List 13.
Politiški oddelek.
Macedonski oblaki.
V evropskih časopisih je zdaj in zdaj citati lepe članke o zdravem jedru turške države. Ljudje, kateri niti pojma nimajo o turških razmerah, o gnilobi in trhlenosti cele Turčije, slepijo druge z zatrjevanjem, da je samo korupcija turških uradnikov kriva teh razmer, dočim je resnica, da so turške razmere sploh neozdravljive in da bi bila prava sreča za celo človeštvo, ako bi evropske velesile naredile Turčiji konec.
Morda pride prej do tega, kakor se sploh msili, kajti,
da se v turških pokrajinah  pripravljajo  velike  reči,  to
so izvedeli  celo evropski časopisi,   kateri so sicer o do-
gcdbah   v   osrednji   Aziji  in   v  Patagoniji   dokaj  bolje
poučeni, kakor o dogodbah v Albaniji in v Macedoniji.
Evropski tisti poročajo zadnji čas, da se Bolgarska nekako pripravlja za vojno proti Turčiji, da Turčija vedno večje čete zbira v obližji bolgarske meje ter po celi Macedoniji, in da se primerjajo v Macedoniji zdaj tu zdaj tam večje revolte. Druzega pa ti toli domišljavi časopisi ne vedo ničesar povedati, četudi kaže to, kar se godi na Balkanu, da se utegne na spomlad razviti celo takozvano orijertalno vprašanje.
Že pred grško-turško vojno so bile razmere slovanskega in krščanskega prebivalstva v Albaniji in Macedoniji neznosne. Arnavtje so se bili celo uprli sultanu, pregnali njegove uradnike in zapodili v beg njegove čete ter zahtevali popolno avtonomijo. Albanski narod vila-jetev Skoder, Skoplje, Monastir in Janina je sedaj fak-tično že povsem neodvisen in se meni za sultanove ukaze toliko, kakor za ukaze dahomejskega exkralja Behanzina. Albanija je za Turčijo izgubljena, čeprav formelno in pravno še k njej pripada.
To je treba vedeti, da se bolje razumejo mace-donske razmere.  V  tej lepi deželi je versko in narod-
nostno nasprotje postalo tako veliko, da mora priti v kratkem do katastrofe. Bolgarska in Srbija agitujeja z nepopisnim fanatizmom za pridruženje Macedonije k Bolgarski oziroma k Srbiji in Črnagora ter Grška se tudi trudita, da bi ne bili prikrajšani. Zunanja agitacija je imela v Macedoniji toliko več uspeha, ker so Slovani in kristjani v tej veliki deželi brez varstva izpostavljeni naj-krutejšemu turškemu zatiranju. Kar počenjajo Turki v tej deželi že leta in leta, se kratko malo ne da popisati, to, kar se godi v tej deželi, je neizbrisna sramota vsega človeštva, a da se sploh more dogajati, tega so krive evropske velesile.
Turčija se seveda boji za Macedonijo, od grške-turške vojne bolj kakor kdaj poprej. Pred grško-turško vojno so Grška, Bolgarska, Srbija, Črnagora in Rumunska sklenile balkansko zvezo v namen, da razbijejo Turčijo. Povod je dala Kreta. Zanašaje se na to zvezo je Grška provo-cirala vojno, nadeje se, da vsaj Bolgarka, Srbija in črnagora takoj napadejo Turčijo. Sama bi se Grška nikdar ne dvignila proti Turčiji. Toda koncert evropskih velesil se je zavzel za Turčijo in ukazal Bolgarski in Srbiji mirovati. Temu sta se obe državi udali, a glavno zaslugo pri tem ima Avstrija. Katoliška Avstrija je pomogla Mu-hamedancem proti kristjanom!
Evropske velesile so glavni uzrok, do je turški polu-mesec zmagal nad krščanskimi Grki. S tem je razvnela v Turkih tak verski fanatizem, tako blazno sovraštvo proti kristjanom na Turškem, kakršnega ni bilo izza časov, ko so Turki prvič prihrumeli v Evropo.
Turčija si hoče na vsak način zagotoviti Macedonijo in ker se jej je v prvi vrsti bati slovanskih kristjanov, zato hoče postopati po starem in pri njej jako priljubljenem načrtu, kateri se je v nesrečni Armenski tako strahoviti obnesel.
Turčija hoče zatreti kristjansko in slovansko gibanje v Macedoniji in ker je to možno   samo na ta način, d&^ ustrahuje slovanske kristjane lin da zopet pomore muha-medanskemu življu do popolne prevlade, zato hoče uprizoriti občno klanje kristjanov in Slovanov.
122
Rusiji in Slovanom sploh sovražni diplomat Svdačov je javno razkril dejstvo, da se je turška vlada že dogovorila z voditelji arnavtskih rodov, kako narediti konec vednim nemirom in revoltam v Macedoniji. Turška vlada pričakuje, da se primerijo take revolte tudi sedaj, kar je povsem naravno. Kdo bi se ne zoperstavil, če ga napadejo razbojniki, a v Macedoniji so muhamedanski Arnavtje in turški vojaki največii razbojniki ker samo kradejo, plenijo in more. Vlada je Arnavtom, naročila da zatro vsako najmanjše gibanje in jim je v to svrho izročila puške, sablje, municijo in izza groznega pobijanja Armencev v Carigradu znane količe.
Svdačov je tudi konstatoval, da imajo uradniki, Arnavtje in vojaki naročilo, preganjati in zatirati kri-stijanske Slovane kakor se da, samo da bi se začele revolte, v katerem slučaju se takoj začne masakriranje Slovanov. *
Arnavtje, uradniki in vojaki so to povelje že začeli izvrševati. Tekom zadnjih mesecev so se v raznih krajih Macedonije zgodile nečuvene grozovitjosti, nad katerimi se je zgražal ves svet, izvzemši tisto kliko, katera se zove evropska diplomacija in mej katero so ljudje, ki so bak-šišu bolj pristopni, kakor najzadnji turški birič. Radi omenjenih grozo vitosti, ki so bile posebno groza vi te v Vilajetu Usktib, je bolgarska vlada reklamirala v Cari-. gradu. Svdačov je konstatoval po svedokih, da so vse bolgarske pritožbe do pičice resnične, vzlic temu pa so posebno avstrijski in madjarski listi trudili, dopovedati svetu, da so neresnične, Turška vlada si je iz zadrege v katero jo je spravila bolgarska vlada s svojo reklamacijo, pomagala na jako priprost način. Poslala je maršala Edhem-pašo, „zmagoslavnega" vojskovodjo in zapovednika tesalske armade v Uskub, da preišče vse v bolgarski reklamaciji navedena fakta. Ta misija Edhem-paše je navadna turška lopovščina.
Edhem-paša je človek, ki je že davno zaslužil ve-šala. Svoj čas je bil poslan v Armenijo, da preišče do-godivše se grozovitosti, a kmalu po njegovem prihodu se je začelo bestijalno klanje Armencev. Tako se bo zgodilo tudi v Macedoniji.
Zmage nad Grki pijani Turki se pripravljajo na novo krvavo vojno proti kristijanstvu in prvi korak i to bo uničenje v Macedoniji živečih kristijanov, ki gledajo s trepetom v bodočnost. Ko bi ne bila Katoliška Avstrija najboljša prijateljica muhamedanske Turčije in največja nasprotnica emancepacije macedonskih Slovanov, bi bilo lahko računati na pomoč Bolgarske. Toda Avstrija je poslala Milana v Beograd, da ima človeka ondu, kateri je pripravljen, napasti v Bolgarsko zahrbtno tisti hip, ko bi se dvignila za oslobojene macedonskih Slovanov in tako je jedino upanje macedonskih Slovanov velika in mogočna Rusija. — Protislovanska in protikristi-janska smer avstrijske zunanje politike je že tako nevarna slovanskim plemenom na Balkanu, da bi Slovenci ne bili vredni,  da jih zemlja nosi,   ako  se jej ne upro z vso
odločnostjo in z vso brezobzirnostjo vsaj tisti hip, ko se začne klanje macedonskih Slovanov. V Solunu,  20. marca 1898.
Ž. B—r.