Izrfr Izhaja vsak dan razen nedelje ln praznikov ob polu enajstih dopoldne. — Naročnina t dostavljanjem na dom ali po požtl K 1'50. Posamezna Številka 6 v. Letna naročnina K 18*—, polletna K 9*—, četrtletna K 4-50. — Za inozemstvo K 30*—. — Naslov: Upravništvo »Zarje* v Ljubljani, Selenburgova ulica št. 6, II. nadstr. Uradne ure za stranke od 11.—12. dopoldan in od 6.—7. zvečer. :• Stev. 121. Posamezna številka 6 vinarjev.------ Uredništvo v Ljubljani sprejema vse uredniške rokopise, ki Jih ne vrača. — Upravništvo sprejema naročnino In Inserate. — Nefranklrana pisma se ne sprejemajo. — Cena Inseratom: Enostopna petltvrstlca 20 vin., pogojeni prostor 25 vin., poslana ln razglasi 30 vin. — Naslov: Uredništvo .Zarje* v Ljubljani, Selenburgova ul. 6, II., uradne ure za stranke od 9.—12. dop. In od */ž6.—‘/27. zv. — Reklamacije poštnine proste | V Ljubljani, v petek dne 27. oktobra 1911. Leto L Kriza. V Ljubljani, 26. oktobra. Nad Gautschevo vlado visi Damoklejev meč in vsak hip se lahko utrga nit. Vesti z Dunaja pode druga drugo, ali vsaka poroča o konfliktih ; o rešitvi ne zna nobena ničesar povedati. Situacija je pač zmedena, da lahko vsako vlado nažene v obup. Danes se je pričela proračunska razprava: ali baron Gautsch še nima večine, ki bi mu dovolila proračun. Bienerth je imel med svojimi trabauti, ki so mu sledili brezpogojno, tudi krščanske socialce. Oni so bili njegova najzanesljivejša četa in njim na ljubo so dajali nemški nacionalci klerikalizmu proste roke na vse strani. Tista večina ni bila impozantna; vsak dan se je moral Bienerth bati. da se mu ne prekucne in taki dogodki kakor glasovanje o predlogu Bilinskega zaradi italijanske fakultete, pri katerem je opozicija dobila večino, so bili Bienerthu jako dobro znani. Toda večina je bila vendar večina. Gautsch nima niti te. Zakaj krščanski so-cialei se kujajo, odkar je moral iti njih Weiss-kirchner v pokoj. Sedaj pač ne učinkujejo več tedanji razlogi. Proti Weisskirchnerju je v stranki sami nastala močna opozicija in posebno dunajski poslanci se nič kaj radi ne spominjajo nanj. Kljub temu markirajo krščanski socialci še vedno .neodvisnost* in včasi se napravijo celo opozicionalne. Tako je v mesnem vprašanju Jerzabek podal predlog, ki se popolnoma vjema z jedrom enega dela Ren-nerjevega predloga ter je tudi sam glasoval za vse Bennerjeve resolucije. Krščanski socialci imajo sedaj druge razloge. Ni jim na misli, da bi se trajno izpre-menili v opozicionalno stranko. Narobe. Radi bi prav kmalu prišli do korita. Prav zato si pa varujejo .prosto roko", da jo o pravem času lahko pomole na desno ali pa na levo. Sedaj še ne, ker je položaj nejasen, pa je najbolje, če se ne zamerijo tistim, ki bodo razpolagali s polnimi lonci. Baron Gautsch potrebuje — vsaj za pozneje — dvotretjinsko večino. Ce hoče dalje esteti na krmilu, mora na vsak način dobiti Cehe, če že ne vseh, pa vsaj večjo partijo. Ni pa dovolj, da se sam pobota z njimi, temveč mora gledati, da jih pripravi k eni mizi z Nemci. Ker tukaj še ni dospgel uspeha, čakajo krščanski socialci, kako se bo stvar razvila, pa ne pravijo ne bev ne roev, da bodo pozneje lahko rekli, kakor bo kazalo. Ker se krščanski socialci obotavljajo, pa nima Gautsch niti enostavne večine in mora iskati tisto majoriteto, ki mu bo glasovala za proračun. Ze zaradi tega je moral potrkati na češke duri. Ce bi se Cehi združili z Nemci in MAKSIM (KIKKIJ: Mati. Socialen roman v dveh delih. Plešasti državni pravdnik je vstal in opiraje se na mizo je urno govoril in navajal številke. V njegovem glasu ni bilo nič strašnega. V tem pa je suha, skeleča bolečina vznemirjala materino srce; nemirno čuvstvo ni grozilo, ni kričalo, ampak nevidno se je raz-vPajw* nedoumno. Leno in topo se je zibalo o. ®odnikov in jih zagrinjalo z nepredor-nim oblakom. Gledala je mati na sodnike, a razumela jih ni. Nič se niso srdili na Pavla ln..?.* | jn. kakor je pričakovala, niso jo žalili z besedami in vse, po Čemur so vpraševali, se ji je zdelo zanje nepotrebno; neradi s« vpraševali m s težavo so poslušali odgovore, kakor da vodo že vse naprej in da jih nič ne zanima. Pred njimi je stal orožnik in dejal z ba-8*m : — Pavla Vlasova so vsi imenovali za povzročitelja . . . — A Nahodko? — je leno in tiho vprašal teisti sodnik — Njega tudi . . Eden odvetnikov je vstal rekoč; — Dovolite, da . . Starec je vprašal nekoga: — Ali ae ne proti vite? Poljaki, bi bil vsaj za začetek iz vode. Potem bi tudi krščanski socialci gotovo pristopili. Toda ker je šel Gautsch vsled krščansko socialne šobe h Kramafu, se je zameril nemškim nacionalcem. Prišel je z dežja pod kap in ima sedaj enake skrbi, kakršne je imel Odisej, ko je bilo treba prepeljati barko med Skilo in Karibdo. Še začetkom tedna so oficiozuai trdili, da o rekonstrukciji kabineta za sedaj ni govora in da ni nobene potrebe zanjo. Vsakdo se je smejal temu zagotavljanju, ker ne more noben otrok verjeti, da bi šli Cehi zastonj podpirat kateregakoli ministrskega predsednika, tudi če se piše Gautsch. Imenovanje čeških ministrov pa ni edina in celo ne največja težava. Na Dunaju sedeti na ministrskih foteljih, v Pragi pa biti v najstrastnejšem boju z vlado; na Dunaju sedeti z Nemci skupaj, na Češkem pa se z njimi pretepati, to ni lahko. Zato zahtevajo Cehi vsaj premirje na Češkem, dokler ne pride tam do sprave. Glavni pogoj pa naj bi bil ta, da bi se po vsej deželi pri državnih uradih in sodiščih lahko rabila oba jezika. Nemcev ne veseli, da bi morali oddati dva ministrska sedeža Cehom. »Lastnina je sveta*, kako je kdo prišel do nje, se ne vprašuje, Ali da bi se v Hebu sprejela kakšna češka prošnja, da bi v Podmoklih izreklo sodišče kakšno sodbo v češkem jeziku, to se jim zdi hujše od potresa in kolere. Zaradi italijanske fakultete delajo radikalci zgago; zaradi čeških ministrov godrnja polovica nemško nacionalne zveze; zaradi češkega uradnega jezika so vsi izpremenjeni v sršene. In baron Gautsch ne ve, kako naj si pomaga. Odstopiti ga ne mika. Ostati ne more.' Ko je kmalu po njegovemu imenovanju časopisje ugibalo, da ima on le pripraviti tla če-ško-nemškemu sporazumu in potem oddati po-veljništvo grofu Thunn, ki je bil ravno imenovan za kneza, se je zaslišal iz ust njegovih zaupnikov odločen: »Ne boš, Joža ! Gautsch ne greje stolčka za druge.* In tudi zdaj bi g* še prav rad grel sam dalje. Ali od minute do minute so njegove želje, ki se tudi lahko imenujejo dobra volja, manj vredne. Kdove — morda že jutri — morda še nocoj... pa se zapoje: Bilo je, pa je minulo ,. . Velik aparat deluje, da bi rešil situacijo. Gautsch sam konierira z nemškimi nacionalci in nemškimi poslanci s Češkega. Sjlvester ima konference s Poljaki, Cehi in Nemci pod pretvezo, da gre za zagotovitev dnevnega reda. Ali cilj je tukaj in tem enak. Pri Gautschu se pravi „vladna večina*, pri Sylvestru »delovna večina*, ali večina, ki ni vladna, ne bo delovna, vsaj ne tako, kakor bi vlada rada. Konference še niso imele uspeha, položaj pa se je še poostril. Proračunska razprava se je danes pričela, in prvi je dobil besedo Kra- Vsi sodniki so se zdeli materi kakor bolniki. Bolehna utrujenost se je izražala v njih pozah in glasu, na njih obrazih je ležala bolehna utrujenost in sivo dolgočasje. Vse jim je bilo očividno težko in neprijetno — uniforme, dvorana, orožniki, zagovorniki in pa dolžnost, da sede na stolih in vprašujejo in poslušajo. V življenju je videla malo gospodov, zadnji čas jih sploh ni videla; opazovala je obraze sodnikov kot nekaj povsem novega nerazumljivega, bolj žalostnega kot pa strašnega. Prednje je stopil znani častnik rumenega obraza; važno je razvlačil besede, glasno je pravil o Pavlu, o Andreju . . , Mati ga je poslušala in si nehote mislila: — Mnogo ne veš,, prijatelj . .. Na ljudi za omrežjem je gledala že brez straha zanje, brez obžalovanja — strahu niso vzbujali v uji, žalost se je ni lotila, vsi so budili v njej občudovanje in ljubezen — občudovanje je bilo mirno, ljubezen radostno jasna Mladi in krepki so sedeli pri zidu in se niso skoro nič vmešavali v enolični razgovor prič in sodnikov, v prepire odvetnikov z državuim pravduikom. Včasih se je kdo prezirljivo zasmejal, rekel kaj svojim tovarišem; tudi na njihove obraze je šinil nasmeh Andrej in Pa-▼el ata ae skoro ves čas tiho razgovarjala z zagovornikom — mati ga je na predvečer vi-j Pr' Nikolaju, in Nikolai ga je nazival ao-druga. Njih razgovore je poslušal Mati n, naj-živahnejši in najgibkejši med vsemi, Samojlov je od časa do časa govoril z Ivanom Guaevim, m&m . 1 ¥« ‘ mm Izkrcavanje italijanskih vojakov pri Bengaziju. mdf. To je v sedanji situaciji nevarno, pa naj bi bil govoril kakorkoli. Ravno tako bi bilo nevarno, če bi bil prvi govornik kakšen voditelj Nemcev. In dasi ni v njegovem govoru, kolikor nam je doslej znan, ničesar, kar bi moglo žaliti ali boleti Nemce, se je vendar napetost še povečala. Videti je, da se je latentna kriza že izpremenila v akutno in vsak trenutek lahko prinese za Gautscha katastrofalno odločitev. Dalmacijo inšpicirajo. Spljet, 22. oktobra. Avstrijska vlada je sklenila poslati višjega funkcionarja v Dalmacijo na inšpekcijo. Vesti o tej nakani so različne. Eni govore o političnem, drugi o policijskem nadzorništvu, eni mislijo, da ima le prepotovati in pri tem pregledati Dalmacijo, drugi menijo, da ima trajno ostati tukaj kot nekakšen poročevalec za centralno vlado. Kdove? Morda ni na stvari sploh nič resničnega. Dalmatinci smo postali zelo neza-upni uapram besedam z Dunaja. Kdor pozna Dalmacijo, se ne bo čudil. Mnogo so pisali in govorili o lepoti te južne dežele. Ali lepo je tukaj le Ito, kar je ustvarila priroda sama in kar je ostankov iz davno minulih časov. Na Dunajn vedo, da ima Avstrija na jugu neko deželo z morjem, ki je za državo važna; brigajo se zato, da ostane dežela njihova. Tukaj nameščajo svoje uradnike in svoje vojaštvo. Kaj se v Dalmaciji godi, jih pa ne briga toliko kolikor lanski sneg. Mogoče pa, da pride res inšpekcija v Dal-maci'0. Pravijo, da so Njeguševi streli zdramili nekatere zaspane gospode na Dunaju, pa da se jim je zazdelo, da mora biti vendar kaj abnormalnega v deželi, iz katere prihajajo ljudje v državni zbor streljat. Moglo bi se razumeti, da žele spoznati te abnormalnosti. Ce imajo resno voljo, bi jo lahko pozdravili, ali svetovali bi, da pride mož, ki ima zdrave oči in da ne vzame pobarvanih naočnikov. Ter da pride mož, ki ima energije dovolj tudi napram gospodom, ki se smatrajo za absolutne gospodarje v Dalmaciji. Znano je, da pripada Dalmacija po dejanski posesti Avstriji, z državnopravnega stališča pa Hrvaški. Saj se imenuje sabor v Zagrebu »Sabor kraljevina Dalmacije, Hivatskei Slavonije*. Ravnotak je naslov hrvaškega bana in hrvaške vlade. V hrvaškem grbu je tudi grb Dalmacije. Tako ima Dalmacija svoj posebni dualizem ali bolje rečeno utrakvizem, in posledica je ta: Kar more priti slabega iz Avstrije, uživa Dalmacija v polni meri, kar je ničvrednega na Hrvaškem, to se presaja tudi k nam. Vse, kar je boljšega, pa ostaja lepo doma; kadar bi se v Dalmaciji kaj potrebovalo, tedaj je tako, kakor da ni dežela ne avstrijska, ne hrvaška. Ali bo inspiciranje kaj zaleglo? Ali se vpeljejo potem v Dalmacijo evropski običaji? Preveč imamo slabih izkušenj, da bi mogli verjeti. Ce bi hotel inšpektor zvedeti resnico in dobiti pravo sliko, tedaj ne bi smel inspicirati po starih navadah, temveč bi moral postopati kakor Harun al RaŠid. S pregledovanjem in izpraševanjem pri uradih ne bo zvedel ničesar. Tam ga bodo prepričali, da je in mati je videla, da Ivan vsakokrat s komolcem odriva svojega tovariša in da komaj zadržuje smeh; obraz mu je rdel, lica so se mu napenjala in sklonil je glavo. Dvakrat bo je že zakrohotal, a potem je sedel nekaj minut in skušal postati resen. In v vsakem je tako ali drugače igrala in kipela mladost. Mati je gledala in primerjala in ni mogla umeti in izraziti svoje nemirne sovražnosti. 8izov se je narahlo doteknil njenega komolca, obrnila se je k njemu; njegov obraz je bil zadovoljen, nekoliko skrben. Zašepetal je: — Le glej, kako so se krepko razvili, ti mladiči! Kot baroni so. a? Obsojeni bodo žel . . . Ce zlezeš na raženj . . . Mati je poslušala in nehote ponovila sama zase : — Obsojeni bodo . . . V dvorani so govorile priče — urno, z brezbarvnimi glasovi, sodniki — neradi, brez zanimanja Tolsti sodnik je zeval pokrivajoč usta z rejeno roko, rdečebradec je pobledel še bolj, včasih je vzdignil roko in pritisnil s prstom na senci ter slepo strmel proti stropu s tožno odprtimi očmi. Državni pravdnik je čeč-k d semuitia s svinčnikom po papirju in nadaljeval svoj tihi razgovor s načelnikom plemstva ; ta je gladil svojo sivo brado, sukal svoje velike, rdeče oči in se smehljal. Župan je položil nogo na nogo in bobnal tiho a prati po kolenih in pozorno opazoval gibanje svojih prstov. Le okrožni glavar je, naslonivii trebuh na kolena in podpirajo ga z rokami, aedel s sklonjeno glavo, kakor da bi poslušal enolično žuborenje glasov. Starec, ki se je sesedel na stolu, je visel nepremično kakor vetrnica ob nevetrju. To je trajalo dolgo, pa je dolgočasje spet omrežilo ljudi in jih oslepilo. Mati je čutila, da v tej veliki dvorani še vedno ni hladne, grozne pravičnosti, ki sirovo slači dušo, jo ogleduje, z nepodkupnimi očmi vse ocenjuje in vse pretehta s pošteno roko; ničesar ni bilo, kar bi strašilo s svojo silo in s svojim veličastvom. Brezkrvni obrazi, ugasle oči, utrujeni glasovi — kalna ravnodušnost hladne jesenske noči. — Naznanjam ... — je dejal starec razločno, vstal in drobil s tenkimi ustni naslednje besede. Šum, vzdihi, tihi vzkliki, kašelj in šara-nje nog je napolnilo dvorano. Obtožence so odvedli; ob odhodu so se smehljali, kimali sorodnikom in znancem, a Ivan Gusev je potiho zaklical nekomu: — Ne boj se, Jegor! Mati in Sizov sta odšla na hodnik. — Ali greš na čaj v gostilno? — jo je skrbno in zamišljeno vprašal starec. — Pol-grugo uro časa imamo. —■ Ne grem ... — Tudi jaz ne pojdem . . . Ne, kakšni so ti mladiči? Sede ti tam, kakor da bi bili edini resnični ljudje, a vsi ostali ... In pa Fjodja, kaj ? K njima je pristopil eče Samojlova s če-pieo v roki. Mrko ae je nasmejal in dejal: ______________________________________________