Inserati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. če se tiska dvakrat, 15 če se tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija, Poljanska cesta h. štev. 82.
TredniStro
je na Poljanski cesti h. št. 32.
Po pošti prejemali velja:
Za celo leto	.	.	15	gl.	—	kr
Za pol leta	.	.	8	„	—
Za četrt leta	.	.	4	„	—	„
Za en mesec	.	.	1	„	40	„
V	administraciji veljd:
Za celo leto	.	.	13	gl.	—	kr
Za pol leta	.	.	6	„	50	„
Za četrt leta	.	.	3	„	30	„
Za en mesec	.	.	1	„	10	„
V	Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. več na leto. (
Posamezne štev. veljajo 7. kr;
Izhaja vsak dan, izvzemi) nedelje in praznike, ob '/,6 popoldn.e.i
V Ljubljani, 22. novembra.
Občni zbor c. kr. kmetijske družbe za Kranjsko je bil včeraj bolj obiskovan, kakor kteri poprej. Ker reč marsikoga zanima in je kmetijstvo glavna podlaga blagostanja naše dežele, menda ne bode napačno, če na prvi strani o tem govorimo.
Kakor navadno, je g. predsednik baron Wurzback zbor pričel z ogovorom in s pozdravljenem navzočnih udov.
Omenjal je med drugim letošnje šeststolet-nice, poklona centralnega odbora Njih Veličanstvu ter odgovora premil, cesarja, kterega je zbor stoje poslušal in trikrat navdušeno cesarju zaklical „ Slava “.
Poročal je potem odbornik, gosp. Luka Bobič, o letnem delovanji odbora, ter v kratkih potezah delovanje naslikal. Tu pa tam se je vnel živahen razgovor; n. pr. o sirarstvu, kadar je g. dr. Poklukar pojasnoval, koliko se dandanes posamezni (n. pr. grof D ii r c k h e i m) in društva trudijo, da bi boljše prihodke od živinoreje imeli. Tako se ravno imenovani grof in dunajsko društvo ponuja dajati živinorejcem vsa pojasnila zarad surovega masla, poskrbeti prodajo poslanega, povedati napake, pa tudi pomočke odstranjenja itd. Opazka o novih zeraljiščnih knjigah bo znabiti marsikomu dobro služila; namreč, da naj bi vsak posestnik pazil in se prepričal, kadar nove zem ljiščne pole dobi, je li vse v redu ali ne, da ne bode znabiti on za druge plačeval, ali pa drugi za njega, kar bi čez več let znabiti se tako narastlo, da bi povrniti ne mogel. Pri govorjenji o kmetijskem orodji se oglasi gosp. vodja Dolenec, da naj kmetijska družba da oklic in nagrado za pripraven plug za vipavsko
dolino, kjer morajo zdaj po tri pare volov vpregati in komaj orjeje. Culi so se glasi, da bi tak plug še marsikje služil, kjer namreč imajo močno zemljo in globoko orjejo. Omenjal je dalje letošnje živinske razstave o prihodu Njih Veličanstva, tiska knjižice gosp. Ranta o škodljivih mrčesih pri sadjereji itd.
Pri poročilu o prihodkih in stroških ter premikanji družbenega premoženja, ki ga je prednašal gosp. Brus, se je le g. Dežman oglasil, ter prašal, zakaj je neki znesek v proračunu mnogo veči, kakor je bil prejšnji. Po povoljnem pojasnilu je g. Brus brez daljnega razgovora svojo poročilo o računu in proračunu skončal, ter je bilo oboje odobreno. Do tu se je vršilo vse redno in mirno, a zdaj nastal je vihar, ki je veči in veči prihajal, dokler je ves mnogobrojni zbor razpihal.
Na predlog g. predsednika, naj se Četrta točka: Poročila o predlogih poddružnic in posameznih preskoči, ter naj se voli tajnik in 8 odbornikov, je zbor temu pritrdil in volili so se najpoprej odborniki za centralni odbor. Nered je pa zdaj takoj nastal; nekteri so dobili imena odstopivših odbornikov, nekteri tudi ne ter niso vedeli koga voliti. Začelo se je po-praševanje, večinoma so zborovalci popustili svoje sedeže in poslednjič svoje listke ravno tako neredno oddajali, eden tu, drugi tam. Zakaj se je to dopustilo, ne vemo, saj druga leta ni bilo tako, ampak navadno so zborovalci ostali na svojih sedežih, in kdo je že hodil od kraja do druzega ter volilne listke v posodo nabiral.
Naj nam bode dovoljeno o tem svoje mnenje izreči. Zakaj se od centralnega odbora prihodnji odborniki ne nasvetovajo? Kdo si bode takoj osem imen zapomnil, zlasti če je
po Ljubljani neznan! Pa tudi takemu bi se hudo godilo, ki mesto dobro pozna, če bi mogel kar meni nič tebi nič osem pripravnih odbornikov imenovati ali zapisati. Zato nasvetujemo, naj slavni centralni odbor odbornike, ki imajo voljeni biti, zborovalcem sam nasvetuje , ter jih da na nalašč pripravljene volilne listke natisniti z opombico: „Komur zborovalcev ta ali drugi nasvetovani odbornik ni všeč, naj njegovo ime prečrta ter druzega zapiše na njegovo mesto. “
Tako bi vsak zborovalec imel čas in priliko, imena in lastnosti nasvetovanih premisliti ter s podpisom ali nasvetovane voliti ali zavreči ter druge zapisati. Po oddanih listkih za odbornike se je pregledni izid volitve na poznejši čas odložil ter takoj naznanila volitev družbenega tajnika na šest let.
Poročal je o prosilcih odbornik cesarski svet. Ivan Murnik. Prosilci so bili J. fieiiiel, vpokojeni kat. inženir v Novomestu, Ernest Kramer, potovalni učitelj in Avgust Pire, bivši učitelj na slapski šoli, ktero je pa moral zapustiti, da je dostal leto vojaščine. Po preči-tanji njih spričeval je poročevalec opomnil, da po teh soditi so za službo tajnika vsi trije sposobni, ali po dobrem premisleku je centralni odbor sklenil, slavnemu občnemu zboru za izvolitev družbenega tajnika priporočati g. A. Pirca.
E. Kramar kot potovalen učitelj ima posla in zaslužka dovelj, da nam tedaj ostane ohranjen za deželo; centralnemu odboru pa je na tem ležeče, da so nam ohranjeni veščaki v deželi ter se ne razidejo po službah na vse kraje, ker prej ali poznej bo vendar prišlo do tega, da bo kmetiška šola za deželo osnovana, mogoče da ne le ena, ampak še več, ker že-
Mgtefe.
-•ww
Popotne črtice iz domačije.
(Dalje.)
Podala sva se toraj z gosp. župnikom v rebro, palica je pri tem dobra. Cez potok je nov in trden most. Pa da so ti gorenjski potoki taki! Podobni so pač ljudem, vsaj fantem, ki so prav pohlevni, dokler se ne napijo. Ko so pa polni ali prepolni, vdarijo kamor koli in kaj narede škode, kake nasledke puste za sabo! Le poglej ta potoček pod mostom! Čemu celo most? Saj bi ta pohlevnost tekla prav lahko pod brvijo. Še toliko ni vode, da bi se človek dobro opral, skoči pa vsak lahko čez. Kamenja leži pač debelega, okroglega in sneženo belega po dnu, pa mokro mu je le znožnje, drugo je suho. Ali tam doli razdjano je bregovje, spodkopana drevesa vise v strugo, na njih se blišče še nektera pozabljena jesenska jabelka.
Vidiš, kak je ta potok ?“ — mi reče
gospod Matija — „če bi te zdaj vrgel vA-nj, zmočiš se komaj; pa pridi, kedar mu bodo pri-bobneli pritoki z gorovja, pa te bom vrgel v strugo in vtonil boš!“
„Hvala, že tako verjamem. — Pa to ne trpi dolgo, kaj?“
„Kako-li? Bi nam odneslo vse. Par ur, pa se voda odteče, ljudje pa vidijo, koliko škode je naredila v tem kratkem času.“
V tem sva prišla do cerkve, stoječe v sredi pokopališča. Stopiva va-njo. Lesketa se tu in tara kaj, z line nad velikim altarjem gleda dobro izdolblena podoba sv. Martina škofa, po drugih altarjih je tudi vse dokaj lepo, ne „pre-ocirano", sploh je cerkev prav dostojen hram božji. V cerkev jaz ne jemljem seboj nikdar — recimo — razposajenih očal, te puščam zunaj, ker se mi kraj zdi presvet; če bi jih bil pa tu vzel seboj, zapazil bi bil zraven sv. Martina — gosko, ki svetega škofa gleda tako radovedno, kakor bi ga še ne bila prej videla. Matija moj, tisto gosko pa že smeš postaviti z altarja in------no, drugo, kar mislim reči, si
tudi ti lahko misliš, saj si bratov brat in daleč narezen tudi nismo.
„Lep dan je, takih ni pomniti, vzlasti ne v Bohinji, kjer v tem času gore, če snega nimajo, vsaj po njem diše. Krasno solnce! Tako naju greje po poti, ki jo od cerkve navzdol mahava proti Fužinam, da bi človek skoro edino suknjo slekel. Kara greva? Proti jezeru, kaj pa da! Pot ni ravno vljudna nogam, pa se že boljša ne more napraviti, ker če bi bilo to mogoče, bi jo pridni Bohinjci že napravili. Toda kaj? Saj so steze po gorah še manj gladke, Bohinjec, ki hodi po njih, je te ceste celo vesel, ker mu je gladka ko miza v primeri z onimi, in vsaka občina dela ceste le za-se, za gosposke noge in čevlje vendar ne, kdo bo tirjal kaj tacega od nje!
Nič ne de, če bi hotel imeti povsod ravno in gladko cesto, bi pa stopal po Ljubljani ali njeni bližnji okolici. Cernu bi štorkljal po Bohinji? Tiho toraj in nič zabavljanja!
Pa saj ni treba opazovati ceste pod nogama, moj prijatelj gospod Matija ni tak, da
lijo take šole Gorenjci in Dolenjci (ravno v tem zboru so se bili pa za to tudi Notranjci oglasili).	(Konec prih.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 22. novembra.
Avstrijske dežele.
Iz Trsta. Mestni zbor je sklenil v seji 30. t. m. doklada 32 odstotkov k hišnemu davku. Sprejel je tudi stavbeni načrt, prevdarek in razpis za zidanje nadvojvode Rudolfovega otroškega zavetišča, kakor je bilo to sklenjeno 28. aprila 1. 1881.
C. kr. namestnik baron Pretiš je prišel v mesto Pazin. Na kolodvoru so ga sprejeli načelniki vojaških in civilnih oblasti in veterani. V poslopji okrajnega poglavarstva so se mu poklonile krajne oblasti in srenjski odbori tega okraja. Potem je nadzoroval gimnazijo, bil navzoč pri podučevanji, obiskal je potem ljudsko šolo, okrajno sodnijo, davkarijo in občinski vrad. Zvečer je bil obed, h kteremu so bili povabljeni načelniki uradnij in drugi odličnjaki.
Boj, hud boj je bil — v Gradcu pri občinskih volitvah. Meščanska stranka (Biirger-partei) se je hotela postaviti na svoje noge, rekoč, da ne mara v občinskem zboru zastopana biti po samih doktorjih, profesorjih tako imenovane stranke razumnikov (Intelligenz-partei). Boj se je končal s tem, da so bili v 3. oddelku voljeni izvzemši jednega, vsi kan-didatje razumniške stranke. — Saj jim tudi ni šlo toliko za načelo, kakor za osebnosti, in tudi pristaši meščanske stranke so klicali: mi smo tudi liberalni. — Svojo hrabrost je meščanska stranka s tem pokazala, da je po večem doma ostala, Habeant šibi! (Naj jim bode, kakor sami radi imajo.)
Minister zunanjih zadev grof Kalnokg prejel je od belgiškega kralja — očeta naše cesarjevičine Štefanije, veliki križ belgiškega Leopoldovega reda.
Kolikor glav, toliko misel. V Tri-dentu na Tirolskem je bil zaplenjen časopis „Yoce Oattolica", posnel je od besede do besede spis o Martinu Lutru iz „0ivilta Catto-lica“, ki izhaja v Turinu na Laškem.
V ogerskem državnem zboru se je začela v ponedeljek debata o postavi zarad zakonov med judi in kristjani. Te postave ne žele ne judje ne kristjanje, želi jo pa ogerska dežela, da pokaže svoj liberalizem pred svetom, da pride v dobro ime pred tiste baže ljudi, ki bi radi vsako positivno vero odpravili iz sveta, te postave potrebuje ogerska vlada, da bode mogla zopet denarja na posodo dobiti. Ni sicer dvomiti, da bi te postave ne sprejeli v posla-
bi nama zmanjkalo besed. Nekaj on, nekaj jaz, ni treba, da bi govoril le eden, drugemu pa bi se zdehalo. Ob strašno ali veličastno strmi steni pomikava se dalje, da nama govor vstavi — cerkvica. Pred njo je plot z zaprtimi vratinami. Moj tovariš jih odpre in zapre.
„Veš, če popotuješ, zapiraj vrata ob plo-tih in ne draži psov, to ti bodi vodilo!"
To mi reče, pa sva pred cerkvijo, ktere zvonik je veličastno črn, kakor po dežji in sapi oprsneno stenovje tik nje.
„To se bo moralo pobeliti, ker je že pre-črno," — opomni gosp. župnik.
„Oe hočeš Bohinju ohraniti njegovo starinsko imenitnost, pusti cerkve, posebno zvonike, zunaj črne kakor so, ker trdno je vse kakor skala." Tako mu dam jaz nazaj in — kaj druzega.
S planin se vonjavi pih kar sili človeku v nos, da vrže smrdljivo tlinko ob tla in raje odpira usta, da more tisti pih napajati mu pljuča.
Sva že pri cerkvi sv. Janeza ali Šentjanža. Nič drugačna ni, kakor je bila pred 23 leti.
niški zbornici, razni klubi, izvzemši neodvisni so se izrekli za to postavo, le v gosposki zbornici bodo zadeli na hud upor, vsaj tega se nadejamo, da bodo cerkveni knezi in plemenit-niki starih rodovin imeli vendar kako grajalno besedo za take zakonske zveze, ki so vernim judom in katolikom v spodtiko, in bi razširjali le versko unemarnost in reformirano (brezversko) judovstvo. — V ponedeljek je poslanec Mrisary interpeloval vlado zastran prihodnjega bana na Hrvaškem, za kterega se imenuje baron Filipovič. Interpelacija se glasi: Ali je res, da se g. ministerski predsednik pogaja z generalom Filipovičem zarad službe hrvaškega bana? Ali je res, da obrečen general dosihmal ni bil imenovan za to, ker želi, da bi se banska oblast raztezala tudi na take zadeve, ki dosihmal po obstoječih postavah niso spadale v banovo področje? Podpirajo svojo interpelacijo, pravi, da je Filipovič sicer hraber general in mož vsega spoštovanja vreden, vpraša se pa vendar, ali je on prava oseba za to, da bode varoval in gojil ogersko državno idejo, ali je kako poroštvo za to? Treba je tedaj, pravi gospod interpelant, da slavni zbor zve, kaj misli vlada o tem. — No, Ogri so odkritosrčni, vsaj in-terpelantje, tak ban bi jiin bil najljubši, ki bi trobil v madjarski rog, in kterega bi smatrali za poslanca ali polnomočnika peštanskega državnega zbora.
Železnica Novi Sad - Zemun, ma-lostni del svetovne proge: Iztočno morje na Nemškem in Solun oziroma Egejsko morje na Grškem je dovršena in se bo 5. decembra slovesno odprla, in tako naravnostna zveza s Srbijo tudi pozimi omogočila, kar do sedaj zavoljo ledu po Donavi in Savi ni bilo mogoče, kajti parobrodsko društvo vstavilo je promet pozimi in je bilo popotovanje iz naših krajev v Srbijo po velikih ovinkih silno drago in neprilično. Srbski del železnice, ki se bo pri Belemgradu preko Save z Zemunom vezala, bode dovršen bodoče leto jeseni in se bo združila pri Vranji in morda tudi pri Mitroviči s turško, ki že do Soluna vozi. Na Carigrad popelja pa proga iz Niša na Pirot preko Bolgarske.
Vnanje države.
Iz Beligrada se čuje o imenovanji bivšega ministra notranjih zadev Garašanima ali pa onega Financ-Mijatoviča za poslanika na Dunaj mesto odstopivšega Piročanca, Srbiji je po vsem na tem ležeče, da si ohrani v Avstriji dobre prijatelje in ona že ve, zakaj; le naj bi bolj na to gledala, da si za to prijateljstvo tudi prosti narod pridobi, kar mu bo še le pravo jedro dalo.
Buška policija je zasačila žensko-ni-bilistinjo na potovanji iz Kijeva v Petrograd; pravijo, da so ji je že dokazalo sodelovanje na novih zločinstvih nasproti sedanjemu čaru. Na
„Oj, kje so časi, kje so dnevi!" — zdilinem zopet. Ta cerkvica je nekaki „znameuje“ bohinjskega jezera, še le po nji je poznati ga na raznih slikah. Oj, da bi bil pol let mlajši! Saj ne veš, kaj bi počel tu, ako bi bil s potrebno popotnino preskrbljen tako, kakor sem zdaj!
Ej, brrr! Glejte no, od Savice dol pa ne prihaja ravno ognjen piš. Kako naglo minejo človeka navdušeni občutki, če mora suknjo zapeti ali ogrniti plajšč! Pa ne, nalašč ne! Tu
je jezero!--------Videla, seznanila sva se, pa
kdaj 1 Bilo je solnčnega dne, vetrič pihljal je ravno toliko, da je prehudo vročino podil. Dijak sem bil, na počitnicah tudi in dobro šolsko spričevalo napajalo mi je vest. Ob bregu privezan je bil čolniček, ribič, gospodar, prašal me je, če znam vesljati, in ko sem pritrdil, da znam, odklenil mi je čolnič, dal mi veslo, gledal nekoliko za mano, potem pa, ko je videl, da moja mlada roka zmore čolnič in veslo, vtaknil roki v žepa ter odšel žvižgaje. Oj, kako je bilo to takrat! S čolničem sem se zaganjal in podil po temnem jezeru, kakor žebiček po trati, to je bilo prvikrat. In ko sem, naveličavši se
Ruskem nihilizma ne bode poprej konec, dokler ne bodo zadnjega nihilista obesili, njegovo zakonsko polovico pa v sibirskih rudnikih pokopali. Ta strašna pokora ondašnjega prebivalstva je na skrivnem še ravno tako močna, kakor je bila meseca marca 1881, ko so umorili čara Aleksandra II., mogočna pa ni več tako, ker ji manjka — razumnih kolovodij, kakor jih je imela pred dvemi leti in kteri so večinoma na vešalih ali pa v Sibiriji svoje rovarsko življenje končali.
Bolgarska je z Rusijo uredila službovanje ruskih častnikov v bolgarski armadi in sicer tako-le: Bolgarskega vojnega ministra voli in imenuje knez s porazumljenjem ruskega čara. Vsi ruski častniki od ministra do poročnika podvržejo se bolgarskim zakonom. Vse vojne zadeve o preosnovi vojske itd. smatrajo se za notranje domače zadeve ter se doma rešijo. Vojni minister je odgovoren knezu in komori glede vojske in vojnega proračuna in v reči, ktere mu nič mari niso, se nima vtikati. Ruski častniki vstopijo v bolgarsko službo le z dovoljenjem ruske vlade, in jim ni nikdar mogoče kake civilne ali policijske službe ondi opravljati. Tudi jim je vsako politično sodelovanje v kterihkoli zadrugah prepovedano. Kar se tiče njih zadev kakor ruskih podanikov, so na vojnega ministra, ki je tudi ruski podanik, navezani in njegova skrb bode vsako daljše postopanje v tem stroku. Pogodba sklenila se je za tri leta.
Iz Berolma, 21. novembra. Poslaniška zbornica je volila sedanje predsedništvo (Koller, Heereman, Benda) vsklikoma. V pondeljek pride na vrsto državni predštev. — Avstrijsko oger-ski poročnik grof Szechenji je prišel le-sem o poldne in je zopet prevzel opravila pri poslanstvu.
Iz Berna (Svajcarsko). Kantonska vlada je sklenila, da se noče vdeležiti škofijske konference zarad vravnave škofije v Baselu in Te-sinu, ker škofa Lahat-a ne spozna več za pravega cerkvenega dostojanstvenika.
Izvirni dopisi.
Z Notranjskega, 20. nov. (Blagoslovljene farne ccrTivc v Košani.) Pretečeno nedeljo, 18. t. m. obhajala je prostrana košanska fara slovesen praznik blagoslovljena svoje farne cerkve, ki je bila že od velike noči 1. 1881 zaprta službi Božji, ker zavolj pretečega razpada ni bilo varno vanjo stopiti. Povabil je domači gospod župnik Matija Torkar k temu od vse fare težko pričakovanemu opravilu v. č. gospod dekana iz Trnovega, Janeza Urbančeka, in več častitih gospodov sosedov. Duhovske
vožnje, privezal čoln, vzel veslo, stopil ž njim k ribiču v hišo ter plašno prašal ga, koliko bom plačal, mi je rekel: „Ce hočeš kaj sira, študent, in malo kruha, tu je! Plačal bo že tisti, ki pride za tabo."
No, pa saj ni nič s takimi spomini v preteklost. Minulo je minulo! Mladih let in njihovega veselja ti ne bo prinesel nihče več nazaj, kaj tacega se premišljuje le, če je človek sam, v družbi pa je zamišljen človek najdolgo-časnejša stvar na svetu. Toraj, gospod Matija, le pripoveduj!
In pripovedovati zna in ve moj prijatelj. To je kaj prijetno. Vkreneva jo ob jezeru na levi strani po poti proti cerkvi sv. Duha. Tukaj se še le razpne gorovje, čegar veličastnosti ne bom popisoval, ker tega si nekaj ne upam, nekaj pa so to storili drugi že pred mano v raznih oblikah. Nekoliko vetrovja je tudi, da va-lovčki pljuskajo ob bregovje, toraj bi ne bilo samotno tiho, če bi prav najinih po pesku škr-lečih korakov ne bilo slišati. Druzega živega res ni videti nič, ko kako ribico, ki z jezera kviško šine požret solnea ali zraka. (Daljo prih.)
obrede blagoslovljena je opravil z azistenco 9 druzih duhovnov g. dekan, ki je precej potem tudi pridigoval in s krepko lepo domačo besedo košanskim faranom pojasnoval pomen današnjega dne zanje; kaj imajo v cerkvi iskati, kako se v njej obnašati in kaj zamorejo v njej tudi najti. Poslednjič je bila velika sv. maša ter koncem zahvalna pesem. Suhorijski g. učitelj Šimen Hiti pa je pomagal na novo popravljenih orgijah s svojim možkim čveterospevom, sostavljenim iz domačih suhorijskih fantov, slovesnost svetega opravila poveličevati. Vsa čast in hvala gre imenovanemu g. učitelju, ki je s svojo umnostjo in trudom kmečke fante toliko izuril, da bi na vsakem mestnem koru smeli zapeti.
Orgije je lepo popravil in dobro ubral g. J. Berčič iz Sostra, ter jim nov meh naredil; Tomaž iz Štepane vasi pa je vso zunanjo omaro jako okusno prevlekel z barvo enako orehovemu lesu. Tako se je srečno na radost in veselje vse fare zvršilo delo, ktero se je faranom samim in veliko drugim s prvega zdelo nemogoče; zakaj fara je res ubožna, davščine že itak velike, letine slabe, nikjer zaslužka, razun tega požari, in ni se manjkalo ovir in ugovorov, kterili bi treba ne bilo, in od kterih je najbolje molčati zdaj, ko so vsaj prve težave premagane in najpotrebniše delo dokončano. Zato le resnico govorimo, ako rečemo, da v teh razmerah in okoliščinah je zamogla cerkev postaviti le neupogljiva eneržija in železna stanovitnost on-dotnega č. g. župnika. Dogovori in obravnave za popravo te cerkve so trajali že od 1. 1878, in še le letošnjo spomlad maja meseca se je delo pričelo. Škoda le, da se ob enem ni tudi še zvonik povikšal in popravil, ki zdaj reven in žalosten konec cerkve stoji kot star pokloftan klobuk na glavi svatovsko oblečenega človeka. Košanska cerkev bi bila potem res lepota vsej dolini.
Da omenim še kaj o zidanji, naj povem, da sta bila stavbena podvzetnika gg. Pust in Hočevar, prvi tesarski mojster iz Ljubljane, drugi zidarski mojster iz Hrušice pod Ljubljano. Obema se mora spoznati v čast, da sta vsak v svojem rokodelstvu izvedenca in strokovnjaka, ker vse zidovje in ostrešje je ne le trdno zidano, ampak tudi lično in pravilno vezano. Morala sta mnogo več del izvršiti, kot je bilo osnovano od inženirja, ker pri popravljanji starih poslopij se pokaže vselej veliko dela, ki ga poprej noben inženir videti ne more. To sta storila ne le pri cerkvi, ampak tudi pri fa-rovžu in pri kapelaniji. Pokazala sta se ne sebična najemnika in lakomna dobička željna podjetnika, ampak tudi v resnici faranom in duhovščini postrežljiva vestna delavca. Zato jima gre pa tudi po vsej pravici povračilo za dela, ktera sta dopolnila še vrh pogodbe.
Cerkev je sedaj 5 metrov podaljšana in potegnjena do zvonika, ima podobo križa, in je razun že imenovanega razhrebanega zvonika, presvetišča in levostranske kapele vsa čisto iz novega zidana. V dolžini ima 31, v širjavi pa 9 in v kapelah počez 20 metrov notranje svit-lobe. Na levi strani pod korom je prizidana in z železno ograjo zaprta mala kapelica za krstni kamen, ki tudi že stoji in je kaj lepo in okusno iz nabrezinskega kamena izlikan, s svitlim medenim pokrovcein in križcem. Novi žagrad je svitel, visok in dokaj prostoren z jako lepo od mojstra g. Mihe Zaloharja nad Ljubljano izdelano hrastovo omaro ter s po-kleknikoma in ob zunanji steni z ličnim starinskim umivalnikom. Vrata in okna so vsa s
kamenom obrobljena, sicer pa iz mecesnovega, veliko iz hrastovega lesa. Farovža in kapelanije pa ne bodem na drobno popisoval; le ob kratkem rečem, da je vse jako lepo in snažno in vzlasti farovž z novo kuhinjo. Kdor je poprej staro nesnago in podrtijo videl in zdaj pregleduje vsa lepa prenovljena dela, mora posebno čast in hvalo dati č. g. župniku, ki se je moral veliko truditi, mnogo sitnost in britkost prestati, pred no se je pod njegovim vodstvom vse to dovršilo. Vsaj si je z enakimi deli že poprej na dveh druzih krajih slaven spomin postavil, tako, da ga bodo pomnila in blagrovala hvaležna srca dobrih faranov. Poleg Božjega plačila naj mu bo to najlepše povračilo za obilni trud in ob enem spodbuda, dalje še delati v čast in hvalo Božjo!
Iz Maribora, 19. nov. (Dr. Dominhiš-eva svečanost.) (Konec.) Tudi naš slavljenec ima obilo zaslug za naš slovenski narod. V Mariboru, kjer je bolj pripravno, svojo slovensko mater prezirati, ostal je dr. Dominkuš zvest svojemu narodu. Tu je z drugimi vred osnoval „Slov. Narod". „Matioa Slovenska spočela se je v Mariboru in med njenimi ustanovitelji nahajamo spet dr. Dominkuša. Pri volitvah nastopi dr. Dominkuš vedno kot narodni kandidat. V njegovi pisarni ureduje se tudi slovensko in sicer samo se slovenskimi močmi. V njegovi hiši rodila se je naša Čitalnica. Tej ni bil samo od začetka pokrovitelj nego v dobi domačega razpora skoraj edini, gotovo pa najboljši steber, ker njega smo ljubili enako stari in mladi.
Minulo je kacih 12 let, ko sem prvokrat videl dr. Dominkuša v sredi slovenskih dijakov sedeti v najlepšem kraju naše slovenske domovine na Blejskem jezeru, pogovarjaje se med njimi o narodnih slovenskih zadevah. Od daleč sem zrl na njega, a njegov dobrohoten utis mi je ostal tako živo v spominu, da si Blejskega otoka brez dr. Dominkuša dolgo misliti nisem mogel. Dijaki bi vedeli mnogo povedati o njegovi dobrotljivosti in radodarnosti. In naš kmet tudi ne more reči, da je naš slavljenec obogatil ob njegovih žuljih. Njegovo rahločutno srce mu narekuje mnogokrat rahlo postopanje, med tem ko drugi več odločnosti in energije zahtevamo. Oboje je potrebno, mehko zlito s trdim vzbuja dober cvenk. Če se ogledamo v naši Čitalnici, smemo reči, da je bilo skoraj vse, kar je sedaj naše, enkrat njegovo. Ti si nam daroval vse v svoji domoljubni ljubezni, — mi ti pa izrekamo, česar nisi iskal, kar si pa zaslužil, — svoje hvaležno čestitanje, posebno svečano sedaj, ko so se Tvoje zasluge na najvišem mestu postavile.
„Vse ga slavi, vsi so vneti,
Zvezda se na prsih sveti,
Cesar clo ga čisla sam!
Kdo je mar V
Zagrmimo: čast občine
Si slovenski oratar!“
Navdušeni živio-klici sledijo govornikovim besedam. Ko je zopet potihnilo po dvorani, izroči gospodičina Olga Berdajs-ova gospodu slavljencu krasen bouquet z besedami: Vele-častiti gospod doktor: Odlikovanje Vaše osobe po presvitlem cesarju je tudi nas mariborske Slovenkinje veselo iznenadilo in dovolite, da Vam jaz v imenu vseh tukajšnih Slovenki v tem šopku naše občutke izrazim.
Živo ganjen poprime sedaj g. dr. Dominkuš besedo in se zalivali slaviteljem za skazan'o mu čast rekoč: Srčno se Vam zahvaljujem za čast in prijateljstvo, ktero ste mi danes ska-
zali. A vprašati se moram, smem li sprejeti od Vas toliko prijaznosti, toliko časti? To vprašanje spravi me nekoliko v zadrego, ako pomislim, da šteje naš narod mnogo drugih zaslužnih mož, ki so z menoj enakega prepričanja, da zamore narod napredovati le na narodni podlagi. Da se mu pridobi, na to mora delati vsak domoljub. Kdor pa to stori, spolnil je svojo dolžnost, to se mu ne more prištevati zaslugam. Držaje se določenih mej, moramo z največo odločnostjo, vztrajnostjo in neupogljivostjo delati na to, da dobi naš jezik veljavo v uradih in šolah, kajti to je prvi pogoj narodnega razvitka. Dokler tega ne dosežemo, ni postajanja, ni mirovanja. Vsak pripust na tem mestu bil bi prepust. Ta ideja nas mora vse zediniti; zedinila nas je v mladih letih; mi smo jo vestno gojili, naši mladini jo hočemo prepusti kot zvesto ohranjeno, neomadeženo dedščino. Pravica je naše načelo; pravica je države moč, je mir narodov, je sreča naše domovine: Živela naša domovina!
Burni živio-kiiei sledijo. Ko so nehali, prebere predsednik došle brzojavke kakor sledi:
Vipava: dr. Pitanic, dr. Kenda.
Slatinske toplice: Slovenci na Slatini.
Ljubljana: dr. Vošnjak.
Gradec: Sever.
Slovenski Gradec: dr. Suc.
Dunaj: Glaser, Leciejewski.
Celovec: Šket.
Ljubljana: Slovenske stolice župan Grasselli.
Ljubljana: Klub narodnih deželnih po-sancev: Načelnik Grasselli.
L j u b lj a n a: Vredništvo „Slov. Naroda". Železnikar.
Mozirje: Čitalnica Mozirska.
Šoštanj: Šaleška čitalnica.
Ptuj: Ptujska čitalnica, predsednik dr. Gregorič.
Vransko: Vranska čitalnica, Oset, Meglič.
Šoštanj: Kačič.
Ljutomer: Kovačič, učitelj.
Gradec: Odbor podpiralne zaloge.
Celje: Miha Vošnjak.
Dunaj: dr. Firbas.
Gradec: Akademično društva „Triglav", Janko Bezjak, predsednik.
Celovec: Andrej Einspieler.
Konjice: Konjiški rodoljubi in dr. Prus.
Celovec: Celovška čitalnica.
Črnomelj: Kapljen, Vedernjak.
Kočevje: Ambrus, Bežan, Pihler.
Gradec: Slovanska čitalnica.
Spital v Koroški: Krašovec.
Mozirje: Čitalnica Gornji grad.
Mozirje: Odbor „Savinjskega Sokola".
V Smariji pri Jelšah: 52 podpisov, večidel kmečkih posestnikov.
Celje: Narodna čitalnica.
Celje: dr. Čuček.
Brežce: Šnideršič.
Ribnica-Brezje: Vinšek.*)
Preberete se še dve pismi, prvo g. dr. Jož. Muršeca, v Gradci, drugo č. g, župnika J. K. Lajh-a pri sv. Jurju na Pesnici.
Ko so se prebrale brzojavke in navedeni dve pismi, govoril je č. g. dr. Šuc ter napil Čitalnici mariborski, g. dr. Mlakar pa „starim" poslancem, kteri so se pošteno borili za pravice
*) Zarad pomanjkanja prostora smo navodili same krajo in osebe, ktere in od. koder so so čestitke brzojavile. Brez zamere!	Vr.
slovenskega naroda in „novim“, kteri bodo po prihodnjih volitvah zastopali naš narod. G. dr. Radaj je naslikal volilne borbe na dolnem Štajerji od začetka do sedaj in zaklical, kon-čaje svoj govor, veteranu slovenskih deželnih poslancev dr. Dominkušu „živio!“
Po končanem g. dr. Radajevem govoru sklenil je predsednik prot. Lavtar veselo svečanost, ki pa bode še dolgo živela v našem spominu.
Govorili so še med drugimi gg. dr. Gregorec, notar Veršič iz Sevnice, Urbanc in dr. •Jurtela iz Ptuja, slednji g. zlasti o zaslugah dr. Dominkuša kot podpiratelja in dobrotnika učeče se slovenske mladine.
Konečuo moramo izreči gg. pevcem iz Ptuja vse naše priznanje za njih izvrstno petje.
Domače novice.
(S/tod katoliške družbe) včeraj zvečer je bil dobro obiskovan. G. Kolar je po primernem vvodu podal nam zgodovinsko sliko nemške dežele ob koncu petnajstega in začetku šestnajstega stoletja in je te čase nekako pri-merjaval našim. Iz mnogih citatov in podatkov raznih pisateljev nam je dokazal, da je bila samopašnost, gizdost, zapravljivost obča po vsili stanovih. V potratnem in razkošnem življenji se je skušalo imenitno in nizko začenši pri knežjih dvorih do hiše samotnega kmetovalca. Od te obče samopašnosti je tudi izvirala obča nezadovoljnost, nepokorščina do duhovske in cerkvene oblasti. V teh žalostnih časih je nastopil pomilovanja vreden mož dr. Martin Luter, rojen 1. 1483 v Eisleben na Harcu. G. govornik nam je v živih barvah slikal vzgojo mladenča Lutra, okoliščine, ki so ga obdajale v njegovih dijaških letih, ako se vse to prevdari, ni se čuditi, da je v Lutru nastopil tak trdovraten krivoverec. Pogubljivo in slabo seme krivih naukov je sejal na njivo za to dobro izorano in pripravljeno, in kakor se mrčesi hitreje plodijo, kakor koristne živali, tako so se njegovi krivi nauki hitro razširili med učenim svetom, kjer se je po enostranskem branji starih klasikov probudil stari pa-ganski duh, in med neučenimi stanovi, kjer davno že ni bilo žive in delavne vere, ko je hudobne življenje vero zadušilo.
G. govornik nam je dokazal, da dr. Luter ni postal krivoverec, ker so ga katoliški učenjaki moralno v to od stopinje do stopinje silili, on je krivo vero že učil, dokler je bil še katoliški mašnik in profesor na vseučilišči v Vittenbergu, njegovi samostanski predniki so ga zastonj svarili in skušali na pravo pot pripraviti, a on je zabredel od dne do dne bolj v zmote vsled svoje trme in napuha, dokler ni 1. 1517 v dan pred vsemi Sveti svoje krive nauke javno proglasil in s tem se javno proglasil za tacega, kakoršen je bil že dle časa v svojem notranjem. Da so se pa oglasili drugi katoliški učenjaki, razume se samo po sebi, a žali Rog, da tedanji svet ni koj od začetka spregledal škodljivosti in pogubljivosti Lutrovih naukov in so od začetka to krivo vero, ki je bila v svojih nasledkih tako pogubonosna, imeli za prepir med menihi avguštinov, kterim je pripadal dr. Luter, in med dominikanci, ki so se prvi vzdignili zoper krivo vero Lutrovo in so svetu odkrili nevarno zmoto. Kriva vera se je potem hitro širila po Nemškem, Rim je Lutra svaril in svaril, a on se ni za to zmenil, zmota je zmoto za sabo
poklicala, a Luter je plašč po vetru zasukal in začel se laskati deželnim knezom, ki so ga pod svoje varstvo vzeli. Vsled njegovih krivih naukov vnela seje najprej na Nemškem strašna črna vojska, vstali so kmetje in strašno raz-devali in pustošili po zemljiščih in imovini ple-menitnikov, tako da je v ti vojski, kakor zgodovinarji pravijo, smrt storilo nad 150.000 ljudi. Taki so nasledki Lutrovih naukov, ktere je Luter dočakal in gledal se svojimi očmi. — G. govornik nam je tudi nekaj povedal o zmešnjavah, ktere je provzročila Lutrova kriva vera v naši ožji domovini, kjer je kakih 400 let trajala, in je bila zatrta se složnim delovanjem duhovske in deželske gosposke. Tako je g. govornik v kratkih potezah podal sliko tistih žalostnih, a silo zanimivih časov, poslušalci so ga pazno poslušali in to naj bode g. govorniku nekako zadostovanje za njegov trud in prizadevanje. Vivat sequens!
(Jour-fixe „S6kolau) bode prihodnjo soboto dne 34. t. m. vsled občne želje zopet v salonu Srajner-jeve pivnice na sv. Petra cesti. — Začetek ob Y29. uri zvečer. — Reditelja sta gg. člana Stamcar in Brgant. — V omenjeni „Sokolski jour-fixe“ vabijo se čč. gg. pevci ljubljanske čitalnice in člani „Sokolau najvljudneje.	Odbor.
(Poroka) gospice Marije baronice AVinkler-jeve z grofom Pace-jem, c. kr. okrajnim glavarjem v Logatcu, bila je danes popoludne po dvanajsti uri. V devetih zaprtih kočijah vozilo se je 18 odličnih svatov.
(Povozil) se je na postaji v Zalogu med prevažanjem vozov včeraj kondukter, kteri je hotel nekaj vozov priklopiti, pa je zavoljo prehudega buta vozov padel na šine in voz je šel mu čez život, da je bil pri tej priči mrtev, voz pa, ki je skočil s tira, ostal je nepoškodovan. Toraj zmiraj nesreče na železnici! Truplo kondukterja pripeljali so sinoči ob 9. uri v Ljubljano, ter ga k sv. Krištofu prenesli, da ga izročijo materi zemlji.
Razne reči.
— Nad 40 pevcev kmetiških fantov zbralo se bode danes zvečer v Logatcu, da sprejmejo novoporočeno dvojico grofa in grofico Paoe. oziroma svojega bodočega okrajnega glavarja.
— Iz Godešiča na Gor e irske m. 31. nov., se nam piše: V torek 20. t. m. popoldan odpeljal je nek tukajšni posestnik tri kupce v Medvode. Ob 8. uri zvečer pride konj z vozom zopet nazaj pred domačo hišo. Čudno se zdi ženi, kako da mož ne izstopi iz voza. Ali ko pride bližje, vidi, da mož na vozu leži pa — mrtev. Kaj je bilo vzrok nagla smrti, povedala bo komisija: Ali mrtvoud. ali žganje.
— Miklošičev 70. rojstni dan in 401etnica neumornega delovanja na jezikoslovnem polji praznovala sta se v sredo 21. nov. na Dunaji na jako slovesen in primeren način. Čestitali so mu sovremeniki in učenjaki iz cele olikane Evrope, in adrese so mu poslala vsa učena društva iz Rusije in Balkana. Ruski car mu je podelil ruski red sv. Stanislava II. vrste in srbski kralj Milan odlikoval je ga z redom sv. Save I. vrste. Dunajska univerza mu je izročila veliko zlato svetinjo — Miklošičevo svetinjo z njegovo podobo. Zvečer se je zbral ves dunajski slovanski svet v dvoranah vrtnarske družbe, kjer so velikošolci slovanske narodnosti jubilarju priredili slavnostno akademijo, iznenadili ga z raznimi darili ter mu naposled napravili komers. Bela se je po jedna češka, slovenska, srbska, ruska, slovaška in poljska narodna pesem. Bog ga živi se mnoga leta!	_________
— Iz Prage 21. nov. Tretja slavnostna predstava v češkem narodnem gledišči „ Dimi tri “ sest. Dvorak je bila zopet zelo obiskovana. Ravnatelj dvornega gledišča gosp. Jahn je bil navzoč.
— Morilci grofa Majlatha obsojeni. Husar B er ec z je bil obsojen na 15 let težke ječe in potem na 10 let zgube vseh državljanskih pravic, obešen pa bode prvi Sponga a za njim Pitely.
Telegrami „Slovencu“.
Pariz, 21. nov. Kitajski poverjenik Tseng bil je danes navzoč pri diploma-tienem sprejemanji ministra unanjih zadev, s kterim se je dalje časa menil. „Temps“ naznanja, da jo Tseng po zadnjih francoskih objavah prejel v spisu vredjene predloge kitajske, ki se vidijo pa tudi nesprejemljivi. Tseng ni prejel nikakor-šnega naznanila o tem, kar poroča časnik „Standard'namreč da se na novo nabira 120.000 mož Kitajcev.
Valencija, 21. nov. Nemški brodni oddelek je dospel*zvečer sem; vsi uradi so prišli k luki za sprejem.
London, 22. nov. „Daily Telegraplr poroča iz Pariza, da je kitajska vlada naznanila francoskemu kabinetu in vele-oblastim, da naval na Baknin bi jej bil „casus belli“ (vzrok vojske).
Carigrad, 22. nov. Okrožnica do pro-vinčnih governerjev razklada, da porta ni pripoznala bardske pogodbe, Tunis da je bistven del Turčije, da se ima s Tunci ravnati kot s turškimi podložniki, vsako tuje posredovanje pa odbiti.
T u j c i.
20. novembra.
Pri Malici: M. Neun, kupee, iz Pariza. — Kieinfeter, kupec, iz Monakovega. — Vaziljev, profesor, iz Moskve. — Karolina Klemenc, zasebnica, iz Budapešte — Renker, Lewi, Miiekel. \Vinter, Derugač, Giegel, Deininger, kupci, z Dunaja. — pl. Gutmannstlial, iz Trsta. — Glaninger, kupee, iz Celja. — J. Kovesdy, kupec, iz Kaniže. — J. Sehenk iz Zagorja.
Pri Slona: Brandeis, Knirseh, Delfin, kupci, z Dunaja. — Ludovik Rozenberg, kupec, iz Siseka. — Anton Treven, z Jesenic. — Janez Zeeliner, stavb, pod-vzetnik. iz Breze. — Anton Leban, zasebnik, iz Št.. Vida. — Franc Stajer, notar, kandidat, iz Idrije. — Mirosl. Skarpa, vradnik, z Dolenskega.
Pri Bavarskem dvoru: Beer, gostilničar, s soprogo, iz Ljubljane. — Josip Sulebacher. — Anton Beniger, konjski kupee, iz Trsta. — B. Defrancesehi, kupec, iz Vipave.
Pri Virantu: B. Kocjan, iz Celja. — Janez
Veser.
Umrli so:
19.	nov. Andrej Konobel, čevljar, 37 let, ulice na grad št. 12. — Frančiška Čeme, okrajnega fizika vdova, 88 let, Poljanska cesta št. 10, Marasmus.
20.	Marija Stale, delavka v predilnici, 30 let, Poljanska cesta št. 57, jetika vsled bramorke.
V bolnišnici:
18. nov. Marija Orešek, gostija, 70 let, plučnica.
i Ha prodaj je
I na Gorenjskem v cerkljanski župniji pet I oralov zemlje obsegajoče posestvo s trdo-S zidanim gospodarskim poslopjem. Zem-Z ljišče obstoji iz lepega in velikega sad-I nega vrta, treh zaraščenih gozdov, nekaj t polja, travnika in pašnika. Ker je v vasi I tudi cerkev, bilo hi posestvo posebno za f kakega vpokojenega duhovnika pripravno.
Natančneje se poizve pri vmlništvu S „Slovenca“.	(5)