■ I T>> Žalostila igra v petih djanjih. -- Spisal Silvio Pelliko. Poslovenil J. Križaj Severjev. V CELOVCU. Na svitlo dalo vredništvo „slovenskega Glasnika. 1 * 1866 . Osebe: Enrik VIII., angleški kralj. Ana Bolena, njegova žena po razporoki s »panjsko Katarino. Tomaž Mor, bivši dvorni pečatnik. Marjeta, Morova hči. Kromvel, dvornik. Alfred, star sodnik. Častnik — Plemič — Morovi otroci — Sodniki — Priče — Meščani — Vojaki. Djanje se godi v Londonu leta 1535. Vf. 2-v-r x Natisnil Jože Blaznik v Ljubljani. Pervo djanje. Kraljev dvor. V Pervi nastop. Ana. Z besedo eno jeznega bi kralja Pripravila, da bi pogubil tega Tomaža Mora, ki je moj nasprotnik, Sovražnik meni in družini mojej ! A glas med ljudstvom in nezmerna slava človeka take bistroumnosti, Ki drag je vsej deržavi, ki ga ceni Evropa vsa — oh to me grozno straši! Da, rada bi, da ne bi živel dalje; Pa dvigniti ne smem prot njemu meča. Britanka sem in ko Britanki žal Bi bilo mi, če moža pogubim, Ki tolik blesk pridobil je deržavi! Pa če ga rešim? — Sebi v prid se ž njim Sprijaznim? — i Drugi nastop. Alfred in prejšnja. Ana. Alfred, al si ti?. Alfred. Kraljica ! Poslušaj, prosim te, kar ti svetujem. Ana. Od kod ta skerb? — Alfred. Resnico, vedi Ana , Ti istinito bom govoril starček. Izdajniki in zlobneži so vsi, Ki te slave, da bistrega si uma, In hvalijo priliznjeno, da nihče Preseči v dičnej slavi te ne more, Od kar povzdignil na prestol kraljevi Te zraven sebe je kralj Enrik osmi. Ta čast in dika tvoja ne raduje Nikogar bolj od mene, ki prijatelj Od nekdaj bil roditeljem sem tvojim, Ki z deco svojo sem te videl rasti, Ki ljubim te ko lastno hčer , ki mnogo Prejel od kralja sem že milost, ktero Ljubezen tvoja mi je naklonila. Al vedi, da velike ti protč Nevarnosti in grozne! 5 Ana. Kaj , kaj meniš ? Alfred. Previdna bodi, glej, da ime tvoje Ljudem ne bode v grozo zbog morij , Ki kralj je doprinaša in ki množili Le tebe ljud dolži! — Ana. Bog mi je priča, Da tacili djanj ne ljubim! Alfred. Vendar pa Ne trudiš se, da bi jih zmanjševala! — Ana. Prederzni mnogi prenapetneži So morali se kaznovati s smertjo, Ker vdani starej veri bili so In rimskemu pokorni papežu, Ker so preklinjali obnove cerkve Britanske in kraljevo razporoko, Ter šiloma hoteli zopet mojo Nasprotnico povzdigniti na prestol. Alfred. Odstranjena za zmer je Katarina, Ni treba'se je bati — ali splošne Se graje boj , in boj nestalnega 6 Se serca svojega moža! — Skesati Utegne se kervi prelite, na-te Se razserditi, da morij si kriva. Ana. Besede smele! Alfred. Ana! Ana. Nadaljuj! Le dalje, prosim te! — Jaz tudi čutim, Da treba mi sovetnikov je zvestih. V svečanostih živim in v divnih slastih Laski se ljudstvo mi in hvali me; V varljivo pa osodo vere nimam In srečna nisem! — — Alfred. Lehko boš srečnejša, Če kralja k večej milosti napelješ; In vsak Britanec bode te dostojno Častil in serčno hvalil! — Ana. Veča nego Je res, dozdeva se ti moja moč Nad sercem kraljevim. — Oh kolikrat In kako sem ga prigovarjala, Naj prizanese smert nesrečnikom! 7 Alfred. Verjamem ti — a ljudstvo, žalibog, Verjeti neče! — Zlo prieetnico Te zove vseh zločinstev. Ljud grozi se, Zakaj da nisi rešila te dni Device Kentske, ki slovi za sveto! Ana. Lizbeto meniš , oh Lizbeto besno ? Oteti sem jo htela, milo vaje Svoj spol na njej. — Al ti še zdaj ne veš, Da me bezbožnica je sramotila, Prezirala kraljevo mojo čast, Prerokovala strašne mi reči — Zato sem dovolila .... Alfred. Videl sem Ubožico peljati na morišče, In čul besede njene sem poslednje, Al smem ti ponoviti je? — Ana. Govori! Alfred. Objaviti jih upal se gotovo Nobeden ni v tem dvoru, kjer le hlimba In laž šopiri se. Sedaj pa zvedi je, Nesrečna, naj ne bodo ti v porogo! — O Bog! Alfred Pričetniki poprave mi Cerkvene bi prištevati ne smeli Zločinom slednjega nasprotnika, Ki vede po obredih se katolikih. Nikakor ne! Med njimi tud so duše Poštene, blage, polne darov božjih, Da treba jih častiti je in hvaliti; Zares se zdi' mi, da je spodbudila, Navdihnila to devo moč nebeška. Ana. In kaj je rekla umiraj e? — Ali Je klela nas? Alfred. Zanesla nam in Boga Prosila je za nas — za tč! — Ana. Sirota! Alfred. V britkosti plemenitej je tožila Nad bedno domovino, da jo tlači Nesloga tako dolga . . . milost je Prosila tebi, da na boljšo pot V prihodnje se oberneš. — Torej .... 9 Anit. Nečeš Nadaljevati, kaj molčiš? — Alfred. Potem Pa jame: „Oh gorje, gorjč nesrečnej „Enrikovej soprogi, ako dalje „Se dela zlo, ak ne obvaPje groznih „Monj nekrivih katoličanov, „Ak moža da najboljšega umoriti!“ — Ana. Koga ? Alfred. Tomaža Mora! — Ak on pade, Naznanila prorokinja je Ani Enrikovo nemilost ino smert! — Ana. A ti bi dvomil ? . .. Alfred. Da je opomin Z nebes? — To sama v persili slutiš, kajti Bledeti vidim te! — — Ana. Resnica je . .. Bojazen in nesrečno neko slutje Mi časi dušo stiska. To je morda 10 Mehkužnost, zmagati pa je ne morem. Hvaležna sem za blagi ti zaup, Napnem po moči svoje sile vse , Da Enrika od kervoločnosti Odvemem in odpravim zle tovarše, Ki zmer naganjajo ga k slabemu. Poprej sem togotila se na Mora, Vendar ga ne čertim. — Kdo naju moti? Tretji nastop. Plemič in prejšnja. Plemič. Posluh ste, veličanstvo, dovolili Marjeti, hčeri Moro vej ! — Ana. Je tukaj? Naj pride! Pojdi, Alfred! Svest si bodi, Da blagoserčno tvoje sporočilo Velike mi koristi obrodi! — (Alfred odide.) Ceterti nastop. .4na. Resnica je: vsem treba je kreposti; Jaz tudi, ki kreposti dala sem Slovo, od nje zabredla v zmoto hudo, Spoštujem vendar, gorko ljubim jo. 11 In strašijo besede grozne me Device, ki prorokovala jih V slovesnem hipu svoje smerti je. Kaj ko hi res bil božji glas, da zopet Napelje me h kreposti? — — Peti nastop. Marjeta in prejšnja. Marjeta (poklekne.) Gospa ! — Ubožica ! Ana. Vstani Marjeta. Posluh ste milostivo Mi dovolili — torej marsikaj Se upam , kar mi bo v tolažbo. Ana. Dolžnosti brižne in skerbi težavne, Ki mnogi morda jih še ne ume, Ne dajo mi, da hčer obtoženca Tako po gostem sprejmem, kakor sama Želim. Marjeta. Verjeti nikdar nisem mogla, Da spremenila krona bi na glavi 12 Tako popolnoma kraljico Ano , Ki nekdaj mi prijatlica je bila; Vem, da nesrečnim miloserčni ste, In tužne ste dobrotno tolažili, Ob takošni, da, takošni ste še , Ce tudi breme vas skerbi vladarskih Nenehoma tezi in vam priliznost Vznemirja serce — takošni ste še ! — V očeh vam vidim čute milosti, dobrote, Ki ste nedavno jo v obilnej meri Gojili meni in družini Mora! Ana. Presrečni res so bili blazni časi, Ko smela sem prijatlico te zvati! Povej, kako naj zlajšam ti bolesti ? Marjeta. Zakaj tuguje moj ubogi oče Zapert že dalj od leta v temnej ječi ? Ker vašim željam zoperstavlja se ! Bodite, prosim vas , mu milostivi! Njegovo verno plemenito serce Je vredno, da čislate ga visoko. Nikar ne zovite zločinca ga Zato, ker vest njegova mu veleva, In po pravici vpira se goreče Zaroki vašej s kraljem Enrikom ! — Pomislite, da se je iz ljubezni Do domovine pregrešiti mogel, 13 In do pravičnosti in do vas samih, Da, iz ljubezni le do vas, kraljica! — A ni moj oče le te misli bil, Da hi utegnila iz te ženitbe Izvirati nezgoda vsaka vam, Prijatli mnogi tudi so od nje Vas odgovarjali . .. Nikar naj vas Ne žalijo besede moje ! — Cujte, Ker je že Bog dopustil to ženitbo, Ki so se bali vsi je, pa je vendar Sedaj med vama sklenjena — razlije Nad njo svoj blagoslov naj Bog nebeški A blagoslovil je ne bode Bog, Ak angel mira neče biti Ana; In ak je kriva, da može pravične Terpinči kralj in mojega očeta, Ki Enriku je najzvestejši sluga, Nemilo pogubi ko izdajico ! — Ana. Jaz vem, da teh morij in tvojega Očeta nezaslužene osode Me ljud dolži. — Pa vedi, tako kriva Nikakor nisem ne ! — Z gorečim sercem Želim in prosim mnogokrat s solzami V očesu kralja, naj jim milost dade. A žalibog! uslišati me neče, Ce tudi ljubi me z gorečim sercem. Poskusila sem vse in poiskati H Še hočem poti vse za tvojega očeta; Oteti serčno ga želim, pa tudi On sam naj meni pripomore kaj In naj podpira v mojih me namenih. Poniža naj pred Enrikom ponosno Gizdavo svojo glavo, vporno dušo ! Marjeta. Da se poniža duša mu ponosna, Oh dajte vsaj , da vidim ga ! Zastonj Se trudite s strahotno, z divjo Samoto, s pretnjami sirovimi Krepostno dušo berzdati in čisto ! Le nežnost, krotkost more ga vkrotiti, Zločestna, silna strogost le poviša Njegovo samoglavost in vporljivost! Ana. Al res ne smejo k njemu priti v ječo Njegova deca ? Marjeta. Da, zares ne smejo ! Ana. Al kralj je prepovedal ? — Ne verjamem. To je povelje derznikov gorečih, Povelje je Kromvelovo, ki preveč Veljave si po gostem prilastuje In mnogokrat prezira moč kraljevo. Kromvel, si ti ? Pristopi — euj ! 15 Šesti nastop. Kromvel in prejšnji. Krom vel. Kraljica! Ana. Kaj cula sem ? — Otrok tedaj objeti Ne sme v temnici Mor? — To je preveč! Sirovosti enake ukazati ni mogel Nikoli Enrik in je ne terpi! Kromvel. Gospa ! Ana. K slavi temu jetniku Odvedi koj to blago deklico; Nikar jej več ne brani z očem svojim Predragim razgovarjati se prosto. Kromvel. Ne morem tega slušati, kraljica! Ana. Prederznež! ali dvomiš tudi ti, Da ne bi Enrik htel mi dodeliti Te male milosti, ki je želim ? Kromvel. Kraljestvo naše polno je izdajstev, In zviti jetnik ta se svojimi 16 Zavezniki lokavo vedno snuje Naklepe zlobne proti cerkvi In javno proti kralju samemu ! Ana. Sedaj Marjeta, vidiš: menila si, Da vsaka moja želja je zapoved A žalibog, to ni! Kromvel. Sam kralj gre sem. Sedmi nastop. Enrik in prejšnji. Ana. Predragi mož! Enrik. Kdo je ta deklica , Ki pred 'menoj kolena pripogiblje? Marjeta. O moj gospod in kralj ! Enrik. Ti, ti si tukaj Al Morova je hči na mojem dvoru ? Tako tedaj se moje najostrejše Prepovedi spoštujejo ? Povej, Kdo te je sem pripeljal ? 17 Ana. Enrik Preljubi, vmiri se ! Jaz sama sem . . . Enrik. Ti si ... prav ti, kraljica, bi imela Ukaze moje perva spolnovati! Nikoli naj ne upa Tomaž Mor Od mene milosti! Marjeta. Beseda terda! Preklici jo gospod ! Enrik. S poslopja jo Pahnite; nikdar naj se več ne verne ! Marjeta. Oh reva jaz, nesrečna sem na svetu ! Ana. Jaz sama, kralj, jaz sama ž njo sem htela Se govoriti. Mislila še enkrat P 0 n j e j sem Mora nagovarjati, Da zmorem morda mu ponosno dušo. Enrik. Nobena moč ne zmore več te duše. Poznam jo: preveč je enaka mojej ! Za večno morala bi zložna biti, — Če to ne, pa razdvojena na večno! Tomaž Mor. 2 18 Marjeta. O Bog, od tod me tirajo! Pomnoži, Preljuba Ana, vse kreposti svoje; Umiri kralja besnega in otmi Mi drazega, premilega očeta ! — (odide.) Osmi nastop. Enrik in Ana. Enrik. Soproga moja ljuba ! vedno si še Taisto bitje nepremišljeno : Sedaj sovražiš neprijatle svoje, Sedaj pa prosiš za,-nje. — Ali tebi Potreba ni, da glavo beliš si S težavnimi skerbmi deržavnimi. Ana. Mar vedno bode mi za vse skerbi, Ki mojega soproga tlačijo. Enrik. V kervavej, nepokojnej dobi vladam, V vremeni, ki zahteva od oblasti Strašivno, resno silo. Ana. Moč in silo Pokazal si v stermenje knezom vsem 19 In ljudstvom evropejskim, ko zarotbam Si kljuboval in vojskam in izdajstvom, In ko si mene više cenil nego Kraljico plemenite carske kervi. Tvoj silni, krepki duh je znan dovolj; Sedaj pokaži, da ti vsaki dan Potreba ni je rabiti, da vporno Derhal potareš! Ani daj sedaj, Soprogi vemej, slavo, da tud ona Kedaj izprosi milost kacemu Zatožencu! Zločinko, hudodelko So zvali moji me nasprotniki, Ker ljubil mene si, ker jaz te ljubim! Ob vniči to zatožbo — zve naj svet, Da ne gojim za večno serda v persih, Da, ako tudi sem v navalu pervem Od tebe kdaj zahtevala , naj bi Nevsmiljeno moril in kerv prelival, Zgrozila sem potem se koj nad svojo Tegotno ljutostjo, da sem skesana Solze prelivala za vse sirotne Nasprotnike, in da na moč sem zmerom Se trudila, da rešim je pogube! — — Deveti nastop. Kromvel in prejšnja. Enrik. Kaj si prinesel ? 2 •20 Kromvel. Sodniško obsodbo. Ana. O Bog — čegavo ? ali Morovo ? Kromvel. Ne ! njemu ni izrečena še sodba. Enrik (prebravši sodbo.) Obsojen Morov je prijatelj k smerti! Ana. Kdo? Enrik. Vladika prevzetni, ki je naju Preklinjal z leče v cerkvi! Ana. Lehko res Mi ni, da zabim zlobnih razžalitev. S solzami sem prosila te osvete; A zdaj, ko mi osveta se ponuja, Popada groza me pred njo — in prosim, Ah prosim te: poglej njegovo staro In sivo glavo; glej sijajni plašč, Ki let mu toliko je dičil rame; Pomisli, da me tolikrat je nosil, Ko bila sem otrok, na svojih rokah — Pomisli vse to in — zanesi mu! 21 Enrik. Pomisli tudi ti, da vladika Prederzni, vporni, Moru bil je duša; Da ga je nagovarjal on, naj graja Zakdne moje in deržf se terdno Obredov, ki jih dalje ne terpim! Ana. Poslušaj — oh gorjč — usliši me! Zaklinjam te za Boga: ne podpiši Se danes te obsodbe — prosim te! Neznano grozno slutje mene straši; Nikoli še mi stiskala ni serca Enaka plašnost, kakor prav sedaj . . . Naj konec bode vendar tem morijam! Želiš-li, da bo trajalo še dolgo Kraljestvo tvoje? — Daj, prisili Mora, Da te še dalje blagoslavlja on, Primoraj s silo ga med svoje zveste Sovetnike — povej mu, da zanesti In milost hočeš skazati prijatlu, Ki k smerti je obsojen, ak s prisego Poterdi ti deržavne prenaredbe! Enrik. To bode menda prazna skušnja, vendar Ana. Le samo zdaj še slušaj moj sovet O da bi vedel, kako splošna kletva 22 ln občni čert kali mi vsako radost. Ko vidiš Ano svojo žalostno , In ko britkost vznemiija njena te, Tedaj, gospod, o vedi, da nezmerna, Nepremagljiva toga mi terpinči In tare dušo, tiho šepetaj e: „Ubožica, čerte, čerte te ljudstva ! 11 O kako hrepenim, da bila bi Miru srednica blaga in vsem verlim Prijatlica iskrena in priserčna! Ah dragi Enrik, v tvojej moči je, Da blazna taka čast raduje Ano, Al mar ti je, gospod moj, te blagosti ? Oh da gotovo: žarno sije ti Oko in v njem bliskeče blagočutje, Tolažbo, milost, slavno zmago tvoji Pogledi mi obetajo! — Kromvel. Gospod! Enrik. Obsodbe k smerti danes ne podpišem; Naj skuša se, kar Ana mi svetuje. Le pojdi, Kromvel, k Moru — reci mu, Da vl&diki je krivemu kraljiea Sprosila milost in otela ga. Poroči mu, da sem pripravljen zdaj Odtegniti izpod sekire glavo Tega izdajnika pod tem pogojem . . . Pod kterim? Kromvel. Enrik. Naj pokornost Mor priseže Obnovi mojej in spozna me za Glavarja cerkve angličanske ter Poterdi mojo zaročitev novo! Ana. O jaz presrečna, kajti kralj me ljubi! (odide s kraljem.) Kromvel. Nespametna! kaj bode ž njo in kaj Bo z nami, ako milost zadobi Takošen človek, kakoršen je Mor! — (odide.) Drugo djanje. Ječa. Pervi nastop. Mor. Goreče me je ljubil kralj; verjeti Ne morem, da sovraži me sedaj. Oh da bi mogel vsaj doseči to, 24 Vpiraje krepko se njegovim zlobam, Da vtisnem v serce grozo mu in stud Do vsega, kar krivičnega počenja! O blagor meni, ko bi on, kralj Enrik, Ki ga slavi j ib toliko in vara, Vsaj v meni, ki se grajati ga derznem, Spoznal prijatla verno vdanega! To nado še gojim. Pa če kovarnim Lizunom zmaga obvelja nad mano? Ce vsi pozabijo zaslug obilih Moža,, ki za resnico le gori, Pozabijo krepostnega življenja? In ako zabijo visoke slave, Ki je — in morda preobilo — vživa? Če glavo vnetega resnicoljuba Izdade v kratkem nehvaležni Enrik Mučiteljem v oblast? — Znebimo se Te strašne misli! Ne — pri misli tej Postojmo! Al pravično prizdetje, Da Bogu zvest ostanem, zakonom Krivičnim vstavljam se in zlobnim mukam , Pričel sem z lahkim sercem ? Al pričel ga , Da bolj se oslavim ? — Ti veš, o Bog To sklenil sem po vnetih prošnjah, Ko sem dolžnosti svoje dolgo skušal In sile svoje! Čutil sem te sile In čutim je. — Postojmo pri tej misli: Smert! — O sirote revne, deca moja, Kaj bode ž njimi? — O brezumna misel! 25 Otroci bodo Tistega, ki vsem Je mili oče, oče še milejši Sirotam revnim. Oče mili tudi Otrokom bode onega, ki vklanjal Hudobnežem se ni — pa je poginil! — Drugi nastop. Kromvel in prejšnji. Mor. Ti, Kromvel ? Kromvel. Kralj me je poslal. Mor. Zakaj ? Kromvel. Turoben žalosten prizor ! Kaj Mor V zaporu tako groznem že nad leto? O revež ti, glej, ginjen sem do serca! Kako drugačen si od prejšnjih dni: Ves slab in bled in suh — — Mor. Da slab sem res, Pa duša mi ne omaguje še, (5e tudi peša mi že udov moč! Zakaj si prišel ? Da izveš od mene, 26 Al me je groza, kedar premišljujem, Kako slabotni revni moj život Mi v ječi gine, milih sap oropan? Kromvcl. Ti meniš, da sem ti nasprotnik, Mor! In zabavljivo govoriš. Nasprotnik Sem bil ti, ko si bil še pervi v časti, Sedaj pa te milujem. Vse poskusim, Da milost svojo kralj ti spet poverne. V resnici to želim, prisegam ti! Mor. Priseg je vajen Kromvel vsakoverstnih! Kroinvel. Besede tvoje zlobne in strupene Bi vredne bile, da bi te sovražil; Nezgoda tvoja pa je tolika, Da mi je nemogoče dalje še Gojiti tebi serda divjega. Oteti te želim, verjemi! Mor. Let že Se toliko poznava, tolikrat Si že ponavljal meni malodušno Zavidnost svojo in boječnost plaho, Da me ne peče danes vest, če mislim , Da si varim hinavski — zvati pa Hinavca te primoran sem, da veš! Kromvel. Prenašati poterpežljivo hočem Krivico vsako, h kterej silijo Nesrečnika terpečega bolesti; In temu vkljub pomoči ti želim. Mor. Res, veledušen je namen 1 — Me tako šerpo? Kromvel. Kaj Mor. gledaš Iščem ti na čelu, Da vidim senco le namere blage, Navad spremenjenih in svetega Pohlepa do kreposti. — Kesal bi se, Da gledal kdaj sem zaničljivo te; Ohol sem proti tebi bil, pa rad bi, Da tak sem po krivici bil in čislal In cenil bi te! — A na tvojem licu Ne berem nič! — Govori, daj da dušo Spoznadem tvojo — daj da se prepričam! — V tem sercu bere Bog. Ak se prepričam, Da veri si, koj pokleknem k tvojim nogam, Poprosim odpuščenja, ker sem ostro S teboj govoril! — Kromvel. Vladika sivi Rošesterski je k smerti dnes obsojen. — 28 Mor. O Bog, je res? Najbolj nedolžni človek Na svetu? Vladika najkrepostnejši Med vsemi na Britanskem? Moj najboljši Prijatelj ? — Ti zastonj sočutje hliniš, V očesu ti bliskeče slabo skrita Zlovoljna radost! Kromvel. Lehko otmeš še Prijatelja nesrečnega. Mor. Kako? Kromvel. Življenje ti njegovo kralj ponuja, Če mu na nove zakone prisežeš, Poterdiš vse cerkvene prenaredbe. Mor. Al govoriš resnico? Kromvel. Al prisežeš? Mor. Strahljivo poprašuješ in boječe Trepečeš, da v ponudbo bi privolil! Kromvel. Naročbo kralja svojega spolnujem. 29 Mor. Ne boj se tega, nikdar ne učakaš, Da jaz iskal bi milosti pri kralju, Da tebe strašil bi in pa odkrival Zvijačnost tvojo, česar se bojiš. , Kromvel (za-se.) Zahvaljen Bog, sedaj sem se oddehnil! (Glasno.) In smert prijateljevo poterjuješ? — Mor. Oteti ga ne morem! — Kromvel. Pogubivši Prijatla tudi sebe pogubiš. Nikake nisi vreden milosti, O mož najterdovratniši pod solneem! Mor. Le dvom, da danes bi omajati V dozdajnej stanovitnosti se dal In spet pridobil kraljevo si milost, Poprej te silil je, da govoriš Z menoj prijazno — zdaj pa sprevidivši, Da je po meni, govoriš osorno! Kromvel. Nikakoršne pravice nimaš več Do prizanašbe , prcošabni človek! 30 Mor. Kdaj želel sem prizanesljivosti Od tvojih verstnikov ? — Kromvel. Dozdaj oviral Sem Enrika, da m poklical te Pred sodni zbor. če tirajo te zdaj Pred sodbo, obsode gotovo te. Mor. Če si dozdaj zares me hotel sodbe Obvarovati, bila je le nada, Da bi zapor me gerdo osramotil In da bi zaničljivo kakor tvoje Življenje moje bilo. Imel pak Ne boš te zmage! Kroinvel. Al imel bom radost, Da glava ti ohola od života Odsekana po tleh se bo takljala! Mor. In ti porečeš: „zmagal nisem ga!“ In straha bodeš trepetal! Kroinvel. Kdo gre? 31 Tretji nastop. Marjeta, častnik in prejšnja. Mor. Ti? Marjeta. Oče! Mor. Ljuba hči! — Kromvel. Kako? — Od kralja Prepoved dana je: nihče ne sme Tolažiti prijazno Mora v ječi! Kdo bil je tako smel? — Ločite ju! Častnik. Stoj , to veleva kralj ! Kromvel. Oh serd — Cernu? Je li to res? — Marjeta. Za naji prosi Ana Bolena, oče! — Da spet gledam čelo Častito vaše, ona je izprosila. Mor. Bog naj poplača milostivej Ani 32 i Ter jo odverne od krivične poti, Po kterej sedaj neprevidno hodi! — Kronivel. Veselje bode vajino le kratko! Marjeta. (hoče iti.) Cuj , Kronivel! Ah od tod ne hodi besen, Ne druži več se našim neprijatlom, Prepirov svojih starih z mojim otcem Pozabi blagodušno. On je terpel Dovolj ! — Naj bo ti v slavo, da podpreš Kraljičine namene, ž njo pomoreš Oteti mi predrazega očeta! — Kromvel. O pusti me, o dekle, pusti! Vid’la Še bosta, verolomna, kdo sem jaz! (odide, tudi častnik odstopi,) Četerti nastop. Mor in Marjeta. Marjeta. Hudobnež! — Dragi oče! morda ste Ga spet razgnjevili in razžalili? Z glavo mi kimate, da tako je; O naj pokaram iz ljubezni vas. Kako prijazni vendar drugim ste! 33 Mor. Prijazen, vljuden vsem želim si biti, A viša moč od mene dela me Ponosnega do slednjega hinavca; In sveta mi se zdi dolžnost, da se Zatiranec nedolžni jim ne vklanja, Da up potare jim s preziranjem ! Ostanek morda to ponosa je — Odpusti mi ga Bog. Saj mu je znano, Da te hinavce, te priliznjence Enrikove nesramne, kterih dela Sovražim zlobna, v sercu obžaljujem, Ter Boga prosim, naj se ga usmili In s krivega na pravi pot napelje! Marjeta. Preljubi oče, Bog je dal, da ste Izgled kreposti vsem ljudčm, o glejte, Da vam le-tč ne manjka: misli svoje Prikrivajte previdniše taistim, Ki škodovati vam želč in k temu Imajo, žalibog! moči obilo! — Mor. Prikrival misli svoje sem dozdaj Bolj, nego ti verjameš, draga hči! Lokavih mnogo že varunov me Je prašalo, kaj mislim o verhovnej Oblasti, ki si na Britanskem Enrik Jo prilastuje v cerkvi; o razvezi Tomaž Mor. 3 34 Zaročbe so izpraševali me, O kervoločnih zakonih roparskih. Na cesto odgovarjal sem z ovinki, Zakrival večkrat misli sem. — Odloga Sem prosil, da o tem še kaj pomislim. Modrost se mi je zdela hlimba taka In brez krivice. Nado sem gojil, Da tako ječe duri si odprem. Sedaj pa zbuja v sercu se neznebna Nevolja mi nad tacimi ovinki, Bojim se, da bi vzrok pohujšanju Ne bili. Hrepenim zato odslej Odkritoserčniše vselej odkriti, Kako da mislim. Marjeta. Oh, kaj govorite ! Gorje, gorjč — nikarte, oče! Vaši Protivniki le iščejo iz vas Izvabiti besede takošne, Da prelomili zakone bi ž njimi, Da oni bi postavno vas soditi In strele mogli spuščati na vas. Mor. Nikar ne skerbi, hčerka! Bog mi vdihne, Kaj reči imam, kaj zamolčati? Zdaj pa o materi povej mi svojej, O bratcih in sestricah. — Zakaj niso Vsi prišli me objemat sem s teboj? 35 Marjeta. Od žalosti boluje mati zmerom, Britkost jo muči, da jej cesto Se pamet mesa. Milo prosi vas In toži in zaklinja vas za Boga, Naj je ne umorite — živite Za njo in za otroke. In krog naji Sestrice plakajo in deea nežna, In noč in dan pošiljajo v nebo Molitve vroče, da jim reši Bog Iz grozne ječe milega očeta! — Bolj milovanja vredne ni je bilo Družine nikdar! Mor. Ah otroci moji! Marjeta. Solze so vam se vlile iz oči In vam rose obličje, mili oče! Ah da, vi lijete je za nedolžna , Nesrečna serca, ki vas ljubijo, Ki jim je treba vašega življenja In ki brez vas ne morejo živeti! In v vašej moči je, da zlajšate Britkosti jim, razženete obl&k Nezgod, ki zdaj grozivno je obdaja. Pomirite serditost kraljevo, O ne branite dalje se priseg, Ki jih zahteva — 36 Mor. Draga hči, ne morem ! Ker glas vesti mi tega ne dopušča. — Zakaj blediš — zakaj tako trepečeš? Marjeta. O žalost! Ako ste nepremakljivi, Zgubiti moramo tedaj vas, oče! — Ah temu, temu vdati se ne morem! Ah vsmiljenje z otroki, vsmiljenje S prijatlom, svetim vladiko, ki blizo V prestrašnej ječi žalostno tuguje, Pričakovaje vedno britke smerti, Obsodil k njej ga zakon je krivični, In kterega oteti morete le vi. Da vas obiščem, to so dovolili Da k boljšim mislim saj napeljem vas. Gorjč mi, ako h kralju se povernem, In razodeti moram, da se mu Ustavljate še vedno terdovratno. Ah dajte, da donesem mu besedo . .. Mor. Ljubezni, časti in .... Marjeta. Pokorščine! Mor. Pokorščine le toliko, kar vjema Z resnico se in vero! 37 Marjeta. Dovolite ... Mor. Hotela bi tedaj, da kakor oče Ostro pokaram hčer z britkostnim sercem? Ah nehaj, nehaj; k djanju zlobnemu Ne nagovaijaj več me zapeljivo — Nikar ne, kajti hčeri Morovej Ne prfstova tako nevreden posel. Ne veš, nemila, da predrage tvoje Besede, solze tvoje, da družine Obupne žalostno opisovanje, Prestrašna misel na sekiro ostro, Ki pada že na vrat najboljšemu Prijatlu — meni muke so neskončne, In za-nje moje sile pa preslabe! Marjeta. Oh ljubi oče! Mor. Ne govori dalje — Otriva sramotivne si solze. Ti h kralju pojdi, z derzno krepko voljo Pokaži mu, da hči si Morova — Povej mu, da mu nisem bil sovražnik Nikoli in da mu ne bodem nikdar — Pa da ne slušam ga, ko mi veleva, Boriti zoper cerkev se očinsko, 38 čertiti toliko prijatlov verlih, Nemile smerti njih se radovati — (s povzdignjenim odločnim glasom) V tem slušati ga nikdar ne premorem! Marjeta. O Bog, beseda ... Mor. Je ne oporečem! O ljuba hčerka, sapa ti zastaja, Presilna bol ti dihati ne daje; Oddehni se, uteši in pomiri! Poslušaj, hčerka — ah izlij, izlij Na persi te britkostne solze svoje, Ljubovno skupljam je in plakam s tabo. Dokler se ti v britkosti svetej serce Topi — ne plaši se — pogumna bodi In kviško glej! Marjeta. Moj Bog — kdo bliža se? Ločili morda že od vas me bodo! — Peti nastop. Častnik in prejšnja. Častnik. Kraljica gre! 39 Šesti nastop. Ana, straže in prejšnja. Marjeta. O ljuba Ana! Ana. Hotela Sem sama da donesem vest ti srečno — Sprosila kralja sem — posluh še danes Ti hoče dati. Mor. Ah preblažna sreča, Ki sem pričakoval zastonj je dolgo! Nenadni hipni up mi dušo polni; Čertil me je, ker dvomiki lokavi Pri njem so me krivično počernili; Zdaj pa ozira spet se milostno Na slugo vernega, na onega, Ki ga že klical je prijatla! — Ne, Ah zdaj ne bo ga mogel več čertiti! Spominjal večno bom se, mila, Dobrote blage tvoje! Ana. Semkaj sama Sem prišla in svetujem ti v tvoj prid: Premišljeno in mirno ž njim govori! Gorje ti, ako v razgovoru tem Razžališ kralja: zadnjič bi to bilo! 40 Marjeta. © dobri Bog, pomori nam sedaj! Ana. Naj se, kar misli ali čini Eurik, Dozdeva ti še tako zaveržljivo — Nikar ne grajaj ga, o Mor, Saj imel k temu še priložnost boš. Le zmernost dade ti popolno zmago! Premnogo upam od kreposti tvojih, Ki zarad njih ti kralj je bil prijatel In ti prijatel je še vedno! Čutim In dobro vem, da s tem naklonim kralju In domovini blaženstvo neskončno, Ak vajini prebistri glavi, srečno Bi združila na zadnje v občni blagor! — Mor. Bog blagoslori tvojo nado! Ana. Pojmo ! (Vsi odidejo.) 41 Tretje djanje. Kraljevo poslopje. Pervi nastop. Enrik. Al hočem k njemu? — Shoda tega sem Se radoval, al zdaj se ga bojim! Duhova dva različna, zdi se mi, Da med seboj se v meni danes borita: Ta me spodbuja, da vsikako naj Prijatelstvo poprejšnjo ponovim Z izverstnim poštenjakom in povzdignem Nad vse zalezovavce ga njegove, In drugi gerdno graja to poskušnjo, Slabost imenovaje moj namen, Zbujaje v meni gnjev in serd nad njim In nad menoj, da plaho ga še ljubim; Pa vendar čutim, da zaveržen rob Krepostim biti moral bom njegovim. Al pa ga vničiti! Pa ali smem Ukazati, naj peljejo ga k smerti? — Ne bode li to mojej vladi večen Sramoten madež? Vendar sklenil sem Dnes ukrotiti ga al pogubiti? 42 Drugi nastop. Kromvel in prejšnji. Kromvel. Gospod moj! Enrik. Kromvel, kaka nagla skerb Noge ti pospešuje tako urno Do mene ? Kromvel. Veličanstvo svitlo! Kranmer In vojvoda norfolski prosita, Da ž njima govorite. Enrik. Kaj bi rada? Kromvel. Gospod! o dovolite jima k sebi, Britanija nobene nima duše, Ki bi gorečniše vam bila vdana! Enrik. O vem sedaj, kaj hočeta od mene; Ni davno, kar sta poslovila se, Hvaležen jima za gorečnost sem, Nadležne pa so mi nju vedne prošnje: Naj Mora pred oči' ne stopim. — Tako Se ga bojita? 43 Kromvel. Vsakdo, sir, na dvoru Boji se derznega boritelja In vodje katoliškega. — Že z davna Imel je silno moč nad vašim sercem; In ker poznamo dobro blago vašo In plemenito dušo in kovarno, Lokavo serce vpornega rovarja, Nevarnost grozno v duhu slutimo. Britanskej zemlji kar preti nezgod, Najgrozniša utegne nas zadeti: Da Enrika mogočnega nam ne Preslčpi prikupljivi zapeljivec, Da mu ne potemni še danes slave, Da Enriku slavitemu še danes Prepad ne odpre se nenadni, grozni, Ki vniči, ki popolnoma zagrebe Njegovo veličavo, da potomstvo Osupnjeno je bode moralo Iskati in dvomljivo kdo poreče: „Slavit ni morda bil nikoli Enrik. Derznež! Kromvel. Dolžnost je zvestemu podložniku, Da jezi se vladarjevej ustavlja, Da škode ga obvarje. V angličauskej Pričeli cerkvi ste obnovo blazno, 44 Al tudi oskrunili jo s kervjo — če s krepko roko hočete vterditi In derzno mislite jo doveršiti, Pozabljena koj bode kri, ki bila Prelita je — a ram ostane slava, Da bili modri ste in pa pobožni. Ko pa omahoval bi Enrik v sklepu, Ko svete bi izdajnikov slušaje Omagal v započetji ter ga vničil: Slaviven plod njegovemu vladarstvu Ne dozori nikdar — spomin ohrani Kervavih se in krutih del njegovih! „ Enrik. Če tudi — al spomin ostane večen, Da imel Enrik je moči' dovolj , Da po nikogar volji delati Ni hotel, ampak le po svojej! čuj me Odstopi! Kromvel. Sir, pomislite ... Enrik. Le pojdi! Tretji nastop. Ana in prejšnja. Ana. Zakaj še dalje Moru se zabranja, Da prišel bi na dvor? Privoli, kralj, Da semkaj dojde! 45 Enrik. Berzo Kromvel! Pripelji Mora! Kromvel. O zdaj sem izgubljen! (odide. Četerti nastop. Enrik in Ana. Enrik. Ljubezni svoje ino milosti Veljaven znak ti danes, Ana, dajem, Pa priporočam ti, da bolje nego Doslej kraljičino dostojnost čuvaš. Ana. Ti si razkačen? Enrik. Če jo tudi ljubim, Al reči moram Ani, da nikakor Ne dam se jej voditi v vladanji. In ako Mora sem sedaj pozval, Nikakor še ne hvalim preobilne Skerbi, ki jo gojiš za vpornika ; Zakaj če dalje še se vpira — Ana. Jaz — 46 Enrik. Ti ga ne otmeš! Ana. Ljubim ga in vendar Grozi mi večkrat! — Gledi siromaka! Enrik. O eno leto v žalostnem zaporu Kako mu vtisnilo je bol v obličje! Peti nastop. Mor , Sromvel in prejšnja. Mor. Gospod! Enrik. Že davno pričakujem, Mor, Da zagovarjat prideš se skesan. Mor. Skesan poprej že zagovarjat se Bi k vam, gospod, bil došel, če zavolj Pregreška kacega bi vest me pekla! Enrik. Premeni vendar že besede svoje: Poslušaj me in zopet se spominjaj , Kako tvoj uk izverstni blagovoljno Priznaval sem in kako sem visoko 47 Poslavil in počastil te nad vsemi! In spomni se ljubezni, ktero tebi Od nekdaj sem gojil! In dni se spomni, Ko sva napake cerkve angličanske Obžalovala skupaj, ko sva dolgo Premišljevala, kako bi se dala Ta cerkev zboljšati. — Z gorečim sercem Pričel sem jaz to prenaredbo blazno — A ti — ti nisi hotel mi pomoči! Mor. Gospod, prav rad bi bil podpiral vas Pri tolikem početji, ko lotili Ne bi se bili ga lokavi, zviti In pobesneli prenapetneži, Ter ga dotirali do tje, da rop Rodilo je, moritve in razkol. Resnično, neškodljivo želel sem Poprave, nikdar pa ne proti veri Katoliškej — navade zle sem mislil Poboljšati, zatreti gadne vraže, A ne z umori, ne z nasiljem krutim, S podukom le v modrosti, v božjem strahu, Za tako prenaredbo, pa nikakor Za drugo nisem vnet in ne navdušen! Enrik. Človeku bistre glave, kakor ti si, Ki mnogo je na svetu že poskusil, Pristojno ni, da vedno vse le graja. *8 Ob času silovitih prekucij, Ki vsakikrat pretresajo deržavo, Ko treba v njej je kaj popraviti, Ni moč ogibati se vsake zgube; Pripusti, naj se ljudstvo zdaj jim čudi, In se jih straši — ti pa glej v bodočnost. Po burnem vladanji Enrikovem Nastopi srečen blažen mir in vlade Nam bode take treba! Zdaj ko je Britanija otresla rimski jarem, Napne iznova svoje vse moči, Oblast in silo svojo ponovi, Veselo svoj razvije krepki um V omiki, znanostih in umetnijah, In luč izgledna narodom bo drugim. Na veke bo Britanija slovela, Da silna je v oblasti in na duhu : Ta plemenit namen pri tem sem imel! Mor. Le plemenit namčn si mogel zbrati Je Enrik — zmotil pa se je v načinu! Obilo je na blaznem tem otoku Moči duševnih, svobode in sile, Da vkljub zločinskej žalostnej neslogi In zakonom krivičnim in morijam Povzdigne v kratkem, tako upam, kviško Ponosno glavo! — Ali ah, med to Uspešno srečo mešali se bodo Sedanjosti obični grenki plodi: 49 Razcep bo rasel in z razcepom čert Med deržavljani in obrekovanje; Neskončne razpertije vsled različnih Obredov verskih in razlika vedna Tud v najsvetejših pravih in razpad Omike in na zadnje — kdo bi dvomil? Iz semena enacega — propast! — Enrik. Plašljiv ne sme deržavnik nikdar biti In plaho bati se in maloserčno! Mor. Boječnosti prevažnih, temeljitih Nikdar ne sme prezirati nemarno ; Ker ako vidim že sedaj pogoje, Na ktere je operta veličava In pa Britanije bodočnost slavna, Ki moremo jo slutiti, nikakor Mi ni še jasno, kako da med temi Pogoji zakoni so nepravični, Preganjanje nedolžnih in poštenih In novo bogočastje s silo in Orožjem zdaj vpeljano! Enrik. Smelo vselej Ti govoriš! Mor. Odkrito govori Z vladarjem vsak, kdor ljubi ga iskreno. Tomaž Mor. 50 Nikdar ne spremenim jaz svojega Govora, tudi ne pred Eurikom ; Naj žugajo mi muke v ječali ali Še celo smert. Priliznjenci lokavi In zle, nesrečne strasti vas slepe — To ni popravek, kralj, kar delate, To nespravljiva vojna je na one, Ki smelo so se vam ustavljali, Ko naveličali ste se ljubezni Nesrečne Katerine, ko ljubezen Do Ane — (oh nesrečniše od perve!) Preveč nadvladala je serce vase! E lirik. Ne dalje več! — Tako plačuješ Ani Zasluge blagoserčne ? — Nehvaležneš! Mor. Veruj mi kralj — spoštujem milostivo Kraljičino serce; spoštujem njeno Prijaznost do družine moje tužne, Ki miloserčno teši jo v nezgodi, In čislam tudi njeno hrepenenje Po splošnej zložnosti, al vse kreposti Te blage duše me ne mamijo Nikdar, da bi potuhnjeno se hlinil. Ana. Oh prazna bo tedaj namemba moja, Da sklenem mir med kraljem, možem svojim, In med podložnim zvestim, ki nebrojne >Ga dičijo kreposti? — Dobri kralj Da služim kralju, domovini svojej; Al služba takošna zahteva resno Resnično serce — in resnico čisto So vedno govorila usta moja In zdaj jo zopet govore. Če kdaj Ta vlada, ki preklinja slednji jo, Popravi to in zboljša na Angleškem, Kar napek tu je danes in krivično, In ako prebude kedaj se želje, Da ceni se pravičnost in resnica, Zato ne pojde slava vam, o Enrik! Zapisano s kervavimi zaznamki Bo v zgodovini tistega ime, Ki dal je novo bogočastje to, Uterdil ga z verigami in mečem, S prognanstvom in terpinčenjem nemilim! Enrik. Ti derzneš se me grajati, psovati? Mor. O tega ne — le opominjam vas, Da oponos in graja sramotivna V pravičnej zgodovini čaka neogibno Vladarja slednjega, ki je nevsmiljen, Okruten, silovit ino brezbožen! 4 52 Ko to oznanjam, le spominjam vas, Da imate oblast, iztergati Iz zgodovine list te večne graje! Enrik. Kaj ne — da bi s kraljevo krono vklanjal Se tebi še — gizdavi svetohlinec? Prekanjeni zvijačnik tudi si, Ki vabiš me, naj obubožam ljudstvo, Da spokorim za svoje se krivice! Mor. Ko se ne vklanjam jaz kovarnikom In sem kristjan in katolik — enako Priklanjajte se tudi vi le onim, Ki vredni božji so služabniki; Ti bodo le krepost vam svetovali Da svojih se krivic očistite! Ogibljimo se , kralj , teh malovrednih, Sirovih , zaničljivih slabih del, Samo zaveržencem nevrednim lastnih! Prisegli čert so ljudstvu na Angleškem, Zaničevanje slednjemu in smert, Ki zvest ostal je veri dedov verlih; Ki vsacega čeme in sramotč, Nevažno zmoto vekšajo z lažmi, In ki popolnoma taje resnico, Al vsaj jo z neresnico krijejo. Al mi, gospod, ah mi pa ne tako! Predsodki ljudski naj ne motijo V razsodbah modrih, skušenih možakov ! 53 Enrik. Iu cerkev angličanska ... Mor. Res imela Služabnikov je dobrih — pa tud’ zlih — Imela preobilo je hinavcev, Imela pa je tudi pravih verlih Castivcev vsemogočnega Boga. Očistiti to cerkev, razsvetliti Je bilo je potreba — a nikar ne Je utopiti v kervi! Enrik. Lahko to Je reči, ali težko izpeljati. Se vedno se tedaj pisatelja Poznane zoveš knjige: »Utopija,“ Ki že za mladih let si jo napisal? Še vedno nekaj snuješ, kar nikjer ni? Že siva ti je glava — raz visocih Stopnjic prestola mojega si videl Zapletke besne množice nemirne, Pa še senjaš, da bi voditi mogel Te nepokojneže vsakdo, kdor vlada ? Al čuj — priterdi mi, da je težavno Uspešno delati k blagosti splošnej Brez sile — s silo delal sem v ta blagor, Ki združen z razno je nevarnostjo. Nebrojnih stalo me je nuj in trudov, In morda mnogo zmot — in odvernilo 54 Od mene blaga serca: toda ljudstvo Zlovoljno mi za vse je nehvaležno! Naj bo — dodelal sem, da — morebiti Vsakdanje mnenje me je preslepilo; Al bati mi se ni, da bi strahljivca Imenovala zgodovina me! — Mor. Strahljivec? — ne, vam ne poreče — ali Enrik. Daj , zmodri se! Pomisli, da j a z nikdar Se nočem spremeniti — ti se moraš! Častiti mislil sem tvoj bistri um In ceniti marljive tvoje službe, Priznati tvojo slavo med občinstvom, Miru, prijaznosti s teboj sem želel — In to storiti sebi sem dolžan, In to zahteva moja čast kraljeva, — Al pa te kaznim ostro zarad tvoje Prederzne terdoglavosti ? Kaj misliš ? Mor. Da vas prekanim ? Nikdar ne, o kralj ! Kaj sebe samega da varal bi In za nedolžno da bi imel vlado S kervjo oskrunjeno? —- Nikdar, nikoli! Da tudi hotel bi, ne morem! — Enrik. Torej V oholosti si svojej domišljuješ, 55 Da že dovolj zasluge tvoje so, Da smerti otmem te? — Al motiš se Ana. Ah, z jezo naj se ne konč& ta govor Zakaj v razgovor ta položil Bog Britanije je srečo in nesrečo! Enrik. Naj danes še priseže tudi Mor, Kar že prisegel slednji je Britanec! Mor. Zvestobo sem obetal kralju svojemu In zvest sem mu ostal! Enrik. Pa bodi tudi, Pokoren bodi zakonom kraljevim! Mor. Pokoren, da, bi bil, ko bi nasprotni Ne bili Bogu in pravičnosti! — Enrik. Bogu nasprotnih zakonov ne dajem! Mor. Svobodo veri kratili ste dozdaj Z verigami in smertjo; dovolite Sedaj jo, ■— z&koni ne bodo več Nasprotni Bogu in ljudem krivični t 56 Enrik. Prostost, ki jo zahtevaš, rabili So meni v kvar in domovini v škodo Zločestni, zviti katoličani! Mor. Iskreno rabili so jo pravični Na slavo domovini in resnici, Zahtevam jo od vas v imenu vseh Poštenih! — Enrik. Slušaj , Mor, podaj se mi, In dadem pervo mesto ti na dvoru, Ce ne —- potem se tresi pred menoj ! Ak braniš se in dalje še odlašaš Odobriti razporočitev mojo In ak popravkov mojih ne poterdiš, Ne pogubiš le sebe samega, Temuč vse krive tud prijatelje! Mor. Že mi je znano, da obsojen k smerti Eošesterski je vladika pobožni — Ah žalost! polne ječe so deržavne Nedolžnih žertev — groza me obhaja! Pa vendar, kakor so mi dragi, smerti Ne morem jih oteti pod pogojem Odpada tako zaničljivega! — — Enrik. Umrejo naj tedaj! 57 Mor. Bog otme je, Kamor ne sega silnikov oblast! Enrik. Bes bolj ko kralj bi imel, milostiv Sem tebi bil, ošabnež! — Ali zdaj Si kriv le ti, da je presekan vozel, Ki razvozlati jaz ga nisem mogel! Ah moj gospod! Ana. Enrik. V temnico ga peljite, In koj naj snidejo se sodniki In naj obsodbo zdajci izreko, Poprej pa naj pred njim gre na morišče Njegov prijatel, škof rošesterski! — (odide.) Šesti nastop. Mor, Ana in Kromvel. Ana. Kako si ganjen! Še je čas — podaj se! Jaz morebiti še pomirim kralja! Mor. V britkosti se topi mi serce, ko Premišljam, kaj bo z deco, kaj s prijatli, Kaj z domovino, in kaj s tabo samo! 58 Oh, ako se od kralja gnjevnega Ne ločiš — čaka te prestrašen konec! Ana. Mor, prosim te , udaj se! Mor. Po nikakem Ne sme ti zapeljavati moža V sramotno djanje! Ana. Komur tako blago In plemenito serce v persih bije, Ne sme umreti — Enrik me usliši! (odide.) Sedmi nastop. Mor in Kromvel. Kromvel. Vznemirjen, tako vidim, proti volji Si svojej , Mor! — Ko bi ti bilo žal... Nihče ne more toliko pri kralju Ko jaz — govori —- lahko ti pomorem. Al gledaš z zaničljivim me očesom — Nič nečeš mi odgovoriti? (pokliče straže) Hej! - (Straže dojdejo — Kromvel jim veli jetnika zopet zapreti — Mor gre ž njimi — Kromvel pa serdito na drugo stran.) 59 Geterto djanje. Sodnica. Pervi nastop. Kromvel, mnogo sodnikov, med njimi Alfred in priče. 1. sodnik (tiho druzemn) Zakaj li pogovarja Kromvel zli S sodniki skrivaj se — zdaj s tem, zdaj z unim ? 2. sodnik. Le tiho! kraljevo povelje grozno Prijateljem naznanja svojim! 1. sodnik. Kako ? 2. sodnik. Da kriv je Mor in da umreti mora! Alfred (tiho Kromvelu) Prijatel bil Tomažu Moru sem, Dokler cvetela mu je sreča , in Prepričan dobro sem, da je nedolžen! Kromvel (tiho Alfredu) Spominjaj mnozih svojih se otrdk — Al več ti niso dragi? Ako milost Enrikovo zgubiš, vso deco pahneš V nesrečo strašno in pogubo grozno! (umaknivši se od tega reče glasno) Predolgo se mudč z obtožencem! 60 Alfred. Saj veš, da je iz lin temnice svoje Ubožček gledal, ko peljali k smerti Prijatla so mu tako drazega. Sedel pastir je na mertvaškem vozu, In gledal skoz omrežje gosto Mor, Ko moža, pravijo, in serčno sta Z iskreno se besedo poslovila. Bridkostno zerl je dolgo za prijatlom, Ko mu že voz je zginil spred oči; In ko je zadnjo uro z molklim glasom Zapel mertvaški zvon, odjenja moč Njegovih rok — omrežje popustivši Se znak v nesvesti zgrudi on na tla ! — Kromvel. Ne davno k njemu stopil sem v zapor, Iz strašne omedlev’ce se zbudivši Komaj je v mene stermo vperl oko, Od tal z močjo neznansko plane ter V napuhu svojem vražjem reče mi: „Čemu si prišel? — Menda radovat se Slabosti moje? —• Samo truplo, da! Mi oslabi — in pade mi le truplo!“ — Drugi nastop. Vratar in prejšnji. Vratar. Jetnik je tu. 61 Sodnik. Kdo ? Tomaž Mor ? Kromvel. Da, glejte! — Alfred (od daleč vidi bližati se Mora) Kako počasno stopa, z lehko nogo! Kdo bi pri tako žalostnem pogledu! Se britko ne razjokal? — To je tisti, Ki dolgo bil pečatnik je deržavni, Ne davno najveljavniši minister, Ki ga je gorko ljubil kralj in narod! 2. sodnik (tiho Alfredu) Nikar ne kaži, da si tako ginjen, Pozorno na-te Kromvel se ozira. Alfred. Oh bridko na-me gleda Mor — boli ga, Da med sodniki vidi onega, Ki ga obsipal je z dobrotami; O da bi videti mi mogel v serce, Pa strah obhaja me za mojo deco! Tretji nastop. Mor in frejinji. Mor. (Opiraie se na palico — bled in slaboten počasi pride ali ponosito.) O tu tedaj — med tem zidovjem — kjer Prevzvišen sedež bil je svetej pravdi, Izreka smert se toliko nedolžnim? In tu jo bil poprej obsojen k smerti Rošesterski pastir, moj drugi oče, Kreposten mož vse svoje žive dni! — Ti veseljem hodim tudi jaz po poti, Ki jo nedavno so posvetile Stopinje tvoje, dragi mi prijatel! Dozdeva se mi, da še zdaj te vidim, Ko stal si nebojeee in ponosno Pred sodniki in plahi um jim zmedel •S pogumno svojo stanovitostjo! Kromvel. 'Tako prederzen, kakor tebi se Dozdeva, ni sedaj več tvoj prijatel! Govoril prej je zaničljivo — ali. . . Mor. Kaj smehljej tvoj pomenja? — Odgovori! Kromvel. Premislil se hinavski starec je . .. Mor. Moj Bog! — Povedi, kaj li misliš s tem? Kromvel. Ko na morišče je dospel, omagal Pri grozovitem onem je pogledu — Jecljaje jel se je zgovarjati Z besedo zmerno, krotko in ponižno, 63 Obžaloval jokaje svojo gizdost; Spoznal je, da preblažen sad rodi’ Poprava svete cerkve angličanske Britanskej zemlji vsej in milosti Izročil se je kralj e vej neskončnej — In milost tudi mu je kralj dodelil! Mor. To je nesramna laž! Saj dobro vidim, Kak6 sodniki se osupnjeni Serpd med sabo spogledujejo! Kromvel. Kar sem govoril, to pred vsemi terdim. Alfred (tibo) Je-li mogoče nam sterpeti to ? 2. sodnik (tiho) Ne veš, da hoče Enrik to zvijačo? Alfred. Al jaz ... 2. sodnik. Al ti zakrij nevoljo svojo, Inače si zgubljen! Mor. Ti lažeš, Kromvel, Prijatla mojega černiš ti, Kromvel! To ni mogoče — ti le sramotiš In obrekuješ mojega prijatla! 64 Kromvcl. Ti znano ni, da v sodnej si dvorani? Mor. V poprejšnjih dneh nikoli niso tu Legali sodniki, in ko bi kdo Se kdaj zlegal bil, kaznovan bi bil Po zakonu ostro — zakaj samo Resnici bila je posvečena Ta soba — a ti časi so minili! — — Tu vidim slednjega izmed nazočih Očite sramovati se laži ... Zmed njih pa nihče ne povzdigne glasa, Da se upre obrekovanju krepko, In vendar v tem sovetu podkupljivem, Ki nekdaj bo Britaniji v sramoto, Sedi premnogi, ki za mojih dni Je bil na dobrem in poštenem glasu. O toliko tedaj premore strah ! Kromvel. Terpinčenja oproščen prosil je Skesani starček, naj ti sporočimo O tem prigodku, morda bi te vendar Izgled njegov na zadnje znal privesti K pokorščini! Mor. K pokorščini — pa kakej ? Da Boga izdam in oglušim vest, Ki v mojih persih se oglaša? — Ne, 65 Ta svet krivični prišel ni iz ust Krepostnemu možu , in ak je tudi Nasproti delal zdaj kreposti svojej, Ki je dozdaj z ničimur ni oskrunil, Gotovo ni zavedel svojih se besed; V britkostih smertnih je izgubil pamet. Ah da bi videti ga mogel, ako Je res, da še živi! —• Kromvel. Da bi ga zopet Razburil in odvernil od kesanja? Ne boš, ne boš ga videl prej , dokler Ne včiniš, kar v izgled ti on je storil! Govori! Mor. Povedal sem! Kromvel. Zlobni človek, Je to tedaj podložniku pokornost? Je treba mar sovetu splošnemu Dokazov večih tvojega izdajstva? Mor. Naj zde zlovoljne moje se besede Komur je drago — Bog mi priča je, Snoval izdaje jaz nikoli nisem! Kromvel. Priklatilo je smelo se na kentske Planjave neko dekle, odgojeno Tomaž Mor. 5 66 V mladosti že v varljivo vračarico, Podložnike podpihovaje k vstaji Terdila je povsod, da si jo ti Spodbujal k temu zlobnemu počelju! Mor. Ta deva bila mi je vedno sveta, In sveta mi je še! Verjeti pa Ne morem, da izrekla ona bila Bi te zatožbe vražje. Stanovitnost Je v veri priporočala povsod, In vpora ni oznanjala svetnica! Krom vel. Pregrešek svoj je pripoznala ona, In kazen je na ognji preterpela. Sramotna slava, s ktero povzdiguješ Zločestnico, ta priča, da si bil Deležnik njenih zlob; verh tega je Se sila družili prič, obtoženih, Da so podkupljeni od Vatikana In od vunanjih vlad, in da snovali Pogubo so Britaniji in kralju. Zasačeni in v strahu, ker perti jim Terpinčenje, obstali so ti vsi, Da Mor je oni, ki jim bil je vodja In ki k uporu vedno je spodbuja. Mor. In ak zmed njih bi eden ali več njih Med mukami to bili pričali, 67 Mar niso mogli proti mojej volji Izbrati me v izgled in vstajnika Me z vati, ker priseči ni me volja? — Al vpornež nisem bil nikdar nikoli; Nikogar nisem jaz podpihoval K uporu s tem, da grajal sem odcep, Pohujšanje in žalostne preganjbe! Kromvel. Razporočitev kraljevo in novo Ženitbo zoveš zlobno, pohujšljivo? Mor. Dvojil sem jako o tej stvari in Dvojiti ni krivica! — Kromvel. Al verhovne Tedaj oblasti v cerkvi angličanskej Ti kralju ne priznavaš? Mor. Čakaj, naj O važnem tem prašanji drugi še Razsodijo; jaz sam ne vem še dobro, Kaj prav za prav o tej verhovnej vlasti Med nami mislijo možjč učeni, Razcepljeni v razsodbe protislovne. Priznavam rad jo, ako je pravična, Kjer pa nekdanjej veri je nasprotna, Sem proti njej. 5 * 68 Kromvel. Dvoumno odgovarjaš! Mor. Ponašam se očito, da sem bil In sem še vedno veren katolik In neprijatel vsacega nasilstva; O tej zadevi dalje govoriti Mi tukaj ni dolžnost! Kromvel. Nasilje zvati Oblast se derzneš svojega gospoda? Mor. Nikakor ne, ak je oblast pravična. Kromvel. Tedaj ti misliš, da papisti sami Pokorščine so vredni ? - Mor. Da, pravični! Kromvel. Tedaj vsi udje v zboru in kralj sam So tebi zlobneži? Mor. Obvari Bog! Le to jaz mislim, da so vsi krepostni,. Da vsi poznajo Boga — vendar pa Enako meni slabi in bezbožni, Če glas vesti prezirajo lokavo! 69 Kromvel. Vse gerše in prederzniše si grajal ‘O druzem času kralja in ves zbor! Mor. Kedaj ? Kromvel. Pred malo dnevi, ko je k tebi Prišel ta Kihard Kih in ž njim vred drugi Svedoki, kolikor jih tukaj vidiš. 'Zavkazal jim je kralj, da ogreni V temnici kazen ti še bolj, pobrati In vzeti ti vse spise in vse knjige, Ki so edina ti tolažba bile: Izlil razjarjen si tedaj svoj gnjev In grajati začel si besno vse! Priterdi, Bih, s prisego, kar sem rekel. 1. svedok. Kes miloval sem ga, Tomaža Mora, S prijazno svetoval sem mu besedo, Naj kralju blazemu pokoren bode; Pa koj se je tako razserdil v gnjevu, Da grajal kralja je in vse sodnike In zval bezbožne je — tako bezbožne, To rekel je — da vpijejo zdaj Bogu: „Ti nisi Bog!“ — Mor. Ti si presuknil moje Besede. Jaz sem rekel samo to, 70 Da ko bi upali se reči Bogu: „Bog nisi!“ — to njih mnenje nema take Moči, da vničili bi večno bitje! 1. svedok. Prisegam, da je tako kakor pravim. Vladarja in ta zbor bezbožna je Imenoval! Krom vel. Prisežejo naj tudi Ostale priče! 2. svedok. Jaz, gospod, bi pričal, Priseči pa ne morem. Kromvel (družim). Kaj pa vi? — 3. svedok. Pobirali smo tamkaj in pobrali Jetniku knjige vse in razne spise, Al pazili na to smo jako malo, Kaj v jezi je govoril ta nesrečnež! 4. svedok. Jaz pa na vse prisežem, kakor Rihard. Alfred (za-se). Zločin bezbožni! fflor. Nikdar naj ne vidim Obličja božjega, ak je resnica, 71 Kar oni proti meni pričajo. Pri Bogu se rotim, da je presukal Besede moje zlobni Rih; ah take Prisege strašne ne bi bil izustil, Da ž njo si tudi pridobim ves svet 1 Kromvel. Tedaj nam zdaj pokaži, da kovarne Vporljivosti ne snuješ več. Pokaži, Da pripoznavaš Enriku . . . Mor. Pravico, Da sme pokornost terjati in vernost, Dokler ne rani z ostrimi zakoni Prededov svete vere! Kromvel. Mor, pomisli, Da je priseglo mnogo druzih že Prav to, kar jaz od tebe zdaj zahtevam, čuj Mor! slovesno prosim zadnjič te V imenu kralja zdaj: Al češ priseči ? — Mor. Jaz ne prisežem! Kromvel (vstane.) Sodniki vstanimo In poj’mo k glasovanju. (Vsi sodniki vstanejo.) 72 Alfred. Stoj Kromvel, Nikar ne spuščaj strele še na glavo Nedolžnemu možu! Kromvel. Kaj tudi ti Si tako smel? Alfred. Da, tudi jaz želim Povedati, kar mislim! — Tomaž Mor Prezvesto starej veri je udan, Pa blage duše, čistega je serca, Pošteno živel je in brez krivice, In ak je res, da človek se ne sme Nikoli kazniti edino le Zarad slabosti in pomote uma, Od njega nihče vredniše ni bil, Da branijo vsikako ga zakoni. Mor. O tebi — ki v teh tožnih, bednih dneh Edini si ostal mi še prijatel, Ko plaho so me vsi že zapustili, Ti iz sovraštva, drugi zbog strahu, O hvala serčna tebi, blagi starček! Pa vendar hrani sile nekoristne Ter si z nepotlačivnimi krepostmi Krepčavaj dušo nepokvarjeno. Pokaži zdaj, ak bil si zapeljan, 73 Da si priznaval zakone okrutne, Obetajoče krivo in slepivno Popravo novo v cerkvi in deržavi; In ak si s tem prilizoval se kralju Prekanjenemu od lizunov zvitih — O zdaj pokaži v djanji in besedi, Da so ti vendar se oči odperle, Nikar naj te ne plaši britka smert, Ki plemenitim zdaj možem perti! Kromvel. To so besede smele in ohole! Alfred. Njegovo govorjenje me ne bode Nikoli odvernilo od teh mojih Načel — Priprosto govori — Kromvel. Dovolj je Z besedovanjem zvitim, umetniškim Naj se nikar ne moti um sodnikov. Alfred. Ali daj .. . Kromvel. Dovolj — Sodniki, k glasovanju! — (Kromvel in drugi sodniki odidejo v drugo sobo.) 74 Četerti nastop. Mor in vratar. Mor (sam pri sebi) Vem, da je smertna sodba sklenjena, In krepkodušno pričakujem je! (vratarju) čuj, prosim te, saj tukaj sama sva, Povej mi, je-li res, da je zatajil vero Pred smertjo moj prijatel, vladika Obsojeni — ne boj se, sama sva! Vratar. Gospod — al ne izdajte me za Boga! Prijatel vaš umeri je brez strahu. Mor. Bog plati za to ljubav ti! — Sedaj Pa veselejši pojdem na morišče; Ti pa, o verla duša, ki prijazno Z nebes prostiraš roči mi naproti, Oprosti mi, da sem za hip verjel Natolcevanju in o tebi dvomil — Ah kakov glas! ječanje žensko čujem! Marjetin glas. Ah videti ga hočem, videti očeta! 75 Peti nastop. Marjeta (ki jo zastonj zaderžujejo stražniki) in prejšnji Mor. O hčerka! za trenotek le pritisnem Naj te sirota na očinske persi! Marjeta. Nevidoma prikradši se v sobane, Prišla sem semkaj po stopnjicah tajnih. O blagor meni — vodil Bog me je V sobano to — in našla vas sem, oče! Mor. V nezgodnem času semkaj pripeljala Te je, o hči, ljubav detinska tvoja! Neznano tebi je to kobno mesto Pogubepolno in nezgodno! — Idi! Marjeta. To vem, da je tu sodnica. Zakaj Sodniki niso zbrani tu? Semkaj Z obupnim bridkim sercem sem prišlž, Da ganim jim s solzami terda serca! Mor. Solzice tvoje, milo dete moje! Ganile bodo mene — ali gluh Bo druzih slednji tvojemu jokanju! Oh idi, idi! Marjeta. Kakor prikovana Oklenem terdno vaših nog se, oče! Iz vaših rok ne sterga nihče me! Ko bi le vedli, kaj sem vse prebila, Kako se trudila, da vas sem našla! Najprej iskala znova priti sem Na dvor — uslišala me je kraljica — Pred noge padem dragej na kolena, It očesom solznim prosim milosti; Do solz ganila jo je moja toga, Pa vendar dala ni se preprositi, Da vidim kralja Enrika še enkrat. Izgnana z dvora neusmiljeno Po ulicah brezumna, blazna blodim, Na zadnje pa zablodim v to poslopje, Prekanim stražnike in — tu sem oče! In ak vas umore — umrem jaz z vami Mor. O draga hči, preveč me ljubiš ti! O ti, ki zmed otrok mi drazih sem Med vsemi najgorečniše te ljubil, O ti gojenka moja, ki te diči Možato čutje ino viša vednost, Ti dika moja si in moj ponos! Pa ah, ne bodi danes, prosim te, Nikar ne bodi vzrok, da oče tvoj Sedaj pokaže se slabotnega! Ah ljubi, ljubi me in osvedoči Ljubezen svojo nežno s tem, da vsemu Dostojno se odrečeš, krepkodušno Prebiješ vse, kar sklene se o meni! Ohrani mlajšej mojej deci se, Skerbe za bratce in sestrice svoje In za bolehno revno mačeho! Marjeta. Kdo sem gre? Mor. Bog, sodniki moji so! Šesti nastop. Kromvel, drugi sodniki in prejšnja. Kromvcl. Kaj vidim? hči obtoženca objema? Razdražite ju s silo! Marjeta (ktero s silo ločijo od očeta.) Dragi oče! Mor. O draga hčerka, stanovitna bodi, Ohrabri se, jaz tudi stanoviten In hraber biti si želim do smerti! 78 Sedmi nastop. Prejšnji brez Marjete. Alfred. 'O strašni dan! Mor. Čemu me gleda nemo Izmed vas vsakdo in osupnjeno? Alfred. Jaz . . lista tega . . ne . . ne morem brati! — Kroilivel (izterga Alfredu list iz rok ter ga prebere s krepkim glasom:) Obsojen Tomaž Mor je k smerti! — Mor. Enako kot je nekdaj sveti Pavel Z bezbožno divjo radostjo pomagal, Ko pervega mučenca so mučili, In sta oba v nebesih, tako tudi Utegnejo odpust in milost z mano Doseči moji sodniki pri Bogu! — (odpravlja se iz sobe.) Osmi nastop. Enrik, Ana , častnik in prejšnji. Častnik. Kralj sem gre. 79 Kromvel. Moj gospod! Enrik. Kaj je tedaj ? — Kromvel. Obsojen k smerti je! Enrik. Govori Mor, K čemu si zdaj pripravljen? Reci ... Mor. K smerti! — > (odide, drugi ga spremljajo.) Deveti nastop. Enrik , Ana , Kromvel, Alfred in častnik. Enrik. Kako ponosno stopa, veličastno In brez strahu! — Jaz, ki sem ga umoril, Trepečem, on pa, on gre serčno k smerti! — O Bog, nikogar toliko ne ljubim In ne čertim! Ana. Daj, spusti vajeti, In naj iz serca ti skipč najblaža Najplemenitiša čutila tvoja: 80 Ohrani, reši, otmi, njemu v kljub, Izverstnega moža! Enrik. Prevelik je! Prijatel bi mi imel biti — ali Ker neče biti — pa umreti mora! Ana (za njim grede.) Ob stoj , soprog! Alfred. (odide.) Oh stoj, moj kralj! — Beži ? Deseti nastop. Alfred. Ah, kaj sem storil ? Kako vest me grize! Kaj tako slabo sem se vpiral temu Umoru? — Res je, da bi malo bilo Koristilo mi moje vpiranje — A vendar malodušnosti strahljive Dolži sedaj me tajni glas vesti. Izbrisati jo hočem! K Enriku Potečem — tudi njemu vest naj grize Enak kes, kakor mene zdaj razjeda! — (odide.) 81 Peto djanje. Terg. Pervi nastop. Nekoliko meščanov. ]. meščan. Pripovedujejo, da neki sodnik Skesan pokleknil kralju je pred noge Ter rekel mu: „Nedolžen bil je Mor!“ ‘J. meščan. In kralj ? Odpodil. 1. meščan. Skesanega serdito je 2. meščan. Kralja dobrega je Ana Nezvesta premenila nam v trinoga: Nenehoma priganja ga k moritvam! 1. meščan. Prijatel! po krivici jo sovraži In graja svet, da opraviči kralja; Nedolžna je zločinstev kraljevih Nesrečnica. Kdor dobro jo pozna, Priznati mora, da s solzami tudi Premnogo se je trudila , da reši Življenje Moru — ali vse zastonj ! — Tomaž Mor. 6 82 2. meščan. Naj sodi Bog, pri kom je veča krivda, Pa — ali ima danes Mor umreti? 1. meščan. Oli oče domovini — on, ki službam Najvišim dvorskim se je odpovedal In vernil siromak se med domače; Ki s tujim zlatom ni se dal nikoli Podkupiti in ki na rod ni gledal, Ko sodil in pravico je delil, Ki derznil se edin je, da resnico Govoril je podložnim in — vladarjem ! 2. meščan. Oh Anglija ni več, ni več taista, Ko bila je poprej. — O Enriku Ne govorim, naš gospodar je on, Mi pa smo dolžni napčnosti njegove Objokovati serčno in — molčati! A ono, kar še parlament se zove, V tej dobi podkupljiva četa je Zaveržencev, ki koj bi izpolnili Povelje vsako še tako krivično; In če jim reče Enrik: „Pojdite, Jaz hočem, da ste rabeljni!“ Z veseljem Za okervavljeni bi meč prijeli! 1. meščan. Le molči, neprevidnež! Mar ne vidiš Vohunov krog in krog? 83 2. meščan. Kdo pa so oni, Ki od jetnišnice tam sem gredo? 1 . meščan. Oh zdi se mi, da žensko onemoglo Neso! — 2. meščan. Ah hči je Morova najstarša! Drugi nastop. Marjeta , drugi meščani in prejšnji. Marjeta. Nevsmiljenci! oh, kam me tirate? Kaj ste iz rok iztergali me otcu? Do zadnje ure gledati ga hočem. Od kar živim, hlepeče vedno sem Upirala le va-nj oči, a vendar Dovolj nagledala se ga še nisem! Spominjam se besed njegovih svetih. Da s silo jemljete mi otca, — meni, Njego vej hčerki, s silo branite, Besed njegovih zadnjih da ne čujem, Oh ene le besede — zlobneži! Sirovost je — neslišana sirovost! Jaz perva sem rodila se mu hči, Za ktero on najbolj je vedno skerbcl, Ni ga na zemlji serca, da poznalo 6 * 84 Bi tako ga ko jaz; — in spoštovalo Ga tako in ljubilo tako vroče! On pa je ljubil svojo hčer najstaršo, Ki ga uniela je najbolj in kterej Najbolj ga vedno bilo je potreba! 1. meščan. Al tako nežno kdo izrazil kdaj Ljubezni je detinske sveta čuvstva? Marjeta. Oh vi žalujete z menoj, pa vendar Nevsmiljeno me hočete odvesti Očetu! Tukaj hočem stati, tukaj Pričakovati ga na poti k smerti. Sočutje vaše je le hlimba, milost Strahljiva zaničljivih je plahunov, Ki jo preklinjam jaz in zaničujem. Ne dalje me ne tirajte! Se enkrat Ga moram videti, če ne — umrem! 3. meščan (eden izmed dveh, ki jo podpirata). Ko nagloma si bila omedlela, Zaprosi nas tvoj oče, da domu te Odvedemo k ubogej materi. Marjeta. Preostro bilo bi povelje tako! Velevati ni mogel tega vam Moj oče, naj me ločite od njega! 85 'On ve, kako pogumna je njegova Preljuba hči — in ve, kako presilno Mi je potrebno stati vedno mu Na strani. Dajte, da se vernem k njemu. 3. meščan. V tem svetem zadnjem hipu treba je Očetu tvojemu miru, pokoja. Marjeta. 'Trenotek zadnji — oh tedaj poslednji! To pravi vsak — to pravim tudi jaz; A vendar tega ne verjamem še ! Da — čuda, čuda bode delal Bog, Da to početje zloeestno ustavi, In da ubrani, da najboljši mož Po rabeljnovej roči ne umerje! Prijatel mu je kralj in ljubi ga, Na videz le ga hoče umoriti, Samo prestrašiti ga hoče kralj — O luda hlimba, nepremišljena! Pač malo, o bezumni kralj, poznaš Očeta mojega, če si dozdevlješ, Da proti njemu kaj premorejo Železne spone ali strah pred smertjo! "O Bog ; kaj govorim? — Ne vidim mar Že mnogo let, kako morč pravične? Očeta zdaj hotč mi umoriti! 3. meščan. ITteši se 1 — 86 Marjeta. Al jaz da se utešim, Ko kervoloka krutega in vaša Nasilnost me krivična osiroti? Proklet naj bode nehvaležni kralj Zdaj in na vek — prokleti tudi vi Na veke, vi plahuni malodušni, Ki hladokervno dajete moriti Ljudi pravične! — Kaj me tako šerpo In gnjevno gledate? Jaz sem, jaz sem, Jaz hči sem onega Tomaža Mora, čigar kreposti drugim so le krivda. Enaka v tem mu nisem, kar on ima Slavitih prednost; kriva pak sem vendar, Ker Boga ljubim, ljubim domovino, In kriva, da eertim zločine vražje, Da dvojim o obečanem uspehu Poprav bezbožnih, v kervi zatopljenih, Oskrunjenih z nasiljem kervoločnim! In mene, tudi mene izročite Morivcem v roke: smerti sem zapadla — Umreti z otcem, ž njim želim umreti! 3. meščan. Besede strašne! Krog in krog se zbira In vzdiga ljud. — Nikar ne zbujajmo Med ljudstvom nekoristnega upora! Marjeta. Ne boj se! Proti meni ljud divja In v besnem gnjevu na-me se jezi, 87 Ker ga nazivljem malodušnega In pa sokrivca tacega zločinstva. Lenoben, mertev zdaj je Angličan, Navajen vse prenašati poterpno; Nihče ne npa si za meč prijeti, Da brani smerti verlega meščana, Ki delal vedno blago in krepostno, Ki živel zmerom je za domovino, Ki jej pridobil toliko je diko, Ki jo je serčno ljubil in iskreno — Meščana, ki ga kralj je čislal sam, Ki ga nikoli niso spremenile Priliznjene besede! 1. meščan. Pravo terdiš; Kdor koli brani se oteti smerti Možaka take vrednosti in cene, Ta vreden ni, da zdve se Britanec! 2. meščan. Naj živi Mor, naj živi! Nedolžen je! Mnogi. Živel! 3. meščan. Gorje nam! Kaj bo z nami? Glej , na derhal so straže planile! Vsaj hčerko Morovo otmiino, urno — Otmimo jo nevarnosti perteči! 88 Tretji nastop. Mnogo stražnikov (prileti na terg — ljudstvo se pomiri). Kromvel. Kromvel. Od kod ta hrup in to rovarsko vpitje? 1. meščan. Imeti milost hočemo od kralja! Mnogi. Da, milost, milost hočemo! Kromvel. Molčite, Predžrzneži! Kdaj vendar hrup enak Ste culi zarad kacega zločina? 1. meščan. Kaj — Tomaž Mor — zločin?! 2. meščan. On je nedolžen! Kromvel. Britanci verli — blagi rodoljubi, Ne preslepite se nikar, prijatli! Izdati domovino Mor je hotel, Zavezati se z rimskim papežem, Pogansko bogočastje spet vpeljati, V nevednost večno pahniti nas zopet, — Naš modri kralj — branitelj evangelja 89 In slavne domovine, on ne more In tud ne sme, da ne bi ostro kaznil Izdaj nikov. \ekteri. Resnica je, resnica! 1. meščan. O evangelji ino domovini Se tukaj govori — pa sila vlada! Kromvel. Zgrabite vstajnika in v ječo ga pahnite! In vi meščani zvesti, mirno in Molče bridkostni gledajte prizor; Na mesto mu prisojeno, poglejte, Tomaža Mora peljejo sedaj! 2. meščan. Kako derži nakviško kakor scer Visoko vedro čelo in kako Prijazno vsemu ljudstvu se smehlja, Ki britkega serca za njim žaluje! Četerti nastop. Vojaki (delajo prostor). Mor (počasi sredi stražnikov korači). Mor. Ah, le za hip naj tukaj postojim — Ker tu je pot k očinskej mojej hiši, Ki bila je nedavno tako srečna! Oh, naj le malo časa milo gledam 90 Predragi in preserčni dom, odslej Nadalje tožno stanje, v kterem Žaluje tožna vdova zapuščena In milo plakajo sirotna deea, Imeli, oli, ne bodo več očeta! In sram me ni, da serce se mi toge Topi — narava ima svoja prava! 2. meščan. Oh revež — zapuščenih otročičev Gledaje tožno stanje, milo plaka! Mor. Ustavite se solze! Koka tvoja, O Bog, počiva naj na onej hiši; Nedolžne in krepostne vse ohrani, Obvari vse, ki v njej prebivajo, Da nihče ne zgubi se izmed njih, Temuč da vidimo se vsi v nebesih. O Bog, v okrilje svoje vzemi tudi Premilo in predrago domovino — Varuj in brani dobre in poštene, Da bi imela vselej jih obilo; Hudobne sili, da jo spet čislajo, Da jim se za-njo spet ljubezen vname! Končaj vso meržnjo, nenavist medsebno, Ki daje si pobožnosti ime, Odpusti onim, kteri so grešili! Sedaj pa dalje —• blizo smo morišča; O sveti vladika rošesterski, 91 Vodnik in bramba zvesta mi v življenji, Na oder si mertvaški hrabro stopil, V nebo dospevši tam si prosil Boga, Da tvoj prijatel tudi pride tje! —- Glasi (iz daleka). Stran — s pota —! Mor. Kaj je to? Marjetin glas. Ah oče, oče Mor. Marjetin glas — gorje mi! Peti nastop. Marjeta (z drugimi Morovimi otroci) in prejšnji. Marjeta. Dragi oče! Oh zadnjič blagoslovite otroke! Otroci (priteko in pokleknejo okoli njega.) Oh oče, ljubi oče! Mor. Tnžni, žalostni Pogled! Ah dragi, ljubi otročiči! Se enkrat naj pritisnem vas ne persi! S krepostjo vso očetovske ljubezni Vas vse enako blagoslavljam, deca! 92 Marjeta. 'Semkaj ni mogla priti mati z nami, Da poslovi se zadnjikrat od vas! Mor. Bodite jej podpora, ljuba deca, »Obilo mili Bog vam vse poplača; Nosite krepkodušno in dostojno Britkosti vse in siromaštvo bedno. Jaz dajem vam izgled! Bogastva Vam nimam zapustiti druzega — Izgled moj naj tolaži vas in krepi! Nikar preveč, sirote, ne žalujte, -Ce tarejo vas stiske in nadloge, Molite za-me, jaz za vas bom molil; Molimo skupaj — jaz v nebeškem domu, In vi na zemlji tukaj — otročiči! 'Za kralja našega nesrečnega, Za one vse, ki so me vam odvzeli; In ako kdaj morivcev mojih kteri V nesrečo pride in pred zlim ubežen Prispe do vaših vrat hudo preganjan, Za Boga in ljubezni moje radi, Zavetje, streho in pomoč mu dajte Ko bratu, kajti vsem odpustil sem! ‘2. meščan. O plemenita duša! Marjeta. Ljubi oče! 93 Šesti nastop. Alfred, in prejinji. Alfred. Čakajte, stojte v kraljevem imenu! 2. meščan. Prišel je z dvora stari Alfred! Alfred. Stojte! Poslušaj, Mor! Poslal me kralj je k tebi. Pred njega sem pokleknil na kolena, Ter prosil ga jokaje milosti, Pomilostiti še te hoče on, Izreci le besedo eno samo, — Preklical bo obsodbo kralj! Marjeta (in drugi otroci). Oh oče, Smilujte svojih se otrok! Vse ljudstvo. Otmi se! Alfred. Pokornost skaži novim prenaredbam! Mor. Dolžnost je moja, da v poslednjej uri Jtazjasnim tu slovesno in razločno : l)a je očakov naših vera, da-si Protivniki jo njeni toliko 94 Černe in grajajo, le tista, ki Blišči očem se mojim ko resnična! Dolžnost je moja, da še dalje terdim, Da za zločestne imam vse poprave, Ki nenavist goje, moritve grozne In deržavljanskih prav zaničevanje! Sramotne razuzdanosti in strasti So k temu zapeljale Enrika — Jaz obžaljujem ga ter mu naznanjam , Da pride čas, ko bode se kesal, Pokoro delal za krivice svoje —- Pokoren biti pa mu v tem ne morem! — Alfred. Ta pred kervavim odrom . . . Mor. Oh, jaz rajši Nobene milosti od kralja nočem Ko da bi žalil Boga. Alfred. Verli junak! Marjeta. Preljubi oče! oh obupno vaši Otroci plakajo, pa vselej bodo Ponašali se s tem, da so otroci Takovega moža! — Kromvel. Ker milosti Se brani terdovratno, naj umre! 9o Mor (otrokom.) Ločimo, deca, hrabro se iu serčno —• Ah z Bogom, otročiči, z Bogom! Marjeta. Oče ! Ah šiloma ga peljejo od mene! Zavednost me zapušča — Mor. Čakaj, Kromvel! Kaj hočeš? — Kromvel. Mor. Ti se veseliš ■— al čuj — In trepetaj: Za mano na morišče Nesrečna Ana pojde ino — Kromvel! (odide s stražniki.) Sedmi nastop. Vsi prejšnji (razun onih, ki so z Morom odšii.) Kromvel. Da vničil Bog bi to prerokbo zlobno! Pa kako grozo mi je vlila v serce, Oh neogibno strahovito grozo! Alfred. Že je dospel nedolžni na morišče -— Že stopa po stopnjicah! — Vest me peče, 96 Ah tudi jaz sedel sem med sodniki, Ki so ga sodili na smert! Kaj vidim? V nebo vzdiguje roči, sklepa ji K molitvi in okoli in okoli Ponižno, blagovoljno zre na mesto! Goreče moli za sirote svoje, Za vse prijatle in sovražnike! Zdaj seda — oh kak sladko se smehlja! Nagiblje glavo — strah in groza! oh — Svetlo zablisknil rabeljnov je meč! Ljudstvo. Po njem je, oh! Alfred. Moritev grozovita! Ljudstvo. Pravičen mož je bil, pošten in blag! (Zagrinjalo pade.) - -r