že nekoč prej. Ali pa se je za hip zamislil in se videl v svoji domišljiji ne kot častnik, temveč kot čiflikčija,1 oblečen v široko grobo obleko z belim žanjskim klobukom ko Tošo.
»Kakšno je vaše krstno ime?« ga pobara Nona.
»Vladimir.«
»A imate skrajšano ime? Kako vas kličejo doma?«
»Mati in sestra mi pravita Miro,« reče Galčev.
»Imate tudi sestro? Morda je pravkar končala šolo? Je li lepa?«
»Ne vem. Zame in za mater je lepa.«
»In Miro vam pravijo? Miro!« reče Nona in se začne smejati. »Ni slabo. Poslušajte, gospod Miro! Kaj je danes, ponedeljek? V sredo bom prišla v Senovo po pošto. Boste prišli tudi vi?«
»Da, vsekakor bom prišel.«
»Dobro pazite, da boste točni, sicer bo kazen. Kaj se tam beli?« reče Nona in se zagleda v poljano. »Da niso gobe? Čakajte, bom pogledala.«
Spustila se je v tek — zanjo je bila mala reč steči, kadar je zahotela, pa najsi še tako hitro. Precej daleč so se sredi poljane v resnici svetile bele pike. Nona je prišla do gob, se pripognila in jih začela brati, nenadoma pa jih je vrgla na tla.
1 Lastnik čiflika, veleposestnik.
»Niso gobe!« je glasno zavpila in vrgla eno proti Galčevu, toda ta je bil daleč in ga ni dosegla. Nenadoma pa je dvignila roko in pomahala:
»Na svidenje! Odhajam!«
In ko je Galčev še mislil, da se šali in se bo še vrnila, je hitela proč; v lahkem, plavajočem koraku se je vedno bolj oddaljevala in samo zdaj in zdaj pogledala preko ramena nazaj. Četudi je bila daleč, je bilo, kakor da se smeje.
»Glej jo, kakšna je!« je pomislil Galčev.
Stopil je k vojaku in zajahal konja. Ko se je spet obrnil, se je Nonino belo krilo za hip zasvetilo in izgubilo za ograjo čiflika. Galčev je spodbodel konja. Bil je vesel in se je smehljal. Nekaj toplega in sladkega se je dvigalo v njegovi duši. In ko se je spomnil garnizijske pesmi, ki so jo mladi častniki, njegovi vrstniki, zložili hčerki poveljnika posadke, je zapel:
Zaljubil sem se v hčer majorsko ubogi podporočnik jaz!...
Obrnil se je še enkrat. Čiflika ni bilo več videti. Onstran ravnega počrnelega slemena hriba se je sredi svetlega, žoltega neba črno odražal samo brestov vršič.
XVI.
Lepo vreme se je ustalilo in Senovčani so se razlezli po delu. V Filipovi krčmi se ni zadrževal nihče. Če je kdo vstopil, je na hitrico kaj kupil in spet stekel za svojim delom. Samo Grdjo se je štulil v kot in molčal. Filip je listal po dolžniški knjigi ter kdaj pa kdaj vprašal natakarja za kako pojasnilo. V krčmi je bilo pometeno in čisto. Steklenice na pultu so se lesketale. Žerjavica na ognju je žarela na pol rdeča na pol črna in, dasi je bilo tiho, se je slišalo, kako voda zavira in zdaj pa zdaj tenko in zategnjeno švikne, kakor da poje. Ven na cesto nisi mogel pogledati — tako slepeče je sijalo sonce na prah, bel kot apno. Ta s senco omiljena svetloba je skozi na stežaj odprta vrata predirala tudi v krčmo. Zemlja je izžarevala toploto, kot bi ta prihajala iz peči. Druge, manjše duri na vrt so bile prav tako odprte. Skoznje je bilo videti nekaj akacijevih dreves, ki so se z razredčenimi in posušenimi listi nepremična parila na soncu. Rumen maček je sedel na pragu in se lizal z jezikom.
Čez razpotje je peljalo osle sod vode, za njim pa sta koračila dva graničarja z belimi srajcami in z gostimi črnimi vrvicami prevezanimi ovojki. Ne dolgo potem je pridrdral voz in se ustavil. V njem so bili trije ali štirje kmeti z opranimi srajcami, novimi rdečimi telovniki, a vsi neobriti. Peljali so se v mesto in njihov prvi opravek, ko prispejo tja, bo, da bodo v kakšni brivnici pustili brade. Eden izmed njih je stopil v krčmo, da si kupi
cigarete. Ko je jemal denar iz mošnje, je gledal Grdja in se posmehoval: videlo se je, da se mu zdi čudno, ker ga vidi treznega. Grdjo je srečal njegov pogled in uganil njegove misli. V očeh se mu je nekaj zabliskalo, hkrati pa jih je spet povesil v bolesti in ponižanju.
Zadnje dneve je veliko pil. Ko je davi brzel, da se neopazno izmuzne iz hiše, ga je svakinja Evtimija, Jovi-jeva žena, dohitela pri dvoriščnih vratih. Ko je zavezala ruto na glavi, je spustila obe roki in mu rekla:
»Grdjo, nekaj ti bom povedala, samo da se mi ne boš jezil, govorim to v tvoje dobro. Čemu posedaš po krčmah, čemu trosiš denar in napajaš ljudi? Saj nisi Gospoda križal — tudi zate se bo našla nevesta. Poslušaj me vendar! Osnuj si tudi ti družino kakor drugi ljudje in umiri se!«
Grdjo se je zavedal, da ima Evtimija prav. Slabo je bilo edino, da ni mogel premagati boli, ki ga je trla tako pijanega kakor treznega. Zvečer so se vsi, s katerimi je popival, zbrali v domačem krogu, on pa se je šel potepat po vasi. Zdaj se je sprl z vojaki na stražnici, zdaj vdrl na tuje dvorišče, povzročil, da so psi začeli lajati, in vrgel gospodarja iz spanja. Ali pa jo je sredi noči kar na lepem mahnil proti isjorenskemu čifliku. Manolaki se je že pritožil županu, da se Grdjo z nepoštenimi mislimi potepa ponoči okoli čiflika.
Neko jutro je, potem ko se je vso noč potikal, na raz-svitu srečal Toša. Ustopil se je pred njegov voz in mu ko razbojnik ustavil konje. Tošo se je preplašil, a Grdjo mu je hitel povedati, da mu ne namerava storiti nič hudega.
»Za božjo voljo, baj Tošo!« ga je proseče ogovoril. »Pozabimo zdaj, kar je bilo. Sprejmite me na čiflik nazaj,
delal vam bom samo za hrano. Kaj naj storim? Tam sem navajen, tja me vleče, na drugem kraju nimam obstanka.«
Iz te moke pa ni bilo kruha. Tošo je rekel, da bi ga najel, ko bi veljala njegova, toda staremu ne bo prav — a Grdjo je dobro opazil, da Tošo govori tako samo iz strahu. Da bi ga Manolaki brez upiranja vzel na čiflik — ali bi kdo mogel verjeti kaj takega? Neko noč mu je bilo tako hudo pri srcu, da je sklenil, odstraniti se, pobegniti kakor nekoč prej. Prestopil je mejo, ali potem ko je hodil debelo uro po romunskem ozemlju, se je premislil in vrnil. Bila je tema, plaziti pa se je znal ko volk, da ga niso mogli opaziti niti romunski niti bolgarski vojaki.
V krčmo je stopil Aleksi, obstal že pri vratih, pogledal Grd j a in mu dejal:
»Baj Grdjo, kaj počneš?« Grdjo se je stresel iz zamišljenosti, se ovedel in nasmehnil. »Kako da si tako zgodaj pokoncu? Kaj nameravaš?«
Grdjo je samo pokimal z glavo. Aleksi je stopil v notranjščino krčme, prišepnil nekaj Filipu, potem se je vrnil in ustavil pred koledarjem, ki je bil prilepljen na steni. Postal je trenutek tako in se nepričakovano obrnil h Grd ju:
»Poslušaj, baj Grdjo, kaj ti bom povedal. Ne pravim ti tega kot župan, ampak kot prijatelj. Dokaj let te ni bilo tukaj, zdaj si prišel in videl prijatelje. E, človek trči s tem in onim, to še nič ni, smo pač ljudje. Toda zdaj je tega dovolj. Pljuni v roke pa se loti kakšnega dela. Tako ne bo šlo vedno.«
»Bom, bom, Aleksi,« se plaho in nekam sramežljivo oglasi Grdjo. »Midva z Dinkom sva se zmenila, da bova skupaj kopala kamne.« Grdjo se nasmehne in spusti glavo
na rame. »Saj vidiš, moči mi je dal Gospod, za to delo mi je ne bo zmanjkalo, samo ...«
»Kaj?«
»Orodja je treba, Aleksi. Železni drog, kramp, klini. Tudi smodnika potrebujem. Čakam, da se odpravi Jovi v mesto. Sedel bom tudi jaz na voz, da si kupim to in ono reč. Delali pa bomo, kakopak, delali pa bomo.«
»Lepo, zelo lepo,« ga pohvali Aleksi. »Kupi si, kar potrebuješ, pa se loti dela in živi ko drugi ljudje. Tako je prav. In glej, da to urediš čimprej. Ne odlašaj.«
Grdjo se je spet potopil v misli in ni opazil, kdaj je Aleksi zapustil krčmo. Kar se je zunaj v soncu in globoki jesenski tišini zaslišalo igranje flavte — flau ji pravijo kmetje. Kako je igral, zlodej! Ni bila kmečka pesem, marveč gosposka, vesela in otožna hkrati. Za kratek čas je umolknila, nato se je spet izvila in razlila na široko. Grd j e ve oči so zaplesale in zažarele: spoznal je Velikina z njegovo piščalko. Velikin je bil berač in poberuh, menda vojni invalid, nosil je na prsih odlikovanje, a kakšen človek je bil prav za prav, ni vedel nihče. Pohajal je po okoliških vaseh, izginil za mesce in se nekega lepega dne spet vrnil, venomer enak, s piščalko in z odlikovanjem.
Piščal je umolknila in dolgo časa ni bilo slišati zunaj glasu. Pa so zadrsale bergle in na vratih se je prikazal Velikin. Bil je hrom. Pohabljena in v kolenu zvita noga mu je počivala na težki bergli, s tanjšo berglo se je podpiral tudi z druge strani. A ni bil človek, p katerem bi se dalo reči, da trpi: njegov obraz je bil rdeč, svetel, kocine, ki so mu poganjale prav naredkoma že pod ušesi, so se spodaj na koncu zraščale v konico, podobno kozji bradici.
»Dober dan želim, ljudje božji!« pozdravi Velikin in se zasmeje s širokim obrazom. »Kaj delate, kaj počenja-
te? Filip, kaj spet računaš? Ugonobil boš ljudi s temi računi, bogme, nehaj! Baj Grdjo, vidim, da jokaš za prijateljčkom. Že grem, sem že tu.«
Podrsavajoč s svojima dvema berglama, je prišel h Grd ju in prisedel.
»Kako fletkano vreme nam je dal Bog očka!« je začel drobiti prav tako hitro in veselo. »Za delo ko nalašč. Moče je baje malo, tudi dežek je potreben, ampak nič ne de. Orješ lahko. Tudi seješ lahko, če hočeš. Naj pade seme v grudo, saj ne bo zgnilo ali pa se pokvarilo, ko pa začne deževati, bo že vzklilo. Naj delajo ljudje, naj delajo. Da obrodi kruh in ga bo za bogate in za reveže, kakršni smo mi.«
Medtem ko je tako govoril, je privlekel piščal in jo vtaknil v usta. Nazadnje je podrsnil s prsti čez luknjice, nagnil glavo na eno stran in zapiskal. Razlil se je tisti bridkoveseli napev, ki ga je malo pred tem igral zunaj. Ali kmalu je nehal igrati, položil piščal na koleno in dejal:
»E, kaj bova takole sedela? Presahnilo mi je grlo. I Filip, žganja na mizo, da z baj Grdjem trčiva na zdravje. Prinesi nama stekleničko najbolj hudega.«
Filip ne pogleda Velikina, ampak Grdja. »Daj nama, daj,« reče ta in se komaj vidno nasmehne.
Ko natakar prinese žganje, vzame Velikin kozarček in v zabavnih verzih hitro naniza:
»Na srečo in na zdravje, da obrodi kamen in goščavje in da, kar mislimo, tudi stisnemo. Vino naj te preganja, bolezen naj te ne preganja! Bog vam daj zdravje!«
Grdjo ga je smehljaje poslušal, počakal, da spije kozarec, potem izpil tudi svojega. Zdaj je Velikin pljunil na prste, pogledal piščal in zaigral, kot je treba. Dokler je bil Grdjo trezen, je bil krotak, samo poslušal je in molčal — kvečjemu nasmehnil se je in še to nekako
sramežljivo in v zadregi. Ko so se pa kozarčki in stekleničke namnožile, se je Grdjo razvnel, razgibal in si potisnil čepico nazaj na teme. Cez nekaj časa je ujel Velikina za roko.
»Te pesmi ne maram. Igraj mi žalobno!«
Velikin je začel igrati ,žalobno1, Grdjo pa se je naslonil na steno ter poklapljen in zamišljen začel buljiti predse z žarečimi očmi. Zadnji čas mu nekaj ni hotelo iz misli: črnooko dekle z rdečim šalom, ki mu je skočilo nasproti, ko je zamahnil, da bi udaril po Manolakiju. Grdjo je vedel, da je ta deklica Manolakijeva hčerka, ki se je, kakor so dejali že tam na njivi, oblekla v Antičino obleko. Shotelo se ji je obleči ko kmetica — pa se je oblekla. V tem ni bilo nič čudnega. Ali Grdjo si je mislil tako samo takrat, ko je bil trezen. Zdaj mu je žganje že zameglilo razum in bilo mu je hudo in veselo. Velikinovo igranje ga je potapljalo v nekakšno sladko blaženost. Pozabil je, kaj se je bilo zgodilo na njivi, ni vodil računa o preminulih letih, ni iskal, kaj je laž, kaj resnica: zanj je bilo jasno ko beli dan, da se mu je tam na njivi prikazala sama Antiča. Tudi ona je nosila rdeč šal, bila je tenka v pasu, široka v ramenih in prsih, imela je bel obraz in črne oči. Ona, Antiča, ga je gledala in se mu smehljala. Kdaj je to bilo? Včeraj? Pred dvajsetimi leti? Grdjo ni hotel vedeti za to. In kakor da ni bil na tisti neobdelani njivi, za katero so se prepirali, ampak v zelenem širokem polju: konji rezgečejo, težki železni kraguljci zvonkljajo...
Njegove široke prsi se začno dvigati. Gledajoč zamaknjeno, Grdjo zamahne s pestjo, da bi treščil z roko po mizi, pa ne udari, temveč jo samo položi nanjo in vzklikne.
»Igraj, igraj, bratec!...« začne nagovarjati Velikina. »Tako, tako... eh! Hiljup!« se s spačenim, divjaškim obrazom obrne k pultu: »Kaj, mar ti ni všeč moj denar?
Prinesi nama žganja! Le urno, slišiš!« A s spremenjenim, pohlevnim in tresočim se glasom začne spodbujati Veli-kina: »Igraj, bratec, igraj...«
Po odhodu iz krčme je Aleksi pogledal na občino in se vrnil domov. Obedoval je in potem legel. Ob štirih je spet zavil k Filipu in znova zasačil tam Grdja in Velikina — obadva natreskana. Velikin je ravnokar blagoslavljal:
»Ljubi Bog, nam pomagaj, vse sovražnike naše premagaj! En sam naj ostane, ta pa naj svinjar postane, in če gobec otrese, naj ga raznese!«
Aleksi je obstal na vratih in opazoval Grdja. Ta pa, obrnjen proti Velikinu, oprt s komolcem na mizo, pogleda župana, kakor da ima pred seboj berača, zasadi oči vnovič v Velikina in reče:
»Igraj, pasja duša, igraj! Ta tvoja piščalka je napravljena iz hudičevega zadnjega kraka. Raznežil si me, hej, raznežil si me. Naprej!«
»E, ti mi pa ne daš, da zajamem sapo. Toda pusti me, da malo počijem. čakaj, da vidimo, kaj dela župan. Dober dan, gospod župan!«
»Kako da vaju ni sram!« izbruhne Aleksi. »Staro in mlado je prijelo za delo, vidva pa... Poslušaj, kaj ti pravim, Grd jo: ali boš stopil na pravo pot ali pa te bom jaz zrinil nanjo! Kaj je to? Potepaš se ponoči, vdiraš na tuja dvorišča in plašiš ljudem otročad. Kje pa si? Vedi, če te še enkrat zasačim, te zaprem in pošljem v mesto!«
Grdjo je ves ta čas molčal in se ni obrnil od Velikina. Potem je pogledal župana in se celo nasmehnil, da so se mu zobje zabliskali ko volku. In spet je velel Velikinu:
»Igraj! Igraj, ali pa ti polomim ta kozji krak!«
»Kaj bi igral, nič ne bo igral!« vzroji Aleksi. »Vstanita in pojdita. A16, pojdita!«
Zdaj pa je Grd j o že obrnil svoje široke prsi proti županu in se oprl z obema rokama na mizo. Obrvi so mu padle na oči.
»Župan, kaj mi hodiš na pot!« je začel, a takoj nato povzdignil glas in zakričal: »Ej! To je moja reč, tebi nič mar! Kaj se zaletavaš vame? Ako me je volja, pijem. Mar bom tebe vprašal? Pusti me, ti pravim, da se ne opečeš!« Potem se je spet obrnil k Velikinu: »Igraj vendar, kaj zijaš ...«
Velikin se je pripravil, da bi zaigral, ko pa je opazil, da je župan stopil k vratom, se je ustavil in počakal.
»Dobro, bomo videli,« je rekel Aleksi in odšel.
Velikin je ponovno zaigral.
XVII.
Na vrtu pred poštno postajo je v senci akacij sedel Milčevski in bral časnike. Brišoč si z rdečim robcem znoj s tolstega obraza, je Aleksi stopil k njemu in prisedel.
»Kaj je novega? Tako rekoč... koga si oštel!« reče Milčevski in vrže časnik na mizo. »Nič novega ni v časnikih. Tako rekoč, vse po starem ...«
»Nič novega ni, praviš. Na samem smodniku sedimo, bogmeda. Jutri se lahko zgode nemogoče stvari, tako je pač.« Zupan je bil še jezen. Milčevski ga je gledal, ne da bi razumel, o čem govori. »Ali veš, kako je na vasi? Ali veš, kaj se pripravlja? Ako bi vedel, ne bi pravil, da ni nič novega.«
»Toda zakaj... Tako rekoč ... razloži!«
Župan zamahne z roko.
»Slabo si bral časnike in jih nisi prav razumel. Nič novega ni? In vendar koliko! Tudi jaz sem bral časnike. Vrag vedi, kam nas je začelo zanašati!«
Zupan je obmolknil, kajti Milčevski se je zagledal proti krčmi, smehljal se je in se pripravljal, da vstane. Aleksi se je ozrl v tisto smer: po gostilniškem hodniku se jima je bližala Nona. Bila je v kratki modni obleki z belo jopico in brez klobuka. Njeni temnorjavi lasje so se spuščali v kodrih okoli črnega obraza. Smehljala se je.
»Dober dan, dober dan!« je pozdravila že zdaleč in si začela snemati rokavico. »Gospod Milčevski, dajte mi
pisma! Dober dan, gospod župan! Kako, ničesar ni zame? Nemogoče!«
»Kolikor je bilo, gospodična, sem vam poslal. Tako rekoč... drugega ni. Zakaj niste nič prišli?«
»Lepa reč, vprašate me še, zakaj nisem nič prišla,« reče Nona in sede. »Ne veste, kaj se je zgodilo pri nas? Zdraha je bila, naj vam Aleksi kaj pove. Tudi danes bi ne smela priti, očka me ni hotel pustiti. ,Ne hodi/ pravi, ,ti bo oni kaj napravil/«
»Nič ni,« reče Aleksi resno. »Položaj je miren. Končalo se je že, vsak skrbi za svoj posel.«
»Kaj pa Grd jo?«
»Pusti tega pijanca. E j, zdajle sem ga spet oštel.«
»Videla sem ga,« reče Nona. »Dobro, da me ni opazil. Bojim se, da mi ne vzame koleslja,« se zasmeje.
»Kaj pa vi delate? Kje je Galčev?«
Milčevski se začne smejati. Nona ga začudeno pogleda.
»Galčev ima goste. Tako rekoč... dve dami.«
»Dami? Kakšni dami?«
»Dve gospodični iz mesta. Davi sta prispeli in odšli na stražnico. E, kaj bi zameril mlademu človeku. Tako rekoč ... ima svoje prijateljice.«
»Kaj je novega v časnikih?« reče Nona. »Dajte mi no, da vidim!«
Vzela je časnik, ga razganila in skrila obraz za njim. Nikoli doslej ji Milčevski ni bil tako zoprn. Ni brala, niti ni mogla ustaviti pogleda na kakšni vrstici. Srce ji je močno bilo in sama ni mogla razumeti, zakaj se nad takimi malenkostmi tako razburja. .Galčev je navsezadnje prost/ si je mislila, ,in se lahko shaja s komerkoli hoče/ Nasmehnila se je in prijazno pokimala z glavo županu, ki je odhajal. Potem je pokukala izza časopisa in se zasmejala.
»E, sta bili onidve dami lepi, gospod Milčevski?«
»I tako rekoč... nisem ju mogel dobro videti; preden sem prišel v krčmo, sta odpotovali. Filip mi je rekel, da sta vprašali po Galčevu.«
Milčevski je začel še nekaj pripovedovati, toda čim bolj je govoril, tem bolj je Nona rinila z nosom v časnik. Konec koncev je Milčevski, sicer potrpežljiv človek, rekel:
»Odložite ta časnik, gospodična! Tako rekoč ... poprej se niste toliko zanimali za politiko. Tako rekoč, bolje če zaigrava partijo table.«
Pismonoša ga je poklical in Milčevski je stopil v urad. Nona je odložila časnik in ni šla po hodniku, temveč se je naravnost čez vrt vrnila k svojemu koleslju. Ko je šla mimo krčme, je previdno pokukala skozi okno: na mizi je slonel Grd j o z glavo med rokami in po vsem videzu spal. Velikin je držal v rokah piščal, toda ni igral. Nona se je vzpela na koleselj. Opazila je, kako si je Milčevski posadil klobuk na glavo in se napotil k njej; razumela je, da hoče prisesti, in ošinila konja.
»Na svidenje, gospod Milčevski!« mu je vzkliknila.
Milčevski je nekaj zavpil za njo, toda Nona je pognala konja v dir in ga pustila hoditi počasneje šele, ko je bila izven vasi. Preden je stopila iz gostilne, je sklenila, da odide naravnost na stražnico, in ji ni bilo niti najmanj mar, kaj si boste o njej in Galčevu mislili njegovi gostji. Hotela je videti, kdo in kakšni sta tidve ženski. Zdaj se ji je že sama misel na to zazdela ponižujoča in bila je jezna nase, da se še ni mogla popolnoma pomiriti. Da bi se vrnila na čiflik, je bilo prezgodaj, kam drugam naj bi odšla, pa ni vedela. Pustila je konja, da je počasi korakal po poti proti Isjorenu. Ko je na nekem kraju dvignila oči, je uzrla Kutmakovo kolibo. Kutmak sam pa se je spre-
hajal med sirkom. Nona je obrnila koleselj in ga z isto hitrostjo pognala dalje.
»Pridi, Nona, pridi, da vidim, kaj počneš,« jo je prestregel Kutmak. Gledal je proč in se ni smehljal kakor drugekrati. Nona je ustavila koleselj, a ni izstopila.
»Izstopi, nu!« jo povabi Kutmak.
»Čemu naj izstopim? Ne počutim se dobro, a zdi se mi, da tudi tebi ni vse prav. Da nisi bolan?«
Razkačen od poprej, je Kutmak zamahnil z orjaškimi rokami. »Da sem bolan? Sploh ne vem, kaj je bolezen. Odkar sem se rodil, me še ni bolela glava. Nisem bolan, ampak ljudje me bodo snedli. Slabi ljudje so na tem svetu, Nona, slabi ljudje ...«
»Zakaj, ded Todor? Kaj se je pripetilo?«
»Vidim, da si bila v Senovu. Davi sem bil tudi jaz tamkaj. Ko pa stopim v Filipovo krčmo, se ko besen zapraši vame oni Grd j o. Stare račune terja, boter. He, hoče, da se pomeniva o tem, kar je bilo pred dvajsetimi leti. Izstopi, nu, izstopi, da si odpočiješ.«
»Oficirja ni bilo tu?« povpraša Nona, gledajoč na vrt.
»Ne. Ko pride, se bom tudi njemu pritožil. Davi je prišel Huben, njegov sluga. Dati sem mu moral lubenic, češ da imajo goste.«
»Kakšne goste?« povpraša Nona in komaj premakne svoje črne, z dolgimi trepalnicami zatemnjene oči.
»Ne vem. Menda je poveljnikova žena z neko drugo gospo, njeno gospodinjo. V njeni hiši v mestu stanujejo kapitanovi. Tako mi je rekel fant.«
Nona je skočila s koleslja in, ko jo je Kutmak pogledal, se je smejala.
»Hej, ded Todor! Mislila sem, da si junak, pa ti take malenkosti delajo preglavice. Kaj ti bo napravil Grdjo! Ko bi bilo sto takih, ti bi jih zadavil kot... zajce!«
Kutmak se zasmeje s tihim, malo hripavim glasom. Nepričakovana sprememba pri Noni, ki je bila tako zamišljena, ko je prišla, zdaj pa se je smejala, vendarle ni ušla njegovi pozornosti in njegove zvite oči so zvedavo in preiskujoč prebadale Nono.
»Jejhata, Nona, taka si. Kaj bi rada? Razvedrila si me in hočem te pogostiti. Kaj bi rada, dinjo ali lubenico?«
»Ne dinje ne lubenice. In če mi obljubiš, da mi boš prinesel belega medu, vem, da bo pri obljubi tudi ostalo. Bolje če ne greš nikamor in mi razložiš, zakaj sta se prepirala z Grdjem. Te dni vsi stikajo za prepirom. Ampak daj mi kakšen stol, menda ne bom stala?«
»Uh, zares. Ne vem, kje se me glava drži. Ej, precej ...«
Stopil je v kolibo in prinesel trinožni stolček za Nono, zase pa mernik.
»Zdaj pa pripoveduj,« pravi Nona in sede.
»Saj sem ti rekel: Grdjo me ima na piki zavoljo nekega dogodka izpred dvajsetih let. Ko so ga sodili zaradi uboja Jakuba, sem bil tudi jaz za pričo. Zdaj me kliče na odgovor, zakaj sem govoril na sodišču proti njemu, da so ga obsodili. Ali je kratke pameti...«
»Pa to je zelo stara zadeva.«
»Stara, kajpak. Ce začnem pripovedovati o njej, ne bo nikdar konca. Sicer sem pa tudi pozabil, kako je bilo — saj ni bilo včeraj, dvajset let je že od tega. Kaj bi ti govoril o tem...« Kutmak se obrne h kolibi in prisluhne: tam je nekdo zakašljal.
»Ne bom ti pripovedoval o tem, ampak ti bom pokazal drugi čudež. Ravno prav, da si prišla. Ej, gost!« zakliče Kutmak in se spet obrne h kolibi. »Pridi no sem!«
Iz notranjščine kolibe je najprej pokukal, potem se je pokazal ves, nekam čuden možakar. Bil je bolj nizke
rasti in drobnega obraza, goste rdečkaste obrvi so mu skorajda zakrivale oči. Imel je sive gosposke hlače, navzlic temu pa kmečke opanke in širok pas. Majhna čepica mu je ko pokrovka čepela vrh glave, tako da večji del njegovih posivelih las ni bil pokrit. Ko je zavezal culico in jo obesil na palico, je stopil bliže.
»Nekam dolgo si spal,« reče Kutmak.
»Mhm, zaležal sem. Truden sem bil in sem zaspal, toda senca se je premaknila pa me je sonce opeklo.«
Ni govoril, temveč vpil, kakor da je gluh ali kakor da govori gluhcem.
»Pridi, pridi sem!« ga povabi Kutmak. Neznanec stopi še bliže in pogleda Nono. Njegov obraz ni izdajal niti začudenja niti radovednosti.
»Tule je dekle, ki sem ti jo omenil,« reče Kutmak s prav tako visokim glasom. »To je Antičina hčerka.«
Neznanec pogleda Nono in njegov obraz zasije. Preden je spregovoril, se je kar stresel od razburjenja.
»Hčerka!« je zavpil. »Daj, da ti poljubim roko! Daj, da ti poljubim roko!«
Prepadena in zmedena je Nona vstala in skrila roko za hrbet.
»Kaj mi boš poljubljal roko! Ne spodobi se, da mi poljubiš roko! Star človek si.«
Neznanec se skloni in položi roko na srce. »Hčerka,« tvoja mati mi je skazala veliko dobroto. Daj, da ti poljubim roko. Ce poljubim roko tebi, je enako, kakor da sem jo poljubil tvoji materi.« V njegovem glasu je zazvenel jok, starček je bil še vedno zelo razburjen. Nona je spustila roko, da jo je poljubil. »Bog ti daj srečo in zdravje!« je izustil, se odmaknil in se zagledal v Nono, kakor da se je veseli.
»E, zdaj pa povej, čemu si prišel,« reče Kutmak.
»Povedal bom, povedal bom.«
»In sedi, ded, kaj stojiš,« reče Nona.
»Prava reč, lahko stojim, nič mi ne škoduje ... Cernu sem prišel? Doma sem celo doli iz Trakije, iz Glavana. Veljo me kličejo, Veljo Kirov iz Glavana. Moja zgodba je dolga, govoril pa bom na kratko. Njega dni ko sem bil mlad, smo hodili v Dobrudžo iskat dela. In navadno smo se vsi vdinjali na vašem isjorenskem čifliku. Nekoč poleti sva se ob košnji ruvala z nekim koscem. Skočil je za menoj, in ko sem mu skušal uiti, sem prišel pod koso nekega Tatara. In vsekal me je v nogo...«
»Ah, moj Bog!« zavpije Nona od bolečine.
»Zdaj je že vse proč in pozabljeno. Od takrat sem hrom. Prerezalo mi je nogo — kaj pa zdaj? Prijeli so me, prevezali in odnesli na čiflik. Nekaj dni me je hudo bolelo. Prišla je tvoja mati, Bog ji daj dobro, prišla je čorbadžijka Antiča: ,Kaj,‘ pravi, ,držite tega človeka tukaj? Naprezite voz in popeljite ga v mesto/ Po njeni volji so me tudi odpeljali. Medtem ko sem ležal, je tvoja mati trikrat prišla v bolnico. Ko sem ozdravel in sem bil na tem, da me odpustijo, je spet prišla: .Pohabil si se pri nas na delu/ je rekla, ,evo ti denarja, da si pomoreš z njim/ Deset altinov1 mi je dala, deset zlatih altinov! To je bil za tisti čas velik denar. S tem denarjem — Bog mi je priča — sem si opomogel. Res je, da so mi zrasli otroci in mi prišli na pomoč, toda vse, kar imamo, je iz tega denarja ...«
Starec je umolknil in pogledal proč.
»Vprašal si me, čemu sem prišel. Težak greh mi je ležal na duši. Koliko kratov sem si dejal: .Pojdi, zahvali se tej ženski in ji poljubi roko/ Zato sem poljubil roko
1 Turških zlatnikov.
tebi,« reče in pogleda Nono. Glas mu znova strepeče, starec umolkne in malo zatem nadaljuje: »Nisem se mogel odtrgati od dela. Slišal sem, da je Antiča umrla, daroval sem cerkvi, storil zaobljubo, pa mi ni odleglo. ,Ne,‘ sem dejal, ,šel bom tja in prižgal vsaj eno svečo na njenem grobu/ To sem tudi storil. Zdaj mi je dobro.«
Nona je molčala in se komaj premagovala, da se ni razjokala.
»Zdaj pa lahko grem,« se oglasi ded Veljo. »To, kar sem hotel storiti, sem storil.«
»Kaj boš kar tako odšel?« reče Nona. »Toda ali si se popel na gomilo, ali si bil na grobu?«
»Seveda sem bil, hčerka. Saj to ti pravim.«
»A na čifliku si bil? Si se oglasil pri očetu?«
Ded Veljo zmaje z glavo.
»Kaj naj počnem na čifliku? Tam nimam nobenega opravka. Tuj človek sem in nihče me ne pozna. Kar sem moral storiti, sem storil. Zdaj odhajam.«
XVIII.
Čez pol ure je ded Veljo s culico na plečih ubiral pot skozi Senovo v mesto. Nona in Kutmak sta vstala, da bi ga pospremila.
»Ti ne bo pot predolga?« zakliče za njim Kutmak.
»Kje neki predolga! Kakor sem prišel sem, tako bom tudi nazaj. Ostanite zdravi! Zbogom, hčerka, zbogom!«
Drobceni starček z gostimi košatimi obrvmi se je ogledal naokrog, preložil culo na ramenu in malo šepajoč zakrevljal po stezi nizdol.
»Čuden človek!« reče Nona in sede na pručko pred kolibo.
»Kaj je čudnega pri tem?« reče Kutmak. »Prejel je človek dobroto in je ni pozabil. Tudi taki ljudje so na svetu. Vsi niso takšni ko Grdjo, da se spominjajo samo slabega. Toda čakaj,« pogleda Kutmak proti meji. »Ko vidim poročnika, mu razložim. Sel je tod mimo, a se še ni vrnil.«
»Kdaj je šel mimo? V katero smer?«
»Tja gor je šel,« reče Kutmak in pokaže z roko. »Tik preden si prišla, je šel mimo.«
Nona je pomislila, da je Galčev, če je odšel po meji v smeri, ki jo je označil Kutmak, nemara zavil na čiflik. Razveselila se je in hotela oditi. Da se pa ne bi izdala pred Kutmakom, se je še malo zamudila in potem odrinila.
Ko je imela spet pot pod sabo, se je obrnila in pogledala proti Senovu: ded Veljo se je približeval vasi, toda
po smeri, ki se je je držal, je bilo videti, da ni nameraval zaviti v Senovo, marveč je hotel priti na glavno cesto, ki pelje v mesto.
Nona še ni mogla pozabiti vsega tega, kar ji je bil povedal ta človek. Začela je premišljevati o materi. Zdelo se ji je, da jo Antiča gleda od nekod in se ji smehlja. Konj je stopical počasi. Ko se je zravnala, so bile njene oči solzne. Ciflik je bil že na vidiku. Nona je pogledala na vse strani, a niti pred zunanjimi vrati niti na kakem drugem kraju ni bilo videti vojaka, ki bi držal konja. Galčev ni prišel k njim, ako pa je prišel, so konje odvedli drugam. Ošinila je konja in zdrvela v najhujšem diru. Kmalu je prispela pred hlev. Tam je našla Nikolaja in mu prepustila konja.
»Nikolaj, drži konja, dokler pride Murad. Poslušaj no, pa ti bom dala škornje.«
»Nočem škornjev, nak,« se je namrščil Nikolaj in pljunil vstran. »Ali se tako podi konja?« je zamrmral. »Lej ga, sama pena .. . ugonobila boš konja . .. Škornje .. . nočem škornjev, nak ...«
Nekaj korakov dalje je Nona srečala Murada.
»Murad, daj, razprli konja. Kdo je pri nas?«
»Učitelj iz Senova je prišel. Josif je tu.«
»Se kdo drugi?«
»Drugega ni. Samo Josif je tu.«
Murad opazi z znojem oblitega konja in se načmeri ko Nikolaj. Nona pogleda obadva, se nasmehne in pohiti v hišo. Že v veži je zaslišala očetov glas in se prepričala, da je Josif pri njem. Stopila je v drugo sobo in naletela na Sanko.
»A, Nona! Kaj si se tako zgodaj vrnila?« reče Sanka, se nasmeje in dve jamici se vgrezneta na njenih licih. »Josif je tu.« Prišla je bliže in polglasno rekla: »Tudi
oficir je bil tu. Rekla sem mu, naj počaka, pa se mu ni ljubilo. ,Prišel bom drugič,* je dejal.«
Nona jo je gledala z žarečimi očmi. Bila je vesela.
»Kdaj je prišel? Je li bil Josif že tukaj?«
»Ne, ta je prišel pozneje. Gotovo ga je videl, zakaj rekel mi je: ,Sanka, oficir išče Nono tukaj, ona pa njega v Senovu. Igrata se skrivalnice.* Tako je rekel.«
»Navihanec! Josif vse preveč ve.«
Nona se je jela nagloma preoblačiti. Ni hotela, da bi jo Josif videl v boljši obleki.
»Sanka, pomisli, kakšnega človeka sem videla,« je rekla. »Deset dni je hodil peš, samo da bi prižgal svečo na maminem grobu. Mama mu je bila namreč skazala veliko dobroto. A to je dolga zgodba, razložim ti jo pozneje. In veš, Sanka, star človek je, pa mi je poljubil roko. Potem ti razložim.«
Ravno ko je bila Nona gotova in se je zadnjič pogledala v ogledalo, je zagledala v njem Josifa, ki je vstopil.
»O, Josif! Kako to?« se je obrnila in se zasmejala. »Sanka, poišči kredo, da zaznamujemo, kdaj pride Josif k nam.«
»Redko prihajam, Nona, zato pa si ti večkrat pri nas,« reče Josif in sede na blazinjak k oknu. »Zadnji čas ti naša vas zelo ugaja.«
»Kdaj pa Nona ni hodila v Senovo?« se oglasi Sanka. »Vselej je hodila tja, kajneda, Nona?«
»I, ne meni se zanj!« reče Nona, »vem, kaj hoče povedati. E, te je očka nahrulil?« se obrne k Josifu in se nasmehne. »Bil ti je gorak. Ti si nagnal Senovčane, da se dvignejo proti čifliku, že vemo. Smeješ se, toda ko bi vedel, kaj je bilo ...«
»Bila je le nekakšna zdraha. Čakajte, vi niste še ničesar videli.«
»A, še groziš nam! Ko bi bila jaz na očetovem mestu, še pogledala te ne bi.«
»Ba, midva z dedom Manolom se razumeva.«
»O čem sta se pogovarjala?« se zasmeje Nona.
»O vsem. Midva se dobro razumeva. Senovčanov pa nisem ščuval. Četudi mi ni žal njiv tvojega očeta in sem vselej pridigal, da se mora veleposestnikom zemlja vzeti in dati kmetom; v tej reči pa nimam prstov vmes.«
Ko je Josif to govoril, se je smehljal. Toda njegov obraz je bil upal, v očeh mu je bila skrb in njegovi rusi brki so brezbrižno viseli čez ustnice. Ni odtrgal oči od None, kakor da jo je opazoval in si mislil nekaj drugega.
»V tej reči nimam prstov vmes,« ponovi Josif.
»A! Opravičuješ se!«
Josif pogleda Nono in se nasmehne.
»Nona, ti ostaneš vedno ista. Kakšna okorela konservativka! Saj še tvoj oče misli drugače.« Potem obmolkne in doda: »Tudi Antiča ni tako mislila.«
Nona se zdrzne in ga pogleda, ko zasliši, da imenuje njeno mater po imenu, kakor da mu je bila vrstnica ali znanka.
»Sam sem slišal govoriti Antico: ,Žal mi je teh ljudi,“ kmetov je hotela reči. ,Če bi moja veljala, bi jim razdala čifliško zemljo.“ Tako je pravila, ne verjameš?«
»O, če govoriš o mami, verjamem! Da, verjamem,« ponovi Nona in oči ji veselo zagorijo.
Ponovno se je spomnila starca, ki ji je bil poljubil roko. Zdelo se je, da je Josif pozabil, kaj je povedal, in kazal se je raztresenega in zamišljenega.
»Jaz in tvoj oče se razumeva, s Sanko prav tako,« spregovori Josif po kratkem molku in obraz mu oživi. »Samo s tabo, Nona, ne greva vkup.«
Sanka zardi in skomizgne z rameni.
»Zakaj, Sanka? Se ne spominjaš, kaj si mi nekoč rekla: .Ogenj naj požge te čiflike, podivjali smo v teh gmajnah.1 Tako si mi rekla. Tudi Sanka misli tako ko jaz, Sanka je naše stranke.«
»Kdaj sem ti to rekla? Nič ti nisem rekla,« se zmede Sanka in še bolj zardi. »Nona, ne verjemi mu!«
»Nič mu ne verjamem!« ji odvrne Nona.
Josif je v drugo pisal Noni, ali tudi to pismo je imelo isto usodo kot prvo: Nona ga je strgala in vrgla stran. Tako mu je rekla Sanka. Josif je bil prepričan, da je Nona z mislimi docela drugje, in če ji resno spregovori, bo z njim kar najbolj okrutna, ne da bi se sama tega zavedala. Vendarle pa ji je hotel nekaj povedati; zdaj in zdaj je utihnil in pogledal Sanko, kakor da mu je ta na poti. Sanka ga je razumela in šla ven.
»Nona, ne vprašaš me, zakaj sem prišel,« reče Josif. »Prišel sem samo zavoljo tebe.«
Nona spusti knjigo, s katero se je igrala, na mizo in ga pogleda.
»Prišel sem te pogledat. Utegne se zgoditi, da se ne vidiva več.«
»A! Saj si mi to že nekoč rekel,« se zasmeje Nona.
»Prosim te, bodi enkrat resna.«
»Jaz sem vselej resna.«
»Nona, zgodile se bodo važne stvari. Velike stvari...« Gledal je zamišljeno v tla, potem je dvignil oči k njej. »Ali mi ne boš ničesar povedala? Ena tvoja beseda bo imela zame velik pomen, posebno zdaj. Spregovori, Nona.«
Josifov glas, nekaj nenavadnega zanj, je postal tih, rekel bi nežen. Nona je spustila goste trepalnice in na rahlo namrščila čelo.
»Ze spet začenjaš. Pozabljaš, da sem zaročena.«
»To nič ne pomeni.«
»Kako da ne pomeni?«
»A oficir?«
Nona vstane. Josif je spoznal, da je napravil napako, ki bi se je moral ogniti.
»Ce mi rečeš še eno tako besedo, bom šla ven!« se razjezi Nona. »Kaj mi očitaš in s kakšno pravico?«
Sanka je stopila v sobo. Razumela je, da se je zgodilo nekaj neprijetnega, in je hotela pregnati mučen položaj.
»Josif, kaj dela ded David? Zakaj ne pride, da se nasmejemo. Take smešnice pripoveduje.«
»Ne pripoveduje več smešnic, ampak jih sam počenja,« reče Josif.
»Kaj počenja?«
»Kako je ondan razsajal in kričal! Vtaknil je nekam denar pa ga je zmanjkalo. Navadno tako skrije denar, potem pozabi, kam ga je vtaknil, in začne vpiti, da so ga obrali. Pa tudi zdaj ga ni bilo, čeprav so ga iskali vrag vedi kje in bili celo pri vražarki — denarja nikjer. Ko pa so ondan začeli iztepavati vzglavnik, so se bankovci razleteli ko piščanci. Niso jih mogli zbrati.«
»A! Tja jih je skril!« se zasmeje Sanka.
Nona se je prav tako smejala, toda opazila je, kako se je Josifovo obličje pomračilo. Mislil je že na nekaj drugega. Samo za trenutek se je Noni zasmilil.
»Da, takšen je moj oče,« reče Josif in vstane. »Zdaj pa grem.«
»Ali se ne boš poslovil od starega?« vpraša Sanka. »Še je notri.«
»Ne, ni potrebno. Od tebe se bom poslovil, Sanka. Ti si kljub vsemu dobra, poštena Bolgarka! Daj, da ti poljubim roko.« Josif se skloni in ji poljubi desnico.
»Danes vsi poljubljajo roke,« izjavi Nona.
»E, Josif!« se je Sanka zjezila, iztrgala roko in hotela nekaj povedati, ko pa je opazila, da so se v Josifovih očeh zasvetile solze, je obmolknila.
Nona je spremila Josifa. Ko sta bila zunaj, je opazila, da se je blizu vodnjaka dvignil s tal neki kmet. Gledal je nekam tja gor, kakor da None ne vidi ali je noče videti. Po štrlečih rusih brkih je Nona spoznala v njem tistega kmeta, ki je prej hodil v Josifovi družbi, in rekla:
»Vedno popotuješ s tem kmetom.«
»Da. To je sirar Gergi. Z njim hodim.«
Obadva sta utihnila. Nona je vedela, da ji hoče Josif nekaj povedati, in čakala. Ali ta je molčal. Ko sta se že približala vodnjaku, pa se je ustavil.
»E, Nona, zbogom. Morda se ne bova več videla.«
»Ti si čudak,« reče Nona.
»Ako slišiš, da sem mrtev, ali ti bo hudo po meni?« je dejal, ne da bi izpustil njeno roko.
»Molči no, molči...«
»Ali se boš spomnila name, Nona? Bila sva vendarle prijatelja. Zbogom, Nona!«
Izpustil je njeno roko in stopil proti vodnjaku. Nona je opazila solze v njegovih očeh.
»Josif, zakaj me tako strašiš?« je zavpila za njim. »Reci, da ni nič. Zakaj govoriš tako? Reci, da se šališ, kajne, da se šališ?«
»Ne šalim se, Nona. Spomni se name. Zbogom!«
Nona se je obrnila proti domu. Hotela je pokazati Josifu, da je jezna nanj, ker ji tako govori; ni ga počakala, da je sedel v voz in tudi pogledala ni za njim. Blizu zunanjih vrat je srečala staro Lukano in se spustila z njo v pogovor. Voz je zdrdral navzdol in se bolj in bolj oddaljeval. Nona je bila že pozabila na Josifa, pogovarjala se je s staro Lukano in se smejala.
XIX.
Galčev se je zleknil na ležišču in bral. Bolj po pravici povedano, trudil se je, da bi bral. Zakaj prav pogostokrat je zaprl knjigo, postavil prst vanjo, da ne bi izgubil strani, in se zamislil. Čez čas so zunaj zalajali psi — ne Vidra in Handžar, tadva nista lajala, najsi je prišel kdorsibodi, — temveč drugi, stražarski psi. Zalajali so samo nekaj kratov, nato pa nekam leno zacvilili, kakor da se jim zdeha. To je kazalo, da so prišli znani, domači ljudje.
In zares, ko je Galčev vstal in pogledal skozi okno, je opazil dva vojaka s parom psov. Spoznal ju je. Bila sta iz sosednje stražnice in sta patruljirala po meji. Medtem ko sta vojaka zavila v stražnico, sta njuna psa ostala bolj zadaj in legla v travo. Galčev je že prediral v posebnosti obmejnega življenja in je rad opazoval te umne živali. Psa sta si bila podobna, obadva sta bila siva in velika ko volkova. Položila sta glavo na prednji nogi, se začela ugrezati in riniti v travo, kakor da sta hotela postati nevidna. Ne da bi ju bilo strah — ako bi jima bilo treba pokazati svojo moč, bi se bila mogla vreči na domača psa in ju podaviti. Vidro in Handžarja bi mogla prepoditi samo s tem, da bi zarenčala, stisnila zgornjo ustnico ter pokazala zobe in rdeč jezik med njimi. Ako bi jima bilo po volji, bi mogla navezati prijateljstvo s tema dvema psoma, kajti nista prišla prvič in sta bila že domača. Pa sta rajši mirno ležala ob strani. Vedela sta, da bosta vojaka prišla ven in se bodo skupaj vrnili
po isti obmejni poti. To je bila njuna služba. Do vsega drugega sta bila ravnodušna in si nista hotela nalagati odvečnega dela.
Galčev je slišal, ko je nekdo doli povprašal: ,Ali je tu podporočnik?“ Na stopnicah so zatopotali koraki, potrkalo je na vrata in vstopil je vojak čokate postave in črnega, znojnega obraza. Ko je pozdravil, kakor je bila na meji navada, in raportiral, da je ,na stražnicah in čuvajnicah Njegovega Veličanstva vse v redu“, je snel puško, potegnil iz torbe ovojnico in jo podal Galčevu.
»Gospod podporočnik, to pismo sem prejel na stražnici ,Karadža‘ z naročilom, naj vam ga izročim.«
Galčev je prebral listek: častnik s sosednje čuvajnice mu je sporočal, da sta bili gostji tam, — sprejel ju je poveljnik čete, — in odpotovali v mesto. Galčev je odpustil vojaka in se začel sprehajati po izbi. Če bi ne bilo teh dveh gostij, bi se sestal z Nono, kakor sta se bila zmenila. Resda je skočil na čiflik takoj po njunem odhodu, ali None ni našel tam. Naslednjega dne, ko je bila spet pošta, pa ni prišla. Milčevski mu je povedal, da sta prispeli druga za drugo dve brzojavki za čiflik. Bržčas se je kaj zgodilo, ker se Nona nekaj dni ni oglasila. Upal je, da jo bo videl drugi dan, ko je bila spet pošta, a do takrat je moral čakati. Galčevu se je zdelo, da čas teče prepočasi.
Galčev je spet stopil k oknu. Eden izmed psov, ki sta še ležala v travi, je dvignil glavo in pogledal proti stražnici. Gotovo je slišal znan glas, ko pa je spoznal, da vojaka še ne mislita priti ven, se je spet potuhnil v travo. Galčev je po senci ugotovil, da je ura štiri. Odkar je bil na meji, je lahko meril čas tudi brez ure. Zvečer je zadostovalo, da je pogledal večernico (zdaj je vzhajala zgodaj na zahodu), pa je vedel, koliko je ura po tem, kako visoko je bila nad obzorjem. Ob pol enajstih po-
noči je petelin, ki je spal na murvi pred stražnico, zapel; gosi so zagagale ob dveh po polnoči. In bilo je še mnogo različnih znamenj, ki so mu pomagala, da je imel nezmotljiv občutek za čas.
Galčev se je ponašal, da je tu sredi narave spoznal veliko stvari, ki prej ni vedel zanje. Evo na primer one ovce. Zakaj so se raztegnile v tako dolgo vrsto, razvrščene druga za drugo ko jagode na rožnem vencu? Ako bi ga bili to vprašali, preden je prišel na mejo, nemara ne bi znal odgovoriti. A stvar je zelo preprosta. Brž ko vročina malo poneha in se ozračje shladi, se dvignejo ovce s svojih počivališč in se odpravijo na pašo. Pasejo pa se tako, da hodijo vselej proti vetru in, ker vsaka ovca hoče, da jo boža hladna sapa (ovce so najbolj občutljive za vročino), stopi naprej, njej se priključi druga, tretja in tako dalje, dokler se ne zvrstijo vse ko vojaki v sklenjeni vrsti.
.Malenkosti,' je pomislil Galčev, ,ki jih pa moraš opaziti.' In kakšne misli neki obhajajo človeka, ko živi v samoti. Ko je zvečer pogledal večernico, svetlo zvezdo z žarki, povešenimi kakor trepalnice, se mu je zazdela kakor oko, a to oko je bilo Nonino. Morda je hkrati tudi ona gledala večernico in od tam je njen pogled segel do njega. Čiflik in stražnica sta bila v puščobi teh gmajn ob meji, a ljudje, ki živijo v tako pustih krajih Bogu za hrbtom, si je mislil Galčev, se vselej čutijo bližji in tesneje povezani, kakor so resnične razdalje med njimi.
Galčev se obleče, natakne čepico in stopi iz stražnice. Da bi šel v vas? Vsakokrat, ko je davi pomislil na Nono, se mu je zdelo, da jo bo videl, ako odide v vas. Toda mislil si je isto tudi včeraj in oni dan, Nona pa kljub vsemu ni prišla. Napotil se je v vas. Sonce, ki se je že nagibalo na zahodno stran neba, se mu je uprlo naravnost v obličje, naproti mu je zapuhtela vročina kakor iz peči.
Ni se mu ljubilo hoditi in, namesto da bi nadaljeval pot v vas, se je vrnil in stopil na vrt, ki je zelenel pred stražnico kot zelenica v puščavi. Nekdo izmed častnikov, ki so prej prebivali v njej, je posadil akacije, ki so, ne da bi jih presadili, zrasle visoke in goste ko mlada hosta. Pod njimi je raslo grmičevje in visoka zelena trava; ozke stezice so jo sekale v različnih smereh. Bolj znotraj je sredi precej velike jase stala utica, napravljena iz akacijevih vej in pokrita s senom. Zdaj je bila jasica na pol obsijana od sonca, utica pa je bila v senci. Galčev se je usedel na klop, spustil roke na naslonilo in zastrmel predse. Vrhovi dreves, ki jih je ogrevalo žgoče sonce, so dremali brez najmanjšega trepeta, pod njimi pa se je raztezala temna senca. Nekje v goščavi so se ravsali in čivkali vrabci. Samo tam doli so se majale vejice, sem pa tja je kakšen list padel na tla.
S stražnice se oglasi topot konjskih kopit, lahno in brez šuma zdrsnejo kolesa in koj nato se oglasi Huben.
»Kje je? Na vrtu?« zasliši Galčev bister ženski glas. Spoznal je Nono in takoj planil proti stražnici.
»A, evo ga!« vzklikne Nona veselo, ko ga zagleda. V bližini je stal njen koleselj in vranec se je bleščal na soncu ko smola.
»Kam ste se bili skrili?« vpraša Nona, smehljajoč se in snemajoč si rokavico. »Sprejemate goste? Ali je dovoljeno prihajati semkaj? Ali ni prepovedano?«
»Prosim, prosim, gospodična,« jo povabi Galčev, kažoč z obema rokama na stopnišče. »Izvolite!«
»Tja? Ali stanujete gori?« Nona se je pognala po stopnicah. Galčev je stopil za njo, na vrhu stopnic pa se je ustavil, obrnil in zaklical vojaku:
»Huben, pazi konja gospodični! Poženi ga pod streho in mu daj sena!«
Ko je Galčev vstopil, je Nona že sedela nedaleč od mize. Snemala si je drugo rokavico in z veselim pogledom ogledovala izbo. Kdo ve, Galčev sam ni vedel, zakaj mu je možgane prešinila misel, da to Nono, ki jo vidi sedaj — s svobodno prekrižanimi nogami, napetimi, tenkimi nogavicami in majhnimi rumenimi opankami, s tem smehljajem in svetlimi črnimi očmi — to njeno podobo namreč, tu v njegovi vojaški izbi s čistimi belimi stenami, mora vtisniti v spomin in si jo zapomniti za vedno. Morda jo je samo zategadelj gledal in se smehljal.
»Lično izbico imate,« de Nona. »Toda ali ni tu nevarno? Strah me je,« se zasmeje, ogledujoč se naokoli.
»Strah vas je? Česa vas more biti strah?«
»Nu da... ne vem, na meji smo. — E, zakaj niste prišli prejšnjo sredo? Jezna sem, da veste,« se je smejala, žugajoč mu s kazalcem. »Se spominjate, kaj ste mi obljubili? In gostji ste imeli, gospodični, tu na meji. Ali je kaj takega možno, da prihajajo sem gospodične?«
»Če ste prišli vi, je,« se zasmeje Galčev.
Spogledala sta se in se znova zasmejala. Nona se je vedla kar najbolj prostodušno in neprisiljeno, a nad vse jo je veselilo, da je videla Galčeva. Opazila je, da se Galčev prav tako prostodušno veseli z njo vred, kakor da sta drug drugega pričakovala in sta se zdaj srečala ko bližnja znanca.
»Najprej vam moram povedati, da moji gostji nista bili gospodični, ampak gospe — poveljnikova soproga in njena hišna gospodarica.«
»Vem, vem, vse vem. So ljudje, ki mi povedo,« se zasmeje Nona. »To vas deloma opravičuje. Toda tudi mene ni bilo te dni, bila sem namreč v mestu. Bila sem v mestu, ker. .. ker sem imela opravke,« je naglo odsekala in se jela smejati, ker ni hotela prikrivati, da ne mara povedati,
zakaj je bila v mestu. Odprla je torbico, se pogledala v ogledalo in si popravila klobuček, potem si je poravnala lase in jih pogladila z roko. Ko si je uredila pričesko, je, vesela odkritosti, s katero je to napravila, položila torbico na kolena, pogledala Galčeva in se nasmehnila.
»Slutil sem, da boste danes prišli,« reče Galčev.
»Nemogoče? Ali verjamete v slutnje? Vi obmejni oficirji ste nekam posebne vrste ljudje. Poznala sem nekega oficirja, pravega čudaka.«
»Kdo je to? Kako se piše?«
»Ni stanoval le-tu, temveč v Enidžu, onostran čiflika. Nekoč sva prišla z bratom Tošem k njemu v gosti. Mislite si mladega oficirja, ki pa nosi brado in kadi pipo. In venomer modruje. Zagleda kako žuželko pa pove življenjsko modrost, odtrga bilko — drugo modrost. Imel je lisico, volčiča in nekaj jerebic. Držal jih je v kletkah. Volčiču je pridružil majhnega prešička — hotel ju je pobratiti.«
»Gotovo je imel veliko prostega časa,« reče Galčev.
Nona umolkne, se zasmeje in pravi: »Nekoč mi je poslal razglednico. In veste, kaj mi je pisal? Še se spominjam, zakaj še do danes pisanja nisem razumela. Tako je pisal: ,Tu pri nas potonike..— povedati vam moram, da je okrog stražnice ob meji veliko potonik — ,tu pri nas potonike že cveto in vsak njihov cvet je kakor rana. Kadar ljudje molčijo, kamni govorijo. Jaz sem srečen/ Glejte, to mi je pisal. Kako se vam zdi? Razumete kaj?«
»Kakšni kamni govorijo?« se začudi Galčev.
»Ne vem. Blizu stražnice so bile razvaline iz rimskih časov. Tam je bil našel kip, golo žensko z razkrušenim obrazom in brez rok, a se je drznil prepričevati me, da je ta kip ponoči v mesečini podoben meni. Bedak! Spočetka se mi je zdel zabaven, potem mi je jel presedati. In odšel je, prestavili so ga.«
»Kljub vsemu pa je tu nekaj razumljivega,« reče Galčev.
»Razumljivega? Nič ni razumljivega.«
»Ne, jaz razumem, zakaj je bil srečen.«
»Razumete? Da niste tudi vi srečni?«
»Da, srečen sem,« je pritrdil Galčev, in ko ga je Nona pogledala, je vzdržal njen pogled in se smehljal naprej.
»Podoba je, da ste obmejni oficirji z malim srečni,« pogodi Nona njegove misli in vstane.
Stopila je k oknu, potem se je vrnila k mizi in začela prelistavati knjige. Galčev jo je sledil. Spet mu je možgane prešinila misel, da si jo mora zapomniti tako, kot jo vidi sedaj. Nosila je lahno belo jopico in sinje krilo. Pod blestečo svilo so njena okrogla ramena z zagorelo rjavo poltjo prišla še bolj do izraza. Njene oči so bile črne in svetle.
»Ali vam domači pišejo?« povpraša Nona. »Pravili ste, da je sestra letos zadnje leto v šoli. Kaj bo storila potem? Ko sem jaz skončala gimnazijo, sem hotela tole: da bi postala filmska zvezda, da bi mi najeli plesnega učitelja ali pa kupili kolo. In zavoljo teh treh reči sem jokala.«
»In so vam kupili kolo?« se je zasmejal Galčev.
»Ne, odstopili so mi koleselj. Ta koleselj sem tedaj dobila. In še s tem so me opeharili, kajti star je. Toda konj je lep, kajne? Ah, Osman je sijajen konj!«
Nona pogleda sliko, ki je bila pritrjena na steni nad mizo, in reče:
»To je vaša mati? O, videti je jako stroga!«
»Nasprotno, zelo dobra je.«
»Vse matere so dobre,« vzdihne Nona in spet stopi k oknu. »Pa saj imate tudi vrt! Zakaj stojiva tukaj, kaj ne moreva iti tja. Greva lahko?«
»Seveda lahko. Pojdiva, tam je lepo.«
Galcev se je celo razveselil, zakaj sam je bil pozabil, da lahko gresta tudi na vrt. Ko sta prišla dol, se je Vidra začela dobrikati okrog None; mahala je z repom in jo gledala s svojimi krotkimi, rjavimi očmi. Handžar se je neopazno približal in obliznil Noni roko. Nona se je rahlo preplašila in vzkriknila, pa je takoj spoznala, kakšen dobričina stoji pred njo, in brez strahu potrepljala Handžarja po medvedjem hrbtu. Želela jima je dati kruha in Huben ji je prinesel nekaj skorij. Medtem pa, ko je metala grižljaje zdaj Vidri zdaj Handžarju, je zadaj bevsknil in zarenčal pes. Nona se je obrnila: stražarska psa sta jo gledala z ognjenimi očmi in se trgala z verig.
»A! Ti so hudi,« reče Nona. »Teh me je strah.«
Stopila sta na vrt. Zdaj je bila vsa livada v senci in samo vrhove akacij je oblival rumeni soj. Galčev je predlagal, naj sedeta v utico, Nona pa si je hotela ogledati ves vrt. Napotila sta se po ozki stezici, odrivajoč z rokami previsne veje, ki so jima bile v napoto. Bilo je tiho, kakor je tiha jesen. Sence niso bile goste in črne ko poleti, ampak redke, blede, okrašene s širokimi sončnimi zajčki. Pod njunimi nogami je često počila suha vejica ali zašu-štelo uvelo listje. Sredi tega tihega in dremajočega gozdiča pod toplim soncem se je Nona razživela. Njen čisti in prijetni glas je jasno donel v spokojnem ozračju. Ob poti, po kateri sta hodila, je pogostoma v travi nekaj za-šumotalo in Nona se je stresla, ker je mislila, da je kača. Toda kmalu se je utrgalo pasje hrkanje in med suhim grmovjem je začel migati sem pa tja Vidrin rep. Psice nista videla, ker je bila skrita v goščavju, a slišala sta vohanje. V njeno bližino je z zamudo, ko po navadi, pritekel Handžar. Ustavil se je, sopel iz dna pljuč z iz-plaženim jezikom in si ni bil na jasnem, kaj se je zgodilo.
XX.
Gozdič je bil kratek in kmalu sta dospela do roba. Povsem blizu, na kakih sto ali dve sto korakov je bilo videti nekakšne izkope in že dolgo tam ležeča grmada prsti je bila porasla s travo.
»Kaj je to?« povpraša Nona.
»Tu so hoteli izkopati vodnjak za stražnico,« odgovori Galčev. »Prišli so sto metrov globoko, vode pa kar ni hotelo biti. Delavci so se začeli dušiti in neke noči, ne da bi počakali na plačo, ušli.«
»Kaj pa je sedaj tu? Cernu so te deske?«
»Jamo so zakrili, da kdo ne pade vanjo.«
Nona pomisli, se nasmehne in reče:
»Nikar ne hodite tja. Lahko padete.« Nato se urno obrne in vrže pogled na drugo stran: »To pa je meja, kajne? Če se namenim iti čez, ali me boste pustili? Ne? Mar zato, ker nimam prehodnice?«
»Ne. Zato, ker hočem, da ostanete tukaj.«
Nona je obrnila k njemu svoje črne nasmejane oči in ga pogledala brez besede. Zasukala se je in se začela vračati; hodila je pred Galčevom in ga pogosto izpod čela streljala s pogledi. Opazila je bila, da je razburjen, da ji odgovarja na kratko, kakor da čaka na ugoden trenutek, da spregovori o nečem važnejšem in ne o teh nepomembnih rečeh, o katerih sta se menila. To je dražilo njeno radovednost, hkrati pa jo je vznemirjalo. In da mu ne bi
dala priložnosti, je hitela naprej in nepretrgoma spraševala o tem in onem. Galcev je postajal vedno bolj molčeč.
Ko sta se spet vrnila na poljano, je bilo sonce že zašlo. Nad potemnelimi vrhovi akacij se je rdečilo nebo. Nenadoma, kakor se dogaja v teh krajih, ni bilo več čutiti vročine. Ozračje se je shladilo in napolnilo z vonjem rastlin.
»Dajte, sediva,« reče Galčev, kažoč utico.
»Ne, zakasnila sem se. Iti moram.«
»Ne mudi se še, gospodična. Spremil vas bom. Dajte, da se malo odpočijeva.« In ker je Nona še vedno stala ob strani, je dostavil: »Pojdite, nekaj vam bom povedal.«
»A, tako?« se zasmeje Nona. »In kaj ste delali do sedaj? Zakaj mi niste povedali tega?«
Stala je sredi travnika in se igrala, mendrala z nogo travo, jo tlačila in gazila po njej. Nato se je ustavila, dvignila oči, pogledala Galčeva in se nasmehnila. Naokoli se je zgoščal somrak, od vrhov akacij in rdečega, žarečega neba se je odbijala svetloba. Rožnati odsevi so se odražali na Noninem obrazu in na njenih zagorelih krepkih rokah; njene črne oči so se svetile. Igrala se je kar naprej s travo in pri nepričakovanih zgibih, ki jih je delala, se je njeno postavno in krepko telo treslo in zvijalo.
»Prosim vas, gospodična, eno samo minuto,« je silil Galčev. »Prav nič vam ni treba hiteti, spremil vas bom. Eno samo minuto, pojdite!«
V Galčevljevem glasu ni bila samo goreča želja, ampak tudi komaj premagovano razburjenje. Nona je trenutek omahovala, nato pa pristopila in sedla na klop. Zagledala se je predse in se nasmehnila. Ni rekla ničesar; čakala je, da spregovori Galčev.
»Jako dobro ste napravili, da ste prišli danes,« je začel Galčev. »Me prav veseli... čakal sem vas, hotel sem
vas videti. Prav tako kot oni naš kolega, oficir iz Enidža, lahko rečem, da sem srečen.«
Galčevljev glas je strepetal. Nona je celo slišala, kako mu zastaja sapa. Ozrla se je v rdeče nebo, ki je vedno bolj ugašalo.
»Moram iti,« je tiho rekla.
»Gospodična Nona, prosim vas, počakajte. Imava še časa.« Galčev je obmolknil in se pomaknil bliže k njej. »Gospodična Nona, rad bi vam nekaj povedal. Prosim vas, ne jezite se. Vem, da niste prosti, razumem, in to, kar vam bom povedal, ne terja od vas obveznosti. Toda hočem vam to povedati. Boril sem se s seboj, toda nisem zmagal. Zgodilo se je proti moji volji, proti mojim prizadevanjem. Gospodična Nona, kljub vsemu sem srečen, da sem vas srečal, da sem vas videl. Gospodična Nona...« Prijel jo je za roko. Nona se ni upirala, ampak kar naprej zrla predse. »Ne morem se nadejati, vem, ali jaz vas ljubim, ljubim vas že od prve minute.« Dvignil je njeno dlan in jo prižel na svoje ustnice. Nona je vstala, ne da odmaknila roko, ki jo je Galčev obsipal s poljubi. Gledala je vstran ter tiho in preplašeno izdahnila:
»Moram iti.«
Nepričakovano se razburjena, z na pol spuščenimi trepalnicami obrne h Galčevu, ga objame z obema rokama ter začne urno in strastno poljubljati, prejemajoč tudi njegove poljube. Potem se mu iztrga iz objema, zbeži deset korakov od ute in zakliče za njim:
»Da se ne drznete priti za menoj! Ostanite na svojem mestu!«
Galčev je obstal. Nenadoma so se nekje v bližini zaslišali streli iz puške. Na stražnici med vojaki je zahrumelo, psi so zalajali, Huben je začel vpiti: »Gospod podporočnik! Gospod podporočnik!« Galčev je vstal in že
hotel oditi na stražnico, ko se je prikazal podčastnik Le-vaški.
»Gospod podporočnik!« je zavpil podčastnik in se ustavil na drugem koncu poljane. Že sam njegov obraz je izdajal, da se je pripetilo nekaj izrednega. Še en strel je odjeknil prav tako v bližini in v odmev je zahrumelo kakor zahrumi vihar nad vrhovi dreves.
»Moj Bog, kaj se je zgodilo?« šepne Nona. »Kaj mi je bilo treba priti!«
Galčev stopi k Levaškemu. Ta mu je potihoma, vedno z enako napetim obrazom nekaj razložil. Galčev se je vrnil k Noni.
»Ne bojte se, nič ni,« je rekel in se smehljal, da se pokaže mirnega. »Malenkost. Gotovo so vojaki streljali na kakšnega zajca. Pojdite, greva gor. Počakali me boste minuto, vrnem se nemudoma.«
S stopnic je Nona videla nekaj vojakov, ko so tekli dol po meji, drugi pa so prihajali s puškami iz stražnice in se hitro postavili v vrsto. Neki vojak je odvezaval pse, ki so poskakovali in lajali.
»Ne bojte se, gospodična, nič ni,« je miril Galčev Nono, ko jo je pripeljal v svojo izbo. »Tu ste popolnoma varni. Takoj bom nazaj.«
Galčev je odšel. Sprva se je Nona umirila; verjela mu je, da zares ne more biti nič hudega. Po drugi strani pa je bila še pod vtisom tega, kar se je bilo pred kratkim zgodilo. Vnaprej je to videla in čakala kakor v šali in s svojo običajno veselo brezskrbnostjo, ali zdaj, ko se je bilo že zgodilo, je bila presenečena in osupla. V globini duše je čutila srhe ostre bolečine, neki glas se je dvigal in jo svaril in grajal, a vse to se je razblinjalo v megli veselega razburjenja, ki jo je prevzemalo. Zdaj ni več mislila nase, ampak se je bala, da se ne bi Galčevu kaj
zgodilo. Vstala je in stopila k oknu. Zunaj se je stemnilo in ni bilo ničesar videti. Okrog stražnice je vladala tišina.
Nenadoma je zaslišala glasove: ,So že tu,‘ in ljudje so se zgrnili v kup. .Počasi! Počasi ga položite!1 je spoznala Galčevljev glas. Nekdo globoko zastoka. Nona prisluhne in otrpne od strahu. Postalo ji je jasno, da se je zgodilo nekaj hudega, napenjala je ušesa, da bi slišala, kaj so govorili, ali po Galčevljevem glasu je vse umolknilo. Slišali so se samo hitri koraki; ljudje so hodili po poslu iz ene izbe v drugo.
Nona se je iskreno skesala, da je prišla semkaj. Pogledala je skozi okno — bilo je temno in Galčev še ni prišel. Zdaj je sedla, zdaj vstala ali stopila k vratom in nastavila ušesa. Doli se je dogajalo nekaj, česar ni mogla dognati. Nazadnje je sklenila, da ne bo več čakala, temveč šla ven, poiskala koleselj in odrinila. Odprla je že vrata, pa je zaslišala, da nekdo prihaja, in se umaknila. Vstopil je Galčev.
»Kam? Ste nameravali uiti?«
»Kaj pa je?« vpraša Nona.
»Malenkost. In kljub vsemu se je vse srečno končalo.« Galčev se je obrnil — na stopnicah se je zasvetila luč, sence so se premaknile in na vratih se je, s petrolejko v rokah, pojavil Huben. »Daj svetilko sem, Huben!« je velel Galčev. »Položi jo na mizo. Malenkost,« je nadaljeval potem, ko je vojak odšel. »In veste, kdo je uprizoril ves ta alarm? Spet oni naš prijatelj Grdjo.«
»Kaj je storil?« preplašeno povpraša Nona.
»Ne vznemirjajte se, nič ni. Pred kratkim sta prišla k nam dva naša vojaka s sosednje stražnice. Ko sta se vračala, sta tu v bližini opazila, da neki človek beži iz vasi in jo reže naravnost proti meji. Zavpila sta za njim ,Stoj!‘, zavpila prvič, drugič, tretjič — pa se ni ustavil,
marveč tekel naprej in že prešel mejo. In vojakoma ni preostalo nič drugega, ko da streljata.«
»Ah, ljubi Bog!« zavpije Nona, »sta ga ubila?«
»Ne, samo ranjen je, neznatno ranjen. Vprav zdaj ga ranocelnik prevezuje. Njegova rana ni nevarna in bo kmalu ozdravel. Toda zelo razburjen je in nemiren. Saj vam pravim, moral se je nekaj pregrešiti in zato je pobegnil. Zdi se, da je pijan.«
»Zelo sem se zakasnila,« reče Nona. »Moram iti.«
»Da, spremil vas bom.«
Spustila sta se po stopnicah in šla mimo na pol odprtih vrat izbe. Vojak je nesel noter odejo, iz notranjščine pa je bilo slišati brezzvezen govor človeka, ki se mu blede.
»Tu je,« šepne Galčev.
Nona prisluhne, potem reče:
»Hočem ga videti.«
»Toda zakaj, gospodična? Cernu ga boste gledali? Pustite to.«
»Ne, hočem. Prosim vas!«
»Dobro,« je soglašal Galčev in stopil naprej. Za njim je šla Nona.
Na vojaškem ležišču je na goli slamnjači ležal Grdjo. Petrolejka z okajenim steklenim valjem, položena na okno, je medlo razsvetljevala izbo. Grdjo je ležal vznak, stegnjen v vsej dolžini, oči je imel zaprte. Noni se je zazdel velikanski in strašen. En rokav je imel slečen in razgaljeno rame mu je bilo ovito z obvezo. Ni videl ne slišal, da je nekdo vstopil, samo namrdnil je ustnice in pogoltnil slino. Trenutek je bil njegov obraz nepremičen kakor mrtvecu, potem so se mu prsi dvignile in slišati je bilo vzdihljaj.
»E, kaj pa zdaj,« je spregovoril, ne da bi odprl oči, in požrl slino. »Lepo ste me zdelali... Nič ne de, nič. •.
kdo bo jokal za mano... nihče ne bo jokal za mano.« Spet je vzdihnil in docela tiho izdavil: »Da tudi jaz navsezadnje zginem s sveta ... da odidem k Antici...«
Nona je vzdrgetala in njene v začudenju široko razprte oči so se srečale z Galčevljevimi. Hkrati je tudi Grdjo privzdignil trepalnice in, kakor da bi bil povsem zdrav, uprl začuden in radoveden pogled vanjo. Nona se je obrnila in odšla iz izbe. Za njo je stopil Galčev in zaprl vrata.
Nona je brzela in se ni niti ozrla nazaj, da bi videla, ali jo Galčev sledi. Opazila je v temi svoj koleselj. Huben je stal pred njim. Popela se je na koleselj.
»Spremil vas bom košček poti,« reče Galčev.
»Ne, ni treba. Sla bom sama.«
»Nikar, gospodična, pozno je. Nemogoče.«
V Galčevljevem vedenju je bila nekakšna sprememba, govoril je bolj svobodno, bolj neprisiljeno, kakor da govori bližnjemu človeku. Nona je to opazila, in ko je spet silil, da se ji bo pridružil, in se hotel popeti na koleselj, se ni mogla premagati.
»Pustite! Ne želim, da greste z mano. Razjezila se bom na vas, ne maram...« In da bi ublažila to svojo surovost, se je, vtem ko se je koleselj že pomikal, nasmehnila in rekla: »Se bova že še videla. Na svidenje!«
Urno je pognala in spočetka si ni bila na jasnem, ali bi šla skozi vas ali ne. Nenadoma so se prikazala črna drevesa in Nona je zaslišala zvok piščali. Igral je Velikin. Ta prešerni in igrivi napev se je zarezal v njena ušesa kakor nož. Ošinila je konja, obšla vas in, ko je bila že zunaj na poti, ustavila konja, da je stopical bolj počasi. ,Kaj je bilo vse to?‘ je pomislila in še vedno ni mogla zbrati tnisli. Kakor da je še videla Grdjevo obledelo obličje; morda je umiral in šepetaj e izgovarjal ime njene
matere. A malo pred tem sta se z Galčevom poljubljala in rekel ji je, da jo ljubi, njo — zaročenko, ki je vsak dan pričakovala ženina. Nona si je položila roko na čelo in povesila glavo. ,Jean, zakaj nisi prišel? Zakaj si me zapustil, Jean?“ je šepnila obupana in mokra od solz.
Stresla se je in se razgledala po okolici: vsepovsod je ležalo temno, črno polje. Nizko nad obzorjem je sredi svetlejšega, zelenkastega neba v medlem zelenkastem soju svetil mlad, navzdol obrnjen lunin krajec. Nona se je preplašila, češ da je sama v tem poznem času. Hotela je ravno ošiniti konja, ko se je nekaj korakov vstran prikazal človek, kakor da je vzklil iz zemlje.
»Hej, kdo si?« je zagrmel silen glas. — Nona je spoznala Kutmaka.
»Jaz, ded Todor.«
»Kje si bila, Nona? Kaj si se tako zakasnila? Kako da se voziš tako pozno?« Kutmak je stopil bliže in Nona je zagledala njegov obraz in njegove oči. »Ali te ni strah, hudimana, v taki temi!«
»Mene ni strah, ded Todor.«
»Ni te strah, kaj da bi te ne bilo. Tudi mene je strah. Nočni čas je, vsakršni ljudje se potikajo okrog.« Vzpel se je na koleselj, tako da je stal z eno nogo na stopalu. »Poženi zdaj! Sel bom košček poti s tabo. Tako ne gre ...«
Nona ni vedela, ali je bilo le naključje, ali pa je Kutmak, premetenec, kakršen je bil, kaj izvohal, toda v njegovem glasu je bilo nekaj tako prisrčnega, tako blagega, da je Nona ganjena začutila, kako jo duši jok.
»Nona, mene poslušaj, varuj se,« je govoril Kutmak. »Najbolj se varuj ljudi. Ni te strah. Kaj bi te ne bilo strah, noč je. In veš, kaj se je zgodilo? Pravkar sem bil v Senovu. Grdjo se ga je navlekel pa se je začel prerekati z županom. In streljal je nanj. Ni ga zadel, ampak streljal
je pa pobegnil čez mejo. Menda so ga ujeli. Tako so dejali.«
»Ujeli so ga, ded Todor,« reče Nona. »Bila sem tam.«
Kutmak cmokne z jezikom.
»Človek, da se ga Bog usmili! Tako bo končal življenje ko pes. Ali veš, Nona,« glasno spregovori Kutmak, »ko sem ti govoril, da mi je gorak; to ni samo zaradi Jakuba, vmes je še nekaj drugega. Ko so ga izpustili iz ječe, je bila tvoja mati še živa. Čakali smo ga, a njega ni bilo nazaj v vas. Nekoč ob mlatvi mi je tvoj brat Tošo rekel: ,Ded Todor, našli smo delavca za mlatilnico, Bog mu daj zdravje, premetuje snope ko nič.‘ ,Čakaj/ sem dejal, ,da vidim tudi jaz tega junaka/ Gledam ga, gledam — Grdjo! Nataknil si je temne naočnike — mlatiči si pač natikajo temne naočnike, da jim zrno ne rani očesa — nataknil si je naočnike, pustil rasti brado, ampak spoznal sem v njem Grdja. ,1, Grdjo, si ti?‘ ,Nisem Grdjo/ pravi, ,Dimo mi je ime/«
Nona se na pol obrne in pozorneje prisluhne.
»I, Tošo, pravim, Grdjo je. ,To ni Grdjo/ pravi Tošo. Ko pa mu snamem naočnike —- Grdjo! Tvoj oče ga je zapodil na mestu. Kadar se kak človek prenareja in si spreminja ime, ne misli nič dobrega.«
Nona je komaj prenašala bolečino, ki jo je dušila. Dobro, da je Kutmak med vožnjo skočil s koleslja in nenadoma ostal zadaj v temini.
»Takole, Nona, od tod naprej se lahko pelješ sama. Obilo zdravja očku. Jutri pridem k vam.«
Blizu vodnjaka je Nona srečala Murada in Malina, ki ju je Manolaki poslal njej naproti. Prepustila jima je koleselj in se napotila proti domu.
XXL
Manolaki je še sedel na čardaku. Nona je šla mimo njega, pa ji ni rekel besedice. Najsi je bil še tako nasajen na kako reč, če se je ta dobro končala, se ni več zmenil zanjo. Nona je stopila v svojo sobo in se vrgla na posteljo, ne da bi prižgala luč. Ena misel jo je povsem prevzela: da bi ubežala, da bi odpotovala od tod, da ne bi ostala niti dneva več na čifliku. Brzojavila bo Jeanu, da mu ni treba priti, naj ostane tam, sama pa bo odrinila k njemu. Izmislila si bo kakšen vzrok — oče se ji ne bo upiral, ker je mehak in popustljiv, kakor je bil do njene matere. Ta misel jo je pomirila. Vstala je, prižgala luč, se pogledala v ogledalo, si popravila lase in se nasmehnila. Počasi jo je prevzemala brezbrižnost, začutila je, da jo preplavlja blazen val veselosti. Zapela je in stopila v drugo sobo.
»Nona, kje si bila?« jo je zaskrbljeno vprašala Sanka. »Zakaj si tako pozna?« .
»Pozna sem zato, ker.. . Ah, Sanka, ko bi vedela, kaj se je zgodilo v Senovu na meji.«
Sanka jo je vprašujoče pogledala.
»Grdjo, saj ga poznaš, Sanka, se je napil — menda hodi vedno pijan. Streljal je na župana in jo hotel pihniti čez mejo. Vojaki mu zavpijejo: ,Stoj!‘ Grdjo pa beži, zavpijejo v drugo — Grdjo beži naprej. Pa so streljali. Ni ubit, samo ranjen je. In videla sem ga, Sanka,« je po kratkem presledku nadaljevala in se hudomušno na-
smehnila. »Ni se bil še iztreznil, ne vem, morda se mu je bledlo — ležal je z zaprtimi očmi in govoril sam pri sebi. In veš, kaj je rekel?«
Nona se je ozrla okrog sebe, kakor da se je bala, da bi jo kdo slišal, stopila k Sanki in ji prišepnila nekaj na uho. Sanka je obtičala, kakor da jo je treščila strela.
»Nona, kaj čebrnjaš?«
»To se pravi ljubezen, Sanka!« spregovori Nona šepe-taje. »Ostariš, ležiš v ječi, podijo te, streljajo nate in vendarle: Antiča in Antiča.«
»Nona, molči, Nona,« jo zaprosi Sanka. »Ne gre, da tako govoriš, ni lepo, da tako govoriš.«
Sanke ni toliko vznemirjalo Nonino pripovedovanje, kolikor mrzličen zagon in nenaravna prešernost, ki je dekle navdajala. Nona je govorila in se smejala, a njene črne in globoke oči so bile vedno enake, niso se smejale. Sanka je vedela, da se je zgodilo še nekaj drugega, česar Nona ni hotela izdati. Ko so se usedli k večerji — Tošo je bil v mestu — je bila Nona še vedno gostobesedna in se je smejala. Med smehom pa je večkrat umolknila in se zamislila. Nenehoma je onegavila okrog dogodka, ki se je odigral v Senovu in, dasi jo je Sanka še tako krotila z očmi, se ni mogla zdržati, da ne bi rekla:
»Očka, veš kaj se je zgodilo v Senovu? Grdjo in župan sta se sporekla in spopadla.«
Opisala je dogodek tako, kakor ga je bila že prej Sanki. Manolaki jo je poslušal in ves čas mirno jedel. Ko je skončala, je ni nič vprašal, marveč trdovratno molčal. Samo ob koncu večerje, ko je vtikal cigareto v debel jantarjev ustnik, je vprašal:
»E, je oni rokovnjač umrl?«
»Ne, očka, nič mu ni. Pravijo, da bo ozdravel.«
Manolaki je stopil na čardak. Večer je bil topel. Nona se je spustila na dvorišče in se začela sprehajati v temi pod brestom; potem je zapustila dvorišče in se ustavila na zunanji strani dvoriščnih vrat. Brž ko je ostala sama, se je njena bol nanovo prebudila, še bolj bridka in strašna. Mesec se je spustil povsem nizko in tik pod njim so se kazali obrisi temne okrogle gomile. Na njenem vrhu je kakor črna igla strčal spomenik. Ko bi bilo zgodaj, bi se Nona povzpela na gomilo. Po svoji vrnitvi je bila večkrat na materinem grobu, a niti enkrat ni potočila solze. Zdaj pa je želela, da bi šla tja, da bi padla na tla, objela mrzel kamen in jokala.
Doli pri vodnjaku se je s puško na rami prikazal Gluhanek, nočni čuvaj čiflika.
»Kaj počenjaš, Nona?« je rekel in pipa mu je zažarela, »zvezde gledaš? I kako sem se jaz mučil, da bi jih preštel, toda ne morem; preveč jih je.«
»Boš zaprl vnanja vrata, ded Paskal?«
»Seveda jih bom zaprl. Kdor je pošten človek, je že doma, kdor je nepošten, naj sedi zunaj. Tega se držim.«
Gluhanek je rad klepetal, Noni pa zdaj ni bilo do govoričenja. Vrnila se je na dvorišče. Brest se je dvigal visok in teman. Pod njegovimi povešenimi vejami je svetilo dvoje oken — Sanka in Manolaki sta se pripravljala, da bi legla. Neznan ptič je začivkal v temni drevesni krošnji, zafrfotala so krila, potem se je vse umirilo. Pri hlevu je zarezgetal konj, slišati je bilo Muradov glas. Izza None je nekaj železnega zarožljalo in padlo na tla — Gluhanek je spustil pse. Ti so zaplesali okrog dekleta, nato se pa izgubili po dvorišču.
Nona se je napotila v svojo sobo in sedla na posteljo. Luči ni prižgala. Dosihmal je bolj iz radovednosti, ne da bi se poglabljala v podrobnosti in iskala, kaj je dobro
in kaj zlo, poslušala vse, kar so ji pripovedovali o njeni materi. Dregala je z vprašanji in posrečilo se ji je zvedeti tudi to, česar ji spočetka niso hoteli povedati. Sedaj je videla vse v drugi luči. Grdjo ni za prazen nič ubil Jakuba in ni nameraval vlomiti, ko so ga zasačili z lestvijo pod oknom njene matere. Brž ko so ga spustili iz ječe, se je, kakor ji je malo pred tem razložil Kutmak, prenarejen in z naočniki oglasil na čifliku. ,Z Antico sta si bila dala besedo,* je dejal Kutmak. Ali je Antiča zavrgla to kratkotrajno vez, ali pa mu je tudi poslej dajala kaj upanja? In to ni bil današnji Grdjo, ampak krepak, mlad in lep mož. A ded Hristo? Ali je zgolj naključje, da je pred dvajsetimi leti zapustil ženo in otroke in se ni več vrnil k njim? Zakaj so njegove oči tako otožne in zakaj tako pogosto pripoveduje le o njej, o Antici. A Kutmak? Tudi ta se je ves svoj živ dan sukal okrog čiflika kot privezan nanj. Noni se je dozdevalo, da vidi mater. ,Katera sila je pehala to žensko od enega moškega do drugega?* je pomislila in se zdrznila.
V materini usodi je videla svojo lastno usodo. Do včeraj je bila zvezana z Josifom, od danes naprej z Galčevom. Prav za prav pa je zaročena, in mislila je, da ne laže, ko je izjavljala, da ljubi zaročenca. Ali ni njena lahkomiselnost lahkomiselnost Antičina?
Pa se je spomnila deda Velja, ki je prehodil deset dni dolgo pot, da bi prižgal svečo na Antičinem grobu. Spomnila se je neštevilnih kmetov in kmetic, ki jim je Antiča skazala dobroto, in so jo še blagoslavljali. Kdo je nosil šopke zelenike na Antičin grob, kdo je žgal na njem sveče, da ga ni nihče videl? .Kdorkoli je prišel na čiflik kaj prosit, ga Antiča ni odslovila praznih rok,* tako so govorili. Antiča je obiskovala bolnike, razveseljevala reveže, dajala kruha lačnim. Za vsakega je Antiča, tista
črnooka, zala, nasmejana Antiča, hči mlinarja deda Kralja, gospodinja na isjorenskem čifliku, imela blago in dobro besedo. ,0, mati, nisi grešnica, marveč svetnica!*, je šepnila Nona, se vrgla na blazino in zajokala.
Čez kratek čas je vstala in prižgala luč. Bila je bolj mirna, toda misel, da bo morala odpotovati, je ni hotela zapustiti. Stopila je k vratom in prislušknila: v hiši je bilo tiho. Previdno jih je zaklenila, privlekla nekaj kov-čegov in začela pripravljati prtljago za na pot.
Bilo je že pozno. Ves čiflik je utihnil, samo Nona je še bedela in silila Gluhaneka, da se je čudil, zakaj še v njenem oknu luč gori. Slednjič se je utrudila in legla. Dolgo časa ni našla trdnega spanca, zaspala je in se spet prebudila, ne da bi vedela, ali je budna ali spi. Ob raz-svitu se je konec koncev pogreznila v globoko spanje.
Ko se je zbudila, je bilo že blizu poldneva. Sanka je potrkala na vrata. Nona je vstala in ji odprla.
»Kaj pa ti kovčegi? Kaj si delala?« je osupnila.
Nona je pogledala kovčege in se zavedela, da ne bo odpotovala.
»Ali veš, Sanka?« se zasmeje Nona. »Neutrudno sem iskala drap nogavice, pa jih nisem mogla najti.«
»Ti si nora! Mar mi jih nisi dala, naj jih dam v perilo.«
»Oh, zares ... kako sem pozabljiva,« reče Nona, racajoč bosa po sobi. Pod tanko srajco se je očrtavalo njeno gibčno mlado telo. Pristopila je k oknu, se razveselila, da greje sonce in se nasmehnila. Vse, kar je premišljala to noč, se ji je zazdelo ko sen, ko laž. Resnica je to, kar vidijo njene oči — sonce, v modrini se prelivajoče nebo, zelene brestove veje, golobje, ki grulijo pod streho. — ,Vse drugo je laž, laž,‘ je ponavljala v mislih in se smehljala.
Oblekla se je in stopila iz hiše. Z lahnimi in trdnimi koraki, kakor je hodila vselej, se je napotila naravnost
h gomili, se popela na vrh in obstala pred Antičinim grobom. Niso ji prišle solze v oči, ni našla vzroka za kesanje. Z ovalne porcelanske slike se ji je smehljala Antiča. Gledala jo je z globokimi, črnimi očmi in Noni se je zdelo, da ji pravi: .Pozdravljena, Nona!‘
Nato se je spustila z gomile in dolgo časa blodila po polju. Nekje na pobočju hriba je zagazila v gosto, suho travo. Okolica ji je ugajala. Zemlja je bila razgreta od sonca. Kakor v tistih časih, ko je bila majhna, je legla v travo, podložila glavo z rokami in zastrmela v nebo. Tenki oblački so se razpršili v nebesni modrini. Nona ni nič mislila, veselila se je, da gleda, da diha, da vidi ta lepi svet. Nenadoma je tik njenega ušesa zabrnel čuden zvok. Noni se je zdelo, da je nekaj zapelo ali zajokalo nedopovedljivo nežno in prisrčno, nato utihnilo in izginilo. Vstala je in se ogledala: kaj je to, zakaj se je tako razburila? Njen pogled je obvisel na visoki, posušeni zlomljeni travni bilki, ki jo je lahno majala sapa. Evo, od tod so prihajali ti čudni zvoki, ki jih je bila slišala — šumela je trava. Ali slišati jo je mogla samo, če je nanjo pritisnila uho. In da bi še enkrat preskusila ta svojevrstni nemir, je vnovič legla v travo. Tiho, kakor da je priplula od daleč in zatonila v daljavo, je slišala isto pesem, isti vzdihljaj. Skočila je pokonci, ne da bi vedela, kaj jo je razburilo in razveselilo, in se ozrla. Okrog nje je bilo polje, čiflik, visoki brest. Zazdelo se ji je, da je eno z vsem tem svetom, da v njenih žilah poljejo prav tiste mogočne in nepremagljive sile, kakršne poljejo v zemlji, na kateri je malo pred tem ležala. Ustavila je pogled tam doli, kjer je bilo Senovo in obmejna stražnica. Tam je bil Galčev. In kakor da ga je hotela ohraniti zase, kakor da ga je branila pred nekom, ki ji ga je hotel iztrgati, je šepnila: .Ljubim ga! Ljubim ga!‘
XXII.
Minilo je dobrih deset dni. Nekega jutra je Manolaki sedel s podvitimi nogami blizu okna in spet pregledoval svoje račune. Pa se je tako zamaknil, da ni dvignil oči z beležnic in listin in pogledal Davida Kjosa, ko je ta pristopil k njemu. David je voščil dobro jutro in sedel na blazinjak. Po svoji navadi je imel pripravljeno veselo zgodbico, s katero je mislil načeti pogovor; smehljal se je in bi jo rad čimprej stresel.
»Gliha vkup štriha. Ded Manol, ali veš, kaj je novega v naši vasi?«	.
Manolaki ga ni pogledal, momljal je z ustnicami in v mislih nekaj računal; zato je samo stegnil dlan proti njemu, naj molči. David se je kar naprej smehljal. Nazadnje je Manolaki snel naočnike, se obrnil k Davidu in rekel:
»Potrebujem te pri nekem opravku, zato sem te poklical. Prodal bi rad nekaj ovc.« Z Davidovega obraza je nasmeh zginil. Začudeno je pogledal Manolakija. »Prodal bom sto do dve sto glav drobnice,« je nadaljeval Manolaki. »Hočem, da mi najdeš človeka, ki jih bo kupil. Zanesljiv kupec naj bo, da ga ne bom terjal za denar. Kaj deš?«
»Kaj pa to pomeni, ded Manol, zakaj bi prodajal?«
»To je zdaj moja skrb, o tem ne sprašuj. Ali lahko najdeš takega človeka, kakor sem ti rekel? To mi povej.«
»Jejhata, če ti je že sila prodajati... takega človeka, praviš. Kupec je pripravljen. Ni mi ga treba iskati.«
»Kdo je to?« se je začudil Manolaki, ker se ni nadejal, da bo David tako kmalu izvršil nalogo.
»Samo da, se pravi... lahko je prodajati, a težko kupovati.«
»Ne devetkaj preveč!« se razjezi Manolaki, »to je moja reč, sem ti rekel. Kdo je ta človek?«
»Ilija, ded Manol, naš Ilija iz Senova. Nedavno sem ga slišal govoriti: če najdem dobre ovce, jih bom kupil. Pa tudi premožnejšega gospodarja od njega ni. Naštel ti bo denarce na roko do zadnjega božjaka.«
»Dobro,« reče Manolaki. »Nu, zmeni se z njim in, če jih bo hotel kupiti, mi ga pripelji. Samo nikar preveč ne besediči, nočem, da bi za to vedeli ljudje; glej, da opraviš posel, čenče pa ...«
David ni odgovoril. Mislil si je, da Manolakijevi računi niso v najboljšem redu, če je sklenil prodati polovico ovac.
»Imel sem vsakršno živino,« je začel malo zatem Manolaki, »redil sem konje in goved, toda najboljše živali zame so bile ovce. Bil sem, če hočeš, vselej ovčjerejec. Tudi naši očetje in dedi so bili ovčjerejci. Kotlenci so nekaj časa hodili na Karnobaško polje, pozneje so prišli sem. Preden je moj oče kupil čiflik, je imel prezimovališče v Tuzli pri Konstanci. Vem pač, kaj so ovce, vse tvoje besede so mi odveč.«
»Moj Bog, ovca... ovca je blagoslovljena živalca. Ce imaš ovce, je, kakor da imaš denar v hranilnici in vlečeš obresti. Jagnjeta prodaš, domači izdelki ti kaj prineso ...«
Manolaki je prezrl Davidove besede in se zamislil.
»Odkar se je čifliški pašnik skrčil, sem dvakrat ali trikrat prodal ovce,« je rekel. »In ko sem prodajal, sem odbiral tiste, ki sem jih hotel pustiti zase. Te, ki jih imam sedaj, so po mleku in volni izbrane ovce. Vse so plemenske, tako povej Iliji. Takih ne bo našel nikjer.«
Pogovarjala sta se še nekaj časa, potem se je David dvignil, da bi šel.
»Prepusti zdaj to kupčijo meni, jo bom že opravil,« je govoril. »A veš H, ded Manol, kaj se je zgodilo v naši vasi?« David je stopil nekaj korakov nazaj, oči so se mu veselo zasvetile. »Naš Nejčo, no vdovec Nejčo, se je oženil z vdovo iz Srnena. Sam ima štiri otroke in štiri mu jih je prinesla žena, skupno osem.« To novico je imel David v mislih že ob prihodu. »Zdaj Nejču pravijo Krdelo,« se je smejal David. »Osem otrok — to je celo krdelo. Toda taka je ta reč — siromaka Gospod obsiplje z otroki.«
Ko je David odhajal, se je na pragu prikazal Tošo, za njim je pokukala tudi Sanka. Tošo se je hotel obrniti, pa ga je Manolaki poklical.
»Pridi sem, Tošo, potrebujem te,« je rekel. »David, ti pa naredi, kakor sem ti dejal.«
»Vem, vem. Razumem.« David je srečal Sanko in jo potegnil za seboj. »Pojdi, ženka, pojdi, povedal ti bom novico. Zdaj bomo šele tolkli Romune, ko imamo vojsko, v naši vasi je celo krdelo. Pridi, pridi, da ti razložim.«
Ko je Manolaki ostal s Tošem na samem, je znova začel premetavati in pregledovati listine, ki so ležale pred njim. Tošo je sedel na blazinjaku in čakal. Vedel je, zakaj ga oče kliče. Zadnje čase se je obračunavanje zaradi izdatkov ponavljalo med njima skoraj vsak dan. Razdražen in izmučen od nenehnega natolcevanja in grajanja, Tošo ni mogel več držati samega sebe na vajetih; postajal je predrzen in se zagovarjal, kakor je pač vedel in znal. Imel je suh in izpit obraz. Gledal je očeta s skesanim pogledom in čakal, kaj mu bo rekel.
»I poglej to, preberi,« reče Manolaki in izroči Tošu nekakšno pismo. »Manasi Ičerenski terja od nas štirinajst
tisoč osem sto levov. Ti si jih vzel. Kaj si storil s tem denarjem?«
Manolaki je govoril na videz kar se da mirno, kakor da bi se menila o kakšni malenkosti. Ali Tošo je vedel, kaj tiči pod to mirnostjo. Preletel je dopis, ga obrnil med prsti in rekel:
»Ta denar sem dal Kalču za traktor.«
»Kaj? Za traktor sem ti dal denar sam. Nikar ne misli, da mi je vrana mozeg popila, vem, kaj delam. Povej, kaj si storil s tem denarjem, kam si ga vtaknil. Ali si tudi njega zabil za jedačo in pijačo?«
Manolaki je vstal in s počasnimi, drsajočimi koraki stopil k omarici ter izvlekel iz nje nekakšne druge listine.
»Sicer pa, kajpak ... tudi jaz imam hišo in otroke,« izdavi Tošo. Bil je podoben človeku, ki so ga razžalili brez vzroka. Ni gledal Manolakija, temveč nekam vstran. »Vsega sem kriv jaz, vsi terjate račun od mene. Če že hočemo terjati, lahko terjam tudi jaz. Kje je dota moje žene, kje so njeni zlatniki?«
Manolaki, ki je nosil sveženj listin, se je pri teh besedah ustavil sredi sobe in pogledal Toša. Nekaj trenutkov je bolščal vanj brez besede, spodnja čeljust, ki so jo kratke kocine pokrivale kot ivje, se mu je povesila in vzdrgetala. Tošo je pomislil, da bo vsak čas bruhnilo iz njega; ali Manolaki je brez besede sedel na svoj prostor.
»To doto in zlatnike mi stalno mečeš v obraz,« je rekel in se le stežka premagoval. »Tolikokrat sem ti že razložil to reč, če pa ne razumeš, ti jo bom ponovno.« Polistal je v beležnici, se ustavil na neki strani, položil tja kratek, nabrekel prst in dejal: »Pridi sem, poglej in preberi. Dva in sedemdeset tisoč levov,« pogledal je Toša izpod čela in dodal, »in ne sedanjega denarja, ampak zlatega predvojnega denarja. Dva in sedemdeset tisoč
levov sem ti naštel na račun tista tri leta, ko si bil proč od mene. Od česa si tedaj živel v mestu? Dela ni bilo, sicer pa tudi nikdar nisi bil sposoben zanj. Takrat si trošil ta denar. Zdaj vidiš, kje je dota tvoje žene, kje so njeni zlatniki?«
To je bilo najbolj zapleteno mesto v računih med Tošem in Manolakijem. Doto, ki mu jo je bila prinesla Sanka, kakor tudi njene zlate — nize turških mahmudijev in rubljev — je Tošo prostodušno in z veliko radodarnostjo, kakršne je bil zares zmožen, sam dal Manolakiju, ko je ta — kar se je pogosto dogajalo — prišel v veliko denarno stisko. Ker ga je Manolaki vzdrževal v času, odkar ga je bil zapodil zaradi Antiče, je mislil, da ga je s tem izplačal. Tošu pa je bil račun odprt in, ker je omenjeni denar dal očetu kratko pred njegovo poroko z Antico, je sodil, da je ta za tiste čase velika vsota z zlatimi nizi vred prešla v Antičine roke. In ravno zaradi tega je bil najbolj ogorčen.
»Da si mi dajal denar, dokler sem živel v mestu, to je druga reč. Delal sem ti in sem ga odslužil. Tudi sam si rekel, da tistega denarja ne boš zahteval nazaj.«
»Lažeš, cigan!« vzroji Manolaki in vzdrgeta po vsem telesu. »Ne veš, kaj gobezdaš. Za traktor si dal denar... Zapil si ga. In ko bi samo ta denar! Od vsakega jemlješ na posodo, povsod delaš dolg! Vsakega, kogar stakneš, zavlečeš s sabo v gostilno, ,mjuhljuzin!‘«
Manolaki je s trepetajočimi rokami uredil papirje.
»Jaz bom poravnal te dolgove, ne ti. Na, ovce prodajam, da lahko plačujem. Ne morem drugače, sram me je ljudi. Drobil bom premoženje in dajal.« Vzel je beležnice in se napotil k omarici. »Takšno premoženje! Pognal si ga, zapil si ga!«
»Ničesar nisem zapil,« odvrne Tošo osorno.
»Da nisi? Da nisi? Molči! Še jutri te bom napodil. Objavil bom v časnikih, da ti ne zaupam več. Naj vedo vsi. In izgini, nočem, da se mi več prikažeš pred očmi. Ti nisi človek, ti nisi za nobeno rabo. Mjuhljuzin! Mjuh-Ijuzin!«
Od vseh psovk, s katerimi ga je oče obsipaval, je Tošo najteže prenašal to besedo. Kadar je bil Manolaki dobre volje, je pogosto razlagal, kaj pomeni beseda mjuhljuzin: njega dni so tistim, ki so se zadolžili zaradi delomržnosti ali pijanstva, pritisnili na čelo pečat z razbeljenim železom in jih spustili, da jih je vsakdo spoznal. Tošo je bil kriv, toda ni hotel več trpeti. Spomnil se je, kako težke denarce je potrošil sam Manolaki, posebno ko se je oženil z Antico.
»Hočem denar!« je zavpil. »Hočem ženino doto in njene zlate. Daj mi jih, potem me podi! Mjuhljuzin mi praviš. Nisem se ženil dvakrat ko ti in zapravil za ženo tuj denar. Tudi ji nisem dal tujih zlatov. . .«
Manolaki je ravnokar položil listine in beležnice v omarico. Stresel se je, kakor da ga je kdo udaril po obrazu. Nekaj trenutkov je topo in bridko buljil v Toša, potem je odprl usta, da bi nekaj rekel, pa ni mogel. Obraz mu je pobledel ko zid in glava se mu je zamajala. Ozrl se je krog sebe, zagrabil malce ukrivljeno železno palico, ki je bila prislonjena na omarico, jo dvignil in, opotekajoč se od lastne teže, kakor da hoče pasti, zavihtel nad Tošem. Tošo je skočil in ujel palico z obema rokama. Začela sta se ruvati. Trgala sta palico drug drugemu iz rok, prevrnila stol in se zaletela v omarico, da so se vratca z ropotom zaprla. Pod njunimi nogami se je preproga zmečkala v kup. Sredi tega hrušča je vstopila Sanka. Preplašena in pretresena zaradi sramotnega prizora, ki ga je videla z lastnimi očmi, je planila v jok, hotela ubežati in poklicati druge, potem pa je sama s
hrabrostjo, ki je ni pričakovala od sebe, planila med očeta in sina, ki sta še vedno vlekla železno palico in se ravsala.
»Tošo, kaj počenjaš? Očka, prosim te!« je zavpila. Iztrgala je železno palico in potisnila Toša k vratom. »Ven, Tošo! Pojdi stran od tod, izgini! Ah moj Bog, moj Bog...«
Manolaki je utrujen sedel na blazinjak in zastokal.
»Mjuhljuzin! Mjuhljuzin!« je kričal in lovil sapo. »Joj, joj, joj! Ta človek me bo uničil... V grob me bo spravil...«
Sanki se je posrečilo, da je Toša spametovala in ga prisilila, da se je umaknil nekam na čiflik. Nato se je vrnila v sobo in pogledala skozi okno: s pogledom, uprtim v tla, je Tošo zamišljeno koračil proti hlevu. Manolaki je še vedno robantil. Sanka je prislušknila. Se enkrat ji je preletelo misli, kaj se je zgodilo, in kakor da se je šele zdaj preplašila, šele zdaj preskusila vso sramoto in grenkobo, je sedla na posteljo in zajokala.
Vstopila je Nona. Sanka ni odmaknila oči od okna, njen obraz je bil moker od solz. Nona se je ustavila in jo začudeno pogledala.
»Sanka! Kaj je, Sanka?«
Sanka se je obrnila, jo pogledala, potem si je z rokami zakrila obraz in še glasneje zajokala. Ramena so ji drgetala kakor ptičja krila.
»Sanka, Sanka! Kaj je, Sanka!« jo je spraševala Nona. »Ne jokaj no, Sanka. Kaj pa delaš, Sanka ... Povej mi, kaj se je zgodilo ...«
Sanka se je nekoliko zravnala in vzdihnila.
»Ah, Nona . .. kaj sta storila očka in Tošo . .. Spopadla sta se, zalotila sem ju, ko sta se tepla. Ah, moj Bog, moj Bog!« je zavpila pretresena in preplašena. »Ni dosti, da se vsak dan pričkata, še stepla sta se. Povej, Nona, kdaj
se je pripetilo pri nas kaj takega? ... Ali se to spodobi naši hiši, Nona... Rajši bi umrla, ko da bi videla na lastne oči kaj takega,« reče Sanka in spet bruhne v jok.
Ko se je pomirila, je Noni razložila, kaj se je bilo zgodilo, kako je zasačila Manolakija in Toša, ko sta se suvala in ruvala za železno palico.
»Prava reč!« reče Nona in se zasmeje. »Nič bi ne bilo iz tega, ne boj se. Bolje bi bilo, da nisi stopila v sobo.«
»Kako, Nona, pustila naj bi ju, da se pobijeta?«
»Beži no, pobila se bosta! Ali tudi Tošo ima predolg jezik. Kje je, kam je šel?«
»Šel je dol proti hlevu.«
»Poiskala ga bom. Vem, kaj mu bom rekla. Beži, dovolj. Splakni si obraz in delaj naprej. Sanka, Sanka, ljuba Sankica...«
Objela je z obema rokama zardeli in solzan Sankin obraz in ga poljubila na obedve lici. Nato je planila k vratom. »Takoj bom tu, Sanka, takoj!«
Šla je čez dvorišče in pogledala tudi na vrt. Njen pogled se je ustavil na kamniti ograji, ki se je na enem kraju podrla; kamni, krog in krog poraščeni s travo, so bili razmetani po tleh. Tudi na drugih krajih je bil zid bolj ali manj porušen; nihče ni mislil na to, da bi ga količkaj popravil. Z vrta je Nona krenila tja dol po čifliku. Nekatera poslopja že davno niso bila za nobeno rabo in so se sesedala. Strehe s počenimi in premetanimi opekami so bile vdrte, s pristreškov so visele odbite deske. Majhne tatarske hišice, ki so svoj čas služile za bivališče hišni služinčadi, so bile podrte do tal, kakor po potresu. Zadostoval je že bežen pogled, da si spoznal, kako je uspevalo Manolakijevo gospodarstvo. Čiflik je bil vedno enak, ker je bila Nona navajena nanj, očitno pa je bilo, da se je vse podiralo, rušilo in zapadalo puščobi.
XXIII.
Nona je zagledala Toša, ko se je sprehajal ob čifliški ograji mimo govejih hlevov. Bil je gologlav in podoben človeku, ki je iz toplega prostora pravkar stopil na zrak, da se malce ohladi. Noni se je zdelo, da je bolje, če ga pusti, da se sprehaja naprej, kakor da ga ogovori. Pa tudi ni več mislila na čiflik, ampak na nekaj drugega.
Zadnje čase se je prav na gosto shajala z Galčevom. Zdaj je odhajala v Senovo ne samo, kadar je bila pošta, ampak vsak dan. Ako ni Galčeva našla v vasi, se je odpeljala naravnost na stražnico. Ob vrnitvi je sedel v koleselj in jo precej daleč spremil. Kutmak ju je iz svoje kolibe ali pa skrit za sirkom in turščico opazoval, kako sta se držala za roke in se nikakor nista mogla ločiti. Ko se je Nona navsezadnje vzpela na koleselj in odrinila, je Galčev ostal na svojem mestu in ji mahal z roko, dokler se ni skrila. Nona se je često spraševala, kako se je moglo njeno igračkanje, njeno lahkomiselno ljubimkanje spremeniti v tako zaljubljenost. Ljubila je Galčeva in čutila, da ga ljubi tako, kakor ni nikogar poprej ljubila. Ni si več očitala nestalnosti, kakor je delala prejšnje čase. Predvsem še ni bilo razjasnjeno njeno razmerje z Josifom, in če je bilo kaj ljubezni na njeni strani, je bila le šibka že od samega začetka. Kar se tiče Jeana, Nona ni tajila, da ga iskreno ljubi. Kadar pa je mislila na mater, je pogostokrat našla pojasnilo tudi za svoje ravnanje. Sama je govorila, da postaja drugačna, kadar
se vrne na čiflik. In zares so se v njej prebujale nove, bolj kipeče in nagonske življenjske sile in sredi zdrave in vesele življenjske radosti, ki jo je prevzemala v naravi, je bolj poslušala zahteve srca in se jim pokoravala. Zdelo se ji je, da dela popolnoma naravno in iskreno. Zdaj je prav dobro razumela zagoneten značaj svoje matere in ko je mislila nanjo in se primerjala z njo, jo je prej navdajala tolažba in mir, kakor da bi se ji bilo obudilo kesanje. Grdjevo vedenje in njegova dejanja so jo peljala v nekakšno skrivnost, ali Nona se ni marala več poglabljati vanjo in jo razkrivati.
Nona se nekaj dni ni prikazala v Senovu. Tja ni šla ne zategadelj, ker ni hotela, ampak ker je vedela, da je Galčevu prišla mati na obisk. Zadnjič, ko je bila z njim, ji je povedal, da bo šel naslednjega dne v mesto počakat mater. V teh zadnjih dnevih, kar ni bila v Senovu, se je Nona tako zelo spremenila, da se je Sanka začudila. Spala je do kasna in ni hodila na sprehod. Ležala je ali začela brati, pa je kmalu zavrgla knjigo. Sanke, ki je stopila v njeno sobo, ni včasih niti pogledala. Drugokrat pa je skočila, jo objela okrog pasu in se zavrtela z njo po sobi. Ni se nehala smejati in oči so ji gorele. Sanki je bilo jasno, da ima Nona nekaj za bregom, a je bila nagnjena v to, da je videla prej dobro ko slabo. Pa tudi sama ni vedela, kje se je glava drži, jadikovala je, da posli na čifliku gredo po zlu in da med moškimi ni miru.
Ko se je Nona vrnila domov, se je ustavila na čardaku in prislušknila: s polja, kjer je na porumenele travnike sijalo mehko jesensko sonce in je vladala tišina, so se oglasili daljni drobni zvonci — zdaj so zacingljali, zdaj obmolknili in potem spet lahno, prav lahno zapeli ko murni. Spočetka ni vedela, kaj to pomeni, potem je uganila in rahel, vesel smehljaj ji je zaigral na ustnicah:
voz s kraguljci se je bližal čifliku in Nona je vedela, kdo se z njim vozi.
»Kam strmiš, Nona?« jo je vprašala Sanka in stopila k njej. V tistem hipu pa se je ob vodnjaku pokazal voz in kraguljci so jasno in glasno zazvonkljali.
»Čigav je ta voz?« se je začudila Sanka.
Na kozlu je vojak poganjal konje, zadaj je sedela gospa v črni obleki in poleg nje častnik. Sanka je spoznala Galčeva in preplašena zavpila:
»K nam gredo! Kaj bi zdaj? Samo gostov se nam še manjka.«
Planila je v hišo pospravljat, Nona pa se je, namesto da bi šla za njo noter, smehljaje pognala po stopnicah nizdol, s hitrimi koraki premerila dvorišče in stopila na vrt. Slišala je, ko se je voz ustavil pred zunanjimi vrati; zvonci so zacingljali tako močno, kakor da se je kaj sesulo.
Ko je obšla vrt, se je napotila proti hiši, pokramljala z Galunko in se poigrala z njenimi otroki, dokler jih ni pripravila do joka; opazila je deda Hrista, ki je nekaj delal pred sirarno, in stopila k njemu.
»Sram te bodi, ded Hristo!« je rekla, kakor da bi bila jezna. »Ze od daleč ti kličem dober dan, pa me niti ne pogledaš.«
Ded Hristo obrne k njej solzne oči.
»Slabo je, Nona. Posli gredo slabo.«
»Slabo? Moji posli gredo prav dobro,« se zasmeje Nona.
»Ali nisi videla davi deda Davida?« reče Hristo, nato zmaje z rameni in doda: »Tvoj oče prodaja ovce. Kadar pride živina človeku v hišo, je veselje, kadar gre proč — kakor da odnašajo rajnika.«
»Ded Hristo, ne maram, da tako govoriš,« ga ošteje Nona. »Ali oče prvič prodaja živino? Ali ni ves svoj živ dan kupoval in prodajal? In koliko ovc bo prodal? —
Polovico. Polovica jih bo ostala in čez leto ali dve jih bo spet toliko, kolikor jih je bilo prej. S tem naj si zdaj belimo glavo?«
Ded Hristo sede na prag. Nasproti njega se z rokami, prekrižanimi na kolenih, usede Nona.
»Misliš, da tvojemu očetu ni hudo? Pred nekaj leti je takisto prodal ovce, in ko sem stopil k njemu, sem ga našel jokajočega. In kaj misliš? To je živ trop in ne kamenje.« Ded Hristo obmolkne in se zamisli. »Še to ti povem. Že lansko spomlad sem vnaprej vedel, da bomo imeli zgubo.«
»Vnaprej si vedel?« se zasmeje Nona. »Poglej mi no roko in povej, kdaj se bom poročila.«
»Povedal ti bom, po čem sem spoznal. Bilo je v času, ko se ovce ojagnjijo. Čreda ovac se je pasla tam doli na travniku. Jaz in tvoj oče sva sedela na čardaku. Nenadoma so ovce planile vsaksebi in se razpršile na vse strani. Da ni volk? Kaj šele — psi so jih podili in jih hoteli zadaviti.«
»Je li mogoče, da bi jih psi hoteli zadaviti?« se začudi Nona. »Saj ti jih čuvajo.«
»I seveda. Še zdaj ne morem razumeti, zakaj so tako storili. Oče je velel, naj seženo ovce, in vojak, ki je ravno takrat prišel z meje, je ubil oba psa. Gospodar je rekel, naj ju ubije, pa ju je ustrelil s puško. Nista bila stekla. In bila sta dobra psa. Kadar je kaka ovca povrgla in zaostala za drugimi ter lizala jagnje, sta vselej legla k njej in jo čuvala. Tako pametna ovčarja sta bila. Na vsem lepem pa tako rekoč zbesnita in začneta klati ovce. Pravijo, da prav hudi psi prej ali slej prevzamejo volčjo nrav. To ti pravim zato, ker sem takrat spoznal, da bomo imeli zgubo.«
»Ded Hristo, ali veš, da imamo goste?« reče Nona. »Oficir je pri nas z materjo.«
»Slišal sem kraguljce. Čemu sta prišla?«
»Nemara mu iščejo nevesto?«
Ded Hristo jo je pogledal. Se svitalo se mu ni, kaj hoče Nona s tem povedati.
»Kakšno nevesto?« je rekel. »Tu mu iščejo nevesto?«
»I kaj pa misliš, da v tej hiši ni dekleta,« se zasmeje Nona in skoči na noge. Nato z glasnim smehom odvihra v hišo in pusti deda Hrista v začudenju. »Grem pogledat, kaj delajo gostje.«
Na čardaku pred vrati se je ustavila in prisluhnila: notri so zdaj vsi trobili v en glas zdaj obmolknili, in v tišini, ki je sledila, je slišala škrabljanje žlice ali ropotanje krožnika — tako je pač, kadar gostje niso ravno dobri znanci. Nona je stopila v sprejemnico, obstala na pragu, se ozrla po vseh in se nasmehnila.
Tekla je bila vse do hiše, obraz ji je zalila kri in njene črne oči so žarele. Najprej se je ozrla na črno oblečeno gospo, ki je sedela poleg Galčeva: Galčevljeva mati je bila majčkena, slabotna ženica z brkci okrog ustnic in plahimi, otožnimi očmi. Nona se je rokovala z njo in z Galčevom.
»Tekla sem pa sem se utrudila,« je dejala in stopila nekaj korakov nazaj, ne da bi sedla. Kar je srečala Gal-čevljev pogled. ,Pripeljal je svojo mater, da si me ogleda/ je pomislila. ,Bomo videli/
Od Noninega prihoda naprej stara Galčevka ni spustila oči z nje; poslušala je Manolakijevo pripovedovanje, gledala pa je zgolj Nono.
»Vidi se, da gospodična živi na vasi,« je rekla in se nasmehnila. »Sonce jo je ožgalo, počrnela je.«
»Ves božji dan delam sončne kopeli,« se zasmeje Nona. »V kopalni obleki hodim po vrtu in dvorišču. Razume se, da moram počrneti. Zdaj je črna barva moderna.«
Sanka jo začudeno pogleda: Nona ni nikoli hodila v kopalni obleki po vrtu: zakaj tako govori?
Manolaki je obmolknil, da 'bi dal ženskam priložnost, izmenjati kakšno besedo. Ni pa vlekel na ušesa, kaj govorijo, ampak mislil na nekaj drugega. »Sreča je opote-ča,« je začel. »Kolikokrat v življenju sem izgubil in kolikokrat sem znova zaslužil. Nekoč je bila trda zima, vlekla se je, ko da nima konca ne kraja. Manjkalo je vsega — sena in slame. Začeli smo ruvati škupe izpod strešnih opek in jih dajali ovcam za krmo. Pa tudi to ni pomagalo. Spomladi jih je slabotne, kakor so bile, napadla bolezen in poginile so do zadnje.« Manolaki je dvignil k ustnicam debel jantarjev ustnik in puhnil velik kolobar dima. »Koliko dobrega in slabega prestane človek v življenju.«
»Tako je, tako,« je pritrjevala Galčevljeva mati, ne da bi snela pogled z None.
Nona je stala. Dvignila je počrnele, zaokrožene lehti in si začela popravljati lase. Potem se je, ogledujoč se v zrcalu, brez najmanjše zadrege na hitrico napudrala in oblizala z jezikom ko kri rdeče ustne.
»Ko sem slišala zvonce, sem mislila, da je moj zaročenec,« je rekla in se pozorno pogledala v zrcalo. Potem se je obrnila in zasmejala. »Mislila sem, da je moj zaročenec, pa sem zbežala, da me ne vidi. Hotela sem se mu pokazati kasneje. Tako pa... očka, veš, kaj mi je danes prišlo na misel? Ko priredimo ženitovanje, bomo najeli godbo iz mesta. Naj zagrmijo godci, da se zemlja strese. Kajne, očka?«
»Zaročenca pričakujete?« povpraša gospa Galčev.
»Vsi ga pričakujemo,« se oglasi Sanka in pogleda Nono.
»A njega od nikoder ni,« reče Nona. »Ce ne pride, bom pa šla sama k njemu. Ne pustim fanta kar tako!«
Nona se je s tujci vselej vedla naravno, zdaj pa jo je pičilo, da bi pretiravala in se celo pokazala drugačna, kot je bila v resnici. Ni ji ušlo, da je Galčev pripeljal mater, da bi videla njo, Nono, da ni prikril svojega razmerja do nje in sedaj čaka, da bi slišal materino sodbo. Vse to je bilo docela naravno, ali Nono je dražilo in ji trgalo živce. Zahotelo se ji je, da bi bila neotesana in da bi izzivala.
Navezujoč nit na prejšnji razgovor, je Manolaki rekel: »Imetje ali živino lahko kupiš, zdravja ne moreš kupiti. Človek mora biti pameten, mora se truditi in delati.«
»Tudi jaz tako pravim,« je soglašala gospa Galčev. »Sicer tudi od Boga pride, ampak kar si človek sam naredi, tega ne more nihče narediti zanj.« Pogledala je nekoliko bolj pozorno Nono, nato Galčeva in nadaljevala: »Zato pa pravim Vladimiru: sinko, nič drugega ti ni treba, opravljaj v redu službo in varuj se...«
»Je že res, on pa se ne varuje!« se zasmeje Nona in pokaže s prstom Galčeva.
Stara gospa je najprej osupnila in začudeno pogledala Nono. Potem se je nasmehnila, kakor se smehljamo otročarijam, in dejala:
»Varuje se, vem, da se varuje.«
»O, gospa!« reče Nona v smehu. »Vi ne veste, kakšen je in kaj počenja! Hinavček!«
Galčev, ki od prihoda skorajda ni dal glasu iz sebe, se je začel smejati. Tudi Galčevka se je sprva nasmehnila, potem pa se je zresnila in obrnila k Manolakiju, ki ji je nekaj pripovedoval. Nona se je zavrtela, zagledala Toša in stopila k njemu. Če je bil Manolaki na videz miren in po svoji navadi zgovoren, je bil pa Tošo mrk in od pravkaršnjega spora z očetom je še vrelo v njem. Nona je sedla k njemu in mu nekaj potihoma povedala.
Cez čas sta gosta vstala. Sanka, še bolj pa Nona, sta ju skušala zadržati. Povabila sta ju, naj ostaneta pri kosilu, tadva sta pa odklonila in se odpeljala.
Kakor da se ni nič zgodilo, je Manolaki ponovno stopil v sobo in poklical Toša k sebi. Ne dolgo zatem sta se že spet sporekla. Sanka je, preplašena še od prej, trepetala in prisluškovala.
»Ju slišiš, Nona, ju slišiš,« je šepetala.
»Nič ni, Sanka. Pusti ju.«
»Najrajši bi pobrala šila in kopita, izginila in se nikdar nikoli vrnila. Ne morem ju poslušati, ko se tako prepirata.«
Nona se je umaknila v svojo sobo. Kmalu potem je k njej stopil Tošo. Bil je bled in izmučen.
»Nona, rad bi s teboj resno govoril o neki zadevi,« je rekel in sedel.
»O čem, Tošo? O tovarni?«
»Ne zbijaj šal, Nona. Ni mi zdaj do smeha. Poslušaj, Nona, letos nam trda prede, žito je slabo obrodilo, cene so nizke. Do vratu smo zakopani v dolgovih. Oče prodaja ovce — tudi to ne bo pomagalo. Denarja potrebujemo, veliko denarja. Slišiš, Nona, samo en človek nas more rešiti.«
»Kdo, Tošo?«
»Tvoj zaročenec nas more rešiti. Piši mu brez odlašanja.«
»Saj pride kmalu.«
»Nič ne de, le piši mu. Naj se že tam ogleda kako in kaj in pripravi vse potrebno. Slišiš, Nona, tako mu piši: prepisali bomo čiflik na njegovo ime — nu, pač zaradi videza — on pa naj najame posojilo. V Švici dajejo denar na majhne obresti. Ko dvignemo to posojilo, bomo poplačali dolgove in ostalo nam bo denarja, da uredimo
svoje stvari in si opomoremo. To je edino, kar bi nas moglo rešiti. Daj, Nona, piši mu.«
»Nima oče nič proti?«
»Oče, praviš? Oče...« Tošo se zamisli, a takoj dvigne glavo. Nova misel mu je vlila poguma. »Kaj bi mu ne bilo prav! Ko bo zadeva rešena, vem, da mu bo prav. Piši zaročencu in kar nič ne odlašaj.«
»Prav, Tošo, pisala mu bom.«
Nona ni verjela, da oče soglaša s tem načrtom. Prav tako tudi ni bila prepričana, da bi Jean mogel pomagati. Ker pa ni hotela zavrniti Toša, je še tisti hip sedla za mizo, da bi pisala zaročencu. Pisala je hitro, smehljala se je in ni nič mislila. Ponavljala je tako rekoč besede, ki jih je govoril Tošo.
XXIV.
Nekega praznika sta se Tošo in Nona odpeljala v Enidže na proščenje. Zvečer, ko sta se že hotela vrniti, sta naletela na Aleksija in Milčevskega. Medtem ko so se menili, kako bodo posamezni šli domov, je pricingljal voz in v njem je sedel Galčev. Vračal se je iz mesta in ni pričakoval, da jih bo tu našel. Vsi so hoteli ostati skupaj in, ker se je že mračilo in se niso smeli dalje muditi, sklenili, da se stisnejo do zadnjega v Galčevljev voz. Nona je prepustila koleselj Muradu, skočila na voz in sedla k častniku. Nasproti njiju sta sedela župan in Milčevski. Tošo se je bil zamudil v krčmi in, ker je našel vsa mesta zasedena, prisedel spredaj k vojaku.
»Ta prostor je dober zame,« se je potolažil. »Poganjala bova s fantom konje.«
Zmračilo se je, ko so bili še v vasi. Niso se bali, da bodo prišli prepozno domov, kajti Senovo ni bilo daleč. Pa tudi mesec se je, dasi še bolj rožnat in medel, že pokazal sredi neba. Zunaj na polju so jih drug za drugim prehitevali vozovi, preobloženi z dekleti in fanti, ki so se peljali domov. Zdaj je švignil voz z ene, zdaj z druge strani, konji so se nejevoljno speli, fantje so vriskali, a malce zardela dekleta z zlatimi tolarji na grudih pela in se zibala na levo in na desno. Komaj je pripeljal mimo en voz, se je že pokazal odzad drugi in z enakim treskom, vriskanjem in pesmimi izginil. Dvignil se je gost prah in obvisel nad cesto.
»Pa tako rekoč... tu se bomo zadušili!« je zavpil Milčevski. »Čemu bi požirali ta prah, kaj ni druge poti?«
»Druga pot po tej strani pa je dolga,« se oglasi Tošo. »A naprej je meja, glejte jo no, saj se vidi.«
Galcev se ozre tja čez, kamor je kazal Tošo, in reče:
»Če želite, pa gremo po meji. Pot je tam čista in lepša.«
»Zares!« se je razveselila Nona. »Živio! Ondod bomo šli! Po meji bomo šli!«
Milčevskemu in Tošu je bilo tudi prav. Le Aleksi je nekam nezaupljivo dejal:
»Hentaj ... čim dalje smo od meje, tem bolje je.«
»Ne, ne! Ondod bomo šli!« je prigovarjala Nona. »Baj Aleksi, kaj pa ti... Po meji! Po meji!«
»Huben, poženi proti meji!« je ukazal Galčev vojaku.
Obrnili so voz naravnost proti severu. Luna, ki je iz rožnate barve prešla že v rumeno, je zdajci ostala za njimi. Zavozili so v globel, ki pa je bila tako plitva in je imela tako položne rebri, da bi človek prej dejal, da se je na tem mestu polje le malce ugreznilo. V temi se je pot medlo odražala. Milčevski in Tošo sta oponašala Aleksiju, češ da se boji iti po meji.
»Čemu ste bili v mestu?« vpraša Nona Galčeva.
»Spremil sem mater.«
»A? Je že odšla?« se začudi Nona in se skloni bliže h Galčevu ter dostavi: »Kaj je rekla? Ni da bi govorila o tem, kajneda?« Galčev zamahne z roko.
»S starimi ljudmi je pač križ. Kar skleneva midva, to bo obveljalo. In ko bo vse končano, bo tudi njej prav.«
»Kajneda? Tudi jaz tako mislim,« se razveseli Nona.
Čim delj so se vozili po dolini, tem globlja in temnejša je postajala; pobočja so se dvigala visoko in v strminah so se belile skale. Dolina je zavila v ostrem loku, ki jo je zapiral kakor zid. Na vrhu hriba je stala majhna hišica,
bolgarska stražnica. Na drugi strani doline pa je bila romunska. Stražnici sta bili le nekaj sto korakov narazen. Voz se je ustavil. Galcev je stopil peš navkreber, da bi opozoril vojake. Potniki so prvič začutili mrzel dih, ki je prihajal od meje; pritajili so se in umolknili.
Galčeva, ki se je vzpenjal v hrib, so mogli slediti le nekaj časa, potem se je izgubil v temi. Nenadoma je gori s stražnice zadonel močan, gromovit glas, strahovit in grozeč klic: ,Stoj!‘ Hkrati se je malo del j zaslišal zamolkel glas Galčeva, ki je vpil: »Ganjo Ivanov, jaz sem! Ganjo, jaz sem! Jaz sem, Ganjo! Podporočnik! Podporočnik!« Kazno je bilo, da stražar ni spoznal Galčeva, ali nobeden ni dvomil, da se bosta kmalu sporazumela. A glej, kar zahrumi vdrugič prav tako osoren in strahovit klic: ,Stoj!‘ Oglasil se je še romunski stražar. Njegov ,Stoj!‘ ni bil odsekan in kratek ko bolgarski, ampak se je dvigal v noči tanko in zategnjeno. Galčev je krepko in vztrajno klical dalje. Bili so v slabem položaju: ako stražarja še enkrat, v tretje zavpijeta ,Stoj!‘, bosta za tem že streljala. Mil-čevski je sedel kot okamenel z izbuljenimi očmi. Nona se je z obema rokama oprijela voza; srepo je strmela k stražnici in bila tako rekoč pripravljena na skok. Aleksi je stopil z voza, odkrevljal malo vstran in sedel na tla.
Vse to je trajalo zgolj nekaj trenutkov. Strelov ni bilo slišati. Nasprotno, zaslišali so Galčevljev glas, ki je zvenel bolj jasno in mirno. Kmalu zatem je gori s stražnice nekdo zaklical: ,Peljite sem!‘ Voz se je počasi pomaknil v hrib.
»Zdaj vidite, kaj je meja!« reče Aleksi in stopi na voz. »Zato sem vam pač svetoval, da ji ne hodimo preblizu.«
»Ali je to sploh mogoče? Svojega oficirja ne poznajo,« reče Nona. Milčevski, ves bled, in Tošo sta molčala. Samo Huben se je smehljal.
Ko so prišli na vrh do stražnice, se je Galčev še pogovarjal z vojaki. Potem se je vrnil k njim. Stražar Ganjo Ivanov, čigar ime so vsi poznali, baje ni slišal Galčeva in ga zato sprva tudi ni spoznal.
»Nič, nič. Hvala Bogu, da se je srečno končalo,« je govoril Aleksi.
»Tako rekoč...« je spregovoril tudi Milčevski. »Ce bi še enkrat rekel: ,Stoj‘? A, Galčev? Kaj bi se zgodilo, če bi še enkrat rekel ,Stoj‘?«
»Preluknjali bi nas kratko in malo ko rešeto,« reče Tošo.
»Tega pa ne razumem! Kako je mogoče kaj takega?« se je jezila Nona. »Svojega oficirja ne poznajo! Ali je to mogoče?«
Galčev je še nekaj velel vojakom, nato je sedel na voz, ki je odrinil. Peljali so se mimo romunske stražnice, pred katero je stal stražar, potem je voz zdrdral po meji navzdol. Ko so bili že daleč sredi polja, je vsem odleglo. Zahrumeli so glasovi.
»Baj Aleksi, čemu si stopil z voza?« se je smejal Milčevski. »,Jaz,‘ pravi, ,se bom pa malo dvignil.4 Zakaj si stopil z voza, a?«
»Stopil sem dol, ker so me začele boleti noge od nepremičnega sedenja,« odgovori Aleksi.
»Ne, tako rekoč... zasvetilo se ti je, da bodo streljali, pa si hotel biti na tleh, da te ne zadenejo. Dobro te poznam!«
»Ni res, kar besedičiš. Kaj takega še pomislil nisem!«
Mesec, čist in svetal, je stal nepremično sredi neba in razlival belo luč. Pogled potnikov je obsegal le ozek krog. Tu se je pokazalo rumeno strnišče ali gosta, suha trava, tam kakšna osamljena turščična njiva. Malo dlje pa se je vse zlivalo v belo, mlečno meglo. Četudi je polje
večidel zakrivala tema, so se kazali svetli obrisi jasnega neba. Nobenega glasu ni bilo slišati, nobeno živo bitje se ni gibalo. Povsod je kraljevala globoka in nema tišina ko v kakšni pustinji. Samo lunini žarki so blesteli in se lomili ko srebrne niti. Bilo je že dokaj pozno in zdaj pa zdaj je zapihal hladen nočni vetrič.
»Malo je manjkalo, da nisem skočila pogledat, kaj se dogaja,« je pripovedovala Nona. »Kakšne so neki te zadevščine! Toda ni ti bilo treba stopiti z voza. Nočem, da bi drugič izstopil. Ostal boš pri nas!«
»Velja, velja,« se je smehljal Galčev. »Ali ti ni mraz?« Razgrnil je plašč in ga vrgel čez njena in svoja kolena. Potem je pogledal luno, ko da hoče ugotoviti, koliko je ura, in rekel: »Mati se je že gotovo pripeljala domov.«
»E, tvoji materi nisem všeč, ka-li?« je šepnila Nona. In ker so se Milčevski, Aleksi in Tošo med seboj glasno pogovarjali, se je nagnila h Galčevu in mu rekla: »Pri nas doma pa čakajo mojega zaročenca. Pisal je, da bo kmalu prišel. Prepozno. Veš, isti dan zbežim s teboj.«
»Velja, velja,« se je Galčev še vedno smehljal. Hotel je bolje zaviti Nono in njegova roka je pod plaščem srečala njeno. Nona jo je prijela in jo pridržala v svoji.
»Ah, kakšna noč, kakšna mesečina!« je z zanosom spregovorila. »Ali lahko zapojem tukaj? Zapela bom. Ne, bolje da molčim,« je rekla, se naslonila na Galčevljevo ramo, pogledala luno in se nasmehnila.
Milčevski, Tošo in Aleksi so se še vedno glasno raz-govarjali. Minilo je kake četrt ure. Cez nekaj časa je Galčev zaklical vojaku:
»Ustavi, Huben; slišiš, ustavi!«
Komaj je šum koles utihnil, že se je nekje spredaj kakor malo prej oglasilo tenko, zategnjeno in glasno: »Stä-ä-äj!« Ledena groza je prihajala iz tega glasu. Bili

so pred romunsko stražnico. Galčev je vstal na vozu in glasno zavpil v romunščini:
»Mäj baete! Aigi e locutinentul bulgar!«
(Fant, tu je bolgarski poročnik!)
Galčev je nekajkrat ponovil te besede in spet sedel v voz. Z nasprotne strani ni bilo več slišati glasu — znamenje, da jih je vojak bržkone slišal in razumel, kdo so. Ali komaj se je voz premaknil za nekaj korakov, je spet tisto ,staj!‘ pretrgalo nočno tišino. Galčev je vstal in zaklical:
»Maj baete! Aigi e locutinentul bulgar!«
S stražnice — kakor poprej — ni nihče odgovoril.
»Hentaj, ko bi se vsaj videlo!« se je togotil Aleksi. »Mar ta človek ne razume?«
»V drugo je zaklical ,stoj‘,« šepne Milčevski.
Ali Galčev, ki je stal in gotovo bolje videl, je bil miren. Sedel je nazaj na svoj prostor in velel:
»Huben, zdaj pa počasi poženi.«
Nikdo se ni več oglasil, nikdo jih ni ustavil, niso pa tudi ničesar videli. Nenadoma so kakor iz tal zrasli beli zidovi stražnice, obsijane od mesečine. Pred njihovim nosom se je zalesketalo bodalo in pokazal se je nasmejan obraz s črno, trioglato čepico. To je bil romunski stražar, ki je pred kratkim klical. Zdaj nikakor ni bil tako strašen. Galčev ga je pobaral po njihovem častniku, si prižgal cigareto in začel kaditi. Nekakšno nezaupanje, ki je prihajalo iz preživljenega strahu, je sililo Aleksija in Milčev-skega, da sta bila z vojakom pretirano prijazna. Aleksi je s svojim znanjem romunščine razložil, da so bili na proščenju, da so zakasneli, da je vreme lepo, le suše noče biti konec.
»Jaz sem senovski župan,« je rekel.
»Jaz pa,« se je oglasil Milčevski in položil roko na prsi, »jaz pa sem šef de pošta v Senovu, si fagem in-spegtia la granica.«
»Bine! Bine!«1 se je smehljal vojak.
Spet so nadaljevali vožnjo in ko so bili že precej daleč, so vsi prhnili v smeh.
»Fagem inspegtia la granica!« se je Aleksi smejal Milčevskemu. »Cernu se pač oglašaš, če ne znaš?«
»Cernu? Tako rekoč... mar ni tako?«
»Ti opravljaš .inspekcijo*? Inspekcijo opravlja Galčev, mi smo prišli zgolj strah okušati,« reče Aleksi razburjeno, spominjajoč se mnogih nevarnosti, ki so jih prebili.
Nona je slonela na Galčevljevem ramenu in se smehljala. Mesec jo je obseval in v njegovem soju je bil njen okrogli obraz bled in bel. Njene oči, obkrožene z gostimi trepalnicami, so se temno odražale. Dasi je imela veliko povedati, je molčala in se samo smehljala. Nikoli se ni čutila tako srečne. Bela, tiha noč, neznani in pusti kraji, ki jih je osvetljevala luna, bela pot, ki je blestela in se vijugala pred njimi, — vse to se ji je zdelo kakor nekakšen čuden sanjski svet, ki je bil ustvarjen edino zanjo in Galčeva ter njuno skupno potovanje. Stisnila mu je roko in izdahnila:
»Kajne, da me ljubiš? Reci, da me ljubiš. Oh, kako te ljubim...«
Pobesila je glavo na njegovo rame in zaprla oči. Srce ji je prekipevalo radosti in sreče. In prav zato, ker se je čutila tako srečno, jo je prevzel strah pred bodočnostjo. Zamislila se je in se spomnila matere in Grdja.
»Ali veš, da bo Grdjo ozdravel?« ji je šepnil Galčev in Nona je vzdrhtela v nekakšnem praznovernem
1 Pregledujemo mejo. — Dobro!
strahu, ker je spoznala, da sta obadva, medtem ko sta molčala, mislila na Grdja. »Neki zdravnik iz bolnišnice mi je povedal, da mu je dobro in da ga bodo v kratkem poslali domov.«
Nona ni rekla ničesar. Voz se je vzpenjal v rahlo strmino in tišina, ki je nastopila, je povzročila, da so Aleksi, Milčevski in Tošo nenadoma utihnili.
»Galčev,« se je plaho oglasil Milčevski. »Tako rekoč ... čigava stražnica bo zdaj, romunska ali bolgarska?«
»Na kaj bomo pa zdaj naleteli?« reče prav tako tiho Aleksi.
»Približujemo se naši stražnici,« odgovori Galčev, se ozre malce naokrog ter presenečen doda:
»Saj smo že prišli do nje, stražnica je tule!«
In zares je voz zapeljal na ravno in kar na lepem se je pred njimi pokazala med gosto rastočimi, črnimi drevesi majhna hišica — stražnica. Nihče se ni oglasil od ondod, nihče jim ni zaklical, naj se ustavijo. Pomislili so, da so vojaki zaspali ali da so vsi pod streho, in zato niso opazili potnikov. Prišli so prav pred stražnico. Kar je pred njimi vzniknil vojak s puško. Huben je ustavil voz.
»Kdo je tam na straži?« vpraša Galčev.
»Jaz, gospod podporočnik. Dimov Penjo Angelov.«
»A, Penjo, si ti? Zakaj se ne oglasiš?«
»Spoznal sem vas, gospod podporočnik,« je veselo odgovoril vojak in se smehljal. »Ze od daleč sem vas spoznal po zvoncih in po vozu.«
Pristopil je tudi graničarski narednik. Galčev se je spustil z njim v pogovor.
»Tudi ,skrivno stražo' imate?« se je začudil čez nekaj časa. »Na kateri strani?«
»V dolini, gospod podporočnik.«
»Glej, to ni dobro,« reče Galcev in se obrne k potnikom. »Utegnilo bi se zgoditi, da nas vojaki ne bi spoznali in bi nam kaj storili.«
Skrivne straže iz dveh ali treh vojakov postavljajo na kakšnem samotnem in skritem kotičku. Vojaki pazijo, da jih kdo ne opazi, in odidejo na stražo v večerni temi. Na tej meji so skrivne straže postavljali na tistih krajih, koder so najbolj pogosto uhajali tihotapci in prebežniki.
Narednik je po naključju vedel, kje je ,skrivna straža*. Galčev ga je takoj poslal naprej, da poišče vojake in jih opozori. Ko vodnika ni bilo več videti, je Galčev velel Hubenu:
»Huben, zdaj počasi in oprezno poženi.«
Ob tem opozorilu in opreznosti je potnikom nenadoma kri zastala v žilah. In če vödnik ne najde vojakov? Če jih vojaki zamenjajo s tihotapci, zaradi katerih so šli na prežo, in planejo nanje? Vsi so molčali in se ozirali naokrog. Tu pa tam se je med pritrkavanjem zvoncev razlil lahen in zveneč Nonin smeh. Obhajala jo je groza in veselila se je hkrati. Možje so molčali in se ozirali okrog sebe. Od mesečine obsijano in v tišino potopljeno polje je dobivalo skrivnosten izraz, kakor da povsod tičijo nevarnosti. Ponekod se je majalo temno grmovje in potnikom se je zdelo, da so tam ljudje; drugod je bilo slišati suho in zategnjeno šumljanje in pokazala se je njiva posušene koruze. Kar so zagledali nekakšen bel madež, ki se je premikal, bližal, naraščal in vsi so naenkrat spoznali graničarskega vodnika.
»Nu, si jih torej našel?« vpraša Galčev.
»Našel sem jih, gospod podporočnik.«
»Si jim povedal, da smo z vozovi?«
»In z zvonci!« se zasmeje Nona.
»Povedal sem jim, gospod podporočnik.«
Galcev je odslovil vodnika iri mu dal prosto pot. Voz se je začel počasi in previdno pomikati naprej; sem pa tja je zapel zvonček. Ko je Nona, naslonjena na Galčev-Ijevo rame, zagledala Milčevskega, ki se mu je od strahu podaljšal obraz, je bruhnila v smeh. Gledali so na vse ' strani, ali kje so bili vojaki na straži, niso mogli ugotoviti. Vojaki pa so gotovo ležali kje v travi, jih sledili in opazovali, ko so se vozili mimo.
Konec koncev je voz na veliko olajšanje vseh zapustil mejo, se obrnil in zavil na pot, ki je držala naravnost na isjorenski čiflik. Ali četudi so zapustili mejo, je minilo dokaj časa, da so se zadosti oddaljili, in šele tedaj so se sprostili in jeziki so se jim razvezali. Malo kasneje se je kakor dolg bel pas pokazala v mesečini kamnita ograja čiflika. Brest je nepremično ždel v temi, kakor da je zadremal, a pod njim je ležala bela hiša. Dve sto do tri sto korakov jih je ločilo od čiflika. Voz se je ustavil in vsi so razveseljeni stopili na tla. Možje so si prižgali cigarete in povzdignili glas:
»Hvala Bogu! Odnesli smo kožo celo,« je dejal Aleksi.
»Tako rekoč... ne bi šel rad po meji še enkrat,« je prostodušno priznal Milčevski.
»Fagem inspegtia, a?« ga je dražil Aleksi in se smejal.
Nona je stala ob strani in strmela v nebo. Mesec ji je svetil za hrbtom, gledala je zvezde nad hribom na vzhodu in prevzel jo je tisti znani občutek pomirjenja in varnosti, da je doma. In zdelo se ji je, da ji te znane zvezde vedno na istem kraju neba veselo kimajo in jo pozdravljajo: ,Zdrava, Nona!1
»Čakajte no!« je zaklical Aleksi. »Poslušajte! Volk tuli.«
»Ni mogoče,« reče Tošo. »Volk v tem času ...«
»Ne, volk je bil, prav dobro sem ga slišal. Že zopet, poslušajte!«
Na severu nekje onstran meje, kjer je bilo nebo temno in brez zvezd, je zamolklo in zategnjeno zatulil volk. Tuljenje je naraslo in grozeče odjeknilo, nakar je nenadno zamrlo. Postalo je tako tiho, da je bilo slišati šelestenje trnjevega grma v bližini. Zavel je oster hlad.
»Naj te zlodej pobaše!« zarobanti Aleksi in jezno zamahne z roko v tisto smer, od koder je bilo slišati volka. »Nemalo strahu smo pretrpeli to noč, pa naj bi ga zdaj še od tebe ...«
Vsi so se zasmejali. Počakali so in prisluhnili, toda volk se ni več oglasil. Na čifliku so lajali psi.
Tošo in Nona sta se poslovila od vseh.
»Prav dobro smo jo zvozili. Zelo zadovoljna sem,« je govorila Nona in samo za Galčeva dodala: »Zelo srečna sem!«
XXV.
Ko se je Galcev vrnil na stražnico, ni takoj legel, četudi se je že danilo. Drugega večera je prav tako bedel pozno v noč; bil je nekam posebno čil in vesel. Ko pa je v mislih preletel vse, kar je doživel podnevi, ni našel nič izrednega: napravil je svojo običajno pot v Senovo, se sešel z županom in Milčevskim — kramljal z njima in igral ,table*. Pa se je spomnil, da je ves ta čas mislil na Nono in postalo mu je jasno, od kod je prav za prav ta veselost, ta občutek sreče, ki se mu je na prvi pogled zdel brez vzroka, a ga je nepretrgoma navdajal.
Tudi sedaj je mislil na Nono. Spreletavale so ga raztrgane, bliskovite in spremenljive misli. Pogosto je vstal in se začel sprehajati po sobi; gologlav in z odpeto bluzo se je ustavljal pri odprtem oknu in se nasmihal: murni so godli zaspano in tiho, bolj daleč nekje se je razlegalo lajanje psa ali drdranje voza. Včasih pa je slišal glas, ki zanj ni vedel od česa in od kod prihaja — kakor da je sama tišina spregovorila. Galčev je stopil k oknu. Tema, ki jo je oklepal okenski okvir, je bila spočetka povsod enaka, potem pa se je razdelila na dvoje: zgoraj je bilo bolj svetlo, tu pa tam z zvezdami posuto nebo, spodaj temno in črno polje, ki je segalo prav do obzorja.
Galčev se je spet začel sprehajati in kmalu potem je z rokami v žepih in smehljajem na licih ustavil pogled na knjigah na svoji mizi. Spočetka ni nič videl, potem se je izmed drugih knjig izluščil debel, nevezan in slabo
sešit zvezek. Galčev je stegnil roko, ga izvlekel in se usedel. Ta zvezek je bil njegov dnevnik, ki ga je že nekaj časa redno vodil. Ker je bil dobre volje in se mu ni spalo, se mu je zdelo najbolj primerno, da bi kaj zapisal vanj. Se vedno smehljajoč se je vzel pero in se pripravil, da bi pisal. Da bi videl, katerega dne se je zadnjič ustavil, je obrnil list nazaj. Nehote je začel tam brati, obrnil nazaj še nekaj strani in spet začel brati. Odložil je pero in sklenil, da bo najprej prebral tisto, kar je pisal zadnje dneve, in potem bo šele napisal kaj novega. Pisalo pa je bilo tam sledeče:
»Sobota, 24. avgusta. — Danes sem prisostvoval pregledu, ki ga je opravil zdravnik pri ubitem tihotapcu X. Poznam nekaj ljudi iz Senova, ki se pečajo s tihotapstvom iz revščine, drugi — osamljenci brez otrok in sorodnikov
—	iz ljubezni do dogodivščin. Tihotapec, ki so ga na našem ozemlju ustrelili naši vojaki, je bil Tatar. Nisem si ga dobro ogledal, a dobil sem vtis siromašnega človeka
—	komolce na jopiču je imel zakrpane. In kakšno tihotapsko blago je prenašal? — Svitek podplatov, dvajset do pet in dvajset kilogramov, vrečico mila in škatlo cigaretnega papirja. Vse to je bilo raztreseno okrog njega. Vojaki so truplo pokrili s travo. Ko je zdravnik hotel začeti pregled, je velel, naj odmečejo travo in odkrijejo truplo. Obrnili so ga na hrbet in, ko so mrtvecu odpenjali jopič, mu je izpod pazduhe padlo nekaj v papir zavitega. Zdravnik je razgrnil zavitek. V njem sta bili dve rdeči leseni piščalki, kakršne prodajajo na sejmih. Zdravnik ju je nazaj zavil v papir in ju položil vstran. Začel sem pisati sodno-medicinski spis, kakor mi je narekoval zdravnik: ,Truplo pet in štirideset do petdeset let starega moža, dobro razvito in dobro ohranjeno telo, pod levo prsno bradavico rana od strelnega orožja...' Čez
nekaj časa se je zdravnik utrudil in poklical vojaka, da bi mu vtaknil v usta cigareto — sam se z umazanimi gumijevimi rokavicami ni hotel ničesar dotakniti — poiskal z očmi ovoj, se zamislil in dejal: ,Si videl piščalki? Gotovo ima otroke in ju je nosil zanje. Fej, temu se pravi življenje! ..
Sreda, 28. avgusta. — Nekaj posebnega opažam v tukajšnjih krajih: potem ko sonce zaide in se pošteno zmrači, je pičlo uro trda tema, ki pa se postopoma redči in nazadnje postane tako svetlo, da lahko kar dobro vidiš in celo ločiš posamezne barve. Kakor da sije luna ali da so bele noči. (Patrulje je treba odrejati ravno v teh urah, kajti uhajači poznajo to zatemnitev in gotovo gledajo, da jo izkoristijo.)
Četrtek, 29. avgusta. — Vse vasi onstran meje so bolgarske. Zdaj polje ves dan mrgoli ljudi. Opazil sem, da me ljudje na naši strani niti ne pogledajo, kadar hodim po meji. Nasprotno pa se Bolgari na oni strani bodisi moški ali ženske pri kateremsibodi delu ustavijo in gledajo za menoj, dokler ne izginem. Nato pa spet delajo naprej. Pogovarjal sem se s človekom, ki je tovoril snope tik ob meji. Bil je dobro oblečen, po vsej priliki premožen kmet. Dejal mi je: .Kadar je prej, ko smo bili svobodni, prišel kak orožnik, mu nismo dali kruha in njegovemu konju ovsa. Delali smo to iz strankarstva in hudobije. Ko bi zdaj prišel naš orožnik, bi mu dali vsega. Jaz sam bi mu prepeljal konja. In če bi si sezul škorenj, bi mu ga očistil.4
Sobota, 31. avgusta. — Davi navsezgodaj smo tik pred stražnico zajeli tihotapca. Ko so ga vojaki prijeli, se je začel tolči s pestmi po glavi: ,2e dvajset let," je dejal, .hodim čez to mejo, dobro poznam poti in prehode. Kako se mi je danes zjutraj zmešala pamet! Ko sem stopil na
to pot, sem mislil, da hodim po poti v Senovo. A spaka — hodim, hodim in na vrat na nos pred stražnico!*
Torek, 3. septembra. — Mnoge ženske, ki so sicer lepe na pogled, od blizu izgubijo lepoto: človek odkrije kakšno napako, četudi je majhna in skrbno prikrivana. In razočaranje pride prehitro. Z Nono ni tako. Naj jo še tako gledam, zdi se mi vedno lepša, živahnejša in očarljivejša. Kako se spreminja barva njenih oči, kakšen blesk sije v njih in kako izrazit je njen pogled — po njenih očeh že lahko uganeš, kaj misli, česa ne odobrava ali kaj ji prija, kaj hoče povedati ali zamolčati. Kadar je pred menoj, se mi zdi, da jo vidim prvič, a kadar odide, ostane njena podoba, nič manj živa in jasna, še vedno pred menoj.
Petek, 6. septembra. — Iz opazovanja senovskih kmetov razvidim, da vse kmete lahko razdelimo v tri skupine: premožne, srednje premožne in siromašne. Bogati ne potrebujejo državne pomoči, srednje premožne prav tako lahko prepustiš samim sebi, tako ali drugače si bodo že pomagali. Izdatno podporo pa mora država deliti samo siromašnim.
Ponedeljek, 9. septembra. — Na stražnici št. 18 ,Karadža‘ imajo psa, ki ga vojaki imenujejo ,Paša‘. Je velik, črn, njegove oči gledajo besno in žarijo ko žerjavica. Navsezadnje se je tako izpridil, da si ga vojaki ne upajo več voditi s seboj, ker se vrže na vsakega človeka in lahko koga okolje. Ne držijo ga sicer priklenjenega, ampak v kletki, ki v njej kar naprej renči in laja. Moramo ga ali ustreliti ali poslati na stražnice ob morju, kjer ni toliko ljudi.
Torek, 10. septembra. — Spet se nam je posrečilo ujeti zanimivega uhajača. Bil je siromašen starec — Bolgar iz badabaških vasi — obleka mu je bila zaplata pri zaplati. Podoba je bila, da je gluhec, ali se je samo hlinil.
Ponavljal je venomer eno in isto: »Hči mi je omožena v Beštepe, grem obiskat vnuke.« Izpregovori besedo, pol ure pa premišljuje. Preden smo ga preiskali, sem mu dejal, naj sam izroči, kar ima; glej, župan je tu (Aleksi je bil pri meni), vse bomo opisali in bo ostalo njegovo. Premišljeval je, vzdihoval in stokal. Potem je začel stikati po obleki po vseh koncih in krajih in izvlekel zdaj enega, zdaj dva ali tri zlate napoleone ali lire. Na mizi se je nabrala prava grmada zlata — pet in trideset zlatnikov. Vojaki so se osupli spogledali. Tudi Aleksi ju je zaprlo besedo.
četrtek, 12. septembra. — Prišla mi je na misel podrobnost glede ureditve kmečke zadruge: knjigovodstvo mora biti čim bolj enostavno, ne sme zavzemati veliko ljudi, da ne zapade birokraciji. Uprava mora biti osnovana na navadah in pravilih, ki veljajo v podobnih primerih, da omenim upravo zasebnih posestev, ovčarskih zimovišč ali zelenjadnih vrtov Gabrovčanov.1 Druga podrobnost: ko se gmotni položaj kakega člana zadruge spremeni, na primer, da prejme doto ali dediščino in si tako pridobi možnost samostojnega dela, zapusti zadrugo. Obratno: kadar kak kmet (premožen ali srednje premožen) na ta ali oni način obuboža, si bo poiskal rešitev v zadrugi. Toda o vsem tem bom moral še razmišljati, preučiti nekatera dela in potem izdelati podroben načrt za ureditev zadruge.
Sobota, 14. septembra. — Od poveljnika čete sem prejel pismo, ki sem ga pričakoval: na poveljstvo čete so prišla poročila, da k meni na stražnico baje prihajajo ženske. Zahteva pojasnila — kdo so te ženske in čemii prihajajo na mejo.
1 Gabrovo je mesto v severni Bolgariji.
Sobota, 14. septembra. — Odkar je mama pri meni, lahko opazim, kako se je spremenila: poprej so jo revščina, pomanjkanje in trpljenje utrjevali, ji dajali moči in posebno trdnost duha. Zdaj pa kakor da se boji, da ne izgubi srečo, o kateri je dolga leta sanjala. Snoči sem zakasnel; vrnil sem se šele ob prvem svitu. Vso noč je bila pokonci in me čakala, ne da bi se ganila. Strah, nemir in utrujenost jo je tako izčrpala, da je bila podobna zmešanemu, noremu človeku. ,Strah me je bilo, da se ti ne pripeti kaj hudega; ko sem videla, kakšna tema je, me je bilo strah, da ne padeš v kakšen jarek* — jo ponavljala. Drugi dan, ko si je opomogla in se zavedela, sem jo ponovno vprašal, kaj misli o Noni. Vzdihnila je in rekla: ,Ce mene vprašaš, sinko, mi ni po volji, ti pa reci, kar hočeš.*
Četrtek, 19. septembra. — Poveljnik čete mi je poslal novo pismo. Zahteva bolj podrobna pojasnila. Jasno je, da nekdo spletkari. Govoril sem z Nono — tudi ona je za to, da odkrijem vse. Nič naju ne more ločiti. Pred Bogom je Nona moja žena (sama je to rekla). Mislim, da bo najboljši odgovor od moje strani, da dam raport, s katerim prosim dovoljenje, da lahko stopim v zakon. Tako bom storil.
Sobota, 21. septembra. — Začel sem ta dnevnik z namenom, da bom zapisoval svoje doživljaje in, ker to delam predvsem zaradi samega sebe, da bom popolnoma iskren. Ljubim Nono. Ljubim — kako šibka beseda! Nekoč sem mislil, da lahko zaradi matere in sestre Nono obidem; če hočem, da se ne zaljubim vanjo ali, če se zaljubim, da se ji odtegnem, kadar se mi zljubi. Kakšna zabloda! Zdaj vidim, da je Nona zame vse — življenje, smisel mojega življenja. Kadar se veselim, kadar čutim, da živim, kadar svet odkrije pred menoj delec svojega
smisla — takrat mislim samo nanjo, na Nono. Kako pusta in nevesela so se mi zdela ta polja, ko sem prišel sem! Kakor da sem padel v kakšno pustinjo. Zdaj je drugače, zdaj je Nona na vse vtisnila pečat svojega bitja. Kadar hodim po poti (poti v teh širokih ravninah so podobne bitjem, ki živijo svoje življenje), čutim žive sledove, ki jih je Nona pustila za seboj — sled bleska njenih oči, njenega smehljaja in glasu, peketanja njenega konja!... Kakor da so ta polja ustvarjena za Nono in Nona zanje. V meni je še živ vtisk prvega srečanja z njo. Z Milčevskim sva jo zagledala med njivami, ko se je bližala s kolesljem. Bilo je pred žetvijo — na obeh straneh se je zibalo klasje, ona pa je, nasmejana in lepa, klicala nekaj Milčevskemu in mahala z roko. Ne vem, zakaj sem že takrat pomislil: ,Takšna je ko vila!1 In ker tu ni gor ali rek, sem takoj dostavil v mislih: ,Vila žit‘...«
Galčev je prebral zadnjo vrsto in njegov pogled je splaval na belo in čisto stran. Vzel je pero, ga pomočil v črnilnik in se razburjen in smehljajoč pripravil, da bi pisal. V istem trenutku je spodaj zabrnel telefon in Huben je zavpil že na stopnicah: »Gospod poročnik! Kliče vas poveljnik čete!«
Galčev je šel dol in dolgo časa stal pri telefonu. Ni govoril, samo poslušal je in zdaj pa zdaj pritrdil: »Razumem, gospod kapitan! Poslušam, gospod kapitan!« Ko je odložil slušalko, je bil njegov obraz spremenjen, bled in zamišljen. Kljub temu je začutil, da ga prevzema tista živčna napetost, ki ga je prevzemala pred vsakim važnim delom. Ukazal je, naj takoj vprežejo voz, in štirje vojaki, ki bodo šli z njim, naj bodo pripravljeni »v polni bojni opremi«. Sam je stekel po stopnicah navzgor, da pripravi vse potrebno.
Na dnevnik je pozabil in čudno se mu je zdelo, ko ga je našel odprtega na mizi. Sprva je pomislil, da bi ga pustil nedotaknjenega in nadaljeval pisanje, ko se bo vrnil, potem pa ga je spravil v predal, zaklenil in vzel ključ s seboj. Veselo razpoloženje ga je kar na lepem minilo. Ni bilo nobenega dvoma, da so se po vaseh začeli nemiri. Oblekel se je na hitrico in stopil dol. Voz je bil pripravljen, vojaki, s puškami v rokah, so že sedeli na njem. Galčev je vrgel proč cigareto in se popel spredaj k Hu-benu. Voz je zapeljal na pot in zdrdral v temi po meji navzdol.
XXVI.
David K j ose jo je mahal na zadnji konec vasi. Bil je zelo zaskrbljen in, kadar je koga srečal, se ni ustavil, da bi se pogovorila, in mu tudi ni bilo do tega, da bi kakšno razdrl, kakor je bila njegova navada. Sina Josifa že nekaj dni ni bilo doma, odšel je bil nekam, a kam, tega David ni vedel.
Ko je prispel med zadnje hiše, je skrajšal korak in se začel ozirati na vse strani. Sel je mimo doma Grdjevega brata Jovija in zagledal na dvorišču Jovijevo ženo. David se je ustavil in zaklical:
»Evtimija! Kje ti je mož, kje je Jovi?«
Jovijevka se je obrnila in stopila bliže. Bila je postavna in visoka ženska kakor njen mož.
»Po kom vprašaš?«
»I po kom, po Joviju! Kje pa je?«
»Ce vem, kje je Jovi? Ko se je zazoril dan, je šel zdoma. In to mi je mož!« jezno zavpije in zmaje z glavo. »Ce niso zmožni skrbeti za dom, naj se ne ženijo. Vedno tekajo za temi strankami, vrag naj jih vzame s strankami vred!«
»Kaj pa je, da si tako vzkipela?«
»Vzkipela sem, ker mi je prišlo do grla.« Položila je nekaj v predpasnik, se zravnala in stopila v hišo. Ko je bila že na pragu, se je obrnila in vzkliknila: »Ako bi rad imel Jovija, tamle pri dedu Peju ga dobiš. Tam so vsi. Nekdo je prišel tja in jim laže, ti pa zijajo v njegova usta
in ga poslušajo. Najprej naj uredijo svoje reči, potem bodo šele ljudske!«
Nič manj srdita je Evtimija stopila v hišo. ,Odločna babnica!* je pomislil David, takoj pa mu je šinilo na misel: ,Evtimija ima prav, če bi ne bilo žensk, bi nas še pes ne povohal. Mi bi le sedeli v krčmi in bistrili politiko.*
David je pogledal tja k zadnjim hišam, kjer je stanoval ded Pejo, spomnil se je Evtimijinih besed in v istem hipu spoznal, zakaj gre. Slišal je, da Bratoja Kartalev potuje okrog po vaseh. Bil je preprost, neizobražen kmet, toda govoril je lepo in je bil tudi izkušen mož.
David je vedel, da je bil Kartalev predvčerajšnjim v Enidžu in od tam je prišel sem. ,Kartalev je prišel in šli so ga poslušat,* si je rekel in se napotil dalje.
Nič kaj ga ni mikalo, da bi šel k dedu Peju — njegovi sinovi so bili kakor psi, ki se kar naprej zaganjajo v človeka; ali David je bil radoveden in se ni mogel premagati, da bi ne zvedel, za kaj gre. Vedel je, da mu kočarji niso preveč zaupali, ker so ga imeli za prijatelja župana, Ilije in drugih čorbadžijev. A tudi čorbadžiji niso dosti marali zanj; njegov sin Josif je namreč najbolj rovaril zoper nje. Tako je David ostal na sredi in ni mogel ugoditi ne prvim ne drugim. Skrivoma se je sam pri sebi ponašal z Josifom in se nagibal na njegovo stran.
Hiša deda Peja je bila majhna, v njej se ni moglo zbrati veliko ljudi. David jo je pustil za seboj in pokukal na vrt in proti skednju. Tam je pod kozolcem zagledal množico ljudi, ki so bili s hrbtom obrnjeni proti njemu. Tu je bil torej shod. David se je umaknil, napravil ovinek in smuknil pod zaklon, tako da ga ni nihče opazil. Sicer pa je nastopil tak čas, da je kočarjem bilo malo do tega, ali jih bo David slišal ali ne.
Pod streho je bilo dvajset do trideset kočarjev. Vsi so stali in poslušali. David se je potuhnil za hrbet kmetom, ki so bili najbolj zadaj; ko se je stegnil nad njihova ramena, je ugotovil, da jim v resnici govori Kartalev. Ta je pravkar počival in si z velikim pisanim robcem tri čelo. Imel je suh, podolgovat obraz z ozkimi rusimi brki in sinjimi očmi. Oblečen je bil na pol po kmečko na pol po meščansko: nosil je dolge meščanske hlače, a raše-vinast kmečki površnik in pisan pas. Na glavi je imel sivo, obrabljeno čepico.
Ustavil se je in umolknil. Po vsem sodeč je bil zelo utrujen.
»Bratje!« je nadaljeval. »Povedal sem vam, kar sem hotel povedati.«
Izgovoril je še nekaj besed, ki jih David ni slišal, in zaključil govor. Ni sledilo ne ploskanje ne pritrjevalne besede. Od utrujenosti in napora je Kartalev obledel ko mrlič. Spet si je otrl obličje s pisanim robcem. Nekdo mu je nekaj govoril, Kartalev ga je gledal in poslušal, očitno pa je bilo, da ni ničesar razumel. Zmeden in raztresen, kakor je bil, je hotel oditi. Dva sinova deda Peja sta ga spremila. Kartalev je bil že precej daleč, ko se je spomnil, da se mora posloviti, pa se je obrnil in dejal:
»Zbogom vsem vam!«
»Zbogom!« »Zbogom!«
Brž ko so kočarji ostali sami, so se sprostili. Ker jih je stoja utrudila, so se deloma usedli po tramovih, ki so bili razloženi pod kozolcem, deloma počepnili k zidu in začeli kaditi.
»E, kaj naj storimo zdaj?« pravi Jovi, ki je kakor vselej imel prvo besedo. »Povejte, da slišimo.«
»Kaj naj storimo... Smo že slišali, kaj naj storimo,« reče Velko in si zasuče debele brke.
»Jezik pa ima nabrušen tale korenjak, bogme da!« reče nekdo. »Govori boter ko navit.«
»Govori... kaj bi govorjenje,« zamahne ded Pejo z roko. »Povej mi rajši, ali je govoril nam v prid; to mi povej, Jovi! Nisem ga razumel, preveč mešetarski je čenčal. Kaj je dejal, slišiš, Jovi, kaj je dejal?«
»E he!« zavpije Nejčo. »Možakar je govoril dve uri, ta ga pa ni razumel!«
Ded Pejo se je ves obrnil k Nejču, vzkipel, brada mu je strepetala, a se je premagal in ni rekel ničesar.
»Kaj je povedal?« se je nasmehnil Jovi in začel razlagati dedu Peju.
»Ničesar ne razumem!« izjavi ded Pejo, pomežikne izpod gostih, na oči spuščenih obrvi in ponovi: »Ničesar ne razumem! Kdo nas bo vodil... zakaj nas bo vodil...«
»Eh, ded Pejo!« zavpije nekdo. »Ti si pa še zelo zadaj!«
»Pusti ga no! Zdi se, da je ta človek padel z lune,« se razjezi Velko.
Dinko, mož z bledim, namrščenim obličjem in s črnimi, povešenimi tatarskimi brki, skoči z drv, ki je na njih sedel, in zamahne z roko:
»Kaj naj premišljamo, hudika? Kaj naj premišljamo? Dovolj smo premišljevali dosihmal. Ali bomo še trpeli?«
»Tudi jaz tako pravim,« se oglasi Nejčo. »Ali bomo vekomaj trpeli? Pojdimo in to je vse!«
Nekateri mlajši kočarji zavpijejo:
»Zdaj bomo videli, kdo se nam postavi po robu.«
Jovi je počakal, da so utihnili, in se obrnil k Velku:
»Kaj pa ti deš, Velko?«
Velko si z dlanjo pogladi brke, plane pokonci in odpre usta, da bi nekaj rekel, pa obstane: šele zdaj je zagledal Davida.
»Kaj pa ti iščeš tukaj?« se zadere nanj.
»Kaj bi iskal. Prišel sem takole,« odgovori David. »Kaj nisem tudi jaz človek?«
»Ti nisi človek! Čorbadžijski vohun si! Izgini od tod!«
David se je spočetka smehljal.
»Pusti me no, Velko,« je govoril, potem pa se je razjezil in odrezal: »Pusti me, ker ne veš, kako mi gori glava od skrbi. Sina Josifa že tri večere ni doma; kam je odšel, ne vem, vidim pa, da se je odpravil zaradi teh reči, o katerih vi tu razpravljate. Mojega fanta ni,« je nekako obupano vzkliknil, gledajoč Velka. »Prišel sem, da bi kaj zvedel o njem.«
»Vem, čemu si prišel. Prišel si nas poslušat, kaj govorimo, da bi potem nesel čorbadžijem na nos.«
»Zaradi Josifa sem prišel! Josif je vendar z vami.«
»Velko, pusti človeka,« se vmeša Jovi. »Baj David govori resnico, Josif je z nami. In lepo nam je govoril, pa ga nihče ni maral poslušati. Pusti zdaj baj Davida, povej, kar si hotel povedati.«
Velko se izprsi, dvigne prst in reče:
»Pojdimo!«
Ded Pejo je stopil naprej.
»Kam za boga, kam boste šli?« je hitro zdrdral. »Kam? Kam? Povej, kam? Če se gremo klicat na korajžo, mi nisi kos, slišiš? In oglej si moje sinove, šest jih je, pravi voleje, da jim le rečem: drži ga! Kam boš šel? Kaj boš tam delal? Boljši je vrabec v roki ko golob na strehi. Hočem reči: ... mi skrbimo zase, si slišal? ... skrbimo zase! Zdaj je priložnost, da zorjemo Manolakijevo njivo.« Grčanje naokrog je utihnilo in kočarji so napeli ušesa.
»A poročnik?« vpraša nekdo.
»Poročnik... Poročnik nam ne bo ničesar storil.«
»Poročnika ni,« reče Jovi. »Davi mi je rekel neki vojak, da ga ni. Napotil se je dol po meji.«
»Kakor nalašč! Kakor nalašč!« hitro spregovori ded Pejo. »Vpregli bomo pluge in zorali njivo. Ce si ne po-moreš sam, kdo ti bo pomagal? Tisto v mestu pa le pustimo, to je velika reč, to ni za nas. Zaseješ, recimo ... zaseješ, kar imaš, da ti ne bodo otroci lačni. To je moje mnenje, vse drugo so prazne marnje.«
»Nu prav,« je soglašal Jovi. »To je najlažje, to lahko naredimo, kadar se nam zljubi.«
Dinko in Nejčo sta molčala, ker ju niso poslušali že v začetku. Davidu Kjosu se je nekaj utrnilo v mislih pa se je nasmehnil:
»Kaj se smeješ?« ga je krenil Velko.
»Smejem se, kajti najsi delamo tako ali tako, vedno trčimo z betico ob čiflik. Tam je naša rešitev.«
»Kaj, ti spet misliš na Manolakija?«
»Ne mislim na Manolakija. Mislim, kaj bi bilo, ako bi bil Manolaki mrtev, Antiča pa živa.«
»Ha!« se je dedu Peju kolcnilo iz začudenja. »Kaj bi bilo, če bi bila Antiča živa? Nu, kaj bi bilo?«
»Dala bi vam njivo, to bi bilo,« reče David. »In sicer brez vpitja in tarnanja.« David se zasmeje, zmaje z glavo in doda: »Pri moji veri, saj bi vam dala ves čiflik. Sama je tako rekla, iz njenih ust sem slišal. ,Ne potrebujemo tako mnogo zemlje,* je govorila. ,Tudi reveži imajo otroke, tudi oni morajo živeti.' To so bile njene besede.«
Nekaj trenutkov ni nihče spregovoril. Vsi so molčali in gledali predse, kakor da so si nekaj klicali v spomin.
Ded Pejo je spregovoril:
»Pri moji veri, Antiča... Antiča je bila drugačna, Antiča je bila siromakom prava mati. Zdaj pa nimaš pred seboj Antiče, ampak tistega vagabunda Manolakija. Z njim moramo obračunati.«
»In bomo obračunali!« zavpije nekdo.
»Spet je dvignil tožbo. Rad bi, da nas obsodijo, ker smo šli orat njivo. Pravi, da smo ga hoteli ubiti.«
»Ta malopridnež laže ko cigan.«
»Tošo snuje te reči! Snuje jih v zvezi z glavarjem.«
»Končano! Zdaj ni več glavarja!«
Kazno je bilo, da so se iz mržnje do Manolakija vsi kočarji pobotali in spet zedinili. Tudi Dinkovi pristaši so začeli udrihati po Manolakiju. Dvignil se je strašen hrušč. Od vseh strani so padale psovke in vsi so se rotili zoper Manolakija. Sli bodo orat njivo — o tem ni bilo več govora — pač pa so zdaj nekateri predlagali, naj se odpravijo na čiflik in prisilijo Manolakija, ,da podpiše, da se za vekomaj odreka njive v korist kočarjev.
David K j ose se je vedno štel za Manolakijevega pristaša. In ko je videl, kakšen vihar se je dvignil zoper njega, mu je začelo postajati tesno in je neopaženo smuknil izpod kozolca. Ko se je znašel na cesti, ga je spet prevzela in potrla njegova lastna skrb. O Josifu ni nič zvedel, četudi je zaradi tega prišel. — Kratko zatem zagleda David lovca Kostadina na dvorišču njegove hiše in pohiti k njemu. Eden od fantov, ki so zginili z Josifom, je bil Kostadinov sin Janko.
David je najprej razložil Kostadinu, kaj ga je prineslo sem. Kostadin je nekaj popravljal pri plotu in ni odmaknil oči od dela, tako da David ni mogel ugotoviti, ali ga sploh posluša. Nenadoma je zavrgel sekiro, pobrskal za pasom po cigaretah in dejal:
»Ko bi le vedel, kaj ima ta nepridiprav, moj sin, za bregom, bi mu že izbil iz glave te pustolovščine, pa žali-bog nisem vedel.«
Prižgal si je cigareto, začel kaditi in nadaljeval.
»Materi je rekel — ta mi je pa šele zdaj izdala: ,Mama, daj, da ti poljubim roko, kajti nič se ne ve, če
se bova še kdaj videla/ Mojemu vnuku, Deninemu sinu Pavlu pa je podaril harmoniko, ki jo je kupil na zadnjem sejmu, in mu dejal: ,Mene lahko ubijejo, Pavle, zato imej ti harmoniko in, kadar zaigraš nanjo, spomni se svojega strica/
Kostadinov glas se je začel krhati, tobakov dim ga je prisilil, da je zakašljal. Kar se zadere na Davida:
»Kaj pohajaš zdaj okrog in stokaš? Tvoj sin je kriv, on jih je odvlekel s seboj, on jim je navdahnil te misli. Ti kot oče bi ga moral obrzdati in spametovati. Ali pa si zdaj prišel, da bi iz mene norce bril?«
David začudeno pogleda Kostadina in reče:
»Glej ga, kakšen je neki. Jaz sem ves iz sebe, kaj naj storim, on pa — norce briješ.« Davida popade jeza in obrne Kostadinu hrbet. »Spametujem naj ga. Kako naj ga spametujem, ali je negoden, ali je trčen? Več ve ko jaz, izobražen je, kaj naj mu povem? Pa ali me tudi spoštuje kot očeta? Človek dela, kar hoče. Kaj bi se mu postavljal po robu?«
David je razkačen krenil po vasi navzgor in vso pot sam pri sebi govoril. Ko je bil dokaj daleč, se je obrnil: Kostadin je tesal dalje pri dvoriščnih vratih. Toda David ni gledal njega: izza hiše deda Peja okrog njegovega napušča so stali kočarji. In ni se jim še mudilo nikamor. Zbirali so se v gruče in glasno govorili, da jih je slišal celo David. David je nadaljeval pot. ,Kaj nameravajo ti ljudje?“, je pomislil in si kratko zatem sam odgovoril: ,Ne vem, kaj nameravajo, toda prihodnje dni se nam ne obeta nič dobrega/
XXVII.
Nona je v naglem diru podila proti Senovu. Okrog konja, ki se je kopal v znoju, je brenčal roj muh. Nona je često oplazila z bičem na slepo; njen pogled je plaval nad konjevo glavo proti stražnici. Hotela je čimprej videti Galčeva. Ženin ji je poslal brzojavko, da je odpotoval in da bo čez nekaj dni tukaj. O tem je morala z Galčevom spregovoriti resno besedo. ,In kaj bo storil, če mu rečem, da hočem ostati pri njem in se nočem nič več vrniti na čiflik?*, je pomislila. ,A koleselj? Kdo ga bo odpeljal nazaj na čiflik?‘ se je vprašala in se v isti sapi zasmejala, ker je spoznala, da ni vredno misliti na tako malenkost.
Kazno je bilo, da bo današnji dan še bolj vroč — davi ni bilo rose, brž ko pa se je sonce dvignilo malo više, je nastala pripeka. Od nikoder ni pihljal vetrič, ozračje je bilo soparno. Narednik vodnik Levaški je neprenehoma snemal čepico in si brisal znoj z obraza. A ni trpel samo od vročine: spredaj okrog pasu je imel torbico za naboje, čez pleča usnjeno torbo. Prejšnje čase pa je najrajši stal ob oknu z razpeto bluzo, gologlav in s peresom za ušesom. Zdaj mu ni bilo do tega, da bi se ogibal sonca; sprehajal se je pred stražnico in se pozorno zagledal zdaj proti vasi zdaj na to ali ono stran meje.
Cez čas se je ustavil: na zahodni strani se je po poti, ki je držala z isjorenskega čiflika, pokazal voz. Črna pika sredi rumenkastega prahu se je približevala in rasla in Levaški je spoznal Nonin koleselj. Počakal je
samo, ali bo koleselj nadaljeval pot proti vasi, kakor ga je najbolj pogosto videl, ali pa zavil naravnost na stražnico. Visoki vranec je dirjal po samem grebenu hriba v smeri proti vasi, a nenadoma se je obrnil naravnost k njim. Levaški je stisnil obrvi, stopil pred stražnico in poklical:
»Huben!«
Na vratih se je prikazal vojak.
»Tu, gospod vodnik!« se je oglasil in obstal. Tudi on je bil prav tako prepasan z naboji in torbo čez pleča.
»Poslušaj, Huben, ona spet prihaja. Ne smeš ji povedati ničesar.«
»Katera ona, gospod vodnik?«
»Gospodična. Če te vpraša po podporočniku, reci: šel je vzdolž meje. Kam je šel, zakaj je šel, — o tem niti besede. Razumeš? Molči ko kamen. Drži jezik za zobmi in navadi se hraniti skrivnosti zase. Si razumel?«
»Razumel do pičice, gospod vodnik.«
Levaški je napravil še nekaj korakov okrog stražnice in, ko so v bližini že zapeketala konjska kopita in je bilo slišati škripajoče drsenje koles po prahu, je nagloma zavil in stopil pod zaklon, da bi bil bolj ob strani. Tisti trenutek se je Nonin koleselj ustavil pred stražnico. Visoki vranec se je lesketal v znoju. Nona je skočila s kozla — imela je na sebi sinjo suknjico in belo krilo. Pustila je koleselj na soncu — konj je bil navajen stati, kjer so ga pustili — in nasmejana, z žarečimi očmi ter drobnimi in urnimi koraki pohitela k stražnici. Vidra ji je prišla naproti in se ji začela dobrikati. Tudi Handžar je dvignil oči in zarenčal od veselja, ni se mu pa ljubilo vstati in je ostal v senci. Nona pogleda Hubena in se nasmehne.
»Kako se počutiš, Huben?« reče in, ne da bi se ustavila, pohiti po stopnicah navzgor.
*
»Gospodična!« steče Huben za njo. »Podporočnika ni.«
Nona se ustavi.
»Ni ga, praviš? Kje pa je?«
»Ne vem. Ni ga. Ne vem, kje je.«
»Kako to, da ne veš? Ti ni povedal, kam gre? Kdaj je odšel?«
»Snoči. Šel je vzdolž meje. Kam pa je namenjen, ne vem; ne morem vam povedati, kam je šel.«
Huben je zmedeno in v zadregi buljil v tla. Nona je opazila Levaškega, ki se je pokazal izpod zaklona: bil je na pol obrnjen k njej, a je ni gledal, temveč po vsem videzu bolj poslušal, kaj bo povedal Huben. Nona je razumela, da je Hubenu naročeno, naj tako govori.
»E, pa dobro,« reče Nona. »Ne bom vprašala, kje je podporočnik. Povej mi le, ali ti je on naročil, da mi ne smeš povedati, kje je.«
»Ne, gospodična, ničesar mi ni naročil. Ne vem pač, kam je šel. Zakaj bi vam zdaj lagal; ne vem, kam je odpotoval.«
»Ze prav, šla bom,« reče Nona. »Saprabolt, Huben, kdaj si postal tak lisjak!« se zasmeje in stopi h koleslju. »Kadar podporočnik pride, mu povej, da sem bila tu,« še doda, skoči na voz in vzame vajeti. »Reci mu, da sem v vasi in da ga bom tam čakala.«
Spet se je nasmehnila Hubenu, mu pokimala in ošinila konja. Čez nekaj minut je že bila pred krčmo in naredila ovinek, da bi ustavila koleselj na tistem mestu, kjer ga je puščala po navadi. Z začudenjem je opazila, da je krčma zaprta. ,Kakšen praznik je neki danes?4 je pomislila. Zadrgnila je vajeti, skočila s koleslja, poiskala konju udobnejši prostor in ponovno pogledala h krčmi: neki kmet — od kod je bil prišel, ni opazila — je tiščal obraz na okensko steklo in zijal noter. Malo zatem se je
obrnil in Nona je vzdrgetala: bil je Grdjo. Njegov obraz je bil belkast, prosojen in izmozgan. Začudeno in veselo je pogledal Nono.
Ne da bi se še enkrat ozrla nanj, se je Nona napotila na poštno postajo. Pred vrati jo je pozdravil Milčevski.
»Kaj iščete tukaj? Kako ste prišli?« je spregovoril plaho in šepetaje. »Niste nikogar srečali?«
»Koga bi srečala, mar Grdja? Pravkar sem ga videla.«
»Ne Grdja, ne, druge kmete. Ali niste srečali gruče kmetov?«
»Moj Bog, kaj pa se je prav za prav zgodilo?« se začudi Nona.
»Pridite, pridite, povedal vam bom,« jo povabi Milčevski v urad in, ko Nona sede na stol, reče: »Slabe novice.«
»Toda tu ni nič hudega,« pravi Nona, vstane in stopi k izhodu, pa se ustavi in pove:
»Galčeva ni. Bila sem na stražnici, pa ga ni. Vojak mi je rekel, da je odpotoval vzdolž meje.«
»Odpotoval?« se začudi Milčevski. »Tako rekoč ... to mi ni všeč, da je odpotoval...«
»Zakaj, kaj je?« vpraša Nona. Nenadoma se ji je zavrtelo pred očmi in zdrknila je na stol.
»Gotovo nekaj veste, zakaj prikrivate?«
Milčevski obrne k njej bled, izpit obraz.
»Ničesar ne prikrivam, gospodična, kaj bi prikrival. Jaz tako rekoč... pravim samo, da položaj ni rožnat. Kaj bi prikrival.«
»Ne bom šla proč,« reče Nona. »Tu ostanem, nič mi ne bodo storili. Ali ni tu Josifa? Josif je moj dober prijatelj, Josif ne bo dovolil, da mi storijo kaj žalega. Kaj?« je vprašala, videč, da Milčevski maje z glavo.
»Ne verjamete, da se bo Josif potegnil zame?«
»Josifa ni tu.«
Milčevski dvigne ramena in ne zine več bele ne črne. Nona je povesila oči v tla in po kratkem pomisleku poskočila ter se napotila h koleslju. Milčevski je stopical za njo.
»Le pojdite. Tako rekoč .. . sicer ni nič, toda le pojdite. Najbolje je, da greste. In ne bojte se, nič hudega ni. Tako rekoč... šel bi vas spremit, toda, veste, nimam koga pustiti v uradu.«
Nona ga ni poslušala in se je popela na koleselj. Preden je odrinila, ji je prišel na misel Grdjo, pa se je ozrla naokrog. Na prvi pogled ga ni opazila — nikjer ni bilo žive duše — ko pa se je bolje ogledala, ga je uzrla: stal je nedaleč od gostišča pod senco akacije in jo gledal. Nona je ošvrknila konja in ne glede na veliko vročino že skraja pognala konja v najhujšem drncu. Šele sedaj ji je postalo jasno, zakaj ji je vojak lagal, in prevzelo jo je razburjenje. Ni se bala za sebe, ampak je mislila na Gal-čeva. Hotela se je vrniti na mejo, pa je vedela, da ji spet ne bodo ničesar izdali. Preostajalo ji je edino, da se čim-prej vrne na čiflik. Vnovič je oplazila konja z bičem. Zdaj in zdaj se je obrnila in pogledala nazaj, toda niti z ene niti z druge strani stražnice ni bilo na meji ničesar videti. Povsod je bilo pusto in prazno.
Ko je Nona prispela na čiflik, so tam že vedeli, kaj se je zgodilo. Manolaki je bil po svoji stari navadi na čardaku in pred njim so stali vsi čifliški hlapci: Malin, Murad, Gluhanek in ded Hristo. Manolaki jim je bil ravnokar odmeril delo in zdaj so se nekoliko zamišljeni in hkrati dobre volje spuščali po stopnicah na dvorišče. Ljudje se pač veselijo vselej, kadar se zgodi kaj novega.
Pri Manolakiju na čardaku je ostal samo ded Hristo.
»E, Nona, ti si bila v Senovu,« ji je rekel oče. »Kaj je tam novega?«
Nona je razložila, kaj je bila videla in slišala.
»Naj delajo, kar hočejo,« reče Manolaki. »Mi le skrbimo zase.« In ker so se nekateri od hlapcev ustavili pod stopniščem, kakor da so hoteli še kaj slišati, se je stegnil in jim zaklical: »Slišite, pojdite za svojim opravkom! Storite, kar sem vam dejal! Hajdi!«
Sanka je srečala Nono na pragu.
»Ah, Nona, dobro, da si prišla. Veš, kako sem že mislila nate. Ali imaš zaročenčevo pismo?«
»Nič ni prišlo. Saj sem prejela ondan brzojavko. Pa mi tudi ni do zaročenca; zdaj ne mislim nanj.«
Sanka jo je gledala s široko razprtimi očmi. Ni dobro razumela, kaj hoče Nona povedati, pa se je spomnila na Toša, ki ga je zateklo v mestu, in še večja groza se je pojavila na njenem mičnem obrazku.
»Nona, kaj bomo pa zdaj počeli? Tudi Tošo še ni nazaj. Malin se je vrnil iz mlina, bo že res, kar pravijo. Toda če pridejo sem kmetje, Nona?«	N
»Kaj bi delali tukaj? Kaj smo jim storili žalega, kaj imamo z njimi? Sanka, ti si pa tudi bojazljiva,« reče Nona in jo objame. »Ne boj se, Sanka, nič ni.«
Sanka vzdihne in prisluškne: zunaj na čardaku so se oglasili koraki — Manolaki se je dvignil in pokašljujoč, počasi in tiho stopil v sobo na drugi strani hiše. Vratca na omarici so zaškripala. Četudi je bilo še zelo zgodaj, je Nona razumela, da si naliva žganja. To je pomenilo, da je zelo razburjen.
Kratko zatem je življenje na čifliku steklo po navadnem tiru. Poobedovali so. Nona je odšla v svojo sobo, Manolaki je po stari navadi legel počivat. Na poteh ni bilo videti ljudi. Zdelo se je, da ni v bližini nobene
nevarnosti. Toda Nona ni bila mirna. Po tem, kar je že videla, in po tem, kar je bila že poprej večkrat slišala, da se pripravlja, je spoznala, da se nekaj godi. Preletelo ji je misli, da si mora zapomniti današnji dan. Kakor že večkrat dotegamal, ni vedela, kateri dan je danes. Tiho, po prstih se je splazila v očetovo sobo. Manolaki je ogrnjen s suknjo ležal vznak in smrčal. Nona je stopila h koledarju, ki je bil pribit na steni, in ugotovila datum. In da bi si ga bolje zapomnila, je šepnila: »22. september 1923. leta.«
Nato se je vrnila v svojo sobo. Čez čas je skozi okno opazila, da teče k njim Galunka; za njo pa je, zategujoč si ruto okrog vratu, v belih rokavih in bosa krevljala tudi stara Lukana. Da ne bi zbudili Manolakija, ju je Nona počakala na čardaku in jima od daleč dala znamenje, naj ne delata ropota. Tudi Sanka je stopila iz hiše.
»Nona, Sanka,« je izdavila zasopla Galunka, »Senov-čani so spet prišli. U! Ko bi le videli, koliko jih je! Ustavili so se na njivi. Recite dedu Manolu.«
»Oče spi,« reče Nona.
»Ali gredo semkaj?« plaho vpraša Sanka. »Zbudimo ga. Za Boga, kaj pa zdaj? ...«
»I, Sanka, ne bodi no taka!« jo pograja Nona.
»Kajne Galunka, da ne gredo semkaj? Na njivi so se ustavili.«
»Toda če pridejo? Zbudimo očeta.«
»Zbudite ga, zbudite,« je prigovarjala tudi stara Lukana. »Moramo mu povedati. Tudi Malin je naročil: povejte gospodu.«
Manolakija ni bilo treba zbuditi: zaslišali so kašljanje in gospodar je stopil iz sobe.
»Kaj pa je?« je vprašal in pogledal prisotne z motnimi, zaspanimi očmi. »Kaj ste pridrle vkup?«
»Senovčanom že zopet ne da žilica miru,« se oglasi stara Lukana. »Spet so prišli na njivo.«
»Kje je Malin? Naj le pride k meni.« Manolaki stopi na čardak in sede na svoj prostor. »Pokličite Malina. Takoj naj pride.«
Čez malo časa se je pokazal Malin. Videti je bilo, da ni nič nevarnega, kajti smehljal se je in se mu ni nič mudilo.
»E, kaj počno?« vpraša Manolaki. »Kje so?«
»Na njivi. Orjejo. Osem plugov so pripeljali, štel sem jih zapovrstjo. Osem plugov, vsakega z dvema paroma konj. Kaj naj storimo, gremo tudi mi?«
»Si na glavo padel, kaj?« reče Manolaki. »Vi boste tičali tu. Če so tako lačni na zemljo, naj orjejo. Bomo videli pozneje. Vi pa boste ostali tu. Hajdi, pojdite po opravkih! Tu pa tam poglejte za njimi, kaj počno, in če bo kaj, mi pridite povedat. Le brž, le brž, boste šli!«
Proti večeru so pripluli z zahoda temni oblaki in se začeli vedno bolj kopičiti. Zapihal je veter in dvignil se je prah. Staremu brestu so se veje upognile in v krošnji je zašumelo. Zagrmelo je. Pojavili so se novi bolj nizki, kopasti oblaki pepelnate barve, se obrnili in zavrteli kakor dim nad pogoriščem, prehiteli druge oblake in kot bi trenil prevlekli nebo. Stemnilo se je, veter je zapihal močneje, vedno bolj pogosto se je bliskalo in grmelo. Malin je prišel in povedal, da so Senovčani odšli.
Tu pa tam se je ko svinčena zrna usula toča, potem pa se je kot iz vedra ulil dež. Žareči bliski so se vžigali in nekje v bližini je strahovito grmelo. Dež, zdaj tih zdaj kot bi ga vrtinčil vihar, je padal skoraj celo uro. Oblaki so se zasukali na drugo stran nebesa; zdaj je tam padal dež in razsajal vihar. Okrog čiflika so zamukale krave in zacvilila teleta — živino so gonili pod streho.
Mokri in od dežja lesketajoči se konji so se zdeli še bolj vitki, mršavi in tenkonogi. Mračilo se je že. Veje velikega bresta, prepojenega z dežjem, so se zibale v temi in z drevesa je kapljalo, kakor da je začelo znova deževati.
Zadonel je močan in čil glas in pri hlevih se je pokazal Kutmak, z zavihanimi hlačnicami, bos, ogrnjen v jamur-luk. Nona in Sanka sta na njegov glas nemudoma stekli k oknu.
»Kaj delate, ste še živi?« jim je zaklical. »Sem prišel še jaz malo pogledat. Kje imate očeta? Je doma?«
Popel se je na čardak. Nona in Sanka sta nasmejani in razveseljeni stopili Kutmaku naproti. Njegov prihod ju je kljub vsemu ohrabril in opogumil.
»Dež me je malce okopal, pa nič zato. To je dobro znamenje, letos bo bogata letina,« je govoril Kutmak, cepetal z bosimi nogami in si otresel še klobuk. »Le malo me je zmočilo, bil sem že tu in sem stopil v hlev. Ko sem zagledal Senovčane, te Čerkeze, sem rekel: zakaj čepim tukaj? Zakaj ne grem na čiflik? Nemara vam zdaj tak dedec kakor sem jaz prav pride, sem si dejal.«
»Kaj je novega, Todor?« vpraša Nona. »Kaj se je dogodilo?«
»I, kaj neki? Ljudje so ponoreli... Pa tudi vi nimate pameti, ako vas je strah. Saj konec koncev Senovčani niso Turki ali Čerkezi, ampak Bolgari. Na, dejal sem si — čakaj, grem pogledat.«
»Pridi, pridi sem!« se oglasi Manolaki.
Kutmak se je na pol obrnil, stopil v hišo in zaprl vrata za seboj. A njegov glas je bobnel dalje in se razlegal po vsej hiši. Nona in Sanka sta se umaknili pod streho. Ker je bil Kutmak tu in sta tako blizu slišali njegov glas, se jima je zdelo, da se ne more zgoditi nič nevarnega. Ko pa se je dobro znočilo, je nov preplah dvignil čiflik
na noge. Gluhanek, ki je že zgodaj začel svoj nočni obhod in izpustil vse pse, je prišel Manolakiju sporočit, da so Senovčani ponovno prišli.
»Ni mogoče!« vzklikne Kutmak in se prime za brado. »Kaj pa naj tam počnejo ponoči? Paskal, bržčas nisi dobro videl.«
»Saj nisem slep, videl sem jih s svojimi očmi. Deset vozov jih je, v vsakem vozu po štiri ali pet ljudi.«
»Hentaj, gotovo so kakšni popotniki! Ljudje, ki gredo po opravkih ali v mlin!«
»Kakšen mlin, kakšni popotniki,« se ni dal ugnati Gluhanek. »če so pošteni ljudje, kaj hočejo na travniku pred čiflikom? Zavili so s poti in zdaj so tam.«
Kutmak je skočil, zarobantil v jezi in šel sam pogledat. Po vsej podobi je bil prepričan, da bo samo vrgel pogled in se že vrnil povedat, da se Gluhanek moti in da ni dobro razločil kako in kaj. A ni preteklo dolgo časa in Kutmak je bil že nazaj. Držal se je resno in kakor da ga je bilo sram: Gluhanek je govoril resnico, kajti Kutmak je videl Senovčane s svojimi očmi. Manolaki je že razlagal svoj obrambni načrt: na treh straneh čiflika (stran proti meji so pustili nezavarovano) naj se razvrsti na straži po dvoje do troje hlapcev. Malin, Murad, ded Hristo, Kutmak — vsi so morali biti tam. Nihče ni niti pomislil na spanje.
Da bi umiril ženske, najbolj Sanko, ki se je kar naprej cmerila, je Manolaki ukazal, naj pripeljejo ven voz in ga pripravijo za nagel odhod: konji naj bodo okomatani, na voz naj naložijo popotno prtljago. Če bi se pokazala nevarnost ali nastala potreba, bi konje v naglici vpregli, Sanka, Nona in Manolaki (o sebi Manolaki ni ničesar sklenil), bi se popeli na voz in po severni strani, ki jim je ostala prosta, odrinili bodisi v mesto bodisi na obmejno stražnico. To bi sklenili tik pred odhodom.
Noč je bila temna, nebo oblačno. Psi so nepretrgoma lajali. Cez nekaj časa se je zaslišalo ropotanje, vozovi s Senovčani so se premaknili in odrinili nekam drugam. V kratkem je šum utihnil, ker pa so psi lajali neprenehoma kot na tuje ljudi, čifliški čuvaji niso mogli ugotoviti, ali so se Senovčani odstranili ali samo premišljeno zavili na drugo stran in se tam pritajili.
Manolaki ni spal, marveč si je samo z rokami podprl glavo in dremal. K njemu sta pogosto prihajala s poročili Malin in Gluhanek. Nona in Sanka sta se zatekli v sobo. Nona ni mogla zapreti oči zaradi Sanke, ki se ni umirila, marveč je hip za hipom vstajala, odhajala k oknu, gledala in prisluškovala in se zopet vrnila v posteljo. Ko se je tako nekoč spet približala oknu, je rekla:
»Kaj pa se tam svetli? Ali ne gori nekaj?«
V temi je v smeri proti senikom migotala ne posebno močna luč, kakor da prihaja od svetilke ali ognjišča. Kar se je luč ojačila, razrasla, buhnili so plameni in začele so švigati iskre. Tam doli so zagolčali ljudje.
»Požar! Nekaj gori! Požar!« je zavpila Sanka. Planila je v Manolakijevo sobo in vsa iz sebe od strahu zakričala:
»Oče! Oče! Požar!«
Manolaki je trepetajoč in preplašen stopil na čardak. Sij je bil že širok. Zdaj se je potuhnil zdaj nenadoma buhnil. Na dvorišču se je zaslišal gromoviti Kutmakov glas:
»Ne bojte se, nič ni! Kup plev gori. Daleč je, daleč proč od senikov.«
»Kako? Ali ne gorijo svisli, ded Todor?« zakliče Nona.
»Vraga, kakšne svisli! Kup plev gori. Nič ni, pravim.«
Manolaki ni mogel prenesti tega naglega, nepričakovanega prehoda iz strahu v veselje. Noge mu je spodrezalo in klecnil je na čardak. Kutmak je prišel gor in ponovil:
»Kup plev gori. Hej, kaj ni tam sredi travnika prav starinska šupa? Tam gori. Prava reč, kopa plev. Zažgal jih je kakšen malopridnež.«
Stopili so v hišo in Kutmak je še bolj podrobno razjasnil vso stvar: nevarnosti ni bilo nobene, vsi so lahko mirni. Svisli, ki so gorele — pozneje so zvedeli, da se je sirar Gergi priplazil in vtaknil ogenj — so bile daleč od čiflika in drugih senikov. Požar se ni mogel prenesti na druge senike in poslopja, kajti veter je pihal od zgornje strani, s čiflika, in odnašal iskre v nasprotni smeri.
Kutmakovo razkladanje je Manolaki poslušal brez besede. Bil je videti miren, samo oči so mu nabreknile in motno sijale. Sicer pa je Manolaki imel vedno take oči. Nenadoma je, kar tako sede, izpustil cigareto, obledel, preplašeno pogledal, hotel nekaj izdaviti, pa se mu je samo zakolcalo in ga kar začelo dušiti. Potem se je nagnil na stran in se zgrudil.
»Vode! Dajte malo vode!« je zaklical Kutmak.
Kutmak ni vedel, kaj bi storil; začel je Manolakiju treti žile okoli zapestja. Manolaki je imel oči zaprte ko mrlič. Sanka je jokala. Tudi Nona je pritekla, bosa in preplašena. Manolaki se je lahno zavedel in odprl oči. Slekli so ga in položili na posteljo.
To noč se ni nič več zgodilo. Edino goreče svisli so kdaj pa kdaj močneje vzplamtele in širok, krvavordeč žar je grozeče splapolal v temini. Vse ljudi na čifliku so spreleteli srhi in stekh so gledat k oknu. Nevarnosti, da se požar razširi, ni bilo nobene, kajti veter je še vedno pihal od zgoraj, s čiflika, — še več: čez nekaj časa se je ulil dež in ogenj je začel ugašati. Če so se še tako ozirali naokrog, ob prvem svitu okrog čiflika niso mogli videti ničesar sumljivega: ne voza ne pešca. Senovčani so bili odšli.
Ali pozno popoldne so se spet pojavili in to pot jih je bilo nemara še več. Ni se še dalo ugotoviti, kaj nameravajo napraviti, čemu prihajajo in odhajajo. Takrat so se zbrali v kup, se pomudili nekaj časa na istem mestu, kakor da se posvetujejo ali snujejo nekaj, potem so odšli, toda ne na njivo, ki so jo včeraj orali, ampak naravnost proti čifliku. Hodili so vseskozi po dolinskem pobočju, zato se je v resnici zdelo, da korakajo proti čifliku, prav tako pa bi si kdo mogel misliti, da hočejo iti čez mejo.
Sanka je objokana potegnila za seboj Nono, da bi zbežali. Ali brž sta spoznali, da ne morete pustiti Mano-lakija docela samega in bolnega. Zlasti Nona ni hotela slišati o tem. Medtem ko so, ne vedoč, kaj naj počno, strmeli drug v drugega, se je začelo streljanje. Slišati je bilo strel ali dva, potem je vse utihnilo. Čez kratek čas sta z vrta, kjer sta stražila, prišla Kutmak in Malin. Rekla sta, da so z meje streljali vojaki. Senovčanov ni bilo več videti — skriti med osatom so se umaknili po dolini v vas.
XXVIII.
Drugi dan ni bilo okrog čiflika žive duše, pa si vendarle nihče ni upal ven. Proti poldnevu se je, kakor ob najbolj mirnem času, čifliku približal neki vrtnar, ki je obhodil dolenje vasi in se s praznim vozom vračal na vrtnarijo v Enidže. Od njega so zvedeli, da je v Senovu tiho in da so ljudje pri svojem delu. Manolaki je še ležal, toda bilo mu je bolje. Kar je poklical Malina in Murada in jima naročil, naj pripravita pluge. Kutmak ni bil več potreben na čifliku in je odšel. Vsi so kakor po navadi prijeli za delo. Samo Sanka se je še vznemirjala zaradi Toša. Ko je Nona po pogovoru z vrtnarjem stekla Sanki povedat, kaj je slišala, jo je zalotila z očmi, vnetimi od joka.
»Dovolj, Sanka, sram te bodi!« jo je pograjala. »Nič hudega ni, ne boj se. Pravkar je bil tu vrtnar, v Senovu in povsod po vaseh je mir; ljudje hodijo za svojim poslom. Ne tako! Dovolj! Dovolj!«
Ali eno reč je Nona utajila: ko ji je vrtnar zatrjeval, da v vseh vaseh, ki je šel skoznje, vlada mir, ji je omenil, da je samo v enem kraju, v neki obmejni vasi nastala zdraha in prišlo do spopada. Kako pa se je natančno zgodilo, ni vedel. ,Jaz se zanimam za luk in paprike,4 je dejal, ,politika me ne briga.4 Ta novica je Nono zmedla. Kaj se je zgodilo z Galčevom? Ce bi se bil po teh nekaj dneh, ko se je odigralo okrog čiflika toliko dogodkov, vrnil z obhoda po meji, ne bi strpel, da se ne bi oglasil pri njih. Ce se ni, je to že znamenje, da ga ni v Senovu. Ali se je
že vrnil? Če se pa ni, kje je, kaj se je zgodilo z njim? Morda pa je bil ravno tam, kjer se je vnela bitka? Najprej je Nona samo pomislila na to, nato je začela verjeti v to misel, kakor da ji je kdo rekel, da je bil Galčev le-tam. Hotela je takoj iti v Senovo, toda oče ji tega ne bi dovolil, Nona pa ga ni hotela razburjati. Sklenila je, da bo danes še potrpela, jutri pa bo šla tjakaj, da ugotovi, kaj se je zgodilo. Poobedovali so. Sanka se je lotila domačega dela, Nona pa se je umaknila v sobo. Toda ni mogla ne brati ne stati na enem mestu. Prešinila jo je misel, da bi šla kar zdajle v Senovo, namesto da bi odlagala na jutri. Poskočila je in si oblekla kratek površnik iz rjavega usnja, nataknila usnjeno čepico in rokavice ter se neopaženo zmuznila iz hiše. Malin in Murad sta šla orat —■ pa ne na njivo, ki so se zaradi nje pravdali s Senovčani. Stara Lukana in Galunka sta nekaj delali na vrtu; kakega drugega hlapca ni bilo na spregled. Nona je pripeljala konja ven in ga sama vpregla v koleselj. Nihče je še ni bil opazil, ko je pognala proti Senovu. Ker je hotela biti doma, še preden jo začno iskati, ji ni bilo žal konja in je podila na vso moč.
Vreme je bilo oblačno in hladno. Ni več deževalo, toda od obilnega dežja, ki se je bil izlil, so bila tla mokra in zrak vlažen. Očiščena in sprana trava je poživljena zelenela na livadah. Poprej prašne poti so zdaj tekle čez polje ko črne, kalne reke. Ledine in strnišča so bila temačna, pusta in gola. Tu pa tam se je dvignila v zrak jata črnih kavk in kosov. Sicer ni bilo na poljani nič drugega. V enem samem dnevu je z dežjem prišla tudi jesen.
Ko je bila Nona vštric Kutmakovega zelenjadnega vrta, se je pred kolibo pokazal starec. Spoznal jo je in poklical. Nona je dvignila roko in mu veselo pomahala, toda ni
hotela zgubljati časa in se ustaviti. Tudi Kutmak je ni poklical v drugo; kazno je bilo, da tokrat ni gledal None, ampak konja: v tem blatnem in težavnem potu bi vsak drug konj obtičal. Osman pa je dirjal lahno in debele kepe blata so letele izpod njegovih kopit. Nona ni mislila iti v Senovo, marveč je obrnila konja in ga usmerila preko travnika naravnost proti stražnici. Stražnica je bila že pred njenimi očmi in Nona ni odtrgala pogleda od nje. Sele zdaj je začutila, kako razburjena je in kako naglo ji bije srce. Pred stražnico se je bil pokazal vojak, se zazrl vanjo in se skril. Ali ni stekel povedat Galčevu, da prihaja ,gospodična s čiflika4? In ali se ne bo vsak hip pokazal Galčev, gologlav in nasmejan? Vojak je spet stopil iz stražnice in se zagledal v njeno smer. Toda Galčeva ni bilo. Ali se res še ni vrnil?
Vojak se ni umaknil, ampak je ostal na svojem mestu tudi ko je bila Nona že vštric njega. Ni bil Huben, ali tudi tega je Nona že prej večkrat videla.
»Ali je prišel podporočnik?« je vprašala in se zazrla v vojaka, kakor da je predvsem na njegovem obrazu hotela razbrati, kaj se je bilo zgodilo. Vojak je samo odkimal z glavo in se nasmehnil; ni se začudil in na njegovem obrazu se ni pojavil niti izraz sočutja.
»Ali je tu podporočnik?« je ponovila Nona. »Ali je prišel?«
»Ni ga še,« je suho odvrnil vojak.
»Kako? Ni mogoče. Gotovo je bil tu in je spet odpotoval.« Vojak je molčal. »Koliko časa ga že ni? Bila sem ondan tu in Huben mi je povedal, da je podporočnik odpotoval vzdolž meje.«
»Da, odpotoval je.«
»E, kaj ga ni bilo odtistihmal nazaj?«
»Ne, gospodična, odtistihmal ga ni bilo nazaj.«
Nona je umolknila. Bila je obupana. Ni bilo težko razumeti, da ji vojak noče ničesar izdati; govoril je, ker ni mogel povsem molčati, in ponavljal samo njene besede.
»Kdaj pa pride?« vpraša Nona.
»Ne vem, gospodična, nič ne vem.« Vojak se obrne k stražnici. Ob oknu je stal Levaški. »Nimamo nobenih poročil, nič ne vemo,« je zmedeno govoril vojak in se spo-gledaval z Levaškim. Nono je prevzela nepričakovana bridkost. Jasno ji je bilo, da tu nekaj skrivajo pred njo, da ji nočejo povedati resnice. Hotela je še nekaj reči, še nekaj povprašati, toda mrko obličje podčastnika, ki se ni premaknil z okna, jo je vrglo v obup.
»Prišla bom še,« je rekla z drhtečim glasom. »Saj lahko pridem spet povprašat, ali je Galčev prišel?«
Vojak je pogledal Levaškega izpod čela in odgovoril:
»Lahko, gospodična.«
»Na svidenje!« se je Nona nasmehnila, kajti kljub vsemu jima je bila hvaležna, in obrnila koleselj proti vasi.
Milčevski jo je opazil, ko je prispela v gostilno, in ji pritekel naproti. Vedel je, da prihaja s stražnice, zato jo je vprašal:
»E, ste kaj zvedeli? Kako je zdaj Galčevu, lahko ranjen je, kajne?«
Nona je pravkar hotela izstopiti, ko je slišala te besede. Obrnjena proti Milčevskemu, je bila počepnila in, držeč se z eno roko za sedež, že hotela stopiti na kolo in od tam skočiti na tla. Besede Milčevskega so jo pretresle, preplašile in presenetile, da je obstala ko vkopana. Zvrtelo se ji je pred očmi in hotela je pasti. Ali čeprav se ji je srce trgalo v bolečini, je vendar z nadčloveškim naporom premagala omedlevico.
»Da, da! Zvedela sem, vse sem zvedela,« je rekla in skočila s koleslja.
Ali Milčevskemu ni ušlo njeno razburjenje. Spoznal je, da se je prenaglil, in se je zmedel.
»Jaz tako rekoč... prav za prav nič ne vem, samo slišal sem, toda tako rekoč ... jaz nič ne vem ...«
»Čemu se sprenevedate, gospod Milčevski?« je vzkliknila Nona. Kazala se je mirno in se smehljala. »Lahko ranjen! Vem, da je težko ranjen, vse vem. Povedali so mi. Zakaj ne marate povedati, zakaj prikrivate?«
»Ne vem. Tako rekoč... povedal sem vam, kar vem.«
»Gospod Milčevski, kaj je treba tu prikrivati?« še bolj mimo izjavi Nona. »Saj veste, da je Galčev vaš in moj znanec, prijatelj in nič več. Pozabljate, da sem zaročena? Naj so vesti o Galčevu še tako slabe, lahko jih poslušam do konca s sočutjem, toda mirno. Kljub vsemu smo si bili tujci.«
Toda Milčevski se ni dal speljati na led in je postal previdnejši.
»Gospodična, tako rekoč ... če bi vedel, bi vam povedal, toda ne vem nobene podrobnosti. In od kod bi vedel, tako rekoč ... kdo mi bo povedal?«
Nona je razumela, da ne bo ničesar več zvedela, in umolknila. Podoba je bila, da je pozabila na Milčevskega; strmela je predse in tuhtala. Nato je komaj slišno izdavila ,na svidenje' in odšla. Milčevski je ni skušal zadržati in ni stopil za njo. Nona je sedla v koleselj in počasi odrinila proti čifliku. Misli so ji bile zamotane in raztrgane, strašna bolečina jo je težila.
Iz vasi se je zaslišal zvok piščalke. Vesela in prešerna in hkrati sladkobno otožna popevka se je razlila jasno in glasno. Nona je vedela, da igra Velikin. Najprej se ji je srce skrčilo, potem jo je nekaj dvignilo ko na krilih in umirila se je. ,Ali ni vse to, kar sem-slišala o Galčevu, laž?‘ je pomislila. ,Ako Galčev še ni prišel, pa bo.
Mogoče je že tudi prišel/ Razveselila se je zadnje misli in ji verjela ter zasukala koleselj k stražnici.
Kar je nekaj korakov pred seboj zagledala Grd j a. Ustavil se je in jo začel opazovati z rahlim nasmeškom; izpod redkih, črnih brk so se mu kazali beli zobje. Nona se tokrat ni preplašila in je vzdržala njegov pogled do konca. Velikin je piskal v bližini. Ko je Nona prehitela Grdja, se je spomnila matere. Videla jo je, ogrnjeno v rdeč šal, lepotico z žarečimi, črnimi očmi. ,Zdravo, Nona!‘ jo je mati pozdravljala in se ji smehljala. O, kako hudo je bilo Noni, kako se ji je trgalo srce v tej minuti!
Obrnila je koleselj k stražnici in je bila malone prepričana, da bo tam našla Galčeva. Toda komaj je pustila vas za seboj, sta ji malo stran od poti po travniku pritekla naproti Vidra in Handžar. ,Vidra! Handžar! Vidra!“ ju je poklicala. Psa sta se ustavila. Vidra je pogledala Nono, dvignila ušesa in pomigala z repom. Tudi Handžar je spoznal Nono. Takoj potem pa je Vidra začela spet tekati sem pa tja in vohati in za njo se je spustil tudi Handžar. Nonino srce je znova presunila ostra bolečina: Galčeva še ni bilo! Psa sta ga iskala, capljala sta povsod, kjer sta še mogla zavohati njegove stopinje.
Stražnica je tu — Nona se je neopazno znašla pred njo. In prišel ji je naproti isti vojak, ob oknu pa je stal Levaški. Noni je bilo na jeziku, da bi vprašala: ,Ali je podporočnik prišel?“, pa je pogledala najprej vojaka, nato Levaškega in se brez zadrege in sramežljivosti prepustila bolečini in obupu ter vzkliknila:
»Gospod Levaški, zakaj ravnate tako z menoj? Galčev je ranjen, morda mrtev, zakaj prikrivate?« V njenem glasu je bil jok, v njenih črnih očeh so se lesketale solze. »Recite mi vsaj, ali je živ, vsaj to mi recite!«
»Ni res, kar ste slišali,« odvrne suho Levaški.
»Toda recite mi, kaj je!« Levaški je molčal in vse je kazalo, da noče ničesar potrditi, pa tudi ničesar zanikati. »Ali grem lahko gori v izbo?« reče Nona. »Zelo trudna sem. Prosim vas, prinesite mi kozarec vode.«
Vojak se je obrnil in pogledal Levaškega.
»Lahko greste, gospodična,« odgovori Levaški. »Atanas, prinesi gospodični kozarec vode!«
Nona se je vzpela po stopnicah, ki je po njih tolikokrat hodila, in stopila v Galčevljevo izbo. Ta je bila vedno zelo čista in pospravljena. Beli zidovi, z vojaško ponjavo prevlečena postelja, na mizi knjige. Izba je bila svetla in vesela kakor vselej, kadar je bila Nona v njej. Zakaj se ne prikaže tudi Galčev, zakaj ne sliši njegovega glasu, njegovih ostrog! Sesedla se je ko zlomljena na stol ob mizi. Vojak vstopi, ji poda kozarec in odide. Nona položi vodo na mizo, ne da bi se je dotaknila z ustnicami. Ni več verovala in se ni ničesar več nadejala. Galčev je ranjen, težko ranjen, morda celo mrtev. Kako se je vse to dogodilo? Zakaj se je dogodilo? Zakaj se ji ni oglasil, zakaj ji ni pisal, zakaj ji ni pustil vsaj dveh besed? Požirajoč solze, je Nona s trepetajočimi rokami pošarila med knjigami na mizi v upanju, da bo našla kakšen zapisek, kakšno začeto in nedokončano pismo. Iz neke knjige je padel preganjen in popisan list. Da bi videla, kaj je, je Nona vrgla pogled na vrstice, ki so bile tam zapisane. Pisava se ji je zdela naivna, otroška. Prebrala je:
. . Vladimir ne odlašaj ampak piši vedno sinko kajti kadar vidim od Tebe pismo se mi zdi da gledam tebe samega in ko držim v rokah tvoje pismo tudi tvoje roke držim . . .
Tvoja ljuba mati: Sevastica N. Galčev/
Nona spusti pismo na kolena, se zagleda v neko točko in se zamisli. Nenadoma ji ramena zdrgečejo in vse telo se ji strese v joku. Jokala je: nepremično je sedela in solze so ji močile obraz.
Končno je vstala in znova pogledala pismo v rokah. Trenutek je oklevala — ali naj ga pusti ali vzame. Toda tujega pisma ni smela vzeti. Prebrala je ponovno te besede, da bi si jih zapomnila, in spet bruhnila v jok. Nato je položila pismo na tisto mesto, kjer ga je bila našla, in stopila iz izbe. Ni je skrbelo, da bosta Levaški in vojak, ki jo je spremljal, opazila, da je jokala. Pognala se je na koleselj, gledajoč preko njiju na stražnico, jima pokimala z glavo in odrinila.
Ko je prišla domov, so bili malodane vsi moški in ženske s čiflika zbrani okrog Toša, ki je pravkar prispel iz mesta in jim pripovedoval novice. Manolaki je bil v sobi na drugem koncu; da ga ne bi vznemirjali, so govorili kar se da tiho.
»Pridi, Nona, pridi, boš zvedela novice,« reče Sanka. »Kje si bila?«
»V Senovu. Vse vem, vse so mi povedali.«
»A o Galčevu? So ti povedali, da je Galčev mrtev?«
Nona je srečala Tošev pogled, trenutek molčala in odločno rekla:
»Da, vem to.«
Če bi še naprej stala, bi se zgrudila. Zato se je ozrla naokoli, sedla v kot in začela poslušati, kaj Tošo pripoveduje. Podoba je bila, da je Nona poslušala in zasledovala vse novice.
Slednjič je vstala. Medtem ko so bile Sanka, stara Lukana in Galunka preplašene in razburjene nad tem, kar so slišale, jih je Nona kar najbolj mirno pogledala, bruhnila v smeh in dejala:
»Hej ljudje, mar niste lačni? Sanka, jed na mizo. Lačna sem in ne morem več čakati.«
Skočila je, se zasmejala na ves glas, stekla v hišo in iz sobe v sobo se je razlegal njen slej ko prej razburjeni in nenaravno veseli smeh. Sanka in Tošo sta se spogledala. Nato je Tošo pripovedoval dalje.
Ko so pripravili jed, se je Nona zadržala in ni prišla k mizi. Sanka jo je šla klicat. Našla jo je, ko je ležala na obrazu in se zvijala v joku. Sanka je vse razumela.
»Nona, Nona!« je zaklicala, »kaj delaš, Nona?... O Bog, ljubi Bog ... Nona, dragica Nona, nikar ...«
XXIX.
Po poti z isjorenskega čiflika v mesto se je pod sivim, nad zemljo visečim nebom sredi polja tu pa tam pokazal kakšen voz. Prst je bila črna in premočena od dežja, pot podobna reki, ki se po njej ko raztopljena smola razliva in leskeče redko blato. Po takem blatu se še da potovati, ker se ne lepi na kolesa, marveč jih celo izpira. Toda konji večine kmečkih vozov so drobni in se mukoma premikajo: dokler igra nad njimi bič dirjajo na vso moč, potem pa spet zacapljajo zlagoma. A glej na vidiku voz, ki leti ,ko vihar1, kakor pravijo ljudje: konji dirjajo svobodno in lahno, ko da je poletje in je pot pred njimi suha. To sta rejena vranca s stranskim konjem; ta je prav tako črn, a ima belo liso na čelu in bele noge. Že po konjih, posebno po stranskem, lahko vsakdo ugane, da je to voz isjorenskega veleposestnika Manolakija. Spredaj sedita hlapca Malin in ded Hristo, za njima pa s kožuhovinastim površnikom in majhnim šalom za vratom — gospodična Nona.
Voz že zavija na glavno cesto. Rejeni in visoki konji so oškropljeni z blatom prav do trebuha, žima na umazanih repih jim je spletena in na koncu zvezana v vozel. S hrbtov se jim dviga redka sopara. Voz plava nad cesto z velikim treskom in tako hitro, kakor da konji ne čutijo nobene teže za seboj. Nekaj časa se pot lahno dviga; z vrha vzpetine, ki je na njej gomila, spremenjena v utrdbo, pa se že vidi mesto.
Po klancu navzdol je šlo hitreje. Toda Manolakijeva hiša je bila prav na nasprotnem koncu mesta. Vozili so se po tesnih, krivulj astih ulicah, ki so bile preprežene s samimi kotanjami, ali pa je bil na sredo ulice zakotaljen velik kamen. Morali so voziti počasi in previdno in se nepretrgoma ogibati zdaj na levo zdaj na desno. Nenadno pa so se konji vzpeli in kolesa so oglušujoče zdrdrala po zlizanem in blestečem kamnitem tlaku pred poslopjem okrajnega glavarstva. Na eni strani trga so se vrstile prodajalne, za njimi majhne kavarne in odvetniške pisarne, na nasprotni strani pa je bilo okrajno glavarstvo in ob njem, nekoliko više, studenec.
Pred kavarnami so se dvigali stari topoli in pod njimi je bilo poleti vedno kaj ljudi. In prav zaradi tega ni noben prihod Manolakija ali koga drugega s čiflika ostal neopažen. Ko so kolesa zaropotala po tlaku, se je Nona zdrznila, kakor da se je zbudila iz spanja. Ni ji bilo po volji, da bi jo videl kak znanec. Ali ker je bilo vreme klavrno ni bilo pod topoli nikogar. Ženske, ki so si na studencu nalivale vode, so stopile pogledat, kam bo zavil orožnik na konju, ki je prijahal iz okrajnega glavarstva. Nekaj čedno oblečenih kmetov je stopilo iz kavarne in se napotilo proti glavarstvu. Med njimi je Nona spoznala senovskega župana Aleksija. Ko se jim je voz približal, je Aleksi pogledal lepa črna konja in stranskega z belo liso na čelu ter belimi nogami, spoznal voz in pozdravil Malina in deda Hrista. Vrgel je pogled tudi na Nono, ki pa ni mogla ugotoviti, ali jo je spoznal, kajti voz je bliskoma švignil mimo.
Ko so zavili v tesno ulico, so slišali biti mestno uro z rumenega stolpa, ki je molel izmed sosednjih poslopij. Nona se ni spomnila, da je ta ura šla nekoč natančno, a jo je opomnila, da je pogledala svojo uro: bilo je deset
dopoldne. Temni oblaki so se razdrobili in na vrhove topolov na dvorišču cerkve sv. Paraskeve je posijalo sonce. Kazalo je, da se bo vreme popravilo; potemtakem bo pot nazaj lažja. Nona je na hitrico zračunala v mislih: od desetih do štirih popoldne ima na razpolago šest ur. Toliko časa ji je bilo popolnoma dovolj. Samo pod tem pogojem, da se bo isti dan vrnila iz mesta, jo je Manolaki pustil zdoma. Zavoljo večje varnosti je poslal z njo deda Hrista in Malina in, ker je mislil, da je pot slaba, ukazal, naj paru konj pritaknejo tretjega stranskega.
Prispeli so pred Manolakijevo hišo. Malin je skočil z voza, stopil skozi mala vrata in odprl dvoriščna. Konja sta spoznala dvorišče in s priostrenimi ušesi čilo in veselo potegnila voz naprej. Manolakijeva hiša je bilo veliko staro poslopje s širokim dvoriščem in razsežnim vrtom. Zdaj je stanovala v njej samo Sankina mati z vnukoma — Enkom in večjo deklico, ki ji je bilo prav tako Nona ime.
Otroka sta bila v šoli, toda Nona se ni mogla tako zlahka odtrgati od babice Ane, Sankine matere. Medtem ko se je oblačila, je morala odgovarjati na njena neštevil-na vprašanja. In opazila je, da jo je premetena starka prebadala z očmi, kakor da je dvomila, ali je vse tako v redu, kakor ji je dekle zagotavljala. Ko se je Nona opravila in stopila na dvorišče, so trije konji lakomno hrustali še zeleno grašico. Bili so ogrnjeni z novimi ponjavami in privezani za voz. Malin in ded Hristo sta že odšla v mesto po svojih opravkih.
Nona je morala ponovno čez trg. Ko je hodila mimo kavarn, jo je nekdo pod topoli poklical, in Nona se je obrnila: bil je Aleksi. Pozabila je že, da ga je pred kratkim videla in se je začudila.
»Videl sem vas, ko ste se vozili mimo. Hotel sem priti k vam,« je spregovoril Aleksi. Dasi se mu ni nič poznalo
na debelosti in rdečih licih, je bil vendarle prestrašen in zaskrbljen. »E, gospodična, ste videli kakšne reči, kakšne strašne reči!...«
»Toda v Senovu se ni zgodilo nič hudega. Ali pa hočete reči za ...«
»Za Galčeva, gospodična, za Galčeva hočem reči.« Četudi je Nona pričakovala, da ji bo spregovoril o Gal-čevu, se je tako razburila, da je začutila, kako ji klecajo kolena in srce bije ko noro. Dobro, da se je Aleksi oziral v stran, kakor da je nekaj iskal, in ni opazil njene razburjenosti. »Kam greste? Se vam mudi?« je povprašal. »Pojdite z menoj v tole slaščičarno. Pojdite, vse vam bom povedal. Bil sem pri glavarju, ta mi je razložil vse.«
Stopila sta v slaščičarno. V njej ni bilo nikogar. Aleksi je naročil zase kavo, Nona ni hotela vzeti prav ničesar.
»Toda ali veste, kako se je vse to zgodilo?« vpraša Aleksi.
»Ne, ničesar ne vem,« odvrne tiho Nona.
»Povedal vam bom. Bil sem pri glavarju in ta mi je razložil vse.« Aleksi se ozre okoli sebe, se skloni bliže k Noni in začne: »Se spominjate tiste noči, ko smo se s proščenja v Enidžu vračali po meji? Ko smo slišali zavijati volka?«
»Da, spominjam se. Toda to je bilo že prej!«
»Vem, vem. V noči po tistem dnevu pokličejo Galčeva po telefonu in mu ukažejo, naj nemudoma odide v Presel-ce, kajti skupina beguncev je nameravala na istem kraju iti čez mejo. Tako ali tako, Galčev se je odpravil tja in vse se je srečno končalo — tisti, ki so hoteli preiti mejo, so se vrnili in se razpršili. Pravijo, da je Galčev najprej ukazal vojakom, naj oddajo vrsto strelov v zrak. Potem se je sam, brez spremstva kakega vojaka, odpravil proti kmetom, stopil mednje, jim imel govor in jih
pregovoril, da so se razšli po domovih. Pa, to vam rečem... Nato se je vrnil v Senovo. Tu je zvedel, da so naši Senovčani menda napadli vaš čiflik. Zagnal se je na konja in pojezdil po meji navzgor proti Isjorenu.«
Nona je napeto poslušala. Od vsega tega, kar ji je Aleksi pripovedoval, ni bila še ničesar slišala.
»In kaj se je zgodilo potem? To je, gospodična, nekaj tako strašnega, da bi človek znorel!« reče Aleksi in v obupu zakrili z rokami. »Kaj se je zgodilo? Naši kočarji pač tudi niso zverine; ne maram jih hvaliti, toda kar je res, je res. I prišli so na njivo, začeli orati, potem jim je šinilo v možgane, da bi šli na čiflik k tvojemu očetu in ga prisilili, ,da podpiše1, da jim prostovoljno prepusti njivo. Ni izključeno, da so nameravali tudi kaj hudega — so tudi takega kova ljudje med njimi.«
»Tako je bilo,« šepne Nona. »Videli smo jih.«
»Torej... Kočarji jo mahajo proti čifliku. Nu dobro, vojaki s stražnice so z Galčevom vred bili že za čiflikom; prišli so ravnokar do ograje na mejni strani. Ko zagledajo kmete, oddajo v zrak nekaj strelov, da jih prestrašijo.«
»Da, tam je počilo najprej, slišali smo. O, kako strašno je bilo!« vzklikne Nona. »Hoteli smo bežati.«
»Da, Senovčani streljajo in vojaki streljajo. Cez nekaj časa ukaže Galčev vojakom, naj nehajo streljati. Tudi Senovčani storijo tako. Nato se Galčev — enako je storil tudi v dolenjih vaseh, saj sem vam povedal? — napoti čisto sam h kmetom. Hotel jim je po vsej priliki nekaj povedati, nagovoriti jih. Nu dobro, toda ljudje niso povsod enakšni, ako se mu je tam posrečilo, tukaj... ni napravil niti deset korakov, kar neki Senovčan ustreli — kdo je bil le-ta, doslej še niso mogli ugotoviti — ustreli in — Galčev pade ...«
»Ah, moj Bog, moj Bog,« zaječi Nona.
»A! Nekaj grozovitega... Nekaj strahovitega!« je ponavljal Aleksi.
Podrobno je razložil, kako je bil Galcev ranjen, kako so ga vojaki še tisti hip (službeni voz je bil po naključju na stražnici) odpeljali v bolnišnico, toda vse je bilo zaman: izdihnil je že na poti. S strašnim, nečloveškim naporom se je Nona komaj premagovala, da ni zavpila ali na glas zajokala: grizla je ustnice do krvi, obračala se je vstran in se trudila, da bi mislila na kaj drugega in se ne bi zmenila za Aleksija.
Zapustila sta slaščičarno in se ločila. Noni je postalo zdaj vse jasno. Njena bolest in obup sta še narasla. Tavala je po ulicah, ni se ozrla v nikogar, ni dvignila oči in se ni menila za to, kar se je dogajalo okrog nje. Mestno vrvenje je bilo še vedno nemirno. Prodajalne so bile odprte, ali kmetov ni bilo na spregled. Zdaj je švignil mimo kamion, natovorjen z oboroženimi vojaki. Tam doli nekje je zaropotal mestni bobnar in ljudje, ki so bili na ulici, so ga obkrožili. Ko so udarci na boben prenehali, je Nona zaslišala visok, jasen glas, a ni razumela niti ni hotela razumeti, kaj razglaša. Na glavnem trgu so se moški na mnogih krajih zbirali v gruče in se zaskrbljeno menili med seboj.
Nona ni pogledala nikogar. Bolj so jo gledali drugi in kazno je bilo, da je niso poznali. V majhnih mestih ljudje zlahka poznajo drug drugega po rodovnih znamenjih. Toda Nona je bila podobna materi, a Antiča je slovela bolj na kmetih; v mestih jo je malokdo poznal. Tudi Nono je poznal le redkokateri. In ker je imela lepo postavo in sanjave črne oči ter je bila oblečena ko nobena druga ženska v mestu — nosila je namreč obleko, ki jo je bila prinesla iz Švice — so jo ogledovali z začudenjem in jo slej ko prej imeli za tujko.
Mimogrede je Nona zavila v lekarno, nato je stopila v hotel ,Zora‘ in zahtevala sobo. Ko so jo popeljali gor in ji pokazali umazano, z obrabljenim pohištvom opremljeno luknjo, polno soparnega, smrdljivega zraka, se je stresla in odšla, ne da bi povedala, ali se bo sploh še vrnila. Tu jo je že poznal lastnik hotela. Pustil jo je, da se je pomenila s slugami, in jo opazoval čez naočnike.
»Njen oče ima pravo palačo, ona pa hodi po hotelih,« je rekel, ko je Nona odšla. »Zdaj pa jih razumi te izobražene ženske!«
Nona se je napotila dalje po ulici. Zdelo se je, da tava brez cilja in na slepo. Kar se je ustavila in globoko zamišljena zastrmela predse. Aleksijeva pripoved ji ni hotela iz misli: ,Aleksi pravi/ je pomislila, ,da so kmetje krivi Galčevljeve smrti. Ne, kriva sem jaz. Če bi ne bil prišel na čiflik zaradi mene, bi ga ne bili ubili/ Pri tej misli jo je prevzel črn, brezdanji obup. Bilo ji je, da bi zavpila, da bi si začela puliti lase, da bi zajokala na glas. In vendarle se je vselej premagala in hodila, kakor hodijo vsi drugi; prikrivala je svojo bolečino in se samo lahno, komaj zaznavno opotekala, kakor da jo zanaša. Ne da bi sama vedela kdaj in kako, je prispela do mestnega nasada in stopila vanj. Širok drevored, posut z odpadlim listjem in od dežja premočenim peskom, je bil prazen. Ob vznožju starih topolov in platan, ki so po njihovi beli skorji bile vrezane neštevilne začetnice imen in dnevi, so stale vegaste klopi. Nona je sedla na klop in povesila glavo. Bila je sama na vrtu, razen nje ni bilo tu žive duše.
Ni jokala. Bila je raztresena in prevzemala jo je nekakšna topa neobčutljivost, pod katero je njena bol tlela ko žerjavica, zasuta s pepelom. Čez malo časa so ji vse misli izpuhtele iz glave; na pol obrnjena k drevesu je z
lahnim nasmehom prebirala besedo, ki je bila vrezana v skorjo drevesa, pod katerim je sedela. Črke so bile počrnele in napihnjene ko robovi zarasle rane, kljub temu pa je razločno prebrala: ,Blanche“. Tako so imenovali — njeno pravo ime je bilo drugačno — vrtnarjevo hčerko, v katero je bila zaljubljena truma mladih fantov. Nona je poskočila: šele sedaj se je spomnila, da je prišla v cvetličnjak, da bi si kupila rož. Stopila je v cvetličarno in zahtevala, da ji napravijo velik šopek iz samih belih nageljnov.
Ko je vrtnar, star in bolehav možic, ki je poznal Nono še kot otroka, zložil nageljne v šopek, ga je pogledal z užitkom in dejal:
»I poglej, Nona! Glej ga no, pravi čudež! E, kaj boš storila z njim, ali ga boš nesla na čiflik?«
»Ne, tu ga bom porabila!« se zasmeje Nona. »Počakala bom zaročenca.«
»Tako? Toda saj mora on tebi dati šopek, ne ti njemu.«
»Nič ne de. Hočem mu ga pač dati zato, ker ga že davno čakam.«
Nona je bila na zunaj vesela, oči so ji žarele in se smehljale. S tem velikim šopkom belih nageljnov, ki ni bil ovit s papirjem, se je vrnila v središče mesta. Tu je najela kočijo — Turek je pogledal najprej Nono, potem šopek in povprašal, kam naj pelje. Nona mu je nekaj prišepnila in sedla. Kočija se je nagibala zdaj na to zdaj na ono stran, včasih se je kar na lepem pogreznila, kakor da se je hotela sesesti; tako sta se vozila po Tržni ulici. Moški v trgovinah in kavarnah so se obračali in gledali za Nono. Nekateri med njimi so jo tudi poznali. Nona se ni ozirala na nobeno stran in ni nikogar poznala.
Kočija je zbobnela čez most in lahno in gladko zdr-čala po ravni cesti. Zdrvela sta mimo starih, na pol
podrtih tržnic, potem se je bolj gori pokazala dolga lesena ograja, izza katere so moleli beli nagrobni kamni. Nona je strepetala, srce ji je začelo biti. Velela je kočijažu, naj počaka, in urnih korakov stopila skozi odprta vrata na pokopališče. To je bilo novo pokopališče. Po vojni so postavili nad vhod polkrožen napis: ,Gaj junakov*. Ko je stopila na pokopališče, ni čutila več prejšnje slabosti. Prevzel jo je mir, ki se mu je sama čudila. Dva koraka pred njo je stal pokopališki nadzornik.
»Dober dan!« ga je pozdravila. »Prosim vas, kje je pokopan podporočnik ...« Glas ji je strepetal in ni mogla izgovoriti imena, ki ji je bilo na jeziku. Srce ji je začelo tolči na vso moč. »Kje je pokopan ubiti podporočnik?« je zdrdrala.
Mali, črni grobar, z velikimi, črnimi naočniki jo je srepo pogledal in Nona ni vedela, kakšen pogled in kakšna misel se skriva pod temi naočniki. Obrnil se je leno in počasi, pogledal nekam na konec pokopališča in dejal:
»Vidiš tamle tisti dve drevesi? Vidiš prav na koncu dvoje drevesc?«
»Da, vidim.«
»Tam je pokopan. Saj vprašuješ za grob podporočnika Galčeva? Tam je pokopan.«
Te neusmiljene, strašne besede so zažvižgale mimo njenih ušes ko krogla, in spet se ji je zazdelo, da so lažnive, da jih sliši v sanjah. Spustila je glavo in sklonjena nad belim šopkom usmerila korak tja, kamor ji je pokazal grobar.
Ko je stopila pod drevored, ki je skozenj držala pot, je srečala starejšo žensko, oblečeno v žalno obleko. Vrgla je nanjo raztresen in brezbrižen pogled in je ni niti dobro pogledala. Ko pa se je odmaknila od nje za nekoliko korakov, jo je nekaj prisililo, da se je obrnila:
stara gospa se je tudi obrnila in jo opazovala. Nona je rahlo vzkliknila; pred njo je bila Galčevljeva mati.
»Ah, gospa, ste vi?« je edino utegnila reči in se vrnila.
»Videla sem vas, pa vas na prvi pogled nisem mogla spoznati,« reče gospa Galčev. Izrekla je te besede, kakor bi jih izrekel vsakdo drugi. Nenadno pa je ustavila na Noni od joka vnete oči, obraz ji je vzdrgetal in se zgrčil v bolečini in obupu. Vzkliknila je v joku: »Mojega sina ni več, hčerka! Vzeli so mi ga... Ugrabili so mi ga. Ubili so ga!« Nona jo je skušala podpreti. Starka jo je objela, spustila glavo na njeno rame in zajokala.
Nato sta skupaj stopili h grobu. In Nona se je ponovno začudila, da gospa Galčev ne samo da ni več jokala, ampak da je tudi izraz njenega obraza, njen glas in njena beseda bila najbolj običajna in mirna. Kakor da ne preskuša in nikoli ni preskušala nikakršne žalosti. ,Glej, taki smo ljudje,“ je pomislila. ,Vse zlahka pozabimo, z vsem se pobotamo.“
»Štiri dni sem že tukaj,« je govorila gospa Galčev. »Vsako jutro in vsak večer prihajam semkaj. Kaj naj storim, v mestu ne poznam nikogar, nimam kam iti. Prihajam semkaj, kajti grob še ni urejen in je vedno treba kaj popraviti.«
Prispeli sta do tistih dveh drevesc. Noni se je zdelo, da gleda v sanjah — grob, zasajen križ, napis, ki je na njem prebrala to živo, drago ime. Položila je bele nageljne na grob in obtičala kot okamenela. Gospa Galčev je pokleknila, pobrala nekaj kamenčkov in jih zvrstila ob robu groba. Potem je podprla obraz z rokami in zastrmela predse. Sprva njen obraz ni imel določenega izraza, potem je dobil enotne poteze; na njem se je zarezala ena sama misel, ena sama bol. In njen pogled je zdrknil k tlom.
Nona se je skesala, da jo je tako krivično presojala — češ da je pozabila in da more pozabiti svojo žalost. Gospa Galčev je strmela v zemljo pred seboj, strmela v črno prst, pod katero je ležal njen Miro, njen sin. Njega je gledala, njega je videla... .Vladimir ne odlašaj ampak piši vedno sinko kajti kadar vidim od Tebe pismo se mi zdi da gledam tebe samega in ko držim v rokah tvoje pismo tudi tvoje roke držim. ..‘
Te besede so bile njene, ona jih je bila napisala. Nona vzkrikne, zajoka na glas in se zgrudi na grob. Gospa Galčev jo najprej začudeno in presenečeno pogleda, potem skremži obraz in bruhne v jok.
XXX.
Mračilo se je. Nona se je bila vrnila iz mesta in je že delj časa ležala sama v svoji sobi. Bila je trudna in izčrpana od strašne bolečine. Zunaj je po brestovih listih škrabljal dež. Bilo je tiho, kakor da ni bilo žive duše na čifliku.
Pri vratih je Sanka z nekom govorila, nato je stopila v Nonino sobo.
»Nona, pojdi no pogledat, zakaj te Nikolaj kliče,« je rekla, nasmejana in ljubka, kakor je znala biti vedno. »Tvezi mi nekaj, pa ga ne razumem. O ti presneti Nikolaj! ... Menda te nekdo išče.«
Nona skoči ko blazna.
»Kje je? Kje je Nikolaj?«
»Doli na stopnicah. Ah, Nona, kaj si storila! Umazala si rjuho.-..«
Nona je stopila na čardak, toda Nikolaj ni bil tam, marveč doli na dvorišču. Ko jo je zagledal, ji je pomahal z roko in jo poklical. Bil je tako smešno resen in skrivnosten, da bi se ob drugi priložnosti Nona na ves glas zasmejala. Zdaj se je samo nasmehnila in stopila k njemu.
»Kaj je, Nikolaj?«
»Josif te kliče.«
»Josif?« se začudi Nona.
»Da. ,Pojdi/ je dejal, ,in reci čorbadžijki Noni, naj pride. Drugim ne raztrobi!“ Še nekaj jih je z njim,« reče
Nikolaj, spakujoč obraz. »Kje neki bi jih poznal, taki so kot kakšni razbojniki...«
»Kje je Josif?« ga vpraša Nona.
»I, tam! V dolini. Med osatom so.«
Nona se vrne v hišo, si obleče usnjeni jopič, položi na glavo usnjeno čepico in pride spet ven.
»Naj grem za tabo?« se za njenim hrbtom oglasi Nikolaj, »ti ljudje onega ...« »Kaj?«
»Niso, onega, pošteni ljudje.«
Noni je nekaj skočilo v misli pa se je vrnila.
»Poslušaj, Nikolaj, da molčiš. Da ne poveš nikomur, si slišal? To ni tvoja reč, kakšni so ti ljudje! Da molčiš, da ne izdaš nikomur. Hajdi, pa ti bom dala nekaj. Dala ti bom škornje,« se je pošalila.
Nikolaj je ostrmel z bedastim, namrščenim obrazom. Nona je hitro stopila naprej. Šla je mimo hleva, govejih staj, konjaka in pustila za seboj tudi skedenj. Tu se je kamnita ograja čiflika končavala in po ozki stezici, ki jo je utrla živad, je Nona prišla v dolino. Tu je bilo še tiše, megla je bila tako gosta, da ni bilo videti na sto korakov v krogu. Dolino je preraščalo gosto, posušeno bodičevje, po katerem je šumel dež. Temnilo se je. Kar vznikne v bližini iz tal človek — gotovo se je doslej skrival v osatu — in Nona spozna Josifa.
V teh dvajsetih dneh, kar se nista videla, se je Josif precej spremenil. Bil je bolj suh in kosmat, rumeni brki so se mu povešali čez ustnice. V njegovih očeh je seval poseben blesk.
»Josif!« tiho vzklikne Nona.
»Jaz sem, Nona. Oprosti, da sem te poklical semkaj. Hotel sem te videti.«
Nona ga je začudeno gledala in ni spregovorila nobene besede.
»Čudiš se, da me vidiš tule? Zbežal bom. Imam tudi tovariše. Nocoj moramo biti onstran meje.«
Nona je molčala.
»Hotel sem te še enkrat videti, Nona. Kljub vsemu sva si bila prijatelja, kajne Nona! Rad bi ti povedal nekaj važnega.« Nona je dvignila oči; v njenem pogledu je bilo očitanje, da, celo sovraštvo.
»Nona, vem, kaj se je zgodilo z Galčevom,« ugane Josif njeno misel. »Vem, kaj se je zgodilo z Galčevom.«
»Vi ste ga ubili!« reče Nona in oči se ji togotno zasvetijo. Josif se prisiljeno in grenko nasmehne.
»Ne, mi ga nismo ubili. Galčev je bil dober, pošten fant, ni bil ljudstvu tuj.«
Nona ne reče ne bele ne črne, marveč se obrne in zagleda v tla. Notri med osatom se oglasi slabotno žvižganje.
»Kličejo me,« reče Josif. »Pohiteti moram. Poslušaj, Nona, pojdi z menoj. Zato sem prišel spotoma k tebi. Zavrzi to nesmiselno, trapasto življenje. Pojdi z menoj; kjer bom jaz, boš tudi ti, delala bova, bojevala se bova ... živela bova. In svobodna bova. Pridi, Nona, ubogaj me.«
Nona ga pogleda. V očeh se ji zaiskri porogljiv plamen. Josif je poznal ta pogled.
»Kako si moreš misliti kaj takega?« reče Nona.
Oglasil se je nov žvižg. Josif se je obrnil nazaj in gotovo je nekaj opazil, zakaj vzdrgetal je in napravil nestrpno kretnjo.
»Iti moram,« je dejal. »Zbogom, Nona! Spominjaj se me! Nikoli te ne bom pozabil, Nona! Zbogom, dekle, zbogom!«
Mogoče ji je prožil roko — Nona tega ni opazila. Ona mu je ni podala in ni dvignila oči s tal. Ostala je na svojem mestu nepremična in zamišljena. Nekaj časa je še slišala Josifove korake, potem so utihnili. Stala je še
kratek čas v tem položaju, nato se je zdrznila in dvignila oči: precej daleč so se premikali trije ali štirje ljudje in za njimi je hitel Josif. Spoznala ga je dobro.
»Josif!« glasno vzklikne Nona. »Vrni se! Vrni se!«
Josif se obrne. Nona še glasneje zakliče:
»Vrni se, Josif! Vrni se!«
Nona ni vedela, ali jo je Josif razumel ali ne: ustavil se je, pogledal v njeno smer, potem pa z drugimi vred izginil v grmovju in temi. Tedaj se je obrnila in se napotila proti čifliku. Ni jokala, čutila pa je, da še nikdar ni bila tako nesrečna, tako sama na tem svetu, zapuščena od vseh. Bila je slaba in izčrpana, hodila je z negotovimi, omahljivimi koraki in se majala. Zdaj se je pogreznila v blato in mukoma izvlekla nogo, zdaj se je spotaknila in skorajda padla. Naokrog je bila tema, deževne kaplje so začele biti po zemlji. In ta šum je bilo slišati povsod naokrog — kakor da se nekakšni koraki oddaljujejo in izgubljajo po polju na vse strani.
Nona je stopila pod brest, s katerega so še curljale kaplje, se popela na vrh stopnic in stopila v hišo. Ogenj, ki je plamtel na ognjišču, je ni razveselil; začutila je samo to, da je doma. Iz sobe je smehljaje se skočila Sanka.
»Nona, gostila boš! Veselo novico imam, na beri!« Podala ji je brzojavko, ki so jo že drugi odprli. »Milčevski jo je poslal po posebnem slu. Pravkar so jo prinesli, tast jo je odprl.«
Nona razgane brzojavko in jo prebere. Zaročenec ji je sporočal, da je prispel v mesto in da bo jutri na čifliku.
»Se veseliš, Nona?« jo vpraša Sanka.
»Seveda se veselim,« reče Nona in se trudoma nasmehne, kmalu zatem pa doda: »Zelo trudna sem. Ne bom večerjala, ne čakajte me; rada bi legla.«
Umaknila se je v sobo. Sanka je prišla dvakrat k njej, potem jo je pustila samo. Nona ni legla. Začela je nekaj pisati, pa je vrgla pero proč, vstala ter se začela sprehajati po sobi. Zdaj pa zdaj se je ustavila ob oknu in pogledala skozi motno steklo. Bila je tema ko v rogu. Slišalo se je samo tiho, enolično štropotanje dežnih kapelj, kakor da je nekdo bos racal preko polja. Nona ni mogla za dolgo časa zbrati pozornosti ob eni stvari; v glavi so se ji podile raztrgane misli. Spomnila se je zaročenca. Njen oče je bil v težkem položaju, tik pred uničenjem, in bi si mogel opomoči edino z Jeanovo pomočjo, kakor je pravil Tošo. Toda ali je Nona mogla pozabiti Galčeva in ponovno dati roko Jeanu? Ne, ne, nikoli! Ljubila je Galčeva, ljubila ga je, kakor ni bila ljubila nikogar drugega. Ce je Galčev mrtev, postane tudi njeno življenje brez smisla. Toda propad čiflika je bil neizbežen. ,Nič,‘ si je mislila, ,njive bodo prišle v kmečke roke! Tudi to ni bilo slabo, tako je hotela tudi njena mati, tako je hotela Antiča. Vsakokrat kadar se je Nona spomnila matere, se ji je zdelo, da jo vidi pred seboj. ,Pozdravljena, Nonaf jo je mati pozdravljala in jo gledala s črnimi očmi, smehljajoč se ko na porcelanski sliki nagrobnega spomenika. Najbolj težko, najbolj hudo ji je bilo zaradi očeta. Kadar je mislila nanj, so se ji na očeh pokazale solze.
V možganih so se ji vedno hitreje menjavale in prepletale raznovrstne misli: o Galčevu, o Josifu. Zakaj je zaklicala za Josifom? Še sama ni vedela. Zaklicala je za njim, ker ji je bilo hudo. Če bi se bil Josif vrnil, bi ji ne bilo nič pomagalo. Spomnila se je svoje poti v mesto, vrtnarja in šopka in belih nageljnov. Ko se je v mislih znova vrnila k Jeanu, se je kljub obupu in strašni bolesti, ki jo je tlačila, še enkrat pokazala zvesta sami sebi in si ni mogla kaj, da se ne bi pošalila: ,Prijateljček!1 je
porogljivo šepnila. ,Moral bi priti prej, ne sedaj. Ne morem ti pomagati, jaz nisem kriva!1
Ustavila se je sem pa tja le za trenutek, toliko da je doumela kako težjo, trpke j šo misel, nato se je sprehajala dalje. Tako je minevala ura za uro. Gluhanek je opazil luč na njenih oknih in prišel pogledat, kaj je. Videl je, kako se je Nonina senca premikala po belih zavesah, in vedel, da mlada gospodarica ni spala, ampak se je sprehajala po sobi. Odšel je, v Nonina okna pa je še večkrat pogledal. Kasneje je pravil, da je v sobi luč dvakrat ugasnila in spet posvetila. Ko je luč zadnjikrat ugasnila, je bila že ura, ko pojo petelini.
Zjutraj se Sanki ni mudilo, da bi zbudila Nono. Vedela je, da je trudna, in jo pustila, da se naspi. Ob desetih je na lahno odprla vrata in tiho, po prstih stopila k postelji. Nona je še spala. Izpod odeje je štrlela njena bosa noga. Sanka jo požgečka, Nona pa se ne zgane. Sanka stopi bliže in se zagleda v Nono: njene oči so bile ostekle-nele in nepremične, obraz bel kot apno. Sanka jo butne — Nona je bila mrzla in pod Sankino roko se ni zganilo živo bitje, marveč truplo. Na mizi je ,bil prazen kozarec, umazan z nečim belim kot apno, poleg njega pa steklena tuba z rdečim križem na nalepnici — znamenje, da je bil notri strup. Sanka najprej plane v beg, nato se vrne, zastrmi v Nono kot nora, pade čez njeno truplo, in obupan, pretresljiv krik odjekne po hiši.
Skorajda ob istem času se je voz bližal čifliku. V njem sta sedela David Kjose in mlad, lično oblečen fant z bledim, lepim obrazom, črnimi očmi in roženimi naočniki. Bil je Nonin zaročenec Jean. David je bil vesel, pogovarjal se je z mladeničem, ki ga je smehljaje se poslušal. Kar se je fantu zazdelo, da sliši s čiflika jok. Prisluhnil je, nato pa se znova nasmehnil Davidovemu pripovedovanju.
XXXI.
Prešla je jesen, prešla zima, prišel je mesec majnik. Polje okrog is j ©renskega čiflika je bilo prepreženo z zorečimi njivami. Te njive so se dotikale samega čiflika, ograje in vodnjakov. Poti, ki so držale s čiflika, so sekale žito in se zdele ko globoke ceste. Po taki stezi, ki jo obrobljajo rdeče in modre cvetke, pod toplim, pekočim soncem hodi človek, obdan s sinjim nebesom in zelenim žitom. Na jermenu mu ob ramenu visi puška, ki jo je zdajci prevrgel čez pleča ko gorjačo. Ta človek je poljski čuvaj, to je Grdjo. Obraz mu je počrnel, malce zagorel od sonca in znojen, a vendar zdrav in miren. Grdjo pohaja okrog, ogleduje njive, se nehote nasmiha in pod njegovimi redkimi, črnimi brki se kažejo beli zobje.
Pride do čiflika in se ozre na veliko belo hišo: na čardaku pod brestom — iz štorkljinega gnezda molita zdaj dve beli štorklji — ni videti žive duše. Grdjo se ustavi, toliko da si oddahne, pogleda vnovič hišo in se po drugi stezi, ki prav tako seče žito kot cesta, napoti na gomilo. Tam je njegova koliba. Sredi žita, ki jo obdaja od vseh strani, se gomila dviga kot otok. Pokrita je z zeleno travo in gori na vrhu ni več eden, ampak dva bela spomenika. Vznožje gomile je ograjeno z novo, prav tako belo kamnito ograjo.
Te njive, ki valovijo ko morje krog isjorenskega čiflika in jim je Grdjo za čuvaja, niso Manolakijeve. V osmih mesecih so se zgodile velike spremembe. Ko so
se časi umirili, so se kočarji združili, najeli posojilo in vsi skupaj kupili vso zemljo isjorenskega čiflika; kupili so torej ves čiflik — z zemljo in poslopji. Tošo ga je prav rad prodal; bil je edini dedič čiflika: mlajši Manolakijev sin je padel v vojni, hčeram pa je oče v denarju izplačal deleže, ki so jim od dediščine pripadali. Tošo in Sanka sta se pripravljala, da se preselita v mesto. Čakala sta samo, da umre Manolaki. Za prvim udarcem je sledil ob Nonini smrti drugi, še hujši udarec. Manolakija je začela metati božjast, izgubil je dar govora in popolnoma onemel. Tudi njemu je bilo prav, da čiflik prodado. Zahteval je le, da ohranijo in ogradijo gomilo. Kočarji niso imeli nič proti temu.
Toda kočarji niso pozabili Antiče. Čeravno se je nekdanja gospodarica čiflika, hči mlinarja deda Kralja Slavov-skega, tako visoko povzdignila, čeravno je bila tako veseljaška in po svoje lahkomiselna, ni nikoli pozabila, da je kmetica. In ko je v poletni vročini vrgla pogled s čardaka na polje, je vedela, da so tisti, ki garajo in se pečejo na žgočem soncu, prav tako kmetje, njeni bratje. Dobra je bila z njimi in jim pomagala, kolikor in kakor je mogla. Ako bi bilo odvisno od nje — sama je tako pravila — bi jim razdelila vso čifliško zemljo. In to, kar je Antiča želela, se je zdaj uresničevalo. Zdelo se je, da je sama stopila skozi duri čiflika le zato, da za njo pridejo in se tam nastanijo kmetje.
Vse to je bilo še živo v srcu kočarjev. Ko so kupili čiflik, so najprej hoteli podreti poslopja in si razdeliti gradivo, kakor so si bili razdelili njive. Potem so sklenili, da se preselijo tja in ustanovijo novo vas. V Antičin spomin so sklenili, da jo bodo krstili na njeno ime. Samo tega še niso odločili, kakšno bo ime vasi: — Antičino ali
enostavno Antiča. To postransko vprašanje so pustili, da bi ga rešili pozneje.
Manolaki je hiral iz dneva v dan. Včasih so ga prenesli na čardak. Gledajoč gomilo, je začel kazati z roko proti zemlji — pokazal je enkrat, dvakrat, trikrat. Ko je pokazal prostor v sredini, je hkrati položil prst nase. Spočetka niso razumeli teh znamenj, potem so se pa spomnili, da hoče, naj ga po njegovi smrti pokopljejo na gomili. Manolaki naj bi bil v sredini, ob njem na eni strani Nona, na drugi — Antiča. In nihče drug.
Tako se je tudi zgodilo.

.NAŠA KNJIGA,.
ZA L 1943 - iv. LETNIK DRUGO POLLETJE
5. Sć\l[y Salminen: KATRINA
Finski roman plemenite matere. Prev. Bogomir Stopar
Ö. Felix Timmermans:
KMEČKI PSALM
Hvalnica jemlji in delu. Prev. dr. Fone Vodnik
T. Balsamo-Crivclli:
ŽIVLJENJE RAFAELA SANTI JA
Prev. dr. Joža LovrenSič '
S. Stuart Clocte:	T
KOLESA SE VRTIJO
Roman velikega preseljevanja Burov leta l83o.
Prev. Avgust Petrišič
Naročniki NA^E KNJIOE
imajo pri nakupu vseh knjig naše založbe (izvzete so šolske knjige) 25 % popusta