dom

duh* v3.}

UUBLJRtid


katoliškega nauka

ali

ves keršanski nauk v 70  keršanskih
naukih.

Spisal in založil

Andrej Einspieler,

knezoakolijski duhovni svetovavec in profesor na c. kr. realki

v Celovcu.

DOM

Z dovoljenjem. Tcerškega knezošlcofijstva-, 27. januarja
1873 št. 258/8.

V CELOVCU 1873.

Natisnila tiskarn ica družbe sv. Mohora.

97853

j? mm n

Nate Jedro!

Banjici knezoškof Martin Slomšek  — Bog
jim daj nebesa!  — so terdili, da je veliko bolje in
modrejši, da se vsako leto ali vsaj v dveh
letih celi katekizem kratko pa j e d e r-
n at o uči,  kakor pa le nekaj koscev na dolgo in ši¬
roko. Pa težavna reč je to, ves obširni keršanski nauk
tako stisniti! Nisem še našel knjige  — ne v našem ne
v tujem jeziku,  — Mera bi kazala', kako naj se to
stori.  —

Poskusil sem toraj to jaz in nate jo knjigo, ktera
vam pot kaže, po kterem morete celi katekizem v enem
ali vsaj v dveh letih razlagati.

Le 70keršanskih naukov je,  —pa vendar nobena
resnica naše sv. katoliške cerkve ne manjka; vse so
kratko sicer, pa jasno in jedernato dokazane. Tudi pri-
godbic  — starih in novih  — ne manjka v nobenem
keršanskem nauku.

Pojdi toraj „Jedro“ v imeni božjem med ljube
Slovence,  — podpiraj duhovnike, starše in učenike,
kterih sveta pa tudi težavna dolžnost je, podučevati slo-

venski zarod v toliko imenitnem keršanskem nauku!
Razširjaj pravo keršansko omiko, oznanuj božjo čast in
slavo in donašaj ljubim Slovencem blagor in srečo!

V Celovcu meseca oktobra 1873.

Z Bogom!

Andrej Einspieler.

Kazalo.

Keršanski nauki.

I. Od vere sploh.

II. Od katoliške vere sploh .

III. Kakošna mora hiti prava katoliška vera .

IV. Od Boga in presvete Trojice ....

V. Božje lastnosti.

VI. Od stvarjenja.

VII. Od človeške duše ....

VIII. Zakaj je Bog človeka vstvaril ....

IX. Pervi ali izvirni greh.

X. Marija brez madeža spočeta f

XI. Bog je odrešenika poslal — Jezusa Kristusa .

XII. Jezusovo rojstvo, življenje in smert
XIII Od Jezusove smerti do vnebohoda .

XIV. Od svetega Duha.

XV. Od sv. keršanske 'katoliške cerkve

XVI. Od papeževe nezmotljivosti ....

XVII. Občestvo ali gmajna svetnikov
XVIII. Odpuščanje grehov in smert ....

XIX. Od sodbe in od vic.

XX. Pekel in nebesa.

XXI. Od upanja sploh.

XXII. Od molitve sploh.

XXIII. Tri perve prošnje Očenaša ....

XXIV. Štiri poslednje prošnje očenaša

XXV. Češčena si Marija, — Angelj Gospodov iu sv. ro

ženkranc . .

XXVI. Od ljubezni do Boga ....

XXVII. Od ljubezni do bližnjega ....
XXVIII. Deset zapoved božjih sploh in perva posebej

XXIX. Ali je prav, častiti angelje in svetnike .

XXX. Druga božja zapoved ....

XXXI. Tretja božja zapoved ....

XXXII. Ceterta božja zapoved in otroci
XXXIII. Ceterta zapoved in stariši pa predpostavljeni

XXXIV. Peta božja zapoved.

XXXV. Šesta božja zapoved.

XXXVI. Sedma, božja zapoved ....

XXXVII. Osma božja zapoved.

Stran

1

8

14

22

29

35

43

50

50

03

69

78

88

97

105

113

119

127

135

142

150

159

107

170

187

195

203

211

221

229

230
243
250
257
265
273
282

Keršanski

XXXVIII.

XXXIX.

XL.

XLI.

XLII.

XLDL

XLIV.

XLV.

XLVI.

XLV1I.

XLVIII.

XLIX.

L.

LI.

LIL

LIH.

LIV.

LV.

LVI.

LVII.

Lvm.

LIX

LX.

LXI.

LXII.

LXIII.

LXIV.

LXV.

LXVI.

LXVII.

LXVIII.

LXIX.

LXX.

nauki.

Deveta in deseta božja zapoved
Od cerkvenih zapoved sploh in perve posebej

Druga cerkvena zapoved.

Kako bodimo pri sv. maši . . .

Od pridig in popoldanske službe božje .

Od tretje cerkvene zapovedi ....

Od četerte in pete cerkvene zapovedi
Od milosti ali gnade božje ....

Od ssv. zakramentov sploh ....

Od sv. kersta.

Od sv. birme.

Od zakramenta presv. rešnjega Telesa

Od sv. obhajila.

Od nevrednega obhajila.

Od zakramenta sv. pokore ....

Od priprave k zakramentu sv. pokore I.

Od priprave k zakramentu sv. pokore II.

Od odpustkov.

Od zakramenta sv. poslednjega olja
Od zakramenta cv. mašnikovega posvečevanja
Od zakramenta sv. zakona ....

Od keršanske pravice.

Od poglavitnih grehov.

Od sedem poglavitnih grehov ....

Od šest grehov zoper sv. Duha
Od štirih v nebo vpijočih grehov .

Od božjih in poglavitnih čednost

Od čednost poglavitnim grehom nasprotnih .

Od Jezusa posebno priporočenih dolžnost
Osem zveličanskih čednost ....

Od dobrih del.

Sedmere telesne dobre dela . . . .

Sedmere duhovne dobre dela, in 3 evangeljski sveti

Stran.

289

296

305

314

323

333

342

351

361

369

379

3s9

398

407

416

424

435

445

455

464

471

480

489

497

504

511

518

527

533

539

546

554

561

-o*X2><3<

Jedro katoliškega nauka

ali

ves keršanski nauk v 70 keršanskili naukih.




I. Keršanski nauk.

Od vere sploh.

P. Kaj se pravi katekizem ?

O.  Katekizem se pravi podučevanje v keršanskem katoliškem
nauku; pa tudi bukvam, v kterih je to podučevanje popisano, se sploh
pravi katekizem.

P. V koliko poglavjih se razlaga keršanski katoliški nauk?

O.  Keršanski katoliški nauk se v tem katekizmu razlaga v pet
poglavjih in v pristavku.

P. Ktera so ta poglavja ?

O.  Ta poglavja so : 1. Vera. 2. Upanje. 3. Ljubezen. 4. Sveti
zakramenti. 5. Keršanska pravičnost.

P. Od česa govori pristavek?

O.  Pristavek govori od štirih poslednjih reči.

P. Kaj se pravi keršansko katoliško verovati ?

O.  Keršansko katoliško verovati se pravi, za resnico imeti vse,
kar je Bog razodel, in kar cerkev zapoveduje verovati, bodi zapisano
ali ne.

P. Zakaj se mora verovati, kar je Bog razodel ?

O.  Verovati se mora, kar je Bog razodel, ker je Bog večna res¬
nica in neskončna modrost, ktera ne more goljufati, ne goljufana biti.

P. Ali je vera k zveličanju potrebna ?

O.  Vera je potrebna vsakemu človeku, kteri hoče zveličan biti,
ker brez vere ni mogoče Bogu dopasti.

Vvod.

No! to me prav v serce veseli, ljubi moji tarmani! da
se je vas toliko snidlo, keršanski nauk poslušat. Le tudi za-
naprej tako pridni bodite! Moja dolžnost je, vam keršanski
nauk oznanovati, vaša pa, mene zvesto poslušati. In to bo
tudi vaša časna in večna sreča. Vidili bote, da moji nauki
ne bodo nikoli predolgi, — tudi jih bom narejal, kolikor le
morem, kratkočasne. Prav po domače bom vse resnice naše
vere razlagal, da me bo vsakdo lehko zastopil, tudi bom kako
povestico vmes povedal, slednjič pa tudi malo popraševal, da

1

2

se prepričam, kako ste pazili. Kdor me je pazno poslušal,
temu ne bo težava odgovarjati.

Preden pa začnem, moram povedati: kaj da je kateki¬
zem, — to so namreč bukve, v kterih to stoji, česar bom
vas učil. Ni še 90 let, kar so v francoskem puntu zvesti
kristjani grozno in veliko terpeli. Našli so puntarji pri ne¬
kem kmetu mali katekizem. Zagrabijo kmeta in ga obso¬
dijo, da mora katekizem sam na ogenj vreči. „Moj katekizem
je dober, serčno odgovori, spočnite z menoj, kar vam ljubo,
nikoli ne privolim in ne poterdim, da se bukve sramotno na

ogenj veržejo, ki nič ne obsegajo, kakor same resnice prave

vere/ Sedaj ga primejo, vlačijo in suvajo po ulicah mesta
Martegne, in mu strašno nagajajo; pa nič ga ne omeči, on
ostane stanoviten. Sedaj se izsred ljudi zasliši ženski glas :
„V oj skuj se možko za Boga, on ti bode vse plačal." Ta glas
je bil glas njegove žene. — Tako visoko čisljajo katoličani
svoj katekizem in katekizma se bom tudi jaz pri svojem uku
deržal. Te bukve imajo petere poglavja in en pristavek. Ravno
tako bom tudi jaz svoje keršanske nauke vredoval. Najpred

govorim od svete vere, potem od upanja, od ljubezni, od

svetih zakramentov, od keršanske pravice; od štirih poslednjih
reči bom pa govoril pri 11. in 12. členu apostoljske vere.

Katoliški kristjani smo ; zatorej nam je najpred vedeti,
kaj se pravi keršansko katoliško verovati. . Keršansko kato¬
liško verovati se pravi, vse za resnico imeti, kar je Bog razo¬
del in kar nam sveta keršansko katoliška cerkev verovati
zapoveduje, bodi si v sv. pismu zapisano ali ne. O sveti
verisploh  bom nekaj povedal in odgovoril na ta-le vprašanj a:

1. Kaj je vera? 2. Od koga je prava vera?
3. Ktera pa je prava vera božja? 4. Ali nam
je Jezusova vera potrebna?

Razlaga.

1. Kaj je vera?  Ni je skoraj besede, ktera bi se
tako pogostoma slišala in brala, kakor beseda: „vera,“ »ve¬
rovati". Verovati se pravi, za resnico imeti, kar mi kdo
drug pripoveduje, česar prej sam nisem vedel. Tako verujemo,
da je Pariz veliko in lepo mesto na Prancozkem, — da je
pet delov sveta, da je nad nami groza veliko zvezd, ki so
strašno velike in sila daleč od'nas. To vse za resnico imamo,
ker nam to učeni, zvedeni in pošteni ljudje pripovedujejo.

3

Kedar za resnico imamo ali verujemo, kar nam kak človek
pripoveduje, pravimo, da imamo človeško  vero. O tej člo-
veškej veri pa v cerkvi pri keršanskili naukih ne bomo go¬
vorili. Kakor more nam kaj novega pripovedovati kak človek,
tako more pripovedovati nam kaj novega tudi Bog sam ali
pa njegovi poslanci v božjem imenu. Bog nas pa ni poduče-
val o posvetnih rečeh, — zato imamo um in pamet, oči in
ušesa, — Bog nas je podučeval o viših, o nebeških in večnih
rečeh. On nas je učil, kakošen da je, kaj ljubi in sovraži,
kako naj ga častimo in ljubimo, kaj naj storimo in česa naj
se varujemo, kaj nas čaka po smerti, kaj je Bog storil, da
nas odreši in zveliča in kaj naj mi storimo, da tega odre¬
šenja deležni in večnega zveličanja vredni postanemo. Vse te
nauke in resnice obsega vera. Ako vse to verujemo, imamo
božjo  vero.

Vera je toraj prav za prav zapopadek tega, kako ljudje
Boga spoznavajo, kako ga častijo in molijo, kako mu služijo,
kaj mu darujejo. V tem smislu imamo ajdovsko, judovsko,
turško, keršansko vero, in to po tem, ali spoznamo in mo¬
limo Boga po ajdovsko, judovsko, turško ali keršansko.

Vse te vere si pa nasprotujejo, ena uči in terdi to, drugo
pa to; zatorej vse ne morejo biti prave vere; zatorej navstane
prašanje:

2. Od koga je prava vera?

Saj veste, zakaj je sveta vera? Vera nas uči, Boga,
našega gospoda in sodnika in tudi njegovo sv. voljo prav
spoznavati, —- ona nam pove, kaj nam je storiti, česa se va¬
rovati, da tukaj srečno in mirno živimo, in enkrat v nebesa
pridemo. Kdo bode pa nam vsega tega mogel in vedel naj¬
bolje povedati; mar ne Bog sam, ki nas je stvaril in nam
nebesa pripravil? Gotovo Bog sam najbolje pozna pot, ki
pelje v sveta nebesa. Kam jo človek zabrede sam s svojo pa¬
metjo, to nam žalostno pričajo vsi ajdje starih in novih
časov. Prav je kralj David govoril: „Vsi so zašli in ne-
pridni postali.“ Bog se je po svoji neskončni milosti v res¬
nici človeka usmilil, in ga dobrotljivo .učil, kaj ima storiti,
da se večno zveliča. Kaj pred je On sam govoril k človeku,
kakor dober oče se je obhodil z Adamom in Evo, jima go¬
voril in oznanoval svojo voljo; potem je govoril po svojih
prijatlih, patrijarhih in prerokih in poslednjič po svojem Sinu
Jezusu Kristusu: „Mnogoterokrat je nekdaj Bog govoril oča¬
kom po prerokih; zadnjič pa nam je govoril po Sinu".

1  *

4

Še enkrat, — le dobro poslušajte: Vera nam kaže pot
v vesela nebesa — ta pot pa gotovo Bog sam najbolj ve, za¬
torej je tista vera prava, ktero nam je Bog razodel in to
najpred po očakih in prerokih in slednjič po Jezusu Kristusu.

3. Ktera vera je prava vera božja?  Tista
vera je prava vera božja, ktero nam je prinesel Jezus Kri¬
stus ; kajti Jezus ni bil le samo poslanec božji, temveč Jezus
je bil pravi Sin božji, pravi Bog, toraj božja, večna resnica.
Da je Jezus pravi Sin božji, resnični Bog, spričuje nam:

a) Oče nebeški,  ki je Jezusa pri kerstu v Jordanu
in na gori Tabor imenoval svojega Sina rekoč: „Ta je moj
preljubi Sin, nad kterim imam svoje dopadanje".

b) Angelj Gabriel,  ki je Mariji oznanoval, da bo
spočela v svojem telesu in rodila Sina in naj ga imenuje
Jezus. Ta bo velik in Sin Narvišega imenovan; in Gospod
Bog mu bo dal sedež Davida in njegovega kraljestva ne bode
konec.

c) Jezus  s a m se je imenoval Sinu božjega; sam je
rekel, kdor njega vidi, vidi tudi Očeta, — da sta On in Oče
eno, — da je On gospod nebes in zemlje, — da ima oblast
grehe odpuščati, da bode On vse enkrat k življenju obudil in
sodil. In kar je govoril in terdil, to je tudi spričal, ker je
delal sila veliko čudežev, vesel iz svoje moči od smerti vstal,
v nebesa šel, sv. Duha poslal in cerkev postavil, ktere vrata
peklenska ne morejo premagati. Zraven teh čudežev je Jezus
prerokoval iz samo svoje moči prihodnje reči, ki so se vse
natančno spolnile. Tako le Bog sam delati zamore.

d) Aposteljni  so Jezusa tudi spoznali za Sina
božjega. Peter je rekel v imeni vseh sv. aposteljnov: „Ti si
Kristus, Sin živega Boga." Tudi so le v Jezusovem imenu ču¬
deže delali. „V imenu Jezusovem ti rečem: vstani," rekel je
sv. Peter hromemu, ki je vstal ves zdrav in vesel. Za to svojo
vero, da je Jezus pravi Bog, dali so vsi aposteljni tudi svojo
kri in življenje. Pa tudi za njimi so to vero poterdovali mučenci
in mučenke, kterih štejemo na milijone. Naj tukaj stoji le
ena sama prigodba. Mladeneč Epipod je živel v drugem sto¬
letju in očitno skazoval svojo keršansko vero. Sodnik ga je
ukazal s pestmi na usta biti, da je kri le ščurkoma lila; sv.
Epipod pa je glasno klical: „Jaz verujem in spoznavljam, da
je Jezus Kristus z Očetom in sv. Duhom pravi edini Bog in
spodobi se, da Tistemu svojo dušo darujem, ki me je stvaril
in odrešil. Ne zgubim svojega življenja, timveč ga zamenjam

5

za boljše življenje." Razpeli so ga na tezavnico, stergali ž njega
od vseh strani meso, in slednjič odsekali mu glavo. Zakli¬
čimo tudi mi s sv. Tomažem, ki je Jezusu rekel: „0 moj
Gospod in moj Bog!“ Jezusova vera je prava božja vera! —

4. Ali nam je Jezusova vera potrebna?
Potrebna nam je:

a) Da svojega Boga prav poznamo.  Res
je, da moremo Boga spoznati že iz naše pameti in iz stvar-
jenih reči, — pa lehko se motimo in zabredemo v strašne
zmote, neumnosti in hudobije. To vam bom le kratko dopri-
čal. S perva so verovali vsi ljudje v enega pravega Boga, so
ga častili in molili pa mu darovali svoje darove. Sčasoma
so pa jeli božje stvari 'za bogove častiti; naj pred solnce,
potem ogenj, zvezde, ljudi, živali, raznoverstne podobe. O teh
bogovih poje kralj David: „Oni so delo človeških rok; imajo
usta, pa ne govorijo, oči, pa ne vidijo, ušesa, pa ne slišijo,
nos, pa ne dihajo, roke, ki pa nič ne prijemljejo, in noge, s
kterimi ne morejo dalje." In tem bogovom v čast so strašne
hudobije in grozovitnosti vganjali. Stari Amoniti so imeli
malika Moloha. Malik je bil votel, bronast in zadej je imel
durice, da so ogenj vanj devali in ga razbelili. Zdaj so mu
otroke v dar pripravljene v roke djali, da so se reve na njih
spekli in sežgali. Da bi se pa cvilenje in kričanje ne slišalo,
bili so ob pavke in ob bobne in delali velik šunder in polom.
Posebno strašno se je godilo v Mešiki. Tam je bilo 8 veli¬
kih in 12 manjših tempelnov, v kterih so na leto eden k
drugemu po 20.000 ljudi poklali. Španski vojskovodja Kortez
je 1. 1520 Mešikansko premagal in v njih poglavitno mesto
prišel. In poslušajte, kaj je našel: Cele, strašno visoke gro-
made kosti in glav darovanih ljudi. Od plesov in burki, od
pijančevanj in nesremnost, od goljufij in tatvin, ki so jih do-
prinašali svojim bogovom v čast, molčim na tem svetem
mestu: „Vsi so zašli in neumni postali." In ti ajdovski na¬
rodi so bili v posvetnih rečeh in vednostih dokaj omikani in
olikani. Gerke in Rimce še zdaj občudujemo. O pravem
Bogu so pa manj znali in vedeli, kakor naši mali otročiči.
Le vera Kristusova nas uči, Boga prav in zanesljivo poznati.

b) Da vemo, čmuda  smo nasvetu.  Imamo
pamet in um, prosto voljo in vest; že iz tega moremo spo¬
znati, čmu da smo na svetu. Pa vendar se človek rad zmoti,
da ne ve in ne pozna, čmu da je stvarjen. To nam spet
pričajo ajdje. Nekteri izmed ajdovskih modrijanov so terdili,

6

da je človek le kakor živina, da je na svetu, naj je in pije,
naj se veseli in uživlja, — po smerti je ž njim vse pri
kraju. Spet drugi so pa učili, da je človek le za to na
svetu, da živi kakor da bi kak duh ali angelc bil, naj svoje
meso tare in čisto nič ne mara in ne skerbi za svet in vse,
kar je posvetnega. Jezus nas je pravo učil; on nam je pove¬
dal, da nas je Bog za to stvaril, da ga spoznamo, častimo,
ljubimo in ubogamo, po tem pa v nebesa pridemo: »Iščite,
je rekel, naj prej božjega kraljestva in njegove pravice; vse
drugo bo vam priloženo."

c) Da moremo nasvetu pobožno živeti.
Ajdje so molili bogove, ki so bili sami veliki grešniki in so
ljubili pregrehe in hudobije. Zatoraj so tudi ljudje doprina-
šali vsesortne grehe in hudobije. Jezus nas pa je učil vse
kaj druzega; pokazal nam je Boga, ki je naj svetejši in ljubi
dobro, sovraži pa hudo, — Boga ki je najpravičnejši, ki pla¬
čuje vse dobro, kaznuje pa vse hudo, — Boga, ki je povsod
pričujoč in vse vidi, tako da se ničesar — nobena misel
in želja — pred njim ne more skriti. Ali nas to ne priganja,
hudega se varovati, prav in dobro delati in pobožno živeti?
Zato je potem, kje in kamur je posvetila luč Jezusove vere,
vesoljni svet dobil vso novo podobo: pregrehe in hudobije,
goljufije in krivice, sovraštva in morije so se poskrile, —
resnica in pravica, mir in ljubezen, in vsesortne čednosti so
se prikazale. Resje sicer, da tudi nekteri kristjani strašne pre¬
grehe in hudobije doprinašajo. Vendar je velik razloček: nekdaj
so bile te hudobije dovoljene, ja še pohvaljene in zapovedane,
— keršanska vera jih pa prepoveduje in obsoduje. Gotovo
bi vsi lepo in pobožno živeli, ako bi se zvesto ravnali po prele¬
pem nauku Jezusove vere. Le poglejmo v perve čase ker-
šanstva: Vsi so bili enega serca in ene misli, — sama lju¬
bezen je gospodovala med kristjani!

d) Da moremo nasvetu mirno in srečno
živeti.  Kaj nas na svetu nadleguje ? Najprej križi in te¬
žave. Jezusova vera pa uči, da pride vse od Očeta v nebesih,
ki nas serčno ljubi, ki nam le to pošilja, kar je k našemu
zveličanju, ki nas bo za vse to večno poplačal ; Jezusova
vera kaže nam Jezusa, ki je nedolžno terpel grozovitne bole¬
čine in najstrašnejšo smeri, — kaže nam svetnike in svet¬
nice božje, ki so le po ternjevem 'potu hodili v nebesa.
Nadlegujejo nas grehi. Ajdje niso vedeli, kako se morejo
grehov znebiti in bogove potolažiti — klali so zavoljo tega

7

svoje naj ljubše otročiče. Jezusova vera nam kaže v Jezusu
tisto jagnje božje, ki grehe sveta odjemlje. — Nadleguje nas
smert, ki pobira nas in naše. Jezusova vera pa uči, da je
smert nam le ravna pot k Očetu v nebesih, da tam vsi’ ži¬
vimo in se zopet vsi najdemo. Glejte tako srečno in mirno
moremo zdaj živeti, ker imamo Jezusovo ‘vero. Slednjič pa
nam je Jezusova vera potrebna:

e) Da se večno zveličamo.  Brez vere ni mogoče
v nebesa priti. Kako bode Bog k sebi v večno veselje vzel
človeka, ki ga lažnika dela in noče verovati, kar nam je On
povedal? Zatoraj pravi Jezus: „Kdor veruje, bo zveličan;
kdor pa ne veruje, bo pogubljen." Sv. Pavel uči: „Kdor hoče
k Bogu priti, mora verovati, da je,“ — „brez vere ni mo¬
goče Bogu dopasti." Sv. Avguštin pa pravi: „Gotovo je, da
nobeden drugi zveličanja ne doseže, kakor tisti, ki Bogu do-
pade; Bogu pa se ne dopade drugači, kakor po veri, to je:
(Je veruje." Glejte, ljubi moji! tako potrebna nam je Jezu¬
sova vera!

Sklep.

Znano je, kako je mogočni cesar Napoleon I. pred 100
leti preganjal in mučil sivega starčka papeža Pij a VII. Ne¬
kega dne spet v papeža sili, naj nekaj podpiše, kar je zoper
vero in vest. Sveti oče pa odgovori: „ Moreš mi roko odse¬
kati in jezik izdreti, pa ne moreš mi vest iz serca iztergati
in me siliti, da kaj podpišem, kar je zoper vero in vest".
Znano je, kakošen konec je vzela njuna pravda. Napoleon,
pred kterim se je tresel celi svet, je prišel ob krono in slavo,
ubogi starček Pij pa se je vsedel na stari stol sv. Petra in
je dobil spet svoje mesto in dežele. Srečni smo, da smo ka¬
toličani. Hvalimo neskončno usmiljenega Boga, da nas je
poklical v sv. katoliško cerkev: ona hrani in uči pravo vero,
brez ktere ni mogoče Bogu dopasti in k njemu v nebesa
priti. Pa tudi zvesto skerbimo, da bo naša katoliška vera
splošna, da verujemo vse, kar sveta katoliška vera uči, —
da bo stanovitna in živa, da se zvesto in vselej ravnamo po
njenih naukih, naj bi nas še toliko stalo! Kdor tako veruje,
on bo zveličan, on ima pravo vero Kristusovo, kakor se bomo
prihodnjič učili. Amen.

8

II. Keršanski nauk.

Od katoliške vere sploh.

P. Od kod vemo, kar je Boy razodel?

O.  Kar je Bog razodel, vemo nekaj po zapisani, nekaj pa po ne¬
zapisani besedi božji.

P. Kaj razumemo pod zapisano besedo božjo ?

O.  Pod zapisano besedo božjo, kteri se tudi sveto pismo pravi,
razumemo zbirko tistih bukev, ki so jih po navdihu božjega Duha sveti
možje spisali, in od kterih je katoliška cerkev spoznala in izrekla, da
so bile tako spisane.

P. Kaj menimo pod nezapisano besedo božjo ?

O.  Pod nezapisano besedo božjo, ki se tudi besedno ali ustno
izročilo imenuje, menimo tiste verske in djanske nauke, ktere so apo-
steljni ali iz ust Jezusa Kristusa samega slišali, ali po navdihu svetega
Duha oznanovali, ki jih pa niso zapisali.

P. Kje se hrani ustno izročilo ?

O.  Ustno izročilo se samo v katoliški cerkvi stanovitno, zvesto
in nepopačeno hrani.

P. Zakaj veruje katoliški kristjan cerkvi, kedar kaj verovati veleva ?

O.  Katoliški kristjan veruje cerkvi, kedar kaj verovati veleva,
bodi zapisano ali ne, ker je Kristus zapovedal poslušati cerkev, ktera
je steber in terdnost resnice.

Vvod.

Nek prijatelj cesarja Napoleona je v svojem življenji
marsikaj poskusil, marsikaj zablodil in hudega storil, — ven¬
dar resnic sv. vere, kterih se je bil kot otrok naučil, tudi v
posvetnem šundru ni čisto pozabil. Kakor vsakemu vdarila
je tudi njemu poslednja ura,  huda bolezen ga je podjala na
smertno postelj. Padla mu je mrena izpred njegovih oči, spo¬
znal je, kakor nekdaj kralj Salomon, da je na svetu vse ni-
čemurno; serčno je obžaloval zmote in pregrehe svojega živ¬
ljenja, mirno in spokorno prenašal vse bolečine svoje hude
bolezni, in večkrat prejemal ssv. zakramente. Tako se je pri¬
pravljal na smert. Ko je bil duhovnik k temu visokemu go¬
spodu pervokrat poklican, nagovori ga s temi-le besedami:
„Gospod grof," — pa hitro mu bolnik besedo preseka in reče:
„Kaj grof, kaj grof, za vsa ta lepa imena jaz ne maram nič

9

več; le enega imena se zvesto deržim in se ga veselim, in
to ime je »kristjan!" Ljubi moji! Ime »kristjan" je kaj lepo,
kaj sladko, kaj slavno ime! Kristjan je učenec Jezusov in
ima njegovo sveto vero in njegove ssv. zakramente; kristjan
je brat Jezusov, otrok nebeškega Očeta in dedič nebeškega
kraljestva. In kristjani smo tudi mi vsi, zatorej smo iz serca
veseli. Mi imamo pravo vero božjo, ker nam jo je prinesel
sam Jezus, Sin božji, iz svetih nebes, imamo tisto vero, ktera
nas uči Boga prav spoznati in častiti, Boga ljubiti in ubogati;
nas uči na tem svetu srečno in mirno živeti, po smerti pa v
nebesa priti. To sem vam razkladal v pervem keršanskem
nauku, da Jezusova vera je prava božja vera. Zdaj pa navsta-
nejo ta-le prašanja:

1. Kje pa se nahaja prava Jezusova vera?
2. Kje zajema katoliška cerkev pravo vero
in 3. Kako pride človek k tej pravi katoliški
veri?

Razlaga.

Jezus Kristus je prišel, da uči, odreši in zveliča vse na¬
rode po vseh krajih cele naše zemlje, ki so živeli pred njim
v stari zavezi, ki so živeli ž njim ob njegovem času, in bojo
še živeli za njim do konca sveta. Zatoraj navstane zdaj
prašanje:

1. Kje pa se nahaja ta prava  Jezusova  vera?
Jezus je opravil svoje sveto in težavno opravilo, in se vernil
v nebesa, kjer sedi ob desnici svojega nebeškega Očeta. Pa
nas ni sirot zapustil: saj je bil prišel zveličat vse od Adama
noter do poslednega človeka. Zato je bil postavil sveto kato¬
liško cerkev, in jej oblast dal, v svojem imenu učiti vse na¬
rode, jim sv. zakramente deliti, nekervavo daritev sv. maše
darovati in vse tako vravnovati in voditi, kakor se dobro ali
potrebno kaže, da se vsi verni zveličajo.

Najprej je izvolil 72 učencev in izmed njih si je izbral 12
aposteljnov. Tem aposteljnom pa je rekel: »Kakor je Oče
mene poslal, tako jaz pošiljam vas!“ In res so se aposteljni
razšli po celem svetu, oznanovali sv. evangelje vsem ljudem,
kerščevali so tiste, ki so njih nauk sprejeli, opravljali so jim
daritev sv. maše, delili jim sv. zakramente in zaukazovali in
uravnovali vse tako, kakor je bilo potreba. Pa aposteljni
so bili umerljivi ljudje in so tudi vsi šli v večnost po tisto

10

plačilo, ki so si ga tukaj tako kervavo zaslužili: Vsi so ter-
peli in dali kri in življenje za Jezusa.

Da pa vernih svojih ne zapustijo ubogih sirot, izbrali
so si tudi oni, kakor jim je Jezus ukazal, poštene in spo¬
sobne može, pokladali so jim roke in delili jim vse tiste
pravice in oblasti, ktere so bili najpred oni sprejeli od bož¬
jega Sina Jezusa Kristusa. Tako je šlo od leta do leta vse
čase do današnjega dne. Pa vendar so bili aposteljni in vsi
njih nasledniki le slabi ljudje, ki se morejo motiti in tako
kaziti pravo in čisto Jezusovo vero. Jezus je to dobro vedel
in je tudi to reč prav lepo in modro oskerbel. — Da se nje¬
gova cerkev nikoli ne moti, obljubil je pri njej ostati do konca
sveta, in je obljubil, da bo Očeta prosil, naj jej pošlje Duha
resnice, kteri bo pri njej ostal do vekoma. In kar je Jezus
obljubil, spolnil je binkoštno nedeljo. Prišel je sv. Duh
nad aposteljne in jim razsvetil pamet, poterdil voljo, dal
jim dar, govoriti vse jezike in moč, delati čudeže. Ravno to
še pa tudi velja za naslednike ssv. aposteljnov; kajti Jezus
je ja očitno rekel, da ostane on pri njih do konca sveta, in
da jih bo sv. Duh vseh resnic učil in pri njih ostal do konca
sveta; toraj sta Sin božji Jezus in sv. Duh pri katoliški cer¬
kvi do konca sveta. Kjer pa sta ta dva — Sin božji in sv. Duh —
tam je božja resnica. Prava božja vera se toraj nahaja v sv.
katoliški cerkvi. Cesar Valens je hotel nekaj katoliške vere
prenarediti. Pošlje toraj svojega poglavarja, naj škofa prego¬
vori, cesarjevo voljo spolniti: „Časi so čudni, je rekel, naj
se vendar hudi sili umakne, saj ni toliko in tudi ne imenitno,
kar Valens tirja.“ Dasilij pa serčno in krepko spregovori: „Kar
cerkev uči, je sprejela od Boga; kri in blago zastavim za
njen nauk. Ne besedice, clo pikice ne privolim, njenemu na¬
uku odvzeti ali pristaviti."

2. Kje pa katoliška cerkev zajema pravo
vero?  Katoliška cerkev zajema pravo vero iz dveh stu¬
dencev : nekaj iz svetega pisma, nekaj pa iz ustnega
izročila. Vse, kar nam je Bog razodel v starem zakonu,
bere se zapisano v bukvah, ki so jih sveti možje od
Boga nagnjeni in navdahnjeni spisali. Ti možje so bili:
Mojzes, kralj David , modri Salomon in preroki. Vsi ti
so spričali, da je njih beseda od Boga, zakaj čudeže so de¬
lali in prerokovali. To pa, kar nam je Bog razodel po svojem
Sinu Jezusu Kristusu, učil je najprej sam le ustmeno, za njim
so pa pridigovali njegovi aposteljni in učenci, in še le potem

11

so nekaj Jezusovega nauka napisali; večidel so pa le ustmeno
učili in tako so šli Jezusovi nauki od ust do ust tako dolgo,
da so jih sveti cerkveni učeniki v svojih knjigah spisali in
shranili. Motil bi se toraj, kdor bi hotel le samo to za Jezusov
nauk imeti, kar v sv. pismu stoji. Že sami aposteljni so verne
zavračali tudi na nauke, ki so jih od njih slišali: ,,Bratje!
bodite stanovitni in deržite izročilo, kterega ste se naučili
ali po govorjenji ali po našem listu". Jezus tudi ni zapovedal
svojim učencem pisati, temuč iti in učiti vse narode. Zatorej
tudi niso vsi pisali, temuč le nekteri. Pisali so sv. Matevž,
sv. Marka, sv. Lukež in sv. Janez štiri evangelja, — sv.
Lukež tudi apostoljsko djanje in sv. Janez skrivno razodenje;
liste so pisali: sv. Pavel jih je napisal 14, sv. Peter 2, sv.
Janez 3, sv. Judež Tadej in sv. Jakop mlajši po 1. Kedar
toraj slišite ali berete, da to ali uno stoji v sv. pismu, spo¬
minjajte se vselej, da to govori sam Bog, ne pa ta ali uni
prerok ali apostelj, da je toraj vse to božja resnica, tako da
bi bil velik, smerten greh, če bi kdo tega ne hotel verjeti. Za-
toraj so kristjani bukve sv. pisma vselej visoko častili. Dia¬
kon, ki je sv. evangelje bral, moral si je roke umiti, preden
je za bukve prijel. Tudi so vitezi in vojščaki pri velikih
mašah svojo roko na meč podjali in tudi meč iz nožnic po¬
tegnili med tem, ko se je evangelje bralo. Tudi še naše dni
pri sv. evangelju mašnik bukve poljubi in mi vselej vstanemo,
se pokrižamo in ob koncu ministrant ali strežnik v imenu
vseh pričujočih odgovori: „Hvala tebi, o Kristus !“ Poslušajte,
kako Bog kaznuje tiste, ki sv. pismo zaničujejo. Sv. Nil je
bil v 4. stoletju škof v Perziji. Nekega dne pride v mesto
Ktesifon in svari nekega visokega gospoda po imenu Papas.
Posvaril ga je zavoljo tega, ker je podložne terdo in hudo
imel. Sv. škof ga je opominjal besed Jezusovih; „Kteri je
največi med vami, bodi vaš služabnik." Papas zareži: „Kaj,
ti norec! boš mene učil?" Sv. škof potegne iz aržeta svoje
evangeljske bukve in pravi: „Ako te je sram, da te jaz,
ubogi umerljivi revež, na tvoje dolžnosti opominjam, tu po¬
glej sv. evangelje in iz njega se uči, kaj si dolžen." Ves raz¬
seljen vdari Papas na bukve in se zadere: „No! govori
evangelje, govori!" Nil, ves žalosten zavoljo takega zasra¬
movanja, vzame sv. evangeljske bukve, jih prav častljivo na
svoja usta pritisne, in spregovori k Papasu: „Angel Gospodov
te bode kaznoval, ker si besedo večnega življenja razžalil in
zasramoval. Umerlo bo tvoje truplo na enej strani, ti pa

12

vendar ne boš tako hitro še umeri; leta in leta boš ti živel
in terpel, da ljudje vidijo, kako ojstra da je božja pravica. 1 '
In pri priči se zgodi, kar je sv. škof zapovedoval; Papas je
po enej strani postal ves tog in mertev, se zgrudil na tla
pa dolga leta še živel. Visoko spoštujmo božjo besedo, naj
stoji v sv. pismu, ali naj se uči po ustnem izročilu. Sv. pismo
in ustno izročilo obsegata celo Jezusovo vero, ktera se toraj
nahaja v sv. katoliški cerkvi. Ta pa jo zajema iz dveh stu¬
dencev, iz svetega pisma in iz ustnega izročila; zatoraj pra¬
vimo : katoliški kristjani morajo vse verovati, kar sv. kat. cer¬
kev verovati zapoveduje, bodisi zapisano ali ne. Sedaj pa se
eno prašanje:

3. Kako pa človek pride k tej pravi ka¬
toliški veri?

Prava vera je prava milost, pravi dar božji; da kdo
pride k pravi veri, ima se zahvaliti le milosti božjej. To nas
uči Jezus sam rekoč: »Nihče ne more priti k meni, če ga
ne vleče Oče, kteri je mene poslal. 11  Ravno to uči tudi sv.
Pavel: „Iz milosti ste oteti, po veri, in to ne iz sebe; za¬
kaj božji dar je to. 11  Kar nas uči božja beseda, poterdu-
jejo tudi dogodbe. Kako so prišli aposteljni k pravi veri ?
Bili so ubogi in neučeni ribiči in Jezus jih je izvolil in po¬
klical. Pavl je bil serdit sovražnik kristjanov. Podal se je
v mesto Damask, pravoverne preganjat in lovit. In ravno
na tem potu ga Jezus čudovitno pokliče; »Savelj, Savelj ,
zakaj me preganjaš ?“  Pri tej priči je bil Savelj preober-
njen in je postal iskren apostelj Jezusov.

Leta 316 je bil Agrikola poglavar v Sebastije na Ar¬
menskem. Jel je kristjane preganjati. Ukazal je vsem, ki v
Kristusa verujejo, k sebi priti. Najprej pride jih 40 vojakov,
lepih in serčnih korenjakov. Vsi so rekli, da so kristjani in
da so pripravljeni, rajši vse preterpeti, kakor vero zatajiti.
Sperva se jim je poglavar prilizoval; ker pa ni šlo, ukazal
jih je pretepati in potlej nage in razmesarjene na zamerzjen
ribnjak postaviti. Da jih še bolj moti in vabi, napravil je
blizo toplo kopel. Okoli in okoli so stali vojščaki in jih
stražili, da noben ne uide. Stali so serčno, molili in peli.
Naenkrat zagleda stražnik, ki je pri kopeli stal, angelce iz
nebes priti in 39tim lepo krono na glavo devati. Štirideseti
pa krone ni dobil. Stražnik se temu čudi in pravi sam pri sebi:
»Kako je to ? Saj jih je 40, kje pa je krona 40tega.“ Ko tako
premišljuje, vidi, da eden mučencev v kopele teče. Sedaj je

13

spoznal, kaj to pomenja. Pa pri tej priči zasveti njemu luč
milosti božje; on začne na ves glas upiti, da tudi on veruje
v Kristusa, se sleče in ustopi nag k unim mučencem na led.
Sprejel je tako čudovitniše dar sv. vere in je dal svoje življenje
za njo. Poslušajte, kaj se je zgodilo v Rimu 20. januarja
leta 1842 ! Nek jud, Alfons Ratisbonne po imenu, je bodil
po cerkvah v Rimu in je ogledoval malarije. Bil je namreč
malar. Pride v neko kapelico rožne D. Marije, ogleduje
njeno podobo in tu mu zasveti luč prave vere. Sam pripo¬
veduje, da ga je naenkrat taka svitloba obdala, da je oslepil
in se zgrudil na tla. Tako ga najdejo. Ko spet k sebi
'pride in spet pregleda, pravil je, kaj se mu je čudnega prigo-
dilo. Dal se je kerstiti, stopil v nek samostan in še danes
tam v Jeruzalemu pri božjem grobu kot mašnik opravlja
božjo službo. Glejte ! čudno včasih Bog ljudi k pravej veri
kliče. Kako pa je z nami ? Mi smo od katoliških staršev
rojeni, precej po rojstvu kerščeni, v katoliški veri podučeni,
— ali to ni neizrečeno velika sreča! ? Kako smo to milost
pri Bogu zaslužili ? Koliko milijonov jih je, ki so rojeni
od ajdovskih, turških, judovskih ali lutranskih staršev! Glejte!
vera je dar božji.

Sklep.

Ljubi moji! Ni imena, v kterem bi mogli v nebesa priti,
kakor le v imenu Jezusa Kr. Jezus nam je prinesel pravo
vero, on nas je odrešil, on nam ssv. zakramente postavil in
vse to nam zapustil v svojej sv. katoliškej cerkvi. Ona toraj
ima pravo Jezusovo vero. Pri nas je vse tako, kakor je
Jezus postavil; mi imamo njegov nauk, njegove zakramente,
njegovo daritev sv. maše, — mi imamo poglavarja, rimskega
papeža, imamo v škofovih apostoljske naslednike, — kratko
vse naše je od Jezusa Kr. Sinu božjega! V katoliški cerkvi
je prava vera, srečen toraj, kdor je katolišk kristjan. Po¬
božni kralj Alfons — Modri imenovan — se je veselja jokal,
kader je premišljeval srečo, da ga je Bog poklical k pravi
veri: „Vedno Boga hvalim, je večkrat rekel, ne zato, da

sem kralj, temuč zato, da sem katoličan."

Hvalimo toraj neskončno usmiljenega Boga, da je tudi
nas poklical v sv. katoliško cerkev, kjer se nahaja prava Je¬
zusova vera. V tej sv. pravi veri hočemo živeti in umreti!
Amen.

14

III. Keršanski nauk.

Kakošna mora biti prava katoliška vera?

P. Kaj mora vsak človek, kedar se pameti zave, vedeti in verovati,
če hoče zveličan hiti ?

0.  Vsak človek mora, kedar se pameti zave, če koče zveličan
biti, vedeti in verovati:

1. Da je en Bog.

2. Da je Bog pravičen sodnik, kteri dobro plačuje, budo pa
kaznuje.

3. Da so tri božje peršone (osebe) enega bitja in ene nature:
Oče, Sin in sveti Duh.

4. Da se je druga božja peršona včlovečila, da nas je s svojo
smertjo na križu odrešila in večno zveličala.

5. Da je duša človeška neumerjoča.

6. Da je gnada (milost) božja k zveličanju potrebna, in da člo¬
vek brez gnade nič zaslužnega za večno življenje storiti ne more.

P. Kaj je vsakemu katoliškemu kristjanu znati zapovedano ?

0.  Vsakemu katoliškemu kristjanu je zapovedano znati:

1. Apostoljsko vero.

2. Gospodovo molitev.

3. Deset božjih in pet cerkvenih zapoved.

4. Sedem svetih zakramentov.

5. Keršansko pravičnost.

P. Ali je k zveličanju zadosti, da katoliški kristjan le v sercu ve¬
ruje, kar je Bog razodel?

O.  K zveličanju ni zadosti, da katoliški kristjan le v sercu ve¬
ruje, kar je Bog razodel, on mora tudi: 1. Svojo vero v delih kazati.
2. Kar v sercu veruje, če je treba, tudi z besedo očitno pričati ali terditi.

Vvod.

Slišali smo v poslednjem keršanskem nauku, da kato¬
liška vera je prava božja vera; da je prava vera velik dar
božji, za kterega smo dolžni Boga hvaliti. Pa vendar zavoljo
tega še niso vsi katoličani zveličani; ne smemo se samo na
pravo vero zanašati. V starej zavezi so tudi judje imeli pravo
vero, in veste, kaj jim je Jezus rekel? „Ne govorite med
seboj: Abrahama imamo očeta,“ to je: ne zanašajte se na
to, da ste Abrahamovi otroci! Pri drugi priložnosti jim je
spet rekel: „Povem vam, da jih bo veliko od izhoda in za¬
hoda prišlo, in bodo sedeli pri mizi z Abrahamom, Izakom
in Jakobom v nebeškem kraljestvu; otroci kraljestva pa bojo

15

pahnjeni v zunanjo temo, tam bo jok in škripanje z zobmi".
Tako nas Jezus sam uči, da samo zavoljo tega, da kdo ima
pravo vero, še ne bo zveličan. Tudi mi katoličani se ne smemo
zanašati, da pojdemo v nebesa samo zavoljo tega, da imamo
pravo vero. Treba je še nekaj več ; naša vera mora še nektere
lastnosti imeti, da nas bo zveličala. Eter e lastnosti
mora to raj naša vera imeti?  Na to prašanje danes
odgovarjam.

Razlaga.

Da nas naša katoliška vera zveliča, mora imeti te-le
lastnosti; ona mora biti:

1. Splošna,  to se pravi: Vse resnice, ktere nam je
Bog razodel in jih nam po sv. katoliški cerkvi verovati za¬
poveduje, vse moramo verovati brez vsega razločka ali obo¬
tavljanja. Gotovo nam je Bog v svoji neskončni modrosti le
to razodel, kar nam je k zveličanju potrebnega; zatoraj smo
tudi mi dolžni, vse verovati, kar nam je razodel. Jezus je
svojim učencem zaukazal: učiti vse narode, in učiti jih vsega,
kar koli jim je povedal. Ravno tako je pa tudi naša dolžnost,
vse verovati: „Kdor ne veruje, pravi Jezus, bo pogubljen."
In sv. Avguštin piše : „Ako od sv. evangelja le to verujete,
kar hočete, unega pa ne, česar nočete, verujete več sebi, kot
evangelju." Nektere resnice naše sv. vere so tako imenitne,
da jih mora vsak posebej dobro in natančno znati in verovati, da
bo zveličan; to so tako imenovane poglavitne resnice, kterih je
šest. Unih ni sicer vseh posebej treba znati in vedeti, vero¬
vati pa je treba vse od konca do kraja, kar sv. katoliška
cerkev uči. Lep izgled o tem nam daje sv.Bazilij Včliki. Cesar
Valens je bil vdan Arijevi krivoveri, in je iskal tudi sv. škofa
Bazilija spraviti na svojo stran. Toraj pošlje svojega služab¬
nika, deželnega poglavarja Modesta v Cezarejo. Modest v Ce-
zarejo pridši svetega škofa pred-se pokliče, ga prav lepo
sprejme in se prav prijazno ž njim razgovarja. Polagoma pa
oberne besedo na vero in verske reči, ter prigovarja svetemu
možu, naj se nikar ne derži tako terdovratno vsake pičice
katoliške vere, in naj nekoliko odjenja; s svojo terdovrat-
nostjo bi sveti veri več škodoval kot koristil. Ce s cesarjem
potegne, cesar mu bo mil in prijazen. Sv. Bazilij pa cesar¬
jevemu poslancu serčno odgovori rekoč: „Sveta cerkev je od
Boga sprejela nauke, za to vero postavim svoje premoženje
in svoje življenje. Tudi ene same besede in clo ene same

16

Serke ne pustim izbrisati iz te vere; kakor zvest čuvaj božji
bom stal in vedno branil sveto vero zoper vsako krivoversko
zmoto, in če bi mi pri tem tudi za življenje šlo. Pojdi in
povej to cesarju! Jaz spoštujem njegovo prijaznost, toda le
takrat, kader je pobožna, brez pobožnosti mi tudi njegova
prijaznost nič ne pomaga, mi nima cene!" Poglavarja so te
serčne besede Bazilijeve hudo razžalile, toraj sv. škofu preti,
da ga bojo ob službo djali in pregnali. Reče mu, da mu še
odlog pusti do drugega dne, naj si bolj premisli vso to reč.
Sv. Bazilij pa neprestrašeno odgovori: „Nepotreben mi je
vsak odlog; kakoršne sem danes, ravno take misli bom jutre!"
Modest se zavzame, da je škof tako neprestrašen, se verne
k cesarju, mu vse dopove in sklene: »Premagani smo. Ta
mož ne porajta, če se mu žuga, pa tudi ne, če se mu obeta."

Tudi mi, ljubi moji! ne smemo ne spremeniti ne za¬
vreči nobenega nauka naše sv. vere: zakaj vsi nauki sv. vere
so v tesni zvezi; če enega zaveržeš, boš polagoma zametoval
tudi druge, in na zadnje ob vso vero prišel. Naša sveta vera
je kakor zvon: dokler je zvon cel, je lep in čist tudi njegov
glas; če pa poči le na eni sami strani, zgubil bo ves svoj
prijetni glas.

2. Naša vera mora biti stanovitna,  to je:
mi moramo v veri stati tako terdno in nepremakljivo, da nas
v naši veri nobena reč motiti ne more. Kdor se ne vojskuje,
tudi ne zmaga; brez zmage pa tudi noben ne bo venčan v
nebesih. „Bij dobro vojsko," opominja sv. Pavel svojega učenca
Timoteja. Ustajajo pa sovražniki naše vere znotrej in zunej.
Znotrej posebno: Visoka in prevzetna glava, hudobno serce
in popačena volja. Hudobnež pravi v svojem sercu: „Ni
Boga;" „prevzetnim se Bog zakriva, ponižnim pa odkriva;"
hudobno, popačeno serce dokaj rado človeka moti in slepari:
»Glejte! da v nobenem izmed vas ne prebiva hudobno, ne¬
verno serce, pripravljeno odpasti od živega Boga." Stojmo
stanovitno v veri; res jih je dandanašni veliko, ki nas hočejo
ob sv. vero pripraviti, — pa bodimo stanovitni, če ravno za-
voljo tega marsikaj preterpimo. Pa kaj je to vse proti temu,
kar so prenašali pervi kristjani? Poslušajte le en sam izgled!
Sv. Perpetua je bila visokega stanu, še le 22 let stara; vdova
je bila, in je imela majhnega otroka, in je bila zavoljo vere
zatožena pri neverskem oblastniku. Preden pa so jo zavoljo
vere Jezusove peljali v ječo, jo je oče, ki je bil nejevernik,
ljubeznjivo prosil, naj odstopi od Jezusove vere in moli ma-

17

like, da ne bo umorjena; in ker je z lepa ni mogel prego¬
voriti, jo je neusmiljeno pretepal. Perpetua se ni vdala in je
voljno terpela bolečino, le samo to jo je bolelo, da je bil oče
razžaljen. Vergli so jo zdaj v temno ječo in smradljivo, ktera
jej je strašna bila, kakor sama pravi, in le misel: „zavolj
Jezusa sem tukaj!" jej jo je prijetno storila. — Bogastvo,
imeniten rod in življenje zgubiti jej je bilo lahko, dasiravno
je bila še mlada; ali očeta svojega zapustiti in otroka, kte-
rega je dojila, to so bile grozno velike britkosti in bolečine.
Kadar oče zve, da jo bodo na morišče peljali, teče v ječo,
joka, jej roke poljubuje, in jo prosi klečč rekoč: „Ljuba moja
hči! usmili se mojih sivih las, usmili se svojega očeta; spomni
se, kako skerbno sem te redil, bolj kakor tvoje brate te ljubil!
Glej svojo mater, glej svojega sina, ki ne bo mogel živeti brez
tebe; odpovej se svoji terdovratnosti, da od žalosti vsi ne po-
merjemo!" — Kako težko je sv. Perpetua premagala vse to,
ko je priserčno ljubila očeta, mater in sina! Pa s pomočjo
gnade božje je vendar le zmagala, in Jezusu zvesta ostala.
— Rekla je očetu: „Ljubi moj oče! na morišču bomo videli,
kaj je volja božja; vsi smo v božji oblasti in ne v svoji
lastni!" — Ker je pa Perpetua pred sodnikom in pred ljudmi
očitno povedala, da je kristjana, in da malikov ne moli, je
oče prinesel otroka, ker je mislil: „Jaz se jej ne smilim, se
jej bo smilil vsaj otrok, ko ga bo vidila in slišala jokati;"
in jej reče: „Zarotim te, usmili se vsaj svojega otroka!"
Žalostno je bilo videti: oče joka; otrok k materi sili; Per¬
petua žalostno pred sodnikom stoji, ker vidi, da mora zapustiti
svoje ljube. Toraj jo sodnik, sam ves mehek in v živo ginjen,
začne pregovarjati, naj zavoljo očeta in otroka zapusti vero
Jezusovo in moli malike, da bo še živela. Ali stanovitna je
ostala Jezusovi veri, in sodnik jo je obsodil, naj jo zverine
raztergajo. Od silne žalosti omoteni oče potegne in vleče svojo
ljubo hčer spred sodnika; sodnik mu zapove proč iti; ker se
pa ni mogel od nje ločiti, zapove ga sodnik udariti s palico.
Ko Perpetua to vidi, zavpije: „Oh, da ste vdarili očeta, je
mene bolj speklo, kot očeta. Oh, kako me boli, da zavoljo
mene z mojim starim očetom delate tako gerdo!" Ker se pa
nikakor ni dala premakniti od ljubezni do Jezusa, vergli so jo
divji kravi, da bi jo raztergala; pa krava je ni še umorila
do dobrega; zatoraj jo je rabelj z mečem prebodel, in šla je
iz časne žalosti v večno veselje!

2

18

Kakor sv. Perpetua, so nam dali tudi aposteljni in drugi
marterniki najlepši zglede, naj smo terdni v veri. Sovražniki
sv. vere so jih martrali gerši in hujši, ko so mogli, ter jih
na kole razpenjali, po živinsko bičali, s sekirami sekali, žgali
z razbeljenim železjem, pekli na žerjavici, jih mazali z go¬
rečimi rečmi in nato zažigali, v vrelem olju kuhali, s kamni
pobijali, s kolmi bili do mertvega, jih metali divjim zveri¬
nam za jed: pa vendar so vse to voljno terpeli za Jezusa.
Tako stanovitni, terdni in nepremakljivi v veri bodimo tudi mi.

Omahljivo in nestanovitno vero sovraži Bog. Le pomis¬
lite, kako močno sta se Mojzes in Aron takrat zamerila Bogu,
ko sta dvomila, da bo voda pritekla iz skale, na ktero s pa¬
lico udariti je Bog rekel Mojzesu. Rekel jima je: „Ker nista
verovala, in me nista častitljivega storila pred Izraelovimi
otroci, ne pojdeta v obljubljeno deželo.

3. Naša vera mora biti delavna,  to je. mora
sadu nositi in se kazati, in sicer:

a) v besedi.  Star pregovor pravi: „Kar v sercu vre,
rado iz ust gre;“ kjer je živa vera v sercu, bo tudi na je¬
ziku, veren človek rad od vere in za vero govori. In Jezus
pravi: „Kdor me spoznavlja pred ljudmi, tega bom tudi jaz
spoznal pred svojim Očetom.'' Katoliški kristjan sicer ni
dolžen, vselej in vsakemu vpraševalcu z besedo razodeti svoje
vere ali mu jo povedati; in sicer takemu ne, kteri nima pra¬
vice, vpraševati ga po veri. Na vprašanje takega se lahko
molči, kakor da bi ne slišal, če tako molčanje ni škodljivo
božji časti, in če ni bližnjemu v pohujšanje; ali pa se mu
lahko reče: Kdo ti je dal oblast, me po tem vpraševati?

Včasih pa pride človek v take okolščine, da ne sme za¬
molčati svoje vere, in jo mora razodeti z besedo; zakaj sv.
Pavel pravi: „Ako boš s svojimi ustmi skazal vero v Go¬
spoda Jezusa, in veroval v svojem sercu, da je Bog njega
obudil od mertvih, boš zveličan. Zakaj s sercem se veruje v
pravičnost, z ustmi se pa vera kaže v zveličanje."

Včasih je pa dolžen kristjan, svojo vero spričati z be¬
sedo in sicer:

a)  Kadar to terja božja čast; b)  lastno zveličanje;
c)  zveličanje bližnjega.

a)  Božja  čast terja, da poveš, da si katolišk kristjan,
kader te gosposka vpraša, kakšne vere da si, in ko bi bil tudi
potlej zavoljo vere preganjan; zakaj Jezus Kristus ne pravi:

19

»Bojte se teh, ki zamorejo telo umoriti!“ ampak on pravi :
„Bojte se tega, ki zamore dušo in telo pahniti v pogubljenje."
Jezus Kristus nam je lep zgled dal v vseh rečeh; pa tudi v
tej reči nam ga je dal, in pokazal s svojim zgledom , da se
mora vera razodevati oblastnikom, kadar vprašujejo po njej.
Kajfež je rekel Jezusu: „Zarotim te pri živem Bogu, da nam
poveš, ali si Kristus, božji Sin?“ Kristus mu je povedal re¬
koč: „Ti praviš, jaz sem!“ Na vse druge tožbe in krivo pri¬
čevanje je molčal, in ni odgovoril nobene besede; na to vpra¬
šanje je pa berž odgovoril, akoravno je vedel, da mu gre za
življenje, ker molčanje bi bilo Bogu v nečast, bi bilo zata¬
jevanje resnice. Sv. Peter in sv. Janez sta tudi pred velikim
zborom očitno spoznala svojo vero. Zbor jima je rekel: »Ni¬
kakor nimata govoriti in učiti v imenu Jezusovem!" Ona sta
pa odgovorila in rekla: »Sodite sami, če bi bilo pred Bogom
prav, ako bi vas rajši poslušala, kakor pa Boga. Ne moremo
opustiti, moramo govoriti od tega, kar smo vidili in slišali."
Iz tega ste zdaj prepričani, da moramo pred oblastnikom svojo
vero razodeti z besedo, kadar smo vprašani po njej.

b)  Svojo vero mora kristjan razodeti, kadar mu je tega
treba zavoljo lastnega zveličanja;  kadar bi bil siljen k
takim rečem, ktere mu vera prepoveduje, postavim: ko bi bil
siljen, o petkih, sobotah in drugih zapovedanih postnih dneh
meso jesti, ali hlapčevska dela delati ob nedeljah in zapove¬
danih praznikih, ali hoditi k službi nevernikov ali krivovercev.
V  teh in drugih takih okoliščinah mora katoliški kristjan svojo
vero razodeti in reči: »Tega ne smem; zakaj jaz sem ka-
tolišk kristjan; meni to ni pripuščeno!" Da je tako storiti,
razločno uči sv. apostelj Pavel rekoč: »Nikar ne vlecite jarma
z neverci: zakaj kakšno družbo ima pravičnost s krivico? ali
kakšno tovaršijo luč s temo? kakšno družbo Kristus z Be-
lialom ? kakšen delež veren z nevercem ?

c)  Svojo vero mora kristjan razodeti, kadar je to po¬
trebno z a v o 1 j o zveličanja bližnjega.  To je po¬
trebno, kadar bi s tim, da pričuješ od vere, spreobernil ka¬
kega krivoverca ali nevernika, ali poterdil slabe in omahljive
v veri, ali pohujšanje odvernil od njih, ali zavernil zaniče-
vavce sv. vere in jih ustavil. Zakaj Jezus pravi: »Kdorkoli
me bo spoznal pred ljudmi, spoznal ga bom tudi jaz pred
svojim Očetom. Kdor pa me bo zatajil pred ljudmi, zatajil
ga bom tudi jaz pred svojim Očetom."

2 *

20

Na svetu je veliko hudobnih ljudi, akoravno se imenu¬
jejo katoljške kristjane ; ki hočejo veljati za učene v vseh
naukih sv. vere; zaničujejo, česar ne zastopijo in ne zapopa-
dejo ; pripovedujejo zapeljive govore, kteri vero slabe v dru¬
gih, postavim: „Ko drugi goljufujo, zakaj bi jaz ne!“ —
„Ko me drugi sovražijo, zakaj bi pa jaz ž njimi dober bil!“
— „Ko drugi ob petkih in sabotah meso jedri brez pripu-
ščenja, zakaj bi ga pa jaz ne smel!“ Take zaničevavce sv.
vere je treba zaverniti; treba se je za sv. vero potegniti!

Delavna vera se mora tudi kazati

b)v djanju,toje:  človek mora po veri tudi živeti;
zakaj vera nam ne oznanuje samo takih resnic, ki jih je
treba verovati, ampak tudi take, po kterih je treba živeti;
nam naklada dolžnosti, ki jih je treba spolnovati; nam daje
zapovedi, ki jih je treba deržati; nas uči čednosti, ki jih
je treba doprinašati; nam prepoveduje grehe, ki se jih je
treba varovati; tedaj ni zadosti, da človek samo um podverže
resnicam sv. vere, temveč jim mora podvreči tudi svoje
djanje, njegova vera mora biti delavna. Glej, kristjan! ti,
postavim, veruješ, da je v cerkvi pravi Bog pričujoč; pa to
še ni zadosti, temveč se moraš v cerkvi tudi tako obnašati,
kakor se spodobi pred pričujočim Bogom ; ga moraš častiti,
hvaliti in moliti. Ti veruješ, da Bog napuh sovraži; pa to
še ni zadosti, ti se moraš napuha tudi varovati in ponižen
biti. Ti veruješ, da je nezmernost in pijančevanje greh; pa
to še ni zadosti, ti se moraš pijančevanja tudi varovati, ga
zapustiti in trezno živeti. Ti veruješ, da lenoba v božji službi
pelje v pogubljenje; pa to še ni zadosti, ti moraš k božji
službi tudi rad hoditi, rad moliti in prejemati sv. zakra¬
mente itd.

„Kaj pomaga," pravi nek cerkven očak, „ako imaš
vero katoljško, živiš pa po pogansko (ajdovsko)." Ali ni Je¬
zus preklel figovega drevesa, ktero je le 'perje imelo, sadu
pa ni bilo na njem? Ravno ta nesreča bo zadela lenega
kristjana, kteri vero ima, dobrih del pa nima. Prišel je člo¬
vek brez svatovskega oblačila na ženitnino, ktero je bil kralj
pripravil svojemu sinu; pa zvezane so mu bile roke in noge
in je bil veržen vunanjetame, kjer je bil jok in škripanje z
zobmi? Vero, pravijo cerkveni očetje, je imel; lepote, lju¬
bezni in dobrih del mu je pa manjkalo; zavoljo vere je bil
prijatel imenovan; zavoljo tožljivosti, ktera ga je mudila, po
yeri živeti, je pa zašel v nesrečo in kazni. Iz tega zdaj

21

lahko spoznate, da vera nam ni dana samo zato, da vemo
in verujemo razodete resnice, ali da prav mislimo; ampak
tudi zato in še veliko bolj zato, da po veri pravično živimo,
Bogu služimo, in se zveličamo.

4. Naša vera mora biti živa,  to je: Krist¬
jan mora bolj verjeti božji besedi, kot svojim počutkom,
očem, ušesom in rokam. Zakaj počutki, oči, ušesa in roke
večkrat človeka goljufajo; Bog ga pa ne more in ga nikoli ne
goljufa; tadaj moramo Bogu veliko bolj verjeti, kakor sami
sebi. Ako o tamni noči gledaš v nebo, kaj ne, da se ti me¬
sec zdi veliko veči, kot zvezde? Pa ni tako, kakor se ti zdi.
Mesec se ti tako velik zdi le zato, ker je blizo zemlje, ako-
ravno je tisoč in še večkrat manjši kot stalne zvezde. Glejte!
kako oči Človeka goljufajo! — Izak je svojega sina Jakoba
prijel za roko in je mislil, da je Ezavova roka. Glejte!
kako tudi človeka roke goljfajo. — Marsikdo zmed nas je
mislil, da je to ali uno reč prav zastopil, prav slišal; in
vendar je ni. Glejte! kako tudi ušesa človeka goljufajo. —
Kar pa nam vera kaže, je vselej gola, čista resnica. Bavno
zato moramo živo vero vanjo imeti. Tako živo vero je imel
Prancozki kralj Ludovik. Krivoverni Albigenzarji niso hotli
verjeti, da je Jezus Kristus zares pričujoč v najsvetejšem
zakramentu. Pa kaj se zgodi! Ravno takrat, ko mašnik
povzdignejo spremenjeno hostijo, pokaže se pričujočim Kristus
v podobi prelepega fantiča. Nekteri tek<5 berž kralju povedat,
naj bi šel gledat ta čudež. On pa ne gre, ter jim reče:
„Tisti naj gredo gledat božjega otroka, kteri dvomijo, da je
pričujoč Jezus v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. Kar mene
zadeva, verujem bolj živo, kakor da bi videl z očmi, da je
moj Zveličar pričujoč s kervjo in z mesom." Tako živo, ljubi
moji! verujte tudi vi! Taka vera ima veliko zasluženja pred
Bogom. Jezus pravi; „Srečni so, kteri niso vidili in so
verovali. “

Sklep.

Milijonov ljudi je zapisanih v kerstnih bukvah; ali so
pa tudi zapisani v bukvah večnega življenja? To le sam večni
Bog ve! Tudi naše imena stoje v kerstnih bukvah, ali bojo
stala tudi v bukvah večnega življenja? Ja! stala bojo, če bode
naša vera tiste lastnosti imela, ktere sem vam danes popi¬
soval. Naša vera bodi splošna, da vse verujemo; ona bodi sta-

22

novitna, da nas ničesar motiti ne more; ona bodi delavna,
da jo kažemo v besedi in djanji. Ja, ljubi moji! živimo po
nauku naše prave, božje vere; Kaj pomaga keršansko ime
imeti, ajdovsko pa živeti? Keršansko ime in keršansko živ¬
ljenje pelje nas v sv. nebesa. Amen.

IV. Keršanski nauk.

Od Boga in presvete Trojice.

P. Kje je sosebno zapopadeno, kar mora katoliški kristjan verovati?

O.  Kar mora katoliški kristjan verovati, je sosebno zapopadeno
v apostoljski veri, ki se tako glasi: Verujem v Boga Očeta vsegamo-
gočnega itd.

P. Koliko delov-ali členov ima apostoljska vera?

O.  Apostoljska vera ima dvanajst delov ali členov.

P. Kako se glasi pervi člen vere ?

O.  Pervi člen apostoljske vere se tako glasi: Verujem v Boga,
Očeta vsegamogočnega, stvarnika nebes in zemlje.

P. Koliko je bogov ?

O.  En sam Bog je, ki je sam iz sebe neskončno popolnoma bitje.
P. Koliko je boe jih peršon?

O.  Božje peršone (osebe) so tri.

P. Kako se imenujejo tri božje peršone?

O.  Perva božja peršona se imenuje Oče, druga Sin, tretja sv. Duh.
P. Kako se imenujejo vse tri božje peršone skupej ?

O.  Vse tri božje peršone skupej se imenujejo presveta Trojica.
P. S čem spoznava katoliški kristjan presveto Trojico ?

O.  Katoliški kristjan spoznava ali terdi presveto Trojico z zna¬
menjem svetega križa, ker takrat, kedar križ dela, vsako teh treh bož¬
jih peršon imenuje.

P. Kaj katoliški kristjan še spoznava z znamenjem svetega križa ?

O.  Katoliški kristjan spoznava ali terdi z znamenjem svetega
kriza še tudi, da je Jezus Kristus na križu umeri, in nas s svojo
smertjo odrešil.

P. Kako križ delamo?

O.  Križ delamo tako : prekrižamo z desnico čelo, usta in persi,
rekoč: V imenu Boga Očeta f, in Sina f, in svetega Duha f. Am on

23

Vvod.

Že vemo, da je naša katoliška vera prava in resnična.
Mirno in sladko moremo vsi reči: Verujemo vse, kar sveta
katoliška cerkev uči, in vemo, da gotovo v nebesa pridemo,
če tudi spolnujemo, kar ona uči! Prav je, če tako govorite;
pa vendar je tudi še treba vedeti, kaj sveta katoliška cerkev
posebej uči verovati in delati? To pa, kar sveta katoliška
cerkev verovati zapoveduje, je kratko sosebno v apostoljski
veri zapopadeno. Apostoljska vera ima svoje ime od tega,
ker ž njo spoznavljamo svojo vero, povemo, kar verujemo;
dalje se pravi „apostoljska,“ ker so jo sami aposteljni se¬
stavili. Sv. Avguštin pravi: „Preden so se aposteljni po Go¬
spodovem ukazu ločili, da bi šli božjo besedo oznanovat vsem
narodom, dal jim je sv. Duh neki to misel, da so sklenili,
keršansko vero v kratke besede sestaviti, da bi jo v takej po¬
dobi terdnejši kristjanom vterdili v spomin. Tako je povstala
apostoljska vera". Ta vera ima 12 členov in tudi mi bomo kratko
— člen za členom — sveto apostoljsko vero premišljevali. Začnimo
pri pervem : »Verujem v Boga . . . .“ Ta člen torej govori
od Boga samega; od Njega bom danes tudi jaz govoril in
kazal: 1. da jeBog; 2. da je le en sam Bog,
in 3.  da so tri božje osebe (peršone).

Razlaga.

1. B o g j e. Dokazovati, daje  B o g, je ravno toliko,
kakor dokazovati, da solnce nam sije. Ysi smo ja kristjani, in
verujemo, da nam je Bog govoril po svojem ljubem sinu
Jezusu Kristusu. Kristjanu se toraj ne spodobi popraševati:
Ali je res Bog? „Le neumnež pravi v svojem sercu, da ni
Boga.“ — Vendar da sveto vero na Boga vterdimo in oži¬
vimo, poglejmo na priče, ki nam dokazujejo, daje  Bog. To nam
pričajo:

a) Stvarjene reči.  Koliko jih je, kako čudne so, lepe in
dobre! Le ena hiša se šamane naredi, in toliko milijonov stvari
bi se bilo samih naredilo ? „Poprašuj neumno živino, ona te
bode učila, in ptice pod nebom, one ti bodo kazale; govori
z zemljo, ona ti bode odgovarjala, in z ribami v morji, one
ti bodo oznanovale. Vse ti pravi: Kdo ne sprevidi, da je
vse to roka Gospodova st varila ?“ Sloveči zvezdoslovec Ata-
uazij Kirchner je imel nekega dobrega prijatlja. Ta pa m

24

hotel verovati, da je Bog. Žalosten je bil zavoljo tega pobožni
Kirchner. Kaj si izmisli, da svojega nevernega prijatla osra¬
moti in prepriča? Postavil je v kot pri peči neizrečeno lepo
zemsko kroglo ali globus. Znanec ga pride obiskat in ga praša,
„odkod je ta prelepa krogla ali je tvoja ?“ Kirchner pravi,
„da ne ve, odkod je ta krogla prišla in da ni njegova; mo¬
rebiti da se je sama sebe naredila in je koj tako tj e v kot
prišla." „Ti se norčuješ," pravi znanec; Kirchner pa le svojo
terdi, da je unega že prav nevolja prijela. Zdaj zvezdoslovec,
ko to vidi, reče : „Ti nočeš verjeti in se ti neumno dozdeva,
da bi se ta papirnata krogla kar sama od sebe storila, in le
po nameri v ta kot prišla. Kako pač moreš verjeti, da se
je nebo z vsemi solnci in zvezdami in zemlja s svojimi stvarmi
sama od sebe po slepej nameri storila." Nevernež je debelo
gledal in ni vedel kaj reči. Ja! vse stvari, ki jih dosežejo naše oči
in naši počutki, nam pravijo na ves glas: ,,Sam Gospod nas
je stvaril, in mi se nismo same vstvarile." Poglejmo zemljo,
po kteri hodimo, in kako lepo se štiri letni časi in noč in
dan spreminjajo na njej. — Poglejmo gore in doline, polja
in gojzde, vode in nezmerno morje. — Poglejmo živali po
vodah in po morju, kako prečudno je stvarjenje ; vsaka sorta
(pleme) je druge podobe, druge velikosti. Premislimo drevje,
koliko in koliko plemen ga je na zemlji, kako se po sadju
loči eno od drugega, in nam daje potreben živež. Ali vinsko
terto, koliko mladik požene; kako se okoli kola ovija, raste
in sad rodi. Premislimo, da tudi naj manjša žival je tudi
čudno delo; ni je skoraj mogoče z očmi videti, tako majhna
je, in vendar ima glavo, noge, želodec in druge ude. Vse te
in druge stvari nam oznanujejo vsevednega, dobrotljivega
in vsemogočnega Stvarnika, in ta je Bog. Pobožni Job, od
kterega pripovedujejo ene bukve sv. pisma, svetuje človeku, da bo
Boga spoznal, v šolo iti k neumni živini, ter pravi: Opra¬
šuj namreč živino, in te bo učila; ptice pod nebom, in ti
bodo povedale; ogovori zemljo, in ti bo odgovorila; in ribe v
morju ti bojo pripovedovale, da vse to je naredila Gospodova
roka." Vse stvarjene reči nam oznanujejo, da je Bog.

b) To nam priča tudi vest naša.  Kaj ne, da ni vse
eno, če človek na svetu dela, ravna in živi tako ali tako ?
Kaj ne, da človek razločuje, kaj je prav in kaj ni prav, kaj
je dobro in kaj hudo, kaj je čednost in kaj hudobija, kaj
zapovedano in kaj prepovedano, kaj je dolžnost in kaj ni
dolžnost. Ta lazloček dela vest v človeku. Po vesti ve člo-

25

vek, da ima dolžnosti, ktere mu gre spolnovati, in da je vre¬
den plačila, če jih spolnuje, pa tudi kazni, če jih prelomljuje.
— Ali si pa človek sam radovoljno napravlja to čutilo ? to
postavo ? te vestne dolžnosti! O nak! Marsikdo bi bil rad brez
njih. In ko čednosti niso vselej poplačane na tem svetu, kakor
vest hoče, in hudobije tudi ne vselej kaznovane, kakor vest terja,
kaj pride iz tega! To, da mora eden biti, kteri vestne dolž¬
nosti v serce poklada vsem ljudem ; da mora eden biti čez
ves svet, kteri na unem svetu vse dobro plačuje in vse hudo
strahuje. Ta, ki nam vest budi in po vesti govori, kaj je
prav, in kaj ni prav; ta, ki zamore na unem svetu vse
dobro poplačati in vse hudo postrahovati, je Bog. Po vesti
tedaj lahko spoznamo, da je Bog. Ajdje, (neverniki), kteri
niso Boga spoznali po božjem razodenju, so ga nekoliko spo¬
znali po svojem natornem umu, in ker niso bili po veri
učeni, da je en sam Bog, so si izmišljevali več bogov; teh
so se bali, te so prosili in vtolažiti skerbeli, ako so po svoji
vesti menili, da so jih žalili. Sv. Pavel pravi: „ Neverniki, kteri
postave nimajo, sami od sebe to delajo, kar je v postavi zapoveda¬
no ; oni so, ker postave nimajo, sami sebi postava, in kažejo, da so
dela postave v njih sercih zapisana". Kdo pa je zapisal to po¬
stavo v naša serca, kdo nam je dal vest, ki nas hvali in toži ?
Toraj tudi naša vest priča, da je Bog, ki po vesti nam
govori.

c) To nam pričajo v s e 1 j ju d s t v a. Od tistega časa,
kar so se začeli ljudje v barkah voziti po neizmernem morju,
zašli so v vse dežele in vse kraje sveta; pa povsod, ka¬
morkoli so prišli in našli človeške družbe, so našli, da imajo
zapopadek od Boga. Katoliški kristjani, krivoverci, judje,
turki, ajdje, divjaki, vsi terdijo in pričajo, da je Bog, ako-
ravno nimajo vsi enakih in pravih misel, kdo in kaj je Bog.
Že neki nevernik (ajd) je to opomnil in rekel: „Nobeno ljud¬
stvo ni tako sirovo in divje, ter bi ne vedlo, da je treba
Boga imeti, akoravno ne ve, kakšnega se spodobi imeti."

d) To nam priča naša vera,  Bog sam. Da je res¬
nično Bog, nam pa še najbolj priča sv. vera, to je: božje
razodenje. Že v Mozesovih bukvah se bere, da nekdaj ni bilo
ne zemlje, ne solnca, ne lune, ne zvezd; z eno besedo: nič
ni bilo; vse to je vsegamogočni Bog iz nič vstvaril. Bog je
govoril z našimi pervimi starši, in je prepovedal jesti od
enega sadu; govoril je s Kainom potem, ko je ubil svojega
brata Abeljna; govoril je z Abrahamom, Mozesom itd. V

26

novi zavezi je poslal svojega edinorojenega Sina Jezusa Kri¬
stusa v naše odrešenje na ta svet. Sv. pismo stare in nove
zaveze je le božji nauk. — Glejte, tako nas posebno sv. vera
prepričuje, da je resnično Bog.

2. Le en sam Bog je. To nam priča zdrava
pamet  in tudi sv. pismo:

a) Kaj ne, da bi nič po redu ne šlo, ko bi v enem
kraljestvu bila dva kralja in v eni hiši dva gospodarja, in bi
obadva gospodovala, šlo bi si vse večkrat navskriž. Ravno
tako bi po vsem svetu in v naši vesti ne bilo in ne šlo vse
po tako lepem redu, ako bi več bogov bilo kakor eden. Mi
od Boga mislimo, da je najbolj popolnoma bitje. Ko bi bil
pa še en tak ali več takih, bi nobeden ne bil najbolj popol¬
noma ; tadaj nam že zdrava pamet pravi, da je le en sam Bog.

b) Pa tudi sv. pismo nam priča, da je le en sam Bog.
Mozes pravi: Poslušaj Izrael: „ Gospod naš Bog je le en sam
Gospod!“ Bog sam pravi po preroku Izaiju: „Jaz sem pervi
in poslednji in razun mene ni Boga.“ Sv. Pavl pravi: „Vemo,
da nobenega Boga ni, razun enega, akoravno so eni, kteri
so bogovi imenovani ali na nebu ali na zemlji." Perva za¬
poved božja je: „Veruj v enega samega Boga." Iz tega vi¬
dite, daje  le en  sam  Bog. To vero so vsi kristjani terdno
vselej verovali.

Sv. škof Prokop je stal pred ajdovskim sodnikom. Ta
je vanj silil, naj bogovom daruje in kadila prižge. Sv. Pro¬
kop pa svoj glas povzdignje in resnobno spregovori: „Proč
z vašimi krivimi bogovi! Jaz vem le od enega samega Boga,
in ta hoče, da le njemu samemu svoje darove donašamo.
Ni se dal premotiti in odsekali so mu glavo. Poslušajte še
to-le: Sv. Klemenz, škof Aleksandrijski, je tudi tako storil.
Neverski cesar Dioklecijan ga je pred se poklical, in je na
eno stran postavil zlata, srebra, lepih oblačil, obljube visokih
služeb in druge take dragine, kar svet visoko čislja, in če¬
mur se dajo posvetni ljudje le radi premotiti. Na drugo stran
je postavil šibe, biče, klešče, roš, meč, kolo in drugo orodje,
s kterim so kristjane mučili. Nagovori sv. Klemenza rekoč:
»Glej, vse te dragine, zaklade in časti ti dam, če daruješ
malikom." Kaj pa stori sv. Klemenz ? Proč oberne svoje
oči od teh dragin in zakladov, pokaže svojo nevoljo nad
njimi, si rajši terpljenje zvoli in smert; z veselim glasom
pravi: „Moj Bog mi je čez vse!" Kakor je bil sv. Klemenzu
'Bog čez vse, in ni hotel malikovati; ravno tako naj bo tudi

27

vam Bog naj bolj pri sercu, in nikar ne malikujte, to je:
nikar svojega serca na kako reč preveč ne navezujte, in ni¬
kar grehu ne služite; zakaj po besedah sv. Pavla ima človek
tolikanj malikov, kolikor hudobij in hudih navad. Če si jezi
vdan, je jeza tvoj malik ; če imaš pregrešno zvezo s kako
peršono, je tista peršona tvoj malik: če lepo obleko nespa¬
metno ljubiš, in se povišuješ zavoljo nje, je obleka tvoj ma¬
lik ; če se pijančevanju vdaš, je vino ali žganje tvoj malik; tega
ljubiš bolj, kakor Boga. Sv. Pavl pravi; „Njih Bog je trebuh."
Takega malikovanja, ljubi moji! se zlo varujte, če vas tudi
veliko truda stane in zatajevanja!

3. Le en sam Bog je, pa tri božje osebe  (peršone).
Poslušajte! — največo skrivnost naše vere: en sam Bog je,
pa biva v treh božjih peršonah ali osebah. Perva peršona je
pravi Bog, druga tudi in tretja tudi; pa vendar niso tri bo¬
govi, temuč le en sam Bog je. Perva peršona se imenuje
Bog Oče, druga Bog Sin, tretja Bog sveti Duh.

Zapopasti tega nikoli ne moremo, ali verujemo to, ker
nas tega uči sveta vera. Sveta Trojica (tako se imenujejo tri
božje peršone skupej) se je razodela ob Jezusovem kerstu.
Bog Oče je iz nebes klical: „Ta je moj ljubi Sin. nad kterim
imam dopadenje svoje." Bog Sin se je kerščeval v Jordanu,
in Bog sveti Duh je prišel, in nad njim stal v golobji po¬
dobi. Jezus, naš božji učenik, je ravno to skrivno resnico učil;
po svojem vstajenji je rekel svojim učencem: „Pojdite in
učite vse narode in kerščujte jih v imenu Očeta, Sina in sv.
Duha.“ Tudi sv. Janez apostelj to terdi rekoč: »Trije so,
kteri v nebesih pričujejo, Oče, Beseda in sveti Duh: in ti
trije so eno." Tako jasno nas vera uči, da so tri božje per¬
šone ene natore in enega bitja: in vsakdo mora to verovati,
ako hoče zveličan biti. Bog nam je to razodel, nam gre, se
globoke prikloniti in terdno verovati. Kot katoliški kristjani
toraj verujemo, da je Bog Oče vsegamogočen, Bog Sin vse-
gamogočen in Bog sveti Duh vsegamogočen, in tako dalej od
vseh božjih lastnost: vsi trije so si po natori in bitji popol¬
noma enaki; zato je le en sam Bog v treh peršonah. V 16.
stoletji je živel v Rimu nek mož brumno in pobožno, Fran¬
čišk Jolian mu je bilo ime. Posebno rad in goreče je častil
in molil presveto Trojico. Enkrat opoldne, ko je solnce naj-
gorkeje pripekalo, je hodil po mestu, — kar naenkrat postoji
in kakor zamaknjen na solnce gleda. Spremil ga je nek dober
prijate!. Temu je bilo na solncu stati pretežavno. Zatorej po-

28

gleduje po kaki senci in Frančiška praša, zakaj da kej na
solncu postoji? O meni solnce ne dela nobene težave, je djal,
solnce gledati mi je rajsko veselje. Tri reči vidim in razlo¬
čujem na solncu: da je, da sveti in da greje. Solnce se ni¬
koli ne spreminja, kakor je, je bilo že stoletja; to me opo¬
minja, da je Bog Oče večen, solnce sveti in to me opominja
na Boga Sina, ki je prišel kot prava luč na ta svet in raz¬
svetljuje vsetemote; solnce greje, in to me opominja na Boga
sv. Duha, kterega ogenj naša serca ogreva in čisti kakor ogenj
čisti zlato. In kakor solnce dela, da vse raste in zori, da je
vse tako lepo in krasno, tako tudi presveta Trojica dela, da
ima naša duša takih čudnih darov in moči, in da je tako
lepa in krasna." — Na to veliko skrivnost se najrajši spomi¬
njamo, kolikorkrat se pokrižujemo; zakaj, kadar križ delamo,
vsako teh treh peršon imenujemo. Truplo sv. Edite, hčere
angleškega kralja Edgarja, je bilo že trinajst let pokopano.
Sv. Dunstan zaukaže, naj se izkoplje in na neko lepše in pri¬
pravnice mesto pokoplje. To se zgodi. Pa čuda velika; ko
trugo odkrijejo, glej! vidijo, da so vsi persti in vsi udje že
strohneli, le sam pavec desne roke je bil še lepo cel in zdrav.
Ko to zagledajo, so se ljudje hitro spomnili, da se je sv. Edita
rada in pobožno pokriževala. Se ve, da jih je to spodbodlo,
sv. križ še bolj goreče častiti.

Sklep.

Slišali smo. danes, da je Bog in da je le en sam
Bog. Akoravno je en sam Bog, vendar so tri Božje peršone,
kterih ima vsaka ravno tiste najpopolnoma lastnosti. Mi ne
moremo zapopasti ne Boga, ne presvete Trojice; verovati
pa hočemo oboje, pogostoma na Boga spominjati se, jfa ča¬
stiti. Recimo danes prav pobožno: „Cast in hvala bodi Bogu
Očetu, Sinu in svetemu Duhu, kakor je bila od začetka, se¬
daj in vselej na vse večne čase.“ Amen.

29

V. Keršanski nauk.

Božje lastnosti.

P. Ktere so lastnosti božje, Tei nam jih je sosebno treba vedeti?

0.  Lastnosti božje, ki nam jih je sosebno treba vedeti, so te:

1. Bog je večen; bil je vselej, je in bo vselej.

2. Bog je zgolj duh; bitje, ktero ima najbolj popolnoma um in
najboljšo voljo, telesa pa ne.

3. Bog je vsegaveden; ve vse, sedanje, pretečeno in prihodnje;
ve tudi naše najskrivnejše misli in ne more torej goljufan biti.

4. Bog je neskončno moder; ravna vse tako, da svoj namen do¬
seže, in voli za to najpripravniše pripomočke.

5. Bog je vsegamogočen; stvaril je nebo in zemljo, in vse, kar
je; njemu ni nič nemogoče storiti.

6. Bog je vsegapričujoč; povsod je, v nebesih in na zemlji.

7. Bog je neskončno svet; hoče in ljubi, kar je dobro, in so¬
vraži, kar je hudo.

8. Bog je neskončno resničen in zvest; ne more ne lagati, ne
goljufati.

9. Bog je nespremenljiv; od vekomaj do vekomaj je ravno tisti.

10. Bog je neskončno dober; ne le sam v sebi in sam od sebe
kakor najbolj popolnoma in najboljše bitje ; ampak on je tudi neskončno
dober ali dobrotljiv svojim stvarem; vse dobro imamo ali naravnost ali
po kom drugem od njega.

11. Bog je neskončno usmiljen; odpušča nam naše grehe.

12. Bog je neskončno pravičen; plačuje, kar je dobro, in kaznuje
kar je hudo.

Vvod.

Zadnjič smo se učili, da je Bog, da je le en Bog, in
da so pa tri božje osebe: Oče, Sin in sv. Duh. Gotovo ste pa
radovedni slišati, kakšen je Bog. Otrok vedeti hoče, kakšen
je njegov oče; hlapec, kakšen je njegov gospodar; ubožček,
kakšen je njegov dobrotnik. Groza gerda je za kristjana, ako
nima gorečih želj in terdne volje, svojega Boga prav poznati.
Zatorej vam na očeh poznam, da me vsi prosite: Povejte,
kakšen da je Bog. Hieron kralj je vprašal Simonida, slavnega
modrijana, kaj je Bog. Simonid je prosil en dan, da to
premišljuje. Drugi dan je spet prašal, zdaj pa je Simonid
prosil dva dni pomisleka, in ko sta ta dva pretekla, je prosil
za štiri. Tako je modrijan delal; kolikorkrat je čas pretekel,
vselej je spet še enkrat toliko časa premislika prosil. Hieron
se je zlo zavzel in ga vprašal, zakaj da tako dela ? Ah, zdihne
Simonid, kolikor več in kolikor bolj to premišljujem, težej mi

30

je povedati, kaj je prav za prav Bog. Pač je res to; Boga
nikoli ne bomo prav zapopadli, ravno tako kakor ne moreš
morja v ponovčico zajeti. Naša pamet je omejena, Bog pa
je neomejen, neskončno velik. Še tega ne moremo prav po¬
polnoma povedati in zapopasti, kaj je človek ; timveč še manj,
kaj in kakšen je Bog. Pa tudi tega za večno zveličanje ni
treba, da bi človek vse na tanjko vedel, kakšen da je Bog,
in da bi vse lastnosti božje zaporedoma znal; temuč le to je
treba, da človek veruje, da je Bog sam od sebe najbolj popolnoma
bitje, da je zgolj in večen duh, in da je gospod nebes in zemlje.
Pa vendar je človeku dobro in koristno, da nektere lastnosti
božje posebej zna in se jih pogostoma spominja. Spreglejmo
toraj kratko vse lastnosti božje, od kterih naš katekizem govori.
In po katekizmu hočem tudi povedati: kakšen je Bog.

Razlaga.

Katekizem našteva 12 božjih lastnost, mi jih bomo po
dvoje — dve in dve — premišljevali.

1. Bog je večen in nespremenljiv, to se pravi: On
nima ne začetka ne konca, in je vselej ravno tisti: »Preden so
gore bile, in preden je zemlja bila, in preden je svet bil, si
ti, o Bog, od vekomaj in boš vekomaj,“ poje kralj David in
sv. Jakob pravi: „Pri Bogu ni premenenja, tudi ne sence
kakega preobračenja." Eden naj zvestejših služabnikov cesarja
Karola V. je bil na smert bolen. Kralj sam ga je enkrat ob¬
iskal in mu prav milo govoril: »Zvesto si mi služil vse svoje
žive dni, povej, kaj želiš sedaj od mene, vse naj se ti zgodi."
„Ah gospod! je služabnik globoko izdihnil, le za to se pre-
derznem prositi: Naredite, da le nekaj minut še dalej živim."
„0 tega pa ne morem storiti; tvojega življenja le za en dan
ne morem podaljšati." „0h da bi bil mojemu Bogu zvestejši
služil, — on je večen, in tudi meni bi sedaj podelil večno
življenje!"

2. Bog je vseveden in vsegapričujoč:  »Gospo¬
dove oči gledajo najskrivniše kote človekovih sere." »Božjim
očem ni nevidna nobena stvar, ampak vse je golo in odger-
njeno." On ve vse: sedajno, preteklo in prihodnje, ve tudi
najskrivnejše misli in želje. Bog je povsod v nebesih in na
zemlji: »Se bode mar kdo skril, da bi ga ne vidil ? ne pol¬
nim jaz neba in zemlje?" »V Bogu živimo in se gibljemo
in smo."

31

3. Bog je neskončno moder in vsemogočen.
Vse, kar On dela, dela tako, da boljše biti ne more: „Kako
velika so tvoja dela, o Gospod! vse si modro storil." „0 vi¬
sokost bogastva božje modrosti in znanja!" Bog tudi more
vse storiti, kar hoče: »Bogu ni nobena reč nemogoča," je
rekel angel Gabriel, in On je stvaril nebo in zemljo, in še
sedaj vse obranuje, živi in vlada.

4. Bog je neskončno svet in pravičen.  On hoče in
ljubi vse dobro in sovraži vse hudo; On pa tudi poplačuje vse dobro
in kaznuje vse hudo. Saj veste, kaj se je godilo o vesoljnem
potopu . . . kako Sodomi in Gomori . . . kako Noetu, Lotu,
Jožefu — kako bogatinu in Lacarju . . . »Serafini so eden
drugemu vpili: Svet, svet, svet je Gospod vojsknih trum," in
David pravi: „0 Gospod! Ti bodeš vsakemu po njegovih delih
povernil."

5. Bog je neskončno dobrotljiv in usmiljen.  Do¬
brotljiv je, ker nam daje vse: „Bog je ljubezen," pravi sv.
Janez in »vsak dober dar pride od zgoraj od Očeta luči."
Usmiljen je, ker nam odpušča naše grehe, ako se resnično
poboljšamo in spokorimo. Zakaj nam je Jezus pravil lepih
prilik od dobrega pastirja, zgubljenega sina, itd. . . . zakaj
je On ravno to v djanji skazoval ? »Zgrevanega serca Bog ne
bode zavergel," in »Bog noče smerti grešnika."

6. Bog je neskončno resničen in zvest.  »Ne¬
mogoče je, da bi se Bog lagal;" in Jezus pravi: »Nebo in
zemlja bota prešla, moje besedo pa ne bodo prešle". Sv.
Hadrijan je bil poprej ajdovsk vojak. Močno se je čudil
viditi, kako serčno in radostno kristjani najgrozovitnejših muk
in bolečin terpijo. Enkrat praša enega izmed teh stanovitnih
mučencev: »Kaj pa si upate dobiti za vse to, kar tako serčno
terpite?" Mučenec mu odgovori: »Mi upamo in pričakujemo
od Boga tisto večno življenje, kterega nam je tolikrat ob¬
ljubil; on je zvest in mi pričakujemo od njega tisto veselje,
kterega še nobeno oko ni vidilo, nobeno uho ni slišalo in no¬
beno človeško serce še ni občutilo: Vse to je Bog obljubil
tistim, ki ga ljubijo." Te besede slišati in viditi spet žive iz-
glede je mladenča tako prešinilo, da je koj na mestu kristjan
postal. Skoraj je prišla priložnost, da je tudi on skusil, kako
sladko je od Boga upati večno življenje, in koliko moč in
serčnost človeku vdihuje. Dal je tudi on za Kristusa svojo
kri in življenje.

32

To so lastnosti božje, kterih nas sv. vera uči, kterih pa
nobeden zapopasti ne more: „Bog prebiva v luči, pa ni mo¬
goče do nje priti, ktere nobeden človek ni videl in je viditi
ni mogel."

Zapopasti božjih lastnost ne moremo, to je res ; jih pa
vendar pred očmi in v mislih imeti, to je naša sveta dolž¬
nost in naša velika sreča. Zakaj:

a) to bode poterdilo našo vero in naše upanje. Komu
verujemo? tistemu, ki nam vč in hoče resnico povedati. Od
koga kaj upamo ? od tistega, ki nam to, kar nam je obljubil,
more in hoče dati. Bog je pa neskončno resničen in najsve¬
tejši, zatorej nam vč in hoče resnico povedati. Zraven je pa
tudi še neskončno moder, in nam gotovo pove in razodeva,
česar nam je za večno zveličanje vedeti treba. Kdor to pre¬
misli, bode gotovo terdno vse veroval, kar je Bog verovati
zapovedal. — Bog je dalej vsegamogočen, neskončno dobrot¬
ljiv in neskončno zvest, zatorej more in hoče nam dati vse,
kar nam je obljubil. Oh ! ko bi na božje lastnosti večkrat
spominjali se, — naša vera in naše upanje bi bilo terdno!

b) to bode nas spodbadalo, pobožno živeti, greha
se pa varovati. Zapovedi, ktere imamo, so od Boga. On je
Najviši, Najpopolniši. Kako se moremo prederzniti njemu na¬
sproti ravnati! On je vsegamogočen, ki bode pobožne poplačal
in hude kaznoval, kakor jih plačati in kaznovati ne more nikdo:
oboje na večne čase! On je vseveden in povsod pričujoč, ki ve vse,
kar mislimo, želimo, govorimo, delamo ali opuščamo, in pred
kterim nas noben kraj, nobena temota ne skriva! On je ne¬
skončno svet in pravičen, ki ne bode gledal, kdo si bil, te-
muč kako si spolnoval dolžnosti svojega stanu. Nek mlade-
neč na Angleškem je dolgo let živel prav hudobno in raz¬
uzdano. Nobeden ni bil v stanu, ga spreoberniti in na pravi
pot pripraviti. Slednje leto svojega grešnega življenja je vidil
neko noč v spanji svojega rajnega očeta pred svojo posteljo
stati. Oče ga je ojstro opominjal in svaril, svoje gerdo živ¬
ljenje poboljšati in se na smert pripravljati: „Umerl bodeš,
pristavi oče, skoraj." Ves prestrašen se mladeneč zbudi, pre¬
mišljuje nektere minute, kar se mu je sanjalo, — pa kmalo
se ga poloti stara grešna navada, in vse je pozabljeno. Ni
dolgo in rajni oče se mu spet v sanjah prikaže, ga milo po¬
gleduje in jame resno govoriti: „0 sin! hiti in spreoberni
se; na god sv. Martina bodeš umeri in stopil pred božjega
sodnika." Nemarni sin pripoveduje to svojim pajdašem, in se

33

vč, da so vsi svoje burke uganjali. Da! hudobni sin je tako
daleč znorel, da je ravno na god sv. Martina svoje gerde to-
varše na bogato kosilo povabil in ž njimi celi dan in celo
noč strašne reči počenjal.

Ko se drugi dan zbudi, bilo je pervo se svojemu raj¬
nemu očetu posmehovati; zakaj ni se tako zgodilo, kakor mu
je bil on v sanjah protil: „Pusti, pusti, je rekel, svoje pre¬
rokovanje, oče! saj se lažeš!" — Pa naenkrat čuti, da mu
slabo prihaja, obledi, in v nekih urah izdihne svojo grešno
dušo vpričo svojih prestrašenih prijatlov. Božji žlak (mertvud)
ga je zadel. Sedaj se njegovi prijatli spomnijo, kar jim je
bil od svojega očeta poprej pravil, vzamejo koledarček v roke
in najdejo, da je res zameri na sv. Martina god; zakaj 10.
novembra je god sv. Martina škofa, in 11. novembra god
sv. Martina papeža in mučenca. — Bog je neskončno pra¬
vičen. Oh ljubi moji! ko bi imeli Boga vselej pred očmi,
zares pobožno bi živeli in greha varovali se!

c) To bode nas tolažilo v križih in težavah. Vse, kar
me zadeva, pride od Boga. Bog je naš neskončno dobrotljivi
oče, ki nas ne pozabi, akoravno mati svojega deteta pozabi!
Bog je neskončno moder, kar stori, vse prav naredi, — On
torej bolje spregleda, kar je k naši pravi in večni sreči, —
mi smo kakor nespametni otročiči, ki grabijo včasih tudi za
nevarne in škodljive reči! On je tudi vsemogočen, ki vselej
še pomagati zamore. Naj po celem svetu ni več pomoči najti,
v nebesih pri Bogu vsegamogočnem je je še najti; pri Vse-
gamogočnem je je že tudi našlo nezmerno veliko ljudi! Preč.
škof Tache piše od nekega Indijanca: ^Pogledoval sem, pri¬
poveduje škof, nekega dne roko sivega starčeka, ktera je bila
brez pavca. Ko Indijanec čuti, da njegovo roko tako pazljivo
ogledujem, jame milo, da mi je spreletelo vse kosti, to-le
praviti: »Glej to mojo roko! Bil sem po zimi precej dalječ
od svoje koče na lovu; bilo je merzlo, zlo merzlo. V se za¬
mišljen sem koračil naprej, ko naenkrat pred seboj zagledam
nektere sedlone ali kamele. Počasno se jim bližam, napnem
petelina in poderem, kar se puška razdrobi in mi pavec od-
terga. Močno mi je začela kri teči, zastonj sem si prizadeval
jo ustaviti — tekla je ščurkoma. Sedaj sem čutil merzlico,
poskušam ogenj narediti, pa nisem bil v stanu. Že sem jel
čutiti smertne britkosti, kar se spomnim tistega, kterega ti
srojega Boga imenuješ, in ki ga jaz še prav poznal nisem
Začel sem k njemu moliti : „Moj veliki Oče! ti veliki duh!

3

34

pravijo nam, da ti vse premoreš; oh poglej na-me, in priteči
mi na pomoč, saj si vsegamogočen!“ Tako sem molil in na¬
enkrat jenja mi kri teči. Srečno sem prišel domu, pa tako
slab, da se koj v veži že zgrudim na tla. — Spoznal sem,
je pristavil -Indijanec ves ginjen, spoznal sem, kje je tisti,
ki je mogočen vselej pomagati. Odtistihmal sem vsegdar po-
željeval, tistega, od kterega izvira vsa pomoč, bolj in bolj
poznati. Ko sem slišal, da si ti v moji bližnjavi, sem od
daleč prišel, da me ti, ljubi černosuknež! učiš, kako imam
tistemu služiti, ki me je tedaj pri življenji ohranil in ki nas
vse živi.“ — Bog je vseveden, ali mar to ni sladko slišati za
te, ki si po nedolžnem ali po krivem zasramovan in obreko¬
van ; On v nebesih ve, da si nedolžen in prej ali slej se bode
tudi mogočno potegnil za tvojo čast in dobro ime! — Pa
ljubi moji! celi dan je mi prekratek, dokazovati vam, kolika
sreča je za nas, večkrat spominjati se božjih lastnost. Zatorej
nas opominja sv. Terezija tako lepo: „Kakor se meni do¬
zdeva, prave ponižnosti in prave čednosti ne bomo nikoli do¬
segli, če ne bomo k Gospodu povzdigovali svojih oči. Duša,
ktera premišljuje, kako visok da je Bog, tem bolj spregleda,
kako nizki, nevredni in revni smo mi. Če duša premišljuje,
kako da je Bog svet, spoznala bo tem popolniši svoje madeže
in pregrehe. Če premišljuje, kako da je bil Bog Jezus poter-
pežljiv, spoznala bo, kako daleč da je ona od vsake poterpež-
ljivosti. Ob kratkem: kolikor pogostniši povzdiguje svoje oči
proti nebesom in premišljuje, kako popolnoma da je Bog, to¬
liko natančniši zagleda na sebi, kako nepopolnoma da je in
koliko da jej še manjka od prave keršanske popolnamosti.
Po tem takem jo je sram in je prisiljena, priserčno Gospoda
prositi, naj jo reši vseh teh nepopolnamost!“

Sklep.

Slišali ste danes nauk od božjih lastnost, zdaj veste,
kakšen je Bog. Božje lastnosti pa le vedeti, to je še premalo:
tudi hudiči verujejo, Boga poznajo, pa se tresejo, pravi sv.
pismo. Treba je tudi, pogostoma se teh božjih lastnost spo¬
minjati in po njih svoje, življenje ravnati. Te lastnosti nam
bojo moč in serčnost dajale, da terdno stojimo v sv. veri, v
zaupanju in ljubezni, če smo pravični in nas stiskajo križi
in težave, — božje lastnosti nas bojo tolažile in razveselje¬
vale. če smo pa grešniki, božje lastnosti nam bojo navdajale

35

svetega strahu, nas dramile iu budile iz grešnega spanja, nas
odvračale od grešnega pota. Tega pa tudi nikoli ne pozabimo,
da tukaj v tej solzni dolini Boga le malo in le nepopolnoma
poznamo, tukaj le gledamo kakor senco, le kakor v gledalo,
— tam v nebesih pa bomo Boga gledali kakoršen je od ob¬
ličja do obličja in se pri njem in ž njim veselili na večne
čase; — oh to neskončno srečo dodeli usmiljeni Bog nam
vsem! Amen.

VI. Keršanski nauk.

Od stvarjenja.

P. Kdo je vse stvaril ?

O.  Bog je stvaril nebo in zemljo, in vse, kar je.

P. Kaj pomenja beseda stvariti ?

O.  Beseda stvariti pomenja, iz nič kaj narediti.

P. Ktere so najimenitniše stvari božje?

O.  Najimenitniše stvari božje so angeli in ljudje.

P. Kaj so angeli ?

O.  Angeli so zgolj duhovi, ki imajo um in voljo, telesa pa ne.
P. Zakaj je Bog angelje stvaril ?

O.  Bog je angelje stvaril, da bi ga častili, ljubili in molili, da
bi mu služili in ljudi varovali.

P. Kakosne je Bog angelje stvaril ?

O.  Bog je angelje stvaril v svoji gnadi in z veliko popolnostmi.
P. So li vsi angeli v gnadi božji ostali ?

O.  Veliko angeljev je zgubilo gnado božjo po grehu napuha.

P. Kako je Bog napuhnjene angelje kaznoval ?

O.  Bog je napuhnjene angelje, kterim se pravi hudiči ali vragi,
vekomaj zavergel, in jih v pekel pahnil.

P. Ktera stvar božja je za angelji najimenitnisa ?

O.  Za angelji je človek najimenitnisa stvar božja.

P. Iz česa je človek ?

O.  Človek je iz telesa in neumerjoče duše , ki je stvarjena po
božji podobi.

3 *

36

Vvod.

En sam Bog je — pa v treh peršonah. Teh treh božjih
peršon se spominjamo, kedar sv. križ delamo. Navada se po-
križevati, je starodavna navada. Že od pervih kristjanov^ nek
učen mož, ki je koj za aposteljni živel, tako-le piše: „Ko se
na pot podamo, ko domu pridemo, ali od doma gremo, ko se
umivamo ali k mizi usedamo, luč prižigamo, se vležemo ali
kam sedemo — ko delamo kar si koli bode: vselej zaznam-
njamo svoje čelo z znamnjem sv. križa 11 . Ali pa še veste,
kako pravimo trem božjim peršonam skupej ? Sv. Trojica, to
se pravi en Bog je, pa tri božje peršone enega bitja in ene
natore: Oče, Sin in sv. Duh. Akoravno so vse tri božje per¬
šone enega bitja in ene natore, vendar se sleherni božji per-
šoni kako delo posebej pripisuje. Mi pravimo : Bog Oče nas
je st varil, Bog Sin nas je odrešil, Bog sv. Duh nas je po¬
svetil. Tudi apostoljska vera najpred govori od stvarjenja:
„Verujem v Boga Očeta, vsegamogočnega stvarnika nebes in
zemlje." Zatoraj tudi mi se najpred učimo od stvarjenja
in hočem vam danes povedati: 1. Bogjestvarilneboin
zemljo, 2. angelje v nebesih in 3. človeka na
zemlji.

Razlaga.

1. Bogje vse stvari  1.

Radi poprašujemo: Kdo kej je naredil solnce, ki nam
sveti? Kdo kej je naredil nebo, zemljo, morje, drevesa, živali,
vse to kar se vidi ? Poslušajte, kako nam od tega pripoveduje
sv. pismo. V začetku je Bog stvaril nebo in zemljo. Enkrat
toraj ni bilo ne nebes ne zemlje, ne solnca ne zvezd — Bog
je stvaril vse to. Kdaj pa — tega ne vemo; sv. pismo samo
pravi ,,v začetku;" kdaj pa je bil ta začetek, tega ne pove;
morebiti je bilo to pred miljoni let, — le od vekomaj ne;
od vekomaj je sam Bog. Nebo in zemlja sta bila perva
skvarjena, pa v začetku je bilo vse še pusto in prazno: gosta
tema je pokrivala vse. Zemlja še ni bila svetla, tako lepa
in prijetna, kakor sedaj, — temuč prah, zrak, voda in
ogenj je bilo vse zmešano. Iz tega zmeša — iz te sirove
grude je Bog v šestih dneh stvaril vidljivo nebo ali fir-
mament, zemljo in človeka. On, ki je vsemogočen, bi
bil mogel vse v enem migleji stvariti; toda Bog je hotel
to čudno delo v šestih dneh dokončati. Oujte, kako ? Bog

37

je rekel: »Bodi luč, iu bila je luč.“ Ta svetloba pa ni bila
solnčna svetloba, zakaj solnca tedaj še ni bilo. Bog je le
kotel, da naj se svetloba prikaže in sveti mesto solnca do
štertega dne. In to je bil pervi dan. — Drugi dan je Bog
vode razdelil. Nekaj vode je storil spremeniti se v megle, je
napravil oblake, iz kterih spet dež na zemljo pada; nekaj
vode je pa na zemlji ostalo in jo na vseh straneh obdajalo.
— Tretji dan je ukazal, naj da se vode na zemlji zberejo,
in napravijo morje, jezera, reke in potoke. Se ve, da se je
sedaj pokazala tudi suha zemlja in Bog je hotel, da naj po¬
kriva suho zemljo zelenjad, to je: žela, drevesa, trave, kratko
vse, kar iz zemlje raste. — Šterti dan je stvaril solnce, da
razsvetljuje zemljo in jo greje, in mesec in zvezde, ktere
tako milo na nebu migljajo in svetijo po noči. — Do
tega časa še ni bilo nič živega na zemlji; hotel je Bog tudi
živih stvari in ukazal je peti dan, da naj po morji plavajo
ribe male in velike in pod milim nebom naj da letajo
ptice. In tako je bilo. Le zemlja sama je še bila brez ži¬
vih stvari. Šesti dan je Bog stvaril vse živali, ktere živijo
na suhi zemlji, in na zadnje je stvaril človeka. Človek je
bil poslednjič stvarjen, ker je najimenitnejša stvar na zemlji.
Vendar je Bog še drugih stvari stvaril, ktere so še popolniše
in imenitniše od človeka, in to so angeli. Zdaj veste, kako
je Bog stvaril vesoljni svet; ali ste pa tudi že kdaj premiš¬
ljevali besedico „svet“ ? Poglejte nebo, koliko zvezd na
njem miglja? Jih je miljone in miljone; in te zvezde so
tako velike, da je naša zemlja proti njim le prahek in solnce
le kamenček. Zdaj pa poglejmo le malo po zemlji ? Koliko je
vode in v vodi toliko ribic in velikanskih morskih zverin!
Koliko je suhe zemlje in po zemlji koliko žival, ki lazijo;
koliko jih je, ki imajo štiri noge od male mišice noter do
gorotanskega slona; koliko je tic, ki nam tako milo prepev-
ljajo! Koliko je trave, cvetlic, dreves in žita! Gotovo tega
nihče ne more prešteti; in vse to je stvaril vsegamogočni
Bog, in vse to le On preživlja in ohranja. Zatoraj izdihnimo
iz celega serca: Svet, svet, svet je Gospod Sabaoth, nebo in
zemlja sta polna njegove časti!

2. Bogje tudi angel j e stvaril.

Tudi od angeljev bom vam nekaj povedal. Angeli so
zgolj duhovi, kteri imajo um in voljo, telesa pa ne. Zatoraj
angeli zastopijo in so modri — zatoraj so angeli svobodni,
si morejo izvoliti dobro ali hudo. Vidi ti jih pa ne moremo,

38

ker nimajo ne telesa ne telesnih udor; mi jih pa malamo
mlade, ker se nikoli ne postarajo, jim dajemo perutnice, ker
hitro spolnujejo božjo voljo. Kdaj je Bog angelje stvaril, se
prav reči ne more; le samo to je resnica, da jih je stva¬
ril prej ko človeka, zato ker je hudič, obsojen aDgelj, Evo
skušal in zapeljal. Bog jih je stvaril, da bi njega častili,
ljubili in molili, njemu služili in ljudi varovali. Glejte, kako
ljubi Bog nas rad ima: angeljem je zapovedal, da nas varu¬
jejo in sv. pismo pričuje, da so angeli človeku neizrečeno
velikokrat pomagali. Saj veste, kolike dobrote je storil an¬
gel Rafael staremu in mlademu Tobiju. Povedal bom vam
pa še nekaj iz novejših časov. Leta 1853 se je v neki vasi
blizo Inšbruka na Tirolskem tole zgodilo. Nek priden fan¬
tiček je prav rad in lepo stregel pri sv. maši. Pa še pre¬
majhen je bil; in vse cerkvene oblačila so mu bile predolge.
Napravili so mu toraj novo posebno oblačilice. Po navadi
priskaklja ves vesel pri svetem roženkranci streč, kteri se
celih osem dni po prazniku vseh vernih duš po celem Ti¬
rolskem vsak večer opravlja za verne duše v vicah. Pa gleda,
išče in premečlje — pa njegove srajčice le ni. Ura bije —
in še je ni. „Za danes je pa že tako dobro, pravijo duhovnik,
danes bom že z enim strežajem opravil, ti pa le tukaj-le
ostani." Ves žalosten ostane pridni fantiček v žagradu, in prej
ko ne da je mislil, da brez njega sv. roženkranca ne bojo v
stanu spremoliti. Pa kaj se zgodi? Med roženkrancem jame
cerkvena stena pokati, se razsuje in velika peč se zvali ravno
na tisto mesto, kjer bi bil naš fantiček klečal. Ubila bi ga
bila ali vsaj tako ranila, da bi bil sirotej vse svoje žive dni.
Ali ni bdel angelj varh nad njim ? Na vsako vižo; zakaj
potem so fantičevo srajčico hitro našli. Še nekaj. Nek goreč
duhovnik pripoveduje to-le : Podjal sem neko pobožno ženo v
sv. poslednje olje. Ko se od nje poslovujem, me prime za
roko in milo prosi, da bi jej tudi na strani stal, ko bode
umirala. „Vem, je rekla, da imate sedaj veliko bolnikov in
veliko opraviti. Ni vam toraj treba, mene tako daleč po tako
stermem klancu obiskovati. Prejela sem svojega Gospoda in
Odrešenika, in vesela pričakujem, kdaj me bode poklical. Ali
kedar bode z menoj resnica, tedaj pridite in pomagajte mi;
upam, da bote že o pravem času poklicani ali clo tudi po
noči prebujeni, pritecite tedaj hitro, lepo prosim." Tri
dni in noči so minuli in opraviti je bilo dosti po dne, še
clo po noči. Ceterti večer se vležem ves truden in ugnan, —

39

na enkrat čutim, da me nekdo zbuja in clo po imeni kliče.
Ustanem — vse pregledam — pa ni žive duše. Sedaj mi na
misel pride bolnica na klancu, — nemudoma se oblečem in
maham proti klancu. Cerna noč je bila in komaj sem lazil
po ozki stezi. Sedaj zabredem v neko goščavo in ne vem več
kam. Kar se nekaj pred meno zasveti. Grem proti lučici,
kar zagledam moža, ki jo urno prede po stezi. Ko mene zagle¬
da, izdihne: „Hvala Bogu, častivredni gospod! daste tukaj;
moja sestra že zmiraj koj od smerti govori, in mi je ukazala
vam z lučjo naproti iti, ker ste že na poti." Hitel sem, naj¬
bolje ko sem mogel. Ko v hišo stopim: „Alite da vas je ne¬
kaj prebudilo," me nagovori bolnica. Moj angelj varh je bil,
ki vas je prebudil. Kar sem zbolela, vedno sem ga za to do¬
broto prosila. Zdelo se mi je, kakor da bi bil mi obljubil,
spovednika mojega mi poklicati, kedar bi imelo po meni biti."
Silno sem se čudil, jej podelil sv. papežev žegen, le pol ure
pri njej molil in bilo je po njej. —

Tako nas angelji ljubijo in varujejo, posebno pa naši
angelji varhi nas ljubijo in varujejo. Zatoraj smo jim dolžni:

a) Sp o š t ov ati j ih. Angelji so najimenitniše božje
stvari, so premogočni duhovi, oblečeni v oblačilo gnade božje,
so najpervi služabniki vsegamogočnega Boga in kralja nebes
in zemlje, pred čegar tronom stoje, in ga gledajo od obličja
do obličja, kakoršen je. Ko imaš tolikanj mogočnega an-
gelja za varha, o človek! spoštuj ga toraj; saj ti ga sam Bog
spoštovati veleva rekoč: »Glej, jaz bom poslal svojega an-
gelja, kteri pojde pred teboj, in te bo varoval na potu, in
pripeljal v kraj, kterega sem pripravil. Spoštuj ga, in po-
slušej njegov glas, in glej, da ga ne zaničuješ, ker ne bo
zanesel, kadar grešiš, in moje ime je v njem." In sv. Ber¬
nard pravi: „Bodi, kjerkoli hočeš, ali v kaki hiši, ali kjer¬
koli si bodi, spoštuj svojega angeljvarha. In nikoli vpričo
augeljvarha ne stori nič takega, kar si vpričo mene ne upaš
storiti!"' O kristjan! nikar tedaj nikoli ne pozabi, da imaš
noč in dan na strani svojega angeljvarha, kteri čuje nad
vsem tvojim djanjem in nehanjem. Spoštuj ga, ljubi ga, in
mu spoštovanje in ljubezen skazuj s tim, da se varuješ
vsega, kar njega žali, in storiš vse, kar je njemu všeč in
dopadljivo.

b) Bodi pa tudi hvaležen  svojemu angeljvarhu. Po
vsi pravici gre angeljem zahvala za vse, ka.r nam dobrega
store. Noben dan naj toraj ne premine, da bi angeljvarhu v ju-

40

tranjih in večernih molitvah hvale in zahvale ne dajali, in
mu tudi za naprej ne priporočevali svoje duše in svojega te¬
lesa. Kakor uidemo kaki dušni ali telesni nesreči, zahva¬
ljujmo dobrotljivega Boga in svojega angelja, ki nas je na
božje povelje rešil nesreče. Skazujmo svojemu angelju hva¬
ležnost tudi s tim, da ga večkrat čez dan v mislih imamo,
in poslušamo njegovo opominjevanje in svarjenje. Kdor pa
od vsega tega nič ne stori, je sila nehvaležen svojemu an-
geljvarhu, in se nikakor ne sme zanašati, da ga bo angelj-
varh ljubil, da ga bo varoval!

c) Imejmo zaupanje  do angeljvarha, in iščimo po¬
moči pri njem v dušnih in telesnih potrebah. Angeljvarh
namreč nam je najboljši prijatel, ki tako dobro z nami
misli, da noben človek na svetu ne tako; angeljvarh nam je
mogočen  prijatel, ter nam zamore vse več pomagati, kakor
pa ljudje; angeljvarh nam je moder  prijatel, ki skerbi naj
poprej za naše zveličanje, potem še le za druge potrebe; an¬
geljvarh nam je zvest  prijatel, ter nas nikoli ne zapusti,
in nam tudi v nesrečah in nadlogah še na strani stoji. Za¬
kaj bi tedaj za Bogom, za Jezusom in Marijo največega za¬

upanja ne zastavljali na angeljvarha, in se na njegovo varstvo
in'na njegovo prošnjo terdno ne zanašali? Saj spada to že v
njegovo službo, da znaša naše molitve pred sedež Najvišega,
in prosi za nas neskončno usmiljenega Boga. — In Bog bo

tudi gotovo rad uslišal prošnje naših angeljvarhov, ki za nas

grešnike prosijo, zakaj angelji so božji zvesti služabniki,
ljubljenci in prijatli božji. Na njih prošnjo se bo Bog ozerl
na naše potrebe, ter nam dal, kar potrebujemo za dušo
in telo. —

Ako ravno je Bog angelje v svoji gnadi stvaril in
jim velikih popolnost dal, vendar nam sv. pismo pripoveduje,
da je veliko angeljev grešilo in gnado božjo zgubilo. Oni so
od Boga prejeli velikih in posebnih gnad in darov. Namesti
Boga hvaliti, so se poviševali, so bili nehvaležni, — namesti
ubogati, so se puntali, so bili nepokorni. Pa gorje jim! Bog
je hudobne angele vekomaj zavergel in v pekel pahnil. Mi
jim pravimo hudiči ali hudobni, zaverženi angeli, vragi.

3. Za angeli najimenitnejša stvar božja je človek.  Da-
vid pravi: „Ti si človeka le malo niži storil od angeljev."
Poslušaj tč, kako je Bog človeka stvaril! Sv. pismo to takole
pripoveduje; „Gospod Bog je človeka iz persti storil, in dih¬
nil v njegov obraz sapo življenja, in človek je oživel/ Ta

41

del človeka, kterega vidimo, imenujemo truplo, in Bog ga je
stvaril iz persti; — pa truplo je bilo še mertvo. Bog mu
je vdihnil drugi del človeka, kteremu pravimo duša ali duh,
— in truplo je oživelo, in človek je vidil, slišal, govoril, za-
stopil in Boga hvalil. Pervemu človeku se je reklo Adam.
Bog pa ni hotel, da bi bil človek sam na svetu; toraj mu je
dal še eno tovaršico, ženo. To je Bog stvaril iz enega Ada¬
movih reber, med tem ko je Adam spal. Ta žena se je kli¬
cala Eva.  — Perva dva človeka je Bog postavil v silno lep
in prijeten kraj, kteremu se pravi paradiž ali raj. V tem
sv. raji bi imela ona dva prebivati vsa vesela in srečna, po¬
polno je bilo njuno truplo, popolna njuna duša. Truplo bi
ne bilo pešalo, ne zbolelo, ne utrudilo se; tudi nikoli ne
umerlo. Duša je bila Bogu ljuba in dopadljiva, za to ker je
bila vsa sveta in pravična, — njuna pamet ali um je bil
jasen in razsvetljen, poznala sta Boga, njegove lastnosti in
njegovo sv. voljo, — njuna volja je bila lepo vredjena, bolj
nagnjena na dobro kot na hudo, meso se ni puntalo zoper
duha. Tako popolnoma in srečna na duši in telesu bi bila
tukaj na zemlji živela in šla bi bila v-sveta nebesa; ne bi
bila umerla, Bog bi ju bil o svojem času k sebi vzel.

Kar sem vam o našem truplu in našej duši prav kratko
povedal, je tako lepo in imenitno, da vam moram o tem še
kaj več povedati.

Imenitno je že telo  človekovo. Le samo človekovo telo
je stvarjeno tako, da ravno po koncu hodi in ima proti nebu
obernjeno obličje; le človek sam zamore z razločno besedo
drugim na znanje dajati svoje misli in želje; le človek sam
ima roke, s kterimi zamore zverševati najrazličniša dela, iz¬
delovati čudopolne umetnije. Prečudna vez posameznih udov
po brezštevilnih kitah in miškah, po kterih je zvezanih 260
kosti in koščic, in vsa druga sostava človeškega telesa, daje
človeku prednost in imenitnost pred vsemi drugimi stvarmi
božjimi na zemlji.

Še vse imenitniša memo telesa je duša  človeška. Duša
je duh. S telesom sklenjena oživlja telo, ter mu dd, da se
giblje, da sliši, da vidi, da čuti. Toda to še ni najimenitniša
reč nad človekom, da ima dušo in telo. Telo in neko dušo
(paro) imajo tudi živali, in nektere živali imajo clo nektere
posebne lastnosti, kakošnih še človek nima. Ptica se kviško
dvigne s svojimi perutnicami, človek pa se kviško dvigniti ne
more. Nektere živali imajo vse bolj tanjka ušesa, vse bolj

42

droben pogled, vse večo hitrost in moč memo človeka : toda
živalska duša ali para umerje s telesom vred; človeška duša
pa ne umerje, „ zakaj Bog je človeka neumerjočega stvaril."
Človeška duša je neumerjoča.

To pa je najimenitniše pri človeški duši, da ima um,
s kterim zamore Boga spoznovati in njegovo sveto voljo; in
da ima svobodno ali prosto voljo,  s ktero zamore Boga lju¬
biti. Takega uma in take volje nima nobena žival. Govedu,
ktero v škodo sili; mački, kedar ti kaj ukrade; ptici, ktera
se v cerkev zgubi, in ondi kako nesnago naredi, vtegneš sto-
in stokrat povedati, da to ni prav, da to je gerdo, da to se
ne spodobi za cerkev, za hišo božjo; vendar te tiča ne bo nič
zastopila, da je to gerdo in nespodobno. S šibo in silo
jo vtegneš odgnati, in morda je več tj e ne bo, kadar bo tebe
čutila in zapazila bič in šibo; od Boga, od pravice in greha
pa nikdar nič zastopila ne bo. Le človek sam ima um in voljo.

Bog pa je pervima človekoma dal še druge posebne gnade
in darove, a) Telo pervega človeka je bilo krepko, terdno in
popolnoma zdravo; ni ga Dadleževala ne vročina, ne zima, ne
lakota, ne žeja, ne britkost, ne bolečina, in v takem srečnem
stanu bi bil vedno lahko ostal; večna spomlad bi bila kralje¬
vala v rajskem vertu, v kterem je prebival; drevo življenja
bi ga bilo vedno živilo s sladkim sadjem; preprijetno ptičje
žvergoljenje mu neprenehoma serce razveseljevalo; pisane cvet¬
lice in različne zelišča bi bile v enomer preprijeten duh v
njega pihljale; in vse živali in vsa natora bi mu bila zmerom
radovoljno pokorna. — b) Zraven tega je bila njegova duša
ozaljšana s posvečujočo gnado božjo. Bila je pravična in sveta,
in toraj prijetna pred božjim obličjem in Bogu dopadljiva,
človek, pridši iz stvarnikovih rok, ni imel sam seboj tistega
notranjega boja, kteri zdaj tudi najpravičnišega človeka nad¬
leguje mnogo in mnogokrat, kader ga hudo poželjenje v hudo
naganja; takrat se ni še v njegovem sercu postava mesa voj¬
skovala zoper postavo duha; takrat človek ni še imel nobenih
strast, s kterimi bi se bil moral vojskovati; ni še občutil no¬
benega nerednega poželjenja, kterega bi bil moral premago¬
vati; njegova natora je bila pameti popolnoma podložna. Pa za¬
dosti je danes: prihodnjič vam povem še kaj več o človeški duši.

Sklep.

čudno veliko reči je na zemlji, je na nebesu, je v ne¬
besih. Vse je Bog stvaril, vse tako modro obravnuje, za vse

43

tako lepo skerbi. Stvaril je vesoljni svet, stva,ril je angelje
in stvaril je človeka. Mertve stvari in živali spolnujejo voljo
božjo in delajo vse, kakor se prilega njih cilju in koncu. An-
gelji božji niso vsi spolnovali volje božje in so se spuntali,
— zdaj pa so v peklu, — uni, zvesti angelji so pri Bogu v
sv. nebesih. Spolnujmo tudi mi voljo božjo, da tudi mi eu-
krat pridemo k stvarniku nebes in zemlje, k našemu Bogu
v sv. nebesa! Amen.

VII. Keršanski nauk.

Od človeške duše.

P. Iz česa je človek?

0.  Človek je iz telesa in neumerjoče duše, stvarjene po božji
podobi.

Vvodi

Bog je stvaril angeljce v nebesih, ki so zgolj ali čisti
duhovi, to je: so bitja, ki imajo dušo, telesa pa nimajo. Bog
je stvaril celi svet, nebo in zemljo in kar je stvari na njih.
Bog je pa tudi stvaril človeka, mu dal dušo in telo, in ga
postavil za gospodarja in kralja vseh stvari na zemlji. Tega
smo se unokrat učili. Obljubil sem pa pri poslednjem ker-
Šanskem nauku, od človeške duše vam še kaj več povedati.

Da ostanem mož-beseda, govorim danes od človeške
duše  in pravim: 1. Človek ima dušo; 2. človek ima
drago dušo, in 3. človek ima neumerjočo dušo.

Razlaga.

1. Človek ima dušo.

V Rimu pride k nekemu duhovniku kmet in ga prosi,
na j ga poduči. Duhovnik je hitro pripravljen in gresta v spo¬
vednico. Videlo se je kmetu, da ima nekaj posebnega na sercu;
zatorej ga je duhovnik tolažil in mu serčnost narejalnaj  le
vse odkritoserčno pove. „Ah, zdihne zdaj kmet, nekaj poseb-
De ga je, kar me vedno moti in vznemirja; zmirom mi hodi

44

na misel, da jaz nimam duše." Duhovnik se prestraši in čudi,
pa ne vč, kaj hi ubogemu kmetu v naglici povedal in ga pre¬
pričal, da ima dušo. Zdihnil je k Bogu in Bog je pomagal.
Najprej zavpraša kmeta, zakaj da ne more verovati, da ima
dušo. „Ker je viditi ne morem," odgovori kmet. Zdaj du¬
hovnik kmetu zaukaže, naj si kaj misli, karkoli se mu zljubi;
potem duhovnik nekaj časa molči in praša kmeta, ali si je
kaj mislil ? Ja! je rekel kmet, storil sem kakor ste mi zapo¬
vedali in sem si nekaj mislil. „Ne morem verjeti, da ste si
kaj mislili," pravi spovednik. Kmet pa le terdi, da si je res
kaj mislil in vpraša duhovnika, zakaj tega ne verjame. „Vaših
misel videl nisem, zatorej jih tudi ni," se odreže duhovnik.
Kmet je svojo zmoto sprevidel in težek kamen se mu je znad
serca zvalil, — verjel je, da ima dušo.

Mislim, da ga ni med nami, kteri bi ne verjel, da ima
dušo, to je, da v njegovem telesa prebiva vse drugo bitje,
kakor je telo! To bitje ima delo, da človek živi, da vidi in

sliši, da misli in voli, in to bitje nima telesa, nima delov,

to bitje je duh, ki nikoli ne umerje, akoravno naše telo zgnije
in se v prah spremeni. Vem, da to vsi verujete, vendar vam
bom nekaj dokazov naštel, ki nam pričajo, da ima človek dušo.

a) Tega nas uči Bog sam,  večna resnica. Sv. pismo

pravi: „Vdihnil je v njegovo obličje duha življenja in bil je
človek živa stvar," to se pravi: Bog je človeško truplo, oživil
s tim, da mu je udihnil neumerljivo, Bogu podobno dušo.
Dalej se bere v sv. pismu: „Telo se verne v perst nazaj, iz

ktere je vzeto; duh pa se poverne k Bogu nazaj, kteri ga je

dal." Toraj mora duša kaj druzega biti, kakor je telo. Tako
Bog uči v stari zavezi; ravno tako tudi v novi zavezi. Jezus
je rekel: „Umeri je ubogi Lazar, in angeli so nesli njegovo
dušo v naročje Abrahamovo." Truplo so pokopali v zemljo,
duša pa je šla v nebesa, toraj je duša vse kaj druzega, kakor
život. Desnemu razbojniku je Jezus na križu rekel: „Resnično
ti povem, da boš še danes z menoj v paradižu." Jezus je pa
to rekel le od duše, ker se je truplo s križa snelo in pokopalo.

Kakor je Bog sam učil, tako uči sv. katoliška cerkev,
da ima človek dva dela: truplo in dušo; — pri sv. katoliški
cerkvi pa sta Jezus in sv. Duh do konca sveta.

b) Kavno to pa uči tudi naša pamet.  Živali nimajo
duše, kakor je človeški duh. Zatorej tudi nič ne napredujejo.
Kakor je pred 1000 leti pajek predel, lastovica gnjezda na-
rejala in penica pela: ravno tako se godi vse še naše dni in

45

se bo godilo do konca sveta. Tudi naše truplo je še zdaj, kakor
je bilo pred 1000 leti iu ali je človek ostal pri starem? Vsako
leto, vsak den iznajduje duh človeški kaj novega, in človek se
povzdiguje na viš od stopinje do stopinje. — Dalje: Živina,
če je lačna in kaj ima, mora jesti, — zato, ker ima le truplo
in to, ko je lačno, hoče jedi imeti. Vsa druga je pri človeku!
Tudi človeško truplo, ko je lačno, zdihuje po jedi. Človek pa
ni prisiljen jesti, — on se more postiti, on se more do smerti
stradati, toraj mora v človeškem telesu vse kaj druzega biti,
kakor je meso. — Spominjajmo se še kratko ssv. mučencev,
ki so v najhujših bolečinah se veselili in prepevali: truplo je
terpelo in žalovalo, duh njih pa se je radoval. Pa naj bo dosti:
Kdor je kristjan, to veruje, da ima človek dušo. —

2. Čl o v e k ima drago  du  šo. Že sem vam unokrat
pravil, da je človeška duša stvarjena po božji podobi. Bog pa
je neskončna lepota ; lepa mora toraj biti tudi naša duša. Pa
naša duša ni samo lepa, tudi draga je.

Duša je draga, najdrajša med vsemi stvarmi na zemlji;

kajti

a) ona je več vredna, kakor ves svet.
Velik je svet, veliko dragega je in cene vrednega blaga v njem
in na njem; in vendar nobeno blago, tudi vse blago skupej, še
ves svet v vsej svoji vrednosti ni še senca memo ene same
duše. — Ti imaš polja in travnike, vinograde in gozde, se-
nožete in planine; ti premoreš čez kopno in mokro, čez ka¬
menje in drevje, čez žito in rudo, čez srebro in zlato, čez bi¬
sere in diamante; ti gospoduješ čez hiše in vasi, čez terge
in mesta, čez dežele in kraljestva, čez zemljo in morje; tvoja,
postavim, je zemlja in vse, kar je na nji ali „kaj ti pomaga,
če svet pridobiš, svojo dušo pa pogubiš!" — Kaj ti pomaga,
če imaš polne hleve živine, polne pode žita, polne kleti blaga,
polne skrinje denarjev, če reči zamoreš, kakor evangeljski bo¬
gatin: Duša! za prav veliko let imaš veliko blaga spravlje¬
nega; počivaj, jej, pij, in bodi dobre volje, — če pa ti Bog
poreče: Neumnež! to noč bodo tvojo dušo od tebe tirjali, kar
si pa spravil, čegavo bo? Kaj ti pomaga, če si vselej dobre,
Židane volje, če se mehko, gizdasto, v tančice, škerlat oblačiš,
če se po tvoji hiši veselje, petje, godbina odmeva, ako bo pa
tvoja duša, kakor evangelskega samogoltnika, v pekel pah¬
njena, v strašnem plamenu gorela? — Kaj ti pomaga, če se
pred teboj vsi ljudje tresejo, trepetajo, če so tebi vsi dolžni,
vsa kraljestva podveržena, vsa zemlja podložna, ako pa tvoja

46

duša od storjenih hudobij, kakor od strupenih kač, vsa opi¬
kana, oklenjena, kakor hudobni kralj Antijoh, na smertni po¬
stelji ječi, stoka, obupuje, in se v peklenski brezen pogrezne?

— Kaj ti pomaga, če se ves terdovraten Boga ne bojiš, če
katoliško cerkev in nje služabnike preganjaš, božje kraljestvo
zatiraš, ako bo pa tvoja duša, kakor Faraonova v valove ru-
dečega morja, v temno jamo večnega pogubljenja pokopana?

— Ali ne spoznaš iz teh strašnih prigodb in zgledov sv. pisma,
koliko da človeška duša velja? — Ako pa nisi še te resnice
prepričan, ako še nisi omečen, stopi z menoj v peklenske
ječe, in poslušaj v premišljevanju, kako nesrečne duše pogub¬
ljenih vpijejo, tulijo, stokajo: „ Zašli smo od poti resnice,‘luč
pravice nam ni svetila, solnce razumnosti nam ni sijalo. Utru¬
dili smo se na potu hudobije in pogubljenja; po nevarnih
potih smo hodili, za Gospodovo pot pa nismo vedeli. Kaj nam
je prevzetnost pomagala, in bahanje z blagom , kaj nam je
prineslo? — Nehali smo za vselej živeti; nobenega znamenja
čednosti nismo mogli pokazati; v svoji hudobiji smo stroh¬
neli. Tako vpijejo v peklu, kteri so grešili." — O strašno
terpljenje pogubljenih duš! Naše duše v take grozovitne muke
pahniti si peklenski satan vse prizadeva, hodi okoli, moti,
rujove kakor lev, da bi koga požerl. Povsod zaderge nastavlja,
vse zvijače poskuša, ves svet na ponudbo postavi, da bi le eno
dušo v kremplje dobil. Kako draga, koliko vredna mora biti
tvoja duša, ker si peklenski sovražnik, jo dobiti v svojo pest,
toliko prizadeva!

b) Duša je najdrajša zato, kajti za njo ni nobene
menje.  Ako premoženje, zdravje zgubiš, zamoreš ga zopet
zadobiti, kakor pravični Job; ako je tebi poštenje, čest, dobro
ime ukradeno, še se da tebi poverniti, kakor nedolžni Susani;
tudi, ako se tebi po nedolžnem življenje vzame, saj mirno vest
in zaupanje imaš, da ga boš zopet enkrat našel. Kakošno
menjo bo pa človek dal za svojo dušo ? Nobene. Duša enkrat
zgubljena, je na vselej zgubljena. Vse tedaj, kristjan moj!
prestoj, prenašaj, poterpi, da le dušo zveličaš. Poslušaj, kaj
pravi Jezus svojim učencem: „Ne bojte se teh, kteri telč
umore, in potem nimajo kaj storiti. Hočem vam pa povedati,
koga se bojte. Bojte se tistega, kteri, ko je umoril, ima oblast,
vreči v pekel. Res vam povem, tega se bojte." Vse tedaj, kar
je tebi v zveličanje na poti, od sebe odpravi, odženi. Zapri
oči, zatisni ušesa, zamaši usta, zveži roke, skleni noge, tari
telo, križaj meso, da le duša zaveržena ne bo. Ne slušaj ne

47

očeta, ne matere, kader tebi kaj zoper božje zapovedi .ukažejo;
ne poslušaj ne brata, ne sestre, če tebi v zveličanje branijo,
ne porajtaj žene, če te k grehu vabi; pozabi na otroke, če
imaš zavoljo njih grešiti; odpovej se svetu, če je tebi nevaren;
sovraži tudi telesno življenje, da le dušo zveličaš. — Gorje tebi,
ako si enkrat dušo zgubil, z vsem svetom je več kupiti ne
moreš; blagor tebi, ako si enkrat dušo zveličal, na vselej se
bo veselila. Duša v pekel pahnjena, ostane v peklu ; duša v
nebesa vzeta, bo vekomaj pri Bogu. „Med nami in med vami,
odgovori Abraham nesrečnemu bogatinu, je velik prepad po¬
stavljen, da, kteri hočejo od tod k vam iti, ne morejo, in
tudi od ondod sem priti ne."

c) Duša je najdrajša,  kajti: Sam Bog jo je s svojo
presveto rešnjo, na križu prelito kervjo odrešil in odkupil. —
Mogočni, silno mogočni so angeli božji. Velik angelj Mihael
je Luciferja premagal, iz nebes pahnil; en sam angelj je eno
noč vse pervorojence v Egiptu pomoril; en sam angelj je v
eni noči 185.000 Asircev pobil. In vendar vsi angelj i skupej,
ki jih je toliko miljonov in miljonov, vsi ljudje, ves svet niso
mogli ene same duše odkupiti. Sam Bog, Sin Božji, se je svo¬
jemu Očetu za poroka, plačalca dal. Pa kako je Jezus naše duše
odkupil? Kakošno ceno je dal za nje? „Z veliko ceno nas je
duše odkupil." Morebiti z denarjem, srebrom, zlatom? O ne, piše
sv. Peter: »Niste odkupljeni z minljivim zlatom ali srebrom,
ampak s predrago kervjo neomadeževanega jagnjeta Jezusa
Kristusa." Odrešil nas je s svojo grenko smertjo na križu.
Oberni sem, grešnik! na ta telesni steber svoje oči, glej svo¬
jega križanega Boga, in spoznal boš, koliko tvoja duša velja.
Glej Jezusa, vsega nagega, stepenega, kervavega, ranjenega!
Glej ternjevo krono na sveti glavi, glej z žreblji prevertane roke
in noge! glej s sulico prebodeno stran! glej bledo, s sveto rešnjo
kervjo polito obličje! glej svojega mertvega Jezusa! Saj si
vendar zdaj prepričan, kako draga je tvoja duša, za ktero je
Bog Sin svoje življenje dal, vso svojo rešnjo kri prelil. —

3. Človek ima neumerjočo dušo.  Človeška
duša je neumerjoča se pravi: Človeška duša ne bo nikoli
umerla, temveč bo tudi po smerti telesa še vekomaj mislila
in hotela, vekomaj živela bo.

Daje  ona resnično neumerjoča, najdemo že v sv. pismu
a) stare zaveze  dokazano. V bukvah pridigarja se
bere: „Prah (t. j. telo) se verne v perst nazaj, iz ktere je
vzet; duh (t. j. duša) se poverne k Bogu nazaj, kteri ga je dal."

48

Duša ni končana, kader telo konec vzame; ona je neumerjoča.
V Mczesovih bukvah se bere, kader je Bog človeka stvaril, da
je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi." Človek je tedaj
podoba božja. Ko pa Bog od vekomaj živi in bo vekomaj živel,
tedaj bo tudi naga duša, ki je podoba božja, večno živela, in ne
bo nikoli umerla; je neumerjoča.

Ko se je Bog na Horebski gori v gorečem germu prikazal
Mozesu, rekel mu je: „Jaz sem Bog Abrahama, Bog Izaka,
Bog Jakoba, (kteri so že poprej umerli); Bog pa ni (Bog)
mertvih, ampak je (Bog) živih," veli Jezns Kristus. Toraj mo¬
rajo ti očaki tudi po smerti njih teles še zmeraj živeti, to je:
morajo imeti neumerjoče duše.

Iz tega in druzega razodenja božjega so judje že v stari
zavezi vedeli in verovali, da je človeška duša neumerjoča. —
Juda Makabej je 12.000 drahem srebra poslal v Jeruzalem, da
bi bila za mertve opravljena daritev. Tega bi on gotovo ne bil
storil, ako bi terdno veroval ne bil, da po smerti teles duše še
zmiraj naprej živč, da so neumerjoče. Kakor pa je Juda Ma¬
kabej veroval neumerjočnost duše, so verovali tudi drugi judje.

Tudi neverniki (ajdje), ki pravega Boga niso spoznali in
prave vere niso imeli, so terdili, da po smerti telesa človeka
čaka boljše življenje; zatoraj so svoje mertve k grobu sprem-
ljevali, in voščevali jim za uni svet vse lepo in dobro. Kader
Arbanezarji pokopljejo svojega duhovnika, pravijo pri njegovem
grobu: »Ti, ki greš zdaj v nebeško veselje, ne zapusti nas v tej
revščini!" — Pa tudi še dandanašni verujejo neverniki, judje,
turki, ajdje, da je duša neumerjoča, in si tisti, ki živč po svoji
veri, boljše življenje obetajo po smerti telesa.

b) Poglejmo zdaj tudi v sv. pismo nove zaveze,  v
kterem so verske resnice razložene še bolj umevno, kakor v sv.
pismu stare zaveze. Jezus Kristus, ki je z Bogom Očetom in
sv. Duhom vred stvarnik vseh reči in tudi človeške duše, uči,
da je človeška duša neumerjoča.

Ko so bili Jezusovi učenci in aposteljni žalostni, da bodo
zavoljo njegovega nauka morali preterpeti grozno veliko terp-
ljenja in preganjanja, rekel jim je Jezus: »Ne bojte se teh, ki
telč umorč, duše pa ne morejo umoriti; temveč bojte se veliko
bolj tistega, kteri zamore dušo in telč pogubiti v pekel." S
temi besedami je Jezus prav lepo povedal, da se duša ne d&
umoriti, da je neumerjoča.

Tudi v priliki od ubogega Lacarja in neusmiljenega bo¬
gatina nas je Jezus lepo podučil, da je človeška duša neumer-

49

gatina nas je Jezus lepo podučil, da je človeška duša neumer-
joča. „Umerl je, pravi on, ubogi Lacar, in je bil od angeljev
nesen v naročje Abrahamovo. IJmerl je tudi bogatin, in je bil
pokopan v pekel." To pa ni rečeno od nju teles, ktere na
svetu, v zemlji ostanejo po smerti, temveč od njunih duš, ktere
so neumerjoče. I)a so eno nesli v kraj veselja, drugo pa po¬
kopali v kraj terpljenja, spričuje, da ste bile duši neumerjoče.

Ko je Jezus na križu umeri, ločila se je njegova duša
od telesa in ni umerla, temveč je šla v predpekel tolažit stare
očake. To nam spričuje, da je človeška duša neumerjoča;
zakaj ko bi duša ne bila neumerjoča, in ko bi po smerti te¬
lesa ne živela, ne mogla bi duša Jezusova iti v predpekel, in
duše očakov bi ne bile odrešenja čakale pred peklom.

c) Pa tudi prikazni,  v kterih so se duše rajnih zopet
pokazale, so nam priče, da so duše neumerjoče.

Ko se je Jezus na Taborski gori spremenil, prikažeta se
Mozes in Elija. Pa kako , uprašam, bi se bil zamogel Mozes
prikazati, ki je umeri že tisoč in še več let poprej, ako bi ne
bila neumerjoča njegova duša ?! — Ob Kristusovi smerti so
se grobi odpirali, mertvi ustajali in se prikazali svetim v Je¬
ruzalemu. — Prikazala se je tudi že večkrat Marija, prečista
Devica, in tudi drugi svetniki; vse to priča, da je človeška
duša neumerjoča.

d) Pa tudi zdrava pamet  nam to spričuje. Reči ali
stvari, ktere so okoli nas, postavim: ruda, kamenje, les, ze¬
lišča itd. imajo telesa, so tedaj iz delov ali udov sestavljene.
Ti udje ali deli se dajo od njih trupla proč vzeti, razdeliti,
in tako se njih truplo konča. Postavim od človeškega telesa
se lahko proč vzame roka, noga, glava, kri itd. Od drevesa
se lahko odseka korenina, veja , koža se lehko prekolje; in
ker imajo take reči telesa , lahko se jih gnjiloba prime in
jih konča. — Ali duša je čist duh, nima telesa, in ni iz no¬
benih udov ali delov sestavljena; nič se ne more od nje od¬
vzeti, ni rasti podveržena in tudi starosti ne, je zmeraj enako
popolnoma v mladih kakor v starih ljudeh, je nespremenljiva,
tedaj tudi neumerjoča.

Po pameti spoznamo, da je Bog, in pamet nas tudi uči,
da, je Bog pravičen. Ker je pa Bog pravičen, mora duša ne-
merjoča biti. Zakaj ker je Bog pravičen , mora on vse, kar
se zavoljo njega dobrega stori, poplačati, hudo pa po zaslu-
žeuju kaznovati. Ali je pa tako v sedanjem življenju ? Nak,
ne vselej! Včasih se res pobožni človek obrajta zavoljo nje-

50

govih dobrih del in lepih čednost, in se mu dobro godi. To
pa ni vselej. Velikokrat se pravični ravno zavoljo njegovih
dobrih del in lepih čednost zaničuje, preganja, in se mu prav
huda godi. Ko tedaj pravični Bog pobožnih na tem svetu ne
plačuje po zasluženju, gotovo jih bo na unem svetu poplačal,
scer bi pravičen ne bil. Da bo pa zamogel pravične na unem
svetu plačati po zasluženju, morajo neumerjoče biti njih duše.

Hudobni človek zasluži kazni zavoljo svojega grešnega
življenja, in Bog, ki je neskončno pravičen, ga mora tudi ka¬
znovati po zasluženji. Ko pa vidimo, da se hudobnim večkrat
dobro godi na tem svetu, in da niso kaznovani po zasluženju,
mora jih pa Bog na unem svetu, ker jih tukaj ne, kaznovati
po zasluženju, scer bi pravičen ne bil. Da bo pa jih na unem
svetu kaznovati zamogel, morajo neumerjoče biti njih duše.

Glejte, tudi pamet nam spričuje, da človeška duša mora
biti neumerjoča.

SMep.

Slišali smo danes, da ima človek dušo, da ima drago, da
ima neumerjočo dušo. Kaj se iz tega učimo ? To, da mora
naša najperva in največa skerb biti, da rešimo svojo dušo.
Kridrik Kristjan, kralj Bareški, je s kamnom svojega perstana
na okno zapisal besede: „Hiti in reši svojo dušo!“ Zapišimo
si danes, ljubi moji! te besede ne na okno, timveč v svoje
serce: „Hitimo in rešimo svojo dušo.“ Amen.

Vlil. Keršanski nauk.

Zakaj je Bog človeka stvaril?

P. Zakaj je Bog človeka stvaril ?

9' ?.°® ■i 6  človeka stvaril, da bi on Boga spoznal, častil, ljubil,
molil, da bi mu služil, pokoren bil in zveličal se.

Vvod.

Bog je stvaril človeka po svojej podobi, dal mu je dokaj
lepo in čudovitno sestavljeno telo, dal mu je pa še več, dal mu je

51

neumerjočo dušo, ki ima um in prosto voljo. Tako ga je stva-
ril, povišal nad vse stvari po zemlji, postavil ga gospodarja
in kralja vseli stvari po zemlji. Zakaj pa je Bog človeka stva-
ril? To imenitno prašanje pride danes na versto. Sv. Bernard
se je pogostoma takole popraševal: Ad quid venisti Bernarde ?
Zakaj si prišel Bernard ? Zakaj si sem prišel ? Le da bi jedel
in spal? Tako je delal bogatin v evangelji in njegova duša
je bila v pekel pokopana; ravno tako so počenjali ljudje za
očaka Noeta, — pa grevalo je Boga, da jih je stvari! in po¬
končal jih je v vesoljnem potopu. — Le da bi se košatil, veselil
in svetil na svetu? Tako je počenjal Salomon in na slednje
je vendar le spoznal, da je vse ničemurno. — Le gospodovati
in zapovedovati na svetu ? Aleksander Veliki je pod svojo oblast
spravil skoraj ves tedaj znani svet; ko so ga prašali, kaj misli
potem začeti, če vso zemljo ima, je neki odgovoril: „Potem
pojdem pa med mesec." — Le grabiti in spravljati posvetno
blago in zlato? Judež je komaj nekaj desetic imel, in že jih
je bil sit, jih od sebe vergel in obesil se. In Jezus sam pri¬
poveduje od nekega človeka, kteri je spravljal, da ni vedel več
kam, zidal je, kakor da bo živel večne čase; Bog mu pa je
rekel: „Norec! še to noč bo tvoja duša od tebe vzeta, in
čigavo bo, kar si nagrabil ? Za svet toraj in posvetne reči nas
Bog ni stvaril. Da torej veste, zakaj nas je Bog stvaril, čemu
smo na svetu, hočem vam danes razkladati prašanje: „Zakaj
je Bog človeka stvaril?"

Razlaga.

Poglejmo najprej človeka in premišljujmo, ktere moči in
sposobnosti mu je Bog dal; po tem bomo že nekaj spoznali,
zakaj je Bog človeka stvaril. Najbolj jasno nas pa uči sam
Bog, zakaj je človeka stvaril. Poglejmo torej, kaj pravi naša
pamet in sv. vera, zakaj je Bog človeka stvaril?

1. Glej, ljubi moj! Bog ti je dal um ali pamet,  da
s svojim umom , s svojo pametjo zamoreš Boga spoznavati.
Ako se hočeš zveličati, moraš si tudi res prizadevati, da boš
Boga spoznaval vedno bolj in bolj; prizadevati si moraš, da
se naučiš , kakšen da je Bog, in kaj je Bog že storil in kaj
boče še posihmal storiti, da bi te zveličal, in kaj moraš ti
storiti, da se zveličaš. „Oče! — poveličaj svojega Sina", je
molil Jezus ravno pred svojim terpljenjem , „da večno živ¬
ljenje dodeli vsem, ktere si mu dal. To pa je večno življenje,

52

da spoznajo tebe samega pravega Boga, in Jezusa Kristusa,
kterega si poslal/ „Tebe, (o Gospod!) spoznati je popolna
pravičnost, tvoja pravičnost in moč spoznati je korenina ne-
umerljivost," govori modri mož v svetem pismu. — Če tedaj
svojo pamet obračaš v to , da bi pretuhtal mnogo in mnogih
reči, Boga in njegovo sveto voljo spoznavati si pa nič ne pri¬
zadevaš; ali pa če svoj talent zakoplješ, in se svoje pameti
ne poslužiš, da bi se kaj naučil, ali pa če svojo pamet morda
še clo v hudo obračaš: povem ti, da se ti ne bo boljša go¬
dila , kakor hudobnemu in nemarnemu hlapcu, ktori je svoj
talent skril. In, bodi Bogu milo! da se bo mnogim in mnogim
enaka! — Le nekoliko se krog sebe oglej po svetu , in po¬
rečeš : Ali bi se Bog ne mogel tudi še dandanašnji ravno tako
pritožiti, kakor se je pritožil že davno v stari zavezi: „Vol
pozna svojega gospodarja,-in osel jasli svojega gospoda; Izrael
pa mene ne pozna, in moje ljudstvo ne ume, kdo da je njegov
dobrotnik/

2. Bog ti je dal spomin,  s kterim zamoreš v Boga
misliti in se nanj spominjati. Če na Boga prav misliš, za¬
moreš si le samo dobro misliti od njega. Od koga dobro misliti
pa je toliko , kolikor je častiti ga znotraj v sercu. S svojim
spominom tedaj moraš Boga častiti. „Čast bodi Bogu na vi¬
šavah," so prepevali angelji o Jezusovem rojstvu, in nas s
tim opominjajo , da Bogu čast in hvalo skazujemo; in Bog
sam pove v svetem pismu, „da je slehernega, kterega je izrazil
in stvaril, stvaril v svojo čast." — Če bi pa celi dan in celi
teden in celo leto in ves čas življenja mislil sicer na mnogotere
in različne reči, pa le redkoma in skor nikoli ne s poštova-
njem na Boga, imel bi enako osodo z hlapcom, kteri je za¬
kopal svoj talent.

3. Bog ti je dal prosto voljo,  s ktero moraš po njem
hrepeneti, s ktero ga zamoreš ljubiti. In da bi vedel, po čem
ti je dal Bog svobodno voljo, zapovedal ti je razločno rekoč:
»Ljubi Gospoda svojega Boga." — Če pa sicer poželjenje imaš
po posvetnem prenioženju, po denarju in blagu in lepi obleki,
po časti in veljavi, ali pa še clo po nespodobnih, nesramnih
rečeh; po Bogu pa clo malo ali še clo nobenega poželjenja
nimaš; spomni se na hlapca, ki je zakopal svoj talent, in na
njegovo osodo!

4. Bog ti je dal tudi telo,  s kterim zamoreš očitno
pokazati in na znanje dajati to , kar znotraj misliš in ljubiš.
Ako se hočeš zveličati, moraš se tudi svojega telesa prav po-

53

služevati. Bogu, kterega v sercu častiš, moraš tudi vunanje če-
ščenje skazovati, moliti  ga moraš; svojemu Bogu, kterega
v sercu ljubiš, moraš svojo ljubezen tudi v delih, v djanju
skazovati, ter njegovo sveto voljo , kolikor jo spoznaš , tudi
vselej spolnovati, moraš mu služiti;  njegovo sveto voljo
moraš -spolnovati sosebno takrat, kader ti on sam to veleva
z razločno besedo, moraš mu pokoren biti.  „Pisano je:
Gospoda , svojega Boga , moli, in le njemu samemu služi.“
In: „Kdor moje zapovedi ima, in jih spolnuje, ta je, ki me
ljubi." Tako govorita in učita pamet naša in vera naša o tem,
zakaj je Bog človeka stvaril.

5. Kteri je tedaj namen, kteri je cilj in konec človekov?
ali: zakaj je Bog človeka stvaril?

Bog je človeka stvaril, da bi ga človek spoznal, častil,
ljubil, ga molil, mu služil, mu pokoren in večno zveličan bil.

Živalim je dal Bog različne zmožnosti, različne lastnosti,
različne namene. Psu postavim je Bog dal,  da varuje hišo;
konju in volu je dal Bog, da tovori in vozi; ptici je dal Bog,
da prepeva. Tebi pa, o človek! je dal Bog vse lepše zmož¬
nosti, ti odkazal vse viši namen. Dal ti je zmožnost, da za-
moreš Boga spoznati, ga častiti, ga ljubiti, ga moliti, mu
služiti, mu pokoren in zveličan biti. Ce pa nočeš Boga spo¬
znavati , častiti, ljubiti, moliti, mu služiti in pokoren biti:
povej, ali ni kuže, ki varuje hišo, konj in vol, ki tovorita in
vozita, ptica , ktera prepeva, vse bolj vredna nebeškega plačila,
kakor pa ti? Žival pa ne more zveličana biti; pa tudi ne
more zaveržena biti. Tebi pa, če prav obračaš svoj talent,
Bog nekdaj poreče: „Pojdi v veselje svojega gospoda!" Če ga
pa prav ne obračaš, bo vse druga tvoja obsodba. Sodnik ti
poreče: »Nepridnega hlapca verzite v vunanje teme; ondi bo
jok in škripanje z zobmi."

Nikar pa narobe ne obračaj mojih besed, ljubi kristjan!
in ne misli, da si pamet, spomin in voljo in telesne zmož¬
nosti prejel le zgolj in samo zato,  da bi Boga spoznal,častil,
ljubil, molil, mu služil, mu pokoren in večno zveličan bil;
prejel si svoje dušne in telesne moči tudi zato, da si oskerbiš
iu vterdiš svojo časno srečo. Skerben za svojo časno srečo pa ven¬
dar le nikoli ne smeš pozabiti tega, kar je imenitniša, in to je,
da si stvarjen za večno zveličanje, in da moraš toraj Boga spo¬
znavati, častiti, ljubiti, moliti, mu služiti in mu pokoren biti.

Pri tem pa, da Skerbiš najpoprej in pred vsem drugim
za svojo večno srečo , nič ni ležeče, ali se znajdeš v gospo-

54

skem ali le v kmetijskem stanu; tudi na tem ne, ali si sam¬
skega ali zakonskega stanu, ali si star ali mlad, ali si učen
ali neučen: „Le eno je potrebno", (Luk. 10, 42.) in sicer to,
da talente, ktere ti je Bog dal, obračaš po božji volji in Bogu
k časti. Bavno to so storili svetniki, in so se s tim posvetili in
zveličali. Le prebiraj življenje svetnikov; in vidil boš, da niso
vsi po enem potu v nebesa prišli. Eden je v nebesa prišel po
potu, da je vedno molil in premišljeval nebeških reči, drugi
po potu, da je trudopolno delal; eden se je zveličal v samotni
puščavi, drugi v sredi posvetnega šundra; ta si je nebeško
krono zaslužil s tim , da je bil neumorno goreč , uni vedno
krotek in pohleven; eden si je nebeško kraljestvo pridobil s
tem, da se je pridno učil, drugi si je nebesa pridobil v obil¬
nosti in bogastvu, drugi v revščini in ob beraški palici; eden
je bil s kraljevega sedeža poklican na nebeško plačilo , drugi
iz revne kmetijske koče; nekteri so si z velikimi slavnimi deli
prislužili nevsahljivi nebeški venec, drugi niso opravljali no¬
benih posebno imenitnih del, in so za nebesa morda le samo
terpeli: Vsi pa so se zveličali s tim, da so v tistem stanu, v
kterega jih je Bog postavil, in po svojem poklicu Bogu slu¬
žili , ter v službo božjo obračali svoje dušne in telesne moči.
O da bi to tudi mi vsi storili prav zvesto! Cesar Sigis¬
mund popraša enkrat Kolonskega višega škofa Teodorika,
kteri bi bil najboljši pot do nebes. Odverne mu ta: „Ne išči
ga v posvetnih rečeh!" — Pa po kterem poti zamorem ne¬
beškega zveličanja zadobiti? popraša ga dalej. „Po ravnem
poti", odgovori Teodorik. „In kedaj hodim po ravnem poti?"
popraša zopet cesar. I viši škof mu odgovori: „Ako Boga
spoznaš, ga ljubiš in mu služiš."

Sklep.

V životopisu francoskega misijonarja Bridena se bere sle¬
deča dogodba. Ta sloveči mož je leta 1750 v mestu Aix (E)
misijonaril; kar nekega dne,  ko so vsi spovedniki pri kosilu
sedeli, poterka vojščak na vrata in stopi nagloma ves oprašen
in poten v ovežje, ter praša po očetu Bridenu. Gospod mi¬
sijonar hitro izza mize vstane, ter ga prijazno praša, s čem bi
mu bilo služiti? Vojščak mu naznani, da mu je volja, ž njim
samim nekaj govoriti. Misijonar ga pelje v svojo spavnico. V
spavnico stopivši verze vojščak plajšč in orožje od sebe, po¬
klekne pred misijonarja in reče: »Gospod! 27 milj sem dalječ
prišel. Pred mnogimi mesci sem vas pridigati slišal od člo-

55

vekovega poklica, in od tistega časa nimam več mirnega serca.
Vest mi strašno očita in me grize, ker nisem živel po Božji
volji. Jaz sem največi grešnik od vseh kar jih je na svetu.
Nikdar nisem na Boga in svoje zveličanje mislil, in Bogu slu¬
žiti mi ni v glavo padlo, marveč služil sem svetu. Vem, Go¬
spod! da sem vas pri obedu nadlegoval, pa imejte z meno
poterpljenje, meni ni več obstati. Ne grem od tukaj, dokler
me ne spoveste, in na pravo pot denete. Jaz se že lim  k Bogu
oberniti, in vse ostale dni le Njemu služiti. Pomagajte mi.“
Misijonar se od veselja zjoče, objame grešnika, kakor je bil
nekdaj v svetem ^ evangeliju oče svojega zgubljenega, pa spet
najdenega sina objel, in tam na mestu posluša spoved zgre-
vanega vojščaka. Spokorjeni grešnik ostane nektere dni pri
misijonu, in gre potem ves vesel in poboljšan spet na svoj dom.

Ljubi kristijani! kolikanj jih je med nami enacih ne¬
srečnežev, kakoršen je bil ta vojšak? Položite roko na serce
in odgovorite mi: Kako ste dosihmal na Boga mislili ?

Kakšno ljubezen ste imeli? Kako ste božje ime spoštovali in
svete nauke cenili? Kako ste za božjo čast skerbeli? Ali ste
vse svoje vsakdanje opravila vedno k veči časti božji dopri-
našali? Ali ste se bali Boga žaliti? Ali ste se vselej greha
varovali ? Kako ste Boga molili ? Ali ste se mu vselej posve¬
čevali ? Odgovorite mi na te vprašanja, in spoznali boste,
kako z vašim poklicem stoji. Jojmene! vi ste lena svet mislili,
in za posvetnim veseljem dirjali. Vi ste se le po grehu va¬
ljali, ste vse svoje žive dni dolgo rajdo hudobij in maloprid¬
nost seboj vlekli. Vaši učeniki so vas sicer svarili, so vam v
serce govorili, ali njih opominovanja so bile glas vpijočega v
puščavi; sveta omamljeni jih niste poslušali, še manj pa vbo-
gali. — Vi ste tudi k spovedi hodili, pa greh zapustiti ni bila
vam volja. Resnično, vi ste bili pozabili, zakaj da vas je Bog
na zemljo stvaril, in kar stvarice mu niste služili. Oh vi ne¬
srečneži! Kam bi bili po tej poti prišli? Gotovo v večno po¬
gubljenje. Ne za pogubljenje, ne za pekel — za sv. nebesa,
za večno zveličanje smo vsi stvarjeni. To je naš cilj in konec,
to je naš poklic. Zatorej, ljubi moji! učimo se Boga prav po¬
znati , ga častiti in ljubiti, mu služiti in pokornim biti —
Po tem dosežemo svoj cilj in konec na tem svetu, bomo pa
tudi dosegli večno plačilo v nebesih. Amen.

56

IX. Keršanski nauk.

Pervi ali izvirni greh.

F. Je li bil človek Bogu zmircj pokoren?

O.  Že pervi človek Adam z ženo svojo Evo je bil Bogu ne¬
pokoren.

F. Kako je bil pervi človek Bogu nepokoren ?

O.  Pervi človek je jedel v raji sad nekega drevesa, kterega mu
je bil Bog jesti prepovedal, in je s tem grešil.

P. Ali je ta greh samo pervemu človeku škodoval ?

O.  Ta greh ni samo pervemu človeku škodoval, ampak tudi nam,
ki smo njegovega rodu; ta greh nam je prinesel časno in večno smert,
pa tudi še veliko drugega hudega na telesu in na duši.

Vvod.

Velike dobrote in milosti je Bog skazal pervim staršem,
ko jih je stvaril. Dal jima je brihtno in zdravo telo, ki ni
poznalo ne bolezni ne bolečine. Delo ju ni vtrudilo, temveč
bilo jima je veselje in kratek čas. Tudi smerti ni še bilo, koj
žive bi bil Bog enkrat k sebi v nebesa vzel. Dal jima je tudi
neumerjočo, po božjej podobi stvarjeno dušo. Da sta ga za-
mogla spoznati in v tem spoznavanju božjem neizrečeno ve¬
selje uživati, dal jima je um ali pamet. Da sta ga mogla
ljubiti in ubogati, dal jima je prosto voljo. Da sta mogla Bogu
svoje češčenje in ljubezen očitno kazati in ga moliti, dal jima
je telo. In slednjič ju je djal v prelep vert, v sv. raj ali pa¬
radiž. Tako neskončno dober je bil Bog do človeka , vse te
lepe reči mu je namenil in pripravil!

Pa Bog je tudi neskončno pravičen; zatorej je bilo treba,
naj človek prostovoljno pokaže, ali je takih dobrot in take
sreče tudi vreden ali ne. Dalje, kako je človek zvedel in skusil,
da je tudi prost, da ima prosto voljo, da sme in more voliti
to ali uno ? Vse to se je moglo le tako skazati, da Bog člo¬
veku kako postavo da in kako reč prepove.

^ Sv. pismo nam tudi pripoveduje, da je Bog pervim
staršem neko postavo dal, da pa perva človeka Adam in Eva
te postave nista deržala, da sta jo prelomila in grešila. To je
bil pervi greh. In od tega pervega greha  hočem vas
danes podučevati. Odgovoril bom na te-le prašanja: 1. Kako

57

sta Adam in Eva grešila. 2. Kaj jima je greh ško¬
doval? ‘d.  Alije greh le jima škodoval?

Razlaga.

1. Kako sta Adam in Eva grešila?

Žalostno prigodbo, kako da je pervi človek Bogu nepo¬
koren postal, ste sicer že dostikrat slišali, vendar pa vam jo
bom še enkrat povedal tako, kakor nam jo popisuje sveto
pismo. Zaverženih angeljev eden , satan, je zavidal človeku
srečo , ktero je vžival v paradižu. Sam zaveržen bi bil tudi
človeka rad pripravil v pogubljenje; zato je iskal zapeljati ga
v nepokorščino do Boga. Oblekel se je v podobo kače, in je
rekel ženi: „Zakaj vama je Bog zapovedal, da bi ne jedla od
vsega drevja v raju?" Žena reče: „Od sadu vsega drevja v
raju jeva; od sadu drevesa pa, ktero je v sredi raja, nama je
Bog zapovedal, ne jesti, in ne dotakniti se ga, da ne umerjeva."
Kača pa je rekla ženi: „Kratko nikar , ne bota umerla ne.
Zakaj, Bog ve, da kteri dan koli bota jedla od njega, se vam
bodo oči odperle, bota kakor bogova, in spoznala dobro in
hudo." Žena vidi, da je sad lep in prijeten na videz, ga vzame
z drevesa, in jč. Da pa tudi možu, in tudi on ga je. In s tim
je bil pervi greh storjen.

In ta greh pervih staršev je velik velik greh. Sv. Avguštin
pravi: „Ne smemo misliti, da je bil greh majhen in nepo-
menljiv zato, ko se je le z jedjo zgodil. Zapoved, le samo ene
jedi ne jesti, je bila prav lahko spolnovati, ker je bilo toliko
obilno jedi na izbero; bila je tudi lahko v spominu ohraniti,
ker je bila (ta zapoved) edina (zapoved); memo tega pri per-
vem človeku poželjenje ni še nasprotovalo volji. Pri vsem tem
sta Adam in Eva vendar le grešila, kar je bila tem veča kri¬
vica zoper zapoved Gospodovo, kolikor lagleje bi bila to za¬
poved spolnovala. — V tistem edinem grehu je zapopadenih
veliko grehov. V njem tiči napuh, ker je hotel človek rajši
sam svoj biti, kakor pa pod božjo oblastjo (Bogu pod pokor¬
ščino) ; v njem tiči poboj , ker je človek samemu sebi smert
zavdal; v njem tiči duhovno prešestovanje, ker je bila nedolž¬
nost človeškega duha oskrunjena po kačjem zapeljevanju; v
njem tiči tatvina, ker se je brez pravice segalo po prepove¬
dani jedi; v njem tiči lakomnost, ker je človek poželel več,
kakor mu je treba bilo. — In kar je naj hujše, je to , da je
bil s tim grehom zaničevan Bog r  kteri je zapoved dal, kteri

D8

je človeka stvaril, kteri ga je povzdignil nad vse druge stvari,
kteri ga je v paradiž postavil, kteri mu je dajal v obilni meri
svoje dari in zveličanje, kteri mu ni nakladal več in težkih
zapoved," ta Bog je bil z grehom zaničevan in satanu zad
postavljen. Če se pa kdo hudemu duhu v greh zapeljati d&,
je to pred Bogom, ki je vseveden in povsod pričujoč toliko,
kakor ko bi se hudi duh pred Boga vstopil in se vanj zarežal
rekoč : »Glej! temu človeku si dal življenje, česar ni zaslužil;
oblagodaril si ga z dobrotami; zanj si umeri; nebesa si mu
obljubil, če ti pokoren ostane; s peklom si mu žugal, če ti
pokorščine ne skazuje; jaz mu ne morem nobenih dobrot de¬
liti, jaz nisem zanj življenja postavil, jaz mu ne morem dati
večnega zveličanja, mu ne morem žugati s peklom: in vendar
le mene vboga in ne tebe!" — Iz tega se lahko prepričamo,
da je bil greh pervih staršev res velik greh.

Velik je bil toraj greh pervih staršev, veliko škodo je
pa jima tudi napravil.

2. Kaj je greh Adamu in Evi škodoval?

Kedar sta Adam in Eva bila grešila, bilo jima je na
enkrat vse drugači. Oči se jima odpirajo; sama sebe se sra¬
mujeta , in si iz smokvinega listja ogrinjala delata. Ko sta
glas Gospod Boga zaslišala, spreletel ju je strah, in sta se
pred njim skrivala med drevjem raja. Bog Adama pokliče,
in mu očita, zakaj da je jedel od prepovedanega sadu. Adam
se izgovarja: »Žena, ktero si mi dal, mi je dala sadu: jaz
sem ga pa jedel." Bog tedaj reče ženi; »Zakaj si to storila?"
Je odgovorila: »Kača me je zapeljala, ter sem jedla." Nobeden
ni hotel kriv biti; bila sta pa oba. Gospod Bog pa sodbo
sklene, in reče zapeljivi kači: »Ker si to storila, bodi prekleta
med vsemi živalmi zemlje! Po trebuhu se boš plazila in prah
jedla vse svoje žive dni. Sovraštvo bom naredil med teboj in
ženo, med tvojim in njenim zarodom. On bo tebi glavo sterl,
in ti mu boš v peto zalezovala." Na to Bog reče ženi, da bo
veliko terpela s svojimi otroci, in možu bo pod oblastjo; on
bo čez njo gospodoval. Adamu pa je rekel: »Ker si poslušal
glas svoje žene, in si jedel od drevesa; bodi prekleta zemlja
zavoljo tebe, v trudu se boš živil od nje vse svoje žive dni.
Ternje in osat ti bo rodila; s potom po obrazu boš jedel kruh
dokler se ne poverneš v zemljo, iz ktere si vzet; zakaj prah
si, in v prah se boš povernil," (to je: umreti boš moral).
Gospod Bog jima je dal še obleko iz živalskih kož,  in potlej
ju je pahnil iz verta veselja. Pred raj pa je postavil angelja

59

z ognjenim in švigajočim mečem, da bi jima zabranil pot do
drevesa življenja.

Ti so pervega greha žalostni nasledki za perve starše:

a) Adam in Eva sta spoznala, da sta bila naga in gola, ne
le na telesu, ampak tudi na duši. Prejden sta bila grešila,
je bila njuna duša ozaljšana s svetostjo in pravičnostjo, bila sta
lepa pred božjim obličjem, bila Bogu všeč in dopadljiva, zdaj
pa jima je šla na zgubo perva svetost in pravičnost; gerda in
ostudna sta bila zdaj pred božjim očesom, padla sta v večno
srnert: „Kteri dan koli boš jedel sad od tega drevesa, boš
umeri (časne in večne smerti)“, je Bog žugal Adamu , — in
zdaj se je spolnilo to žuganje.

b) Pred storjenim grehom njihovemu telesu ni bilo ter-
peti in umreti, in zemlja jima je bila radovoljno pokorna: zdaj
pa je bilo njuno telo podverženo boleznim, bolečinam, mnogim
težavam in na posled smerti; natora jima nič več ni bila po¬
korna; terdo sta morala delati, da sta si pridelala vsakdanji
kruh. Veliko boš terpela s svojimi otroci", je Bog rekel Evi.
„Bodi prekleta zemlja zavoljo tebe; v trudu se boš živil od
nje vse svoje žive dni. Ternje in osat ti bo rodila, s potom
na obrazu boš jedel svoj kruh, dokler se ne poverneš v zemljo,
iz ktere si vzet," je Bog zažugal Adamu.

c) Božje prekletstvo pa ni zadelo le samo duše in telesa
človekovega, ampak je doletelo tudi vso natoro, in jo potisnilo
v nesrečo, kakoršna je človeka zadela. „Zemlja bodi prekleta
zavoljo tebe", je Bog rekel Adamu. In zgodilo se je, kar je
Bog rekel. „Yemo namreč, da zdaj vsa stvar zdihuje in stoka
kakor na porodu" (to je: željno hrepeni, si prizadeva, se po¬
ganja po tistem pervem, srečnem stanu, v kakoršnem se je
znašla od začetka), uči sv. Pavl. Od kar je greh na svet prišel,
človeku priložnost v greh daje clo to, kar nam je Bog stvaril
v pametno porabo in v nedolžno razveseljevanje, postavim:
zlato, srebro, ogenj, zelišča in drevesa in sad zemlje, živali itd.
Te in drugi reči obrača človek marsikterikrat vse narobe, na¬
paja ž njim svoje grešno poželjenje, svojo lakomnost, svoj
napuh in svojo nečimurnost.

Toda to še ni vsa nesreča , ktero je greh na svet pri¬
pravil. Greh je še več škodoval:

a) človekova pamet je zatemnela. Adam in Eva, ki sta
hotla v spoznanju Bogu enaka postati, sta na enkrat postala
tolikanj zmotene pameti in zmedenega uma, da sta popolnoma

60

pozabila na božjo vsegapričujočnost, in da sta se skrivala pred
Bogom.

b) Njuna volja je oslabela, je spridena postala, in se
bolj k hudemu, kakor k dobremu nagnila, kakor se je kmalu
pokazalo. Adam je svoj greh in svoje zadolženje na Evo za-
vračeval, Eva pa na kačo.

c) Zaslužila sta, kakor je bilo že zgorej rečeno, večno
smert, to je: večno pogubljenje. Alite, da je greh veliko škodo
in nesrečo pripravil nad Adama in Evo.

3. Ta greh niškodoval lesamopervimstaršem,
temveč škoduje tudi nam,ki smo Adamovega rodu;
časno in večno smert, pa tudi še veliko drugega hudega nam je
prinesel. „Adam je rodil sina, ne po božji podobi, ampak po
svoji lastni podobi", to je: spridenega, popačenega, kakoršen
je on sam bil, tako nam pripoveduje sv. pismo. „Misli in želje
človeškega serca so k hudemu nagnjene že od njegovih mladih
dni", govori Gospod Bog sam. „Glej, v grehih sem spočet, in
v hudobijah me je spočela (znosila moja mati)", zdihuje kraljev
prerok David. „Težek jarm leži na Adamovih otrocih od dne
njihovega rojstva do dne , o kterem bodo pokopani v zemljo,
ktera je nas vseh mati. Njih misli in skerbi njih, serca se
vtapljajo v to,, da premišljujejo prihodnost in dan svoje smerti.
Taka je pri njem, ki na prelepem tronu sedi, kakor tudi pri
njem, ki v prah in pepel ponižan živi: pri njem, ki s krono
na glavi se v višnjevo obleko oblači, kakor tudi pri njem, ki
se s hodnikom ogrinja. Togota, zavidljivost (ljubosumnost),
nepokoj, omahljivost, smertni strah, vedna jeza in prepir ga
stresajo. K temu pritiskajo še smert, prelivanje kervi, razpori,
meč, zatiranje, lakota, pogubljenje in muke", govori Jezus,
Sirahol sin. In sv. apostelj Pavl piše: „Bili smo vsi že od
natore otroci jeze." „Po enem človeku je prišel greh na svet,
in po grehu smert, in je tako v vse ljudi smert prišla po
njem, v kterem so vsi grešili." In sv. Pavl je žalostne na-
stopke greha skušal tudi sam nad seboj, kar nam s to le be¬
sedo na znanje daje: „Jaz sem mesen, prodan pod greh. —
Vem namreč, da v meni, to je v mojem mesu, dobrega nične
prebiva: zakaj voljo sicer nahajam v sebi; da bi pa dobro
tudi storil, tega ne najdem." Glejte, ljubi kristjani! da moramo
umreti, da smo z ogerdeno , zamazano dušo kot otroci jeze
božje na svet prišli, da si moramo s trudom in težavo svoj
vsakdanji kruhek služiti, da se nam tudi k vživanju pozemelj-
skega razveseljevanja vedno kaj grenkega primeša, da imamo

61

slabotno, sprahljivo telo, da nas tako dostikrat obiskujejo bo¬
lečine in bolezni; na dalje, da smo marsikterikrat tako po¬
zabljivi, da nam pamet tolikokrat zastaja, da je naša volja
tako slabotna, za dobro tolikanj pripravna, da nam je mars-
kterikrat tako težavno, premagati hudo poželjenje. ktero nas
naganja zdaj v ta, zdaj v uni greh: vse to so prežalostni na¬
sledi pervega greha. Ko bi Adam ne bil grešil, bi se mi tudi
še zdaj v paradižu znašli, v raju veselili, dokler bi Bogu ne
dopadlo, nas k sebi vzeti v nebesa.

Ljubi kristjani! morebiti ste se že tudi vi večkrat čudili
ter prevdarjali sami med seboj, kako da so zamogli naši pervi
starši pri tolikanj lepih zmožnostih in lastnostih vendar le
hudega rajši poslušati, kakor pa Boga, in kako da jim je bilo
mogoče, Boga zad postavljati hudemu duhu ? Pa poslušajte! Živel
je v starodavnih časih moder in mogočen vitez Henrik Vida
po imenu, ki se je nekega dne s svojo gospo pogovarjal od
žalostne prigodbe pervega greha. Gospa pa se je britko pri¬
tožila nad našo pervo mater Evo, ktera je ves človeški rod v
nezmerno nesrečo potisnila s tim, da je jedla sad, kterega bi
se bila vendar tako lahko zderžala. „ Nikar ne sodi tako hudo,“
jej seže vitez v besedo, berž ko ne, bi tudi ti ne bila obstala
v enaki skušnjavi; bila bi ravno to storila, kar je storila
Eva!" Gospej se prav za malo zdi, da jo gospod tako v nič
deva, in da tako malo zaupa njeni čednosti in stanovitnosti;
zatoraj ne jenja terditi in zagotovljati, da bi ona v enakib
okoljščinah gotovo nikdar padla ne bila. Vitez pa pravi: „Prav
močno me mika, postaviti te na poskušnjo. In jaz bi ti nekaj
naložil, kar je vse lagleje, in kar bi mogla ti spolnovati iz
ljubezni do mene; pa se bojim, da bi ti tega ne spolnila." „Iu
ktera reč bi ta bila ?“ uprašuje kar hitro gospa. Gospod odgovori:
„Na dvorišču, kakor veš, imamo lužo, v kteri se race kop¬
ljejo. V to lužo smeš vsak dan stopiti, kaderkoli in kolikor -
kratkoli hočeš, v tistih dnevih pa, o kterih hodiš v kopel, ne
smeš stopiti v račjo lužo." Gospa se smeja temu sporočilu,
in pravi, da je vse lagleje, spolniti to zapoved, kakor pa jo
prelomiti. In vitez zaverne gospo in pravi: „če je tudi toli¬
kanj lahka ta zapoved, vendar le hočem, da je plačilo in kazen
postavljena nanjo. Ako boš zvesta ostala, prejela boš v plačilo
40 mark srebra; ako pa ne, morala boš ti meni plačati ravno
toliko.“ Vsa vesela se gospa v to stavo poda. Henrik pa je
skrivaj nastavil opazovavce, kteri so skerbno opazovali vsako
stopinjo , ktero je bila storila gospa. In opazovavci so vitezu

62

sporočili, da gospa gerdo lužo vselej nekoliko časa ogleduje,
kolikorkratkoli gre čez dvorišče, sosebno pa v tistih dneh , o
kterih je v kopeli bila. Kmalu na to so slišali, da je rekla
svoji dekli: „Ne vem, od kod to pride? umerla bom, če ne
bom enkrat stopila v to mlako!" In ko je drugi pot iz kopeli
grede spet memo račje luže šla, ogledala se je na vse strani,
in ko nikogar ni zapazila, je s svojo spremljevavko prav pre¬
vidno vanjo stopila. Dasiravno pa je pri tem več strahu vžila
kakor veselja, vendar je le nekoliko časa po luži brodila, po
tem pa se jaderno domu podala. Njen mož pa je že bil vse
zvedel, kar se je bilo zgodilo; toraj jo že na stopnicah pri¬
čakuje, in jej reče: „0 ti bogaboječa žena ti! kje si pustila
svojo stanovitnost, v ktero si tolikanj zaupala? V vse manjše
reči si bila na poskušnjo djana, kakor Eva, in si vendar le
slabejše obstala kakor ona. Plačaj zdaj zgubljeno stavo!" In
ker ni imela toliko, da bi bila stavo plačala , jej je vzel
vitez njene najdražeje oblačila, in jej jih nekoliko časa ni hotel
nazaj dati. Mi bi bili prej ko ne ravno tako grešili.

Sklep.

Adam in Eva sta grešila in v njima smo grešili vsi njih
otroci. Le ena sama je, ktero je Bog čudovitno obvaroval iz¬
virnega greha in ta je Marija, mati Jezusova, milosti polna
in spočeta brez vsega madeža. Mi smo pa vsi že po natori
koj pri spočetju in rojstvu ubogi grešniki in otroci jeze božje.
Kaj pa bode z nami? Stvarjeni smo za nebesa; kakor otroci
jeze božje pa ne pridemo v nebesa. Veselimo se! Angeljcev,
ki so grešili, se Bog ni usmilil, — grešil pa je človek, in Bog
ga ni zavergel, se ga je usmilil in mu poslal odrešenika. In
od tega odrešenika bomo še veliko govorili v kerščanskih
naukih, le pridno pridite! Amen.

63

X. KerŠanski nauk.

Marija brez madeža spočeta.

Vvod.

Slišali smo unokrat, da sta Adam in Era v paradižu gre¬
šila ; da sta si na duši in telesu s tim grozno škodovala; — da
je pa ta greli tudi prišel nad nas in veliko hudega nam prinesel
na duši in telesu. Omenil sem pa tudi, da je med vsemi Ada¬
movimi otroci le ena sama in edina, ktero je vsegamogočni
Bog čudo vit no obvaroval izvirnega greha, — in ta je Marija,
prečista devica in mati našega odrešenika Jezusa Kristusa. Ta
verska resnica je bila 8. decembra 1854 oklicana in nasprotniki so
zagnali strašen hrup, kakor da bi bila ta čisto nova in kriva
vera. Zatoraj hočem danes o tej resnici kaj več spregovoriti
in vam razložiti: 1. Kajtopomenja: Marija brez
madeža spočeta. 2. Kako seje to godilo. 3. Ali
je to res nova in kriva vera?

Razlaga.

1. Kaj to pomenja: Marija brez madeža
spočeta?  Ni še dolgo, kar se je nek neverec s to resnico
norčeval in jo hotel na smeh postaviti. V nekem malo¬
pridnem časniku je namreč visoko učeni mojsterskaza kvan-
tal, da je Marija Jezusa brez izvirnega greha spočela in
rodila. To pomenja verska resnica: Marija brez madeža spo¬
četa. Alite, takemu modrijanu se še naši otročiči smejijo. To
pri nas vsak šolar ve, da je Jezus Sin božji, ne pa sin kakega
človeka, Oče nebeški je njegov oče, toraj Jezus ni se rodil iz
Adamovih otrok, in tudi Adamovega greha na sebi nima. „Ma-
rija brez madeža spočeta" pomenja to-le: „Marija je bila hči
Joahima in Ane, torej se je spočela in rodila, kakor vsi drugi
otroci, in Marija je bila po pravici in resnici človešk otrok,
toraj otrok iz Adamove kervi in bi imela tudi na sebi nositi
izvirni Adamov greh. Ali 1. 1854 oklicana vera nas uči, da
je Marija bila skoz in skoz čista izvirnega greha.

2. Kako pa se je to godilo?  Mi vsi prinesemo
izvirni greh seboj na svet; skoraj po porodu nesd nas k sv.
kerstu in tam se omijemo izvirnega greha, postanemo nedolžni

64

in čisti ko angelci, ljubi božji otročiči in dediči nebeškega kra¬
ljestva. Kako se pa godi? Po velikem čudežu! Sv. kerst stori
nas deležne neskončnih zaslug Jezusa K. in Jezusova kri omije
nas izvirnega greha in vseh drugih grehovDajte  se kerstiti
na ime Jezusa K. v odpuščanje grehov," klical je sv. Peter
binkoštno nedeljo. Toraj po velikem čudežu se nam odvzame po
rojstvu zavoljo Jezusovih zaslug madež izvirnega greha. Le malo
drugače se je ta čudež tudi pri Mariji godil. Ne še le po rojstvu
kakor pri nas pri kerstu, temuč že prej pri spočetju je vsega-
mogočni Bog Marijo, mater božjega Sina in mater odrešenika
deležno storil Jezusovih neskončnih zaslug in jo že popred obva¬
roval in ohranil pred madežem izvirnega greha. Kar toraj vsega-
mogočni in usmiljeni Bog nad nami po rojstvu pri kerstu dela,
to je storil nad Marijo že popred pred spočetjem in rojstvom.

3. Alije to res nova in kriva vera?  To ni
nova, temveč stara vera, le oklicana ni bila od sv. cerkve
za versko resnico. Da je Marija brez madeža spočeta bila,
uči nas:

a) Sv. pismo stare zaveze.  Že v paradižu je Bog
kači rekel: „Sovraštvo postavim med te in ženo, med tvoje
seme, in nje seme, ona ti bo glavo sterla," To hoče reči: Ti
satan! si Evo premotil, zapeljal; ti si seme greha zasejal; ali
prišla bo druga žena, ktero sem si izvolil, nje ne boš premotil,
ako ravno jo boš zalezoval, in jej zaderge stavljal; ona bo sta¬
novitna v božji gnadi ostala; želo tvojega semena, to je zasa¬
jenega poerbanega greha, jene bo piknilo; zvesta bo meni slu¬
žila, tebi pa glavo zdrobila, zakaj nje some, moj edinorojeni
Sin, bo tebe na lesu premagal. — O Marija, presveta devica!
ti si tista, ktera je vsa čista in sveta, vsa nedolžna in pra¬
vična iz božjih rok prišla! Ti sama si med Adamovimi otroci
brez madeža izvirnega greha spočeta! Tebi sami je Bog to-
liko gnado dodelil, da si Čez vse stvari v nebesih in na zemlji
povišana! — Za res, Marija brez madeža izvirnega greha
spočeta, je tista Noetova barka, ktera je visoko po verhu
morja plavala takrat, ko se je ves svet v vesoljni potop po¬
erbanega greha potonil; — Marija je tisti goreči germ , kte-
rega je vidi! Mozes goreti in ne zgoreti; — Marija je tista
skrinja miru in sprave, ktero so po suhem čez reko Jordan
nesli, in vsi valovi poerbanega greha je niso še s kaplico vode
onesnažili; — Marija je tista skrinja zaveze , ktero sta dva
zlata kerubima varovala v spomin, da je ni ne izvirni ne stor¬
jeni greh omadeževal.

65

b) Sv. pismo nove zaveze. O kristjani moji! te
le Gabrielove besede: „Češčena si Marija! gnade si polna,
Gospod je s teboj , žegnana si med ženami", so zadosti spri-
čale, da Marija je bila brez izvirnega greha spočeta. Kako
more grešnica polna gnade biti pred Bogom ? In kako je mo¬
goče drugači misliti? Kako je mogoče, rečem jaz, da bi bil
Bog Sin v nečedni posodi, v posodi od izvirnega greha uma¬
zani, človeško meso na se vzel, v posodi, ktera bi bila poprej
posoda jeze božje? —In če je bil Janez kerstnik, Jezusov na¬
poved ovavec, nar veči od žene rojenih imenovan, že v mater¬
nem telesu posvečen; zakaj bi ne bila Marija, Jezusova mati,
že v pervem trenutku brez madeža spočeta, ona nar srečnejša
med vsemi ženami?

c) Uči nas tudi častitljiva smert  preblažene de¬
vice Marije. — Kakor je Jezus tretji dan neumerljiv, častit¬
ljiv od smerti vstal, tako je bila tudi Marija tretji dan z dušo
in s telesom z narvečjo slovesnostjo v nebesa vzeta. Ravno so
bili aposteljni in drugi sveti možje v Jeruzalemu zbrani, kar
zaslišijo prijetno in soglasno petje. Marija je dušo Bogu zdih-
nila. Njeno presveto truplo položijo v trugo, in v Getzemani
postavijo. Angeljsko petje se le sliši, tretji dan neha, trugo
odprejo, in glej: Tanjčice in rute najdejo, telesa Marijinega
pa ne. Vzel je Bog Marijo devico z dušo in s telesom k sebi
v nebesa. — Če pa Bog ni pripustil, da bi telo Marije, pre-
čiste device, v temnem grobu preklete zemlje strohnelo , če
Marije ni zadelo božje obsojenje: „Prah si bil, in v prah se
boš povernil;" če, rečem jaz, je Bog Marijo k sebi vzel,
kakor je bil Adamu v nedolžnosti obljubil, ako ne bo od pre¬
povedanega sadu jedel; ali se iz tega prav za prav ne
sklepa, da Marija je brez madeža poerbanega greha spočeta?

d) Uči sv. cerkev.  Vselej je bila pobožna misel ka¬
toliške cerkve, da preblažena devica je brez madeža izvirnega
greha spočeta; vselej je bilo prepovedano, rečeni resnici na¬
sproti učiti. Vsi cerkveni učeniki pišejo od nebeške Marijine
slave , in ali terde, da Marija je bila brez greha spočeta, ali
vsaj varno v tem oziru govore; kaderkoli in kjerkoli je bilo v
cerkvenih zborih govorenje od izvirnega greha, povsod se je
očitno, in vselej še bolj in bolj veče nagnjenje kazalo, vsaj
enkrat določno skleniti: „Marija je bila brez madeža izvirnega
greha spočeta." Vesoljni Tridentinski zbor, kteri je bil sedaj
300 let, je jasno sklenil, da Marije ne zapopada pod postavo
poerbanega greha. — Že zdavno so se začele k časti brezma-

66

deževanega spočetja Marije device razne slovesnosti po katoli¬
škem svetu. Molile in pele so se lavretanske litanije, v kterih
se posebno očitno oznanuje neomadeževano spočetje: »Mati pre-
čista, mati brez madeža, mati nedolžna, mati presveta, mati
prečudna , podoba pravice , podoba vse svetosti, skrivnostna
roža, turn slonokosteni, hiša zlata, skrinja miru in sprave itd.“
— Vpeljan je bil praznik spočetja Marije device, kteri se
vsako leto 8. decembra obhaja. Cerkev le dva praznika spo¬
četja obhaja: praznik včlovečenja Sina božjega in praznik
spočetja Marije; tri praznike rojstev: Sina božjega, Marije
device in sv. Janeza kerstnika; godovi svetnikov in svetnic
se pa le takrat obhajajo, ko so solzno dolino zapustili, in se v
nebesa preselili. — Pripuščeno je bilo v našem cesarstvu že
15. decembra 1725 vsako saboto, ako ni zaderžana, oflcium
moliti in sv. mašo brati od neomadeževanega spočetja Marije
device. — Počasu, počasu se je popek skrivno zastopne rože
brezmadeževanega spočetja preblažene device Marije razpihoval,
dokler se je 8. decembra 1854 popolnoma razpihnil, kader so
sv. Oče, papež Pij IX. v pričo 195 kardinalov, nadškofov, in škofov,
v pričo mnogo učenikov sv. pisma, in drugih duhovnov, v pričo
brezštevilne množice pričujočega ljudstva raznih stanov, in
obojnega spola, v nar veči cerkvi katoliškega sveta, v cerkvi
sv. aposteljnov Petra in Pavla v Rimu med sveto mašo na¬
znanili , izrekli in sklenili: »Marija, presveta devica, je bila
v pervem trenutku brez madeža poerbanega greha spočeta;
ta nauk je od Boga razodet, in vsak katoljški kristjan ga
mora terdno in stanovitno verovati, ako hoče v zveličanje priti. 11

Sklep.

Poslušajte, ljubi moji! kaj se na Francoskem godi. V
mesticu Lourdes (Lurd) je leta 1858 živela neka revna dru¬
žina. Oče je z žulji svojih rok pridelaval terd kruhek sebi,
ženi in svojim trem otrokom. Pičla jim je vselej hodila, četer-
tek pred pustno nedeljo pa še derv ni bilo pri hiši, da bi si
kaj skuhali. Mati torej pošlje otroke, derv nabirat. Tri otroci
giejo črez most v bližnjo gosto in pridejo k nekej veliki votlini-
Otroci pobirajo veje in hovje, kar Bernhardina — tako je
bilo 14 let stari deklici ime — kar B. naenkrat zagleda nad
skalnato votlino neko prelepo gospo, obdajala jo je čudna svetloba.
Imela je obleko belo ko sneg, okoli srede višnjev pas in črez
rame jej je visel bel pajčolan. Bernhardina se zgrudi na ko-

67

lena, poišče svoj roženkranc in hoče se pokrižati; pa tako se
je sirotle tresla, da roke ni mogla do čela povzdigniti. S ča¬
soma strah povleže in deklica žebra „vero, očenaš, češčena si
in čast bodi . . kar čudna podoba zibne. lina dva otroka
sta med tem suhovine pobirala in ko ju Bernhardina popraša:
„Ali nista ničesar vidila“, odgovorita: „Ničesar“ in pristavita:
„Ali je mar ona kaj vidila?“ B. pripoveduje jima, kaj je vi¬
dela in vsi pripovedujejo doma to čudno prikazen. Mati je
bila nad tem skoraj huda in je prepovedala otrokom, da ne
hodijo več k tistej votlini. To je B. grozno bolelo; močno jo
je vleklo k tistej votlini, da morebiti spet vidi tisto prelepo
gospo. V nedeljo je bilo vreme lepo in otroci prosijo mater,
naj jim dovoli iti k tistej votlini. Dolgo se je mati branila,
slednjič pa vendar le dovoli. Otroci se podajo na pot, grejo
med potjo v cerkev, in vzamejo nekaj blagoslovljene vode
seboj; una dva otroka sta rekla: ,,Morebiti da je prikazen
kaka hudoba." Pridejo k skalnatej votlini, pa ne vidijo ničesar.
Otroci pokleknejo in začno roženkranc žebrati. Naenkrat
zaupije B.: „Lejte jo, tukaj je.“ Dna dva otroka nista ničesar
videla, zatoraj sta tudi rekla, da ne gresta več k votlini. No¬
vica o tej prikazni se je raznesla po celej okolici; nekteri so
se smejali, drugi spet jezili, tretji pa priterdovali, da mora
vendar kaj biti. Na pepelnico pridete dve poštene ženski k
revnej družini in nagovarjate B., naj popraša prelepo gospo,
kaj da hoče. Stariši dovolijo, da je drugi dan B. šla ž njima
k votlini. B. poklekne, jame roženkranc moliti, zagleda pre¬
lepo gospo in sliši, kako jo ta po imenu kliče. B. gleda in
posluša, kar gospa spregovori: „Pridi dva tedna vsak dan
semle.“ O tem vsem se je glas raznesel in jeli so ljudje od
vseh krajev k votlini hoditi. Pervo postno nedeljo, 2 L. februarja,
je bilo že več kot tavžent ljudi okoli votline. Zdaj je šla tudi
mati z B. Deklica spet poklekne, začne moliti, kar se prikaže
prelepa gospa, pa derži se tako žalostno, da jo B. popraša:
»Kaj pa ti je; kaj naj storim." Prikazen odgovori: „Moli za
grešnike!" B. je hodila vsak dan k votlini in vselej se je
prikazala prelepa gospa. Enkrat je rekla prikazen k Bern-
hardini: „Pij in umij se pri tem vrelcu." Okoli in okoli ni
bilo nobene vodice. Gospa mahne z roko na desno stran in
deklica leze po kolenih tje, pa ne vidi ničesar , ko le suho
zemljo. Z rokami začne praskati in kopati, in glej! komaj
skoplje za pol pedi, kar pricerlja merzla., bistra vodica in
sčasoma teče po skali tako debelo, kakor otroška roka. In

68

ta voda je delala veliko čudežev, postv. 20 let slep delavec se
je umil in videl; 10 let bolna roka je hipoma ozdravela.
Ljudje so bili kaj veseli in vsi ginjeni so prepevljali v čast
D. Mariji. 4. marca se je zgodil spet velik čudež. Neka mati
prinese 2 leti starega, na smert bolnega otroka ; nihče ni vedel,
ali je če živ ali pa že mertev. Žena poklekne k vodi, postavi
otroka do glave v vodo, derži ga kako četertinko ure v vodi.
Ko ga iz vode potegne , vse zaupije, da je otrok mertev.
Drugi dan pa je bil živ in zdrav in je stati mogel, česar prej
še ni mogel. Veliko, sila veliko jih je bilo v tej vodi hipoma
ozdravljenih. 25. marca se je B. spet podala Jr votlini in sila
ljudi je šla za njo. Komaj je začela svoj roženkranc, kar se
prikaže prelepa gospa. B. se vzame serca in pravi: „0 pre¬
ljuba gospa, bodi tako dobra in povej mi, kdo da si in kako
ti je ime.“ Prikazen ne odgovori besedice pa začne se smeh¬
ljati. To daje B. serčnosti, da svojo prošnjo ponavlja, — kar
prelepa gospa milo in prijazno spregovori: „ J a z sem nema-
deževano spočetje!"  B. teh besed še nikoli ni slišala
in tudi ni razumela. Zatoraj jih domu grede ponavlja in po¬
navlja, da jih zna g. fajmoštru prav povedati.

Čudeži so se zdaj zaporedoma godili in ljudje so le rojili
k temu sv. mestu.

Neverniki so vse strune napenjali , da bi ves ta hrup
zadušili. Najprej so se smejali in se norca delali. Potem so
prepovedali od te vode zajemati, — na zemljo okoli votline
stopiti, clo tablo so pribili, na kteri je bilo zapisano, da nihč6
blizo ne sme, so ljudi preganjali in lovili, zaperali in kazno¬
vali, — pa vse je bilo zastonj. Leta 1872 je že stala nad tisto
votlino prekrasna cerkev iz čistega marmeljna, v votlini je
12 oltarjev, pri cerkvi je velik samostan, in duhovniki vsak
dan božjo službo opravljajo , in zdaj je ta kraj eden največih
in najslavnejših romarskih krajev. L. 1864 je prišla iz mesta
Tarbes v Lurd tako velika procesija, da je štela 50—60.000
ljudi in 400 duhovnikov. 6. oktobra 1. 1872 je bilo iz Pariza
in drugih krajev na sto tavžente romarjev in 12 škofov. Vse
to na čast „brez madeža spočeti D. Mariji." Ja, ljubi moji!
verujmo prav živo, terdno, stanovitno nauk, kterega sv. mati
katoljška cerkev sedaj verovati zapoveduje, da presveta Marija
devica je bila v pervern hipu spočetja vsega madeža izvir¬
nega greha čista, prosta obvarovana; verujmo, da je ta nauk
od Boga razodet, verujmo, da ta prečudna skrivnost brežina-
deževanega spočetja Marije se je iz posebne gnade božje v po-

69

gledu na neskončno zasluženje Jezusovo zgodila; verujmo, da
druga® verujoči zveličani biti ne moremo. — „O Jezus! oživi,
užgi, pomnoži, poterdi s svojo gnado to našo sv. vero.“ —
O Marija, presveta devica! ti si tista bela lilija, madeža iz¬
virnega greha v tebi ni bilo. — O Marija preblažena mati!
Ti si tista krivnostna roža; nar lepše in žlahtnejše pero tvojih
popolnost se je danes razpihnilo; o Marija, zgodnja danica, vsa
čista in svetla na jasnem nebu celega katoljškega sveta sedaj
siješ; — o Marija, kraljica nebes in zemlje: Ti si tista zlata
hiša, nar drobnejši prahič greha tebe ni omadeževal. — O Ma¬
rija, naša gospa! bodi ti naša srednica, naša besednica, naša
pomočnica , prosi za nas , nesrečne Adamove otroke , uboge
grešnike, da bomo greh objokali, greh zapustili, se grehov spo¬
korili, in se brez greha v gnadi božji iz tega sveta ločili. Amen.

XI. Keršanski nauk.

Bog je odrešenika poslal — Jezusa Kr.

P. Ali je Bog človeka zavoljo greha vekomaj zavergel?

O.  Bog človeka ni vekomaj zavergel, kakor napuhnjene angelje.

P. Kaj je Bog obljubil v odrešenje človeka, ki je zasluzil zavoljo
greha zaverzen biti ?

O.  V odrešenje človeka, ki je zaslužil zavoljo greha zaveržen hiti,
je Bog obljubil odrešenika, ki se mu tudi Mesija pravi.

P- Kako se glasi drugi člen apostoljske vere ?

O.  Drugi člen apostoljske vere se tako glasi:

In v Jezusa Kristusa, Sinu njegovega edinega, Gospoda našega.

P. Kdo je Jezus Kristus?

O.  Jezus Kristus je:

.1. Edinorojeni Sin Boga Očeta.

2. Bog in človek skupej.

3. Naš Gospod, zapovednik in učenik.

P■ Kaj pomen ja ime Jezus?

O.  Ime Jezus pomenja to, kar zveličar.

P- Zakaj se Jezusu zveličar pravi ?

, O. Jezusu se pravi zveličar, ker nam je po njem zveličanje došlo,
■ker nas je rešil večne snierti, greha in zaslužene kazni.

70

P. Kako se Jezusu še pravi?

O.  Jezus se tudi pravi Kristus, to je, pomaziljenec.

P. Zakaj se imenuje Jezus Kristus edinorojeni Sin božji ?

O.  Jezus Kristus se imenuje edinorojeni Sin božji, ker je edini,
kteri je od svojega nebeškega Očeta rojen od vekomaj.

P. Kako je Jezus Kristus Bog in človek skupaj ?

O.  Jezus Kristus je Bog in človek skupej , ker je on Bog od
vekomaj in se je v času včlovečil; ima v resnici božjo in v resnici člo¬
veško natoro; obe natori ste pa v edinosti božje peršone neločljivo
zedinjene.

P. Zakaj se Jezus Kristus naš Gospod imenuje ?

O.  Jezus Kristus se imenuje naš Gospod, ker je Bog in naš
odrešenik.

Vvod.

Sv. Škot Hildebert se je sprehajal po cesti. Sedaj jo pri-
maha nek mlad popotnik po cesti. Vidilo se je na njem, da
ni veliko vreden. „ Čigav si?“ ga popraša sv. škof. „Nisem
nikogarja," odgovori popotnik. Pri cesti je pa ravno stal kamnat
križ. Sveti mož povzdigne roko in kaže na sv. križ rekoč: „Ne
govori mi tako! Vedi, da Kristusova je tvoja duša; zakaj on
je dal svojo dušo za večno zveličanje tvoje duše! Kristusovo
je tudi tvoje telo; zakaj tudi svoje telo je daroval za te. Pazi
toraj , da se tudi obnašaš kot Kristusov; on te je kupil za
svojo predrago kri, kupil na sv. križu; za te so njegove roke
razpete, njegove noge prebodene; zavoljo tebe se cedi njegova
kri iz vseh žil. Glej, zakaj da je Kristus terpel! Glej, da si
mu tudi ti hvaležen, in ne rekaj več: „Nisem nikogarja."
Zakaj Kristusov si, ki je tvoj Bog in Gospod." Popotnik prime
sv. moža za roko, jo hvaležno poljubi in zahvali se za lepe,
mične besede, — je pa tudi ves vesel pristavil: „Da! Kri¬
stusov sem, in hočem njegov ostati na veke!"

Da! Kristusovi smo mi vsi; drago nas je odkupil in odrešil;
Jezus je naš odrešenik. Grešniki so bili vsi ljudje pred nami,
so vsi ljudje zdaj z nami, in bojo vsi ljudje za nami. Kot greš¬
niki pa ne pojdemo v nebeško kraljestvo, vsi smo torej zgub¬
ljeni ? ! Pač bili zgubljeni, ko bi se ne bil ponudil sam Sin božji,
da plača naš dolg pri Bogu in nas odreši naših grehov. Oh to
je imeniten in vesel nauk od našega odrešenika!  Be
zvesto poslušajte! danes bom pokazal: 1. da imamo odre¬
šenika; in 2. daje  ta odrešenik Jezus Kr.

71

Hazlaga.

1. Bog je odrešenika obljubil. Že pervim staršem
je Bog obljubil odrešenika poslati. Po storjenem grehu je Bog
oznanil Adamu in Evi,  kaj bota terpela zavoljo greha. Pa
tudi kači je ravno tako oznanil in slednjič pristavil: So¬
vraštvo bom naredil med teboj in ženo in med tvojim zaro¬
dom in njenim zarodom; ona ti bo glavo sterla in ti boš nje
peto zalezovala." Tako je toraj Bog obljubil nekega poslati,
ki bo kači glavo sterl, pa ni tanjko povedal koga, kdaj in
odkod. —Drugič je Bog obljubil odrešenika očaku Abrahamu
in ta obljuba je bila že bolj jasna. Rekel je Bog k njemu,
da bo iz njegovega rodu tako neštevilno ljudstvo naraslo,
kolikor je zvezd na nebu, da jim bo v posestvo izročil Ka¬
naansko deželo in zadnjič mu je obljubil, da se bo iz njego¬
vega rodu tisti rodil, kteri bo odrešil vesoljni svet. Ravno to
obljubo je Bog ponovil Abrahamovemu sinu Izaku. Sedaj se
je že zvedelo, da ima odrešenik priti izmed izraelskega ljud¬
stva. Očak Jakob je od Boga ravno to obljubo prejel in na
smertni postelji še tudi oznanil, da se bo prihodnji mesija
rodil iz rodu Judovega, in to tedaj, ko ne bojo imeli več judje
svojega kralja. Mojzesu je Bog pa že naznanil, da bo mesija
tak prerok, kakor je on, in Davidu je pa clo to razodel, da
bo prihodnji zveličar božji Sin. Tako je usmiljeni Bog po
očakih bolje in bolje razjasnoval obljubo poslati odrešenika.
Pa je dalje

2. odrešenika tudi oznanoval in popisoval.
Najpred je pošiljal predpodobe, ktere so bile v marsikterih
rečeh prihodnjemu odrešeniku podobne. Nar imenitniše pred¬
podobe so: Izak, ki ga je imel njegov oče darovati; Jožef,
ki je bil od svojih bratov prodan in po nedolžnem v ječo
veržen; — Melhisedek, ki je daroval kruha in vina, — veliko¬
nočno jagnje, ktero je vse pervorojence izraelskega ljudstva
rešilo nagle smerti, — bronasta kača, kdor je piknjen na njo
se ozerl, je živel, — Jonas , ki je bil tri dni v trebuhu ve¬
like ribe. —

Za temi predpodobami so prišli pošteni in sveti možju,
kterim je bil Bog razodel mnogoterih reči zastran prihodnjega
odrešenika. Prerokovali so ti preroki:

a) da bo odrešenik rojen iz device v mestu Betlehemu.
”P e j! Devica bo spočela, in sina rodila, in njemu bo ime
Emanuel (Bog z nami)." „Ti Betlehem nisi nar manjše Ju-

72

dovskih mest; zakaj iz tebe bo ta prišel, kteri bo v Izraelu
gospodoval,"

b) da bo oznanovavec hodil pred njim; „Glas vpijočega
v puščavi: Pripravite pot gospodu, ravne storite steze našega
Boga, Vsaka dolina bo povišana, in vsak hrib ponižan, kar je
krivega bo ravno, in kar je ostrega bo gladko."

c) da bo odrešenik učil in čudeže delal: „ Gospodov duh
je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil; poslal me je
krotkim oznanovat, ozdravljat v sercu razterte, oklicat vjetim
prostost in jetnikom rešenje." „Lejte , sam Bog bo prišel, in
vas rešil. Takrat se bojo slepih oči odperle , in ušesa gluhih
bojo odmašene. Takrat bo kruljev skakal kot jelen in mutasti
jezik bo razvezan."

d) da ga bodo sovražili in morili: „Dal sem svoje telo
tim, kteri so me bili; svojega obličja nisem odvernil od teh,
ki so me zasramovali in opljuvali." „Gospod je pregrehe vseh
na njega vergel. Darovan je bil, ker je sam hotel, kakor ovca
bo v mesnico peljan in svojih ust ne bo odperl." „Truma hu¬
dobnežev me je oblegla. Oni so moje roke in moje noge pre¬
bodli." „Oni so meni dali žolča jesti in so me v moji žeji
jesihom napajali."

e) da bo od smerti vstal, v nebesa šel in sv. Duha poslal.
„Moje telo bo v zaupanji počivalo: zakaj Ti me ne boš v
grobu pustil." „Vsi narodi, ukajte Bogu na ves glas! Bog se
je peljal na viš slavno in častno." „Izlil bom svojega duha
nad vse meso, da prerokujejo vaši sinovi in vaše hčere; ja
tudi nad svoje hlapce in dekle bom izlil svojega duha." Tako
so preroki opisovali prihodnjega odrešenika in Daniel je clo
čas povedal, kdaj ima priti obljubljeni mesija.

3. Bog je tega odrešenika že poslal.  Judje še
pričakujejo odrešenika; mi kristjani pa verujemo, da je odre¬
šenik sveta že prišel. Temu odrešeniku je pa ime Jezus Kri¬
stus. Zakaj pa sv. kat. cerkev uči,  da je Jezus obljubljeni
odrešenik ?

a) Yse, kar so preroki veliko let popred od odrešenika
prerokovali, se je nad Jezusom na tanjko spolnilo, če to, kar
sem iz prerokov ravno povedal, primerite Jezusovemu živ-
ljenju in smerti, bote mislili, da so preroki vse to sami videli
in slišali.

b) Sv. Janez kerstnik je s perstom na Jezusa kazal, <J a
je tisti, kteremu pot pripravlja, kteri ima za njim priti, &
kteremu ni vreden od čevljev jermenov odvezati.

73

c) Jezus sam je to spričal, ker je tako nebeško lepo učil,
čudeže delal in prerokoval: „Moj nauk ni moj , temuč tega,
ki me je poslal; če kdo njegovo voljo spolnuje, bo spoznavali
je ta nauk od Boga ali sem sam iz sebe govoril;" „Dela,
ktere delam v imenu mojega Očeta, pričujejo od mene. Ve¬
rujte delom, ako meni nočete verovati."

d. Jezus je tudi sam to učil in terdil. Viši duhoven Kajfež
je rekel: »Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si
ti Kristus (to je: maziljenec, mesija), Sin božji?" In Jezus
je poterdil, da je.

e) Jezus je tudi vse to storil, kar se je od odrešenika
pričakovalo , — vse je popravil, kar je bil izvirni greh po¬
pačil. Učil je in tako razsvetil našo pamet, — obljubil nam
je večno veselje in večno pogubljenje, obljubil tudi božjo po¬
moč in podporo, pokazal sam, kako živeti in je tako spodbu¬
dil našo voljo, — terpel in umeri je za nas in tako rešil nas
greha in večnega pogubljenja in nas storil spet Bogu ljube in
dopadljive.

Tako je torej naš odrešenik Jezus Kristus. Kdo pa je
ta Jezus Kristus?

Vsakdo izmed nas ve, da je Jezus Kristus:

1. edinorojeni Sin Boga Očeta.

Bog Oče nas je vse stvaril, nas redi, nas prevzame pri
sv. kerstu za svoje otroke , zatoraj se rekamo tudi mi otroci
nebeškega Očeta. Pri Jezusu pa ni taka; on je pravi Sin
Boga Očeta, od vekomaj ga je rodil. „Mi smo otroci po mi¬
losti, pa ne po natori; Edinorojeni je pa sin po natori, pa ne
po milosti." Avgust. Že v starem zakonu je Bog Oče govoril
od odrešenika: „Moj sin si ti, danes sem te rodil." Angelj
Gabriel je odrešenika tudi Sina Božjega imenoval. In Bog Oče
ga je sam pri spremenji na gori Tabor in pri kerstu v Jor¬
danu imenoval svojega ljubega Sina. Takega sina nima Bog
Oče nobenega več, zatoraj se tudi pravi „edinorojeni Sin Boga
Očeta." Napoleon je nekega večera na otoku Helenskem vojšaka
poprašal, ali mu ve povedati, kdo je Jezus Kristus. Vojšak se
je izgovarjal, da je imel preveč po svetu opraviti in da mu
nič ni časa ostalo, kej takega premišljevati. . „Kaj! ves zavzet.
Napoleon odgovori, ti si kerščen v katoljškej cerkvi, in mi ne
veš povedati, kdo je Jezus Kristus ? Počakaj, ti pa jaz povem.
Ib  jel je od Jezusa govoriti tako serčno in slavno, kakor piavi

74

cerkven učenik in je slednjič pristavil: „Vem in poznam, kaj
je človek, pa povem ti, da Jezus ni bil človek ampak Bog.“

2. Pravi Bog in človek skupaj.  Da je Jezus
pravi Bog:

a) pričajo sv. preroki; zakaj od Boga razsvitljeni so pre¬
rokovali, da bo zveličar pravi Bog. Izaija pravi: „Bog sam bo
prišel in vas odrešil."

b) Priča Jezus sam, ki je večna resnica. Sam je rekel:
„Jaz in Oče sva eno." „Kdor vidi mene, vidi tudi Očeta."
To je Jezus tudi spričal, ker je iz samosvoje moči in oblasti
čudeže delal in prerokoval. Saj veste, da je vodo spremenil v
vino, velike trume ljudi nasitil z malo kruhi, zapovedal morji
in vetrovom, ozdravljal vse bolezni s samo besedo, oživljal mertve;
da! še sam je od mertvih vstal! Prerokoval je. prihodnjih
reči: da ga bo Judež izdal, Peter zatajil, da bo umeri, vstal,
v nebesa šel in cerkev" ustanovil, ktere ne bodo premagale vse
peklenske moči, da bode mesto Jeruzalem strašno razdjano.
In živel je tako sveto, prav po božje, da nihče ni mogel ob¬
dolžiti ga tudi nar manjšega greha.

c) pričajo sv. aposteljni in ucenci. Neverni Tomaž je iz¬
dihnil: „Moj Gospod in moj Bog." Sv. Peter je rekel: „Ti si
Kristus, Sin živega Boga." Sv. Janez koj od začetka svojega
evangelja piše: „V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila
pri Bogu, in Bog je bila Beseda." In sv. Pavl uči: „V imenu
Jezusovem naj se priklanjajo vse kolena teh, ki so v nebesih,
na zemlji in pod zemljo." Klanjati kolena gre pa le pred
Bogom.

Tudi so aposteljni le v Jezusovem imenu čudeže delali.
Binkoštni praznik je sv. Peter hromemu rekel: „V imenu
Jezusa Kristusa Nazarenskega vstani in hodi" — in bolnik je
poskočil, stal in hodil. Tako so delali vsi drugi aposteljni. Pa
tudi v novejših časih so svetniki v Jezusovem imenu čudeže
delali. Nekega dne je močno poterkalo na izbo sv. Franca
Pavljančana. Skoraj brez sape skoči skoz duri nek posel, in
naznanuje svetemu možu, da je blizo njegovega rojstnega
mesta (Pavla) velika barka v nevarnosti potopiti se. Tudi
upanja ni, ladji pomagati, ker jo huda burja strašno goni in
premečljuje. Mostjani toraj ga lepo prosijo , naj bi prišel in
molil. Ko to sliši sv, Franc hitro poskoči in leti s poslom proti
barkostaji. Bilo je viditi vse živo ljudi, ki so vpili, mornarje
omilovali, na ves glas molili, pa pomoči le ni bilo. Sv. Franc
stopi med nje, — vsi se razveselijo in čakajo, kaj da bo?

75

Že večkrat so namreč se prepričali, da je temu svetemu možu
vsemogočni Bog moči podelil, čudeže delati. Zatoraj so mu
naproti klicali: „Oh! pomagaj oče, pomagaj!" in so kazali na
ladjo tam na morji. Svetnik pomigne in vsi pokleknejo. Nekaj
trenutkov je on tiho molil, potem proti morju sv. križ na¬
redil in na vso moč zaklical presveto ime: Jezus! In tisti Jezus,
kteri je hudej burji na Galilejskem morju zapovedal, da seje
ulegla, je ušlišal tudi prošnjo sv. Franca in tudi to burjo po¬
miril in vstavil. Morje je potihnilo in ladja je srečno prija¬
drala v luko.

d) Tudi sv. kat. cerkev je vselej učila in terdila, da je
Jezus pravi živi Bog in ene natore in enega bitja z Bogom
Očetom. Kdor tega ne veruje, pahnjen je iz sv. cerkve, ni več
katoličan.

Jezus je pa bil tudi pravi človek; saj seje rodil, je rastel,
jedel, spal, hodil, terpel in umeri. Imel je toraj Jezus člo¬
veško truplo, kakor ga imamo mi. Imel je pa tudi člo¬
veške dušo." Moja duša je žalostna do smerti" je zdihoval
Jezus. „Oče! v tvoje roke izročujem svojo dušo," je klical
Jezus na križu. Zatoraj vidimo na Jezusu človeško pamet in
um: „Otrok je rastel kakor na starosti, tako tudi na mo¬
drosti;" vidimo tudi dvojno voljo:" Oče! ne moja, temuč tvoja
volja naj se zgodi!" Tako je Jezus bil pravi Bog in pravi
človek v enej osebi, in je imel dve natori: božjo in človeško.
Po vsej pravici pravimo toraj: Jezus je Bogčlovek. In ravno
le Bogčlovek nas je mogel odrešiti: kot pravi Bog je bil v
stanu, neskončni dolg grehov plačati in za druge kaj zaslužiti,
— kot Človek je bil v stanu terpeti in tako za nas zadosti
storiti.

Jezus je še pa dalej tudi:

3. naš Gospod, postavo d ajavec in učitelj.

Vzemite sv. evangelje v roke in berite sv. evangelje za
praznik presv. Trojice; tam bote brali, kar Jezus pravi: „Meni
je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji." Kakor je Bog
Oče naš Gospod , ravno tako je Jezus Kristus, ki je ene na¬
tore in enega bitja z Očetom, kteremu je dana enaka moč in
enako veličastvo. — Tudi postave je Jezus dajal, rekoč:
»Dajem vam novo postavo: Ljubite se med seboj, kakor sem
ljubil vas." Veste, kako je razjasnil peto zapoved božjo: »Sli¬
šali ste, da je rečeno starim: Ne ubijaj ....  Jaz pa vam
pravim , da vsak, kteri se jezi nad svojim bratom, bo kriv
sodbe." — Učil nas je Jezus vso resnico, ktero sedaj imamo:

76

tri leta je hodil po deželi in oznanoval svoj nebeški nauk. Sam
se je imenoval pot, resnico in življenje, in sv. Janez ga ime¬
nuje „pravo luč, ktera razsvetljuje vsakega človeka, kteri pride
na ta svet." Jezus je toraj res naš Gospod, postavodajavec in
učitelj.

Sklep.

Ta je toraj Jezus Kristus; on je pravi božji Sin, Bog
in človek vkup , naš gospod, naš odrešenik, naš zveličar, pa
tudi naš prihodnji sodnik. M čuda, da so katoliški kristjani
po celem svetu prelepo pozdravljanje vpeljali: »Hvaljen

bodi Jezus Kristus." Kristjani sv. kat. cerkve, posebno pa
Slovenci, imajo lepo navado, se pozdravljati takole: »Hvaljen
bodi Jezus Kristus." Odgovarja se pa: „Do vekomaj, Amen!“
Pervemu , ki je začel svoje znance s temi besedami pozdrav¬
ljati , je bilo ime Frančišk iz jezuitarskega reda. Tako je po
navadi pozdravljal svoje učence, kader jih je zjutraj zbujal ali
pa pridno učiti se opominjal. Se ve, da so te prelepe besede
koj hitro dopadale. Papež Sikst V. je leta 1590 vsem ver¬
nim, ki druge tako pozdravljajo ali pa pozdravljeni tako od¬
govarjajo , dodelil odpustek petdeset dni. Kdor se pa privadi,
pozdravljati tako, mu je ravno ta papež dodelil popolnoma od¬
pustek o smertnej uri, ako sladko ime Jezusa zaupljivo in po¬
božno ali izgovarja ali vsaj, če bi ga izgovarjati ne mogel, v
sercu na tihem kliče. Tudi so dodeljeni odpustki pridgarjem,
ki ljudem priporočujejo tako po keršansko pozdravljati se. Da
se sedajni tako imenovani „razsvitljeni“ kristjani res sra¬
mujejo teh lepih , za kristjane preimenitnih besed , dokazuje
jasno, da tem razs vitij enim manjka keršanskega nauka, in da
se jim je ves keršanski duh razkadil. Vseh drugih misel je
bil protestant, kteri kot pesnik še sedaj slovi, namreč slavno
znani Klopstok. Ta je bil od svojega prijatlja Denis-a, ki je
bil pesnik in katoljški duhovnik, sprejel prijateljsko pismo.
Na koncu tega pisma so bile zapisane besede: »Hvaljen bodi
Jezus Kristus!" Klopstock mu je takole odpisal: »Konec va¬
šega pisma mi je bil prav prav všeč; ganil me je. Betlehem¬
ski božji fantiček bodi z vami! — Pri teh besedah mi je na
misel prišlo, kar se mi je nekdaj na Švajcarskem primerilo
in me tudi ravno tako ganilo. Prav lep dan je bil; zlezli smo
z voza in šli. Nekaj dobrih Nemcev nas sreča in vsakteri
mi je rekel; »Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Tedaj še nisem

77

vedel, da se ljudje po navadi tako pozdravljajo, in tudi nisem
vedel, kako gre na te besede odgovarjati. Poznej sem zvedel,
da gre odgovoriti: „Do vekomaj!" To se tako lepo prilega, da
se mi res čudno dozdeva, da mi to koj hitro na mestu ni v
glavo padlo.“ Poslušajte , kaj pravi od teh besed nek drug
protestant Karl Steiger: „Kteri je bil pak najlepši dan mo¬
jega Zveličarja? Gotovo tisti dan, ko je v Jeruzalem šel, in
silno veliko ljudi ž njim. Ljudje so razgrinjali svoje oblačila
po potu , drugi so pa veje sekali z dreves in stlali na pot,
zraven pa stari in mladi klicali: Hozana Sinu Davidovemu!
Hvaljen bodi, kteri pride v imenu Gospodovem!" Treba je
toraj, da ta dan tudi vsi, ki svojega Gospoda spoštujejo, praz¬
nično obhajajo; pa ne le vsako leto, ali vsak teden, temuč
vselej , ko se srečamo, hočemo palmovih cvetlic stiljati na¬
šemu Gospodu po tem, da se po starej, prelepej navadi po¬
zdravljamo: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Bil sem tako
utrujen, okoli mene tako žalostno, pot tako težaven, in tudi
znotraj v sercu je mi bila teža. Kakor se keršanski popotnik
razveseli, ko mu v puščavi truma keršanskih bratov naproti
pride, ki tudi v Jeruzalem k božjemu grobu romajo: ravno
tako se mi je serce ohladilo in pomirilo , ko zagledam lepo
trumo romarjev v Maria Cel. Deržali so v rokah bele palice,
na ramah so nosili svoje mavhe , in notre nekaj kruha in
moke, pobožnih knjig, nobene strehe kakor milo nebo nad
seboj, ako ravne je solnce pripekalo. Ko me jamejo srečati,
vsi zaporedoma me pozdravljajo! ,,Hvaljen bodi Jezus Kri¬
stus!" Niso slišali, kako sem jim odgovoril; zakaj nisem vedel,
kaj odgovarjati, premišljeval sem in tuhtal, in ko mu je na
misel prišlo, sem res stokrat iz celega serca zdihoval: „Do
vekomaj!" In serce se mi je čudno okrepčalo in razveselilo."
Tako sta pisala nekatoličana, in visoko učena nekatoličana!
Katoljški kristjani: pustite sedajno navado, poprimite se stare
keršanske navade in pozdravljajte se vselej takole: Hvaljen
bodi Jezus Kristus! Amen.

78

XII. Keršanski nauk.

Jezusovo rojstvo, življenje in smert.

P. Kako se glasi tretji člen apostoljske vere?

O. Tretji člen apostoljske vere se tako glasi:

Kteri je bil spočet od svetega Duha, rojen iz Marije Device.

P. Ali ima Jezus očeta?

O. Jezus ima kakor Bog nebeškega Očeta; kakor človek pa nima
očeta. Jožef je bil samo rednik Jezusa Kristusa.

P. Je li imel Jezus mater?

O.  Jezus kakor Bog ni imel matere; kakor človek je imel Ma¬
rijo, presveto Devico, za mater.

P. Zakaj se Marija mati božja imenuje?

O.  Marija se imenuje mati božja, ker je rodila Jezusa Kristusa,
kteri je Bog in človek skupej.

P. Od koga je Marija Jezusa spočela ?

O.  Marija je spočela Jezusa od svetega Duha
P. Kje je Marija Jezusa rodila ?

O.  Marija je Jezusa v Betlehemu v hlevu rodila.

P. Kaj se je posebnega zgodilo po rojstvu Jezusa Kristusa ?

O.  Rojstvo Jezusa Kristusa je bilo oznanjeno.

P. Kako je bilo rojstvo Jezusa Kristusa oznanjeno ?

0.  Rojstvo Jezusa Kristusa je bilo oznanjeno:

1. Po angelju pastirjem.

2. Po zvezdi modrim v jutrovi deželi.

3. Po modrih Herodu in pismarjem.

4. Po Simeonu in Ani v tempeljnu ljudem.

P. Kaj se je zgodilo po oznanilu rojstva Jezusa Kristusa ?

0.  Po oznanilu rojstva Jezusa Kristusa se je zgodilo to:

1. Pastirji so prihiteli gledat, kar jim je bil angelj oznanil.

2. Kristus je bil osmi dan po postavi obrezan in Jezus imenovan.

3. Modri iz jutrove dežele so ga molili in mu zlata, kadila in
mire v dar prinesli.

4. On je grozovitemu Herodu, kteri ga je hotel umoriti, v Egipt
ubežal.

5. Od ondot je bil po Herodovi smerti v Nazaret nazaj pripeljan
in v tem mestu zrejen.

P. Kaj je najimenitniše, kar vemo od Jezusove mladosti ?

0.  Najimenitniše, kar vemo od Jezusove mladosti, je:

1. Da je prišel Jezus, ko je bil dvanajst let star, s svojimi starši
v Jeruzalem na praznik.

79

2. Da jev Jeruzalemu ostal, da so ga pa starši čez tri dni našli
v tempeljnu, kjer je med pismarji sedel, jih poslušal in popraševal tako,
da so se vsi čudili njegovemu umu in njegovim odgovorom.

3. Da se je zopet vernil v Nazaret in je ondi ostal.

4. Da je bil svojim staršem pokoren.

5. Da je rastel v starosti, modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
P Kaj je najimenitniše, kar vemo od Jezusa, preden je učiti začel?

0.  Najimenitše, kar vemo od Jezusa, preden je učiti začel, je:

1. Janez je pričal, da je Jezus jagnje božje, ktero grehe sveta
odjemlje.

2. Jezus se je dal Janezu kerstiti v reki Jordanu.

3. Sv. Duh se je prikazal nad njim v podobi goloba.

4. Bog Oče se je oglasil rekoč: Ta je moj ljubi Sin, nad kterim

imam dopadanje.

5. Jezus je bil od Duha peljau v puščavo , in ko se je štirdeset

dni in noči postil, ga je hudič skušal, in po tem so mu angelji stregli

P' Kedaj je začel Jezus učiti ?

O. Jezus je začel učiti v tridesetem letu svoje starosti.

P■ Kaj je najimenitniše, kar vemo od Jezusa, Jcedar je učiti začel ?

0.  Nar imenitniše, kar vemo od Jezusa, kedar je učiti začel, je:

1. Jezus je hodil po svoji domači deželi od kraja do kraja.

2. Privzel si je učencev, izmed kterih je izvolil dvanajst aposteljnov.

3. Oznanoval je postavo milosti, razodeval resnice, ki nam jih je
verovati, in uči) čednosti, ki nam jih je v djanji spolnovati.

4. Svaril je nevero in pregrehe, razdeval zmote Judov, pismarjev
in farizejev.

5. Poterdoval je svoj nauk z besedami svetega pisma, s čndeži in
s svojimi zgledi.

6. Prerokoval je prihodnje reči.

7. Skazoval se je povsod dobrotljivega.

P. So li vsi verovali v Jezusa ?

O.  Veliko jih je verovalo v Jezusa. Veliki duhovni, pismarji in
farizeji pa so ga sovražili zavoljo njegovega uka in so mu stregli po
življenji.

P- Kako se glasi četerti člen apostoljske vere?

O.  Ceterti člen apostoljske vere se tako glasi:

Terpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umeri in v grob položen.

P- Ali je mogel Jezus terpeti?

O.  Jezus je mogel kakor človek, ne pa kakor Bog terpeti.

P. Ali je Jezus tudi res terpel?

O.  Jezus je res terpel, in sicer na duši in na telesu.

P. Kaj je Jezus na duši terpel?

O.  Na duši je terpel Jezus veliko britkost in žalost.

P Kaj je Jezus na telesu terpel?

O.  Na telesu je terpel Jezus veliko rev in težav, veliko tepenja
m ran ; bičali so ga in kronali s ternjem.

80

P. Kaj je Jezus še terpel?

O.  Jezus je terpel tudi veliko zaničevanja, zasramovanja, pre¬
klinjanja, obrekovanja in drugih krivic.

P. Pod kom je Jezus terpel ?

O.  Jezus je terpel pod Poncijem Pilatom, deželnim oblastnikom
rimskega cesarja Tiberija v Judeji.

P. Kdo je Jezusa Pilatu tožil ?

O.  Veliki duhovni, pismarji in starejši ljudstva so tožili Jezusa

Pilatu.

P. Zakaj so Jezusa Pilatu tožili ?

O.  Jezusa so tožili Pilatu zgolj iz sovraštva in zavisti (nevošlji-
vosti), lagaje, da ljudi zapeljuje in šunta.

P. Kaj se je zgodilo na tožbo velikih duhovnov, pismarjev in sta¬
rejših ljudstva?

O.  Na tožbo velikih duhovnov, pismarjev in starejših ljudstva
je bil Jezus Kristus križan; judje so silili na to, in Pilat je privolil.

P. Kje je bil Jezus Kristus križan ?

O.  Na gori Kalvariji blizo mesta Jeruzalema je bil Jezus Kristus
križan in je na križu umeri.

P. Kdo je pokopal telo Jezusa Kristusa?

O.  Jožef iz Arimateje in Nikodem sta telo Jezusa Kristusa po¬
kopala v nov, v skalo vsekan grob, kamor še nikdo ni bil položen.

Vvod.

Bog je zvest v svojih obljubah. Štiri tavžent let je bilo
minulo, preden je poslal obljubljenega odrešenika, ali — po¬
slal ga je vendar res in spolnil svojo obljubo. Že so imeli
judje, kakor je bilo prerokovano, rimskega kralja ptujega rodu,
— že je minil tisti čas , kterega je oznanoval prerok Daniel,
da ima obljubljeni odrešenik priti. Bog je zdaj začel svoje
obljube tudi v djanju spolnovati. Pošlje toraj najprej angelja
Gabriela k Cahariju, naj mu oznanja, da bo njegova žena Eli¬
zabeta sina povila. Ta njegov sin Janez pojde pred odrešenikom,
ta bo ljudi učil, k pokori vabil, neverne k modrosti pra¬
vičnih pripeljal in tako pripravil Gospodu popolnoma ljudstvo.

Pol leta po tem pošlje Bog ravno tega angelja Gabriela
k Mariji v Nazaretu, naj jej naznanja, da je Bog njo izvolil
za mater obljubljenega odrešenika. In o tem Odrešeniku
hočem vam danes govoriti. Povedal vam bom nekaj : 1. o n j e-
govem spočetju; 2. o njegovem rojstvu; 3. o
njegovem življenji in 4. o njegovej smerii.

81

Razlaga.

1. Marija je Jezusa spočela od sv. Duha.
Živela je Marija lepo tiho v mestu Nacaretu, bila je hči
Joahima in Ane, Davidovega rodu, in zaročena s svetim Jo¬
žefom , ki je bil pošten pa boren tesar. K tej brumni devici
je bil poslan angelj Gabriel, in jej je oznanil, da bo spočela
v svojem telesu in sina rodila, kterega ima Jezus imenovati.
Ta bo velik in sin Narvišega imenovan. Sv. Duh,  je angelj
dalej pristavil, bo v tebe prišel, in moč Narvišega te bo ob-
senčila; za tega voljo bo to sveto, ktoro bo iz tebe rojeno,
Sin božji imenovano. Marija, ko to sliši, prestraši se; potem pa,
ko. sliši, da je volja božja tako, reče: „Dekla sem Gospodova,
naj se mi godi po tvojej besedi." Ko je devica Marija to iz¬
rekla, tedaj se je Sin božji v njenem čistem telesu učlovečil in
angelj Gabriel je zginil. Naj se kristjani pogostoma spominjajo,
da je angelj Gabriel Mariji oznanil, da bode spočela od sve¬
tega Duha, vstavila je sv. kat. cerkev poseben praznik, kte-
remu pravimo: God včlovečenja Sina božjega, ali oznanenje
devici materi Mariji ali pa tudi po Koroškem: Ibehtnica. Da nas
te resnice, ktera je za nas najperva in imenitnejša, večkrat
opominja, napravila je sv. kat. cerkev tudi neko molitvo, kterej
pravimo „angeljsko češčenje." Kako se pa ta molitev opravlja,
je znano; čujte pa tudi, kako je v navado prišla. To molitvo
je vpeljal, kakor se ve iz verjetnih sporočil, papež Janez XXII.
Kakih sto let popred že se je blizo po vseh krajih vsak večer
delapust zvonil. Leta 1327 je pa sv. oče Janez zaukazal, naj .
da se, kader delopust zvoni, trikrat moli: Češčena si Marija,
in vsem, ki to molitvo pobožno opravljajo, se je obljubil od¬
pustek desetih dni. 41 let je pri tem ostalo, da se je angelj-
sko češčepje molilo le zvečer. L. 1368 pa je cerkveni zbor v
Lavaur-u zapovedal vsem cerkvenim oskerbnikom, naj da se tudi
zjutraj kakor tudi zvečer zvoni, in jim protil cerkveno pre¬
jetje, če tega ne storijo. Moliti pa je bilo priporočeno pet
očenašev v čast peterih Jezusovih ran, in sedem češčena si
Marija v čast sedem veselij Marijinih. Že koj prihodnje leto
je bilo pa v zboru Besierskem zapovedano , naj da se, kader
jame svitati, trikrat pozvoni, in kdor sliši, naj da tri očenaše
in češčene-Marije moli, in kteri to delajo, se jim dvajset dni
odpustek podeli. Da se tudi opoldne zvoni, inangeljsko češčenje
zebra, to izvira od le-te imenitne dogodbe. Leta 1456 so mesto
Beligrad Turki že čez 4 mesce oblegali. Turški sultan mesto

6

82

že večkrat zastonj napadši sklene se mesta s splošnim naskokom
polastiti. Dvajset ur neprenehoma so se na vso moč bili, in
branivci mesta so bili že tako utrujeni in tako jim je serce
vpadlo, da so se že menili podati. — Kar se Janez Kapistran,
pobožen pa tudi serčen Frančiškan, s podobo Križanega v roči
pred kerščanske vojake in prebivavce mesta vstopi, in moli k
Bogu in rožnej devici Mariji za varstvo in pomoč. „0 mo¬
gočna nebes kraljica!" — je molil — „bodeš-li otroke svoje
nevernikom prepustila, ki tvojega božjega Sina zaničujejo, in
ki bodo posmehovaje se rekli: „„Kje zdaj je Bog kristjanov ?““
— Tako mole se joka in gorke solze toči. Ali kristjane so
njegove besede in pogled njegovih solz tako nadušile, da so s
pravo serčnostjo napadli Turke, ki so že v mesto derli, jih mnogo
tisuč pobili, in druge v beg zapodili. — Ta nepričakovana in
slavna zmaga se je sploh le pomoči božjej in zlasti priprošnji
Marijinej pripisovala. Zato je zapovedal papež Kalikst III.,
kader se mu je bila ta zmaga naznanila, da naj se kristjani
po cerkvah vsega kerščanstva za to zmago Bogu in devici
Mariji, materi božjej, posebno zahvalijo v večen spomin tolike
dobrote; in da bi se kristjani vsakdan opominjali, na nebes
kraljico prav veliko zaupanje imeti, ukazal je ravno ta papež
tudi po celem kerščanstvu med dvema in tremi popoldne an-
geljsko češčenje zvoniti, ker so se o tej uri Turci pri Bele-
gradu zmagali. Pozneje se je jelo opoldne zvoniti. Da bi
kristjane spodbodel, natanko in z veseljem moliti »angeljsko
češčenje", je papež Benedikt XIII. leta 1724 vsem popolnoma
odpustek obljubil, ki enkrat v mescu zakramente svete pokore
in svetega rešnega telesa vredno prejmejo , angeljsko češčenje
pobožno molijo, in zraven tudi za edinost kerščanskih vla¬
darjev in za razširjenje katoliške cerkve Boga prosijo. Tudi
je podelil ravno ta papež tem , ki kak dan v letu angeljsko
češčenje s pobitim sercem molijo, 100 dni odpustek. Sv. Karol
Boromej, Milanski škof, se ni sramoval, z voza stopiti in sred
ceste angeljsko češčenje požebrati, kakor hitro ga je tega zvon
spominjal. Koliko jih je , ki se sramujejo , le za klobuček
poprijeti!

2. Marija je Jezusa rodila v Betlehemu,
v nekem hlevu.  Kako se je mar to godilo? Preroki so
oznanovali, da ima Zveličar se roditi v Betlehemu. Poslušajte,
kako je Bog ravnal, da se je to dopolnilo. Cesar Avgust je
zapovedal popisovanje. Marija in Jožef sta se rada podvergla
cesarjevej zapovedi in šla v Betlehem se popisovat, ker sta bila

83

Davidove rodovine, David pa je bil rojen v Betlehemu. Vsa ugnana
in trudna prideta Jožef in Marija v Betlehem, hodita in gle¬
data po mestu, da bi prostora dobila za prenočevanje. Ali
bilo je vse polno ljudi, ki so bili prišli k popisovanju. Pri¬
morana sta toraj iz mesta iti, morebiti da ondi kak kotiček
najdeta. In res najdeta reven hlev, tu hočeta prenočevati.
Bavno sedaj so se bili dnevi Marijni dopolnili in ondi — v
revnem hlevu — je rodila Jezusa, kralja nebeškega in odre¬
šenika našega. O človek! glej svojega Gospoda iu Odrešenika
v razdertem hlevu, v jaslicah ležečega in v plenicah povitega!
— Ali kaj se godi zunej tega hleva? Brumni iu ubogi pastirji
pasejo svoje črede in jih po noči čujejo. Glejte! angelj Go¬
spodov stopi k njim, svitloba božja jih obsveti in boje se silno.
Angelj božji pa prijazno reče: ,,.Ne bojte se; zakaj, glejte! ozna-
nujem vam veliko veselje! danes vam je rojen zveličar, kteri je
Kristus Gospod v mestu Davidovem. Našli ga bote v plenice povi¬
tega in v jasli položenega." Komej je angelj to izgovoril, kar se
prikaže neštevilna truma nebeških duhov, ki so peli in hvalili
Boga. Pastirji so v Betlehem se podali in našli preljubo dete
božje v jasli položeno in Marijo iu Jožefa. Na kolena so padli
pred božjim detetom, ga molili, in potem spet nazaj šli. Hva¬
lili so Boga za vse to in tudi drugim ljudem oznanovali, kar
so videli. — Pa ne samo ubogim pastirjem je bilo rojstvo
Jezusovo naznanjeno, temuč tudi v dalnej jutrovej deželi trem
Modrim , kterim pravimo sveti trije kralji. Vidili so Modri
novo in čudno zvezdo nad Judejo stati in so po božjem raz-
svitljenji spoznali, da ona pomenja rojenega odrešenika. Hitro
so se podali na daljni in težavni pot, in zvezda jim je kazala
v Judejo. Pridši v Jeruzalem so popraševali: „Kje je rojen
novi kralj Judovski? Vidili smo njegovo zvezdo in smo prišli
ga molit." Herod, ko to zve, se je ustrašil in tudi Jeruzalem¬
om ž njim. Naglo je sklical pismarje , da mu povedd , kje
ima novi kralj rojen biti; in so mu rekli, da v Betlehemu po
besedah Miheja preroka. Herod je potem Modrim hinavsko
rekel: „Pojdite in skerbno poprašujte po detetu, in ko ga naj¬
dete, mi pridite povedat, kje daje, da tudi jaz grem molit ga."
Modri so berž iz Jeruzalema šli in zvezda je obstala, kjer je
bil Jezus rojen. Šli so v hišo, in našli božje dete pri Mariji
in Jožefu, so ga ponižno kleče molili in mu darovali zlata,
kadila in mire. Ko so bili vse to opravili, potem so se po drugem
Potu vernili v svojo deželo. Zakaj Bog jim je bil razodel, da
Herod božjemu detetu po življenju streže. Preden* vam povem,

84

kaj je grozovitni in razkačeni Herod počel, moram vam še
nekaj od Jezusa povedati, da je namreč bil obrezan in v tem-
peljnu darovan. — V znamnje zaveze, ktero je Bog z Abra¬
hamom in njegovim zarodom storil, je Bog zapovedal obrezo.
Jezus je bil osem dni po rojstvu obrezan in Jezus imenovan,
kakor je Bog po svojem angelju zapovedal, preden je spočet
bil v čistem telesu device Marije. — Da svojega novorojenega
otroka Bogu v dar prinese, ga z darom reši in se očisti, nesla
ga je Marija 40 dni po porodu v tempelj , kakor je Gospod
po Mojzesu zapovedal. Tu v tempeljnu pa je bil stari Simeon.
Ta je po božjem razsvitljenji spoznal, da je Marijin otrok
obljubljeni Mesija. Zatorej je Boga hvalil in rekel, da zdaj
rad umerje, ker je videl odrešenika sveta. — Kaj pa je Herod
počel? Čakal in čakal je treh Modrih — pa jih le ni, zato-
raj se je grozno razserdil in sklenil, vse fantiče po dve leti
in manj stare pomoriti v Betlehemu in okoli Betlehema. Zakaj
bal se je Jezusa, da bi mu kraljestva ne odvzel, in gaje želel
umoriti; ker pa ni vedel, kje da je, v mestu ali blizo mesta,
ukazal je vse fantiče pomoriti v mestu in okoli mesta. Bog
pa je vedel, kaj snuje neusmiljeni Herod in je po svojem an¬
gelju svetemu Jožefu zapovedal, naj po noči ustane in z Jezusom
in z njegovo materjo Marijo v Egipt zbeži. Sv. Jožef je še
po noči ustal in storil, kakor mu je Bog ukazal. V Egiptu je
Jožef ostal okoli dveh let, dokler so Herod in njegovi prijatli
pomerli. Jožef in Marija sta se v Naearet nazaj podala in
ondi stanovala, in Jezus pri njima.

Naj vam zdaj nekaj povem o Betlehemu in o jaslicah.

Betlehem (to je krušišče, krušnica, hiša kruha) stoji
skoro na sredi Judeje , dve uri proti jugu od Jeruzalema na
skalnatej gori, ki gleda po lepih gričih in dolinah. To mesto
so tudi Davidovo mesto imenovali, ker je bil David tam doma.
Zdaj je pa Betlehem vas in šteje okoli 1800 duš. Kakih 200
stopinj proti jutru od tod je klošter z lepo cerkvijo, v kterej
je rojstno mesto božjega deteta. Pervi kristjani so ondi ka¬
pelico napravili, v kterej je bil hlev, kjer se je Zveličar sveta
rodil. Cesar Adrijan pa je na tem mestu poganskemu bogu
Adonidu spominek postavil s posebno vredjenim češčenjem,
kar je do cesarja Konstantina terpelo. Njegova pobožna mati
sv. Helena je spominek prekucnila in lepo cerkev v čast Ma¬
riji sozidala. Pod velikim oltarjem je skalnata jama, v kterej
je Zveličar na svet prišel. V njo se gre po dvojih vibastih ali
zvitih štapnjah. Jama je 88 črevljev dolga, 11 široka in 9

85

visoka. Skala in dno ali tlak sta z dragim naramorjem obložena,
ki ga je sv. Helena podarila. V sredi, kamor nikoli dan ne
posveti, gori 32 srebernih svetilnic ali lamp. Zadej proti jutru
je kraj, kjer je prečista devica Zveličarja sveta rodila. V
mramor vdelan serpentinkamen in sreberna zvezda z napisom:
„Hic de Virgine Maria Jezus Kristus natus est“ (Tu je bil
od Marije device Jezus Kristus rojen) kaže rojstno mesto.
Ene stopinje še zad je spominek jaslic, črevelj visok mra-
morkamen v podobi zibeli. Cerkev je vsak teden z drugimi
dragimi pregrinjali prepražena. Na sv. večer gredd kristjani
s procesijo semkaj. Spredej gre pater kvardian frančiškanov,
in nese v naročju dete Jezusa. Za njim gredo drugi duhovni
in kristjani in romarji vsak z baklo. Na rojstnem mestu se
evangelje svetega večera poje, in pri besedah: »Povili so dete
v plenice" — povije kvardian Jezusa tudi v plenice, pred-nj
poklekne in s pričujočimi moli. Kraj na polju, kjer je bilo
pastirjem rojstvo po angeljcih oznanjeno, je z zidom obdan,
kjer raste okoli 60 oljkinih dreves. Stražnik kraja je gerški
(staroverski) duhoven. V sredi je jama, kjer je sv. Helena ka¬
pelico materi božjej zidala. — Zdaj pa nekaj še o jaslicah.

Prave jasli, ki so bile lesene, so v 7. stoletju z nekaj
kamni od jame v Rim prenesli, kjer se v srebernej shrambi
v cerkvi matere božje — Maria maggiore — hranijo in o
božiču na ogled in češčenje postavljajo. Od teh pravih jaselje
še nekaj zvezanih koščekov lesa, ki so skozi steklo v sre-
bernem zavitku viditi. — Sedajne čase so se tudi napravile
pobožne družbe, Jaslice" imenovane, kterih namen je podpirati
zapuščene sirote. Pervo tako društvo je bilo v Parizu; papež
Gregor 16. ga je poterdil in mu popolnoma odpustek podelil
leta 1846. Vse to je sedajni papež Pij IX. leta 1853 — 30.
septembra poterdil, in na vse jaslice, ki so in še bojo, raz¬
širil. Tudi naša vlada je po ukazu 23. decembra 1. 1852 vsem
deželnim poglavarjem zaukazala, da take društva podpirajo,
kolikor je moč. Dan današnji se je seveda precej spreobernilo,
pa vse eno , papeževe besede so nam katoličanom v verskih
zadevah na pervem mestu. Čujte nekaj

3. od Jezusovega življenja.  Od Jezusove mladosti
se zlo malo ve, ker nam sv. evangelisti nič niso zapisali. Le to
pripovedujejo, da je Jezus, ko je bil 12 let star, z Jožefom in
Marijo šel v Jeruzalem, da je ondi ostal, onadva ga pa nista pogre¬
šala ; da sta ga, ker ga ni bilo med družino skerbno iskala in tretji
dan šele našla v tempeljnu med učeniki in pismarji, in da jima

86

je bil pokoren, in da je rastel v modrosti in starosti, in v
gnadi pri Bogu in pri ljudeh. Kaj je Jezus delal od 12. do
30. leta, ne ve se na tanjko; le to je gotovo, da je tiho živel
v Nacaretu pri svojej ljubej materi Mariji in pri svojem sve¬
tem redniku Jožefu. Ko je pa Jezus bil blizo tridesetega leta,
hotel je očitno stopiti pred ljudi, in je začel svoje imenitno
delo opravljati. Preden je učiti začel, šel je k reki Jordanu,
in se dal kerstiti. Čudne reči so se godile pri njegovem kerstu:
Nebesa so se odperle in sv. Duh je v golobjej podobi nad
njim plaval; Oče nebeški je pa klical: „Ta je moj ljubi Sin,
nad kterim imam dopadanje.“ Po prejetem kerstu je šel Jezus
v puščavo, da je ondi molil, se postil in hudiča premagal. In
res trikrat je hudič Jezusa skušal, ali Jezus ga je vselej pre¬
magal in angelji so mu pristopili in mu stregli. In sedaj je
Jezus začel učiti. Hodil je po celej deželi, in učil tri leta v
tempeljnu, v shodnicah, po vaseh, po gorah in puščavah, in
kjerkoli je priložno bilo Imel je 72 učencev, izmed njih jih
je dvanajst izvolil, ktere je aposteljne imenoval, jih posebno
učil in jim zapovedal po vsem svetu oznanovati, kar so sli¬
šali iz njegovih ust, kar so s svojimi očmi videli in kar. jim bo
sv. Duh razodel. In učil je Jezus kakor pred njim in za njim no¬
beden. Učil je pa, kaj nam gre verovati, kaj delati in opuščati, da
dojdemo v večno zveličanje. Priporočeval je posebno , ljubiti
Boga črez vse in bližnjega kakor samega sebe; učil je tudi,
biti ponižnega in krotkega serca, premagovati hudo poželenje,
voljno terpeti v nadlogah in veliko drugih in prelepih čednost:
učil je: sveto evangelje ali po slovensko: učil je veselo ozna¬
nilo, da smo greha rešeni in večne smerti, da so nam nebesa
spet odperte, in kteri pot derži ravno v nebesa. Do vseh ljudi
tudi do največih grešnikov je bil Jezus zgolj ljubezen, ali
farizeje in pismarje je pa terdo poprijemal o vsakej priložnosti,
jih imenoval hinavce in pobeljene grobe, in jim žugal večno
pogubljenje. Pa ni le samo učil po nebeško lepo in tako do¬
kazoval , da je res božji poslanec, temuč tudi živel je tako
čisto in sveto, da je tudi terdovratnim judom reči zamogel:
»Kdo iz med. vas me more greha obdolžiti?" Tudi pre¬
rokoval je prihodnjih reči: On je vse vedel, kaj se bo godilo
in je svojim učencem pravil, da bode umeri pa spet od smerti
ustal, da bo po Judežu izdan, da ga bo Peter zatajil, da ga
bodo vsi učenci zapustili; — da pa bodo tudi terdovratni judje
ostro pokorjeni in mesto njihovo Jeruzalem razdjano; — sled¬
njič je Jezus delal neštevilno veliko čudežev: On je bolnike

87

ozdravljal, Lačne nasitoval, mertve oživljal in še veliko drugih
čudežev, tretji dan je pa še sam živ od smerti ustal. To je
učil in delal Jezus tri leta , in tako razjasnil našo otemnelo
pamet. Pa tudi je prišel Jezus za nas terpet in za naše grehe
neskončni dolg plačevat, zatorej še poslušajte:

4. njegovo terpljenje in smert.  Vse je Jezus
vedel, da bode terpel in umeri; on pa je želel terpeti, ker je
zavoljo tega na svet prišel, da bi vse ljudi odrešil po svojej
smerti. Jezus pa je terpel neizrečene in mnoge britkosti, bo¬
lečine in zasramovanja. Prerok Izaija jih popisuje rekoč: „On
ni nikomur podoben; vidili smo ga zaničevanega, moža v bo¬
lečinah in skušanega v terpljenji; obličje je bilo kakor skrito
in bil je zaničevan." Poglejte, ljubi moji! sveti križev pot, ki ga
tukaj v cerkvi vidite, in povejte, ali je kdo toliko terpel, kakor
je terpel usmiljeni Jezus. Glejte! nehvaležni judje so ga zve¬
zali , tepli, suvali, vlačili, in zadnjič nevercem v roke dali.
Slepi neverci od hudobnih judov podkupljeni in nadraženi so
krotkega in nedolžnega Jezusa tepli, bičali, kronali in slednjič
mu težki križ na rame vergli. Ves oslabljen vzame Jezus svoj
križ, pa večkrat pod težko butaro oslabi in pade. Slednjič so
prišli na mesto, ktero se imenuje Golgota, to je mesto mertva-
ških glav. Ondi so ga slekli, na križ razpeli in njegove roke
in noge na križ pribili.

Pa ne samo na truplu, temuč tudi na duši je Jezus ter¬
pel neskončnih bolečin: zakaj vidil je On, da ga bode nesrečni
Judež prodal, boječi Peter zatajil, in nestanovitni učenci za¬
pustili. Zasramovali so ga, preklinjali in zmerjali, ga obesili
vsred dveh razbojnikov, in še na križu zasramovali. Kako ga
je moralo to peči in boleti, ker je bil ves nedolžen, svet in
sramožljiv! Bolelo ga je tudi to, ker je On popred vidil, da
bo veliko pogubljenih , akoravno bo dal za vse ljudi svoje
drago življenje. Premišljeval je vse to na vertu Getsemani in
čutil takih znotrajnih bolečin, da je kervav pot potil: „Moja
duša je žalostna, da mi je umreti," je zdihoval. Tako je Jezus
neizrečeno terpel na duši in telesu! Visel je Jezus tri ure na
križu, ob treh popoldne je zaupil močno in glasno: „Oče! v
tvoje roke izročim svojo dušo," In ko je to izrekel, je dušo
izdihnil. Pa čujte! kaj se je sedaj godilo! Zagrinjalo v tem-
peljnu se je pretergalo na dvoje od verha do tal, in zemlja
s e je tresla, skale so pokale, grobi so se odperali in veliko
svetnikov je ustalo iz grobov, šli so v mesto in se mnogim
Prikazali; stotnik pa in vojščaki, ki so bili Jezusa varovali, so

88

klicali: Resnično, ta je bil Sin božji! Kaj pa mi porečemo?
Mi ne moremo nič druzega storiti, kakor izdihniti: Oh! usmi¬
ljeni Jezus! bodi hvaljen in češčen vekomaj, zakaj po svojem
križu si celi svet odrešil!

Sklep.

Sv. Janez sam pravi, da bi bukve prostora ne imele,
ako bi kdo hotel vse popisati, kar je Jezus učil in delal. Za-
toraj sem tudi jaz le kratko pravil življenje, terpljenje in
smert našega gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa. To, kar
sem danes pravil, imel bi vsakdo znati, kakor Očenaš, saj
smo kristjani, in svojega mojstra in učenika bi imeli vsi
dobro poznati. Veste kaj imate storiti, da tega nikoli pozabili
ne bote ? Sv. cerkev, premodra in preskerbna mati svojih ver¬
nih otrok, vam podaja na roko neko kratko molitvico, v kte-
rem vse kratko stoji od našega zveličarja Jezusa Kristusa.
Ne glejte me stermo, saj vsi znate tisto molitev, saj jo tudi
radi žebrate, veste, ktero mislim: ta molitvica je roženkranc.
Skrivnosti, kterih nas opominja sv. roženkranc, obsegajo vse
od Jezusovega spočetja do Jezusove smerti. Le radi toraj
opravljajte sv. roženkranc, pa pobožno in serčno, spominjajte
se Jezusa Kristusa, kteri nas je ljubil do smerti, do smerti
na križu. Amen.

XIII. Keršanski nauk.

Od Jezusove smerti do vnebohoda.

P. Kako se glasi peti člen apostoljske vere?

O.  Peti člen apostoljske vere se tako glasi:

Sel je pred pekel, tretji dan od mertvih ustal.

P. Ali je šel Jezus s telesom in z dušo pred pekel ?

O.  Samo duša Jezusa Kristusa je šla pred pekel.

P. Kaj pomenja beseda pekel?

O.  Beseda pekel pomenja tiste skrite kraje, v kterih se derže
duše mertvih, ki nebeškega zveličanja niso dosegle.

P. AH je vec takih skritih krajev, ki se jim pekel pravi?

O.  Več je takih skritih krajev, ki se jim pravi pekel; imenuje
se namreč tako:

89

1. Zlasti kraj, kjer pogubljeni večne muke terpe.

2. Kraj, kjer duše časne kazni terpe za grehe, za ktere se niso v
življenji spokorile; temu kraju se pravi vice.

3. Poslednjič kraj , v kterem so bile duše bogaboječih, kteri so
umerli , in so ondi v zveličanskem upanji svojega odrešenja mirno in
brez bolečin čakali, dokler ni bilo Jezusa k njim; temu kraju se pravi
predpekel.

P. Zakaj je šel Jezus Kristus pred pekel ?

O. Jezus Kristus je šel pred pekel, rešit iz njega duše starih
očakov.

P. Kdo so bili stari očaki?

O.  Stari očaki so bili patrijarhi, preroki in drugi pobožni, ki
so umerli, preden je Jezus Kristus pred pekel šel.

P. Kedaj je Jezus Kristus od mertvih ustal?

O.  Jezus Kristus je tretji dan, iz lastne moči, neumerjoč in ča¬
stitljiv, kakor premagavec smerti in hudiča, od mertvih ustal.

P. Zakaj je Jezus Kristus od mertvih ustal?

0.  Jezus Kristus je od mertvih ustal:

1. Da je spolnil pismo in svoje lastno prerokovanje.

2. Da je svetu neoveržno dokazal, da je resnico učil in da ga je
Bog poslal.

3. Da je zaterdilnaše upanje in nam zagotovil prihodnje ustajenje.
P. Kako se glasi šesti člen apostoljske vere?

O.  Šesti člen apostoljske vere se tako glasi:

Šel v nebesa, sedi ob desnici Boga, Očeta vsegamogočnega.

P. Kedaj je šel Jezus v nebesa?

O.  Jezus je štirdeseti dan po svojem ustajenji vpričo svojih
učencev na oljski gori iz lastne moči v nebesa šel.

P. Kje sedi Jezus v nebesih?

O.  Jezus sedi v nebesih ob desnici Boga, Očeta vsegamogočnega.
P. Kaj se pravi: Jezus sedi ob desnici Boga, Očeta vsegamogočnega ?

O.  Jezus sedi ob desnici Boga, Očeta vsegamogočnega, se pravi:
Jezus ima neprenehoma najvišo oblast in najviše veličastvo čez vse v
nebesih in na zemlji.

P. Kako se glasi sedmi člen apostoljske vere ?

O.  Sedmi člen apostoljske vere se tako glasi:

Od ondod bo prišel sodit žive in mertve.

P. Kedaj bo Jezus zopet prišel?

O.  Jezus bo na sodnji dan, viden v oblakih neba, z veliko močjo
in z veličastvom, zopet z nebes prišel.

P- Zakaj bo Jezus sodnji dan zopet prišel ?

O.  Sodnji dan bo Jezus zopet prišel, sodit vse ljudi, žive in mertve.
P- Kteri se štejejo za žive, in kteri za mertve ?

O.  Za žive se štejejo pravični, za mertve pa grešniki.

90

P. Kako bo Jezus sodnji dan ljudi sodil?

0.  Jezus bo sodil ljudi po tem, kar so dobrega ali hudega sto¬
rili ; pravične bo plačal z večnim življenjem v nebesih , grešnike pa bo
večno v peklu kaznoval.

Vvod.

Danas osem dni smo stali pod križem , na kterem je
Jezus Kristus terpel neskončnih bolečin, in ob treh popoldne
zameri. Vidili smo, kako neizrečeno da nas je Jezus ljubil,
kako strašen da je greh, in koliko da je vredna naša neumer-
joča duša in njeno večno zveličanje. Danes stopimo spet pod
Jezusov križ in ogledujmo, kaj se godi. Petek ravno pred ve¬
liko nočjo je Jezus na križu umeri; zatoraj so judje hiteli,
ga pokopat, ker bi se ne spodobilo, da bi trupla obsojenih
visoki velikonočni praznik blizo mesta visile na križu. Jožef,
bogat mož iz mesta Arimateje, in Nikodem, — oba Jezusova
učenca pa le na skrivnem , ker sta se judov bala — sta Je¬
zusa pokopala. Serčno je šel Jožef iz Arimeteje pred pogla¬
varja Pilata ga prosit, da bi mu dal Jezusovo truplo , da ga
častito pokoplje. Pilat mu je dovolil. Sedaj se mu je pridružil
tudi Nikodem in sta Jezusovo truplo s križa snela, ga v tan¬
čice zavila in z žlahtnimi dišavami mazilila, kakor je bila pri
bogatih judih šega pokopovati. Položila sta Jezusovo truplo
ondi blizo na vert, kjer je bil pokopan. Marija, Jezusova mati,
sv. Janez , drugi prijatlji in prijatljice so bili priča, ko se je
Jezusovo truplo v grob položilo. Se ve, da so solze curkoma
tekle! Jožef pa je velik kamen pred grob zavalil in vsi so
odšli. Zdaj stoji na ravno tem kraju lepa cerkev sv. groba. —
Drugi dan pa so se zbrali veliki duhovni in farizeji k Pilatu
rekoč:.,,Gospod! spomnili smo se, da je ta zapeljivec, ko je
še živ bil, rekel: Črez tri dni bom ustal. Ukaži toraj grob
obvarovati do tretjega dne , da kje ne pridejo njegovi učenci,
in ga ne ukradejo in ne rekč ljudem: Od mertvih je ustal;
in posledja zmota bo hujša od perve.“ Pilat pa jim je rekel:
»Imate stražo; pojdite, obvarite kakor veste." Oni pa so šli, in
so grob obdali z varhi, in kamen zapečatili. Taka se je go¬
dila z Jezusovim truplom; kaj pa se je med tem godilo z
njegovo dušo? Njegova duša

1. je šla pred pekel;  tretji dan se spet združila ž nje¬
govim truplom in Jezus je 2. od smer ti ustal,  3.40tidan
šel v nebesa, kjersedi ob desniciBoga Očeta  vse-

91

mogočnega, in 4. od ondod bo prišel sodit žive in
mer tv e. Vse to vam danes kratko povem!

Razlaga.

1.  Dolije šel Jezus vpredpekel. To pa ni tisti
strašni kraj, kjer zaverženi duhovi in terdovratni grešnikiter-
pijo vekomaj, temuč to je bil poseben kraj, kjer so duše pra¬
vičnih stare zaveze pred Jezusovo smertjo prihodnjega odreše¬
nika terdno in brez terpljenja pričakovale. Pravični starega
zakona so živeli in umerli v sladkem upanji, da odrešenik pride,
so lepo in pošteno po svojej vesti in postavi živeli, — pa ven¬
dar v nebesa niso mogli, ker so bile vrata nebeške zaperte.
K tem pravičnim v predpeklu se je Jezus že v petek koj hitro
po smerti na križu podal, pa ne samo njegova človeška duša,
temoč ž njo vred tudi njegova božja natora. Veliko sto in sto
let so ti pravični pričakovali svojega odrešenika. Kako so bili
vsi nezapopadljivo veseli, ko je Jezus k njim prišel in jim
oznanil, da so odrešeni in da skoraj ž njim pojdejo v svete
nebesa! Tukaj v predpeklu je Jezusova duša le v petek in
v saboto ostala, velikonočno nedeljo zjutraj je spet šla v grob,
kjer je ležalo njegovo truplo , je spet s truplom se združila,
ga oživela, in

2. Jezus je tretji dan od smerti us tal.  Veliko¬
krat je Jezus pravil, da bo tretji dan ustal; v petek so ga
pokopali: pervi dan,  saboto je počival v grobu: drugi dan in
nedeljo zgodaj o svitu je od smerti ustal. Tudi Lacar, mla-
deneč v Naj mu in Jairova hči so od smerti ustali, pa ne iz
samosvoje moči, temuč Jezus jih je obudil; Jezus pa je iz
lastne moči, neumerjoč in častitljiv, kakor premagavec smerti
in hudiča, od smerti ustal. Ko je on iz zapertega groba šel
bil, začela se je zemlja tresti, angelj v nebeškej svitlobi je
kamen od groba odvalil, in varhi so ostermeli in zbežali. Pra¬
vili so vsi zbežni judom, kaj se je bilo zgodilo, in da je Jezus
resnično od smerti ustal. Ali tudi te priče terdovratnih judov
niso spreobernile. Učili so varhe legati in so jih za to krivo
pričevanje drago plačali:" Recite, so jim rekli, njegovi učenci
so po noči prišli in ga ukradli, ko smo spali." Oh neumni in
hudobni slepci! C e so spali, kako so vedeli, kdo da je Jezu¬
sovo truplo vzel ? Pa hoteli so sami sebe in druge slepiti.
Zakaj da nemarnih vojščakov niso pred sodbo sklicali in ostro
kaznovali, da svoje dolžnosti niso spolnovali? Zakaj tudi Je-

92

zusovih učencev niso prijeli in hudo kaznovali, ker so se pre-
derznili, Jezusovo truplo ukrasti in tako vse ljudstvo slepiti
in goljufovati? Tega niso storili in tako nehote spričali, da je
Jezus resnično od mertvih ustal, kakor nam sveto evangelje
pripoveduje. Marija Magdalena ga je narprej videla, in je letela
to povedat njegovim učencem. Potem druge pobožne žene,
ktere so v nedeljo zgodaj k grobu šle, so po angelju zvedele,
da je ustal. Dva učenca, ki sta v nedeljo popoldne iz Jeru¬
zalema v Emavs šla, sta ž njim dolgo na potu se pogovarjala,
in ga pri mizi spoznala, ko je kruh razlomil. Dvakrat je
prišel k svojim učencem pri zapertih durih, in se tudi drugod
vsem večkrat prikazal, enkrat clo 500 učencem in poslednjič
so ga vidili vsi v nebo iti. Jezus je toraj res od smerti ustal
in tako se je dopolnilo, kar so preroki govorili in tudi on sam
večkrat pravil, —tako je Jezus dokazal, da je res Sin živega
Boga in njegova vera res božja, — tako nam je dal sladkega
upanja, da bodemo tudi mi enkrat od mertvih ustali: „Po
človeku (Adamu) je smert in po človeku (Jezusu) vstajenje
mertvih." Zdaj pa more še kdo vprašati: „Čmu pa je Jezus od
smerti vstal?" Jezus je od smerti vstal:

a) Da se je dopolnilo sveto pismo in njegovo lastno pre¬
rokovanje. Kralj David je Jezusu te le besede položil na jezik:
„Ne boš me pustil v grobu, in ne boš pripustil, da bi stroh-
Ijivosti zapadel tvoj Svetnik." Jezus sam je večkrat pravil,
da bo od mertvih ustal. Za to prerokovanje so clo sovražniki
Jezusovi dobro vedeli, in so toraj rekli Pilatu: „Spomnili smo
se, da je ta zapeljivec, ko je še živ bil, rekel: čez tri dni
bom ustal."

b) Jezus je ustal, da je v veri poterdil svoje učence in
druge ljudi. Učenci Jezusovi, že poprej boječi in maloverni,
so po Jezusovi smerti še bolj maloserčni in omahljivi postali.
Ko bi Jezus ne bil od mertvih ustal, bili bi kmalu pozabljeni
njegovi nauki in čudeži. Učenci bi Jezusovih naukov po nje¬
govi smerti ne bili drugim oznanovali, in ljudje bi bili mislili,
da je Jezus res zapeljivec, kakor so ga veliki duhovni pred
Pilatom imenovali.

c) Jezus je ustal, da mu je bila povernjena čast, ktero
mu je smert odvzela. Dokler je Jezus hodil po Judovski zemlji,
pričal je s čudeži, da je od Boga poslan, in ljudje so tropoma
za njim hodili, in ga ko kralja častili. Kader je bil Lacara
obudil in cvetno nedeljo v Jeruzalem šel, tedaj mu je ljudstvo na-

93

sproti prišlo, in je veje sekalo in jih stlalo na pot, drugi pa
so clo svoje oblačila razgrinjali po cesti, po kteri je imel
Jezus iti, in so vesel glas gnali rekoč: „Hvaljen bodi, kteri
pride v imenu Gospodovem!" Ko je bil pa Jezus na Getze-
manskem vertu vjet, na sodbo gnan, kervavo razbičan, s ter-
njem kronan, v smert obsojen; bila je pozabljena vsa ta čast,
zatemnela je vsa njegova visokost, in nobeden bi ne bil Sina
božjega spoznal v njem , ki je bil razbojnikom prištet, in je
v sredi hudodelnikov umeri. S tim pa, da je od mertvih ustal,
je skazal, da je res božji Sin; čast, kteramu je bila s smertjo
vzeta, bila mu je z vstajenjem povernjena, in poveličano je
bilo po vsem svetu njegovo presveto ime.

d) Jezus je ustal, da lagleje verujemo ustajenje mertvih
in tem zvestejši pričakujemo lastnega častitega ustajenja. Da
bomo vsi od mertvih ustali, verovali so vsi pravoverni ljudje;
s svojim ustajenjem nas je pa Jezus v tej veri še tem bolj
poterdil. Sv. Pavl pravi: „Po človeku (Adamu) je smert, in
po človeku (Jezusu) ustajenje mertvih. In kakor v Adamu vsi
umerjejo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli." Ustajenje
Kristusovo nas tedaj razveseljuje in nas s sladkim upanjem
napaja, da bomo tudi mi nekdaj častitljivo ustali.

Te vesele resnice nas opominja vesel praznik , kteremu
pravimo „ velikanoč." Velika noč je tudi tisti praznik, po kte-
rem se ravnajo vsi premakljivi prazniki cerkvenega leta. Kdaj
se ima velika noč obhajati, bila je dolga pravda v sv. kat.
cerkvi. Kristjani v Aziji so jo z judi vred obhajali vselej 14. dan
po mlaju meseca marca, vse eno, ali je ta dan bila nedelja
ali ne. V Rimu in po vseh večernih deželah so veliko noč ob¬
hajali vselej pervo nedeljo , ktera je koj za 14. dnevom po
mlaju marca prišla. Ne kristjani na jutrovem, ne kristjani po
večernih deželah niso hotli svoje navade popustiti; vsak je
hotel prav imeti. Da se ta reč poravna, je Nicejski zbor 1. 325
sklenil in zaukazal „da se ima velika noč zanaprej vselej in
povsod nedeljo po pervem šipu (polnej luni) vigredi obhajati;
če pa ta šip pade na nedeljo, je velika noč še le prihodnjo
nedeljo."

O Veliki noči bi tudi mi vsi imeli ustati iz grešnega
groba. Zgodovinar Janez Mošus pripoveduje tole: V Tarsu na
Cilicijanskem je živel Babil, gledišen igravec, prav gerdo in
nesramno: dve ženski je pri sebi imel in z obema po zakon¬
sko živel. Nekdaj je šel v cerkev in slišal besede sv. evan-
gelja : »Delajte pokoro; zakaj božje kraljestvo je blizo." Te

94

besede so prebodle njegovo serce. Gre domu in govori svojim
nesramnim prijatlicam; „Veste, da sem vaju dosedaj ljubil,
sedaj je pa z menoj druga. Dam vama, kar imam, razdelite
med seboj; kajti za naprej ne bom več potreboval ničesar;
pojdem v samostan in bom samotarec.“ Nekaj časa ste stermo
gledale in jokale; pa kaj se zgodi. Ne dolgo potem k njemu
govorite Bile sve v pregrehi tvoje tovaršice, tvoje tovaršice
hočeve biti v pokori, in delati s teboj vred ostro pokoro."
Razprodali so vse, kar so imeli, dnar med uboge razdelili, in
živeli spokorno in sveto. To se pravi: Zbuditi se iz grešnega
spanja in listati k novemu življenju.

3. štirideseti dan po svojem vstajenju j e J.
vnebesa šel,in sedi ob desniciBogaOčeta vsega-
m o go č n ega.  Ko je prišel namenjeni dan, da bi Jezus k
Očetu se vernil, peljal je svoje učence do Betanije na oljsko
goro. V Betanijo je Jezus večkrat dohajal. Ta je bila blizo
Jeruzalema. Tukaj jim je obljubil svetega Duha poslati in jim
je ukazal v Jeruzalemu ostati in obljubljenega svetega Duha
pričakovati. Preden je pa šel v nebesa, je Jezus sosebno pri¬
jaznost skazal svojej preljubej materi Mariji, svojim apostelj-
nom in vsem svojim učencem, je raztegnil nad njimi svoje
svete roke in jim delil svoj vsemogočni blagoslov.

Po tem se je vpričo vseh vzdignil od zemlje , pa ni
naglo zibnil izpred njih oči, ampak počasi je šel v ne¬
besa, da so lahko in dolgo za njim gledali, dokler ga je oblak
vzel izpred njih oči. Kraj, kjer je Jezus v nebesa šel, je oljska
gora, ki je viša kot vsi griči krog Jeruzalema. Od severja do
juga ima v enej versti tri kupe ali višave. — Jezus je na
srednjej, najvišej svoj častiti vnebohod doveršil. — Sveta He¬
lena je tu prelepo cerkev z osmimi voglji zidati dala. — Sveti
Pavlin , častitljivi Beda in drugi pisatelji povedo , da zidarji
ondi, kjer se je Gospod proti nebu vzdignil, niso mogli ne
stropa prezidati, ne tam s kamnjem vložiti. — Na mestu
cerkve stoji zdaj turška mošeja., ki je pa zlo že poderta in
s slabimi, turškimi hišami obdana. Y T  sredi se v nekakej kapeli
še sled vidi, ki so jo po starodavnem sporočilu in po spričbi
svetega Hieronima, ki jo je sam vidil, noge Gospoda , ko se
je v nebo vzdignil, v kamen vtisnile. Zdaj se še vtisk leve
noge vidi , sled desne noge so pa nek Turki sred 17. stoletja
proč vzeli in jo v svojej mošeji, ki je na mestu nekdajne cerkve,
zlo časte. Sveta stopinja je čisto razločna, čeravno so jo brez¬
številni poljubki romarjev že nekoliko zagladili. Peta je na jug

95

obernjena, persti so pa proti Severju, le nekoliko na levo stran
nagnjeni. Zveličar je toraj kot na križu tudi pri vnebohodu
svoj obraz proti Evropi obernjen imel, tedaj proti najlepšemu
kraju zemlje , ki mu je, posebno pa v njem mesto Rim, nar
bolj zvest ostal. V varstvo je zdaj sveta stopinja z zidom ob¬
dana, da se ne hodi čez in pa neki turški menihi tudi tu
stražo imajo. Tudi imajo oni majhne štirvoglaste kamne pri
sebi, s kterimi se svete stopinje dotaknejo in jih potem ro¬
marjem ponujajo ; za nje dobe majhno darilo. Vnebohodni dan
obhajajo katoličani, staroverci in Armenci v mošeji sveto mašo,
potem ko mošejo očistijo. Tako je Jezus ravno na tistej gori,
kjer je nekdaj terpeti začel in kervavi pot potil, veselo in
častitljivo v nebesa šel in po tem ne samo svojih učencev
temoč tudi nas vse poterdil v svetej veri, da je on vsegamo-
gočni gospod, in da je nas vse vnel zvesto spolnovati vse, kar
nam je zapovedal, da za njim pridemo v nebeško kraljetvo;
zakaj sam pravi: „Grem vam prostora pripravljat, da tam,
kjer sem jaz, tudi vi bote." Šel je Jezus v nebesa in sedi ob
desnici Boga Očeta vsegamogočnega; to pomenja, da ima Jezus
enako oblast, ko Bog Oče in sv. Duh , in da mu gre enaka
čast in slava. In to oblast, čast in slavo uživlja Jezus kot
Bogčlovek, zakaj vzel je seboj svoje častitljivo spremenjeno
telo, ga. posadil ob desnici Boga Očeta in kraljuje ondi v ne¬
besih in na zemlji.

Žalostni so aposteljni in učenci za Jezusom gledali, ako-
ravno ga niso več vidili. Sedaj sta prišla dva angelja in njim
rekla: „Kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, kteri je bil
vzet od vas v nebo , bo tako prišel, kakor ste ga vidili iti v
nebo." Kedaj in zakaj bode pa spet prišel, povejo nam besede
apost. vere:

4. Od ondod bo prišel sodit žive  in  mer  tv  e.
Jezus je vseh ljudi gospod in odrešenik, ravno tako je pa tudi
vseh ljudi sodnik. On sam je judom rekel: „Oče nikogar ne
sodi, ampak je vso sodbo Sinu dal; njemu je oblast dal so¬
diti, ker je on sin človekov." Zatoraj so tudi aposteljni ozna-
aovali in vsem ljudem pričevali, da je Jezus sodnik živih in
mertvih." In večkrat je Jezus učil, da bode zopet prišel:
f; Vidili bodo Sina človekovega priti v oblakih nebeških z ve-
hko močjo in veličastvom. In bo poslal svoje angele s trobento
in z velikim glasom, in bodo zbrali njegove izvoljene od čveterih
vetrov od konca neba do konca njegovega. In pravične bo po¬
stavil na svojo desnico in hudobne na svojo levico." Ko bodo

96

zbrani vsi ljudje — živi in mertvi, to je: pravični in greš¬
niki — in kakor sv. Janez pravi: mali in veliki, se bodo od-
perle bukve, in mertvi se bodo sodili po tem, kakor je bilo v
bukvab zapisano, „po njihovih delih.“ Tukaj bode se razkrilo
ne samo vse, kar je človek govoril in storil, temuč tudi kar
je mislil in poželjeval. Zakaj da pa? Poslušajte, kaj pravi sv.
Pavel: »Vsi se moramo pred Kristusov sodni stol pokazati, da
vsak prejme, kakor je delal dobro ali hudo." Oh! to bo ve¬
selo za pravične, ki so se trudili, premagovali in lepo dopol-
novali voljo božjo; oh! to bo pa tudi strašno za grešnike, ki
so živeli po grešnem poželjenji in se malo marali za božje
zapovedi! Ko bo sodba že dokončana, poreče pravičnim na
desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, posedite kra¬
ljestvo, ktero vam je pripravljeno od začetka • svetapo  tem
se bo pa tudi obernil na levico in poreče: »Poberite se, vi
prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim
služabnikom." In ne samo duše, temuč tudi trupla pravičnih
pojdejo v svete nebesa uživljat neizrečeno veselje in hvalit
Boga vekomaj. Grešnikov duše in trupla pa pojdejo v pekel,
kjer bodo strašno in grozno terpele vekomaj.

To bode poslednja sodba, ktere imamo pričakovati sodni
dan. človek se toraj dvakrat sodi: pervokrat koj hitro po
smerti le sam posebej ; drugokrat pa sodni dan pred vsemi
ljudmi celega sveti. Bote prašali; Zakaj da kej bo očitna po¬
slednja sodba? Da celi svet in vsi ljudje spoznajo, da je Bog
neskončno pravičen, da nikomur dolžen ne ostane, in da dolgo
odlaša pa nikoli ne odloži. Da vsi ljudje spoznajo, da je Jezus
Kristus res pravi in živi Sin božji, kteremu gre vsa čast in
slava vekomaj. In slednjič da se poplača vse dobro in kaznuje
vse hudo , ne samo to, kar se je očitno delalo pred ljudmi,
temuč tudi to, kar se je godilo na samem in na skrivnem.
Kolika čast za pravične, kterim se sedaj marsikdo posmehuje,
»Hudobni bodo od dušne bridkosti zdihovali: Ti so tisti, kterim
smo se mi nekdaj posmehovali in jim gerde priimke dajali.
Mi neumneži smo imeli njih življenje za nespametno in njih
konec za nečasten. Poglej, kako so prišteti med božje otroke in
njih dedščina je med svetniki." Spominjajmo se pogostoma
poslednje sodbe, in oklenimo se terdno Jezusa Kristusa, kteri
bo prišel sodit žive in mertve, sodit nas vse!

97

Sklep.

Slišali ste danes, da je Jezus častitljivo od smerti vstal,
vesel v nebesa šel in da spet pride sodit žive in mertve. Kaj
bi vam h koncu povedal in posebno priporočil? Tole: „Ako
ste s Kristusom vstali, iščite, kar je zgoraj!" Dalje: „Ne
utrudimo se in ne opešajmo , temuč ozrimo se na Jezusa, ki
je križ preterpel in sedaj sedi ob desnici Boga Očeta." In
slednjič: „Vse, kar se godi, naj bo dobro ali hudo, bo nekdaj
presodil Jezus," delajmo toraj le dobro! Amen.

XIV. Keršanski nauk.

Od sv. Duha.

P. Kako se glasi osmi člen apostoljske vere?

O. Osmi člen apostoljske vere se tako glasi:

Verujem v sv. Duha.

P. Ktera božja peršona je sveti Duh ?

O.  Sveti Duh je tretja božja peršona, je pravi Bog.

P. Od koga se izhaja sveti Duh?

O.  Sveti Duh se izhaja od Očeta in Sina od vekomaj.

P. Kje nas sveti Duh posvečuje?

0.  Sveti Duh nas posvečuje :

1. V svetem kerstu.

2. V zakramentu svete pokore.

3. Kolikorkrat druge svete zakramente vredno prejmemo.

P. Kako*nas sveti Duh posvečuje?

O.  Sveti Duh nas posvečuje, ker v nas vliva posvečujočo gnado
in tako nareja, da smo otroci božji, ali pa ker posvečujočo gnado v nas
množi.

P . Kaj še več sveti Duh z gnado svojo v nas dela?

O.  Sv. Duh tudi razsvetljuje naš um; nas uči in nagiba, da bi
po volji božji ravnali; in nam deli svoje darove.

P. Kteri so darovi svetega Duha?

0.  Darovi svetega Duha so:

1. Dar modrosti. 2. Dar umnosti. 3. Dar svetovanja. 4. Dar moči.
5. Dar učenosti. 6. Dar pobožnosti. 7. Dar strahu božjega.

98

Vvod.

Veliki četertek pri poslednji večerji je Jezus svojim
učencem oznanil, da jih bode skoraj zapustil. Ko so to slišali,
bili so serčno žalostni. Jezus jih tolaži in med drugimi bese¬
dami jim tudi pove, da bode jim in svojej cerkvi sv. Duha
poslal. „Za vas je dobro , je rekel, da jaz grem. Zakaj, ako
ne grem , Tolažuik (Troštar) k vam ne pride ; ako pa grem,
vam ga pošljem." Da jim pa tudi pove, kdo da je ta Tolažnik,
je še pristavil: „Kedar pa pride on, Duh resnice, vas bo učil
vso resnico, in bo pri vas ostal vekomaj." Ravno od tega sv.
Duha govori osmi člen sv. apostoljske vere: „Verujem v sv.
Duha." Povedal sem vam od Očeta nebeškega, tudi že od Boga
Sina, danes vam pa govorim od Boga sv. Duha in vam tole
razkladam:

1. Kdo je sv. Duh? 2. Kaj dela sv. Duh? in
S. Kaj smo njemu dolžni.

Kazlaga.

Vidili ste že gotovo kako podobo presv. Trojice. Nad
Bog Očetom in Bog Sinom se vidi bel golobček, — pa ni
prav misliti, da je sv. Duh golobu podoben ; temuč sv. Duh
je zgolj duh,  kakor Bog Oče in Bog Sin; pa se nam ljudem
predpostavlja v golobji podobi, ker je pri Jezusovem kerstu
plaval nad njim kot golob. Tudi ognjeni jezički včasih po-
menjajo sv. Duha zavoljo tega , ker je bmkoštni praznik sv.
Duh se prikazal v razdeljenih ognjenih jezikih. Sv. Duh ni
toraj ne golob, ne ogenj , ne angelj , ne kaka druga stvar,
temuč

1. sv. Duhje  pravi Bog in sicer tretja oseba.

Sv. Duh, ko je nad aposteljne in učence Jezusove prišel,
podelil jim je mnogoverstnih darov: Razsvetil jim je um in
pamet, da so se vsega spomnili in vse jasno zastopili, česar
jih je bil Jezus učil; poterdil jim je voljo in vlil toliko serč-
nost, da so stopili med trumo Judov in oznanovali Jezusa
križanega; — dal jim je tudi, da so govorili raznih in novih
jezikov, kterih se prej nikoli učili niso. Kdor to dela in takih
darov, deli, mora biti vsegamogočen, mora biti Bog. — Znano
vam je, da.so pervi kristjani bili le eno serce in ena duša,
bogati so obilno milodarov pokladali pred noge aposteljuom,
da bi jih oni delili med uboge. Pa kaj se enkrat zgodi! Nek

99

mož , Ananija po imeni, je s svojo ženo Safiro prodal njivo.
Ananija je le nekaj dnarja, kar je za njivo dobil, položil apo-
steljnom k nogam, in rekel, da je to ves dnar. Ta goljufija je
bila tudi znana ženi Safiri. Sv. Peter pa je rekel: „Ananija,
zakaj je satan tvoje serce zmotil, da si legal sv. Duhu; nisi
legal človekom , temuč Bogu.“ Pa naglo je padel in umeri
Ananija, in za njim tudi Safira. Sv. Peter imenuje tu sv. Duha.
očitno Boga. Ravno to tudi uči sv. Janez. »Trije so, kteri
pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in sv. Duh, in ti trije sp
eno.“ — Po tem toraj je sv. Duh pravi Bog, ima ravno tiste
lastnosti, ki jih imata Bog Oče in Sin, pa le ta razloček je,
da je sv. Duh tretja božja oseba, ktera se iz Očeta in Sina ob
enem izhaja.

2. Kaj pa dela sv. Duh nam v zveličanje?

Jezus Kristus nam je pridobil večno zveličanje. On nam
je odvzel tmoto — nas je učil; on nam je odvzel greh — nas
je odrešil; on je vstavil svojo cerkev, da se celi Jezusov nauk
in celo Jezusovo odrešenje hrani za vse ljudi, za vse kraje in
za vse čase. Pa kaj bi pomagala večerja še tako velika in še
toliko bogata, če bi ljudje zajemati ne mogli, ali ne smeli ali
ne hotli? Kaj bi pomagalo, da je Kristus prišel nas učit in
nas odrešit, če bi si ljudje vsak posebej za se Jezusovega
nauka in njegovega zasluženja privlastovati ne mogli, ne smeli,
ali ne hotli. Jezusov nauk in njegovo zasluženje sv. Duh vsa¬
kemu človeku posebej privlastuje in deli. Kako pa kej ?

a) Sv. Duh dela, da se Jezusov nauk čist in nepokažen
hrani in med ljudi razširja. To je Jezus sam rekel od sv.
Duha; on sam ga imenuje Duha resnice, ki bo učil vso resnico,
in ostal pri nas do konca sveta. Sv. Duh toraj razsvetljuje tiste, ki
imajo pravico, v cerkvi učiti, da učijo le samo Jezusovo resnico,
— razsvetljuje pa tudi verne, da radi poslušajo in sprejemajo
Jezusov nauk. To opravilo sv. Duha bi mogli imenovati: raz¬
svetljujoče opravilo.

b) Sv. Duh dela, da se vsak človek posebej vsega tega,
kar nam je Jezus na sv. križu pridobil, to je: odpuščanja
vseh grehov in pravice do večnega zveličanja, udeležiti zamore.
Kako pa to mar dela? Jezus je hotel in zaukazal, da se njegov
nauk vsem ljudem po pridigi oznanuje, hrani in ponuja; kako
pa je hotel in zaukazal, da se njegovo zasluženje na križu,
to je odpuščanje grehov in pravica do večnega zveličanja vsem
ljudem hrani, ponuja in privlastuje? Kakor je Jezus za svoj
nauk odločil besedo, ktera se sliši, tako je odločil za svoje

7  7  "  7 *

100

zaslužen j e znamenja, ktere se vidijo. Sv. Duh ima tukaj tole
opravljati: on posvečuje mašnike, ki imajo oblast tiste zna¬
menja opravljati, — on daje očitnim znamenjem čudovitno
moč, ljudi Jezusovega zasluženja vredne delati, — on pa tudi ljudi
pripravlja in zbuja, da Jezusovo zasluženje v svoje serca spre¬
jemajo in hranijo, ž njim delajo in modro hiš uje j o. To opra¬
vilo sv. Duha bi se reči moglo: opravičujoče opravilo.

c) Teh neskončnih gnad in nebeških darov pa ni Jezus
brez varha in oskerbnika zapustil, tudi jih ni komur si Podi
izročil, temuč osnoval je neko napravo , ktera nad njegovim
naukom čuje, ga hrani in tudi može ljudem' pošilja, ki imajo
od nje oblast in pravico, pristni in celi Jezusov nauk jim ozna-
novati, ktera dalej vidljive znamenja hrani in može posve¬
čuje, da imajo oblast in pravico, tiste znamenja opravljati in
po njih Jezusovo zasluženje ljudem deliti in privlastovati. To
napravo, to kraljestvo imenujemo sv. cerkev, in sv. Duh je,
ki sv. cerkev varuje in vlada, da Jezusov nauk in njegovo
odrešenje hrani in ljudem deli. To opravilo bi se moglo ime¬
novati: vladajoče opravilo sv. Duha.

Iz tega se lahko vidi, da se imamo zastran večnega zve¬
ličanja svetemu Duhu za neskdnčno veliko zahvaljevati; ja!
clo nič bi nam ne bilo pomagalo , da bi bil Jezus ravno člo¬
veški rod odrešil in ga učil, ako bi nam sv. Duha ne bil po¬
slal , ki vsakemu človeku posebej Jezusov nauk in njegovo
zasluženje hrani, ponuja in privlastuje.

Sedaj pa prašam:

3. Kaj smo mi sv. Duhu za to dolžni.

a) Sv. Duh nam Jezusovo odrešenje, to je: odpuščanje
grehov in pravico do večnega zveličanja — k oj pri našem
kerstu deli, nas prerodi v otroke ljube nebeškemu Očetu, in
pri nas in v nas prebiva tako dolgo, da smertno ne grešimo.
Dejte! to je tista posvečujoča gnada, ktera je več vredna, ko
zlato in srebro celega sveta. Varujte se toraj , ljubi otroci!
vsakega smertnega greha, da sv. Duha iz sebe ne odženete in
posvečujoče gnade ne zgubite! Ti pa ljubi kristjan! ki si toliko
nesrečen bil smertno grešiti, oh ne odlašaj , zakrament sv.
pokore vredno prejeti, da si posvečujočo gnado božjo spet
pridobiš.

b) Sv. Duh nas pa tudi opominja, sv. Jezusov nauk zvesto
poslušati in lepo po njem se obnašati; nam potrebne pomoči
deli, da to ložej delamo, to se pravi: sv. Duh nam deli po¬
magajoče gnade. Razni so pa darovi, kterih nam sv. Duh v

101

ta namen deli. Dar modrosti  razsvetluje, očisti in povišuje člo¬
vekove misli, da ve in ljubi, kar mu služi v zveličanje. To je
prava in potrebna modrost, ktero Bog daje tim , kteri njega
ljubijo. Blagor kristjanu, kteri to nebeško modrost ima, boljša
je od srebra, zlata in vsega posvetnega. Posvetni modrijani
veliko reči ved<5, prave modrosti pa ne vedč , ker zaničujejo,
kar jim služi v zveličanje. Modrost ne gre v hudovoljno dušo,
in ne prebiva v telesu grehom podverženem: zakaj sveti Duh
se odtegne od nespametnih misli.

Dar modrosti in umnosti  razsvetljuje dušo, da ve,
kako visoke, skrivne in lepe da so razodete resnice, kolikor je
človeku mogoče. Kdor nima daru umnosti ali zastopnosti, mu
je vse temno in merzlo; razodete resnice so neizrečeno lepe,
pa ne vsem, temuč njim , ktere sveti Duh razsvetli. Nekteri
kristjani so viditi priprosti, umč pa in ljubijo, kar je božjega;
drugi so visoko učeni viditi, in jim je prava učenost neznana.
Ravno to je Jezus govoril: ..Gospod je to skril modrim in za-
stopnim in je majhnim razodel.' 1  Sveta Olimpija je bila lepa
in bogata, da malo ktera. Njen mož jej je skoraj umeri, le
20 mescev je bila udana. Cesar Teodozij je mlado in bogato
udovo dolgo in sitno nadlegoval, da bi vzela njegovega strica,
žlahtnega in bogatega Spanjolca. Pa stanovitno se je branila
in ni se hotla udati več; kajti sklenila je, svetu in vsemu,
kar je njegovega, dati slovo, in le svojemu Jezusu, nebeškemu
ženinu, živeti. To je cesarja hudo razkačilo; zapovedal je, da
ima vse njeno preveliko bogastvo nek predstojnik pod svojo
oblast vzeti in oskerbovati tako dolgo , da bode Olimpija 30
let stara. Poslušajte, kaj je potem še le 18 let stara udova
Teodoziju pisala: „Skazal si mi, o gospod! dobroto, ktera se
spodobi ne samo za cesarja, temuč tudi za škofa; vzel
si mi premoženje; ni mi toraj treba skerbeti, kako ga
imam hraniti in na dobro obračati. Da bode moje veselje
popolnoma, le nekaj še zaukaži, to namreč, da se moje
premoženje cerkvam in ubogim razdeli. Že davno sem se
bala, da postanem prevzetna za voljo tega, da sama toliko
ubogaime delim. Tudi bi pri posvetnem bogastvu lahko zabila
večnih , dušnih in nebeških reči, in jih zanemarjala. Pravo
modrost hočem iskati in ne iskati več sveta in posvetnih reči,
temuč le samo Boga in nebeške reči." Tako je govorila ta
Jezusova nevesta. Zakaj da pa? Sv. Duh je v njem sercu pre¬
bival in jej dajal dar prave modrosti. Še nekaj : Henrik Dilson
je stopil v jezuitarski samostan; pa je bil tako terde in slabe

102

glave, da se skoraj ničesar ni mogel naučiti. To ga je strašno
bolelo. Ljubil in častil je prečisto mater božjo tako serčno in
goreče , da jej je darovati obljubil dušo in telo in vse svoje
moči. Nekega dneva je ves žalosten klečal pred podobo pre-
čiste device Marije , in jej bridko tožil to svojo nadlogo. Pa
glejte! na enkrat je bil tako razsvetljen v božjih rečeh, da so
ga najbolj učeni gospodi njegovega samostana občudovali, in
tako dobro je reči v glavi in pameti obderžal, da je cele sli¬
šane pridige od besede do besede znal in jih dolge leta iz glave
povedal. Prečista devica Marija mu je izprosila dar umnosti.

Dar svetovanja stori, da kristjan razločuje dobro od hu¬
dega, in si izvoli kar dopade Bogu, da po pravem potu hodi v
večno zveličanje. Ta dar je zlo potreben; zakaj v človekovih
mislih in v zunajnih rečeh so čudne zvijače; kdor toraj pravega
znanja nima, izvoli si hudo v podobi dobrega, in streže svo¬
jemu prikritemu poželjenju, da sam ne ve. Dobroželjnim dušam
je odkrito, kar dopade Bogu, in hudovoljnim dušam se
hudo nedolžno zdi, in one se same vjamejo v skrite nastave.
„Razumnost mesa je smert." Zakaj da toliko kristjanov Boga
serčno ljubi in pobožno in sveto živi? Lahko je odgovoriti:
„Sv. Duh jim deli dar sveta." Sv. Ciril Jeruzalemski prav
lepo od tega piše: „Alite, da večkrat kaka deklica zapusti
svojega ženina, kteremu je že bila obljubljena. To se godi,
ker jo je sveti Duh razsvetil spoznati, da je deviški stan lepši
in Bogu bolj dopadljiv. Alite, da kak imeniten bogatin vsemu
bogastvu slovo da. To se godi, ker ga je sv. Duh podučil,
kako prazno in minljivo da je vse posvetno. Alite, da kak
mladeneč svoje oči zatisne, ja da clo beži, da bi ne videl kake
lepe ženske in Čisto ohranil svojo dušo. To se godi, ker mu
je sv. Duh spoznati dal, kako nevarno da je to. Alite, da
človeka mika, na svetu veliko nagrabiti in imeti vsega dovolj;
pa koliko jih je, ki vse zapustijo in nočejo nič imeti. To se
godi, ker jim je sv. Duh pokazal, kako nevarno da je po¬
svetno bogastvo."

Dar moči  daje kristjanu serčnost, da se zaničevanja,
ali preganjanja, ali terpljenja ne boji, ampak premaguje skuš¬
njave in zaderžke, da služi Bogu. Silno potreben je ta dar,
zakaj človek je slab, grešnikov in pohujšanja veliko , in ves
svet poln zapeljivosti. Srečni oni,  ki so stanovitne in nepre¬
magljive volje; teh je silno malo. Aposteljni in sveti marter-
niki so šli pred neusmiljene oblastnike, v dobiček si šteli za¬
voljo imena Jezusa terpeti; zdaj pa skoraj vsaka skušnjava

103

odvrača kristjana od Boga. Sv. Gregor pravi: „Oni, ki se vsake
besede boje, kako bi življenje dali za vero ?“ Duhovni oče Janez
Vahado je Japancem keršansko vero oznanoval. Naenkrat so
ga zgrabili in v ječo vergli. Tu je pisal svojemu prijatlju:
»Zaprisežena, visoko vredni gospod! in pišem le samo čisto
resnico, da bi ne dal svoje ječe za vse kraljestva celega sveta.
Nikoli nisem bil tako zadovoljen, nikoli tako vesel, in nikoli
tako brez skerbi, kakor ravno sedaj." Ko je slišal, da je k smerti
obsojen, djal je: „Tri dni mojega življenja so mi bili naj¬
ljubši in najveseliši; to je: dan, kosem stopil v samostan, ko
sem bil vjet, in ko sem slišal, da moram umreti." Zastran svoje
smerti je svojemu duhovnemu predniku takole pisal: „Ravno
kar so mi oznanili, da sem k smerti obsojen. Umerjem prav
veselega serca, ker umerjem za milega Jezusa." Od kod to
veselje v ječi in ob smertnej uri? Sv. Duh mu je dal dar moči.

Dar učenosti  razsvetljuje kristjana, da spozna Boga, nje¬
gove popolnomasti, in druge visoke skrivnosti. Ta dar so pre¬
jeli preroki, aposteljni in nekteri drugi sosebni prijatlji božji,
kterim so bile sosebne skrivnosti oznanjene, da so Boga vi¬
soko hvalili, in drugim ljudem oznanovali njegovo čast. Slavno
znani Arzenij je izrejeval in učil cesarska sina Arkadija in
Honorija. Ko je med puščavniki živel, soznanil se je z nekim
možem nizkega stanu. Ta mož ni bil učen, vendar ga je Ar¬
zenij rad popraševal in se učil od njega. To je nekega puščav-
nika merzelo. Zatoraj Arzeniju očita: „Ti znaš vse vednosti
starih Gerkov in Rimljanov, kaj si kaj misliš od tega bedaka
naučiti se." Arzenij pa je djal: „Res je, da mi vednosti slav¬
nih Gerkov in Rimljanov niso neznane in ptuje; pa od tega,
kar ta mož zna, še abcda nisem se naučil." Stari puščavnik,
kterega je Arzenij rad opraševal, ni sicer bil visoko učen v
posvetnih rečeh in vednostih, pa je znal, kar je več vredno,
znal je skerbeti za svoje zveličanje; sv. Duh mu je delil dar
učenosti. Te nar potrebnejše učenosti se je hotel Arzenij od
tega sivega starčka učiti. Oh kako nevedni so v tej reči ve¬
likokrat visoko učeni modrijani! Nimajo daru prave učenosti,
ktero so svetniki imeli. Zatoraj ima sv. Tomaž Kempčan prav,
ko piše: „Boljši je reven kmet, ki Bogu služi, kakor pre¬
vzeten modrijan, ki kuka in gleda, kako se zvezde sučejo,
zraven pa sam sebe zanemarja."

Dar pobožnosti  poravna človeka po volji božji, da
Boga vredno moli, mu je iz ljubezni pokoren, in njegovo voljo
zvesto dopolnuje. Pobožni so Bogu zvesti v dobrem in hudem, v

104

skušnjavah, v preganjanji, v vsem, ker so zmiraj in popolnoma
pokorni Bogu, kterega iz vse duše ljubijo in nad njim svoje
veselje imajo. Sveti Avguštin prav govori: „Prava pobožnostjo
popolnoma pokorščina iz čiste ljubezni." O tem pravi sv. Makarij:
„0 mogočni žark božje gnade, ktero deli sv. Duh! Terdi led
se taja, kedar rumeno solnce svoje žarke pošilja; taja se tudi
merzli led grešnega serca, kedar ti noter v serce posiješ in
ga ogrevaš; cvetlica se odpira rahlo in veselo, kedar jo za¬
denejo solnčni žarki, tako se odpre tudi serce terdovratnega
grešnika, ako se ga ti, božja luč, dotakneš; človek dela potem
prav in dobro, živi pobožno in sveto in daleč okoli se razpro¬
stira žlahtni duh njegovih dobrih del."

Dar strahu božjega  da kristjanu, da se Boga iz lju¬
bezni boji. Edo izmed kristjanov se nič ne boji Boga? Kdor
se pa boji Boga zato le, ker on hude dela pokorja, še nima
pravega strahu božjega. Kdor se boji žaliti Boga, in greh od¬
vrača, ker Boga ljubi, on ima pravi strah božji, in bo, če v
njem ostane, zveličan. Srečna duša, ktera se Gospoda boji,
ker bo Bog nje močen varh. Sv. Duh dela, da svetniki božji
boje in trepetaje skerbijo za svoje zveličanje. Veliko gnad je
bil sv. Izidor prejel, vendar je bil žalosten in pobit. Prašah
so ga, zakaj da je žalosten; on pa je odgovoril: „Kdor pri¬
čakuje bogato dedščino, in boji se zgubiti jo, ne more miren
in pokojen biti; kdor se pravda in ve, da bode po pravdi
bogat ali pa berač, nima nikoli pokoja, preden da ni pravda
dognana." Sv. Izidor je bil poln strahu božjega; zatoraj se je
bal in tresel pri vsakej stopinji, da bi le Boga ne razžalil in
njegove gnade in ljubezni ne zgubil. Lej te , ljubi moji! to
nam deli sveti Duh; zatoraj goreče in pogostoma zdihujmo
in prosimo, naj sv. Duh s svojimi darmi v nas prebiva!

Sklep.

Mi katoljški kristjani imamo od sv. Duha tole verovati:
1. da je sv. Duh pravi Bog ene natore in enega bitja, kakor
Bog Oče in Bog Sin; — 2. da se sv. Duh od Očeta in Sina ob
enem izhaja, 3. da nas sv. Duh v svetih zakramentih posvečuje
in nam svoje darove deli 4. da sv. Duh sv. katoljško cerkev
vlada in varuje vsake tudi nar manjše zmote. Verujmo to in
zdihujmo ponižno in goreče po gnadi svetega Duha! Amen.

105

XV. Keršanski nauk.

Od sv. kerš. kat. cerkve.

P. Kako se glasi deveti člen apostoljsJce vere?

O.  Deveti člen apostoljske vere se tako glasi:

Sveto, katoljško cerkev, občestvo svetnikov.

P. Kaj je sveta, katoljska cerkev?

O.  Sveta katoljška cerkev je vidna družba vseh pravovernih
kristjanov, pod vidnim poglavjem, rimskim papežem, kteri ene nauke
verujejo in ene zakramente prejemajo.

P. Ima li sveta cerkev tudi nevidnega poglavarja ?

O.  Cerkev ima tudi nevidnega poglavarja, in ta je Jezus Kristus.
P. Kdo je postavil cerkvi vidnega poglavarja ?

O.  Jezus Kristus je postavil cerkvi vidnega poglavarja.

P. Koga je postavil Jezus Kristus cerkvi vidnega poglavarja?

O'.  Jezus Kristus je postavil cerkvi Petra vidnega poglavarja.

P. Kdo je za Petrom vidni poglavar svete cerkve ?

O.  Vsi rimski papeži, izvoljeni po postavi, drugi za drugim, so
vidni poglavarji svete cerkve in namestniki Jezusa Kristusa.

P. Ali je več pravih cerkev, kakor ena ?

O.  Prava cerkev je samo ena, in zunaj te ni upati zveličanja.

P. Po čem se pozna prava cerkev?

O.  Prava cerkev se pozna po štirih znamenjih.

P. Ktera so čvetere znamenja prave cerkve?

0.  Cvetere znamenja prave cerkve so:

1. Da je edina, 2. sveta, 3. vesoljna ali katoliška, 4. apostoljska.
P. Kako je prava cerkev edina ?

0.  Pra cerkev je edina :

1. Ker ima enega poglavarja, 2. ene nauke, 3. ene zakramente.

P. Kako je prava cerkev sveta ?

O.  Prava cerkev je sveta: 1. Ker je njen začetnik Jezus Kristus
svet; 2. ker je njen nauk svet; 3. ker so sveti nje zakramenti; 4. ker svoje
nde k svetosti napeljuje; 5. ker ima in je vselej imela svetnikov.

P. Kako je prava cerkev katoliška ?

O.  Prava cerkev je katoliška ali vesoljna: 1. Ker jo je Jezus
Kristus postavil za vse ljudi, 2. za vse čase in 3. za vse kraje.

P Kako je prava cerkev apostoljska?

O.  Prava cerkev je apostoljska: 1. Ker veruje Jn uči, kar so apo-
steljni verovali in učili; 2. ker so aposteljni po povelji Jezusa njen nauk
Po vsem svetu razširjali; 3. ker so njeni škofi nasledniki aposteljnov.

106

Vvod.

Slišali ste danes osem dni, da Jezus Kristus svojega
nauka ni brez varha zapustil, in da svojih gnad, ktere nam je
na križu zaslužil, ni komur si bodi izročil; vstanovil je neko
napravo, ktera hrani njegov nauk in njegovovo zasluženje.
Sv. Duh je pa pri tej napravi, da jo varuje vsake zmote in
da v ssv. zakramentih deli in privlastuje Jezusovo zasluženje
vsem vernim. Veste, kako se imenuje ta čudovitua in sveta
naprava? Ona se imenuje sveta cerkev; neomadežana nevesta
Jezusova, ktero sv. Duh oživlja in vlada. Po vsej pravici pride
za naukom od sv. Duha nauk od sv. cerkve na versto, kakor
nas uči sv. apostoljska vera: „Verujem v sv. katoliško

cerkev." Da pa danešnji nauk ložej in bolj razumite, razdelim
ga takole:

1. Jezus  je res vstavil cerkev, pa le eno samo;

2. Na čem se pozna ta edinoprava Jezusova
cerkev?

3. Kakšna je ta edinoprava Jezusova cerkev?

Razlaga.

Kedar pravimo: Jezus sam je vstavil sv. cerkev,
ne menimo kakega pohištva, temuč to pomenja vse nekaj
drugega, namreč to pomenja veliko in neštevilno družbo vseh
pravovernih kristjanov, ki verujejo ene nauke, preje¬
majo ene zakramente in imajo enega poglavarja, rimskega
papeža.

1. To veliko družbo je Jezus sam vstanovil.

Tri leta je Jezus sam učil in nabiral si učencev; sperva
jih je bilo le mala peščica, pa njih število je naraščalo od dne
do dne in še preden je Jezus v'nebesa šel, bilo jih je že več
kot pet sto; kajti sv. Pavl pravi: „da se je Jezus po svojem
ustajenji prikazal več kot pet sto učencem." Izmed njih je
pa zbral svoje aposteljne, in zapovedal jim, učiti, sv. zakramente
deliti, nekervavo daritev sv. maše darovati, in verne v njegovo
družbo sprejemati. Binkoštni praznik so aposteljni prejeli sv.
Duha, se razšli po celem svetu, ljudi učili in kerščevali, jim
druge zakramente delili, in tako napravljali tisto veliko du¬
hovno družbo, kterej pravimo sveta cerkev. Iz tega pa že lahko

107

vsakdo vidi, da niso vsi verni imeli enakih pravic: nekteri
so učili, sv. zakramente delili in vernim zapovedovali, — uni
so poslušali, sv. zakramente prejemali in ubogali. Kakor bi
ne bilo modro in dobro , ko bi bilo v kakej hiši več gospo¬
darjev, v kakem kraljestvu več kraljev: ravno taka bi bila tudi
v sv. cerkvi. Zatoraj je Jezus izmed svojih 12 aposteljnov
sv. Petra izbral, in ga postavil vsem poglavarja. Rekel mu
je: „Povem ti: Ti si Peter (skala) in na to skalo bom zidal
svojo cerkev, in peklenske vrata je ne bodo zmagale. In tebi
bom dal ključe nebeškega kraljestva; in kar boš zvezal na
zemlji, zvezano bo tudi v nebesih, in kar koli boš razvezal
na zemlji, razvezano bo tudi v nebesih." Zatoraj Peter tildi
binkoštni praznik pervi govori, pervi čudeže dela, v pričo
viših duhovnov in pisarjev vse aposteljne zagovarja, pervi
Jezusov nauk tudi ajdom oznanuje in se v vseh imenikih med
aposteljni vselej pervi imenuje. Tako je Jezus svojo sv. cerkev
sam osnoval in uravnal: Poglavar vseh je bil sv. Peter, pervi
za njim aposteljni, potem učenci in slednjič vsi verni; vsipa
so verovali ene nauke in prejemali ene zakramente.

Sedaj sami lehko sprevidite, da more le ena sama prava
Jezusova cerkev biti, ta je pa tista, ktera hrani Jezusov nauk in
njegove sv. zakramente in ktera je tako osnovana in uravnana,
kakor jo je Jezus osnoval in uravnal. Ta cerkev je še sedaj na
svetu; sv. Peter, sv. aposteljni in učenci so si oskerbeli nasled¬
nikov in jim izročili vse oblastim pravice, kterih so bili sami
popred od Jezusa prejeli; pa tudi verni so dobili obilno svojih
naslednikov in število vernih kristjanov je sila hitro in močno
rastlo. Ta cerkev Jezusova pa bode tudi stala do konca svetd,
kakor Jezus pravi. Sedaj bote pa gotovo radi vedeli:

2. Na čem pa se pozna ta edinoprava Jezu¬
sova cerkev?

Štiri znamnja so, na kterih se prava Jezusova cerkev
spoznavlja; Jezus sam jih je za svojo cerkev odločil. Prava
cerkev je:

a) edina.  Pri poslednji večerji je Jezus molil za vse svoje
verne, „da bi bili vsi eno, kakor si ti Oče! v meni in jaz v
tebi." Sv. Pavl tudi piše „Prosim vas bratje moji v imenu
Jezusa Kristusa, da ste vsi popolnoma ene misli in enega
mnenja." — Edina je pa le samo sv. katoliška: edina je za¬
stran poglavarja — vseh katoličanov poglavar po celem svetuje
rimski papež ; — edina je zastran nauka: pojdi kamorkoli hočeš,
povsod se oznanuje tista vera; —edina zastran sv. zakra-

108

mentov: vselej in povsod je imela in ima katoliška cerkev sedem
zakramentov.

b. sveta.  Prava cerkev mora'sveta biti, zakaj Jezus je
na svet prišel in tudi svojo cerkev vstavil, da nas posvečuje.
Pri poslednji večerji je molil: „Jaz se za nje posvečujem (za
nje se darujem), da bodo tudi oni posvečeni." Sv. Pavl pri¬
čuje: „Kristns je svojo cerkev ljubil, in sebe dal za njo, da
bi jo posvetil, in sebi napravil častitljivo cerkev, ktera nima
madeža ali gerbe, ali kaj drugega takega, ampak da je sveta
in neomadežana." — Tudi to znamenje ima naša kat. cerkev:
sveta je zastran začetnika in utemeljitelja, Jezus Kristus je
božji Sin in nar svetejši; — sveta je zastran nauka: še ene tudi
nar poslednje resnice najti ni, ktera bi človeka ne posvečevala
in zveličala; — sveta zastran sv. zakramentov, ki ljudi po¬
svečujejo iD vsem dušnim potrebam strežejo , da verni zamo-
rejo sveto živeti; — zastran svojih vernih, izmed kterih so
vselej bili, so in vselej bojo nekteri zvesti služabniki božji, ki
jih je sv. cerkev po vsej pravici med svetnike vverstila.

c) katoliška.  Jezus je prišel odrešit in zveličat vse
ljudi; zatoraj je tudi poslal svoje učence vsem ljudem ozna-
novat, kar je on učil, rekoč: »Pojdite povsem svetu, in ozna-
nujte evangelje vsem ljudem." Tudi je obljubil, da svete
cerkve peklenske vrata ne bodo premagale, da bo ostala do
konca svetel. — Sv. kat. cerkev je pa katoliška ali vesoljna;
katoliška je zastran časa: binkoštni praznik se je bila začela
in potem ni nikoli več zibnila. Nekdo praša katoljčana, ki je
med protestanti stanoval: „Ali ne boji se med krivoverniki
pokopan biti." On mu odgovori: „Še malo kar ne. Naj se le
malo globokejše koplje, tu so sami katoličani pokopani." Naša
cerkev je vselej bila, že 19 sto let živi in je toliko mogočnih
in grozovitnih nasprotnikov slavno zmagala; to nam je veljaven
porok, da bode še živela, dokler bode rumenega solnca; —
katoljška je zastran prostora, po kterem je razširjena; po vseh
krajinah našega sveti šteje svojih spoznovavcev in prijatljev.
Sedaj je že blizo 200 miljonov katoličanov; pa naša sveta
cerkev pošilja svoje misijonarje po celem svetu in vabi zgub¬
ljene ovčice v pravi Jezusov hlev. Da bi se kat. cerkev zmiram
bolj razširjevala, moramo žebrati in delati, to nam prav lepo
France Ksav. kaže. Kedar je on sv. Očenaš žebral, vselej je
pri besedah obstal: »Pridi k nam tvoje kraljestvo"; in je
Boga serčno prosil, da bi se sv. kat. cerkev zmiram bolj raz¬
širjevala in poviševala. Pa on ni bil s tem zadovoljen. Tudi

109

delati je pomagal za nebeško kraljestvo, čudno se mu je zdelo,
da so francoski in španjski tergovavci na morju svojo srečo
iskali. „Kako je to mogoče, da se ti možje bolj trudijo,
minljivih zakladov si nabirati, kakor Bogu duše zadobiti in tako
njegovo kraljestvo razprostirati?" Vsak dan molim: „Pridi k
nam tvoje kraljestvo," in sem vendar tako leniv, da ne po¬
magam nebeškega kraljestva razširjevati!“

c) apostoljska.  Aposteljne je poslal Jezus po celem
svetu, — jim je obljubil, da bode ostal pri njih do konca
sveta — le nje je postavil za svoje služabnike in delilce
božjih skrivnost. — Tudi to znamnje nosi na sebi naša sv.
cerkev. Apostoljška je zastran nauka: lehko se dokaže, da je
vsaka resnica naše svete vere tako stara, kakor aposteljni, ki
so jo oznanovali; — apostoljška je zastran sv. zakramentov:
kakor jasno priča sveto pismo in ustmeno sporočilo, so vseh
sedem sv. zakramentov že aposteljni svojim vernim delili;
— apoštoljska je zastran cerkvenih predpostavljenih: papež in
škofi so pravi nastopniki svetih aposteljnov, mi katoljčani za-
moremo vse papeže od Pij a IX. do sv. Petra lepo zaporedoma
našteti in imenovati, in pri škofovih zamoremo dokazati, da
so vsi od pravovernih škofov posvečeni in od papeža poter-
jeni bili.

Naša cerkev ima toraj vse znamnja, po kterih se prava Je¬
zusova cerkev spoznavlja in ima jih le ona sama in edina.
Lehko se dokaže, da vsakej drugej veri, naj da bi bila ktera
si koli hoče in naj da bi še tako bliščečih imen si natve-
zovala, manjkajo vse te znamnja. — Slednjič vam pa še
pokažem:

3. Kakšna je ta edinaprava Jezusova cerkev.

Krivoverci so učili in še učijo , da je Jezusova cerkev
nevidljiva, da vse verne veže le serčna ljubezen in ena tista
vera, da toraj prava cerkev le znotraj po sercih človeških
prebiva in nikjer drugod po svetu je ni viditi.

a) Prava Jezusova cerkev je pa vidljiva.  Jezus Kristus
je človek postal, je učil in na križu umeri in vse to opravil
vidljivo: — zapovedal je tudi svojim učencem, hoditi po celem
svetu , ljudi učiti, jih kerščevati in druge zakramente deliti;
kar se vse vidi in sliši, zatoraj mora prava cerkev vidljiva
biti. — Tudi je Jezus sv. Petra postavil poglavarja cele svoje
cerkve, je mu pridružil druge škofove, in jim dal oblast, verne
vladati, verne v svojo cerkev sprejemati, ali pa tudi iz cerkve
spahovati, kar vse priča, da je cerkev vidljiva, da je, kakor

110

st. pismo pravi, tisto mesto, ktero na gori stoji, in se vidi
daleč okoli, — tista njiva, na kterej raste pšenica in ljulika,
— tista mreža, v kterej se nahajajo dobre in ničvredne ribe.

Potem toraj vsakdo lehko previdi, kteri se smejo imeno-
imenovati udje sv. Jezusove cerkve: tisti namreč, ki so pri
kerstu v to sv. cerkev sprejeti bili in v cerkvi ostali, naj da
so pravični ali grešni. Zunaj vidljive Jezusove cerkve so ne-
kerščeni, krivoverci, razkolniki, izobčeni in odpadniki.

b) Prava Jezusova cerkev je dalje nez mo tl j iva ,' to je:
kar kerščansko vero in kerščansko zaderžanje tiče, se papež
in škofje vkup nikoli motiti ne morejo. Tudi papež sam, kedar
kot naslednik sv. Petra in poglavarja sv. cerkve kaj o nauku
sv. vere slovesno oznanuje, je nezmotljiv. Jezus je svoj nauk
na svet prinesel za ljudi vseh časov in krajev; kaj bi pa to
pomagalo, ko bi se sčasoma njegov nauk prenaredil ali zmotil?
Zatoraj je Jezus obljubil, „da ostane pri aposteljnih“ — in se
ve tudi pri njihovih naslednikih — „vse dni do konca sveta ;*
in je molil za sv. Petra , da njegova vera ne omahuje in da
Peter svoje brate v veri poterduje. Dalje pravi Jezus: „Da bode
Očeta prosil, in on bode jim poslal drugega Tolažnika, da pri
njih ostane vekomaj, Duha resnice, ki jih bode vsega učil in
vsega spominjal, karkoli jim je govoril/' Zatoraj sv. apostelj
Pavl sveto cerkev imenuje „steber in podstavo resnice." —
Kdor toraj veruje, kar sv. cerkev uči, in to spolnuje, kar sv.
cerkev zapoveduje, nosi v svojem sercu sladko prepričanje, da
Jezusa samega posluša; saj je Jezus sam rekel: „Kdor vas
posluša , mene posluša , kdor vas zaničuje , mene zaničuje."
Slednjič je prava Jezusova cerkev:

c. n e m i n 1 j i v a, to se pravi: cerkve ne bode konec, dokler
da ne pride Sin božji sodit žive in mertve. Jezus sam to priča;
rekel je: „Peklenske vrata ne bodo cerkve premagale." »Glejte!
pri vas sem vse dni do konca sveta." In taka mora tudi biti;
kajti Jezus je pri|el iskat in zveličat vse, kar je bilo zgub-
ljenega. Ko bi njegova sv. cerkev konec vzela, predenj da je
konec sveta, po kom in po čem bi se mogli zveličati tisti,
ki bi po tem živeli? Devetnajst sto let je že minulo, kar
cerkev stoji; in strašne burje in nevihte so privihrale nad
sv. cerkev, pa cerkev je vse srečno zmagala in Jezusove be¬
sede so se vselej spolnovale: »Peklenske vrata je ne bojo pre¬
magale!" Nekega dne se poda Napoleon na visoko pečino. Tam
se vsede in ogleduje nebo, zemljo in morje in premišljuje sam
pri sebi, koliko kraljestev je na svetu, kako lepo so vredjene,

111

koliko modrih, mož se tudi nahaja itd. Med tem zagleda od
daleč neko malo cerkvico. Kmalo se zave in zavpije: ,,Narodi
minejo, kraljestva padajo. Samo cerkev terdno stoji." Da! res
je to; to nam priča zgodovina 1800 let. Le pomislite, koliko
so si Judje prizadevali, zatreti in vgonobiti sveto cerkev Je¬
zusovo že kar o njenem pervem začetku. Mislili so, da bo že
zaterta in v nič djana, ako le umore Jezusa, njeno glavo.
Umorili so ga, pa cerkev se je še zmerom ohranila. Ko vidijo,
da so se zmotili, dvignejo se nad aposteljne in učence Jezu¬
sove, ter jim terdo prepovedujejo, oznanovati križanega Jezusa.
Ko pa Judje vidijo, da jih aposteljni ne ubogajo, in še zme¬
rom oznanujejo nauke Jezusove, začeli so neusmiljeno prega¬
njati aposteljne in učence Kristusove; pa bolj ko jih prega¬
njajo, glasneje se je glasila beseda Gospodova, in bolj se je
naraščala in množilo število pravovernih v Jeruzalemu. Judje
začnč zdaj Jezusovim učencem po življenju streči in jih moriti.
Učenci so morali Jeruzalem zapustiti, in se vmakniti v so¬
sednje dežele, pa tudi to nič ni zmanjšalo Jezusove cerkve,
ampak jo je še clo množilo; zakaj učenci Jezusovi so oznano-
vali Jezusove nauke povsod, kamorkoli so se bili raztekli, brez
števila ljudi so spreobernili ih pridobili Kristusovi cerkvi.

Zraven Judov so tudi neverniki neusmiljeno preganjali
in stiskali Jezusovo cerkev. Zatiral jo je ves neverski svet;
zatirale so jo gosposke s svojo oblastjo, modrijani s svojimi
nauki, in priprosto ljudstvo jo je sovražilo. Imeli so pravo¬
verne kristjane za krivoverce, kteri mir razdirajo med ljudmi,
za rovarje in puntarje, ki prekucije delajo zoper poglavarje in
oblastnike. Režali so nad vernimi, zasramovali so jih, tepli
so jih, kamnjali so jih, metali jih v ječe, križali jih, z mečem
in ognjem neusmiljeno mučili in umorili. Zadosti jim je bilo,
da je kdo rekel: »Kristjan sem!" in že so ga obsodili v muke
in smert. Pa hujše ko so verne morili, več jih je bilo. „Kerv
mučencev je bila seme novih kristjanov," spričuje nek ime¬
niten učenik. Cerkev se je ohranila vsem stiskam in vsemu
zatiranju vkljub , vedno je rastla, vedno se množila in vedno
veča prihajala. — To nam je očitna priča in živo spričevanje,
da cerkev terdno stoji, da ne bo zginila, da je neminijoča, ob¬
stoječa do konca časov.

In ni se nam čuditi, da se je cerkev v sredi tolikih stisk
vendar le ohranila! Ona ni človeško delo, temveč je delo pre-
modrega in vsegamogočnega Boga; zatorej je niso mogli za¬
treti ne Judje, ne neverniki. — In Bog, ki jo je ohranil do

112

zdaj, ohranil jo bo tudi za naprej do konca sveta. In kakor
gotovo božje obljube ne bodo ostale nedopolnjene , ravno tako
gotovo tudi cerkev Jezusova ne bo prešla. Zakaj Jezus pravi:
„Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle . 11
— Že v stari zavezi je kraljevi prerok prerokoval od cerkve
božje, ter rekel: „Tvoje kraljestvo je kraljestvo za večne čase
in tvoje gospostvo za vse rodove . 11  Prerok Daniel je rekel
kralju Nabuhodonozorju: „Tiste dni bo Gospod iz nebes obudil
kraljestvo, ktero na vekomej ne bo razdjano; in (to njegovo
kraljestvo) ne bo dano nobenemu drugemu ljudstvu, in bo po-
drobilo in pokončalo vse druge kraljestva: ono pa bo stalo na
vse vekomej . 11  In ko je angelj Gabriel Mariji češčenje prine¬
sel, ter jej oznanil, da bo spočela Sina božjega, jej je rekel:
»Glej , spočela boš v svojem telesu in rodila Sina, in imenuj
njegovo ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišega imenovan;
iu Gospod Bog mu bo dal sedež Davida, njegovega Očeta, in
bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomej, in njegovemu kraljestvu
ne bo konca . 11  — V novi zavezi je pa Kristus sam obljubil,
da bo njegova cerkev obstala do konca časov. Bekel je Petru:
„Ti si Peter (skala), in na to skalo bom zidal svojo cerkev,
in peklenske vrata je ne bodo zmagale . 11  In svojim učencem
je obljubil: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta . 11  — Ko
tedaj nobena in clo peklenska moč ne more zmagati cerkve
Kristusove, gotovo je, da je neminljiva. — Akoravno tedaj
satan nevernikepodkuruje, da neusmiljeno ravnajo s kristjani;
akoravno zaterduje serca krivovercev, da razpertije delajo v
cerkvi, akoravno podpihuje hudobne katoliške kristjane, da
svoji lastni materi sekajo kervave rane: vendar le satan z
vsem tim nič ne bo opravil! Cerkev bo zmagala in vžugala vse,
ki jo hočejo končati in zatreti, zakaj Jezus Kristus se zanjo
bojuje in poteguje, varuje in brani jo in jo bo varoval in
ohranil do konca sveta. Ona je neminljiva.

Sklep .

Preden danes kerščanski nauk dokončam, vas le za nekaj
prosim in goreče opominjam: Hvalimo usmiljenega Boga, da
nas je vzel v edinopravo Jezusovo cerkev; koliko je še ne¬
vernikov in krivo vernikov, ki tavajo po tmini in ne vejo, kam
da njih pot derži: „kdor ne veruje, je pogubljen ! 11  Mi smo
pa prepričani, da pridemo gotovo v svete nebesa, ako se zvesto
deržimo sv. cerkve. Zatoraj deržimo in oklenimo se terdno

113

svoje mile matere, sv. kat. cerkve, in lepo spolnujmo, kar ona
veleva. Otroci smo ene tiste matere, ljubimo se tudi med seboj
kot pravi bratje in sestre: „Verni so imeli eno serce in eno
dušo." Otroci smo svete matere: bodimo tudi mi pobožni, pra¬
vični in sveti! „Oh kaj pomaga, pravi sv. Peter Damijan, po
katoljško verovati,— živeti pa po ajdovsko?" Otroci smo prave
matere, ktera se ne more motiti in ktera ne bode imela nikoli
konca; verujmo terdno in stanovitno, kar ona verovati uči;
zraven pa tudi ne pozabimo svojih bratov in sester, kterim se
ni prisvetila prava luč sv. kat. cerkve. Žebrajmo vselej iz
celega serca: „Posvečeno bodi tvoje ime po celem svetu, in
pridi tvoje kraljestvo vsem ljudem!" Amen.

XVI. Keršanski nauk.

Od papeževe nezmotljivosti.

P- Kako se prava cerkev šedrugači imenuje?

O.  Prava cerkev se tudi rimska imenuje, ker je rimska cerkev
glava vseh drugih cerkev in središče cerkvene edinosti

Vvod.

Sv. katoliška cerkev je vidna družba vseh pravovernih
kristjanov, ki ene nauke verujejo, ene zakramente prejemljejo,
eno daritev in enega vidnega poglavarja, rimskega papeža, imajo.
To je groza velika družba, ki šteje milj one in milj one duš in
se razprostira po celem svetu. Vsaka hiša ima svojega gospo¬
darja, vsaka soseščina svojega predstojnika, vsaka dežela svo¬
jega poglavarja, vsaka deržava svojega kralja ali cesarja. Tako
mora tudi cerkev svojega poglavarja imeti. Zatorej je Jezus
sv. Petra izvolil in postavil za poglavarja svoje cerkve. Sv.
Peter pa je bil škof v Rimu, tam je učil veliko let, tam je
terpel in na križu umeri. Zatoraj so tudi rimski škofje, kot
nasledniki sv. Petra, tudi poglavarji vesoljne katoliške cerkve.
To je vselej tako bilo od Jezusovih časov sem in bo ostalo do
konca sveta: Pravi naslednik sv. Petra bo tudi pravi pogla-var
sv. cerkve, in ž njim mora vsak pravoveren škof v zvezi in

8

114

edinosti živeti, kakor mora roka in noga v zvezi z glavo ostati,
ako hoče živeti. To je starodavno verska resnica, ktero mora
vsak katoličan terdno verovati. Nad tem se pa menda tudi
nihče ne spodtika; ali nekaj druzega je, kar je ravno naše
dni velik hrup napravilo po svetu, — in to je nauk, da je
papež — rimski škof—nezmotljiv. Zatorej hočem vam danes o
papeževej nezmotljivosti  najimenitnejše resnice razkla¬
dati in na ta-le vprašanja odgovarjati:

1. Kaj se to pravi: papež je nezmotljiv?

2. Alije papež res nezmotljiv?

Hazlaga.

Leta 1870 je veliki vatikanski zbor kot versko resnico
določil, da je papež nezmotljiv.

1. Kaj se toraj pravi: papež je nezmotljiv?
Nekteri so ali iz nevednosti ali hudobije terdili in še terdijo,
da to pomenja toliko, kakor da papež grešiti ne more.
Ali se hoče s tem reči, da papež grešiti ne more? Tako ne¬
umen ni noben katoličan, da bi to mislil ali terdil. Papež se
mora spovedati in toraj za grešnika spoznati ravno tako, kakor
vsak zmed nas. Tudi noben papež pred svojo smertjo ni gotov,
da v pekel ne pride, ravno tako kakor nihče zmed nas te go¬
tovosti nima. To tudi vsak papež spoznd, ker ravno tako kot
nar revniši kaplan vsak dan pri začetku svete maše pred altar-
jem priklonjen moli: »Spovem se, da sem veliko grešil z mi¬
slijo , z besedo in djanjem.“ In pri darovanji, drugem delu
svete maše, pravi papež ravno tako kot narmanjši kaplan vsak
dan: „Sprejmi, sveti Oče, vsegamogočni večni Bog, ta brezma¬
dežni dar, ki ga tvoj nevredni služabnik tebi, živemu in pra¬
vemu Bogu, darujem za svoje brezštevilne grehe, zamere in
zanikernosti.

In res je da vsi papeži niso bili svetniki, in da so nekteri
še hudo grešili, akoravno ne tako strašno, kakor jih nasprot¬
niki čemijo.

Drugi spet pravijo, da papeževa nezmotljivost pomenja
toliko, kakor da se papež v nobeni reči zmotiti ne
more.  Papež je človek kakor drug, in se v navadnih rečeh
more motiti ravno tako, kakor drug človek, če bi na priliko
kdo papeža vprašal, kakošno vreme bo v 14 dneh ali v enem
tednu, odgovoril bi: Ne vem : — če bi pa uganiti hotel, bi se na to
ravno tako malo moglo zanesti, kakor na vreme v pratiki pre-

115

rokovano. — In če bi papež rekel: V treh mescih bo konec
sveta — bi vsak, ne da bi s tem nehal biti dober katoličan,
lahko odgovoril: Bomo videli; za zdaj tega šene verjamem.
Papeži so tudi knjige na svitlo dali, postavim Benedikt XIV.
in Gregor XVI.; pa nihče ne terdi, da so njune knjige ne¬
zmotljive.

Še nekteri so kvantali, da je po tem takem tudi papež
bog,  ker je le samo Bog nezmotljiv. Bog je sam iz sebe
nezmotljiv, večna resnica; od papeža pa kaj tacega nihče ne
terdi, da je nezmotljiv sam iz sebe, temveč po razsvitljenji
sv. Duha, toraj po nekem čudežu. Kedar mašnik daritev sv.
maše opravlja ali v spovednici grehe odpušča, dela take reči,
ki jih le sam Bog storiti zamore; ali je mar duhovnik za¬
voljo tega Bog? Ja! ali je Bog tudi tisti človek, ki v sili sv.
kerst deli in grehe odpušča?

Toraj papeževa nezmotljivost kaj tacega ne pomenja.
»Papež je nezmotljiv" pomenja to: Če papež v svoji službi
kot poglavar sv. cerkve, potem ko je kako reč resno prevdaril,
preiskal in zarad nje se posvetoval, slovesno določilo za vse
keršantvo oznani v zadevi kake verske resnice, ga Bog, za-
volj kristjanov, obvaruje vse zmote; ravno tako, kakor ako bi
bil vesoljen cerkven zbor tako versko določilo storil. Kakor
pa cerkveni zbor ne more nobene verske resnice določiti, od
ktere bi ne bilo najti sledi v svetopisemskem in ustnem izro¬
čilu iz časa aposteljnov, in kakor je cerkveni zbor le od sve¬
tega Duha vse zmote obvarovan, kader v kaki zadevi izreče,
kaj staro izvirno razodenje Božje v sebi ima: ravno tako je
tudi določilo papeževo le v tem vse zmote obvarovano, kedar
to določilo zadeva ktero od Kristusa in aposteljnov razodeto
resnico. To je pomen te nove verske določbe. Da je toraj
papež nezmotljiv, je treba:

a) da papež ne govori tako po domače, kakor vsakdanji
človek; ampak mora oznaniti, da govori kot od Boga postav¬
ljeni čuvaj Božjega razodenja in kot vesoljni učenik in pastir
sv. cerkve;

b) da govori o kaki od Boga razodeti resnici, ne pa od
kake posvetne reči ali vednosti;

c) da slovesno govori v pričo zbranih pervakov sv. cer¬
kve, da govori, kakor se pravi „ex cathedra;“

d) da očitno pove svoj namen, da je volje, slovesno do¬
ločilo za vse keršanstvo oznaniti.

8 *

116

2. Ali je papež res nezmotljiv? To nam priča:

a)  sv. pismo. Jezns je sv. Petru rekel: „Jaz sem za
te prosil, da ne jenja tvoja vera. In kedar se boš nekdaj spre-
obernil, poterdi svoje brate.“ S temi besedami je Jezus Petru
obljubil, da njegova vera nikoli nebo  jenjala in omagovala, tim-
več da bode vselej tako terdna, da bode on (Peter) poterdoval
svoje brate. Kar tu pravi Jezus o Petru, to velja tudi o nje¬
govih naslednikih; tudi oni so cerkveni poglavarji in morajo
poterdovati brate svoje. Toraj je tudi njim treba, da njih vera
nikoli ne jenja. In božja roka čudno bdi nad papeževim se¬
dežem. Že štejemo 257 papežev, med njimi nekteri niso živeli
kakor bi se bilo papežu spodobilo, v veri se pa vendar nobeden
papež ni še motil, nobeden papež krive vere še ni učil. Drugih
škofov je pa v toliko letih že dosti odpadlo. V četertem stoletji je
nek mašnik Arij krivo vero raztrosil, po kteri bi Kristus ne
bil Bog, ampak le narimenitniša stvar Božja. Ker je rimski
cesar Konštancij sam tej krivi veri vdan bil, se je v keršan-
skili deželah tolikanj razširila, da sv. Hieronim piše: »Vesoljni
svet je zdihoval in se čudil, da je arijansk postal." Zdelo se
je skorej , da je s katoliško cerkvijo pri kraji. S čim pa je
bila rešena pri tem divjem hudem navalu krivoverstva, ko se
je še nar silniše preganjajo zoper katoliško vero po krivover¬
skih cesarjih godilo, ko je mnogo škofov odpadlo, stanovitni
katoliški škofje pa so bili odstavljeni? Bešena je bila po Skali
v Rimu, ker so papeži terdno se deržali katoliške vere.

Dalje je rekel Jezus: „Ti si Peter, in na to skalo bom zidal
svojo cerkev, in peklenske moči je ne bodo premagale." Moč in
orožje pekla je pa pred vsem laž. Ako bi papež s kako ne¬
resnico nauk katoliški ostrupiti ali skaziti zamogel, potem bi
bila moč peklenska že zmagala cerkev, in potem bi bila sama
obljuba Kristusova neresnična. Ravno v tem,  da je Kristus v
Petru in njegovih naslednikih, papežih, skalo postavil kot te¬
melj resnice, ravno v tem ima cerkev terden vklad in ob¬
stanek. Tako se je spolnovala Jezusova obljuba.

b) Nauk nezmotljive sv. cerkve.

To mora vsak katoličan verovati, kar občni cerkveni zbori
odločijo^ saj. sta Jezus in sv. Duh pri sv. cerkvi do konca sveta.
Leta 1439 je pa občni cerkveni zbor v Florenciji papeža ime¬
noval „pravega namestnika Jezusa Kr. in očeta pa učenika
vseh kristjanov". In leta 1870 dne 18. julija je okoli 800
škofov v občnem zboru slovesno določilo, da je papež v ver¬
skih rečeh nezmotljiv. Ako po takem kteri katoličan reče:

117

„Vse svoje žive dni sem veroval, daje sv. cerkev nezmotljiva; da
je pa papež tudi sam za svojo osebo nezmotljiv, tega nikakor
in nikdar ne verujem," na to odgovorim: Ako na to svojo
glavo postaviš in pri tem ostaneš, si poprej katoličan bil, zdaj
pa nisi več, ampak si protestant, akoravno v nedeljo še v
cerkev greš in v petek še postno ješ. Ti protestuješ (naspro¬
tuješ) zoper določilo cerkvenega zbora, ki je bil narveči vseh
časov, od 800 škofov iz vseh delov sveta obiskan. Ti prote¬
stuješ (nasprotuješ) zoper cerkveni zbor, za kterega je toliko
miljonov mašnikov in katoličanov več mescev klicalo pomoči
svetega Duha, kakor dozdaj še za noben cerkveni zbor na
svetu ne. Ali bi bilo po tem sploh vredno še moliti, ako bi
toliko neprenehljive molitve za pomoč svetega Duha nič ne
pomagalo, in bi bil cerkveni zbor zmoto sklenil in vse kritjane
v zmoto zapeljal ? — Ti protestuješ (nasprotuješ) zoper vse
obljube, ktere je Kristus svoji cerkvi dal; s tem praviš: ni
res, da On pri svoji cerkvi ostane do konca sveta, — ni res,
da jo vodi in vlada sveti Duh, — ni res, da je vrata peklen¬
ske ne bodo premagale!

Ako pri tem nasprotovanji ostaneš, terdiš zoper Kristu¬
sovo obljubo, da so vrata peklenske cerkev premagale. Jaz
ti pa rečem: Ni ne cerkev premagana, ampak ti ubogi greš¬
nik si od peklenske moči premagan. Zdrami se, ker pride čas,
da se bodo vrata peklenske za teboj zalusknile, in bo vse upa¬
nje ugasnilo za celo večnost!

c) Obnašanj e škofov že od starodavnih časov.
Večkrat in po več krajih so se po škofijah pravde vnele za¬
stran razodetih resnic. Vselej so se škofje v Kirn na papeža ober-
nili, in kakor je papež razsodil, tako je veljalo. Po tem takem
so škofje sami vselej in povsod take papeževe določbe imeli za
Neveljavne in nezmotljive. In že veliki cerkveni učenik v 4.
stoletji sv. Avguštin je imel navado reči: „Rim je govoril,
reč je dognana." Tudi je starodavna beseda: „Kjer je papež,
tam je cerkev", to je: kdor s papežem derži, ta je v pravej
cerkvi.

d) Zdrava pamet.  Jezus je svojo cerkev postavil, da
se njegova sv. vera čista in cela ohranja do konca sveta. Kaj
pa tedaj, ako kjer si bodi kaka nova vera ali pravda na vstane,
°bčen cerkven zbor se pa sni ti ne more? Kdo potem pravdo
razsodi in pravo vero brani? Jezus vsevedoči je to popred
Ndel in je zavoljo tega tudi poglavarju svoje cerkve dar ne¬
zmotljivosti dodelil. Posebno so naši časi tako čudni, da se

118

občni cerkveni zbori ne bojo več tako lehko zbirali. Cerkev
se mnogokrat čolnu na morju primerja. Morebiti se je to do¬
ločilo zdaj zgodilo, ker je naj viši kermar ali vodnik tega
čolna in poglavar cerkve po Božji previdnosti velik vihar pre-
vidil, ki se bo nad cerkev vzdignil, ko je potem za katoličane
treba, da se po papežu dajo varno in nezanesljivo voditi, kedar
škofje k občnemu cerkvenemu zboru skupaj priti ne morejo.
Trinoštvo ruske vlade , ki škofov iz Polonij e k cerkvenemu
zboru ni pustila, se tudi v drugih deželah nameri. Saj se je
še poslednji cerkveni zbor nanagloma razšel, ko so cerkveno-
roparske derhali kakor divje zverine priderle, kakor hitro je
francosko vojaštvo zapustilo papeževo deržavo. Ker je torej
po vnanjih okoljščinah mnogokrat nemogoče, da bi se vesoljni
cerkveni zbor obhajal, vender pa verski razpori lahko vstanejo
in se odpraviti in poravnati morajo; zatorej je potrebno, da
tudi brez cerkvenega zbora katoliški kristjani v vseh verskih
zadevah zvejo terdno in od Boga zagotovljeno resnico. To pa
se zgodi po papežu kot nezmotljivem učeniku vesoljne cerkve.

Tako nas sv. pismo, — nauk sv. nezmotljive cerkve, —
obnašanje škofov in zdrava pamet, — vse to nas prepriča,
da je papež v verskih rečeh, kedar jih kot Jesusov namestnik
in Petrov naslednik vesoljnemu svetu slovesno oznanuje, go¬
tovo nezmotljiv. Poslednji cerkveni zbor torej ni nič novega
vpeljal, ko je po dolgem posvetovanji izrekel, da je papež kot
učenik vesoljne cerkve, kedar iz izvirnega Božjega razodenja
zastran ktere resnice po svoji službi za vse keršanstvo svoje
določilo izreče, ravno tako vse zmote obvarovan, kakor se je
doslej določilo vesoljnega cerkvenega zbora zastran ktere verske
resnice vselej od katoličanov za nezmotljivo in nespremenljivo
imelo. S tem sklepom je bil prav reči le žrebelj pribit na misel,
ki je že dozdaj veljala zarad nezmotljivega učeništva pape¬
ževega, tako da je ta misel zdaj gotova verska resnica. K temu
še pristavim: Ne papež, ampak velika večina škofov je na to
gnala, da se je nezmotljivost papeža, kot poglavarja in uče¬
nika vesoljne cerkve, za versko resnico določila.

Sklep.

Prazna je toraj burja, ktera je zavoljo tega po nekte-
rih krajih navstala, — akoravno so se ljudje ločili na dve strani.
Na eni strani stoje tisti dosedanji katoličani, ki temu na¬
sprotujejo ; na drugi strani pa tisti, ki se verno podveržejo.

119

Koga na strani vernikov najdemo? Vse škofe celega svetd,
vse menihe, ki po svojem ravnilu živ6, vse misijonarje, ki z
nevarnostjo svojega življenja kot pravi aposteljni med never¬
niki keršanstvo razširjajo, vse pobožne katoličane, ki večkrat
v letu svete zakramente prejemajo, katoličane, ki zapovedane
poste spolnujejo , iz keršanske ljubezni bolnike obiskujejo, in
po premožnosti miloščino dajejo. — Kteri pa stojč na drugi
strani, ki papeževo nezmotljivost tajč? Nektere nasprotnike
sem vam že omenil; to so zlasti taki gospodje, ki svet ljubijo
in le za ta svet žive; k tem gredd še vsi suhi (le po imenu)
katoličani, vsi tisti, ki v zmešanem zakonu žive in svoje otroke
za protestante izrejajo, vsi prevzetneži, vsi posvetne učenosti in
modrosti pijani, in vsi ljubivci in podpiravci brezverskih časnikov.
Zdaj vprašam vsakega zmed vas, komur je kaj mar za nje¬
govo srečo v večnosti: Na ktero stran se vstopiš? Misli na
tisto uro, ko bo vse časno nehalo in se bo večnost začela.

Pride ura, ko bomo stali na vratih neskončne večnosti,
na vratih pekla ali nebes. Oh ne ločimo se od sv. Petra;
njemu je Gospod rekel:* Tebi dam ključe nebeškega kralje¬
stva. Kar boš na zemlji zavezal, bo zavezano tudi v nebesih;
in kar boš na zemlji razvezal, Ido razvezano tudi v nebesih.*
Cerkev je v občnem zboru izrekla, da je papež tudi brez cer¬
kvenega zbora po moči Božji zmote obvarovan, kedar v za¬
devi vere in dolžnost kaj slovesno določi. Zatorej vsi zvesti
katoličani rečemo cerkvi in nje poglavarju, kar je Peter Je¬
zusu rekel: „Kam hočemo iti? Ti imaš besede večnega živ¬
ljenja!* Amen.

XVII. Keršanski nauk.

Občestvo ali gmajna svetnikov.

P. Kako imajo pravoverni kristjani občestvo ali zvezo med seboj?

O.  Pravoverni kristjani imajo med seboj občestvo ali zvezo, kakor
U( tje enega telesa.

P- Kako se imenuje občestvo ali zveza med pravovernimi kristjani?

O.  Občestvo ali zveza med pravovernimi kristjani se imenuje
občestvo svetnikov.

120

p. Zakaj se občestvo med pravovernimi kristjani imenuje občestvo
svetnikov.

O. Občestvo med pravovernimi kristjani se imenuje občestvo
svetnikov, ker so vsi poklicani k svetosti, in ker so vsi kristjani v za¬
kramentu svetega kersta posvečeni.

P. V čem je občestvo svetnikov?

O. Občestvo svetnikov je v tem, da se vsi udje svete cerkve du¬
hovnih dobrot vdeležujejo.

P. Ktere so duhovne dobrote, ki se jih vsi udje svete cerkve ude¬
ležujejo ?

0.  Dobrote, kterih se vdeležujejo vsi udje svete cerkve so:

1. Sveti zakramenti.

2. Daritev svete maše.

3. Molitev.

4. Dobre dela.

5. Zasluženje vernih.

P. Kteri so cerkveni udje, ki so med seboj v občestvu ?

0.  Cerkveni udje, ki so med seboj v občestvu, so:

1. Verni na zemlji.

2. Svetniki v nebesih, in

3. Mertvih duše, ki so v vicah.

P. Kakosno zvezo imajo med seboj verni na zemlji?

O.  Verni na zemlji imajo med seboj zvezo, ker njih molitev m
zasluženje njih dobrih del vsem skupej v prid prihaja.

P. Kakosno zvezo imajo verni na zemlji s svetniki v nebesih?

0.  Verni na zemlji imajo zvezo s svetniki v nebesih ker verni
na zemlji svetnike časte in se njih prošnji priporočajo , svetniki v ne¬
besih pa za verne na zemlji Boga prosijo.

P. Kakosno zvezo imajo verni na zemlji z dušami v vicah?

O.  Verni na zemlji imajo zvezo z dušami v vicah, ker verni na
zemlji za duše v vicah Boga prosijo in jim z molitvijo, z dobrimi deli,
posebno pa z daritvijo svete maše pomagajo, duše v vicah pa iz hvalež¬
nosti hojo enkrat za verne na zemlji Boga prosile.

Vvod.

Bili so na svetu imenitni cesarji in kralji; njih dežele so segale
daleč okoli, in so stale dolgo in dolgo. Pa tudi ti cesarji in kralji
so pomerli in njih kraljestva so razpadle. Poznam pa kraljestvo,
ktero obsega cel svet in bo stalo do konca sveta. To je božje kralje¬
stvo na zemlji. Danes osem dni sem vam govoril od tega božjega
kraljestva na zemlji; govoril sem vam od svete katoliške cerkve.
Ta sv. kat. cerkev obsega vse ljudi celega sveta in bo stala
do konca sveta. Alite, da je to kraljestvo božje mogočno in
obširno? Pa čujte! to kraljestvo božje sega še dalje, sega še

121

tje na uni svet, tj e v neskončno večnost! Tudi tam šteje svojih
udov. Oh to je neizrečeno velika bratovšina, ktera šteje svojih
bratov in sester tukaj na zemlji in tam v večnosti. Ravno od
te bratovšine govori deveti člen sv. apost. vere! „Verujem ob¬
čestvo (gmajno) svetnikov." Danes vam toraj govorim od ob¬
čestva svetnikov in svoj keršč. nauk tako le razdelim:

1. Kaj je občestvo svetnikov? 2. V čem ob¬
stoji to občestvo? in 3. kaj se iz tega učimo?

Razlaga.

Sv. Tomaž Akvinski pravi: „Katoliška cerkev ima tri
dele: en del ima na zemlji, drugi je v nebesih in tretji je v
vicah." Med temi deli pa obstoji bratovska zveza, ki vse med
seboj veže. Sedaj že lahko zapopadete:

1. kaj daje  občestvo svetnikov?

Je tista zveza, ktera obstoji med pravovernimi na zemlji,
svetniki v nebesih in vernimi dušami v vicah. Vsi trije so
poklicani k enemu tistemu cilju in koncu, uživljajo ene tiste
pripomočke, svoj cilj in konec doseči, in stojijo med seboj v
ozkej, živej zvezi: „Kakor imamo na enem telesu veliko udov,
tako je tudi nas veliko v Kristusu eno telo, posamem smo pa
med seboj udje."

Nas vseh — na zemlji, v nebesih, in v vicah — cilj in
konec je: da smo sveti; sv. Duh nas je v sv. kerstu posvetil,
nas posvečuje pri vseh zakramentih in nam vsem je priprav¬
ljen prostor v svetih nebesih pri najsvetejšem Očetu. Zato se
ta zveza ali družba imenuje občestvo svetnikov. Pa nekteri iz
med nas so svoj cilj in konec dosegli, so čisti in sveti in že
uživajo večno plačilo; to so vsi svetniki in svetnice božje!
Tem tudi rekamo veličastna  cerkev, ki je v časti in veselji.

Nekteri izmed nas so res v gnadi božjej zamerli, pa
vendar niso bili brez vsega madeža; zavoljo malih grehov ter-
pijo sedaj v vicah, pa pridejo enkrat gotovo v svete nebesa;
tem vernim dušam v vicah tudi rekamo t e r p e č a cerkev, ki je
v terpljenji. Mi pa, ki še živimo na zemlji, se bojujemo za
nebeško, nevenljivo krono; zatoraj se tudi mi pravoverni na
zemlji pravimo bojevavna  cerkev, ki je še v boju. Te tri
cerkve: veličastno, terpečo in bojevavno je sv. Pavl tudi ome¬
nil rekoč: „V imenu Jezusovem naj se priklanjajo vse kolena
teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo." Sedaj že veste,
* a j da je občestvo svetnikov; ravno kar vam pa dalje povem:

122

2. V čem obstoji občestvo svetnikov?

To nam najbolje razjasnujejo besede sv. Pavla, „Kakor
imamo na enem telesu itd. . . Dalje tudi: „Vi vsi ste
Kristusovo telo, in udje med seboj. Ako en ud kaj terpi, vsi
udje zraven terpijo; kedar je pa en ud časten , se vsi udje
zraven veselijo," Le poglejmo samosvoje telo! Da naše telo
živi, je treba brane ali jedi, pa tudi, da vsak ud svojo dolž¬
nost spolnuje in dela za se in za druge ude. Postavim: roka
kruha prideluje, pri mizi zajema, in redi in živi sebe in druge.
Taka je tudi v sv. cerkvi, ktera je skrivno telo Jezusovo.
Hrana tega skrivnega telesa je zaklad vseh gnad, ktere nam
je Jezus pridobil, — da se pa ta hrana po vsem skrivnem
telesu (cerkvi) razširja, razlija, razdeluje, to je: vse pravo¬
verne oživlja in redi, je treba, da vsak ud tega telesa svoje
dolžnosti spolnuje in dela za se in za druge ude.

Zdaj pa bolj na tanjko poglejmo, kakšno zvezo imajo
udje veličastne, terpeče in bojevavne cerkve med seboj.

a) Verni na zemlji imajo to zvezo med seboj, da eden
za drugega molijo. „Molite eden za drugega," pravi sv. Jakob,
in ta molitev pri Bogu veliko premore: „da bote ohra¬
njeni; veliko namreč premore stanovitna molitev pravičnega."
In na dalje imajo verni med seboj tudi še to zvezo, da si
tudi z drugimi dobrimi deli pomagajo. Kar eden živ ud do¬
brega stori, tudi drugim živim udom zalega v blagor in zve¬
ličanje. Živi udje svete cerkve pa so pravični kristjani, ki v
gnadi božji žive. Grešniki so mertvi udje tega duhovnega te¬
lesa , in dokler po pravi pokori duhovnega življenja nazaj ne
dobe, nimajo deleža pri teh duhovnih dobrotah razun tistega,
da jim na goreče prošnje in molitve živih udov Bog tem po¬
prej dodeli gnado pravega spokorjenja, da sv. zakramente sprej¬
mejo in se poboljšajo.

b) Terni na zemlji imamo zvezo s svetniki v nebesih s
tim, da hvalimo Boga, ki je svetnikom dal srečno zmagati, da
se veselimo njih sreče, da jih častimo, priporočamo se jim in
jih na pomoč kličemo. — Svetniki v nebesih pa imajo zvezo
(družbo) z nami s tim,  da nas ljubijo, za nas Boga prosijo
in skerbč, da. bi tudi mi v nebesa prišli, in ž njimi Boga
hvalili vekomej. — Ta družba obsega vse svetnike in svetnice
božje, vse angelje in vse zveličane duhove. Zvezo tedaj imamo
z očaki, kterim je Bog storil tolikanj imenitnih obljub; zvezo
imamo s preroki, kterim je dal Bog gledati skrivno prihod¬
nost; zvezo imamo z aposteljni, kteri so nauke svetega evan-

123

gelja oznanovali do pokrajin zemlje; zvezo imamo z mučenci,
kteri so s terpljenjem in smertjo pričali pravo vero Jezusovo;
zvezo imamo s spoznovavci, kteri so dobrote sveta zaničevali
zavoljo Boga, in so srečno premagali skušnjave mesa in sveta;
zvezo imamo z vsemi nebeškimi prebivavci, kteri se že pri
Bogu vesele in uživajo nebeške sladkosti: vsi skupaj smo ena
družinja, eno občestvo, ena sveta cerkev. — O kolika sreča,
da imamo toliko in toliko prijatijev pri Bogu, ki vedno za nas
skerbe, neprenehoma za nas prosijo! Od tega imamo zgled že
v svetem pismu, stare zaveze. Ondi se bere od Onija, bivšega
velikega duhovna, pobožnega in dobrotljivega moža, da je tudi
po svoji smerti molil in prosil za Judovsko ljudstvo. Tudi od
preroka Jeremija je brati, da je po svoji smerti molil za ljud¬
stvo in celo sveto mesto. Resnico tedaj , da svetniki za nas
Boga prosijo , verovali so že v stari zavezi, in mati katoliška
cerkev, ktera je nezmotljiva v svojem uku, je vselej učila,
uči in bo učila to resnico. Ravno zato imamo tolikanj lepih
molitev in molitvic, s kterimi se angeljem in svetnikom izro-
čujemo v njih priprošnjo, in jim čast in hvalo skazujemo.
Ravno zato obhajamo godove, praznike in sopraznike angeljev
in svetnikov, in ker je svetnikov toliko nezmerno število, da
ne moremo vsakemu posebej odločiti in posvečevati posebnega
dneva, obhajamo vsako leto za vse skupej poseben praznik,
to je god vseh svetnikov. — Vendar vas moram o tej priložno¬
sti opomniti, da bi se silno motil, kdor bi menil, da mu je
v zveličanje že zadosti, ako se le v občestvu svetnikov znajde.
Nikar naj ne misli, da ga bodo zveličale molitev, post, mi-
lošna in druge dobre dela, ktere so nekdaj svetniki opravljali,
dokler so na tem svetu živeli, in jih še zdaj opravljajo bogo-
Ijubni ljudje in božji prijatlji na zemlji. Zasluženje svetnikov
res veliko pomaga k pobožnosti in v zveličanje tim, ki se
znajdejo v družbi, v občestvu svetnikov, in so živi  udje cerkve;
terdovratni grešniki pa, ki so m er t vi udje tega duhovnega
telesa, ne smejo se nikakor zanašati, da jim bode v zveličanje
pomagale dobre dela in zasluženja svetnikov! Kako bi smel
kdo tirjati, da bi se vdeležil milošne, ktero so svetniki delili,
ako s krivicami, ter tatvino in goljufijami tuje blago na-se
vleče ? Kako bi se vdeležil postov in zatajevanja svetnikov,
kdor je nezmeren v jedi in pijači, in ves vdan samopašnosti
in pijanosti? Kako bi zamogel zasluženja izvoljenih duhovnih
pastirjev, ki so oznanovali sveto evangelje in darovali svete
maše in tako božje ime častili in poveličevali, deležen postati

124

tisti, ki dan na dan preklinja in nečast dela božjemu imenu?
Kako bi zainogel svoj del imeti pri zasluženju čistih devic in
nedolžnih mladenčev, ki so po angeljsko čisto živeli, kdor bi
stregel svojemu spačenemu poželjenju, poželjivemu mesu ? —
Vse to dobro premisli, o grešnik! ter skleni, resnično pobolj¬
šati se, ter po potu prave pokore iz mertvega uda postati
živ ud svete cerkve; potem še le ti bodo v zveličanje zalegale
dobre dela in zasluženja svetnikov.

c) Pravoverni kristjani imamo tudi zvezo z dušami v
vicah. Tiste duše, ktere se v sedanjem življenju še niso za¬
dosti spokorile, ali ktere so se v kakem majhnem grehu iz
tega sveta ločile, ne morejo iti kar naravnost v nebesa. Te
duše pridejo v vice, kjer imajo vsaka po svojem zasluženju
veliko terpljenje. Sosebno to terpljenje v tem obstoji, da se
ne izpolnijo njih priserčne želje, Boga gledati in uživati. Verh
tega imajo še drugo terpljenje in pokorjenje , kterega jim je
naložila božja pravica. S temi dušami, glejte! imamo tudi
zvezo, ter se nam smilijo, in za njih Boga prosimo, da bi jih
vzel v svoje kraljestvo, in za njih dobre dela doprinašamo in
opravljamo daritev svete maše. Z vsem tim jim pomagamo in
krajšamo njih terpljenje. —Verne duše v vicah so pa z nami
združene s tim, da nas ljubijo, in so nam, svojim dobrotnikom,
hvaležne, in bojo enkrat v nebesih za nas prosile. — Da se dušam
v vicah z molitvijo pomagati zamore, verovali so že pobožni
ljudje stare zaveze. Bere se v drugih Makabejskih bukvah:
„Sveta in dobra je misel, za mertve moliti, da bi bili grehov
rešeni." In da se z daritvami pomaga dušam v vicah, so tudi
verovali že v stari zavezi, kakor spričuje sv. pismo, ki pravi:
»Tiste dni je Juda, najserčniši mož, ko so bili biro storili,
dvanajst tisuč drahem srebra poslal v Jeruzalem, da bi opravil
daritev za grehe mertvih, ker je dobro in verno mislil od
vstajenja." In v novi zavezi je sveta cerkev vsak čas za duše v
vicah molila in daritev svete maše zanje opravljala.

3. Kaj nas pa vse to uči?

Oh prelepi so nauki, ki jih nam daje občestvo svetnikov!
Koliko sv. maš, koliko pobožnih molitev, koliko dobrih del se
opravlja po širokem svetu! Yse to se opravlja tudi za nas,
našo srečo in zveličanje. Ne zabimo nikoli dobrega namena
obujati in se v duhu sklepati s dobrim, kar se vsak dan po
svetu dela; pa tudi mi delajmo dobrega, kolikor premoremo.
Kako bogati bodemo enkrat stali pred božjim sodnikom! Slo¬
veči puščavnik, sv. Makarij je svojim sobratom večkrat pri-

125

govarjal, naj pridno delajo in žebrajo. Nagovarjal jih je pa
takole: „Bratje! nekteri med nami naj delajo, drugi naj pa
žebrajo. Tisti, ki delajo, delajo tudi za one, ki žebrajo, uni pa, ki že¬
brajo, žebrajo tudi za one, ki delajo; kajti vseh teh zakladov, ki jih
nabira moj brat, postanem deležen tudi jaz.“ Tako ljubezen
in zvezo so imeli med seboj pervi kristjani: Za eden druzega
so žebrali, eden druzega k dobremu nagovarjali in vnemali,
v revah in nadlogah eden druzega tolažili in podpirali, vse,
kar so imeli, so med seboj delili, — bili so eno serce in
ena duša! — Dalej glejte! naši bratje in sestre so v nebesih;
oh le radi na nje ozirajmo se, izročujmo se njih mogočnej pri¬
prošnji in prizadevajmo si, njih čednosti in dobre dela posne¬
mati; le malo časa in tudi mi smo pri njih v svetem raji.
Sv. Krizostom uči: „Mi bomo po tem kratkem življenji ravno
to, kar so sedaj svetniki v nebesih, ako smo sedaj v življenji
tudi to, kar so bili oni nekdaj na zemlji." Svetniki v nebesih
nas ljubijo, za nas Boga prosijo in nam v dušnih in telesnih
potrebah pomagajo. L. 1089 je po Francoskem morila kužna
bolezen. V mestu Arles so pa nekteri bolniki pred svetinjami
sv. Antonija kleče nanagloma in nenadama ozdraveli. Ta čudež
se je razglasil po celej deželi in ljudje so sv. Antonija jeli po
vseh cerkvah na pomoč klicati, in ne — zastonj. Po priprošnji
sv. Antonija je Bog to hudo šibo odvzel; strašna bolezen je
nehala. — Pa tudi ne zabimo naših bratov in sester, ki so se
v gnadi božjej iz tega sveta ločili, pa vendar se čistijo svojih
madežev v grozovitnem kraju strašnih vic. Tamkej terpijo
neizrečeno terpljenje; zakaj sv. Avguštin pravi: „Ogenj , ki
duše v vicah pokori, ni ravno večen , pa vendar je hujši od
vseh bolečin, kterih človek v tem življenji terpeti zamore."
Verne duše kličejo z brumnim Jobom: „TJsmilite se mene,
usmilite se mene vsaj vi prijatlji moji;" verne duše nekdaj
rešene bojo tudi za nas prosile: „S kako mero merimo, se
nam bo tudi nazaj merilo." Sv. Monika, mati slavnega Avgu¬
ština, je na smertnej postelji djala svojemu sinu: „Lj ribi moj
sin! skoraj ne boš več imel matere. Zavoljo mojega trupla
bodi brez skerbi, to pa želim od tebe in za to te tudi lepo
prosim, spominjaj se mene pred Gospodovim altarjem bodisi
kjerkoli hočeš." Tudi pervi keršanski cesar Konstantin je za¬
ukazal, naj se njegovo truplo po smerti postavi v cerkev sv.
aposteljnov; „tako, je pristavil, upam deležen postati molitev,
ki jih bojo verni tu opravljali."

126

Veliko bratovščin je po svetu, štejejo svoje družtvenike
na tavžente, — nar veča bratovšina je pa vendar občestvo
svetnikov, šteje svoje družtvenike na miljone, ima jib ne samo
na zemlji, temuč tudi v nebesih in pod zemljo. Koliko se pa
v tej bratovščini dobrega dela! Vse to se pa godi k pridu in
sreči vsakega živečega uda. Zatoraj varimo se najprej , da ne
pademo sami po smertnem grehu iz tega občestva, iz te bra¬
tovščine; kaj pomaga bolnej veji, da se zdravega drevesa derži,
ščasom vsahne, odpade in se v ogenj verže! Pa tudi poslu¬
šajmo sv. kat. cerkev in spolnujmo njene zapovedi, da bi naša
skerbna, mati prisiljena ne bila, nepokorne in terdovratne otroke
iz svoje bratovščine pahniti, nas djati iz občestva svetnikov.
Izobčenje je največa nesreča, ktera katoličana na tem svetu
zadeti zamore. Nesrečna kraljica Marija Stuart je bila od
svoje sestre Elizabete k smerti obsojena. Na poslednjem potu
k morišču jej še katoliškega duhovnika niso dovolili, nekega
lutranskega dekana so jej hotli vsiliti. Marija pa je rekla:
„V katoliškej veri sem rojena, živela, v kat. veri hočem tudi
umreti; nikoli, na vse večne čase nikoli ne stopim iz te svete
in lepe bratovščine, v kterej še po smerti v ljubezni zdru¬
ženi ostanemo in v kterej se za ubogo dušo še po smerti
molitve in sv. maše darujejo." Tako je kraljica govorila in
svojo glavo dala rekoč: „Gospod! v tvoje roke izročim svojo
dušo!"

Sklep.

H koncu še semle stavljam, kar sv. Gregor piše od ob¬
čestva svetnikov; gotovo bode to moj nauk razjasnilo. „Kar
vsegamogočni Bog dela po raznih deželah, ravno to dela po
sercih raznih ljudi. On bi bil mogel dati, da bi vsaka dežela
vse sadje rodila; ako bi pa vsaka dežela ne potrebovala sadja
drugih dežel, bi se za drugo malo marala, se ž njo ne pečala.
Zatoraj daje tej deželi roditi obilno vina, unej pa obilno olja,
tej obilno živine, unej pa obilno žita. Potem toraj, da ta de¬
žela donaša, česar unej pomanjkuje, se razne dežele med seboj
vežejo, se ena za drugo mara, in ena drugej božjih darov
deli. Kar tukaj pomenjajo dežele na zemlji, ravno to velja
tudi od sere raznih svetnikov. Ti si med seboj delijo, česar so
prejeli. S tim, česar svetnik obilno ima, dopolnuje to, česar
unemu manjka. Tako postane družbina, ktera je vsa in cela
Bogu dopadljiva in med seboj ljubeznjivo po bratovsko zve-

127

zana.“ Mi vsi smo društveniki slavnega občestva svetnikov;
pomagajmo vernim dušam v vicah, bojujmo se stanovitno, da
postanemo sveti, in pridemo enkrat med brate in sestre tam
gorej vveličastnej cerkvi. Ja! to je za nas vse najimenitnejše.
Opravljali so v nekej cerkvi naj viši praznik bratovščine za
verne duše v vicah. Sloveč pridigar je svojo pridigo tako-le
začel: „Kaj je za nas vse pri današnjej slovesnosti najbolj
imenitno ? Morebiti to , da goreče molimo za verne duše v
vicah ? Ali to, da sv. mašo , sv. obhajilo in sv. odpustik da¬
rujemo za verne duše v vicah? Naka, odgovori sam sebi; to
vse je lepo in prav, ali najimenitnejša reč danes to ni. Kaj
pa je danes perva in poglavitna reč?" je začel pridigar spet
popraševati. Vsi poslušavci so že sapo nategovali in ušesa na¬
stavljali , da bi skoraj slišali, kaj bo pridigar na to prašanje
odgovoril. Zdaj povzdigne pridigar svoj glas in kliče počasno
in resno: „To , ljubi moji, je danes perva in poglavitna reč,
da mi vsi pobožno in sveto živimo, da ne med tim , ko za
verne duše molimo in darujemo in jih iz vic rešiti hočemo,
da ne, pravim, sami v ta strašni kraj ne pridemo. “ To si tudi
mi vsi danes najbolj zapomnimo in v serce vtisnimo, da po¬
božno in sveto živimo in vsi enkrat v sv. nebesa med svetnike
pridemo! Amen.

XVIII. Keršanski nauk.

Odpuščanje grehov in smert.

P. Kako se glasi deseti člen apostoljske vere?

O.  Deseti člen apostoljske vere se tako glasi:

Odpuščanje grehov.

P■ Kaj nas uči ta člen apostoljske vere?

O.  Ta člen apostoljske vere nas uči, da je Kristus svoji cerkvi
dal oblast, grehe odpuščati.

P- Kdo ima v pravi cerkvi oblast grehe odpuščati ?

O.  V pravi cerkvi imajo škofje in mašniki oblast, grehe odpuščati.
P■ Kje se grehi odpuščajo ?

O.  Grehi se odpuščajo v zakramentu svetega, kersta in v zakra¬
mentu svete pokore.

128

p. Kteri grehi se odpuščajo pri svetem kerstu, in kteri v zakra¬
mentu svete pokore?

O.  Izvirni greh in vsi djanski, pred kerstom storjeni grehi se
odpuščajo pri svetem kerstu ; v zakramentu svete pokore pa se odpuščajo
grehi po svetem kerstu storjeni.

P. Kako se glasi enajsti člen apostoljske vere ?

O.  Enajsti člen apostoljske vere se tako glasi:

Vstajenje mesa.

P. Kaj se hoče reči z besedama: vstajenje mesa?

O.  Z besedama: vstajenje mesa se hoče reči, da bo Bog sodnji
dan mertve k življenju obudil, in da bodo ljudje vstali s svojim mesom,
to je, z ravno tistimi telesi, ki so jih v življenji imeli.

P. Zakaj bodo ljudje s svojimi telesi od mertvih vstali?

O.  Ljudje bodo s svojimi telesi od mertvih vstali, da bodo telesa
z dušo vred ali večno plačilo ali pa večno kazen prejele.

P. Kaj je smert?

O.  Smert je ločitev duše od telesa.

P. Ali morajo vsi ljudje umreti ?

O.  Vsi ljudje morajo umreti.

P. Zakaj morajo vsi ljudje umreti ?

O.  Da morajo vsi ljudje umreti, pride od greha, kterega je Adam
v raji storil. Ako hi Adam ne bil grešil, bili bi mi tudi po telesu ne-
umerljivi ostali. Smert je kazen za greh.

P. Kedaj in kako bomo umerli ?

O.  Kedaj in kako bomo umerli, ne vemo.

P. Kaj je treba storiti, ker ne vemo, kedaj in kako bomo umerli?

O.  Ker ne vemo, kedaj in kako bomo umerli, bodimo vselej pri¬
pravljeni za smert.

P. Kakošna je smert pobožnih ?

O.  Smert pobožnih je srečna.

P. Kakošna je smert hudobnih?

O.  Silno nesrečna je smert hudobnih.

Vvod.

Svetniki v nebesih, verne duše v vicah in pravoverni
kristjani imajo med sebo nevidljivo pa ljubeznjivo zvezo, kterej
pravimo občestvo ali gmajna svetnikov. Prijatlji božji v ne¬
besih so že sveti, verne duše so tudi že svete pa še ne dosti
čiste za sv. nebesa, pravoverni na zemlji so tudi vsi poklicani,
da postanejo sveti in do konca svojega življenja tudi morejo
sveti postati. Po pravici torej nosita velika božja, družina pre-

129

lepo ime: občestvo svetnikov.  Da torej tega častnega in
lepega imena zastonj ne nosimo, prizadevajmo si resnično, da
tudi sveto  živimo. Res je, da so tudi grešniki še do
smerti udje občestva svetnikov, pa vendar so le mertvi udje,
le suhe veje! Ali jim mar ni več pomagati, ali se grešniki ne mo¬
rejo več oživiti, ne več ozeleniti? Oh niso še zgubljeni greš¬
niki, dokler jim še sijesolnce milosti 'božje! 10. člen sv. apost.
vere nas uči, da je „odpuščauje grehov:" Verujem, da nam Bog
grehe odpušča. Tako se mora grešnik z Bogom spet spraviti,
se spet grehov očistiti, spet oživeti in postati živ ud in zelena,
zdrava veja občestva svetnikov. V sv. kerstu nam Bog odpušča
izvirni greh in pred sv. kerstom storjene grehe; v zakra¬
mentu sv. pokore pa nam Bog odpušča vse grehe, ki smo jih
koj po sv. kerstu in poznej storili, — vse grehe nam usmiljeni
Bog odpušča, naj bi jih bilo ko listja in trave. Ako bi pa ne
bilo mogoče, zakramenta sv. pokore sprejeti, odpušča nam usmi¬
ljeni Bog po izvanrednem potu tudi v sv. zakramentu po¬
slednjega olja in po pravej popolnoma grevanji naše grehe, se
ve, da mora človek resnično voljo imeti, zakramant sv. po¬
kore prejeti, da pa ni več mogoče. Pa o vsem tem se bode bolj
obširno govorilo pri sv. zakramentih ; zatorej tudi danes od
odpuščanja dalej ne govorim, temuč le rečem: Ljubi kristjani!
hvalimo usmiljenega Boga, ki nam milostljivo grehe odpušča,
— hvalimo Jezusa, ki nam je na sv. križu odpuščanje grehov
zaslužil in je duhovnikom oblast dal, grehe odpuščati; priza¬
devajmo si, ssv. zakramente vredno prejemati in si tako od¬
puščanje grehov pridobivljati; učimo in vadimo se pa tudi,
poplnoma grevengo obujati, da jo bomo tedaj , ako bi nam
nemogoče bilo, ssv. zakramente zavoljo nagle smerti prejeti,
da jo bomo tedaj obuditi znali. Odpuščanje grehov si zadobiti,
oh to je za nas dokaj imenitna reč! Kajti čaka nas srečna
ali nesrečna večnost, kakor nas uči ta 11. in 12. člen apo-
stoljske vere: „Verujem ustajenje života in večno življenje."
Ta dva člena toraj nas spominjata večnosti; pred večnostjo
pa je smert, po smerti sodba, in potem pekel in nebesa. Smert,
sodbo, pekel in nebesa pa imenujemo štiri poslednje reči,
kakor jih nahajate na koncu našega katekizma. Namesti na
koncu bomo se tukaj o teh resnicah kaj učili. Danes torej o d
snu er ti in odgovarjal bom na ta-le prašanja: 1. Odkod
Pride smert? 2. Kaj vemo od svoje smerti? 3. Česa
11 e  vemo od svoje smerti?

9

130

Razlaga.

1. Od kod pride sme rt? Človek je bil po božjej
podobi stvarjen; pred storjenim grehom je bila njegova duša
vsa lepa in čista, sveta in Bogu dopadljiva. Tudi njegovo telo
je bilo močno, zdravo in terdno. Vsega mogočni Bog ga je po
svojej neskončnej milosti tako stvaril, da bi tudi njegovo truplo
nikoli ne bilo umerlo: „Bog je človeka neumerljivega stvaril."
Kako toraj , da so pomerli vsi ljudje pred nami, da bomo
umerli mi in vsi drugi, ki bojo prišli na svet? Da morajo
umreti vsi ljudje,

pride od izvirnega ali poerbanega greha.
Ko bi Adam ne bil grešil, bili bi mi tudi po telesu neumerjoči
ostali. Bog je Adamu po grehu rekel: »Prah si in spet boš prah," in
Modri uči: „Po hudičevej nevošljivosti je smert prišla na svet.“
Sv. Pavl pravi: „Po enem človeku je greh na svet prišel, in
po grehu smert, in tako je smert na vse človeke prišla po
njem, v kterem smo vsi grešili." Bog toraj smerti ni stvaril,
temuč smert je prišla po grehu: »Plačilo za greh je smert."
Veliko kristjanov pa ne ve prav, kaj je smert: nekteri mislijo,
da je kak duh,  drugi da je človek — kosten mož,  tretji, da
je kaka posebna stvar božja. Pa teh nobeden nima prav, smert
ni nobena stvar, temuč je le ločitev duša od telesa; človek
umerje, kedar se duša od telesa loči. Duša je vse nekaj dru¬
gega od telesa, ona še brez telesa živi, ker je zgolj duh.

2. Kaj vemo od svoje smerti?  Od svoje smerti
vemo le to:

a) da gotovo pride. Smert pride od greha, grešniki smo
pa vsi, — toraj moramo vsi umreti. Nek bogatin si je zidal
veliko prelepo hišo in postavil po hiši in po izbah napravo.
Vsak, kdor je le vse to vidil, je stermel nad tem,  kako je
vse to krasno in drago. Neki dan pa povabi bogatin tudi ne¬
kega puščavnika, naj vse to pregleda in pohvali. Radoveden
je bil, kaj kej puščavnik poreče. „Vse je prav lepo, spregovori
zdaj puščavnik, le nekaj ni prav." Kaj pa kaj ? se odreže bo¬
gatin." Vaša hiša ima ene duri preveč, morete zaukazati, naj
se zadelajo." Bogatin popraša.po tistih durih. Puščavnik pa zdaj
glas povzdigne in resnobno reče: »Duri, ktere morate zadelati,
so tiste , skoz ktere vas ponesd k pogrebu; ako teh dur ne
zadelate, bode vaša sreča in vaše veselje v tej hiši skoraj pri
kraju." Tako je puščavnik bogatina opominjal resnice, da mo¬
ramo umreti vsi, vsi od konca do kraja. — Vzemimo perve

131

bukve sv. pisma v roke; tam najdemo tako-le zapisano:
»Setovih dni je bilo 912 letin je umeri; Enosovih dni je bilo
905 let in je umeri; Kajnanovib dni je bilo 840 let in je
umeri; Henobovih dni je bilo 365 let in je umeri. Matusalovih
dni je bilo 969 letin je umeri!" Glejte! ti očaki so živeli sto
in sto let, pa pri vseb stoji tista beseda: »In je umeri" —
umerli so vsi in umerli bomo tudi mi vsi; to je gotovo od
smerti. — Od svoje smerti še vemo:

b) da bode naša smert enkrat ali smert pravičnega ali smert
grešnika in da je smert pravičnega največa sreča, smert greš¬
nika pa največa nesreča. Sv. pismo pravi: »Draga je pred
očmi Gospodovimi smert njegovih svetnikov." »Blagor mertvim,
ki v Gospodu umerjejo. Odslej , reče Dub , naj počivajo od
svojega truda, zakaj njih dela gredo za njimi." Pravični so
Boga iz vse duše ljubili, v svet in posvetne reči niso zaupali,
zatoraj gredč radi k Bogu, radi iz te doline solz, ker so svoje
misli v nebesih imeli. Ob smertnej uri reče kristjan z lahkim
sercem: Zdaj zapustim svet, dolino solz, in grem k svojemu
Očetu, kteri me je že ljubil, prej ko sem bil; k svojemu
Očetu, kteri je iz ljubezni do mene svojega Sina poslal, daje
za me terpel in umeri, da jaz večno živim. Jaz grem k Je¬
zusu, svojemu Odrešeniku, bratu in nar boljšemu besedniku v
nebesih. Zapustim zemljo in vse, bar je na zemlji, in grem
v kraljestvo večnega veselja, kjer me bo veliko veliko zveličanih
bratov sprejelo; zamenjal bom drušnjo grešnikov z drušnjo
svetnikov in svetnic. Neb brumen misijonar je ležal na smert-
nej postelji. Akoravno je hudih bolečin terpel, vendar je zmiram
dobre volje bil. In ko so ga prašali, zakaj je zmiram tako
vesel, njim odgovori: »Enkrat sem bral, da se je Sokrat na
svojej smertnej postelji veselil, Homera, Hesioda in druge
slavne može viditi. Zato se jaz tako veselim, ker gotovo vem,
da bodem tam Jezusa, mojega zveličarja, patriarhe, preroke,
aposteljne in druge svetnike vidil!" Kako nas veseli, pomisliti,
da bodemo enkrat Jezusa vidili!

Smert je za pravičnega konec terpljenja in začetek večnega
veselja, konec skušnjav in grešnih nevarnost in začetek večnega,
miru in prave čiste ljubezni. Pravični tudi precej, ko se duša
od telesa loči, sliši vesele besede svojega Boga: »Glej dobri in
zvesti hlapec, ki si bil v malem zvest, čez veliko te bom po¬
stavil, pojdi v veselje svojega Gospoda." Bil je sv. Ignaci An-
tiohenski škof. Ko čuje, da ga je cesar Hadrijan k smerti
obsodil, bil je serčno vesel. Strašno in grozovitno bi imel

9 *

132

umreti; divje zverine so nanj spuščali, da bi ga raztergalein
požerle. Sv. Ignaci je le za to Boga prosil, da bi mu levi ne
prizanesli in ga na kose stergali. Poznej je zvedel, da so kri¬
stjani v Rimu sklenili za njega prosili, da bi mu življenje
ohranjeno bilo. Zavoljo tega je bil silno žalosten, se usede in
piše rimskim kristjanom , da bi vendar tega ne storili, kajti
komaj že čaka, Boga v nebesih gledati, ljubiti in vživati. On
pravi v tem pismu: „Saj mi nič boljšega ne morete sprositi
kakor to, da kerv za Jezusa prelijem. Zahvalite toraj Jezusa,
da hoče Sirskega škofa jutre pri sebi v nebesih imeti. Moji
priserčni bratje! jaz nič drugega ne iščem, kakor Jezusa, kteri
je za me umeri, kteri je za me pokopan bil in tretji dan od
smerti ustal. Moji ljubeznjivi bratje! lepo vas prosim, nikar
mi v nebesa ne branite; živ vam pišem s svojo lastno roko,
zato, ker za Jezusa iz serca rad umreti želim. Že sedaj slišim
Jezusa, da moji duši pravi: „Ignaci! pridi k svojemu Očetu
v nebesa!“

Pa smert grešnikov je strašna in nesrečna. David pravi:
..Krivični bojo poginili in hudobni bojo na zadnje pogubljeni."
Trepetali bojo, ko se bo smert bližala, ker nikoli na njo niso
pomislili; od sveta se morajo ločiti, kterega so tolikanj lju¬
bili, svoje blago in bogastvo morajo zapustiti; težko in skerbno,
morebiti tudi po krivičnem so ga nagrabili, sedaj ga bojo ve¬
seli dediči smeje zapravljali; slovo jemati morajo od svojih
znancev in prijatljev, izmed kterih nobeden pred sodni stol
božji ž njimi ne gre: — ne morejo reči: G-rem k Očetu in
usmiljenemu Jezusu. Strašna je taka smert, ker hudobna dela
grejo za njimi, ker jim izbujena vest veliko število grehov
očita , in ker jih po smerti nič drugega ne čaka kakor večno
pogubljenje — večna nesreča: Bogatin je bil v pekel pokopan
in nezvesti hlapec je bil v zunajno temo veržen , kjer je jok
in škripanje z zobmi.

Leta 1871 so puntarji strašno in grozovitno uganjali v
Parizu. Požigali, ropali in morili so. Vjeli so tudi nadškofa
in več duhovnov in so vse postreljali. Med temi je bil tudi
jezuitar 0. Aleksis Clerc. Preden je jezuitar postal, bil je 13
let oficir na morju. Čujte, kako se je godilo, da je mornarsk
oficir med mnihe prišel in jezuitar postal. Vse to sam tako le pri¬
poveduje. Poveljnik ali kapitan tiste ladije, na kterej je Clerc
za oficirja služil, je bil bistra glava in prav pripraven za svojo
službo. Pa vere ni imel nobene. Že to je za človeka velika
nesreča: pa še hujši je bilo, ker je kapitan vero in božje reči

133

očitno zasramoval in si prizadeval, tudi podložne ob sv. vero
djati. Strašne besede in govore je izbruhoval iz svojega brez¬
vernega serca, zmirjal in klel je Boga, sv. cerkev, duhovne
ljudi in reči, da je bilo le groza. Posebno pa je namerjal na
mladega oficirja Aleksisa Clerca; njega je hotel premotiti in
ob vero pripraviti. Pačujte, kaj se zgodi. Huda bolezen verže
nevernega poveljnika na smertno postelj. Od cerkve in ssv.
zakramentov ni bil volje kaj slišati, nobena molitev, nobena
lepa, sveta beseda ni prišla iz njegovih ust. Še na smertnej
postelji — tu na pragu strašne večnosti — si je prizadeval,
mladega oficirja premotiti in ob vero pripraviti. Pa smert se
približuje , in že pol mertev — začne bolnik na postelji se
zvijati, noreti in kleti, da so se vsi pričujoči na celem životu
tresli in glasno se .jokali. Tn tako izdihne nejeverec svojo revno
dušo. Njegovo truplo je postalo hitro groza gerdo in njegov
obraz se je tako premenil, da ga ni bilo poznati. Taka strašna
smert je vse prestrašila in vsi so zdihovali: O usmiljeni Bog!
obvaruj nas vse take žalostne, strašne smerti! „Tega nejeverca
umirati sem tudi jaz videl, pripoveduje O. Aleksis dalje, in
to me je tako prešinilo, da sem svetu slovo dal in šel med
jezuitarje." Ja preljubi! grešnikova smert je žalostna, in strašno
je pasti v roke pravičnemu Bogu!

3. Česa pa ne vemo od svoje smerti?  Marsikaj
od svoje smerti ne vemo.

a) Ne vemo, kdaj, kje in kako bodemo umerli. Nekteri
umerje , ko še komaj živeti začenja, drugi pa doživijo dolgih
let; eni so terdni in zdravi, pa polomi jih zgodnja smert,
drugi so slabotni in radi bi se ulegli v černo zemljo, pa smert
le noče poterkati. Ne vemo, kje in kako bomo umerli; ali nas
bo smert zgrabila domd ali na potu, pri plesu ali spanji, na
kakej dobrej volji ali pri igri, — ali bo prišla nenadama in
naglo , ali bo morebiti terkala po dolgej , hudej bolezni, kdo
tega ve ? V gostivnici nekega mesta so sedeli neki možjaki.
Pred seboj so imeli poliče vola, so bili dobre volje in se od
marsikterih reči pogovarjali. Med tem so tudi začeli od smerti
govoriti, da nikdo ne ve, kedaj bode umeri. Bes je, pravi nek
že precej prileten, ali vendar še terden mož, da nikdo ne ve
ure svoje smerti; ali vendar to pa morem reči, da danes ne
bodem umeri. Nekteri mu odgovorijo, da tudi tega ne more
i'eči, ker ga more povsod božja roka zadeti. On pa je hotel
staviti, da danes ne bode umeri. Sčasom so druge reči v mislih
imeli. Zdaj se vzdigne ta, ki je tako prederzno govovil, in se

134

domu poda. Vošči vsem lahko noč in obljubi, da se bojo jutre
spet zdravi vidili. Nekaj časa potem slišijo zunaj ropot. Pre¬
strašeni letijo vsi gledat, kaj da je; in glej! on je ležal mertev
na tleh. On je v temi čez stopnjice padel in si je glavo razbil.

b) Ne vemo, ktere smerti bomo umerli — smerti pra¬
vičnega ali grešnika. Ees je, da pravimo: kakoršno življenje,
takošna smert, — in veči del je temu tudi tako. Pa vendar
najdemo v sv. pismu izgledov, ki nam kažejo, da so nekteri
dobro začeli pa slabo končali; drugi pa spet slabo začeli in
dobro končali. Salomon je dobro začel, slabo pa končal; Dizma
je slabo začel, pa dobro končal. Judež je dobro začel, pa slabo
končal; Pavel je slabo začel, pa dobro končal. Zatoraj moramo
vsi boj 6  in trepetaje delati in oskerbljevati svoje zveličanje.
Vsi pametni in skerbni kristjani se pogostoma smerti spo¬
minjajo in goreče Boga prosijo, naj jim milostljivo podeli
svoje pomoči, da do konca stanovitni ostanejo. Vsi pametni in
skerbni kristjani radi žebrajo za srečno smertno uro. Po¬
slušajte to-le: Cesar Karl V. je pred 300 leti krono svojemu
sinu Filipu izročil in se v samostan Šent-Jošt na Špan¬
skem podal. To je storil, da bi se tam lehko in lepo na smert
pripravljal. Vsak dan je smert premišljeval in zadnjič je tirjal,
da so mu rako naredili, ga vanjo položili in živega v cerkev
kakor merliča nesli. Tam so ž njim delali kakor z merličem
in vse za njim opravili. Opravilo se je dokončalo, cesar pa v
mertvaški pert zavit še dalj časa v cerkvi ostane in smert in
to, kar po smerti pride, premišljuje. Zadnjič rako zapusti in
se v svojo sobo poda; toda to ga tako vsega pretrese, da je
kmalo po tem umeri; 2 leti je v samoti živel in prav na
tanjko smert premišljeval.

Sklep.

Ljubi bratje in sestre! umerli bodemo vsi, saj smo vsi
Evini otroci; pa kdo ve , kdaj , kje in kako bodemo umerli,
— kdo ve, ali bodemo umerli srečno smert pravičnega ali pa
nesrečno smert grešnika; in naj da nam naša vest nič hudega
ne očita, ali smo tudi opravičeni in čisti pred Bogom ? In naj
da smo danes opravičeni in čisti, kaj bode pa jutre, kako lahko
človek spoderkne in pade ? In ako pademo, ali bomo tudi prav
spokorili se in spet oprali ? Glejte! kako nevarno! Zatoraj vas
moram opominjati s sv. Pavlom: „Preljubeznjivi! delajte boje
in trepetaje delo svojega zveličanja;" pomisljujte radi na

135

smert in varajte se greha, ki nam smert grenko in strašno
dela; prosite radi Očeta nebeškega , da vas o var uje nesrečne,
neprevidene, in večne smerti; ja koj sedaj pokleknimo in že-
brajmo en Očenaš in češčenasimarijo, da bi nam Bog vsem
dal enkrat srečno umreti! Amen.

XIX. Keršanski nauk.

Od sodbe in od vic.

P. Kaj je treba pomniti od sodbe ?

O.  Od sodbe je treba pomniti, da bo Jezus dušo vsakega člo¬
veka precej po smerti posebej, konec sveta pa vse ljudi skupej z dušo
in telesom sodil.

P. Kako bo Jezus sodil ?

O.  Jezus bo sodil vsakega človeka po njegovih mislih, besedah
in delih; kar je dobrega, hode plačal, kar je hudega, kaznil.

P. Kaj se bo zgodilo po sodbi ?

O.  Po sodbi bo dano, kar je komu prisojeno; duši berž po po¬
sebni sodbi, telesu pa po vesoljni ali poslednji sodbi.

P. Kam bo duša pri posebni sodbi obsojena?

O.  Duša bo pri posebni sodbi ali obsojena v vice ali v pekel,
ali pa sprejeta v nebesa.

P. Kaj so vice?

O.  Vice so kraj, kjer duše terpe časne kazni za grehe, kterih se
v življenji niso bile spokorile.

P. Ktere duše se obsojujejo v vice ?

O.  V vice se obsojujejo duše tistih, kteri, čeravno so v gnadi
težji umerli, vendar za grehe, v življenji storjene, božji pravici niso za¬
dostili.

P Kaj terpe duše v vicah ?

O.  Duše v vicah zlasti za to veliko terpe, ker silno hrepene Boga
gledati in večno uživati , pa ga še ne morejo; verh tega imajo tudi
drugo terpljenje, ktero jim je božja pravica naložila.

P Ali je mogoče dušam v vicah pomagati?

O.  Dušam v vicah je mogoče pomagati, namreč: 1. posebno z
daritvijo svete maše; 2. z molitvijo; 3. z drugimi dobrimi deli, in 4. z

odpustki.

136

P. Ali smo dolžni pomagati dušam v vicah?

O.  Ljubezen sploh nam naklada dolžnost, vsem dušam v vicah
pomagati; zastran staršev in dobrotnikov pa nas tudi hvaležnost k
temu veže.

P. Dohlej ostanejo duše v vicah ?

0.  Doklej duše mertvih v vicah ostanejo, to se prav za prav ne
more vedeti; samo toliko je gotovo, da bo njih terpljenje v vicah daljše
ali krajše po tem, kakor so več ali manj Boga razžalili, v tem življenji
več ali manj se pokorili, in kakor jim verni več ali manj z molitvijo in
drugimi dobrimi deli pomagajo.

Vvod.

Pri poslednjem kerš. nauku vam sem govoril od smerti;
in res! te osem dni je neusmiljena smert pobrala terdnega
moža, skerbnega očeta. Ead je dohajal h kerš. nauku, — danes
ga ni več med nami, že je na božjej pravici; Bog mu daj
dobro! Da je tako mlad, terden in zdrav mož naglo zameri,
nam je spet nova priča, da človek ne ve ne ure ne dneva.
Ko v os mih  dneh spet pridemo v cerkev h kerščanskemu
nauku, morebiti da spet kdo manjka. Morebiti ta , morebiti
uni, morebiti vaš dušni pastir; naj se zgodi božja volja, da le
umerjemo smert pravičnega! Srečna in draga je smert pra¬
vičnega , zakaj dobre dela spremljajo pravičnega pred sodni
stol božje pravice. Bavno od sodbe  hočemo danes govoriti.
Človek se pa po smerti dvakrat sodi: enkrat po samem koj
hitro po smerti in drugokrat sodni dan vpričo vseh ljudi.
Zatoraj delim danešnji kerš. nauk takole:

1. Kaka se godi človeku pri pervej sodbi?
2. Kaka med pervo in drugo'sodbo? 3. Kaka pri
drugej sodbi?

Hazlaga.

Kaj se z dušo godi, kedar se je ob smerti od telesa lo¬
čila , ne more nam znano biti, kajti v večnost ne vidimo.
Znano nam je let<5, kar nam je Bog povedal. Kaj nas pa uči
sv. vera zastran tega:

1. Kaka se godi našej duši pri pervej sodbi?
Jezus nas uči, da Bog vsako dušo precej po smerti sodi, in
jej pove plačilo ali kazen, kar si je zaslužila. To resnico nas
Jezus uči v priliki od bogatega moža in reveža Dacarja. Oba
sta bila precej po smerti sojena. Lacarjevo dušo so nesli angelji

137

v Abrahamovo naročje, duša bogatega pa je bila v pekel po¬
kopana. Sv. Pavel pravi: „Ljudem je odločeno enkrat umreti,
potem pa je sodba." Skesanemu razbojniku na križu je Jezus rekel:
„Se danes boš z menoj v raji." Tako je bila duša njegova pre¬
cej po smerti sojena. Sv. Pavel pravi: „Kar bo človek sejal,
bo tudi žel. Kdor v svojem mesu seje, bo od mesa tudi po¬
gubljenja žel; kdor pa v duhu seje, bo od duha žel večno živ¬
ljenje." „Vsi se moramo pred Kristusov sodni stol prikazati,
da vsak prejme, kakor je delal, dobro ali hudo."

Ker je Bog Oče Jezusu vso oblast dal, ves svet soditi,
ker ga je on tudi odrešil, tako nas bo on sodil. Sodil bo pa Jezus
po svojej svetej pravici vse naše dobre in hude misli, želje,
besede in dela. Kdor misli in želi hudo storiti, je pred Bogom
ravno tako grešil, kakor, kteri stori; kdor je v sercu dovolil
božje zapovedi prelomiti, je v sercu Bogu nepokoren, Bog pa
na voljo človekovo gleda. Sodil bo naše pregrešne besede in
dela, pohujšanje, ki smo ga dali komu, in ptuje grehe, ki smo
jih deležni postali; sodil bo pa tudi, kar smo zamudili dobrega
storiti. Kakor je nemarnega hlapca zavergel, ki zaupanega
talenta ni k dobremu obernil, ampak ga zakopal, tako bo
ljudi sodil, ki bi bili lahko dobro storili, pa so opustili. Sodil bo
Jezus ljudi po meri dobrot, kakor so jih od Boga prejeli, in
po okoljščinah, v kterih so živeli na zemlji. Kdor je več prejel,
bo veči njegov odgovor. Od hlapca, kteremu je Gospod pet
talentov dal, jih je tirjal deset, kteremu je dva dal, pa
le štiri.

Sodil bo, ker je vsegaveden, vse dobro in hudo; kar smo
skrivajo storili, Bogu ni nič skritega. Sv. Pavl uči, da pride
vse na dan, kedar bo Bog človeške skrivnosti po Jezusu Kri¬
stusu sodil. In Jezus pravi: „Kdor koli da piti komu zmed
teh nar manjših le kozarec merzle vode v imenu učenca, resnično
vam povem, ne bo zgubil plačila." Ker je vsegaveden, gledal
bo pri vseh naših dobrih in hudih delih na serce, kakošne
so bile naše misli in nameni pri delih, ki smo jih storili, ali
je človek storil iz slabe volje, ali le iz slabosti kak greh.

Ker bo Bog po pravici sodil, bo vsak po svojih delih
primerjeno plačilo prejel; več dobrega ko je kdo storil, veče
bo plačilo; več hudega ko je človek storil, večja bo kazen;
vsak bo prejel kolikor je vreden. To nas sv. Pavl uči rekoč:
„Kdor skopo seje, bo tudi skopo žel, in kdor obilno seje , bo
tudi v obilnosti žel." Posebno bo Jezus gledal pri sodbi na
dela usmiljenja, kar smo svojemu bližnjemu dobrega storili,

138

da kar bližnjemu dobrega storimo, Jezus tako vzame, ko bi
njemu storili; zato pravi: „Lačen sem bil, in ste mi dali jesti;
žejen sem bil, in ste mi dali piti; ptujee sem bil, in ste me
pod streho vzeli; nag sem bil, in ste me oblekli, bolen sem
bil, in ste me obiskali; v ječi sem bil, in ste k meni prišli.
— Karkoli ste storili kteremu mojih nar manjših bratov, ste
meni storili." Tako se človek sodi pri pervej sodbi po samem
ali posebej, zategadelj se ta sodba tudi imenuje posebna sodba.

Te posebne sodbe bi se imeli mi večkrat spominjati.
K sv. Filipu Nereju je prišel mladeneč po imeni France Spa-
kara. Prav širokoustno je svetniku pravil, kako se uči in kako
napreduje in da se misli pravdništva učiti, dohtar hočem en¬
krat postati. „In potlej" vpraša Filip. „Potlej, odgovori mla¬
deneč , bom pravde doganjal in jih vse srečno speljal." „In
potlej," svetnik dalej vpraša. „Potem bom imeniten in bogat
postal." „In potlej," dalje bara. „Potlej, potlej — odgovori
mladeneč že ves rudeč, nu potlej bom pa umeri." „In potlej?"
dušni pastir s resnobnim in visokim glasom, in potlej ? kaj
bote storili, kedar vam zadnja pravda pride, kjer bote vi to¬
ženi in satan tožnik, in Vsega vedoči vaš sodnik?" Mladeneč
utihne in obledi. Strašne besedi: „In potlej" ste mu globoko
v serce segle in mu nikdar več iz glave niste hotle. Kmalo
potem se je za pravdnika učiti jenjal, tiho in pobožno živel in
se tako na sodbo božjo pripravljal. Besede: „ln potlej" ste ga
k temu nagnale.

Oh da bi tudi mi se večkrat tega spominjali, da nas
čaka koj po smerti ostra sodba!

2. Kaka se pa godi našej duši med pervo in
drugo sodbo?  Duša koj pojde, karnur jo Jezus pošlje: ali
v vice, ali v pekel, ali pa v nebesa. Danes govorimo le samo
od vic. Vice  so tisti kraj, kjer se tiste duše, ki še zadosti
čiste niso, pokorijo in čistijo, da nebeškega kraljestva vredne
postanejo. Bog je svet, zatoraj sovraži tudi majhne grehe, Bog
je pravičen, zatoraj jih tudi kaznuje. Zatoraj je sv. kat. cerkev
vselej verovala, da morajo biti vice, to je kraj, kjer duše terpe
zavoljo nespokorjenih grehov in se jih čistijo.

Judje so že v starej zavezi verovali tak kraj , kjer se
duše čistijo. V nekem boji na vojski je bilo veliko Judov po¬
bitih. Ko so oblačila pobitih Judov pregledovali, so pri njih
našli reči, ktere so malikovavci svojim malikom darovali, kar
vzeti in imeti je bilo Judom v postavi prepovedano. Judje so
mislili, da te njih mertve brate je Bog zato s smertjo kazno-

139

val. Molili so za-njeinBoga prosili, da bi jim ta greb odpustil.
Juda, njih vojvoda, je uabral denarja dvanajst tavžent drahem,
in jih je poslal v Jeruzalem , da naj se kupijo darovi in naj
jih Bogu darujejo v tempeljnu v odpuščanje grehov pobitih
Judov, ker je mislil da sveto in zveličavno je, za mertve mo¬
liti, da bi bili grehov rešeni. Juda je veroval z drugimi Judi
vred , da so ti v takih grehih umerli, po kterih scer večnega
zveličanja niso za vselej zgubili, pa ga tudi še niso vredni,
in da jim Bog na unem svetu ta greh še odpustiti zamore,
ker so druge postave zvesto dopolnovali, in se za svojo vero
vojskovali. Tako se prepričamo, da so Judje na vice verovali.

Pa tudi Jezus uči, da so nekteri grehi, kteri ne bodo
na tem, ne na unem svetu odpuščeni. Tedaj so taki grehi, ki
bodo še v večnosti odpuščeni. Tudi pravi Jezus: „Besnično ti
povem, ne pojdeš iz ječe, dokler ne plačaš zadnjega vinarja."
Cerkev je ob vseh časih od svojega začetka in povsod vero¬
vala, da se odpuščanje nekterih grehov še na unem svetu dobi,
to je v vicah, zato je vselej molila za mertve. Molila ni za
mučence in svetnike, ti ne potrebujejo molitve vernih na zem¬
lji, in verni se jim sami v njih prošnje priporočajo. Za po¬
gubljene ni molila, ker jim več pomagati ni. Tako je molila
in sveto mašo darovala za duše, ktere so bile v kraji očišče¬
vanja. Tertulijan piše od svojih časov, da kristjani vsako leto
na dan letnega spominja po mertvih za mertve molijo, in sveto
mašo za-nje Bogu darujejo. Sv. Avguštin piše od svoje ma¬
tere , da ga je prosila spomin storiti pri svetej maši za-njo,
in da je ni poprej pokopal, dokler ni bila sveta maša za-njo
opravljena. Mati katoliška cerkev je vsak dan za verne mertve
molila, in tudi za nje sv. mašo daruje, da bi jim bili grehi
in kazni odpuščeni, da bi vzeti bili v nebeški raj , in uživali
večni mir in pokoj. Pa le radi zabimo na verne duše v vicah,
le redko se jih spominjamo, le redko za nje darujemo sv. maše,
molitve in druge dobre dela opravljamo! Ne pa samo s tim
moremo pomagati vernim dušam v vicah, da za nje darujemo,
sv. maše in opravljamo molitve, temuč da posebno rožno de¬
vico Marijo, angelje, svetnike in svetnice božje na pomoč kli¬
čemo , naj za nje Boga prosijo, — dalje, da njih grobove z
blagoslovljeno vodo kropimo, da jim sv. odpustke darujemo in
za nje ubogajme delimo in druga dobra dela doprinašamo.

V nekem mestu je bila med mladenči gerda navada, da so se
po noči v orožju po mestnih ulicah vlačili in vsakemu, ki jim

140

je naproti prišel, zaklicali: „Kdo je ?“ Kdor jim je kaj napčnega
odgovoril, tega so prav dobro zmirjali ali pa še pretepali. —
Neko noč se zgodi, da je nek mladeneč, ki je v visoke
šole hodil, pri tej priložnosti prišel ob življenje. Nek mla¬
deneč ga je bil umoril in jo je potem pobrisal. Skril se je
pri nekej udovi, in ta, kar pa umorivec se ve da ni vedel, je bila
mati tistega mladenča, ki je umorjen bil. Sčasoma mati zve,
da je njen sin ob življenje prišel in je britko žalovala in jo¬
kala. Vse, kar se je od te nesrečne prigodbe pripovedovalo, vse
je kazalo , da je ravno ta mladeneč, ki se je pri njej v hiši
skril in zavetje iskal, ravno tisti mladeneč, ki je njenega sina
umoril. Dobra ženka vendar sklene, njemu vse odpustiti.
Razodene mu, da ga pozna, da mu pa vendar vse iz serca
odpusti, le to ga prosi, da se poboljša in za svoj veliki greh
ostro pokoro dela. In kaj se zgodi ? Prihodnjo noč se materi
sladko sanja. Njen umorjeni sin je stal — lep kakor angeljc,
— pred njo in je rekel: „Grlej, zavoljo usmiljenja, kterega ste
vi skazali mojemu morivcu, se je tudi Gospod mene usmilil
in me vzel v nebesa." Zatoraj bodimo usmiljeni vernim dušam
v vicah, in tudi mi bomo enkrat usmiljenja našli. —

3. Kaka se bode nam godila pri drugej sodbi?
Sodni dan se bo prikazal Jezus v oblakih neba, in bo prišel z
veliko močjo in veličastvom. In bo poslal svoje angelje s tro¬
bentami in z velikim glasom , in bodo zbrali vse rodove od
čveterih vetrov od konca neba do konca njegovega. Naša trupla
pojdojo iz grobov in se bojo zjedinila s tistimi dušami, s kte-
rimi so bile nekdaj v življenji sklenjena. Zakaj Jezus sam
pravi: „Pride ura, ob kterej bojo vsi, ki so v grobih, slišali
glas Sinu božjega in pojdejo iz grobov." Pa ta naša trupla
spremenjena, trupla brumnih bojo po nebeško lepa, trupla hu¬
dobnih po peklensko ostudna, kakor sv. Pavl uči: „Seje se
slabo, vstalo bo terdno , seje se živalsko, ustalo bo duhovno.
Zakaj strohljivost mora nestrohljivost obleči." Potem ko bojo
vsi mertvi že ustali in se skupaj zbrali, ukazal bo Jezus vse
ljudi na dva kraja razločiti: izvoljene bo ukazal postaviti na
desno stran , zaveržene na levo. Oh strašno ločenje na večne
čase! Sedaj bo Jezus hitro sodil vse ljudi, in vse njih misli
in želje, besede in djanja razodel vesoljnemu svetu, in potem
poreče pravičnim na desnej strani: ..Pridite vi, ljubljeni mo¬
jega Očeta! posedite kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od
začetka sveta." Hudobnim na levici bo pa rekel: ..Poberite
se spred mene, vi prekleti! v večni ogenj , ki je pripravljen

141

hudiču iu njegovim služabnikom." Po tem pojdejo pravični v
nebesa, pogubljeni pa v pekel. Ure in dneva pa, kdaj bo Jezus
prišel, nihče ne ve, tudi ne angelji nebeški, ampak le sam Oče
ve, pravi Jezus. — Nek mladeneč žlahtnega in bogatega rodu je
sklenil, svetu slovo dati in se v samostan podati. Posebno ma¬
ter je to bolelo in ni hotla k temu privoliti. Večkrat je sina
nagovarjala in prosila, naj si to misel iz glave spravi. Sin pa
na vse prigovarjanje in vsako prošnjo ni imel drugih besed,
kakor to: ..Zveličati se hočem, zveličati se hočem!" Vse je
bilo pri sinu zastonj in slednjič tudi mati dovoli. Sin torej
svetu in vsemu posvetnemu da slovo in se poda v nek samo¬
stan. Sperva mladeneč ves goreč dokaj pobožno in ojstro živi,

tako da je vsem svojim sobratom kaj lepo naprej svetil. Med
tem pa njegova mati zboli inumerje. Kaj se nekaj let potem
zgodi ? Hudoba nikoli ne počiva. Sin v samostanu se je spridil
in začel gerdo in hudobno živeti. Neko noč pa v sanjah nje¬
gova rajna mati stoji pred njim. Terdo in ojstro gleda ga,
perst vzdigne in mu proti. Dozdeva se mu zdaj, da sliši njen.
glas, ki je rekel: „Kje so tvoje obljube, kje so tvoje prisege,
ktere si delal tedaj , ko na vse moje svaritve in prošnje nisi
imel nobenih besed, kakor te: Zveličati se hočem. Ali si za¬
voljo tega se podal v samostan in si innih postal, da moreš

bolj in težej grešiti in svojo dušo bolj gotovo pogubljati?"
Po teh sanjah se zbudi, se po vseh udih trese, in na celem ži¬
votu poti. In od tiste ure se je jel spet spokorjati in tako
ojstro in pobožno živeti, da so ga vsi občudovali in za svetnika
imeli. In veste, kaj je -vsakemu odgovoril, ki ga je vprašal,
kaj ga neki je tako resnično in popolnoma spreobernilo ? Vsa¬
kemu je rekel: „Ker nisem mogel očitanja moje matere, ki
se mi je v sanjali prikazala, prenašati: kako bi še le mogel
prenašati očitanje Jezusa Kristusa, ko pride sodnji dan sodit
žive in mertve. Mati moja, — Bog jej daj dobro! — je moja
velika dobrotnica, — še več za me pa je storil Jezus Kristus,
ki je za me svojo kri prelil in sramotno smert prestal, da jaz
ubogi grešnik, zadobim večno življenje!“ — Ja, ljubi moji! sodnji
dan bo Jezus Kr. sodil, nam očital vse, kar je za nas pre¬
stal; zatorej tega ne zabimo nikoli!

Sklep.

Sv. Avguštin sam pravi: „Nič me ni nazaj deržalo, da
nisem zmiraj globej in globej se pogreznoval v meseno poželjenje,

142

kot strah pred smertjo in sodnim dnevom/ Priserčni kristjani!
Tudi jaz sem vam kazal danes, kaka se bo godila našej duši
tam v večnosti. Oh da bi bil moj danešnji nauk brumne v
dobrem uterdil, grešnike pa predramil iz grešnega spanja. Amen.

XX. Keršanski nauk.

Pekel in nebesa.

P. Kako se glasi dvanajsti člen apo st oljske vere ?

O.  Dvanajsti člen apostoljske vere se tako glasi:

Večno življenje.

P. Kaj verujemo in terdimo z besedama dvanajstega člena apostolj¬
ske vere?

O.  Z besedama dvanajstega člena apostoljske vere verujemo in
terdimo večno , brezkončno zveličanje, ktero bo želje svetnikov in izvo-
ljonih popolnama spolnilo.

P. Kaj je pekel?

O.  Pekel je kraj, kjer pogubljeni vekomaj terpe.

P. Kdo pride v pekel?

O.  V pekel pride kdor v smertnem grehu umerje.

P. Kakošno je peklensko terpljenje?

O.  Peklensko terpljenje je tako, namreč: 1. Pogubljenim ne bo
nikoli na vse veke dano, Boga gledati in uživati. 2 Terpeli bodo v
večnem ognji, v večni temi, kjer bo jok in škripanje z zobmi; červ vesti
jih bo grizel, groza in obupnost vila; vse, karkoli telesu in duši bo¬
lečine napravlja, bodo terpeli večno , to je, terpeli bodo brez konca,
brez upanja kacega polajška ali odrešenja.

P. K čemu naj nas nagiblje premišljevanje peklenskega terpljenja?

O.  Premišljevanje peklenskega terpljenja naj nas nagiblje, da se
greha varujemo, da se storjenih grehov spokorimo in za-nje zadostimo;
velikost in brezkončnost peklenskega terpljenja nam izpričuje, kako
strašno je, živemu Bogu v roke pasti.

P. Kaj so nebesa ?

O.  Nebesa so srečno prebivališče svetnikov, kjer se Bog svojim
zvestim služabnikom obličje v obličje razodeva, in je on sam njih neiz¬
rečeno veliko plačilo.

P. Kdo pride v nebesa ?

O.  V nebesa pride, kdor v gnadi božji umre, in za storjene grehe
bodi v tem bodi v unem življenji s pokoro zadosti.

143

P. V čem je nebeško veselje?

O.  Nebeško veselje je v tem: 1. Da bodo izvoljeni Boga obličje
v obličje in tako, kakor je sam na sebi, večno gledali, ljubili in uži¬
vali. 2. Da bodo vse , kar si je koli mogoče dobrega misliti ali želeti,
na telesu in na duši, vekomaj imeli. 3. Da bodo prosti vsake, tudi naj¬
manjše težave in zopernosti.

P. Koliko je nebeško'"veselje ?

O.  Nebeško veselje je neizrečeno veliko.

P. Ali je nebeško veselje za vse enako?

O.  Nebeško veselje ni za vse enako, ampak je razdeljeno po
neki posebni meri; kdor je več dobrega storil, ta bo tudi veče plačilo v
nebesih prejel.

P. Kaj nas uči premišljevanje nebeškega veselja ?

O.  Premišljevanje nebeškega veselja nas uči: 1. Da moramo vse
križe in težave tega življenja voljno terpeti, ker vse časne nadloge
skupej niso nič proti veličanstvu, ktero se bo nad nami razodelo; 2. da
se vse časno veselje nikakor ne more primerjati z veseljem v nebesih.

P. S ktero besedo se sklepa apostoljska vera ?

O.  Apostoljska vera se sklepa z besedo Amen, s ktero se sploh
kaj poterjuje.

P. Kaj poterjujemo z besedo Amen konec apostoljske vere ?

O.  Z hesedo Amen poterjujemo, da nad tem, kar apostoljska
vera obsega, ne dvomimo, marveč da za res imamo vse, kar je v nji
zapopadenega.

Vvod.

Ustali bodemo, kakor smo se poslednjokrat učili, 8nkrat
S grobov in stopili vsi z dušo in s telesom pred božjega sod¬
nika. Bog bode konec sveta vse ljudi še enkrat sodil. Veselite
se, ki po krivici terpite, veselite se; zakaj sodni dan se bode
vsa krivica razodela. Tresite se pa vi hinavci in skrivni greš¬
niki; zakaj vse hudobije bojo prišle na dan! In ko bode vse
že očitno in sojeno, začela se bode večnost, kakor žebramo v
apostoljskej veri: »Verujem večno življenje." Večno življenje
je pa dvojno, kakor Jezus pravi: »Pravični bojo posedli kra¬
ljestvo nebeškega Očeta, ktero jim je pripravljeno od začetka sveta,
hudobni pa pojdejo v večni ogenj, kteri je pripravljen hu¬
diču in njegovim služabnikom." Od večnega življenja tudi
jaz danes govorim in rečem: Večno življenje je dvojno:

I. Življenje večno nesrečno, in
II. življenje večno srečno.  Poslušajte!

144

Razlaga.

Že veste, čmu nas je Bog stvaril: da se enkrat vsi zve¬
ličamo; za nebesa smo vsi stvarjeai; za to je usmiljeni Bog
tudi poslal svojega edinorojenega Sina, da se nobeden ne po¬
gubi, ampak vsi zveličajo; za vse so tudi prostori pripravljeni
v nebesih. Pa Bog je neskončno pravičen, in mora, kakor pra¬
vične in svete večno plačuje, tudi hudobne večno kaznovati.
To nam že sama naša pamet pravi; tega nas pa tudi sv. vera
uči. Sv pismo stare in nove zaveze o tem govori, in Jezus
sam je večkrat govoril o večnem ognju in večnem terpljenji.

I. Kraj, kjer pogubljeni večno terpijo, pravi se pekel.

Blizo mesta Tulona na Francoskem je otok, na kterem
je ječa več ko 4000 hudobnežev; nekteri so za vse svoje žive
dni, drugi za nekaj časa obsojeni. Po dne morajo terdo delati,
po noči slabo počivati. Ob šestih zjutraj zagermi top ali kanona,
ječa se odpre, in jetniki morajo k delu. O poldne samo pol ure po¬
čivajo. Zjutraj dobijo le malo černega kruha, zvečer malo boba
in podžgane juhe. Zvečer spet top zagermi in vsi jetniki mo¬
rajo k pokoju. Pa kakšen pokoj! ? Na golih dilah leži cela
versta možakov eden pri drugem , brez vsega zglavja. Ko so
se vsi na terd les vlegli, prevleče čuvaj železen drog, tako
dolg, kakor je ječa in ga vtakne skoz oklepe (rinke) cele verste,
tako da je kterikrat po 250 mož v eni sami versti eden k
drugemu priklenjenih. Vse je tiho ko miš, le včasih se za¬
sliši, kako ta ali uni globoko zdihne. Hujši je na terdih dilah
noč, kakor delo po dne. Ako je kdo nepokoren, tepč ga tako
terdo , da se pri vsakem udarcu kri prikaže, v časih ga tudi
k smerti obsodijo. Ce se kaj tacega prigodi, morajo vsi jetniki
kleče in brezoglavi gledati, kako rabelj njih tovarša ob glavo
devlje. Stražniki vpričo stoje z napetimi puškami in zdajci hi
strelili, ko bi se le ganil kdo jetnikov. Mislimo si še težki
kamen , ki ga te sirote nosijo na sercu: so ubijavci, tatje,
roparji, puntarji, gotovo jih tudi vest hudo grize in mori.
Alite , da je to strašen kraj , in ta kraj je le slaba podoba
pekla, kjer pogubljeni večno terpijo.

Kaj pa terpijo tampogubljeni?

Pogubljeni terpijo to-le:

1. Pogubljeni bodo od Boga odločeni vekomaj. Bog daje
pogubljenim dušam spoznati svoje popolnamosti, svoje lastnosti,
in svoje časti; to jih bo silno peklo, ker so njega, izvir vsega
dobrega, radovoljno zgubile. Malo je spoznanja božjega na

145

zemlji; tudi pravični, čeravno bolj razsvitljeni, malo spoznajo
Boga. Grešniki, od nespametne ljubezni omamljeni, malo čisljajo
Boga in njegovo gnado; kedar se bo pa njih duša ločila od telesa
in sveta, bo po svojej natori hrepenela k Bogu, in jej pa bo
rečeno: Poberi se, ti prekleta od mene. Vsi pobožni služab¬
niki božji so k Bogu želeli. David je djal: Gorje meni, ker
je moje popotovanje dolgo odlašano. Veliko bolj bodo obsojene
duše žalostne, ker k Bogu ne bodo mogle. Čudno vojskovanje
imajo; ved6, da je Bog izvir prave sreče, in k njemu ne mo¬
rejo; vedč, da je on vse ljubezni vreden, in ga sovražijo, ker
so v hudem uterjene.

2. Pogubljeni bodo v ognju vekomaj. Kakšen ogenj je v
peklu, ne vemo; sveto pismo pa pogosto pričuje, da je ogenj
v peklu. Sveti Janez kerstnik je Judom v priliki govoril,
rekoč: Vsaktero drevo, ktero dobrega sadu ne rodi, bo pose¬
kano, in v ogenj verženo. Ravno tako bo pokorjen človek, ki
ne služi Bogu: veržen bo v večni ogenj. Jezus bo sodni dan
grešnikom rekel: Poberite se spred mene, vi prekleti! v večni
Ogenj. Vsak naj premisli to veliko peklensko kazen, in ker
iskrice ognja ne terpi na roči, kako bo zamogel v večni žer¬
javici stanovati ?

3. Pogubljeni bodo strašno terpeli, ker jih bo huda vest
strašno, neusmiljeno pekla. To je tisti červ, ki zmirarn grize,
in nikdar neumerje; to je tisti ogenj, ki vedno peče in nikdar
ne ugasne. Pogubljeni premišljujejo svoje pregrešno življenje
na zemlji, kako hitro je minulo; gledajo dolgo večnost, pa
konca in kraja ne vidijo, pregledujejo pregrešne dobrote, kako
malovredne neumne igrače so bile, in -vidijo, v koliko ne¬
skončno nesrečo so jih zapeljale. Oni gledajo vesele nebesa,
in jih doseči ne morejo; vidijo srečne prebivalce kraljestva
nebeškega: toliko nedolžnih duš, ki se jim niso zapeljati dale;
toliko bogaboječih kristjanov, katere so zaničevali; toliko spo¬
korjenih tovaršev in tovaršic, ki so svoje grehe objokali, in
svoje življenje poboljšali, dokler so se jim oni zaničljivo sme¬
jali. — „Ko bojo to videli, prepadeni bojo od groznega strahu,
govori sv. Duh, in se bojo začudili zavoljo naglosti neupanega
zveličanja; se bojo kesali in od bridkosti duha zdihovali: Ti
so, ktere smo nekdaj zasmehovali, in v zasramljiv pogovor
imeli. Mi neumni smo njih življenje za nespamet imeli, in
njih konec za nečast; glejte, kako so zdaj prišteti med božje
otroke , in njih del je med svetniki. — Mi smo se na poti
krivice in pogubljenja utrudili, za Gospodovo pot pa nismo

10

146

vedeli. Kaj nam je prevzetnost pomagala? in bahanje z bla¬
gom, kaj nam je prineslo? Vse to je kakor senca minulo;
mi ne moremo nobenega znamenja čednosti pokazati, ampak
v svoji hudobiji smo konec vzeli.“ Tako govorijo v peklu tisti,
ki so grešili, (pa se ne spokorili).

4. Strašna je družina, med ktero večno živeti morajo.
Kako hudo je pri hiši biti, ktera hudobnega gospodarja ima;
tako hudo je v peklu, v katerem hudič gospodari in vsa hu¬
doba gospodinja! Kdo bi nesrečne hiše ne zapustil, v kteri je
veliko kačjih ljudi, ki se med seboj grizejo, brez prenehanja
vjedajo; tamkej pa med samimi hudodelci živeti, ki nobene
ljubezni več ne poznajo, nobenega prijatlja imeti, kteremu bi
svoje bolečine potožil; kolika martra mora to biti! In nar
grozovitnejši je, da se v peklu ravno vsi tisti nar hujši so¬
vražijo , ki so se na tem svetu pregrešno ljubili. Tukaj so si
slabi tovarši in tovaršice kakor persti na roči; večno ljubezen
si prisegajo; tamkaj pa se preklinjajo, eden pred drugim be¬
žijo , pa se krušiti v strašnem terpljenju ne morejo. Kolikor
grešnih tovaršev in nespokorjenih zapeljivcev na svetu, toliko
martrovcev v peklu. „Veliko je takih, pravi sv. Pavl, kteri
živijo kakor sovražniki križa Kristusovega, katerih konec je
pogubljenje." Eden preklinja svoje storjene pregrehe, drugi
ječi pod neznano težo svoje krivice, tretji tuli nad strašno
večnostjo. Nesrečni otroci preklinjajo svoje zanikerne starše,
družina svoje gospodarje, predpostavljeni svoje podložne. Tam¬
kaj se vsaki hudobni duši povračuje, kakor Bog v skrivnem
razodenju govori: „Povernite jej, kakor je tudi ona vam delala,
in dajte jej dvakrat toliko po njenih delih."

5. Vse to strašno terpljenje bode pa večno. Naj človek
na tem svetu še toliko terpljenja ima, sama misel, da vse le
majhen časek terpi, mu težave polajša in posladi. Tudi ne¬
znane martre strašnih vic, čez vse martre sveta velike, imajo
vsaj eno veselje, da bojo enkrat nehale, in če ne poprej, vsaj
na sodni dan; ali martra vseh peklenskih marter je grozo-
vitna resnica, da peklenskih marter nikdar konca ne bo. —
Reci peklenskim prebivalcem, ki -tamkaj pod strašno težo ne¬
zmerne večnosti ječijo, da, kedar bo toliko miljonov let mi¬
nulo , kolikor je zvezd na nebu , listja in trave na zemlji, se
jim bo pekel odperl, in njih terpljenje nehalo: od veseljaukali
bojo, in pekla več ne bo. — Naj bi vsake tavžent let ena
ptičica priletela, iz globočine nezmernega morja kaplico vode
popila, zernice peska za morjem pozobala: enkrat morja ne bo,

147

tudi ne peska na zemlji; pekel bo še zmirom strašen kakor
je bil. — Oj večnost, ti čudna in neznana! kdo bo tebe po¬
pisal, kdo bo tebe zapopadel? Pogubljeni tvojo težo občutijo,
ali dopovedovati nam tvoje groze ne zamorejo. „Tam bojo
smert iskali, in je ne bojo našli; bojo umreti želeli, in smert
bo od njih bežala."

Sv. Janez Krizostom je imel v svojej spalnici na steni
obešeno podobo, na kterej so bile prav živo namalane peklen¬
ske kazni in muke. Vsakokrat, ko ga je skušnjava napadla,
ali kedar je spat šel ali iz postelje vstal, zagledal se je vselej
dolgo v to strašno podobo. Stopil je v duhu v pekel, da ne
greši in se po smerti ne pogrezne v ta večni ogenj. Še nekaj!
Nek Palko je bil bogat mož, pa je pri svojem bogastvu po¬
zabil na svojo dušo, na nebesa in pekel. Ta mož v nekej po¬
letni noči ni mogel spati, zato ker mu je prevroče bilo. Tu
je sam pri sebi začel premišljevati in je djal: Lejte! na tej
mehki postelji ne morem zaspati samo zavoljo vročine, ako-
ravno nobene tudi narmanjše bolečine ne občutim. Kako bi se
mi ge le godilo, ko bi moral v vročini peklenskega plamena
na vekomaj pokopan biti, kakor je Jezus pravil od tistega
bogatina, ki za nebesa ni skerbel in je bil v pekel pokopan?
Ta misel mu je tako globoko segla do serca, ga tako gnala
in prestrašila, da je svet zapustil, v puščavo šel in tam delal
ojstro pokoro vse svoje žive dni.

II. Pa pustimo ta žalostni kraj, pustimo strašni pekel in,
obernimo svoje oči naviš in premišljujmo sv. nebesa, kjer je
življenje večno srečno. Nebesa so tisti srečni kraj , kjer se
Bog svojim služabnikom od obličja do obličja razodeva in je on
sam njih nad vse veliko plačilo.

Nebeškega veselja na tem svetu še nobeden ni občutil,
tudi ga nihče zapopasti in občutiti ne more: „Nobeno oko še
ni vidilo, nobeno uho še ni slišalo, in nobeno serce še ni ob¬
čutilo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo." Pa to, kar
nam sv. vera pripoveduje od nebeškega veselja, nam priča, da
nebeško veselje je neizrečeno veliko. Jezus, ki od njega go¬
vori , reče svojim učencem: Veselite se, in od veselja poska¬
kujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih.

1. Izvoljeni bodo pri svojem nebeškem Očetu prebivali,
bodo Boga od obličja do obličja gledali, ga ljubili in uživali.
Jezus, ki je vedel, kako dobro je pri nebeškem Očetu biti, je
tolikokrat z velikim veseljem svojim učencem rekel: Grem k
Očetu. Aposteljni, od Jezusa podučeni, so se grozno veselili, v

10 *

148

hišo nebeškega Očeta priti, in marterniki so, v terdnem za¬
upanji, nebeško veselje dobiti, vse martre veseli preterpeli.

2. Izvoljeni bodo z Jezusom vekomaj živeli in gledali
čast, ktero mu je Oče v nebesih dal. „Mi bomo ž njim vred
kviško vzeti v oblakih Kristusu na proti, in tako bomo za
vselej z Gospodom.' 1  »Preljubi, zdaj smo otroci božji, in še
ni na dan prišlo, kaj bomo. Vemo, da, kedar se bo prikazal,
bomo njemu podobni, ker ga bomo videli kakor je."

3. Bodo v družini svetnikov in angeljev, in bodo angeljem
enaki in ločeni od vseh hudobnih ljudi. Velik prepad bo med
izvoljenimi in pogubljenimi, da zveličani, če bi tudi hotli
k pogubljenim iti, ne bodo mogli, in pogubljeni ne do
zveličanih.

4. V nebesih ne bodo počutili nobenega tudi nar manj¬
šega zlega ne na duši, ne na telesu, ne strahu, ne skušnjav
ali kaj drugega hudega, pozabili bodo vse terpljenje na svetu,
ker bodo le veseli večno življenje, čast in vse dobro vekomaj
uživali. „Bog bo zbrisal vse solze od njih oči, smerti ne bo
več, tudi ne žalovanja, ne vpitja in bolečine ne bo več, ker
je pervo minulo." »Svetniki bodo nasiteni po obilnosti Gospo¬
dove hiše, in Bog jih bo s potokom svojega veselja napajal."

Veseli se kristjan nebes, in prizadevaj si jih dobiti, Bog
ti bo pomagal, tebi so pripravljene. Tam boš Boga prav po¬
znal , in to bo tvoje veliko veliko veselje, in Bog sam ti bo
tvoje plačilo, tvoja vest ti neskončno veselje delala, ker se boš
spominjal, da si prav delal.

Pa vsi izvoljeni ne bodo imeli enakega veselja in enake časti.

Sveto pismo pravi, da izvoljeni se bodo svetili ko zvezde,
pa kakor je svitloba zvezd razločena, da se zvezda od zvezde
na svitlobi razločuje, tako bo tudi veselje izvoljenih razločeno.
Bog bo človeku po delih povernil, več ko je kdo dobrega storil,
veče bo tudi veselje. Hlapec, pravi Jezus, ki je deset talentov
pridobil, je bil čez deset mest, kteri jih je pet, čez pet, in
kterih je dva, je bil čez dve mesti postavljen. Kdor skopo
seje, bo tudi skopo žel, kdor obilno seje, bo tudi obilno žel.

Tako veselje, taka sreča, taka slava in krona nas
vse čaka. Česa nas vse to uči ? Namesto vsega poduče-
vanja vam povem to-le prigodbo! Ob času sv. Avguština je
živela v Rimu neka gospa žlahtnega in slovečega rodu in stanu;
ime jej je bilo Melanija. Bila je keršanske vere, pa le bolj
po imeni. Bogata je bila, tudi mlada in zala; zatorej jo je
svet zmotil in vjel v svoje mreže. Nosila se je prevzetno.

149

lišpala se in iskala svetu dopadati. V svoji družini je imela
nekega Valuzijana, ki je bil pa še ajdovske vere. Ta mla-
deneč je v Milanu nekaj opraviti imel in se poda iz Rima v
Milan. Tu se soznani s sv. Avguštinom. Avguštin si prizadeva
in ga poskuša pokristjaniti, — pa mu ui šlo srečno izpod rok,
Valuzijan je ajd ostal. Med tem, ko se Valuzijan v Milanu mudi,
premišljuje Milanija nekega dne doma v Rimu sv. nebesa. To
premišljevanje jo pa tako prime, da je živo spoznala in spre¬
videla , kako abotno in neumno je , za posvetno veselje dati
nebeško, za minljivo zemljo dati večne nebesa. Melanija toraj
terdno sklene, da morajo nebesa njene biti, naj velja kar rado.
Jela je vse drugači se oblačiti in obnašati; odpravila je vse
lepotičje iz svoje hiše in je rada in obilno ubogaime dajala.
Se ve, da se je sprememba tudi na njenem obrazu in životu
poznala. Valuzijan pride iz Milana domu in najde hišo in tudi
Melanijo vso drugače spreobernjeno. Stermi in čudi se, pa
reče: „OhMelanija! kaj je to? Kje je šum in bliščoba tvoje
hiše? Kje je tvoja lepota? Kdo te je tako prenaredil in oger-
dil?“ Melanija pa mu odgovori: »Nebesa! nebesa so to sto¬
rile!" Zdaj jame Melanija pripovedovati, kako je nekega dne
premišljevala večno življenje in večno veselje v nebesih; kako
se jej je neumno dozdevalo, za nekaj prahu in za nekaj let
dati in zgubiti nebeško bogastvo in večno veselje. In iz glo¬
bočine svojega serca je izdihovala: „Naj velja, kar rado, ne¬
besa morajo moje biti!" Te goreče besede so prešinile in pre¬
tresle tudi Valuzijana, in tudi. on je sklenil, prevzeti sv. ker-
šansko vero. Bil je skoraj res tudi kerščen; in česar visokoučeni
mož Avguštin ni premogel, storila je Melanija samo s tim,
da je Valuzijanu odperla sv. nebesa in mu pred oči postavila
nebeško srečo, veselje in slavo.

Spominjajmo se tudi mi večkrat svetih nebes! Gotovo
se bomo po tem ložej greha varovali, več dobrega storili,
zvestej svoje dolžnosti spolnovali, ložej svoje križe in težave
prenašali: Nebesa so vsega vredne, — mika te jedro , pre¬
grizni lupino, — mika te zmaga in krona, ne odtegni se boju
in vojski.

Sklep.

Sv. Krizostom upraša: »Povej mi, o človek! koliko duš
imaš ? Ti odgovoriš: Le eno samo. Oj da se Bogu usmili!
eno samo in neumerjočo! Ako to zgubiš , koliko jih tebi še

150

ostane! Nobena. Tvoja edina duša, enkrat pogubljena, bo večno
gorela; enkrat zveličana, bo vselej vesela." Tega se vselej
spominjajte, ljubi moji! kolikorkrat izgovarjate besede: „Ve-
rujern večno življenje,“ verujem življenje večno srečno, ve¬
rujem življenje večno nesrečno. Ob usmiljeni Jezus , obvaruj
nas življenja večno nesrečnega, in pomagaj nam, da doidemo
v življenje večno srečno! Nekdaj je pristopil mladenč k Je¬
zusu in ga poprašal: „Kaj mi je storiti , da pridem v večno
življenje?" Jezus mu je rekel: „Derži zapovedi." Tako pravi
Jezus tudi še nam: „Deržite zapovedi" — varujte se greha,
in delajte dobro — in živeli hote večno — večno srečno!
Amen.

XXI. Keršanski nauk.

Od upanja sploh.

P. Kaj se pravi keršansko upati ?

O.  Keršansko upati se pravi: terdno pričakovati od Boga, kar
nam je obljubil.

P. Kaj upamo od Boga?

O.  Zavoljo zasluženja Kristusa upamo od Boga večno življenje,
to je večno zveličanje, in pomočke, da ga dobimo.

P. Zakaj upamo ?

O.  Upamo, ker je Bog vsegamogočen, v spolnovanji svojih ob¬
ljub zvest, neskončno dobrotljiv in usmiljen, ker toraj more in hoče
spolniti, kar je obljubil.

Vvocl.

„Zdaj ostanejo vera upanje in ljubezen, to troje: nar
veča pa med temi je ljubezen," pravi sv. Pavl. Te tri božje
čednosti mora vsak kristjan dobro znati in pa večkrat tudi
obujati. Zatoraj jih pridni gospodarji doma s svojo družino
radi žebrajo , zatoraj jih slišite tudi v cerkvi po vsakej pri¬
digi moliti. Le pobožno jih vselej obujajte, da se vera, upanje
in ljubezen v vaših sercih prav vnemajo in svetlo gorijo! Od
svete katoliške vere sem vas žepodučeval; pokazal sem vam,
kar je Jezus Kristus nam razodel, kar mesto njega sv. ka-

151

toliška cerkev uči in kar mora vsak kristjan terdno verovati,
da se večno zveliča. Glejte ljubi kristjani! koliko tisti že
znajo , ki so pridno h kerščanskemu nauku hodili in dobro
pazili! Gremo toraj spet dalej , in se učimo od keršanskega
upanja. Prav veselilo vas bode slišati kaj od tega, kar nam
je Bog obljubil in kar od njega pričakovati smemo. Razložil
vam bodem danes trojno prašanje:

l.Kaj imamo upati od Boga? Ž.Zakaj imamo
upati od Boga? 3. Kako imamo upati od Boga?

Razlaga.

1. Kaj imamo upati od Boga?  Katekizem pravi:

Upamo od Boga večno življenje, to je večno zveličanje,
in pripomočke, tisto doseči. Hočem pa vse bolj natanjko na¬
šteti, kar imamo upati. Človek ima upati:

a) Odpuščanje grehov po zasluženji Jezusa Kristusa. Da
človek sme to upati, je angelj Jožefu v spanji od Jezusa po¬
vedal, da bo odrešil svoje ljudstvo grehov; in tudi Jezus sam
je to poterdil, ko je rekel , da ni prišel iskat pravičnih, am¬
pak grešnike. In on je dal svojej cerkvi oblast, grešnikom
grehe odpuščati. Tudi, kar noben človek storiti ni mogel,
storil je Jezus: on je terpel in umeri in tako zadostil božjej
pravici za grehe celega sveta. Zato pravi sv. Janez: „Ce je
kdo grešil, imamo besednika pri Očetu, Jezusa Kristusa pra¬
vičnega. In on je sprava za naše grehe, ne pa samo za naše,
ampak tudi za celega sveta grehe.“ Sv. Angela je bila v 13.
stoletji v mestu Foligni na Laškem doma. Pobožni starši so
jo tudi skerbno in keršansko izrejali. Zgodej pa stopi v sv.
zakon in v zakonu pozabi na Boga in jame prevzetno in pre¬
grešno živeti. Nekaj let ostane Angela v tem grešnem stanu.
Neko noč pa ne more spati in vsakosortne misli jej rojijo po
glavi. „Angela! tako jej govori nek znotrajni glas, Angela!
hudo je, da nekaj ur po noči spati ne moreš, pa kaj je ena
taka noč proti večni noči tam v peklu? Tukaj je le nekaj ur,
tam pa je večna tmina, večna černa noč!“ Ta misel jej je
serce prederla, njeni grehi so jej stopili pred oči in začela se
je bati in tresti. Že jej je hudi duh navdajal strašno misel,
da njeni grehi so premnogi in preveliki in da za njo ni več
nobenega upanja, nobenega odpuščanja. Pa spet začne jej notranji
glas govoriti in upanja dajati. ..Angela! zdrami se in zaupaj!"
le besede jo potolažijo. Angela povzdigne svoje oči, in zagleda

152

v jutranjem svitu sveto martro-, ki je na steni visela. Debele
solze jo polij6 in dozdeva se jej , kakor da jej Jezus s križa
govori: „ Angela! kako vendar bi mogla obupati ? Ali ne vidiš,
kako te tvoj Odrešenik ljubi? Za grešnike je tekla moja kri,
za grešnike so moje roke razpete, da vse objamem in napersi
pritisnem. Pridi k meni grešno serce! jaz te bom potolažil in
razveselil. Ne obupaj, ako bi bilo tvojih, grehov več, kakor so
najviše gore, — le upaj! Glej: Jaz nočem smerti grešnika,
ampak da se poboljša in živi." Oh! te besede so Angeli kaj
dobro djale, — jela je upati, da jej Bog odpusti vse grehe.
Začne novo življenje, Angela grešnica je postala spokornica.
Po smerti svojega moža se je podala v nek samostan in je
ojstro pokoro delala vse svoje žive dni. Odpuščanje grehov sme
upati vsak grešnik. Upati dalje sme:

b) Eazsvitljenje uma, da bo prav spoznal, kaj je sveta
volja božja, — posvečujoče gnade in pomoči božje, da bo za-
mogel božje zapovedi zvesto spolnovati. Posvečujoča gnada ga
opraviči, ga stori otroka in dediča božjega, pomoč božja ga
pa močnega dela, da živi po božjih zapovedih , ker tega mu
je treba, da nebeško kraljestvo zadobi. To upati, nam vsem
Jezus serčnost daje, ker nas vabi, rekoč: „Pridite k meni vsi,
kteri se trudite in ste obteženi, in vas bom poživil." In sv.
Pavel: »Stopimo tedaj zaupljivo k sedežu gnade, da usmiljenje
dosežemo in milost najdemo ob času potrebne pomoči."

c) Večno zveličanje v nebesih, ker ga vera uči, da mu
bo Bog v nebesih vse obilno plačal, kar je iz ljubezni do njega
storil ali preterpel, in če je le kozarec merzle vode revežu
dal iz ljubezni do Boga, obilno bo plačilo v nebesih našel.
Vesel je sv. Pavel smert pričakoval, ker je rekel: „Čas moje
razveze nastaja, dobro sem se vojskoval, tek dokončal, vero
ohranil. Zdaj mi je prihranjena krona pravice, ktero mi bo
dal Gospod pravični sodnik tisti dan, ne pa samo meni, am¬
pak tistim, kteri ljubijo njegov prihod." Upanje, da pridejo
v sv. nebesa, je dajalo mučencem in mučenicam božjim toliko
moči in serčnosti. Nek Hadrijan je bil vojščak ajdovske vere.
Večkrat je vidil, kako stanovitno, so clo v terpljenje in smert
šli kristjani. Občudoval je to čudno stanovitnost in je nekdaj pra-
šal: „ Povej te mi, kaj pa kaj pričakujete za toliko terpljenje in za
tako grozovitno smert?" Sv. mučenci mu odgovorijo: »Mi
upamo od Boga tisto zveličanje, ktero je tolikrat obljubil, tisto
veselje, kterega še nobeno oko ni vidilo, nobeno uho še ni
slišalo in nobeno človeško serce še ni občutilo." Te besede so

158

Hadrijana tako presegle in ganile, da je tudi kristjan postal
in tudi za Jezusa storil grozovitno smert. Upati sme:

d) Tudi zemeljske dobrote; človek ima dušo in telo, obe
morate ohranjene biti. Telo je iz zemlje , potrebuje tudi ze¬
meljskih stvari, če ga hoče ohraniti, in več reči mu je treba
k ohranjenju na zemlji, da v nedolžnem veselji živi, in tudi
veliko dobrega stori. Yse zemeljske dobrote so tudi le dar
božji; le Bog nas jestvaril, vse ohranja, in on je storil Joba,
Abrahama, Izaka, Jakoba, bogate, itd. Tudi Jezus uči telesnih
dobrot Boga prositi, ker pravi: „Daj nam danes naš vsakdanji
kruh." „Ako bote Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo
dal.“ „Iščite tedaj narpoprej božjega kraljestva in njegove
pravice , in vse to vam bo priverženo.“ Jezus pravi, prizade¬
vajte si, dobri kristjani biti, se od grehov očistiti in po¬
svetiti, kakor vas učim, in zraven nebeškega plačila vam bo
Bog tudi še to dal, kar je za ta svet, za sedanje življenje po¬
trebno. Zato smemo upati tudi zemeljske dobrote; pa ne smemo
neumno hrepeneti po bogastvu, ali nadležno prositi posvetnih
dobrot ali pa v nadlogah obupati. Sv. Fančišk Šaleški je tako
živo v Boga zaupal, da v največih nesrečah ni nič miru nje¬
gove duše kaliti zamoglo. „Jaz si ne morem misliti, je djal,
da tisti, kdor v božjo previdnost veruje, ki za vse, clo za nar
manjšega červa skerbi, od vsega, kar po božjej volji nadnj
pride , kaj dobrega ne pričakuje." Ta svetnik je v mladosti
skusil, kak dobro da je, vso svojo skerb Bogu izročiti, Bil je
takrat v Rimu in je stanoval v gostilnici zraven reke Tibere.
Nekega dne mu reče skopi gostilničar hišo popustiti, ker je
gospoda prišla, od ktere je pohlepni kerčmar več dobička pri¬
čakoval. Pobožni, poterpežljivi mladeneč reče le: „Kerčmar
je gospodar svoje hiše; če nas več noče, moramo naprej iti.“
Potem gre s svojimi služabniki in svojo robo v drugo, od Tibere
v stran stoječo gostivnico. — Komaj pride sem, se je strašna
ploha vlila in vode so tako narasle, da je hišo, ki jo je svet¬
nik ravno zapustil, voda podkopala in vse nje prebivalce za-
greznila, da le eden ni poginu odšel.

Glejte ljubi moji! koliko lepih reči imamo upati od Boga;
kdo nam pa pravi, zakaj da imamo upati ?

2. Zakaj imamo upati od Boga?  Upamo od
Boga zato:

a) Ker je on obljubil nam pomagati; resničen in zvest
je pa v dopolnovanji svojih obljub. „Yedi, da Gospod Bog je
sam močni in zvesti Bog, kteri ohrani zavezo in milost tem,

154

kteri njega ljubijo." Kedar sta bila sveta Tiburcij in Vale-
lerijan peljana v muko in smert, bila sta vsa serčna in ve¬
sela. Maksim, služabnik cesarjevega namestnika, vidi ju, in se
razjoka nad njima. Tiburcij pa ga prijazno pogleda, in mu
pravi: „Nikar ne jokaj! zakaj v svojem sercu hraniva terdno
upanje v večno življenje, in zato se veseliva, ko sedaj no časno
življenje zgubiva." — „0 da bi bilo vse to res, kar govoriš?"
zaverne ga Maksim, „tudi jaz bi rad zgubil časno življenje,
ko bi vedel, da bi ga zamenjal za večno življenje." — „Kako bi
nek mogel o tem še dvomiti", seže mu Valerijan v besedo,
„najviši Gospod nebes in zemlje, naš Bog , ki je neskončno
resničen in zvest, obljubil je večno, neizrekljivo zveličanje
vsem, ki ga ljubijo. In da se prepričaš, kako resnična je nje¬
gova obljuba, ti bo, ako resnično skesaš svojih grehov, in sprej¬
meš njegovo zveličavno vero, dal znamnje , po kterem boš
spoznal, da bo imel pobožni človek po tem življenju drugo,
ter večno življenje." — In res, komaj sta sveta mučenca
svoje življenje sklenila v nedopovedljivih mukah , zagledal je
Maksim nektere angelje božje, svitle kot solnce, kteri so duše
svetih mučencev v veličastnem sprevodu peljali v nebesa. Ta
čudna prikazen je Maksima resnice prepričala, da je Bog svo¬
jim zvestim služabnikom pripravil večno življenje. Pri tej priči
je sprejel sveto Jezusovo vero, in je kmalo na to tudi on kot
mučenec sklenil svoje življenje , ter šel po častito krono tj e
gor v nebesa, kjer bo na vekomaj poveličeval resnico in zve¬
stobo Tistega, ki nam je obljubil večno življenje.

b) Ker je Bog vsegamogočen , in nam toraj lehko daje,
kar naša duša in naše telo potrebujeta. „Gospod je moja moč,
ker on je moj odrešenik, njegovo ime je vsegamogočno."

c) Ker je Bog neskončno dobrotljiv in usmiljen, in toraj
rad pomaga. „Zamore mati svojega deteta pozabiti, da bi se
nad njim ne usmilila? Ako bi ravno ona pozabila, jaz tebe
ne bom pozabil, pravi Gospod." Od svetega Miklavža beremo,
da je strahoma in trepetaje prevzel težavno škofovo službo.
Ponižen, ki je bil, mislil je, da je preslab prenašati tolikanj
težavno butaro. Pri vsem tem pa se je vendar moral v božjo
voljo vdati, ter prevzeti škofovo čast. Kedar je pa to ravno
tako sveto kakor težavno butaro imel že na svojih ramah,
vperl je v nebesa svoj pogled , ter molil goreče in priserčno:
„Zaupam v tebe, moj Bog in Oče! ti me ne boš zapustil,
ampak mi boš pomagal nositi butaro, ktero si mi naložil.
Kakor Bog mi zamoreš pomagati, in kakor Oče mi hočeš na strani

155

stati. Po svoji povsod znani očetovski dobroti ti ne boš v
nemar puščal svojega otroka." — Tako je govoril, in njegovo
upanje ga ni zapeljalo. Bog mu ni dal le samo toliko po¬
moči , kolikor je je potreboval, ampak še več, kakor je po
treboval.

d) Ker je Bog vsegaveden, in toraj ve kdaj , koliko in
kaj potrebujemo. »Gospodove oči so svitlejše od solnca , da
ogledujejo vse človekove pota, in brezdna globočine, in v nar
skrivniše kote človekovih sere gledajo." Učeni pater Hunolt
pripoveduje v svojih pridigah naslednjo prigodbo: Nek ime¬
niten plemenitaž je na vojski služil svojemu gospodu in cesarju,
in cesar ga je v stotnika povzdignil. Akoravno pa se je ta
stotnik znašel v sredi bojnega hruma, vendar le nikdar ni
zanemarjal svojih keršanskih dolžnost; marveč se je Boga
oklepal tem terdnejši, kolikor nevarniši je bil njegov stan in
kolikor protivniše so bile okoljščine, v kterih se je znašel. Iz¬
bral si je vestnega spovednika, kteremu je natanjko odkrival
vse svoje serce. Enkrat je kar naravnost povedal, da še vso
svoje žive dni ni storil nobenega smertnega greha; In ko
ga poprašujejo, s kakšnimi pripomočki je tolikanj čisto
ohranil svojo dušo pri tolikih nevarnostih, v kakoršnih se
znajde vojak v vojaškem stanu, odgovoril je, da si je že svoje
mlade dni prav globoko v dušo vtisnil nauk, kterega so mu
dajali njegovi skerbni učeniki, ter rekli: „Bog te vidi!" Teh
besed ni nikdar več pozabil. Kedar so ga skušnjave naganjale
v jezo, v sovraštvo, maščevanje, v rop, v nečistost itd. vselej
jih je premagal misle: „Bog te vidi!" Pri sleherni skušnjavi
je rekel sam pri sebi: „Ko bi bil cesar tukaj pričujoč, in bi
me gledal, gotovo bi se ne podstopil storiti tega ali unega
hudega djanja: kako pa bi si upal kaj hudega storiti zdaj,
ko me gleda vsegavedni, neskončno veličastni Bog ? O, tega
ne morem, ne smem, in nočem storiti;" S takimi in enakimi
mislimi je verli stotnik premagal ne le samega sebe , ampak
mnogokrat tudi svoje sovražnike. Povedal je namreč odkrito¬
srčno , da ga je ravno misel na božjo vsegavednost v bitvah
navdihovala z neznano serčnostjo. Sred bojnega hruma namreč
si je večkrat mislil: »Vsegamogočni B,og je tukaj pričujoč ;
on vidi nevarnost, v ktero me je pripravil moj stan in moj
poklic; on vidi stisko , v kteri se znajdem; on mi zamore in
indi hoče pomagati!" —- Z enakim zaupanjem povzdigujmo
tndi mi k Vsegavednemu svoj pogled v vsakem terpljenju in
v  vsaki skušnjavi, ter nikdar ne pozabimo , da on vidi naše

156

terpljenje, vidi naše solze, in da nam zamore in tudi hoče po-
lajšati terpljenje, obrisati solze.

e) Ker zapove vanj upati. David pravi: Zaupajte v Boga,

on je naš pomočnik do vekomaj." Modri tudi pravi: „Izroči
Gospodu svoje dela, in on bo tvoje misli dobro izpeljal."

Sedaj že veste, kaj in zakaj imamo upati od Boga; pa
še poslušajte:

3. Kako imamo upati od Boga?  Upati imamo:

a) stanovitno;  človek ne sme v nobenih še tako
hudih dušnih in telesnih nadlogah in v nobenem terpljenju
serca zgubiti, temuč mora vedno božje pomoči pričakovati. David je
tako stanovitno v Boga upal, da je rekel: „Ako bom tudi po
senci smerti hodil, ne bom se nič hudega bal, ker si ti z
meno." Manj ko je mogoče misliti, da bi si človek sam ali
pa drugi mu zamogli pomagati?, bolj terdno naj upa v Boga,
kteri po svojej vsegamogočnosti in modrosti ve vse k zveli¬
čanju duše oberniti. In s takim stanovitnim upanjem Boga prav
počasti.

Sveto pismo hvali Abrahama zavoljo terdnega upanja v
Boga , ko že ni bilo več upati, da bo oče veliko narodov po¬
stal , da bo od njegovega rodu toliko otrok, da jih ne bo
sošteti, kakor zvezd na nebu ne. On star, Sara nerodovitna in
čez devetdeset let stara, ni bilo več misliti, da bi bilo mo¬
goče, še otrok imeti. In Bog ga zavoljo upanja pohvali, ker
je zoper upanje upal. Ravno tako je hvalil Jezus zaupanje
Kananejske žene, ktera je terdno va-nj upala, dasiravno je ni
hotel poslušati in še od sebe jo je odpravljal, vendar ni ne¬
hala prositi, dokler je ni uslišal.

b) Združeno z božjim strahom.  Grešniki in pra¬
vični se morajo Boga bati. Da se veliki grešniki Boga bojč,
je lahko verjeti, ker jim njih hude dela napovedujejo pogub¬
ljenje, ako se ne poboljšajo. Pravični pa tudi se morajo Boga
bati, in se ga boje, in kdor se ga ne boji, ni pravičen. Za¬
pisano je: »Bojte se Gospoda vsi njegovi svetniki." Nedolžni
Job je bil v skerbi, sveti Pavel se je bal zaveržen biti, in
drugi svetniki so se bali, in v strahu služili Bogu, ker niso
gotovo vedeli, če mu dopadajo.

Oboje je potrebno v zveličanje. Strah in upanje sta sle¬
hernemu kristjanu potrebna, in oba mu služita v zveličanje,
ako misli po veri. Strah, ako je sam, je škodljiv; upanje
ravno tako, ako je brez strahu. Vera obuduje strah in upanje,
ker prepriča, da je Bog vsegamogočen, pravičen in milostljiv.

157

Kdor se toliko boji, da upanja nima, obupa; in kdor toliko
upa, da se nič ne boji, prederzno upa. Strah in upanje sta
ob enem potrebna, in ravno zato David pravi: „Služite Go¬
spodu s strahom, in veselite se v njem s trepetanjem .' 1  Tudi:
„Kteri se Gospoda boje, upajo va-nj; on je njih pomočnik in
varh.“ Modri tudi pravi: „Kteri se Gospoda boji, je močen v
upanji." Strah in upanje je kristjanu v zveličanje, če se iz strahu
ponižuje, in iz upanja dobro dela.

Kdor prav premisli veliko slabost človekovo, veliko ne¬
varnih skušnjav in svoje grehe, se ponižuje, trepeče in se va¬
ruje. Upanje mu daje serčnost, in ga priganja moliti, da si
gnado sprosi, in da ž nje pomočjo Bogu služi, Strah brani,
da ni njegovo upanje prederzno, in upanje brani, da ga strah
ne podere; ker se boji, je ponižen in varen; ker upa, rad
moli in serčno služi Bogu; če premaga skušnjavo, bolj upa,
da bo še premagoval; boji se vendar, ker svojo slabost ve;
če ga skušnjava premaga, ponižuje se, obilniše moli in skerb-
neje živi, ker upa, da bo z božjo pomočjo premagovalec. Strah
in upanje tako vodita kristjana na pot pravičnosti, in ga na
nji varujeta, da ne odstopi. Prerok David prav lepo govori:
„Kako velika je tvoja dobrota (o Gospod!) ktero jim prihraniš,
kteri se te boje in v tebe upajo!" Kdor ponižno in upljivo
služi Bogu, lahko pride v nebesa.

c) Pametno,  to je: človek ne sme vse samo od Boga
upati in pričakovati, temuč on mora sam si prizadevati in
storiti, kar je v njegovej moči. Bog je zveličanje le tistim
obljubil, kteri bodo njegove zapovedi spolnovali, pravično ži¬
veli ; ako bi pa kdo hudobno živel, in zraven svojega pregreš¬
nega življenja vendar le upal zveličan biti, goljufal bi se; ali
ko bi ne delal in varčen ne bil, pa bi se na božjo dobroto in
milost zanašal, bilo bi njegovo upanje prazno. Bog ni le mi¬
lostljiv in dober, on je tudi svet in pravičen. »Preljubi! ako nam
naše serce nič ne očita, imamo zaupanje v Boga, in karkoli
bomo prosili, bomo od njega prejeli, ker njegove zapovedi
spolnujemo in storimo, kar je pred njim dopadljivo."

Pobožnemu služabniku božjemu Matevžu Bažki se je svoje
dni nek nezarobljen človek priporočil, naj za njega moli, da
bi gnado zadobil, prav sveto živeti; „vaša pridiga, je djal,
me  je močno ogrela in ganila." Razujzdanec pa na to hodi v
slabe tovaršije, se vsemu temu posmehuje in norca dela.
Nekaj dni mine, kar poišče spet pobožnega Matevža in mu

158

pravi: „Ne vem, kako bo to; kar sem se vašej molitvi pri¬
poročil, še iskrice prave vere ali pobožnosti več ne občutim."
„Pač res, odgovori Matevž, lehko bi tebi povedal, kako je to;
pa imam nekaj potrebnega opraviti, — prosim te prav lepo,
da mi pomagaš." Pelje razujzdanca k morju. Ob morju je
bil čolnič privezan, blizo na suhem pa je ležal Žakelj zernja.
„To zernje moram v čolnič zanesti, — pomagaj mi," reče
Matevž. Voljno posvetnež za en konec prime, duhovnik za
druzega; pa kedar ga mislita vzdigniti, izpusti ga Matevž na
tla; in to se večkrat zgodi, da Žakelj na tla pade. Posvetnež
se naveliča in ves hud duhovniku pravi: „Vi stari, morate
bolj terdno prijeti in pa bolj zvesto deržati; zakaj akoravno
sem močnejši kot vi, zanesti sam vendar le nisem vstanu".
Zdaj se mu duhovnik posmeji rekoč: „Le naj Žakelj leži in
poslušaj, kaj to pomenja. Ti si me prosil, naj za te molim.
Jaz sem svoje storil, ti pa ne svojega. Združi z mojo moli¬
te vj o tudi ti svojo, prizadevaj si z gnado božjo in občutil boš
usmiljenje božje." Taka je: naše upanje mora biti pametno,
— storimo mi svoje in tudi Bog bo storil svoje!

Sklep.

Ferdinand II.,rimsko-nemški cesar, kedar je bil v nar-
hujših stiskah in nadlogah, je poln zaupanja rekel: „Bog jev
nebesih"! Zares, ljubi moji! Bog je v nebesih, naš vsegamo-
gočni Oče je v nebesih, pa je tudi na zemlji, in prav po oče¬
tovsko skerbi za vse stvari, posebno pa za človeka. Dober otrok
zaupa na svojega očeta, ki vselej pomagati ne zna in ne more,
ako ravno bi iz serca rad pomagal. Oče v nebesih pa vselej
ve, more in hoče pomagati; zatoraj zaupajmo na Boga, upajmo
od njega večno zveličanje in vse pripomočke, večno zveličanje
doseči. Zaupajmo vselej , ako ravno se božja pomoč hitro ne
prikaže, zaupajmo stanovitno: kjer je huda sila, je blizo roka
mila! Pa vendar sami rok križema ne deržimo, ne zaupajmo
prederzno; delajmo in skerbimo boje in trepetaje za svoje
večno zveličanje! Amen.

159

XXII. Keršanski nauk.

Od molitve sploli.

P. S cim se vadimo keršanskega upanja.

O.  Keršanskega upanja se najbolj z molitvijo vadimo.

P. Kaj je molitev?

O.  Molitev je povzdigovanje svojega duha k Bogu.

P. Zakaj molimo ?

O.  Molimo zato ,  da Boga , najvišega Gospoda, po dolžnosti ča¬
stimo, in da se mu za prejete dobrote zahvalimo, kakor tudi da ga pro¬
simo za to, česar nam je v prihodnje potreba.

P. Zakaj se molimo?

O.  Molimo še tudi za odpuščanje grehov, in da v splošnih in
posebnih, v lastnih in bližnjih potrebah od Boga pomoči izprosimo.

P. Kolilcera utegne biti molitev ?

O.  Molitev utegne hiti dvojna: ali samo notranja ali pa ob
enem tudi vnanja; obojne molitve smo se naučili od Jezusa Kristusa in
aposteljnov.

P. Kedaj je molitev notranja ?

O.  Notranja nam je molitev, kedar same misli svojega duha in
želje svojega serca k Bogu povzdigujemo.

P. Kedaj je molitev vnanja ?

O.  Vnanja pa je molitev, kedar misli svojega duha in želje svo¬
jega serca tudi z besedami izrekujemo , in taki molitvi se pravi ustna
ali ustmena molitev.

P. Na kaj je treba gledati, kedar molitev ustmeno opravljamo ?

O.  Kedar molitev ustmeno opravljamo, mora naša duša ravno to
misliti, hoteti in želeti, kar besede v ustni molitvi pomenjajo.

P. Ali je ustna molitev koristna in potrebna?

O.  Ustna molitev je koristna in potrebna , ker s tako molitvijo
sami sebe k pobožnosti vnemamo , drugim pa , ki molitev slišijo . lep
zgled dajemo in jih k molitvi spodbujamo.

P. Čemu rabimo molitevne bukve ?

O.  Rabimo tudi molitevne bukve, da bi ž njih pomočjo zbujali
v sebi pobožne misli in svete želje, kakoršne je treba ob molitvi imeti.
Take bukve so dobra pomoč tistim, kteri za svoje potrebe priličnih
besed sami najti ne morejo.

P- Ali smo dolžni moliti ?

O.  Moliti smo dolžni; zakaj molitev je ena izmed najimenitnišib
dolnost naše vere.

160

P. Kdo nam veleva moliti?

O.  Moliti nam veleva: Božja zapoved, Kristusov zgled in nje¬
govo povelje.

P. V čigavem imenu moramo moliti?

O.  Moliti moramo v Jezusovem imenu.

P. Kako je treba moliti ?

O.  Moliti je treba ponižno in s kesanim sercem , v duhu in v
resnici, s terdno vero in zaupanjem.

Vvod.

Beremo v sv. pismu , da so se Izraelci z Amalekitarji
vojskovali. Jozue jih je v boj peljal. Mozes je pa na verk
gore gel, roke povzdignil in molil. Dokler Mozes svoje roke
na viš derži in moli, Izraelci premagujejo; ko mu pa roke
upadajo, so Amalekitarji močnejši. Zato sta Aron in Hur
Mozesu v molitvi roko tako dolgo podpirala, da je Izraelsko
ljudstvo svoje nasprotnike srečno premagalo. Tudi mi se mo¬
ramo vojskovati za nebeško kraljestvo. Zakaj zavoljo tega nas
je Bog Oče stvaril, Bog Sin odrešil, in Bog sv. Duh nas po¬
svečuje. Nebeško kraljestvo imamo upati in vse, česar nam je
treba, da v nebesa pridemo. To sem vam kazal' danes osem
dni. Pa tudi to ste slišali, da se moramo vojskovati in pri¬
zadevati tudi mi sami, ne smemo le vse od Boga upati. Pa
slabi smo, močno na hudo nagnjeni; zatoraj je nam palice
treba, na ktero se uperati moramo; in ta palica nam je po¬
božna molitev. Govoril bom sedaj od molitve, in svoj pervi
nauk od molitve takole razdelim:

1. Kaj se pravi moliti? 2. Ali smo dolžni mo¬
liti? 3. Kako je treba moliti?

Razlaga.

1. Kaj se pravi moliti:

Naš katekizem uči: Molitev je povzdigovanje duha k
Bogu; kedar toraj molimo, svojega duha k Bogu povzdigu¬
jemo , na Boga mislimo, se z Bogom pogovarjamo. To pa,
kar mislimo, kedar molimo, more biti več sort: častitev, kedar
Boga hvalimo in mu nar višjo slavo dajemo zavoljo neskončnih
lastnost in dobrot; —zahvalitev, kedar se Bogu zahvaljujemo za
prejete dari in dobrote; — prositev, kedar Boga kaj prosimo.
Vso in vsako molitev pa opravljamo ali samo notranje ali tudi

161

zunajno. Notrajna molitev se v sercu moli, so misli v Boga
obernjene, se želje k njemu pošiljajo, se povišuje njegovo ve¬
ličastvo , hvali njegova milost, ali kako drugači. Tako je v
svojem sercu Ana Samuelova mati pred skrinjo zaveze molila
in prosila, kar je želela. Zunajna molitev je, če se z besedo
razodeva, kar se v sercu misli.

Zunajna ali ustna molitev ni zadosti, ampak treba je,
da tudi tako mislimo , želimo in prosimo z besedo, kakor v
•sercu resnično mislimo. Sama ustna molitev brez notrajne je
prazen glas, ne hvali ampak zaničuje Boga, ker je na videz
in lažnjiva. Kteri z besedo molijo, in serce ne ve zato, so
vredni slišati, kar je Jezus judom rekel: „Let<5 ljudstvo me
z žnabli časti, njih serce pa je deleč od mene.“

Sama notrajna molitev, ako ima potrebne lastnosti, je
dobra; sama ustna molitev pa nikoli ni dobra, in je prazen
glas, če to, kar se pravi, iz serca ne pride.

Da z besedo razodevamo, kar mislimo , da ustno molimo
in očitno molimo k Bogu, je potrebno, ker s tim sebe opo¬
minjamo, in drugim dober izgled dajemo, da molimo. Ako bi
le v sercu molili, da bi drugi tega ne vidili, in toraj, kedar je
dolžnost in priložno moliti, molimo očitno, da drugi tudi molijo.
Jezus, sv. aposteljni in svetniki so tudi očitno molili. Slednjič
nam je tudi telesne ude le Bog dal, naj ga torej tudi ti častijo.

2. Mi smo dolžni moliti.  Jezus nam z besedo
in svojim izgledom zapove moliti. Kekel je svojim učencom:
»Prosite, in se vam bo dalo; iščite in bote našli; ter kaj te, in
se vam bo odperlo." „Vselej molite, in ne jenjajte." „Čujte
in molite, da ne pridete v skušnjavo.' 1  Kakor je Jezus učil, da
smo dolžni moliti, so tudi njegovi aposteljni od njega podučeni
molitev za pervo dolžnost kristjana zapovedovali, da Bog hoče,
da naj molimo. „Molite brez prenehanja. V vseh rečeh se za¬
hvalite , zakaj to je volja božja v Kristusu Jezusu proti vam
vsem." Govorite med seboj s psalmami in hvaležnimi pesmi,
in pojte in prepevajte Gospodu v svojih sercih, dajte hvalo vselej
Bogu in Očetu za vse v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa."

Jezus je pa tudi sam veliko in pogostoma molil; kar je
namreč zapovedal, je pred sam storil; ko je nehal ljudi učiti,
je molil; je dobro delal, bolnike zdravil, ko je nehal zdraviti,
je molil, in po molitvi spet učil, in večkrat, ko ni imel časa
moliti po dnevi je po noči molil, ker molitev mu je bila nar
ljubše delo na zemlji; tako je bilo njegovo življenje na zem¬
lji- Dolžni smo pa tudi moliti zavoljo posebnega dobička.; z

162

molitvijo zadobimo vse, kar nam je za dušo in telo treba, in
po molitvi bomo tudi od dne do dne boljši, Bogu prijetniši
in njegove ljubezni vredniši. Kdor bi molitev opuščal, ta bi po¬
kazal, da nima vere, ne upanja, ne ljubezni do Boga, in bi se
pregrešil zoper Boga. Bog nas je učil moliti in obljubil nas
uslišati, kedar ga bomo prosili; če bi pa ne molili, bi pa po¬
kazali , da božji besedi ne verjemo , v Boga ne upamo in ga
ne ljubimo, ker nočemo ž njim govoriti, ž njim se ne veseliti,
ga ne hvaliti, ne moliti, kakor ga angelji in vsi pravični
molijo.

Aposteljni in pervi kristjani so bili stanovitni v mo¬
litvi, kakor sveto pismo pove; mučenci v ječali so svete
pesmi prepevali in molili, in po molitvi serčni postali, nar
hujše martre terpeti. Aposteljni, da bi bili več časa imeli,
ljudi učiti in moliti, so izročili skerb za uboge drugim pra¬
vičnim možem. Vsi dobri in pobožni kristjani so vselej radi
in veliko molili, in pravičniši ali svetejši ko so prihajali, več
in raji so molili. Zato so bili pa tudi otroci svojim staršem
pokorni, posli pošteni in zvesti, možje in žene so zakonsko zve¬
stobo deržali, mladenči in deklice so bili sramožljivi, zapelji¬
vost, goljufija, tatvine in vsako krivico so za veliko pregreho der¬
žali. Tudi mi bi imeli moliti; molitev nam je potrebna; to
nam sledeča povest kaže. Nek mladeneč, po imenu Pacco, se
poda v puščavo , da bi tam ojstro živel in tako pokoro delal.
Nektere leta je res ojstro živel, ali naenkrat ga napadajo
hude misli, gerdobe in nesramne podobe mu zmiram na¬
ganjajo tako, da je skoraj obupal. Namesto da bi Boga pomoči in
gnade prosil, sklene se umoriti. Zatoraj se poda v neko goščo in
se postavi pred berlog divjih zverin, ter je mislil, da ga bojo
raztergale. Ali zverine mu nič ne storijo, ampak se k nje¬
govim nogam vležejo in prav so prijazne. Začudjen čez to se
spet domu poda. Ali vendar še noče moliti. Pa spet ga začnejo
hude misli nadlegovati in še hujše kakor prej. In spet se poda
v puščavo , da bi kje smert našel. Vidi velikega modrasa in
ga začne dražiti, ali modras mu nič ne stori. Cez to povzdigne
svoje oči proti nebesom in zavpije: »Gospod! koliko tavžent
in tavžent najde smert in jaz ne morem umreti." Ali glas se
sliši iz nebes: „Kaj misliš, da bodeš hude misli iz samo svoje
moči premagal, moli Boga, in bodeš premagal." Mladeneč gi' e
domu in je tako storil, kakor mu je bilo rečeno. In pomagalo
mu je. To nam jasno kaže, da moramo moliti in Boga pro¬
siti, ako hočemo kaj doseči.

163

3. Pa vsaka molitev ni Bogu ušeč; kako je toraj
treba moliti?

a) Molitev mora biti v Jezusovem imenu  storjena,
zakaj on je naš srednik in besednik pri Bogu. To nas Jezus
uči, da mora naša molitev v njegovem imenu opravljena biti:
»Resnično vam povem, da, karkoli bote v mojem imenu prosili,
vas bo uslišal; zakaj jaz in Oče sva eno, in jaz bom vaš be¬
sednik pri Očetu, in ostanem do končanja sveta pri vas.“ Toda
vaše prošnje morajo biti meni všeč. Prosite Očeta po mojem
zasluženji; kar sim storil, sem za vas storil, in vam dal, ker
vsega tega ne potrebujem, ko sem v časti Očetovej od veko¬
maj. Med Iberci, ki so v sedajnem Gurgistanu živeli, je bila
v 4. stoletju neka keršanska sužnja. Ker je med temi divjaki
navada bila, če je kak otrok zbolel, od biše do hiše ga nositi
in prašati, ako kdo za kako zdravilo ve — barali so , ko je
enkrat nek otrok zbolel, tudi sužnjo za svet. Ona reče: »Po¬
svetnega pomočka ne vem,  to dete oteti; pa Bog, ki ga jaz
molim, tudi tistim, ki so že vse upanje življenja zgubili, ako
mu je dopadljivo , zopet zdravje podeli." Bolnega otroka po¬
loži zdaj na postelj in moli nad njim v imenu Jezusa. In
glej — čez nekaj trenutkov da dete popolnoma zdravo materi
nazaj. To čudno ozdravljenje je zvedela tudi kraljica, ki je
tudi bolna ležala. Ko se d& k sužnji prinesti in ko ta tudi
nad njo v imenu Jezusa moli, je tudi ona zdajci ozdravljena.
Ker je poznej kralja samega keršanska molitev iz velike
smertne nevarnosti rešila , je iz hvaležnosti s celim svojim
ljudstvom vred kristjan postal. To sužnjo so imenovali poznej,
ker je toliko k poveličanju imena Jezusovega in k razširjenju
keršanske vere pripomagala, Kristijane. Nje spomin se obhaja
15. decembra.

b) Moramo pobožno  moliti, to je, le na Boga misliti
in v sercu občutiti, kar Bogu govorimo. Molitev mora spre-
mišljena biti, da kristjan svoje želje od zemeljskih reči od-
verne, jih v Bogu ima, se z Jezusom sklene in serčno želi in
prosi pomoči od Boga; če se le žnabli gibljejo, v sercu pa
pravih želj ni, so le prazne besede, pa ne molitev. Zakaj mo¬
litev je skriven in ponižen pogovor z Bogom, duša pove Bogu,
kaj ona občuti proti njemu, in tudi, kar jej je že storil.
»Kedar molite, ne bodite kakor hinavci, kteri radi v shodni¬
cah in na voglih potov stoje in molijo, da bi jih ljudje vidili.
Resnično vam povem , prejeli so svoje plačilo. Ti pa, kedar
moliš, pojdi v svoj hram,  zapri duri,  in moli svojega Očeta

ll*

164

na skrivnem, in tvoj Oče, kteri na skrivnem vidi, ti bo
povernil." Sv. Frančišk Asiski je tudi gotovo pomoč znašel,
si med molitvijo duha prostega obderžati. Kedar je namreč v
cerkev stopil, rekel je: „Ostanite pri vratih misli na posvetne
opravila, dokler da ven pridem, potem vas hočem zopet seboj
vzeti." Potem je molil k Bogu, kakor da bi sam na svetu bil;
le na nadzemeljsko je mislil in je tako popolnoma pobožen
bil, da ta čas ni vedel, kaj je raztrešenost. Potem je pa vzel
pri vratih misli na svoje opravke zopet seboj.

Da moramo iz čistega serca moliti in čiste roke k Bogu
povzdigovati, daje nam Karl Boromejec tudi lep izgled. Po
navadi je ravno nek večer s svojimi hišnimi večerno molitev
opravljal in pel: „Cas je blizo, da se vernem k temu nazaj,
kteri me je poslal, vaše serce se pa ne zmoti in ne prestraši,"
kar pokne več pušk. Vsi se prestrašijo. Karl od ene krogle
zadet, pade na tla, ali kmalo se spet vzdigne, povzdigne svoje
roke, in se Bogu zahvali za to, kar se je zgodilo. Akoravno
je sam mislil, da je ranjen, in akoravno so se vsi prestrašili,
vendar je neprenehoma molil in veselo pel: „Vaše serce se ne
zmoti in se ne prestraši." Po molitvi je še le pogledal, ali je
zlo ranjen; pa čudo, krogla iz obleke na tla pade. Tako mo¬
ramo tudi mi moliti in terdno na Boga zaupati in on nas
bode tudi uslišal.

c) Moramo s terdno vero in serčnim zaupanjem
moliti. Jezus pravi: „Vse, karkoli bote svojega Očeta v molitvi
prosili, bote prejeli, ako bote verovali." In sv. Jakob pravi:
„Ako kdo izmed vas modrosti potrebuje, naj prosi Boga, kteri
vsem obilno da, in ne oponaša, in mu bo dana. Prosi naj pa
z zaupanjem brez vsega pomišljevanja; zakaj kdor premiš¬
ljuje, je enak morsčemu valju, kterega veter goni in semtertje
meče." Kdor prosi, naj se zanese na božjo vsegamogočnost in
dobroto, ne, da ti kmalo misliš, Bog me bo uslišal, kmalo pa
spet rekel, Bog me ne bo uslišal; pri molitvi je vere in upa¬
nja treba." Vse, kar koli v molitvi prosite, verujte, da bote
prejeli, in vam bo zgodilo." Bevna udova je imela petero otrok;
vsi so bili lepo keršansko izrojeni. Nekega jutra reče uboga
mati: „Ljubi otročiči! Danes vam ne morem kaj jesti dati;
nimam moke, nimam kruha, nimam jajca pri hiši. Prosite
ljubega Bogica, naj nam pomaga; kajti on je bogat in mo¬
gočen in sam pravi. „Vsili kliči me na pomoč, in jaz te bom
rešil! “

165

Še le šest let stari Kristjan se napravi še tešč in žalo¬
sten v šolo. Pot g a pelje memo cerkve. Duri so bile odperte
in fant smukne v cerkev. Tu nikogar ne vidi in začne glasno
moliti: „Ljubi Oče nebeški! mi otroci nimamo nič več jesti.
Naša mamica nimajo kruha, nimajo moke, še jajca nimajo
pri hiši. Daj nam vsaj vendar kaj jesti, da mi otroci z ma¬
terjo vred gladu ne poginemo. Oh ja, pomagaj nam! Ti si ja
bogat in mogočen; ti nam moreš lehko pomagati in to si nam
ja tudi sam obljubil." Tako milo po otročje je žebral Kristjan
in potem podal se v šolo.

Ko po šoli domu pride, zagleda na mizi velik hleb kruha,
skledo moke in korpič jajc." No, Bog si ga bodi zahvaljen,
je vesel zaklical; Bog je mojo prošnjo uslišal. Povejte vendar,
ljuba mamica! ali je kak angeljček te darove prinesel?" „Ne,
odgovori mati, tako ne; pa vendar je Bog tvojo prošnjo vsli-
šal. Ko si ti pred altarjem klečal in glasno molil, nisi videl
in vedel, da te gospa J. vidi in sliši. Ona je dobra in bogata,
in nam je ravno te reči prinesla, za ktero si ti Boga prosil;
ona je bila tisti angelj, kterega je Bog poslal in nam poma¬
gal. Zatoraj le terdno zaupajmo na Boga, — on nam vselej
pomaga!

d)Moramov ponižnosti in skesanim sercem  mo¬
liti. To lastnost molitve nas Jezus v priliki od farizeja in
čolnarja uči, ki sta šla v tempelj molit. Farizej je tako molil:
Bog,  zahvalim te , da nisem kakor drugi ljudje , razbojnik,
krivičen, prešestnik, ali kakor ta čolnar. Čolnar je pa od dalječ
stal, in še oči si ni upal proti nebu povzdigniti, temuč se je
terkal na svoje persi rekoč: Bog! bodi milostljiv ubogemu
grešniku! Jezus je rekel, molitev čolnarja je Bogu dopadla,
farizejevo je pa zavergel. Očitno je grešnik spoznal svoj greh
in svoje slabosti, spoznal je, da mu Bog ni nič dolžen, in da
si pred njim nič zaslužiti ne zamore , je ponižno molil, in
zato je Bogu dopadla njegova molitev. Ako hočemo , da bo
naša molitev Bogu dopadla, spoznajmo svoje slabosti, molitev
ponižnega oblake predira. Prevzetnemu se Bog ustavlja, poniž¬
nemu pa svojo gnado deli. Ko je spokornica Tais sv. Pafnucija
za vodilo pri molitvi prosila, odgovoril je on spokornici: „S
tvojimi, z nečistim govorjenjem oskrunjenimi ustmi nisi
vredna, imena božjega izgovorjati. Zatoraj moli vselej le s temi
besedami: „„Ti,  ki si me stvaril, usmili se me!““ — Tri
C0 le leta je vedno le to molila in se ni upala božjega imena

166

izreči; temuč si je zmiraj veliko število svojih težkih grehov
pred oči stavila in za milost in usmiljenje prosila.

Sklep.

Naši predstarši so radi Boga častili in molili: molitev
je bila njih veselje; zatorej so bili tudi srečni na zemlji, in jih je
veliko— terdno zaupamo! — zveličanih v nebesih. Poslušajte le
nekaj izgledov: Sv. Ludvik, Francoski kralj , je molil, ako je
popotoval, s svojim spovednikom vred na konju sede. Ysak dan
je za mertve molil. Večidel je bil na dan pri dveh, dostikrat
tudi pri treh in štirih mašah. Ko so ga posvetni dvorjani za-
vračevali, rekoč, da s tim preveč časa za svoje vladarske opra¬
vila zgubi, jim je prav dobro odgovoril: „0 če bi jaz, kot
drugi vladarji, še toliko časa, kar ga v molitev obernem, z
igrami in lovom potratil, gotovo bi bili besedice zoper to ne
rekli." O polnoči je hodil v svojo kapelo tudi juternice (du-
hovsko molitev) molit.

Od sv. Alfreda Velikega , angleškega kralja, zgodbe po-
vedč , da je vsak dan 8 nr za molitev, 8 ur za vladarske
opravila in 8 ur za spanje in druge telesne potrebe porabil.
Vsak dan je zgodaj ustal, v cerkev ali kapelo šel in tu k
zemlji sklonjen molil. Večkrat je zapustil tudi skrivaj po¬
stelj in se je v božjo vežo splazil. Na svojem sercu je
nosil zmiraj bukve, v kterih so psalmi in molitve bili. Kako
zlo osramoti ta izgled s toliko opravki obloženega kralja Al¬
freda toliko mlačnih kristjanov! —

„Ali vse imaš, kar na pot potrebuješ?" prašal je oče svo¬
jega sina, kteri se je v ptujo deželo podal. „Vse, samo pot¬
nega lista nimam." „Leta potni list, odgovori Oče, pomaga
skoz celo deželo." On vzame molitvene bukvice in mu jih poda
in reče: „Ako pridno moliš , moj sin! te Bog nikoli ne bode
zapustil, on bode s teboj in te bode vodil po vseh potih." Mo¬
litev bodi našaperva skerb in nar veče veselje; in bomo srečni
na zemlji in zveličani v nebesih! Am en.

167

XXIII. Keršanski nauk.

Tri perve prošnje Očenaša.

F. Ktera molitev obsega vse, za kar nam je treba moliti ?

O. Vse, za kar nam je treba moliti, obsega Očenaš, to je, Go¬
spodova molitev.

P. Kdo nas je učil moliti ?

O.  Kristus, naš Gospod , nas je učil moliti in sicer Oče naš, ki
se tudi Gospodova molitev imenuje.

P. Kako se glasi Oče nas?

O.  Oče naš se tako glasi:

Oče naš, kteri si itd.

P. Koliko delov ima Gospodova molitev ?

O.  Gospodova molitev ima ogovor in sedem prošenj.

P. Kako se glasi ogovor?

O.  Ogovor se tako glasi:

Oče naš, kteri si v nebesih!

P. Koga ogovarjamo s temi besedami ?

O.  S temi besedami ogovarjamo Boga, ki je naš Oče.

P. Zakaj pravimo Bogu Oče?

O.  Bogu pravimo Oče , ker nas je po svoji podobi stvaril in po
očetovsko za nas skerbi.

P. Zakaj pravimo Bogu naš Oče?

O.  Pravimo Bogu naš Oče, ker nas je vse po svetem Duhu pri
svetem kerstu posinovil, svoje dediče (erbe), sodediče Jezusa Kristusa
storil in med seboj pobratil.

P. Zakaj pravimo: Kteri si v nebesih ?

O.  Pravimo: Kteri si v nebesih, ker Bog, čeravno je povsod pri¬
čujoč, vender sosebno v nebesih prebiva, kjer se svojim izvoljenim obličje
v obličje kaže in uživati daje.

P. Ktera je perva prošnja?

O.  Perva prošnja je: Posvečeno bodi tvoje ime.

P. Zakaj prosimo najpred, da bi ime božje posvečeno bilo ?

O.  Prosimo najpred, da bi ime božje posvečeno bilo, ker smo
dolžni vselej in pred vsemi rečmi prositi za to, kar se tiče časti božje,
in po tem še le za to, kar je nam ali bližnjemu potrebno.

P. Kaj prosimo v pervi prošnji očenaša ?

0.  V pervi prošnji očenaša prosimo: .

1. Da bi vsi ljudje na zemlji Boga spoznali, in da bi njegovo pre¬
sveto ime pričevano in povsod hvaljeno bilo.

2. Da bi se grešniki k Bogu spreobernili in spokorili.

168

3. Da bi se njegovo presveto ime nikoli ne oskrunilo, ne s krivo¬
verstvom in nevero, ne z bogokletjem in nekeršanskim življenjem.

P. Ktera je druga, prošnja ?

O. Druga prošnja je: Pridi k nam tvoje kraljestvo.

P. Kaj prosimo v drugi prošnji ?

0.  V drugi prošnji prosimo ;

1. Da bi Bog svojo cerkev in kraljestvo svoje gnade razširil in
uterdil, kraljestvo hudiča pa in greha razdjal.

2. Da bi vero, upanje in ljubezen v nas vlil in te čednosti v nas
množil.

3. Zadnjič, da bi nam po tem življenji nebesa dodelil.

P. Ktera je tretja prošnja ?

O.  Tretja prošnja je: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako
na zemlji.

P. Kaj prosimo v tretji prošnji ?

0.  V tretji prošnji prosimo :

1. Da nam Bog podeli gnado, da bi njegovo božjo voljo vselej na
zemlji tako na tanko in radi spolnovali, kakor jo angelji in svetniki
v nebesih spolnujejo.

2. Da bi Bog odvernil vse, kar bi njegovo božjo voljo spolnovati
branilo.

Vvod.

Danes osem dni smo slišali, da smo dolžni moliti, in kako da
imamo moliti, da bode naša molitev prav in Bogu dopadljiva. Kad
verjamem, da je moj slednji keršanski nauk padel na rodo¬
vitne serca; marsikteri izmed vas si je gotovo predvzel, mo¬
liti pogostoma in moliti prav po božjej volji. Pa marsikteri
bode si morebiti mislil: Kaj pa je najbolje moliti, ktera mo¬
litev Bogu najbolje dopada. Hvala Bogu! Jezus Kristus, naš
nebeški učenik, nas je tudi to učil. Eden izmed njegovih učen¬
cev je k Jezusu pristopil in ga prašal: „Gospod uči nas mo¬
liti, kakor je tudi Janez (Kerstnik) svoje učence učil.“ Jezusu
je ta prošnja dopadla in je svojim učencem rekel: „Kedar
molite, recite: Oče naš itd. To je toraj sveti Oče naš ali go¬
spodova molitev, ker jo je Jezus naš Gospod nas učil. Od te
molitve pravi sv. Ciprijan: „Ni bolje molitve od Očenaša, ker
smo jo po Jezusu prejeli. Ni molitve nebeškemu Očetu pri¬
jetne, ako ni po tej: ta mu je prijetna, ker prosimo z bese¬
dami njegovega ljubega Sina.“ In sv. Avguštin piše: „Očenaš
je zapopadek vsega evangelja; kajti zapopada vse, karkoli za-
more pobožna duša želeti in prositi, da zveličanje zadobi."
Zatoraj tudi mi vsi to molitev najrajši in naj večkrat žebraino.

169

Kdor pa hoče to molitev prav žebrati, mora vedeti, kaj besede
pomenjajo in zapopadajo, sicer človek ne moli, temuč le žlo¬
budra. Nek duhovnik so morali terdovratnega razbojnika k
smerti spremiti. Med potom ga prašajo: „Ali znaš moliti ?“
Nič. Ali kaj iz sv. pisma veš ? Jaz se nič nisem učil. „Ali
ktero molitev znaš?“ Ja, oče naš, odgovori. Duhovnik mu
začne oče naš razlagati. Ali že pri besedah: „Oče naš“ se je
serce razbojnika omečilo. Tn ko je peto prošnjo razložil, je
razbojniku tako bilo pri sercu , kakor da bi bil pervokrat v
svojem življenju očenaš slišal. Zgrevanega, serca in poln za¬
upanja na božjo usmiljenost se je podal na sodišče. Toliko
moč ima sv. očenaš! Veseli bote toraj, da vam danes začnem
sveti Očenaš razkladati. Oče naš obsega ogovor in sedem pro-
šinj. Danes vam toraj razložim:

1. ogovor; 2.pervo prošnjo; 3. drugo prošnjo,
in 4. tretjo prošnjo.  Danes osem dni, ako Bog zdravje da,
bomo pa slišali štiri poslednje prošnje. Le zvesto poslušajte!

Razlaga.

1. Ogovor se glasi: „Oče naš, kteri si v nebesih."
Pravi Sin božji je le Jezus Kristus sam;  le on je od Boga
Očeta od vekomaj rojen in je ž njim ene nature in enega bitja,
je pravi živi Bog. Mi smo pa le po gnadi in milosti postali
njegovi otroci: On nas je stvaril po svojej podobi in po oče¬
tovo za naš skerbi; še več: nas je vse po svetem Duhu pri
svetem kerstu storil svoje otroke, svoje dediče, in sodediče Je¬
zusa Kristusa, in brate med seboj. Žebrajmo toraj vselej polni
veselega in terdnega upanja, kajti Bog je naš Oče, in scer vsega-
mogočen , vsevedoč in ljubeznjiv oče, ki more, zna in hoče
vselej pomagati. Stal je nek deček pri novem grobu in se
britko jokal. Ljubi oče mu je počival pod to gomilo; pred
malo dnevi so ga bili pokopali. Fant je bil zdaj popolnoma
sirota; zakaj že pred več leti je zgubil svojo mater in zdaj
še svojega očeta. Sirotle je milo zdihoval na grobu: „Oh!
zdaj tudi nobenega očeta več .nimam. Roka,  ki je delala za
me in mi jesti dajala, je merzla in v grobu počiva. Usta, ki
so me tako lepo učile, so za vselej zaperte. Serce, ki me je
tako goreče ljubilo, ne bije več. Oh, kako grenko, groza grenko
jo, ne imeti nobenega očeta." Tako je sirota zdihoval in solza
za solzo je kapala na očetov grob. Zdaj pogleda z obokanimi
°čmi na križ verh groba in tu vidi namalanega angelja. An-

170

gelj je z eno roko kazal proti nebesom , v drugej roči pa je
deržal pisanje z besedami: „Oče naš, kteri si v nebesih." Te
besede mu spreletijo serce in ga sladko tolažijo. Solze si obriše,
roke sklene in tako le moli: „0h vendar na te, dobri Bog v
nebesih , bi bil skorej pozabil; ti si mi vendar še o 6 e ostal,
tebe nisem še zgubil. Mojega očeta si vzel k sebi in namesti
njega hočeš zdaj ti biti moj oče. Saj ti ljudi še veliko bolj
ljubiš, kot telesni oče svoje otroke ljubiti zamore. Saj si nam
lastnega Sina dal za brata in po njem nas vzel za svoje otroke.
Zatoraj, nebeški Oče! ne zapusti mene, uboge sirote; bodi in
ostani ti odzdaj moj oče." Tako je molil deček in serce se
mu je ohladilo in potolažilo. Oče nebeški je res za-nj skerbel,
da ni sicer bogat, pa pobožen, zadovoljen in potem takem srečen
človek postal. Še v sivej starosti se je rad spominjal, kako
ga je na očinem grobu sv. križ potolažil, ki je imel perve be¬
sede očenaša napisane: „Oče naš, kteri si v nebesih." Tudi
drugim je to prigodbo rad pripovedoval.

Mi prosimo: „Oče naš," ljubimo se toraj tudi med seboj
kot bratje in sestre, živimo med seboj v miru. Nikar se ne
povišujmo pred bližnjim; pa tudi zametovati se ne dajmo.
Pervi kristjani nam dajejo lep izgled, kakšni biti moramo: vsi
so bili enega duha, vsi združeni so se po ljubezni radi imeli,
živeli so v lepem miru, in ni jih ne napuh, ne lakomnost, ne
nevošljivost motila, da bi šene bili ljubili; sveti Duh je pre¬
bival v vseh, toraj so vsi le eno mislili, Boga častili in za
zveličanje eden drugega skerbeli. Ako hočemo toraj Očenaš
prav moliti, strebimo iz svojih sere napuh, nevošljivost in vse
sovraštvo, da bo ljubezen do vseh ljudi v naših sercih prebi¬
vala; kajti pred Bogom ni razločka, pred njim so revež in
bogat, hlapec in gospodar, podložen in gospod, vsi so le nje¬
govi otroci, in on je nas vseh Oče; in le kdor bo bolj popol¬
noma ljubezen do njega in do bližnjega imel, ta bo višej v
božjem kraljestvu.

Beseda „naš Oče" nas tudi uči, naj vselej za vse ljudi
molimo; kajti vsi skupej smo le eno keršansko ljudstvo, le
eno telo, od kterega je Jezus glava, kteri je tudi za vse ter-
pel. In kdor bi le za se molil, ne molil bi po Jezusovem na¬
menu , ko bi na druge pozabil, dasiravno tudi vsak za se v
lastnih potrebah moliti sme in je dolžen. Cerkev od Jezusa
podučena v svojih molitvah tudi za vse moli. Litanije so ena
nar starejših molitev v cerkvi, in ko jih molimo, ne rečemo:
Prosi zd me, ampak za nas Boga prosi; nas se usmili; nas

171

odreši; nas usliši. To nas prepriča, da ta nauk, za vse moliti,
je bil vselej v cerkvi verna resnica. Knezinja Galičin pripo¬
veduje : „Jaz najdem , ko sem se sprehajala, kruljevega voj¬
ščaka. On me prosi ubogaj me in jaz mu dam pol goldinarja.
Vidila sem, da je vesel k drugemu bornemu, kteri je slep bil
in na nekej klopi sedel, šel in je ž njim denar delil. Jaz ga
nazaj pokličem in ga prašam: „Ali je tvoj brat, ali tvoje
žlahte?" „On ni moj pravi brat, reče, ali brat v Kristusu. On
je bil moj prijatelj v vojski in je tudi zdaj slep. On ne
more ubogajme prositi, ker ne vidi, jaz pa vidim, zavoljo tega
je moja dolžnost, da mu pomagam." Kako rada sem mu dala
še en goldinar. To nam kaže, da mora eden drugega ljubiti,
skerbeti in moliti za-nj.

Mi pravimo: „Kteri si v nebesih," da spoznamo, da ve¬
rujemo, da Bog, ki je sicer povsod, je posebno v nebesih, kjer
ga vsi angelji in svetniki bolj popolnoma spoznajo, ljubijo in
časte. On gleda iz svojih lepih nebes kot dober Oče vse naše
misli, želje in dela, ktere bo enkrat, ko svet in pravičen sod¬
nik, sodil, ali smo jih po njogovih zapovedih in zavoljo njega
storili ali pa ne; on bo naš plačnik in plačilo za vso več¬
nost, če bomo po njegovih zapovedih ravnali.

Toraj kristjani, kedar molimo, povzdignimo svoje duše
proti svojemu Očetu v nebesih, kjer je od vekomaj bil, ko še
ni bilo nič stvarjenega; tam je naše pravo stanovanje. Ne ve¬
žimo svojega serca na zemeljsko blago, ki bo prešlo, ampak
na svojega dobrega Očeta in na nebesa, ktere doseči vsi dobri
kristjani upajo; one ne bodo nikoli minule.

2. Pervaprošnja je: »Posvečeno bodi tvoje ime."
Bog je stvarnik vsega, vsegamogočni gospod nevidnih in vid¬
nih reči, in mu gre vsa hvala. David pravi: »Hvalite Gospoda
vse ljudstva." Vse stvari častijo in hvalijo Boga, tudi mi ga
imamo častiti ali njegovo ime posvečevati. Kaj pa prosimo,
ko pravimo: »Posvečeno bodi tvoje ime?" Prosimo: da bi mi
Boga zmiraj bolj čisto spoznali, častili in ljubili, kakor ga
angelji in svetniki v nebesih, — da bi vsi ljudje na zemlji
božje lastnosti prav spoznali, Boga častili in vedno svetejši
prihajali; — kteri še niso v pravi veri, da bi Boga spoznali
in se k Bogu obernili, da bi krivoverstvo zaterto bilo, po kte-
rem se Bogu velika nečast godi, ker krivoverci njegovim be¬
sedam ne verujejo, — da bi grešniki k pravi pokori pripeljani
bili, se poboljšali, dobre dela doprinašali, in ga častili, — da
bi tudi mi sami nikoli kaj takega ne govorili ali he storili,

172

kar se za otroke božje ne spodobi; da bi Bog v naših sercih
vse spoštovanje do sebe obudil, in posvetil naše misli, besede
in dela, da bi tudi drugim v lep izgled živeli, in da bi vsi po
našem izgledu Boga prav častili; — da bi vsi kristjani vsak dan
svetejši prihajali in dokonča življenja Boga stanovitno častili.

Učimo se tedaj po tej prošnji svetega Očenaša, da po¬
glavitna dolžnost kristjana je želeti, da bi bil Bog prav češčen; in
kdor tega ne želi, je slab kristjan, in ni prav pripravljen,
Očenaša moliti; sovražimo greh, kteri Bogu veliko nečast dela,
in je v naše pogubljenje. Sv. Ignaci Lojolanski je vpeljal slavni
red oo. Jezuitov. On, njegovi bratje in vsi nasledniki so vsi
goreli ljubezni do Boga in njegove sv. cerkve. Po vseh delih
sveta so hodili in oznanovali pravo sv. vero, da bi se pre¬
sveto ime pravega Boga posvečevalo po vesoljnem svetu. Za¬
torej je tudi lep pregovor izvolil za svoje redovnike: „Yse v
večo čast božjo!" In tako oznanujejo jezuiti še naše dni božje
ime in slavo, in spolnujejo besede sv. očenaša: „Posvečeno
bodi tvoje ime!" Se ve, da so zavoljo tega marsikomu hud
tern v peti.

3. Druga prošnja je: „Pridi k nam tvoje kralje¬
stvo."  Božje kraljestvo tukaj na zemlji je kraljestvo res¬
nice in pravice, tam pa na unem svetu kraljestvo večnega ve¬
selja: „Pridite ljubljenci mojega Očeta, in prejmite kraljestvo,
ktero vam je pripravljeno od začetka sveta." Ako pa hočemo
nekdaj priti v božje kraljestvo večnega veselja, moramo že tukaj
na zemlji biti Jezusovi podložniki, ki je kralj resnice in pravice.
Zatoraj, ko molimo: „Pridi k nam tvoje kraljestvo," prosimo:
da bi se kraljestvo teme in hudobije zaterlo, neverniki in terdo-
vratni krivoverci po milosti božji se v otroke božje spreobernili,
da bi se prava vera in cerkev Jezusova vedno bolj in bolj po zemlji
razširjala in uterdila, in bi le en hlev in en pastir bil, nevera in
krivovera se pa zaterle. 1000 miljonov ljudi se zdaj šteje na
zemlji; okoli polovice teh je še ajdov. Nekdaj so sv. aposteljni
šli po celem svetu in oznanovali božje kraljestvo; zdaj pa to
težavno delo opravljajo misijonarji. Ti popustijo svojo domo¬
vino, očeta in mater, brate in sestre, prijatije in znance, pa
se podajo v tuje, daljne kraje in tu veseli prenašajo vse te¬
žave in nevarnosti. Vsi se ne moremo podati v tuje dežele,
oznanovat sv. evangelje, pa dolžni smo pomagati, da se božje
kraljestvo razširja po svetu. Pomagamo pa s tem, da za temi
misijonarji pošiljamo svoje molitve, svoje milodara in darila.
Sv. katoliška cerkev ima v ta namen prelepe naprave. Ima v

173

Rimu tako imenovano „Propagando.“ V to ustanovo, ki jo je
papež Gregorij XV. leta 1622 napravil, se jemljejo mladenči
vseh narodov in jezikov vesoljnega sveta. Ko so šole dokon¬
čali, podajo se križem sveta, oznanovat ajdom sv. evangelje.
— Tudi je v ta namen več bratovščin, ki podpirajo misijonarje
po tujih deželah; tako je: „Delo za razširjenje vere" na
Francoskem, „Ludovikovo" na Parskem, „Leopoldovo" v Av¬
striji; dalje je bratovščina „Marijina“ za Afriko, „Marije ne-
omadeževanega spočetja" za Turško; je tudi društvo „sv. otro-
čosti," kterega namen je, od otrok dnarja nabirati in ž njim
Kitajske otroke kupovati, ki se potem kerstijo. — Majhni so
darovi, ki jih pobožni kristjani za misijonarje darujejo, — le
par krajcarjev na teden je; — pa iz malega raste veliko in
obiln in vesel je sad, ki ga ti darovi donašajo: »Pridi k nam
tvoje kraljestvo!" — Dalje prosimo: — da bi Jezus vero,
upanje in ljubezen v nas ohranil in poterdil, v nas kraljeval,
da bi po njegovih naukih in izgledih vselej storili, zmirej sve¬
tejše živeli, greh pa popolnoma zapustili; — da bi nas Jezus
po smerti v nebeško kraljestvo vzel.

Ljubi kristjani! hvalimo Boga za veliki nebeški dar svete
vere, da nas je Bog poklical v Jezusovo kraljestvo na zemlji,
in živimo z gnado božjo tako, kakor Jezus, kralj naš, kaže in
uči. Kdor serčno ne želi, da bi Bog gospodoval v njegovi duši,
si po moči ne prizadeva, svoje hudo poželenje in greh v sebi
premagovati, se ne podverže božji volji, in ne želi zveličanja,
še svet ljubi, čast in blago, tak j e lažnik. Govori; Pridi k nam
tvoje kraljestvo, njegovo serce pa želi le še tukaj na zemlji
ostati, on se boji umreti, ker ljubi svet in njegove dobrote,
iu ne ljubi Boga. Da bo naša prošnja vselej resnična brez vse
hinavščine, premišljujmo večkrat nebeške dobrote in dobrot¬
nika, našega usmiljenega Boga, zraven pa naše nadloge na
zemlji in nevarnosti, v kterih se znajdemo. Moramo se vedno
zoper hudo poželjenje, zoper lastno ljubezen vojskovati, da bi
Boga ne žalili in ne zgubili večnega zveličanja, ktero je Bog
tistim obljubil, kteri bodo njegove zapovedi d er žali.

4. Tretja prošnja je: »Zgodi se tvoja volja, kakor
v nebesih tako na zemlji."  Sv. Pavl pravi: „To je volja
božja, vaše posvečenje." Da bi toraj božjo voljo spolnovali,
sveto živeli in večno zveličali se, to je volja božja; zato nas
je Bog Oče ustvaril, Bog Sin odrešil, in sveti Duh nas posvečuje.
Nad angelji in izvoljenimi v nebesih se je že ta volja zgodila,
ker so zveličani in Bogu v vsem pokorni, nad nami se pa še

174

ni. Da se bo tudi nad nami zgodila, moramo Bogu iz ljubezni
v vsem pokorni biti; kajti Jezus nam pove, da ne vsak, kteri
bo rekel: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak
kteri bo voljo nebeškega Očeta spolnoval. Mi pa vsi skup spo¬
znamo in občutimo svojo slabost, da iz svoje moči božje volje
ne moremo spolnovati; zatoraj ga s to prošnjo tudi prosimo,
da bi nam svojo gnado dal, jo spolnovati tako, kakor jo vsi iz¬
voljeni duhovi v nebesih spolnujejo.

Božjo voljo spolnovati, nam pa brani naša spačena na-
tora. Sv. Ciprijan pravi: „Dokler smo še popotniki na zemlji,
je med našim telesom in dušo vedna vojska; telo želi, kar je
zemeljskega, kar mu dopade, da precej uživa; duša pa le ne¬
beških, božjih dobrot želi in jih išče, in zato se zgodi, da ne
storimo , kar hočemo. Radi bi bili z Bogom zedinjeni , kakor
so izvoljeni v nebesih; pa ne more se zgoditi, dokler ni naša
mesena natora popolnoma duhu pokorna. Zato prosimo s to
prošnjo, da bi nam Bog svojo vsegamogočno pomoč dal,
da bi mir storjen bil med dušo in telesom, da bi voljo božjo
dopolnili in dušo ohranili." Zraven lastne spačene natore
bomo tudi večkrat od hudobnih ljudi zmoteni, zaderžani,
zapeljani in pohujšani; zato pa tudi prosimo, da bi Bog s
svojo gnado odvernil, kar bi nas po zunajnem v greh na¬
peljalo, da bi v kakšni priložnosti v greh ne padli in nesrečni
ne postali. Zatoraj v tretji prošnji prosimo: da bi se volja
božja nad nami spolnovala, da bi zveličani bili; — da bi nam
Bog gnado dal, njegovo sveto voljo spoznati in tako hitro in
zvesto dopolnovati, kakor jo angelji in svetniki v nebesih spol¬
nujejo ; — da bi Bog vse od nas odvernil, kar nas zaderžuje
njegovo sveto voljo spolnovati; — da bi tudi v naših nadlogah,
ktere nam bo poslal, vselej mirni in voljni se v voljo božjo
udali in spolnovali, kar hoče. Svetniki in svetnice božje so
radi klicali: „Kar Bog hoče, ker Bog hoče in dokler Bog
hoče ;“ molimo tudi mi vselej tako in prepričali se bodemo,
da, kar Bog stori, vse prav naredi!

Poslušajte to-le: Na Nemcih je živel Pavel Schnitzer;
bil je v šolo hodil, naučil se je lepo brati in pisati. Rad je pre¬
biral koristne bukve, in kar je lepega in novega bral, poskusil
je tudi sam. Zatoraj je njegovo pohištvo bilo v lepem redu
in imel je Pavel vsega dosti. Slovel je tudi pri sosedih in vsi
so njegove nauke radi poslušali. Bilo je okoli kresa, kar pride
nek večer ves vesel domu. „Bodi si ga Bog zahvaljen, reče
pri večerji, pa že lepo vse stoji na polji, žito je že zrelo in

175

2—3 dneh začnemo žeti; žetev bode bogata!" Vse je bilo ve¬
selo , hvalilo Boga in šlo v božjem imeni spat. Po noči pa
začne burja vleči, začne bliskati in slednjič se vsuje toča, da
je vse pokalo po strehah in oknih. Vse je vstaio, sklepalo roke
in gospodinja je zdihovala: „Oh moj Bog! zdaj je vse pri
kraju!" „Le koj tiho bodite, spregovori mirno oče Pavel, božja
roka je že vedno nad nami."

Drugi dan je vse vrelo toveu na polje, — pa to je bilo
zdihovanja in jokanja , da bi se bil kamen usmilil. Zbralo se
je bilo veliko sosedov na nekem travniku , kjer je vihar tudi
lesen križ poderl. Vsi so bili solzeni in vsi pobiti. Kar Pavel vsred
med nje stopi. „Oče Pavel kaj pa vi k temu pravite? To je
nesreča, to je križ, alite, alite?" Modri oče Pavel malo pre¬
mišljuje, kar jame tako-le govoriti." Ljubi moji sosedje! Bes
velika je nesreča in strašna je škoda, ki nas je nicojšno noč
zadela. Pa božji poti so vselej ravni in k našej sreči; on ni¬
koli ne pošlje človeku kakega križa; križ si človek vselej le
sam nareja."

Vse debelo gleda in se čudi temu, kar je Pavel ravno
rekel. „Tvojih besed, ljubi Pavel, ne zastopimo; razloži nam
to bolj jasno, da Bog človeku nikoli križa ne pošlje, in da si
križ le človek sam nareja," tako se je slišalo od vseh strani.

Zdaj Pavel spet besedo sprejme in pravi: „Poglejte tukaj
le križ; vihar ga je poderl in raztergal. Križ ima dvojno
bruno; ako pa eno bruno na druzega tako denem, da obojno
na eno stran gleda, ali bo po tem križ; alite ? nikoli ne. Ako
pa eno bruno na druzega prek po črez denem, da vsako bruno
kam drugam gleda, potem imate pa križ. Bavno tako jez
božjo voljo in z človeško voljo. Ako se naša volja z božjo voljo
lepo zravna, da ravno na tisto stran gleda in meri, — bodisi
v žalosti ali veselju, v nesreči ali sreči — potem nikoli ne
bomo imeli kakega križa. Ako pa je naša volja božjej volji
nasproti, da kam drugam gleda in meri, po tem imamo križ,
in morebiti velik, težek križ, ki naše rame tlači in žuli. Za¬
torej ljubi bratje in sosedi! podajmo se tudi v sedanji veliki
nesreči mirno in udano v voljo božjo in recimo, kar je rekel
poterpežljivi Job: »Gospod je dal, Gospod je vzel; Gospod nam
more vse spet po desetkratno dati in poverniti; Njegovo ime
bodi češčeno."

Tako je govoril Pavel in vse je bilo lepo potolaženo.
Predenj so se razšli, zavpili so še vsi: „Ja! češčeno bodi ime
Gospodovo! Stari Bog še živi, — njegova volja naj se godi!"

176

Sklep.

Tri perve prošnje svetega Očenaša smo danes premišlje¬
vali. Te prošnje govorijo posebno od tega, kar se Boga tika.
Mi vsi moramo ja spoznati, da smo vselej in pred vsem dolžni
za to prositi, kar božjo čast dotika, in potlej še le, kar je nam
ali bližnjemu potreba. Zatoraj ne zabimo pri svojih molitvah
spominjati se narprej božjih reči in božje časti; molimo naj
popred: »Posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kra¬
ljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji!“
Kralj Salomon je le prosil prave modrosti; in Bog mu je dal
obilno modrosti, po verhu pa še tudi obilno blaga in bogastva.
Zatoraj iščimo tudi mi uarpoprej božjega kraljestva in njegove
pravice, in vse uno bode nam priverženo! Amen.

P. Ktera je četerta prošnja ?

O. Ceterta prošnja je: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.

P. Kaj prosimo v četerti prošnji ?

0.  V četerti prošnji prosimo :

1. Da bi nam Bog dal vse, česar nam je potreba . da si telesno
in dušno življenje ohranimo.

2. Da bi Bog dragino iD lakoto, pa tudi greh, po kterem večkrat
take kazni nastopajo, dobrotljivo od nas odvernil.

P. Ktera je peta prošnja ?

O.  Peta prošnja je: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi
odpuščamo svojim dolžnikom.

P. Kaj prosimo v peti prošnji?

O.  V peti prošnji prosimo, da bi nam Bog naše grehe odpustil
ravno tako, kakor mi iz serca odpuščamo tistim, ki so nas razžalili.

P. Ktera je šesta prošnja ?

O.  Šesta prošnja je: In nas ne vpelji v skušnjavo.

P. Kaj prosimo v šesti prošnji?

O.  V šesti prošnji prosimo , da bi Bog ob skušnjavi nam svoje
pomoči ne ukratil, in tudi ne dopustil, da bi nas skušnjava premagala-

XXIV. Keršanski nauk.

v

prošnje ocenasa.

v- • v v

177

P. Kdo nas sosebno skuša ?

O. Skuša nas sosebno svet, naše meso, to je, naše hudo nagnje¬
nje in položenje, in hudič.

P. Ali Bog tudi pobožne in pravične s skušnjavo obiskuje ?

0.  Tudi pobožne in pravične obiskuje Bog s skušnjavo, kedar njih
čednost skuša in to:

1. Z boleznijo.

2. S siromaštvom in drugimi nadlogami.

P. Ktera je sedma prošnja?

O.  Sedma prošnja je: Temuč reši nas od hudega.

P. Kaj prosimo v sedmi prošnji?

0.  Y sedmi prošnji prosimo:

1. Da bi nas Bog zlasti hudega na duši, namreč greha, rešil in
nas obvaroval večnih in časnih kazen greha.

2. Da bi nas Bog tudi telesnih nadlog in težav rešil, ako nam
niso k zveličanju.

3. Da bi nam Bog dodelil milost, da bi vse nadloge in težave, s
kterimi nas obiskuje, poterpežljivo in stanovitno prestali.

P. Kaj pomeni beseda „Amen“ ?

0.  Amen, hebrejska beseda, pomeni po naše:

Zgodi se! ali pa: Zgodilo se bo.

Vvod.

Jezus Kristus, nebeški učenik, je pač modro in lepo učil.
Kratka je njegova molitev, ktero nas je naučil, pa prelepa in
polna zlatih naukov. Leto in dan bi jo človek premišljeval,
pa, vendar ne bo še pri kraju, vedno bo še kaj novega našel.
Zatoraj le zvesto poslušajte, da veste vsaj imenitnejše resnice,
kterih nas učijo štiri poslednje prošnje.

Razlaga.

1. Šterta prošnja se glasi: „Daj nam danes naš
vsakdanji kruh.“  Jezus nas uči, Boga prositi za kruh. Oče
nebeški živi ptice pod nebom, ribe v vodi in vse živali na zem¬
lji; pa te stvari božje nimajo pameti, in ne morejo Boga za
svoj živež prositi. Pri človeku, pri kristjanu, je pa druga; on
ima um in pamet, da sprevidi, kdo ga redi in živi, toraj je
dolžen, svojega dobrotnika prositi. Nesramno in grešno je toraj,
pred jedjo in po jedi ne moliti: „Ne daj mi uboštva, tudi ne
bogastva; podeli mi le k mojemu živežu potrebno."

„B a n e s“ pa pravimo v očenašu. da pokažemo, kako terdno
upamo v božjo previdnost, da le za danes prosimo: „Ne sker-

178

bite za svoje življenje, rekoč: kaj bomo jedli ali s čim se
oblačili," pravi Jezus; tudi bi ne imeli pozabiti, da imamo
vsak dan Boga za potrebno prositi.

Pravimo: »Naš vsakdanji kruh"  zato, ker je dar
božji, kterega nam Bog v last daje, da ga za potrebo uživamo.
Pravimo pa tudi „naš,“ zato ker živež, ki ga Bog da, ni enega
samega, ampak je naš toraj tudi drugih. Jezus nas z besedo,
„naš kruh," spominja na ljubezen in milost, da bi ga tudi drugim
delili; kdor pa le sam vse za se ohranja in vživlja, ne jč le svo¬
jega kruha, ampak tudi ptujega, ko mu ga je Bog tudi za
druge dal; kdor ne dela, goljufuje ali krade, ne jd svojega
kruha, ampak ptujega in greši. »Vsakdanji" pa pravimo, da
bi nam Bog dal, kar je res treba za vsak dan, ne pa kar bi
naša spačena natora poželela; zakaj če imamo za vsak dan
potrebno, vedno smo preskerbljeni.

Ali so pa tudi bogati dolžni Boga prositi vsakdanjega
kruha, ki imajo vspga zadosti, več ko jim je treba; ali ki
imajo gotove prihodke za celo življenje? Dolžni so prositi, da
vedno v sercu in z ustmi spoznajo, da je vse v božjih rokah,
da Bog lahko da in vzame, ker vsakdar pride le od Boga, in kjer
goslova božjega ni, tam tudi teka ni. Bog je Jobu dal in vzel,
in ko je vanj zaupal, mu je spet še obilniši dal. Dolžni so tudi
moliti in prositi po nauku svetega Pavla , da se ne zanašajo
na nestanovitno bogastvo, ampak na živega Boga. Leta 18‘0
je na Š vaj carskem bogat kmet svojo tretjo ženitbo obhajal.
Vsega je bilo dovolj. Prav razuzdano so se obnašali. Gerde
in nesramne pesmi so peli, in prazne kozarce so pobijali. Nek
popotnik je tudi bil od ženina povabljen. Ali ptujec se za¬
hvali ženinu za povabilo. Ženin pa pravi popotniku: Žal ti bo,
da ne greš na ženitbo. Ali popotnik mu rahlo odgovori, da bo
pač njega grevalo zavoljo tega, kar danes uganjajo. »Kaj, zavpije
ženin, kaj meue bo to grevalo ? Nikdar, moj gospod , tudi
kmeti morejo dobro živeti, kar koj gospodi v mestu. Jaz imam
denarja zadosti, meni ni treba, za vsakdanji kruh prositi."
Sedem let potem navstane huda lakota 1. 1817. Prej omenjeni
popotnik piide v mesto Z., kjer je nekaj opraviti imel. Ravno
je bil somejj, beračev je bilo zlo veliko. Naenkrat ljudi vkup
ieiajo. Star mož je omedlel iu je blizo smerti. Dva moža v
stergauih oblačilih mu pomagata. Popotnik praša, kaj da jo
temu možu. Vsi mu odgovorijo: »Lakote mora umreti." Do¬
brotljivi in usmiljeni popotnik ukaže hitro iz bližne gostivnic®
tople mesene juhe prinesti in mu jo dati. In kmalo se stari

179

mož okrepča. Tri dni ni nič jedel in je v mesto prišel, da bi
si kaj kruha sprosil. Ko je stari mož že sam juho jesti mogel,
odkril je svojo svojo glavo in začel očenaš moliti. Besede:
„Daj nam danes vsakdanji kruh,“ je večkrat ponavljal. Po¬
potnik ga da v gostilnilnico peljati in mu jesti prinesti. Tu
ga poprašajo in zvejo , da so njegova žena in njegovi otroci
že umerli, in da je nekdaj bogat mož bil. Ko je to povedal,
začne jokati in pravi: „Ja, jaz sem bil prej bogat. Ali jaz se
ne jokam zavoljo premoženja, kterega sem zapravil. Jaz sem
to vse zaslužil. Boga sem bil zapustil in nisem žebral. Sem
mislil, ker sem bogat, Boga nikakor ne potrebujem. Jaz sem
se smejal, ko mi je enkrat mlad mož iz mesta rekel, da bodem
še grevengo čez svoje življenje občutil, in da bodem za vsak¬
danji kruh prosil. Oh, kako resnično je govoril!" Popotnik,
kteri nam je to pravil, je tudi konec tega moža zvedel. On
se je spokoril, in še na smertni postelji je okoli stoječe opo¬
minjal , da ne smejo molitve pozabiti: „Daj nam danes naš
vsakdanji kruh."

Pa ne le telo, ampak tudi duša potrebuje živeža, da se
ohranja in živi za večno življenje. Njen živež je božja beseda,
Jezus Kristus v zakramentu svetega rešnjega Telesa, in gnada
božja. Jezus uči, da človek ne živi le od kruha, ampak tudi
od vsake besede, ki iz ust božjih pride. Duša ima lakoto in
žejo, pa le po resnici in pravičnem življenji, da bi Boga in
njegovo sveto voljo prav spoznala in jo dopolnovala. Jezus tudi
take duše zveličane imenuje, ki so lačne in žejne pravice, in
obljubi jim, da bodo nasitene. Božja beseda, ki jo je Jezus iz
nebes prinesel, oživlja človeka, da zve in stori, kar je prav,
ozdravi dušo, ki je v grehih, kaže mu nevarnost, v kteri se
znajde, dokler je v grehih; pove mu, kako bi se grehov zne¬
bil , se jih v prihodnje varoval, da bi večni smerti odšel, in
napeljuje ga v nebesa, ker je iz nebes prišla. Tako je beseda
božja za dušo res potreben živež.

Kruh naše duše je tudi Jezus Kristus v zakramentu sve¬
tega rešnjega Telesa. Od tega svetega nebeškega kruha Jezus
veliko govori pri sv. Janezu. On pravi: „Ta je kruh, kteri iz
nebes pride, in kdor od njega je, ne umerje. In jaz sem živi
kruh, ki sem iz nebes prišel, in kdor bo od tega kruha jedel, živel
ko vekomaj." V tem svetem zakramentu nam Jezus deli svojo
gnadoin moč, ktere nam je k zveličanju treba, da ž njo zamo-
temo božje zapovedi deržati sveto živeti in se zveličati. Sv. Lju-
J r  . 12 *

180

devit, kralj francoski, je dvakrat žel nad Turke, da bi jim
odvzel sv. deželo, kjer je Jezus živel, učil, čudeže delal in za
nas na križu umeri. Pa te dve križanske vojski niste mu žle
srečno spod rok. Sultan Sorijanskiga jevjelin zapertega imel.
V svojej nesreči pa je sv. Ljudevit pogostoma prejemal presv.
režnje Telo. Pri sv. obhajilu pa je večkrat zdihoval: „To je
moj vsakdanji kruh, to je moja pomoč, to je moje veselje.
Jezus v presv. režnjem Telesu oživlja in poterduje mojo dušo
in me tolaži v mojej nesreči, v mojem zapertju.“

Ljubi kristjani! ne prizadevajte si le za telesni kruh,
kteri splesnuje, ampak le za večni in nebeški kruh , kterega
vam bo Sin božji dal; njega uživajte, da boste, z gnado na¬
polnjeni, zamogli sveto živeti, in se, z Jezusom, sklenjeni tudi
njegove časti in zveličanja v nebesih vdeležiti. Varujte se greha,
kteri bi vas zaderževal ga uživati, in da bi ne dobili sadu,
kterega prejmejo, ki ga vredno iz čiste ljubezni uživajo.

2. Peta prošnja se glasi :„Odpusti nam naše dolge,
kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom."

Vsi smo revni grešniki, ki pogosto grešimo in se tako
pri Bogu zadolžimo. Da bi pa odpuščanje grehov zadobili, ni
zadosti le prositi. Jezus je svoji sveti cerkvi svojo božjo oblast
dal, nam jih odpuščati; tedaj se jih mora grešnik tudi
spovedati, in sveto odvezo prejeti, ker to je prava pot, ktero
nam je Jezus pokazal, po kteri pridemo k odpuščanju grehov.
Kolikorkrat prosimo: „odpusti nam naše dolge," moramo se tudi
spominjati, da Bog hoče, da moramo greh zapustiti, se k Bogu
oberniti in pred Kristusovim namestnikom, pred spovednikom
obstati in povedati, kakor smo ga pred Bogom storili. Da bi
odpuščanje grehov zadobili, nas Jezus dalje uči, moramo svojin)
sovražnikom odpustiti, in če jim bomo odpustili, tudi Bog bo
pripravljen nam odpustiti.

Kdor svojim sovražnikom odpušča, prav moli, je prištet
med tiste, ki jim Jezus pravi: „Blagor mirnim , otroci božji
bodo imenovani." Taki so v resnici Bogu podobni: odpuste svojim
sovražnikom, kot Bog; taki store po volji božji in ne po svoji
spačeni natori, takim bo tudi Bog odpustil, ker greh sovražijo,
ko se boje ga storiti, raji natori silo store, da sovražnika lju¬
bijo. Kdor ne odpusti, je poln napuha, ne spozna se grešnika,
kteri je milosti božje potreben, zato ostane vedno v grehu so¬
vraštva in je kaznovanja vreden. Gorje mu bo , ker prosi, da
bi mu Bog ravno tako odpustil, kakor on odpusti; tedaj prosi,
da bi mu tudi Bog ne odpustil. Jezus pravi: „Kedar se molit

181

vstopite, odpustite, ako kaj čez koga imate, da tudi vaš Oče,
kteri je ,v nebesih, vam odpusti vaše grehe.“ Zatoraj Bog nas
obvaruj jeze in sovraštva!

3. Šesta prošnja je: „In nas ne vpelji v skušnjavo."

V peti prošnji prosimo, da bi se nas Bog usmilil in nam
greh odpustil. V tej pa prosimo, da bi nam dal svojo gnado,
kedar bomo v skušnjavah, v greh ne dovoliti, da bi ampak po nje¬
govi sveti volji storili; in da bi tudi nikoli v take priložnosti
ne prišli, kjer bi bile skušnjave za nas prehude, in Bog pre-
vidi, da bi se tam greha ne obvarovali. Ker smo pa vsak dan
v nevarnosti, moramo tudi vsak dan Boga prositi, da bi nam
s svojo gnado na pomoč prišel, ker brez nje se ne bomo
ohranili.

Bog nas pa ne skuša in ne more skušati, da bi nas v
greh napeljal, ker je svet. Sv. Jakob pravi „Nihče , ko je
skušan, ne reci, da ga Bog skuša; Bog ni skušavec v hudo in
on nikogar ne skuša." Bog včasi pripušča, da je človek skušan
in da greši; to je včasi iz milosti, da se človek spozna in
ponižuje, včasi iz pravice , ker so tega njegovi grehi krivi,
kakor sv. Pavl pravi: „So bili puščeni željam njih serca in
nečistosti." Bog nas toraj ne skuša; skušnjave so od mesa,
od sveta ali od hudiča. Skuša ali v greh nas napeljuje:

a) Satan ali hudič, ki nam pamet slepi, vero slabi, in
prelomljevalcem božjih zapoved obeta veselje in srečo. Hudi
duh je božji sovražnik, in zato, ko ga je Bog iz nebes pahnil
v pekel, zdaj Bogu ne privošči nobene časti, temveč želi, da
bi vsi ljudje Boga žalili, in ravno zato neutrudeno skuša ljudi
in jih v greh zapeljuje. Hudi duh je pa tudi naš sovražnik,
ki nam ne privošči nebes in večne časti, za ktero smo na¬
menjeni, in ktero je on sam zapravil, ker je bil napuhnjen;
torej bi nas rad storil tovarše večnega terpljenja, v kakoršnem
se on sam znajde, in zavoljo tega ne neha zapeljevati nas v
greh. Da hudi duh res človeka skuša, ter v greh napeljuje,
nam sveto pismo spričuje v mnogih izrekih. Med drugim piše
sv. Pavl: „Vam se ni vojskovati zoper meso in kerv, ampak
zoper poglavarstva in oblasti, zoper gospodovalce tega tamnega
sveta, zoper hudobne duhove v podnebju. Zavoljo tega primite
za božje orožje, da se zamorete braniti ob hudem dnevu." In
sv. Peter pravi: „Trezni bodite in čujte, ker hudič, vaš na¬
sprotnik, hodi .okrog, kakor rujoveč lev, iskaje, koga bi požerl."

b) Zapeljivi svet, to je hudobni ljudje, kteri nas zape¬
ljejo deloma s pregrešnim govorjenjem, kakoršnega je dan-

182

današnji sila veliko slišati med ljudmi vsake starosti, obojega
spola, na vsakem kraju; deloma pa nas zapeljujejo s hudobnim
življenjem, ter slabimi zgledi, kakoršnih je po vsem svetu dosti.
Tudi s tim, da nam svet ponuja svoje blago , svoje veselice,
svoje premoženje. Vsega tega se moramo skerbno varovati,
ter se brez potrebe z zapeljivim svetom ne pečati, zakaj:
„Vse, kar je na svetu, je poželjenje mesa, poželjenje oči, in
napuli življenja, kar ni iz Očeta, ampak iz sveta." — „Svet
(pa) v hudem tiči," pravi sv. Janez. Poslušajte, kako svet
ljudi v skušnjavo napeljuje. Nek bogatin žl. B. je imel na¬
vado, zjutraj svoje zlato in srebro preštevati. Pri tem delu ga
je skoraj vselej našel njegov brivec. Bogatin je svojo drago
robo na mizi pustil, le stol malo od mize porinil in se vse-
del, naj se brijanje začne. To se je večkrat godilo. Neko jutro
pa gosp. žl. B. čuti, da se mladi brivec strašno trese in da
ga je vrezal. „Menda ste prehitro leteli, da se vam roka tako
trese. Odahnite in počite se nekaj minut, da bode vam roka
bolj mirna," reče brivcu. Brivec se res malo počije in pravi,
da mu slabo prihaja; vendar se kmalo omotica vleže in brivec
svojo dolžnost opravi. Ko brivec spet pride, godi se vse ravno
tako, kakor poslednjokrat, — brivec se še bolj trese in go¬
spoda dobro vreže. Ta ves jezen poskoči in hudo zareži,
mladeneč se nasloni na mizo,- na kterej so ležali veliki kupci
zlata in srebra. Naenkrat pade mladi brivec pred gospoda,
objame mu kolena in začne prositi, naj mu odpusti in se ga
usmili. Bogatin misli, da je mladi človek v kakej sili in po¬
trebi, da ga morebiti kak dolg tišči in mori; zatoraj ga milo
popraša: „Ali je veliko, česar potrebujete?" Brivec pa ne
more besedice spregovoriti, le ihti, glavo trese in na kupce
zlata in srebra kaže. Dolgo bogatin ni vedel, kaj in pri čem
da je. Slednjič spravi brivec te-le besede iz svojih ust: »Za
skozjibog in za pet kervavih Jezusovih ran vas prosim , n 0
pustite me več v to izbo in k tej mizi. To zlato in srebro
na mizi me strašno moti in slepari; strašne misli mi rojijo
po glavi in dozdeva se mi, kakor da neka nepoznana moč
mojo roko vodi, da bi doprinesel nad vami strašno hudodel¬
stvo." Ves bled stoji bogatin žl. B. in stopi nekaj korakov od
človeka, ki mu je hotel ravno kar gerlo prerezati. Že je hotel
pozvoniti in svoje ljudi poklicati, kar zagleda, da se mladeneč
lepo po koncu zravna, se smehlja in vesel pričakuje, da &
primejo. To mu je dokaz , da ni hudobne volje, da še nikoli
od njega ni kaj slabega slišal in da je prav za prav le ° n

183

sam tega kriv, ker je zlato in srebro na mizi puščal in s tim
mladenču take skušnjave napravljal. Prepovedal mu je, da ga
ne sme več brit hoditi, in podaril mu je po verhu lepo da¬
rilo. Zraven si je pa tudi za ušesa zapisal, da ni pametno,
zlato in srebro pred ubogimi ljudmi kazati. Svet s svojim zla¬
tom človeka pogostoma skuša.

c) Naše meso , to je naša spačena natora , naše hudo
nagnjenje, naše grešno poželjenje. Kdo tega ne vč iz lastne
skušnje, da se počutkom najbolj dopada ravno to , kar Bog
prepoveduje, in da človeka najbolj mika do tega, kar je pre¬
grešnega? Naj svetejši ljudje so se pritoževali, da so nadleže-
vani bili od napuha, od lakomnosti, nečistosti, nevošljivosti,
jeze in mnogega druzega hudega. Bavno to poterduje tudi sveto
pismo. Sv. Pavl piše: „Čutim drugo postavo v svojih udih,
ktera se bojuje zoper postavo mojega duha, ktera me deva v
sužnost pod postavo greha, ktera je v mojih udih." In sv.
Jakob pravi: „Ysak človek je skušan, kedar je od svojega po-
željenja vlečen in vabljen."

To, glejte, so tisti trije studenci, iz kterih izvirajo skuš¬
njave, ktere nas v greh napeljujejo.

Kaj je storiti, da bi manj skušan bil? Da človek po¬
manjša število zapeljivih skušnjav, naj stori ,  kar bo zdaj
rečeno:

a) Priden naj bo v opravkih svojega stanu, in bo manj
skušan. Lenoba je izvir veliko skušnjav, in mehki človek je
veliko hudega poln.

b) Naj skerbno premišljuje razodete resnice, in goreče
Boga prosi, da mu pomaga. To sprosi moč veliko, ktera od¬
ganja skušnjave.

c) Varuje naj se zapeljivih skušnjav ali nevarnih prilož¬
nost. Ce hoče viditi, slišati ali storiti, kar skušnjave obroduje,
ni nedolžen; in če v svojo moč prederzno upa, padel bo hitro,
ker je božje pomoči nevreden.

Kaj je človeku storiti, ko je skušan ? Ko je človek sku¬
šan, naj stori, kar bo zdaj rečenega:

a) Berž, ko nevarnost svoje duše vidi, naj kliče v Boga,
in naj misli to, s čem nar ložej premaga skušnjavo. Ako
se pa v skušnjavi pomudi, ali nje zapeljivost premišljuje, bo
skušnjava nevarniša, ker bo on slabeji, in lehko da bo hudo
grešil.

b) Ako je po kakem drugem človeku skušan, naj ga
svari, ali od njega zbeži, kakor zvč, da je bolje; njegova

184

beseda pa in zaderžanje bodi po okoliščinah modro, serčno in
ognjeno.

Kaj je človeku po skušnjavi storiti? Ko je skušnjava
prešla:

a) če je nespametno dovolil v njo , naj se ponižuje, naj
obžaluje svoj greh, naj prosi Boga gnade prave pokore, in naj
terdno obljubi, da bo posihmal zvesteje Bogu služil.

b) če ni v skušnjavo dovolil, naj hvali Boga, ki mu je zmago
dal, in naj ponižen ostane, da bo tudi posihmal premagovavec.

c) če je ali ni skušnjave premagal, naj skerbno pre¬
misli, iz česa ali od koga je skušnjava prišla, da se za prihodno
skerbno varuje tega, kar ga je skušalo.

„Nas ne vpelji v skušnjavo" le tisti prav žebra, kteri
čuje in moli, da v skušnjavo ne pade, kteri je zmiraj ponižen,
in trepeče zavoljo svoje velike slabosti, in ima zmiraj pred
svojimi vernimi očmi Boga, da vanj ne greši. Kdor pa skuš¬
njav išče , ali ima nepotrebno zavezo z hudobnimi, ali dru¬
gače nakopava si skušnjave, lažnjivo prosi: „Nas ne vpelji v
skušnjavo."

4. Sedma in poslednja prošnja je: „Temuč reši nas
hudega."

Vse hudo na svetu je le iz greha; odkar je pervi človek
Adam greh storil, je um človeški zmoten, poželjenje ga v
greh vleče, volja je bolj hudemu nagnjena, zmotena pamet pa
hudemu poželjenju, da grehe izgovarja, manjša, ali clo hudo
dobro, in dobro hudo imenuje. Oblaki, vetrovi, zveri so zoper
njega; dobrote božje, ki jih uživa, ga odpeljujejo od ljubezni
do Boga, da jih ljubi več kot Boga, in kar ga na telesu
težkega, bolečega zadene, ga stori nevoljnega, da mermra zoper
božjo previdnost, in je ves čmeren in nepoterpežljiv. Prizadeva
si hudobni duh,  kteri je od začetka lažnik in nar veči so¬
vražnik človeškega rodu,  človeka od združenja z Bogom na
vso moč odvračati, in tako je človek zares v hudem; pa vsega
tega je le sam kriv zavoljo svojega greha. Kako resnično potrebno
je za človeka, da vedno Boga prosi, naj bi ga rešil hudega,
greha, kteri je samo edino hudo, in pogubljenja, ktero je pla¬
čilo greha: „ Greha plačilo je pogubljenje!" Zatoraj se je greha
najbolj bati in varovati. V Carjemgradu je neka udova , po
imenu Olimpija, prav sveto in čisto živela. Ves čas in vse
premoženje je le na to obračala, da bi doprinašala dobre dela.
Bila je tudi silo bogata. Mogočni možje so jo pa preganjali
in se radi žnjo  pred sodnijo pravdali. Prišla je po tem takem

185

ob svoje lepo premoženje in je še clo stradati morala. V tej
svoji revi piše škofu Janezu Krizostomu in mu potoži svojo
nesrečo. Sv. učenik pa jej razloži in dokaže, da nima prav, ako
vse, kar se jej je zgodilo, ima za nesrečo. »Zakaj, pravi jej,
kakšna nesreča se ti more storiti ? Morebiti da te sodnija ob¬
sodi, da prideš ob vse svoje premoženje; potem pa tudi skerbi
ne boš imela, ga hraniti in po tvojej lepi navadi med uboge
deliti. Morebiti da te spodijo iz tega mesta in da moraš iti
na ptuje; ti boš pa to v božjo čast storila, kar jih veliko dela
iz same radovednosti, da malo po svetu pogledajo. Morebiti
te bojo tudi umorili, to je , primorali te morebiti bojo, malo
pred časom tisti dolg plačati, ki nam je vsem plačati, vsi
moramo umreti, — smert te pa pelje v deželo večnega živ¬
ljenja in veselja. Spomni se edine besede, ktero sem ti že en¬
krat rekel in ti jo še vedno ponavljam, namreč: „Le ene reči
se je bati, to je: greha." —

Pa tudi za telo je veliko hudega na svetu, kar nas boli,
dasiravno ni v resnici hudo ; le hudo za nas postane, če po
keršansko ne preterpimo, ker takrat greh storimo in potlej še
le zares hudo za nas postane. Bolezen, zgubo časti ali dobrega
imena, zgubo staršev, otrok, prijatljev, dobrotnikov, premo¬
ženja , blaga, pridelkov zemlje; dragino , lakoto , ubožtvo,
smert, itd. vse to hudo imenujemo, kar za telo je scer hudo, duši
pa ne škoduje, še v nebesa jej pomaga, če po Jezusovem nauku
in izgledu vse voljno v voljo božjo vdani preterpimo. Bog take
nadloge pošilja v dobro naših duš; nas kaznuje zavoljo naših
grehov že na tem svetu, ponižuje naš napuh, nam daje prilož¬
nost naše grehe spokoriti, nas k veči keršanski popolnamosti
napeljuje, da bi s poterpežljivostjo še večo krono zaslužili,
svoje duše izveličali. Kdor zemeljsko hudo po nauku vere in
cerkve premišljuje, spoznal bo, da za dušo je še le dobro. Sve¬
tega Pavla so vedno nadloge stiskale in je rekel: »Hvalimo
se tudi z nadlogami, ker vemo, da nadloga poterpljenje pri¬
nese, poterpljenje pa skušnjo, skušnja pa upanje, upanje pa ne
osramoti."

Noben človek na svetu ni brez terpljenja; pa nikoli nas
Bog ne da skušati čez našo moč, in ve vselej o pravem času
nam terpljenje pomanjšati ali odvzeti, ali nas potolažiti, da
l°žej terpimo , ali jih nam z drugimi dobrotami nadomesti;
po terpljenji je tudi Jezus šel v čast svojega Očeta. Ako pa
nam hudobni ljudje nagajajo, nas lažnjivo opravljajo in mnogo
nezasluženega terpljenja nam napravljajo, prepustimo to Bogu,

186

on bo ob svojem času njih hudobijo po pravici pokazal, zakaj
sv. Pavl pravi: „PriBogu je, pravično nadlogo poverni ti tistim,
kteri vam nadloge nakladajo in vam, ki nadloge terpite." Za-
toraj prosimo, da bi nam Bog dal svojo gnado, terpljenje
voljno terpeti, da bi ne padli v greh nevolje, mermranja, ali
clo ne obupali, temuč se volji božji podvergli; naj z nami
stori po svoji vsegavedni modrosti, kar ve, da nam k zveli¬
čanju nar bolj pomaga. Na grobu sv. Tomaža, škofa Kanter-
burgškega na Angleškem , so se godili veliki čudeži. To sliši
nek slepec in prosi, naj tudi njega peljejo na grob, da si on
izprosi milost, da bi spet spregledal. Res se njegova prošnja
usliši in on dobi spet zdrave oči. Poznej mu pa pride na misel,
da je k prošnji pozabil pristaviti, naj mu Bog spet viditi da,
če je to nj ego vej duši k sreči in zveličanju. G-re torej vnovič
na svetuikov grob in moli, da bi sv. Tomaž Boga prosil, naj
spet oslepi, če je za njegovo dušo boljši, da je slep, kakor to,
da vidi. In glej! — spet je oslepel, ali pobožno je živel in
srečno umeri.

Sklep.

Perve besede Gospodove molitve so: Oče naš; veseli in
polni zaupanja toraj pričakujemo , da nam bo naš usmiljeni
Oče nebeški dal, česar potrebujemo in česar ga prosimo. Sled¬
nja besedica svetega Očenaša pa je: Amen; tudi ona naše
serce k Bogu povzdiguje in nam upanja daje. Zakaj „Amen“
pomenja: Naj se zgodi! Ja zgodi naj se nam vse, kar smo
prosili. Bog nam bo dal, da ga bomo prav častili in mu zvesto
služili; nam bo dal, česar potrebujemo na duši in na telesu;
nas bo obvaroval vsega hudega. Žatoraj le radi imejte sveti
Očenaš, in pogostoma ga žebrajte; sam Jezus, naš Gospod,
nas ga je naučil, nam pa tudi zaukazal, da ga žebramo po¬
časno, zbrano in pobožno: Vse, kar Očeta prosimo v njegovem
imenu, nam bo dal. Amen.

187

XXV. Keršanski nauk.

Oeščena si Marija, — Angel j Gospodov
in sv. roženkranc.

P. Ktero molitev katoliški kristjani veii del Očenašu pridevajo ?

O. Katoliški kristjani pridevajo večidel Očenašu angeljevo če¬
ščenje.

P. Kaj je angelovo češčenje?

O.  Angeljevo češčenje je molitev, s ktero zlasti presveto Devico
Marijo, Mater božjo, pred vsemi angelji in svetniki častimo in na pomoč
kličemo.

P. Kako se glasi angeljevo češčenje ?

O.  Angeljovo češčenje se tako glasi:

Ceščena si Marija, gnade si polna, Gospod je s teboj. Žegnana
si med ženami, in žegnan je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija,
Mati božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smertni uri. Amen.

P. Is koliko delov je angeljevo češčenje sestavljeno ?

O.  Angeljevo češčenje je sestavljeno iz treh delov:

Iz pozdravljenja velikega angelja Gabriela, iz pozdravljenja Eliza¬
bete in iz besed, ki jih je cerkev pristavila.

P. Kako je pozdravil angel j Gabriel Marijo?

O.  Angelj Gabriel je Marijo pozdravil s temi besedami:
„Ceščena si (Marija), gnade polna, Gospod je s teboj, žegnana si
med ženami."

P. Kako je Elizabeta Marijo pozdravila ?

O.  Elizabeta je povzela angeljeve besede :

„Žegnana si med ženami" in je še dostavila te besede: „in žegnan
je sad tvojega telesa."

P. Ktere besede je cerkev pristavila ?

O.  Cerkev je pristavila te besede:

Jezus. Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob
naši smertni uri. Amen.

P. Zakaj pravimo: Sveta Marija, Mati božja?

0.  Pravimo: Sveta Marija. Mati božja, ker je:

1. Sveta Devica Marija rodila Jezusa Kristusa, kteri je pravi Beg.

2. Ker nam to ime Zbuja zaupanje, da bo Bog njeno prošnjo za
nas uslišal.

P- Zakaj pravimo: Prosi za nas grešnike?

O.  Pravimo: Prosi za nas grešnike, da bi spoznanje naše reve
ganilo Marijo , da nam od Boga izprosi spokornega duha in odpuščanja
naših grehov.

188

P. Zakaj pravimo: Prosi za nas zdaj in ob naši smertni uri ?

O.  Pravimo: Prosi za nas zdaj in ob naši smertni uri, ker božje
pomoči vselej potrebujemo, tako zdaj kakor tudi ob smertni uri, ob kteri
so skušnjave hudičeve večkrat najhujše.

P. Kedaj katoliška cerkev zlasti časti Mater Božjo z angelovim
češčenjem ?

O.  Katoliška cerkev časti Mater božjo z angelovim češčenjem
zlasti, kedar zjutraj, opoldne in zvečer k molitvi zvoni.

P. Česa se je treba pri tem zvonjenji sosebno spominjati?

0.  Ob tem zvonenji se je treba sosebno hvaležno in>pobožno
spominjati, da se je Sin božji včlovečil.

Vvod.

„Gospodovo molitev" ali »Oče naš" sem vam že raz¬
kladal. Veseli me, da ste tako zvesto pazili; lepo so mi ne-
kteri odgovarjali, ko sem jih po cerkvi popraševal. Le vsi
pobožno in serčno molite sveti Oče naš; obilno gnad in mi¬
losti bote prejemali. Pa spodobi se, da tudi Marijo častimo,
ktero je Bog sam toliko povišal; spodobi se, da se pogostoma
spominjamo Jezusa, ki je za nas človek postal, in nas na
križu odrešil; spodobi se, da Marijo posebno na pomoč kli¬
čemo , ktera pri Bogu toliko premore , mi ubogi grešniki pa
pomoči in usmiljenja toliko potrebujemo. Posebno imamo tri
molitve, ki jih v čast Device Marije opravljamo; vsi jih znate
in jih molite. In od teh treh molitvic  hočem jaz danes
govoriti. Te tri molitvice so: 1. Ceščena si Marija.
2. Angelj Gospodov. 3. Sv. roženkranc.

Razlaga.

1. »Ceščena si Marija"  ima tri dele: besede, ki jih
je govoril nadangelj Gabriel, besede, ki jih je izrekla sv. Eli¬
zabeta in besede, ki jih je pristavila sv. cerkev.

a) Besede nadangelja Gabriela so: »Ceščena si Marija,
gnade si polna, Gospod je s teboj, žegnana si med ženami."

Prišel je čas, da se je Bog usmiliti hotel človeškega rodu
v grehu in nevednosti zakopanega, in svojega Sina na svet
poslati, da bi vse popravil, kar je greh pokazil. Poslal je tedaj
angela Gabriela k Mariji, čisti in nedolžni devici v Nacaretu,
oznanit jej , da božji Sin, Odrešenik sveti, bo v nji človeško
natoro na se vzel. Angelj, ko k Mariji pride, jej reče: »Ce-

189

ščena si Marija, gnade polna, Gospod je s teboj, žegnana si
med ženami!" Marija se prečudnega pozdravljenja angeljevega
prestraši. Prestraši se pa zavoljo svoje nedolžnosti in svete
ponižnosti, kajti vedela je, kako nevarno je za človeka, ki je
povišan, da bi nad seboj dopadenja ne imel, in napuhnjen ne
postal; premišljuje nebeško pozdravljanje, kaj pomenja. In an-
gelj jej je rekel: »Ne boj se Marija! ker milost si našla pri
Bogu. Glej spočela boš in rodila sina, imenuj ga Jezus. Ta
bo velik, in Sin Narvišega se mu poreče."

Bog je izvolil Marijo med vsemi drugimi ženami, jo
obdaroval s svojimi gnadami, ker je hotel v nji narveči čudež
svoje vsegamogočnosti storiti. Ona je bila polna gnade, nikoli
ni imela madeža greha na sebi, in svojo svetost je stano¬
vitno ohranila. Ni pa le prejela gnade sv. Duha v svojo dušo,
ampak tudi samega Boga Jezusa Kristusa v njeno nedolžno
telo, kteri tudi nam vsem gnade deli. Marija je bila z vsemi
gnadami napolnjena, kterih je bilo treba materi božji; večje
časti ne more nobena stvar imeti, kakor jo je Marija imela;
ona je povišena čez vse stvari, čez angelje in svetnike. Zato
jej angelj dalje pravi: „Gospod je s teboj." Bog je scer z
vsemi stvarmi s svojo vsegamogočnostjo, pa drugači je s svet¬
niki , ž njimi je s svojo gnado in ljubeznijo; z Marijo pa ni
bil le s svojo gnado in ljubeznijo, ampak Bog se je sklenil ž
njo, ker jo je po svoji vsegamogočnosti storil mater božjo, in
jo ohranil v čistem in svetem devištvu. Bog Sin je bil ž njo,
kakor je otrok s svojo materjo, ker je od njenega nedolžnega
telesa vzel svoje meso, in od njene nedolžne kervi svojo kerv.
Sv. Duh je bil ž njo, ker je po njegovi moči spočela božjega
Sina. Kdo zamore bolj sklenjen biti z Bogom, kot Marija?
ona je mati Jezusova , mati našega drugega očeta, ki nas je
odrešil pogubljenja, in nam prinesel blagoslov božji, da v njem
in po njem bodo vse ljudstva srečne in zveličane, ktere bodo
vanj verovale in po njegovih zapovedih živele. Zato jej pa
tudi angelj pravi: »Žegnana si med ženami," ker je ni bilo
iu je ne bo ženske na svetu Mariji enake. Vse ženske so v
grehu, le Marija je bila brez madeža greha; kakor je bila na
duši s posebnimi gnadami obdarovana, tako tudi na telesu.

b) Besede sv. Elizabete so: »Žegnana si med ženami,
in žegnan je sad tvojega telesa."

Ko je Marija Jezusa od sv. Duha spočela, šla je kmalo
potem k svoji teti Elizabeti; ko je k nji prišla, je sv. Eliza¬
beta od sv. Duha razsvitljena vsa v Boga zamaknjena rekla;

190

»Žegnana si med ženami in žegnan je sad tvojega telesa. Od
kod pride, da me mati mojega Gospoda obišče?" Sv. Eliza¬
beta se spomni, kakošna sreča bo zdaj vsemu svetu došla, ker
bo Jezus rojen, kteri bo ves svet s svojo božjo besedo raz¬
svetli, dal bo življenje vsem, ki bodo va-nj verovali, pripeljal
jih bo spet k Bogu, ko jih bo sv. Duh razsvetil, v nove božje
otroke spremenil, jih prerodil, jih deležne storil svojega za-
služenja, jih iz kraljestva hudičevega v kraljestvo božje pre¬
stavil , bo odvzel hudiču moč in premagal bo smert, zato jo
je tako visoko počastila.

c) Sv. kat. cerkev je pa pristavila te-le besede: „Jezus.
Sveta Marija, mati božja, prosi za nas grešnike sedaj ob naši
smertni uri. Amen.“

Imenujemo jo mater božjo, saj je Jezusa rodila, ki je
resnično Bog in človek, in večno bo ostala mati božja, kakor
tudi Jezus večno Bog in človek; ravno tako bo pa tudi večno
devica ostala, ker je brez greha od svetega Duha spočela. Kakor je
pa Marija mati Jezusova, je tudi naša mati, ker je rodila
Njega, ki nam je dal življenje v božji gnadi, in se je ponižal,
da nas svoje brate in sestre imenuje.

Polni zaupanja na njeno prošnjo, jo prosimo , da bi za
nas grešnike prosda kakor naša usmiljena mati; dobro vemo,
da nič bolj ne želi, kot da bi bili vsi deležni neskončnega za-
služenja njenega božjega Sina. Prosimo jo skesani svojih
grehov, da bi prosila zdaj , ko smo vsak dan v velikih skuš¬
njavah in v nevarnosti grešiti, polni slabosti in nadlog na
duši in na telesu, vsak čas božje pomoči potrebni, zraven pa
nevredni uslišani biti. Prosimo jo pa tudi, da bi posebno ob
naši smertni uri za nas prosila, ko bomo morebiti nevarno
skušani, da bi bili stanovitni v veri in zaupanji v božjo milost
in neskončno zasluženje Jezusa Kristusa, in v goreči ljubezni
božji. Oh tisti čas bo za grešnike nar strašnejši, ko pojdemo
pred sodbo božjo, kjer bo sklenjeno za celo večnost. Prosimo, da
bi nas Jezus vzel v svoje kraljestvo, kjer ga bomo z Marijo vred
vtčno častili, ž njim se veselili. 0. Auriema (Anmut. 2. zv-
3. pogl.) pripoveduje, da je uboga pastirica tako gorečo lj u 7
bežen do Marije imela, da ji je bilo nar veče veselje, na pa&
pri Marijinem znamenji na nekem hribcu z ljubo Materjo JjJožjo
pomenkovati se. Ko pa vidi, da je Marijua podoba brez vse
lepotije, sklene jo olepšati, pa ne z zlatom in srebrom, am¬
pak z lepotijo ljubezni svoje, ktero tudi ubožnost lahko na¬
pravi. Nekega dne tedaj na polji cvetic naterga, jih v ven« 0  j

191

splete in Marijni podobi na glavo dene, rekoč: „0 ljuba Mati
moja! zlato, z dragimi kamni ozaljšano krono bi ti rada na
glavo djala; ker sem pa revna, sprejemni ta venec moje lju¬
bezni do tebe." Tako si je ta uboga devica prizadevala ne¬
beško kraljico počastiti. Kako je pa Marija ljubezen temu
dobremu otroku povernila? Pastirica hudo zboli. Ležala je v
revni bajti pri veliki cesti. Domači so imeli veliko dela na
polji, torej so ubogega otroka samega doma pustili. Tako za¬
puščena deklica živo čuti, da se jej smert približuje; neizre¬
čeno rada bi še svete zakramente prejela, pa nima nobene po¬
moči. Da bi tedaj to milost zadobila, prav goreče prosi Ma¬
rijo , njo ,  ki jo je ves čas svojega življenja tolikanj serčno
ljubila in častila. In glej, njena prošnja je uslišena. Dva mi¬
sijonarja ravno po cesti gresta; vsa trudna se v revno bajtico
podasta, da bi se v nji opočila, kar zagledata umirajočo deklico.
O kako se je njeno serce razveselilo! „Pozdravljena bodita,
poslanca Božja,“ jima reče, moja dobra Mati vaji je k meni
poslala. Nikar me ne zapustita v mojih smertnih težavah,
dajta mi še tolažbo naše svete vere, dajta mi Jezusa za po¬
potovanje v večnost!" Z veseljem sta pobožna služabnika Božjo
sveto željo dobre deklice spolnila. Eden jo spove, eden pa v
bližno cerkev leti in ji sveto popotnico prinese. Po svetem ob¬
hajilu se umirajoča prijazno posmehlja in mirno v Gospodu
?aspi s temi besedami: „0 milostiva, o dobrotljiva, o sladka
Device Marija!

Pa tudi v telesnih potrebah Marija pomaga. Poslušajte!

V Georgsvvalde na Nemškej meji živi neka udova K. H.,
31 let stara. Po smerti svojega moža je hodila v vas Gersdon
v neko fabriko, svoj terdi kruhek si služit. Pa siiota z »oli m
leži 18 n-delj na bolni postelji. Dr. K. jo je ozdravljal, pa
ni opravil; rekel je, da se jej znotraj veliš tur nareja,
zatorej vedno hejter in kri pljuje. Sa-ota je strašno terpela,
m imela ničesar več; zatoraj so jo prepeljali v bolnišnico za
ul| oge device. Dr. R. pa je očitno obstal, da je m v stanu
^zdraviti; zatorej se je poklical drug zdravnik. Poslednjo ne
de ljo pred adventom leta 1872 jej je bilo tako slabo, da je
zdravnik sam zaukazal, naj jo 30. novembra s sv, zakiamen
obhajajo. Vse je reklo, to noč jo bode konec, in več lj ui 1  J
bdelo na njenej postelji. Bolnica to noč pa malo zadiem je
jame se jej prav živo sanjati. Videla je v sanjah piav ziv ,
db Marijo v snežnobelem oblačilu pri postelji stati m jo j
‘itišala reči: „ Tvoj a bolezen je pri kraju." Io Malija spi

192

govori, nek listič na postelj dene in zibne. Namesti pečata je
bila na enej strani tega lističa podobica „Marija pomočnica,"
na unej strani pa so stale besede: „Marija, tvoja mati, po¬
maga." Bolnica se zbudi in začne po lističu iskati; tako živo
se jej je sanjalo. Kako pa vsi okoli stoječi stermijo, ko vidijo,
kako se bolnica, ravno kar na smert bolna, v postelji po
koncu zravna, čisto zdrava iz postelje vstane in pripoveduje,
kaj se jej je sanjalo. Pričujoči so vsi na kolena padli, in sv.
roženkranc molili do belega dnu. Časnik (Salcb. Blatt.), ki to
pripoveduje, pristavlja, da se vsak sam lehko prepriča, da se
je to res prigodilo, naj le gre v Gteorgswalde, poprašuje in se
prepriča.

Glejte, kako kratka pa tudi kako lepa je molitev: „če-
ščena si Marija 1“ Le vselej se spominjajte, kar besede zapo-
padajo, molite jo vselej počasno, pobožno in serčno; občutili
bote gotovo, da je Marija res naša usmiljena mati in da njena
priprošnja pri Jezusu, njenem Sinu" vsega premore!

2. Angelj Gospodov.  Trikrat na dan se zvoni in
katoliški kristjani se odkrijejo in lepo požebrajo ,,angelj
Gospodov." Kaj je to? Koga s to molitvico častimo? ča¬
stimo s to molitvijo Marijo, našo mater, pomočnico kri¬
stjanov, častimo Jezusa edinorojenega Sina božjega in odreše¬
nika, častimo Boga očeta, ker nam je toliko usmiljenja skazal
— vsega sveta se usmilil in odrešenika poslal. Moli se pa.
takole:

a) „Angelj Gabriel je Mariji češčenje prinesel, ona je
spočela od sv. Duha." Slišite, preljubi! nar veseljše oznanilo
iz nebes na zemljo , da se je Bog usmilil pregrešnega sveta,
da bo kraljestvo hudičevo razdjano in božje kraljestvo po¬
stavljeno.

b) „Marija je rekla, jaz sem dekla gospodova — meni se
zgodi po tvoji besedi!" Slišite besede in čudite se ponižnosti.
Angeljsko oznanilo zasliši Marija, se hitro poda v voljo božjo in
reče: dekla gospodova sem. Ljubi kristjani! kedar bo Bog k nam
govoril, naj že bode kakor hoče, v besedi sv. evangelja ali po
vesti, ne vterdujmo serca, recimo tudi mi: O Gospod, glej,
pripravljen je tvoj hlapec, po tvoji volji naj se zgodi!

c) „Beseda je meso postala in je med nami prebivala."
Vidite nar večo skrivnost ljubezni! Edinorojeni sin zapusti
nebesa, postane človek , nam v vsem podoben razun greha,
postane človek in med nami živi, nas uči, nas svari, nas reši
in zveliča , da bi nas za nebesa pripravil; o sveta skrivnost

193

ljubezni, vse časti in hvalevredna. — To je angelj Gospodov
— zares lepa molitev k časti device Marije, neizrečeno lepa,
če se tudi pobožno moli. 3 krat na dan nas cerkev k tej mo¬
litvi kliče, o najte, da bi se glasovi zvona, ki jih z ušesmi
slišite, vselej tudi v sercih odmevali; bodimo pokorni otroci
ljubeznjive matere!

3. Sv. roženkranc.  To je molitev, pri kteri se moli
,.oče naš,“ „češčena si Marija" in „apostoljska vera;" pride-
vajo se še nektere skrivnosti, ki so vzete iz Jezusovega živ¬
ljenja. To so gotovo naše najlepše molitve: „Očenaša“ nas je
učil Jezus sam,  »češčena si Marija" je angelj Gabriel iz ne¬
bes prinesel, „apostoljsko vero" pa so sestavili sv. aposteljni.
Te molitve so lepo vezane v venec ali kranc, zatoraj tudi
imenujemo to molitev roženkranc.

a) Kdaj seje  pa začel sv. rožnik rane?  Molitve
in skrivnosti sv. roženkranca so tako stare , kakor naša ker-
ščanska vera; da se pa molitve in skrivnosti tako ponavljajo
in čredijo, to je vpeljal sv. Dominik pred 600 leti. Sama D.
Marija ga je v sanjah naučila. S to molitvijo je sv. Dominik
veliko krivovercev spreobernil in tudi kritjani veliko slavnih
zmag si privojakovali. Tega nas spominja roženkranska ne¬
delja in bratovščina sv. roženkranca.

Zdaj pa poslušajte:

b) Kako se sv. roženkranc moli?  Kakor veste,
ima celi roženkranc, kteremu tudi pravimo „psalter“ ali „krona,“
tri dele: veseli, žalostni in častitljivi del.

V veselem  delu jemljemo v misel najpoprej

a) tisto veselo prigodbo, ko je angelj Gabriel prišel k
Mariji, ter jej oznanil, da je izvoljena v mater Jezusovo, in
je na to Marija spočela Sina božjega od sv. Duha.

b) Potlej spremljamo prečisto devico iz Nacareta tje čez
gore v Hebron do tete Elizabete, in se z Marijo vred vese¬
limo njene sreče.

c) Iz Hebrona se vernemo nazaj v Nacaret in iz Naca¬
reta se podamo na pot v Betlehem, kjer se z angelji in pa¬
stirci vred veselimo rojstva Kristusovega.

d) Iz Betlehema potujemo v Jeruzalemski tempelj, in se
°odi s starim Simeonom in pobožno Ano srečne štejemo, da je na
svet prišel naš Zveličar in Odrešenik.

e) Na dalje gremo z dvanajstletnim Jezusom na veliko¬
nočne praznike v tempelj, zgubljenega Jezusa z Marijo skerbno

13

194

iščemo, in se ž njo vred iz serca obveselimo, kedar ga sred
učenikov zopet najdemo.

V žalostnem  delu sv. rožnikranca se najpoprej

a) postavimo v duhu na oljsko goro , milujemo Jezusa,
ki je za nas kervavi pot potil, in objokujemo svoje grehe,
zavoljo kterih je terpljenje na-se vzel.

b) Potlej stopimo z Jezusom v Pilatov dvor , kjer ne¬
usmiljeni rabeljni do kervavega raztepd nedolžno Jagnje božje.
In z vsem tem še nezadovoljni mu tudi še

c) iz bodečega ternja krono spletd, ter mu jo s silo pri¬
tiskajo na sveto glavo.

d) Zdaj gremo za Jezusom s težkem križem obloženim
po težavnem križevem potu, in ko pridemo na Kalvarijo,

e) vidimo v svojo serčno žalost, kako nam našega naj-
večega dobrotnika na križ povzdignejo, da zdaj v nepopislji-
vih bolečinah med nebom in zemljo visi in umerje.

V častit 1 jevem  delu sv. rožnikranca občudujemo

a) Jezusovo častitljivo vstajenje od mertvih na sv. veliko¬
nočno nedeljo.

b) Potlej ga spremljamo ž njegovimi aposteljni na oljsko
goro, in ž njim vred gledamo, kako se vedno viši in viši
vzdiguje od tal, in gre tje gori v nebo, od koder je bil pri¬
šel na zemljo.

c) Z oljske gore se nazaj podamo v Jeruzalem, in pri¬
čakujemo z aposteljni sv. Duha, kteri pride na sv. binkoštno
nedeljo v podobi gorečih jezikov, in jih napolni s svojimi darovi.

d) Na dalje premišljujemo matere Jezusove presrečno
smert in nje častitljivo vnebovzetje, in jo

e) z angeljci vred spremljamo (v duhu) tudi mi tje gori
pred sedež božje milosti, kjer jej trojedini Bog postavi na
glavo častitljivo krono, ter jo krona za kraljico nebes in
zemlje.

Slehernemu teh treh delov sv. roženkranca, ter vese¬
lemu ravno tako kakor žalostnemu in častitemu, dostavljamo
prošnjo za verne duše v vicah, kar je res prav lepo in pri¬
merno. Saj menda skor nikogar ni med nami, kteri bi ne
imel ali enega ali drugega svojih ljubih že na unem svetu,
in ne ve, kako se mu godi. In če bi tudi še nikogar tam ne
imel, s kterim je bil kaj tesneje zvezan v sedajnem življenju,
to nič ne de; saj so vsi, ki se koli znajdejo v vicah, naši
bratje v Jezusu, s kterimi nas veže keršanska ljubezen, in
občestvo ali gmajna svetnikov.

195

Pa besede le izgovarjati, zraven pa misli drugod imeti
ali dremati, to ni prava molitev: V duhu in resnici moramo
moliti! — Ko roženkranc žebramo, poslužujemo se patnoštra.
Cujte, kaj se enkrat s patnoštrom zgodilo. Leta 1808  se po¬
vzdignejo Španci zoper Francoze. Vsi Francozi, ki so bili v
mestu Madrid, so bili pomorjeni. Nek zdravnik, zvest slu¬
žabnik Marije, je ravno ta dan sv. rešnje Telo sprejel in po¬
tem je šel po svojih opravilih. Ali na potu ga napade truma
Špancev, in ga hoče umoriti in ga preklinja kakor nevernika.
./Nikdar, jaz nisem nevernik, zavpije, in potegne iz aržeta
roženkranc, kterega je zmirom seboj nosil." Potolaženi so bili
Španci. Oni so ga tudi skoz mesto spremili in v hišo peljali,
kjer je brez nevarnosti bil. Ko se je spet na Francozko vernil,
povedal je, kako mu je Marija pomagala in iz hvaležnosti je
celih devet dni sv. devico Marijo častil, da ga je tolike ne¬
varnosti rešila.

Sklep.

Katoliški kristjani žebramo k časti D. Mariji: Češčena
si Marija, angelj Gospodov in roženkranc. Le radi in serčno
molimo te tri lepe molitve; ž njimi molimo tudi Jezusa Kr.
Ne sramujmo se nikoli, Jezusa in Marijo očitno spoznavljati
pred celim svetom. Smo Jezusa in Marijo častili v življenju,
gotovo bota nam Jezus in Marija tudi na strani stala ob našej
smertnej uri! Amen.

XXVI. Keršanski nauk.

0 ljubezni do Boga.

-P- Kaj se pravi, keršansko ljubiti ?

O.  Keršansko ljubiti, se pravi: Boga, največe dobroto, zavoljo
njega samega, bližnjega pa zavoljo Boga ljubiti, zavoljo Boga voljno
storiti vse, kar je zapovedal.

P- Zakaj moramo Boga še ljubiti?

, O. Boga moramo ljubiti tudi zato, ker nam je neskončno do¬
brotljiv.

13 *

196

P. Kako moramo Boga ljubiti?

O.  Boga moramo ljubiti čez vse, iz vsega svojega serca, iz vse
svoje duše, iz vse svoje misli in iz vse svoje moči.

P. Kaj se pravi, Boga čez vse ljubiti ?

O.  Boga čez vse ljubiti, se pravi: Boga raji imeti, kakor vse
stvari, in bolj čislati ga, kakor vse, kar nam bi moglo prijetno in do¬
padljivo biti.

P. Kaj se pravi, Boga ljubiti iz vsega serca , iz vse duše, iz vse
moči in iz vse misli?

0.  Boga ljubiti iz vsega serca, iz vse duše, iz vse moči in iz
vse misli, se pravi: Vse svoje misli, vse svoje želje in vse svoje besede
in dela k Bogu obračati, raji vse, celo tudi življenje zgubiti, in raji vse
terpeti, kakor zoper zapovedi božje vedama delati.

Vvod.

Govoril sem vam v kerš. naukih od keršanske vere In
od keršanskega upanja. Iz vere pride upanje; kajti kdor Boga
pozna in veruje , da je vsemogočen, in moder, dobrotljiv in
usmiljen, resničen in zvest, ta hode tudi terdno vse dobro od
njega pričakoval, bode na Boga upal. Kdor pa na Boga ve¬
ruje, in na Boga upa, ta bode tudi Boga gotovo ljubil; iz
upanja in vere pride ljubezen: „Zdaj ostanejo vera, upanje
in ljubezen, to troje, nar veča med temi pa je ljubezen."
Zatoraj govorim vam sedaj o kerš. ljubezni. Kakor vam sem
govoril o veri, ktero nam je Jezus iz nebes prinesel, in o
upanju, kterega nas je Jezus učil in zagotovil, ravno tako vam
govorim o ljubezni, ktero nam je Jezus zapovedal. Ktere lju¬
bezni nas je pa Jezus učil? „Ljubi Gospoda svojega Boga iz
vsega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje misli, in iz
vse svoje moči. To je perva zapoved. Druga pa je nji enaka:
Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe." Keršanska lju¬
bezen ima toraj dve vejici: Ljubi Boga črez vse, in: Ljubi
svojega bližnjega kakor samega sebe. Zatoraj govorim tudi
jaz najprej od ljubezni do Boga, in potem od ljubezni do
bližnjega.

Danes toraj o ljubezni do Boga, in vam pokažem:

1. Kaj se pravi Boga ljubiti? 2. Zakaj smo
dolžni Boga ljubiti? in 3. Kako smo dolžni Boga
ljubiti?

197

Razlaga.

1. Boga ljubiti se pravi: V svojem sercu veselja iu do-
padanja do Boga imeti, ga častiti, poštovati in hvaliti. Kakor
je vera in upanje, ravno tako je tudi ljubezen dar božji:
»Ljubezen božja, pravi sv. Pavl, je izlita v naše serca po sve¬
tem Duhu, kteri nam je dan.“ Človek ima že od natore
nagnjenje k ljubezni. Bog nas je tako stvaril, da ljubezen v
svojem sercu občutimo in ljubimo, kar nam dopada. Kdo je
učil nedolžno dete svojo mater ljubiti, in kako serčno jo ob-
jemlje, se na njene persi naslanja in se za njo boji; ali kdo
uči pošteno mater svojega otroka ljubiti ? Tako smo že stvar¬
jenj za ljubezen. Sveto , božjo ljubezen pa vlije sv. Duh pri
svetem kerstu v naše serca. Sv. Duh je naši duši to, kar je
duša telesu. Duša oživlja naše telo; ona ni od telesa, ampak
od Boga dana; ravno tako oživi sv. Duh božjo ljubezen v naših
dušah, da imajo veselja do Boga, da njim dopada Bog in nje¬
gove visoke lastnosti in popolnamosti, da Boga, nar popolniše
bitje, častijo, poštujejo in hvalijo. Ta ljubezen pa ni od duše,
ampak od sv. Duha, ki jo v naše serca vliva, je toraj božji
dar in čednost. — Boga ljubiti se pravi dalje: Zavoljo Boga
vse voljno storiti, kar nam je zapovedal. Kerš. otroci! kdaj
smete reči, da svojega očeta ljubite? Alite le tedaj , ako ste
mu lepo pokorni in zvesto njegovo voljo spolnujete. Ravno tako
smemo le tedaj tudi reči, da Boga ljubimo, ako voljno delamo,
kar nam je zapovedal. Zatoraj pravi Jezus: „Kdor ima moje
zapovedi in jih spolnuje, ta je, ki me ljubi." Glejte to je,
Boga prav ljubiti: do Boga in božjih reči veselja in dopadanja
imeti, Bogu in božjim rečem spodobne časti in hvale ska-
zovati in božje zapovedi zvesto spolnovati.

2. Zakaj pa smo dolžni Boga ljubiti?

Vse nas napeljuje k ljubezni božji in nam govori: Lju¬
bite Boga! Zakaj smo tedaj dolžni Boga ljubiti? Dolžni smo
ga ljubiti: a) Zato, ker je Bog ljubezen.  Bog je zares ljubezen,
ker iz ljubezni je stvaril nebo in zemljo, čiste duhove v nebesih in
človeka na zemlji. On skerbi iz ljubezni do nas tudi za naše
večno zveličanje, ker želi in hoče , da bi vsi ljudje zveličani
bili; njegova vsegamogočnost in modrost služite njegovi lju¬
bezni, da vse, kar stori, ali dopušča, da se zgodi, da vse lju¬
dem k zveličanju pomaga in služi. In vse, kar je stvaril, je
le zato stvaril, da bi ga ljudje spoznali, njegovo ljubezen
▼idili, ga častili in se v njih sercih ljubezen do njega tako

198

ljubeznjivega Očeta vnela, in ga čez vse ljubili. Tedaj vse,
kar vidimo, nam pravi: Bog je ljubezen, ljubite ga!

b) Dolžni smo Boga ljubiti, kernam je zapovedal ga
ljubiti.  Velika bi bila gnada božja, ko bi nam Bog le dopustil,
da bi mi revne stvari ga smeli ljubiti. Da bi nam pa serčnost
dal,  ga ljubiti, je iz ljubezni do nas ljubezen zapovedal. Že
po Mozesu jo je Bog zapovedal, in Jezus jo je za pervo za¬
poved v svoji postavi oznanil. Nekdo pisarjev vpraša: »Ktera
je perva vseh zapoved? Jezus pa mu je odgovoril: Perva vseh
zapoved je: Poslušaj Izrael! Gospod tvoj Bog je edini Bog.
In ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega serca, in iz vse svoje
duše, in iz vse svoje misli, in iz vse svoje moči. To je perva
zapoved. Druga pa je nji enaka: Ljubi svojega bližnjega,
kakor samega sebe.“ O priložnosti, ko je Jezus svoje poslu¬
šalce srečne imenoval, zato ker ga vidijo in slišijo nebeške
resnice učiti, ga nek judovski učenik skuša, rekoč: »Učenik!
kaj naj storim, da večno življenje zadobim? On pa mu reče:
Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega serca, in iz vse svoje
duše, in iz vse svoje moči, in iz vse svoje misli, in svojega
bližnjega, kakor samega sebe. In mu je rekel: Prav si odgo¬
voril, to stori, in boš živel."

c) Zato, ker je ljubezen k zveličanju potrebna. Le tiste
dela so dobre in večnega življenja v nebesih vredne, ki so po
božjih zapovedih in iz ljubezni do Boga opravljene, ktere pa
niso iz ljubezni storjene, so brez vsega zasluženja pred Bogom.
To sv. Pavl uči, rekoč: „Ako bi vse svoje premoženje za živež
ubogim razdelil, in ako bi svoje telo tj e dal, tako da bi gorelo,
ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga." Dela brez lju¬
bezni storjene so po zunanjem ravno take, ko tiste, ki so iz
svete ljubezni storjene; pa ravno zato pred Bogom brez za¬
služenja , ker niso iz ljubezni do njega storjene. Glejmo, kdo
je več del storil, molil, se postil, kot farizeji; in Jezus jih je
vendar zavergel, pa ne zato, kakor da bi bile njih daritve,
molitve, posti, ubogajmedajanje zoper božjo zapoved, pregrešne;
ampak le zato , ker jih niso iz svete, čiste ljubezni do Boga
storili, ampak so jih le storili iz napuha, da bi jih ljudje
obrajtali. Iz hude korenine so zrastle, dela toraj so zaveržene.

Nek Poljak je svojo domovino neizrečeno ljubil in veliko
v njen prid daroval. Zraven je tudi pošteno živel ,  da ga je
celi svet pravičnega imel in častil. Ko je že bil precej pri
letih, sanja se mu, da se je v posebno lepem kraju znašel.
Tu je vidi! veliko trumo angeljskih duhov, ki so vsi hitro pi-

199

šarili. Bliža se enemu in ga vpraša, kaj da kaj se tukej za¬
pisuje. Angelj mu odgovori: „Mi smo angelji božji in zapi¬
sujemo dobre dela ljudi, ki na zemlji živijo." Poljak ves
radoveden dalje praša: ..Ali smem pogledati v moj listek, kaj
je na njem zapisano?" »Zakaj ne,“ reče mu angelj, poišče
hitro izmed drugih listkov njegov listek in ga mu poda. Pa
kako se Poljak začudi, ko skoraj ves svoj listek prazen najde.
„ Ali je mogoče, da dosihmal tako malo zasluženi a imam za
nebesa; saj sem že toliko storil za domovino in še pošteno
živim." »Oh prijatelj moj," zaverne ga angelj , na te listke,
ki so bukve življenja, zapisujejo se samo tiste dobre dela, ki jih
ljudje doprinašajo iz ljubezni do Boga." Poljak se prebudi,
premišljuje svoje življenje in spozna, da je res temu tako, da
ni dobrih del. storjal iz ljubezni do Boga. Poboljšal se je;
storimo tudi mi vse iz ljubezni božje!

d) Dolžni smo Boga ljubiti iz hvaležnosti, ker nam vse
daje, kar nam je za dušo in telo treba. Kieri po dobrotah
božjih, ki nam jih je Bog za dušo dal od pervega greha naših
staršev do Jezusovega vnebohoda in do danešnje ure, in tudi
za telo od našega rojstva do danešnjega dneva, ni k ljubezni
božji obujen, ta je zares mertev za večno življenje. Ne bom
našteval na široko tega, kar nam je Bog dobrega storil na
duši in telesu, le samo to na kratko omenjam, da vse, kar
smo in imamo, vse je le od Boga: »Kaj imaš , o človek!
česar bi ne bil prejel?" Kratko vam tudi kažem na božjega
Sina, kterega nam je Oče nebeški dal, dal ga je v smert, v
grozovitno smert na križu. Tigran, armenski kralj , je imel
dobro, čedno ženo, ktero je priserčno ljubil. Vojskoval se je s
Čirom, perzijskim kraljem, pa je bil vjet s svojo žeuo vred.
Cir ga vpraša, kaj bi hotel dati, da njegovo ženo spet spusti?
Tigran odgovori: „Ko M imel še svoje kraljestvo, rad hi ga
dal za njo; zdaj pa nimam druzega, kakor kri in življenje,
tudi to ves vesel v dar prinesem za njo." Te besede Čira ga¬
nejo, — spusti Tigrana in njegovo ženo in mu da še kralje¬
stvo nazaj. Doma vpraša enkrat Tigran svojo ženo, kako se
jej je dopadlo na Cirovem dvoru, kjer je vse tako prekrasno
>n nezmerno bogato. Žena mu pa reče: »Odkar sva bila vjeta,
nimam za druzega misli in serca, kakor za njega, ki je pri¬
pravljen bil, za me dati kraljestvo , kri in življenje." Alite,
d n je to prelepa ljubezen in hvaležnost, ki pozabi vse bogastvo,
vso imenitnost, vse veselice! Ljubimo toraj Očeta neb., ki
nam je dal svoje naj ljubše, svojega edino rojenega Sina, da nas

200

odreši in vedno zveliča. Ne zabiino nikoli te neskončne do¬
brote! Še živina kaže po svoji natori ljubezen in hvaležnost
do tistega, ki jej jedipoklada; le človek zamore tako hudoben
biti, da svojemu Bogu ni hvaležen in ga ne ljubi; in človek,
kteri ni v stanu božjih dobrot sešteti, ktere vsak dan iz božjih
milostljivih rok prejemlje. Pa še vse veče dobrote je Bog ob¬
ljubil v nebesih dati tistim, kteri ga bodo prav ljubili. Lju¬
bimo tedaj Boga, ker nas je pred ljubil.

3. Kako pa smo dolžni Boga ljubiti?

Tudi tega nas je Jezus učil. Ljubiti smo ga dolžni:

a) iz vsega serca;  ljubimo ga iz vsega serca, kedar ob¬
čutimo nar veče veselje v sercu do njega , edinega Boga in
Gospoda, se njegovi volji v vsem podveržemo, da nagibe svo¬
jega serca le njegove zapovedi vodijo, in vse iz serca tre¬
bimo in odvračujemo, kar bi nas v ljubezni motiti in slabiti
zamoglo, da bi ga ne želeli zmiraj bolj popolnoma ljubiti.

Ni pa* zoper voljo božjo, tudi druge stvari ljubiti zraven
Boga; saj je Bog vse stvaril, in kar je on storil, je dobro;
vse reči nas Boga spominjajo , ker vemo , da je vse njegovo,
in stvarjene reči tudi veselje do Boga v naših sercih obude.
Le močno razločna je ljubezen do Boga od ljubezni do ljudi
ali drugih stvari. Starši ljubijo svoje otroke, otroci svoje starše,
možje svoje žene, žene svoje može, prijatlji svoje prijatlje; in
ta ljubezen božji ljubezni ne škoduje, dasiravno se iz vsega
serca radi imajo, ker Boga vendar še bolj in čez vse ljubijo,
ker nobeden ni tako dober in popolnoma kot on. Bog tudi ni
razžaljen , če bogaboječi kristjani druge stvari ljubijo, da le
Boga čez vse časte, in so njegovim zapovedim pokorni in takih
reči ne ljubijo, ktere bi njih serca od Boga odvračale in sveto
ljubezen v sercih zaduševale.

b) Boga moramo iz vse duše  ljubiti. Iz vse duše ljubi
Boga, kteri vso moč svoje duše obrača na to, da božjo voljo
spolnuje. S svojim umom si prizadeva Boga spoznati, njegove
svete zapovedi zvedeti, da bi vse dopolnoval, svojo voljo obrača
le v to, da bi se z božjo voljo zjedinila, le to želela, kar je
volja božja , svoji volji pa, ktera je volja skaženega človeka,
se popolnoma odpovedal in ji odmeri, ker le božja volja je
sveta. Spomin mu služi, da ohranja vse, kar zve od Boga, da
se ob pravem času vsega spominja, kar je storiti, da Boga
prav počasti.

Po veri spozna kristjan božje lepe lastnosti, duša jih
premišljuje, in bolj ko na Boga misli, lepši se ji zdi, in bolj

201

ko ji dopada, močnejše so želje po njem, in želi ž njim pri
njem biti; zato si prizadeva vse storiti, karkoli zve, da Bog
hoče, in mu želi dopasti. K temu jej pa ni nobene zapovedi
treba; do Boga ima čedalje veče veselje, sveto nagnjenje se
budi v nji do Boga; njegove zapovedi jej zmiraj bolj dopadajo,
in želi se božji volji v vsem podvreči. Zato pa tudi prosi, da
bi jo Bog sam vodil s svojo gnado, da bi mu bila vselej po¬
korna , ker ve, da le tisti pridejo v nebesa, ki njegovo sveto
voljo dopolnujejo. Močneje želje pa nima, kakor z Bogom in
pri Bogu večno biti.

c) Izvsehsvojih misel.  Ljubezen vodi v kristjanu vse
misli, želje, nagnjenja, veselje, žalost, upanje, strah, jezo, vojsko¬
vanje in premagovanje, in daje mu moč in serčnost k do¬
bremu. Ona stori, da s pomočjo gnade svetega Duha grehu
odmerjemo, in se svoji volji odpovemo; in bolj ko grehu odmer-
jemo, bolj nam Bog dopada in mi Bogu, zato ker ga ljubimo.
In boljšo voljo ko imamo , vse svoje misli, želje, besede in
dela po njegovi sveti volji vselej obračati, svetejši smo tudi
pred Bogom. Vzemimo si izgled nad nečistim človekom, kteri
drugi spol pregrešno ljubi, ali je blaga ali časti lakomen, ali
nad sovražnim. Koliko taki terpe, da bi svojemu nagnjenju
in željam zadosti storili; njih misli so le v drugem spolu, v
blagu, v časti in v maščevanji. Kteri pa Boga ljubi, njemu
so vse take misli in želje zoperne, zato ker od njegovega hu¬
dega poželjenja pridejo; njegova volja jih božji zapovedi pod-
verže, da nič več kaj takega ne misli in ne želi, ampak kar
je božjega. Tako vojskovanje ima vsak kristjan v sebi, ker
človeška natora ljubi, kar se željam telesa dopada, in se voj¬
skuje zoper sveto ljubezen, ktera pa le to ljubi, kar Bogu
dopada, in ker se boji, da bi se Bogu zameril. Pravičen kri¬
stjan zdihuje v tej vojski s svetim Pavlom, rekoč: „Kdo me
bo rešil iz te vojske, da se telo nebo vzdigovalo zoper duha,
temuč da bo vselej duhu pokorno, da bo sveta ljubezen go¬
spodovala v človeku ? Gnada Jezusa Kristusa, Gospoda našega."

d) Iz vs e m o či. Ko kristjan Boga iz vsega svojega serca,
iz vse svoje duše in iz vseh svojih misel ljubi, ima tudi
močno in stanovitno voljo po unajnih delih kazati, da svo¬
jega Boga zares čez vse ljubi. Ko bi kristjan sladkost do
Boga v svojem sercu občutil, zato bi ga še prav ne ljubil;
en mora tudi vse storiti, kar Bog zapove, in po takih delih
še le ljubezen do Boga prav kaže. Tega nas Jezus uči, ker
P r avi: ,,Ako me ljubite, spolnujte moje zapovedi. Kdor moje

202

zapovedi ima, in jih spolnuje, tisti je, ki me ljubi. Kdor me
ne ljubi, ne spolnuje mojih besed." „Zakaj to je ljubezen
božja, da njegove zapovedi deržimo, in njegove zapovedi niso
težke, — pravi sv. Janez."

Ljubezen božja je stanovitna volja, vselej božje zapovedi
zvesto spolnovati. Da kristjan voljo božjo dopolnuje, vse svoje
dušne in telesne moči v to obrača, in vse raji terpi, kakor da
bi smer ten greh storil. Božja ljubezen vodi njegov jezik,
da ž njim Boga hvali in časti, ali drugim božjo hvalo in nje¬
gove dobrote pripoveduje, jih od hudega k dobremu keršan-
skemu življenju napeljuje. Če mu Bog tudi nadloge ali ne¬
sreče pošlje, vendar ga nespremenljivo ljubi, se mu zahvaljuje,
in svoje terdno upanje va-nj razodeva, da ga ne bo čez moč
skušal. Svoje oči in roke proti nebu povzdiguje in Boga moli,
njegove noge mu morajo služiti Boga častiti, da hodi v cer¬
kev , kjer Bog gnade deli, in da ga nikoli v take kraje ne
nesd, kjer bi ljubezen do Boga slabela.

Ljubezen božja je v kristjanu, kot ogenj; več ko se na¬
loži, več tudi zgori; več dobrega ko stori , raji dela; več ko
terpi, raji terpi, ker poglavitna želja v njem je, Bogu dopasti,
in zato ga nič težko ne stane, trud in vojskovanje je za-nj ve¬
selje , ker v tem pokaže , kako Boga ljubi. Od take ljubezni
sv. Pavl govori, rekoč: »Ljubezen Kristusova nas žene, ker
menimo, da, če je eden za nas umeri, so tedaj vsi umerli,
in za vse je Kristus umeri, da tudi, kteri žive, ne žive vež
sebi, ampak Njemu, ki je za nje umeri, in spet ustal." Sv.
Tomaž Akvinčan je enkrat stal na samotnem kraju in deržal
gorečo svečo v roči. Sveča je nižej in nižej dogorevala
in poslednjič je plamen roko dosegel. Svetnik pa tega ni
nič občutil, tako globoko je bil zamaknjen v premišljevanje
božjih reči.

Sklep.

Ljubi kristjani! vemo sedaj , kaj se pravi Boga ljubiti,
zakaj smo dolžni Boga ljubiti , in kako smo dolžni Boga lju¬
biti. Oh le ljubimo Boga, ker je vse ljubezni vreden, oh le
ljubimo Boga in to svojo ljubezen s tem dokazujmo, da se
greha zvesto varujemo in božjo voljo zvesto spolnujemo. Ker-
šanska ljubezen nas vredne stori nebeškega veselja, kjer bo¬
demo Boga še le prav in vredno ljubili. Vera bo minula, kajti
gledali in spoznali bomo , kar tukaj verujemo , — upanje bo

203

minulo, kajti uživali bomo, kar smo upali, — ljubezen pa
nikoli ne mine, tudi tam v večnosti ne , ljubezen ostane ve¬
komaj! Brumni mož Jakob Eskobar, učitelj pravoslovja, .je
imel hčerko po imenu Marija. Ona je bila tiha, umna in prav
prijazna deklica. Po kristjansko so jo oče izredili. Komej tri
leta staro, so jo že teta deset božjih zapoved učili in jih jej
razlagali. ,,Kaj se pravi to, teta! Boga čez vse ljubiti," praša
enkrat deklica. Ta jej odgovori: ,,To se pravi, Boga rajši imeti,
kakor očeta, mater , teto in vse druge." Deklica je te besede
tako dolgo izrekovala , da jih je z glave znala. Rada je kli¬
cala: „Ljubi moj Bog! jaz te bolj ljubim, kakor očeta, mater,
teto in vse druge, ja, ja , nikogar ne ljubim tako kakor tebe
in te hočem iskati, dokler te ne bom našla." To je vsak dan
žebrala. Moji dragi! bodimo tudi kakor ta otrok, ljubimo in
iščimo Boga resnično, dokler ga najdemo. Tedaj bomo večno zve¬
ličani! Amen.

XXVII. Keršanski nauk.

Od ljubezni do bližnjega.

P. Kaj pomenja beseda bližnji ?

O.  Beseda bližnji pomenja vsakega človeka, prijatlja in nepri-
jatlja ali sovražnika
P. Kaj se pravi, bližnjega ljubiti?

O.  Bližnjega ljubiti, se pravi: Bližnjemu dobro hoteti, storiti
mu, kar mu je prijetno in koristno, in opustiti vse, kar mu je nepri¬
jetno in škodljivo.

P■ Kaj se pravi, bližnjega zavoljo Boga ljubiti ?

O.  Bližnjega zavoljo Boga ljubiti, se pravi: Bližnjega ljubiti,
ker je podoba božja, in ker je Bog zapovedal, bližnjega ljubiti.

P- Kaj se pravi, bližnjega ljubiti kakor sam sebe ?

O.  Bližnjega ljubiti kakor sam sebe, se pravi: Bližnjemu n^
storiti ničesar, kar bi mi s pametjo radi ne imeli; pravi se: skazati mu
ko, kar bi po pravici mi sami za se od njega hotli.

P Ali je kersanska ljubezen potrebna?

O.  Keršanska ljubezen je tako potrebna , da človek, kteri se
svo je pameti zave, brez ljubezni ne more doseči večnega življenja.

204

P. S čim se izkazuje ljubezen do Boga in do bližnjega?

O.  Ljubezen do Boga in do bližnjega se skazuje s tim, da se spol-
nuje deset zapoved božjih.

Vvod.

Pervo steblo keršanske ljubezni sem vam kazal danes
osem dni. Učil sem vas naše perve, nar večje zapovedi: „Ljubi
Boga čez vse.“ Slišali ste: kaj se pravi Boga ljubiti, zakaj
smo dolžni, in kako smo dolžni Boga ljubiti. Ob ljubi moji!
le pridno obujajte te tri božje čednosti, da vam Bog daje žive
vere, terdnega zaupanja in goreče ljubezni. Da pa Boga prav
in resnično ljubite, to s tim kažete, da njegovo sveto voljo zvesto
spolnujete: „Kdor moje zapovedi ima in jih spolnuje, ta je,
ki mene ljubi;" oh da bi nam vsem te Jezusove besede vedno
pred očmi stale!

Danes govorimo od drugega stebla keršanske ljubezni
Ko je Jezus od zapovedi: „Ljubite Boga čez vse," govoril, je
rekel: „Druga zapoved je tej enaka: ljubi svojega bližnjega
kakor sam sebe." Zatoraj vam danes govorim od ljubezni
do bližnjega in vam povem:

1. Kdo je naš bližnji; 2. zakaj smo dolžni
bližnjega ljubiti; in 3, kako smo dolžni bližnjega
ljubiti?

Razlaga.

1. Kdo j e naš bližni,  nas je Jezus lepo učil. Nek
judovsk učenik je prašal Jezusa: „Kdo je moj bližnji?" Jezus
je pa odgovoril: Nek človek je šel od Jeruzalema doli v Je*
riho, in je padel med razbojnike, kteri so ga tudi obropali, in
z ranami obdali, ter so šli in ga pustili na pol mertvega. Pri¬
merilo se je pa, da je nek duhoven šel po tistem potu; in
ga je vidil, in je memo šel. Ravno tako je tudi levit, ko j e
prišel na to mesto, in ga vidil, memo šel. Nek popoten Sa¬
marijan pa je prišel do njega, in ko ga je vidil, se mu je v
serce smilil. In je pristopil in mu obvezal rane, in je vlil v
nje olja in vina, in ga je posadil na svoje živinče , ter ga
peljal v gostivnico, in ga oskerbel. In drugi dan je vzel dva
denarja, in jih je dal gostivniku, in je rekel: Skerbi za-nja,
in kolikor več izdaš, ti bom jaz nazaj grede povernil. Kteri
teh treh se ti zdi, da je bil bližeji tistemu, ki je padel med

205

razbojnike? On pa je rekel: Tisti, kteri mu je usmiljenje
storil. In Jezus mu reče: Pojdi, in tudi ti tako stori."

Judje in Samaritani si niso bili dobri, temuč sovražni,
vendar se je Samaritan ptujega in nesrečnega juda usmilil.
Jezus nam pa zapoveduje, storiti tudi tako! In Jezus sam je
ljubil vse, tudi svoje morivce, in nam izgled dal, da bi tudi
mi tako delali. »Slišali ste, je rekel farizejem, da je rečeno:
Ljubi svojega bližnjega, in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa
vam povem: Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite,
kteri vas sovražijo, in molite za nje, ki vas preganjajo in
obrekujejo, da bote otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kteri
da svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in da dežiti
na pravične. Zakaj ako le tiste ljubite, kteri vas ljubijo, kakšno
plačilo bote imeli? Ali'ne delajo tega tudi čolnarji? In ako
pozdravljate le svoje brate, kaj storite več? Ali ne delajo tega
tudi malikovalci? Bodite tedaj popolnoma, kakor je vaš Oče
nebeški popolnoma." Prijatlje ljubiti, pravi Jezus, ni nič po¬
sebnega, tudi neverniki jih po svoji natori iz človeškega
nagnjenja ljubijo, ki Boga ne poznajo; Oče nebeški hoče, da
tudi tiste ljubite, ki vas ne ljubijo, ki vas clo sovražijo. Za¬
kaj ljubezen v človeku je dvojna, človeška ali natorna, in
sveta, keršanska ali nadnatorna.

Res je , da so nam naši dobrotniki in prijatiji, naši
znanci in krajani, in ljudje naše vere bolj pri sercu, in da
jih bolj in več ljubimo. Pa vendar pravi kristjani nismo, če
tudi grešnikov, ptujcev, nevernikov in sovražnikov ne ljubimo,
to je: Ce jim pravice ne skazujemo, jim sreče ne želimo, jim
dobrega ne storimo, za nje Boga ne prosimo, in v potrebi in
sili jim ne pomagamo; sovražiti smemo in imamo greh, in
ne- ali krivovero, človeka pa moramo vselej ljubiti. — Boren za¬
morec je bil nekemu gospodu v Indiji prodan. V tej službi
se je s keršansko vero seznanil in je tudi kristjan postal.
Pri tem gospodu se je dobro obnašal, zavoljo tega ga je tudi
gospod ljubil in mu marsikaj zaupal. Nekega dne je gospod
dvajset sužnjev kupiti hotel. On se poda s svojim zvestim
Tomom — tako je bilo zamorcu ime — na tergin mu vkaže,
si te izvoliti, kteri bojo nar boljši delavci. Tom pred svojega
gospoda med drugimi tudi nekega starega moža postavi.
Gospod začudjen praša, kaj da je to in da tega ne kupi. Ali
tergovec ga obljubi zastonj dati, ako drugih dvajset kupi, kar
s ® je tudi zgodilo. Ko so domu prišli, je Tom za sivčeka prav
skerbel. On ga je v svojo izbo vzel, in ga k svojej mizi po-

206

sadil. Mu je bilo mraz, ga je na solnce peljal; mu je bilo
vroče, ga je v senco posadil. Vse je on storil, je skerbel
kakor priden sin za svojega očeta. Oez to se je gospod za¬
čudil in praga Toma: „Ali so tvoj oče.“ Niso. So tvoj stric
ali pa kdo tvoje žlahte; zakaj ni mogoče , da bi ptujemu
toliko dobrega mogel storiti." Nikdar gospod! on ni moje
žlahte, še moj prijatelj ni. „Pa povej mi, zakaj tako za njega
skerbiš?" „0n je — moj sovražnik," odgovori mu Tom, on
me je prodal. Ali vendar ga ne smem sovražiti; zakaj misi¬
jonar so rekli: „Ako je tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti,
ako je žejen, daj mu piti!"

2. Zakaj pa smo dolžni bližnjega ljubiti.

Dolžni smo svojega bližnjega ljubiti:

a) ker je stvar jen pobožjipodobi.  Vsak človek je
Bogu podoben, v njem gledamo Boga, in po ljubezni bližnjega ka¬
žemo od zunaj, da Boga ljubimo, kteregane vidimo. Sv. Janez
pravi: „Kdor svojega brata ne ljubi, kteregavidi, kako zamore
Boga ljubiti, kteregane vidi?"

Ko je mladi Tobija od angelja spremljen v hišo Bagvela
stopil, pa se nista poznala, ker se nikoli videla nista, precej je
Bagvel svoji ženi rekel: Glej , kako močno je ta mladeneS
mojemu stricu podoben. Potlej ju vpraša: Od kod prideta
mladenča? Odgovorita mu: Mi dva sva iz rodu Neftali, in
sva med vjetimi v Ninivi. Vpraša ju: Ali poznate Tobija?
Poznava ga, mu odgovorita. Bagvel je začel hvaliti Tobija,
kako dober, pravičen in bogaboječ mož da je. Angelj mu pravi:
Glej, ta je njegov sin. Od velikega veselja, dasiravno ga ni
nikoli vidil, mu reče: Srečen bodi, ga objame, poljubuje in ve¬
selja joka. Bavno tako jokate tudi njegova žena Ana in hči
Sara. Od kod se je ljubezen do mladega Tobija tako naglo
vnela v sercu vseh treh, ko ga niso nikoli videli, in niso ve¬
deli, ali je dober mladeneč ali ne? Od ljubezni do njegovega
očeta, starega Tobija, kterega je Bagvel preserčno ljubilin
mu sin podoben bil. Tako pravični kristjan svojega bližnjega
ljubi, kteri svojega Boga čez vse ljubi; ljubi ga, ker je otrok
božji, Jezusov brat in za nebesa stvarjen; stori mu dobro, kolikor
zamore, in želi mu vse dobro.

b) ker bližnj ega Boglj ubi;  in prizadevati si moramo,
ga tako ljubiti, kakor ga ljubi On, ker je njegov otrok. Zato
je kristjan, kteri v resnici ljubi, usmiljenega in dobrotljivega
serca, vselej pripravljen, dobro storiti. Sv. Duh pravi: „P r ®'
vični so usmiljeni in usmiljenja skažejo." Usmiljen človek je

207

prava podoba božja na zemlji, ker nesrečnemu je namesti Boga
na zemlji. Kteri Boga prav ljubi, je nemiren v svojem sercu;
vedno misli, da bližnjega premalo ljubi, ker vidi, kako Bog
nas svoje otroke ljubi , on pa želi v vsem svojega Boga po¬
snemati; to pa ve, da le tisti ga posnemlje, ki je usmiljen in
dobrotljiv proti svojemu bližnjemu.

c) ker je tudi Jezus vse ljubil,  za vse je nasvet
prišel, in za vse umeri, da bi bil vse odrešil. Pravičen kri¬
stjan si prizadeva, Jezusa v vsem, tedaj tudi v ljubezni do
bližnjega posnemati, ker Jezus nam vsem pravi: „Izgled sem
vam dal, da tudi vi drugim storite, kakor sem jaz vam storil."
In Jezus je na zemlji le dobro delal, svojo božjo'milost v
delih skazoval. Pravični, ki Jezusa ljubi, tudi svojega bližnjega,
prijatlja in neprijatlja, ljubi, ker ve, da so vsi udje njegovega
telesa, in da je Jezus vse ljudi ljubil, svoje prijatlje in so¬
vražnike.

d) ker smo vsi otroci nebeškega Očeta,  bratje
in sestre med seboj, in vsi eno upanje imamo, enkrat v božjem
kraljestvu v nebesih skupej biti pri svojem nebeškem Očetu.

e) kerjeBogzapovedal,  bližnjega ljubiti. Jezus govori,
da daje novo zapoved, ne kakor farizeji uče, to je, ni nova,
kakor da bi Bog že v stari zavezi ne bil zapovedal bližnjega
ljubiti; nova je, ker farizeji drugači uče, kakor je Bog za¬
povedal , in ljudi motijo, in Jezus jo je v svoji čistosti po¬
vedal. Nova je pa le v tem, da se tako serčno ljubite, kakor
sem jaz vas ljubil, pravi Jezus, in le po taki ljubezni vas
bodo spoznali, da ste moji učenci, moji prijatlji in bratje. Po
ljubezni se tedaj spoznajo božji izvoljeni, otroci božji in otroci
hudičevi; zakaj, kteri ne ljubi brata svojega, ni iz Boga.
Ravno to tudi sv. Avguštin govori: »Ljubezen loči otroke božje
od otrok hudičevih. Poslednji imajo enako natoro, življenje,
pamet, enak jezik govore, imajo svete zakramente, vero; ker
pa ljubezni nimajo, so nič. Če se tudi s svetim križem kri-
ža jo, so kerščeni, z drugimi v cerkev hodijo, tako se vendar
Pravi božji otroci le po ljubezni od hudičevih ločijo; zato, kar
“°g ljubi, hudič sovraži, kjer je ljubezen, tam je božji
Rub, toda kjer je sovraštvo, tam je hudič." To poterduje tudi
S Y- Janez, ker nas serčno k ljubezni božji opominja rekoč:
|Preljubi! ljubimo eden drugega, zakaj ljubezen je iz Boga.

u  slednjič, kteri ljubi, je iz Boga rojen, in Boga pozna. Kdor
ae  ljubi, Boga ne pozna: zakaj Bog je ljubezen. Ako se med
seboj ljubimo, Bog v nas ostane, in njegova ljubezen je v nas

208

popolnoma. Iz tega spoznamo, da v njem ostanemo, in on v
nas; ker nam je od svojega duha dal.“

3. Kako smo dolžni bližnjega ljubiti?

Tudi tega nas usmiljeni Jezus uči: „Ljubi svojega bliž¬
njega, kakor samega sebe," pravi on. Ljubezen toraj, ktero do
sam sebe v sercu imamo, ona nam kaže, kako smo dolžni
bližnjega ljubiti. Vsakdo sam sebe ljubi; kaj si pa želi, da bi
mu drugi delali? Vsakteri si pa želi:

a) dabimu nihče kaj kudega ne storil in želel.
Že stari Tobija je svojemu sinu rekel: „Kar nočeš, da bi tebi kdo
drugi ne storil, glej, da ti komu drugemu nikdar ne storiš
in sv. apestel Pavl uči: „Ljubezen do bližnjega ne dela hu¬
dega. 11  Ako se pa po keršanskem svetu okoli oziramo, najdemo
med kristjani zastarane sovraštva, iz kterih, kakor iz peklen¬
skega brezdna, černi kad vednega preganjanja in strašnih
krivic hlapi; najdemo satansko nevošljivost, s ktero sosed so¬
seda lovi, kot Kajn Abelna, in po hudičevo se mu pri slednej
nesreči posmehuje, če se je sosedu pa lepa sreča primerila,
mu nevoljnost in žalost na obrazu beremo. Pa ne le to. Vi¬
dimo med kristjani očitne tepeže in razboje, kakor da bi ti
divjaki bili; zapazimo med njimi nespodobne tožbe, grešne
goljufije, in malopridne tatvine; slišimo eden čez drugega hu¬
dičevo legati, krivo soditi in prederzno govoriti. — Joj mene!
kje je ljubezen do bližnjega, ktera nič hudega ne dela? Pri¬
jatelj! vprašaj sam sebe, ali kaj takega želiš? Mislim, da ne,
torej tudi drugim storiti in želeti ne smeš.

b) Dabi  mu  vsakteri dobrega želel.  N ar
veča dobrota in sreča vsakemu človeku je, da se večno
zveliča. Zatoraj moramo želeti in tudi moliti, da se naš
bližnji večno zveliča: ,,Molite eden za drugega , da bote zve¬
ličani," opominja sv. Jakob. Ne morem, da bi tukaj ne opomnil
družbe ssv. Cirila in Metuda, ktero so naš slovenski Oče, go¬
spod Anton Slomšek, milostljivi lavantinski škof, med Slo¬
vence vpeljali. Ta cerkveni knez so žalostnega serca pretehta¬
vali , da velika dušna in telesna nesreča od tod izvira, ker se
ruski narod v veri močno loči; zatoraj so imenovano družbo p°“
obrambo Marije matere božje in slovanskih aposteljnov ssv.
Cirila in Metuda osnovali, in vse slovenske katoličane povabili
v to družbo, naj bi slehern družnik vsak dan en Očenaš m
1 Ceščenomarijo zmolil s pristavkom: „Ss. Ciril in Metud,
za nas Boga prosita." Namen te molitve je: „naj bi Bog vse j
Slovane v edino sveto rimsko katoliško cerkvo združil," ktera

209

je pravi Jezusov hlev. Kdor k tej družbi pristopi, se tudi od¬
pustkov vdeleži, ktere so sveti Oče Pij IX. blagovoljno jej po¬
delili. — Glejte kristjani lepo priložnost, pokazati, da bližnjega
ljubite in mu vse dobro želite. Poslušajte besede sv. Pavla,
kteri pravi: „Pred vsem drugim vas opominjam, da naj se
moli, prosi in zahvaljuje za vse ljudi," in usmilite se svojih
ločenih narodnih bratov, ter molite za-nje ; usmilite se pa tudi
sami sebe, ker tako pokrijete veliko število svojih grehov in
se odpustkov vdeležite. Ako dalje bližnjemu dobro želimo, bo¬
demo tudi veseli, ako se bližnjemu dobro godi, pa tudi ža¬
lostni bodemo, ako ga kaka nesreča zadene: „Veselite se z
veselimi, in žalujte z žalostnimi," opominja sv. Pavl.

c) Da bi mu vsakteri dobrega storil.  Sv. Av¬
guštin pravi: »Kdor svojega bližnjega ljubi, vse stori, kar le
zamore, _ naj bi k telesnemu in dušnemu zdravju pripomogel.
In skerb, ktero za telo svojega bližnjega prevzame, mora
zdravje in srečo duše v namenu imeti." Glejte , te zlate be¬
sede cerkvenega učenika vse naše dolžnosti do bližnjega po¬
polnoma obsegajo. Blagor nam, ako jih prav v sercu ohranimo
in v djanju spolnujemo! Kar telesne dobrote zadene, ktere smo
mi bližnjemu skazovati dolžni, mislim, da jih ni treba naštevati;
samo vas spomnim sedem telesnih dobrih del, ktere nam je
mili Jezus tako živo priporočal, in vsakemu svetujem , da,
kedar bo kdo zmed vas za dobroto zaprošen, naj se revežu
primeri ter presodi, kaj bi na njegovem mestu sam želel;
zraven tega še Jezusove besede dobro pretehtajte, ktere je
rekel: »Resnično vam povem, karkoli ste storili najmanjšemu
mojih bratov, to ste meni storili." Naš sedajni papež sveti
oče Pij IX. so besede dobro v sercu ohranili. Ko so se neki
dan po mestu Rimu peljali, vidijo na cesti oslabljenega člo¬
veka. Hitro kočijažu vstaviti velijo in se, obnemoglemu možu
pomagati, iz kočije dvignejo. Kočijaž jim reče: »Oslabljeni
mož je jud." Papež pa mu zavernejo: »On je človek kakor ti
m jaz." Sveti Oče vzamejo bolnika v svojo kočijo in ga osker-
mjo kot usmiljeni Samarijan. Poslušajte še to-le: Huda zima
J0 bila! Nek kotličkar gre po poti in najde zmerznjenega Žida
■di juda. Zraven sebe je imel nekaj sukna in druge reči, s
kterimi je tergoval. Kotličkar misli: »Morebiti še živi. Ako
iay no je žid,  vendar je pa človek, je moj bližni in jaz mu
moram pomagati." On zakoplje Židove reči v sneg, vzame
I a  na herbet in ga nese v bližnjo vas. Tam so ga z žganjem
' orgali in sčasom se je spet oživil. Ko je kotličkar virlil, da

210

žid spet živi, djal je: „Hvala Bogu, vendar nisem zastonj po¬
magal." Potem je dal kerčmarju nekaj denarja, da bi za Žida
prav skerbel in je šel po Židove reči. Ko nazaj pride, je žid
že čisto zdrav bil. Kotličkarja poljubi in se zahvali, da ga je
smerti rešil in hoče mu vse dati, kar je imel. Ali kotličkar
nič ne vzame. Žid ga še enkrat prosi, vsaj kaj malega vzeti.
Ali kotličkar ga za roko prime in pravi: „Kar sem storil,je
bila moja dolžnost; to je vsak svojemu bližnjemu dolžen. Bog
nama dalej pomagaj!" Tako je šel naprej. Lep izgled nam
daje kotličkar, kaj moramo svojemu bližnjemu storiti in no¬
benega plačila jemati! S kakšno mero bomo mi svojim sobratom
merili, s takšno nam bo Bog odmeril. Oh kakšno veselje nas
bo presunilo, kedar bo usmiljeni sodnik nas zavoljo našega
usmiljenja v nebeško kraljestvo povabil!

Kar pa dušne potrebe vtiče, ktere bližnjemu skazati
keršanska ljubezen nas veže, nadjam se, da slehern zmed
vas dobro razumi, da obstojijo v tem, prav podučevati ne-
vedneže in serčno svariti grešnike. V izgled vam sv. Fran¬
čiška Ksaverjana postavim. Dušne dobrote ljudem skazo-
vati je on celo Indijo prehodil, povsod serčno učil in greš¬
nike svaril. Tako ljubezen do bližnjega je v sercu čutil, da
je rekel: „Bad umerjem , če zamorem le eno dušo Bogu pri¬
dobiti." Pravijo, da je več sto tavžent Indijanov s svojo roko
kerstil. Glejte živo ljubezen do bližnjega. To se pravi sobratu
na duši pomagati, to se pravi revežem nebeški kruh lomiti.

Moji kristjani! Prerok David je v zadostenje za svojo pre¬
greho obljubil, rekoč: »Hudobne bom tvoje pote učil; in greš¬
niki se bodo k tebi spreobernili." Jelite, ne bomo tudi mi z
ljubeznijo do bližnjega svojih grehov krili? Kar smo pred
Bogom zagrešili, ali ne bomo tako popravljali, da bomo druge
na pravi pot zavračevali in Bogu služiti jih učili? Pač, mi
hočemo svojim bližnjim dobro storiti, jim hočemo na telesu
in na duši pomagati, da jih bomo imeli besednike tisti dan
svojega računa; mi hočemo usmiljenja skazovati, da bomo
usmiljenja dosegli!

Tako smo dolžni bližnjega ljubiti: da mu nič hudega ne
storimo in želimo, timveč vsega dobrega želimo in storimo.
Keršanska ljubezen je taka le, kakor jo popisuje sv. apostel
Pavl: »Ljubezen je poterpežljiva, je dobrotljiva, ljubezen ni
nevošljiva, ne ravnanapčno,se ne napihuje; ni časti lakomna,
ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne

211

veseli krivic, veseli se pa resnice; vse preterpi, vse veruje,
vse upa, vse prenaša." Bog nam daj take sprelepe ljubezni!

Sklep.

Taka prava keršanska ljubezen nam je neobhodno po¬
trebna; brez take ljubezni se človek, kteri se svoje pameti
zave, ne more doseči večnega življenja: „Kdor ne ljubi, ostane
v smerti." Sv. Janez evangelist je bil škof v Efezu na jutro-
vem. Že je bil blizo 90 let star in ni več mogel v cerkev
hoditi. Verni kristjani so ga na rokah v cerkev nosili. Ves
slab ni jim drugega pridigovati mogel, kakor te le besede je
neprenehoma ponavljal: »Otročiči! ljubite se med seboj, otročiči
ljubite se!“ Verni so se naveličali vedno eno poslušati in ga
vprašajo: „Učenik! zakaj zmirom eno praviš?" Lepo jim sv.
Janez odgovori: „Zato , ker je ta zapoved Gospodova, ki je
rekel: Novo zapoved vam dam, da se med seboj ljubite. Ako
to storite, je zadosti." Res, ljubi poslušavci! ako se po tem
ravnate, kar ste danes in danes osem dni slišali, ako ljubite
Boga čez vse in bližnjega kakor sami sebe, gotovo ste pravi
kristjani; kajti vse une zapovedi božje bote spolnovali iz lju¬
bezni do Boga. Zatoraj pravi sv. apostel Pavl: „Spolnenje
postave je ljubezen!" Da imamo pravo keršansko ljubezen, da
ljubimo Boga in bližnjega, skazujemo s tim , da spolnujemo
deset zapoved božjih. O teh se pa začnemo učiti prihodnjič;
Bog daj srečo in svoj blagoslov! Amen.

XXVIII. Keršanski nauk.

Deset zapoved božjih sploh in perva
posebej.

P. Ktere so desetere zapovedi božje?

0.  Po poglavitnem zapopadkn so desetere zapovedi božje te:

1. Veruj v enega samega Boga.

2. Ne imenuj po nemarnem božjega imena.

3. Posvečuj praznik.

4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel, in da ti bo dobro
aa zemlji.

14 *

212

5. Ne ubijaj.

6. Ne prešestuj.

7. Ne kradi.

8. Ne pričuj po krivem zoper svojega bližnjega.

9. Ne želi svojega bližnjega žene.

10. Ne želi svojega bližnjega blaga.

P. Komu je Bog dal deset zapoved ?

O. Bog je dal deset zapoved Mojzesu na gori Sinaji za izraelsko
ljudstvo, ko je po izhodu iz Egipta v puščavi bilo.

P. Kako je Bog dal deset zapoved ?

O.  Bog je dal deset zapoved, ki so bile ž njegovim perstom za¬
pisane na dve kamneni tabli, ob gromu in blisku, in sicer za to: 1. da
bi jih ljudstvo toliko raji spolnovalo, 2. da bi njegovo voljo bolj spoštovalo,
in 3. da bi se prestopniki bali njegove mogočnosti in zažuganih kazen.

P. Ali smo tudi mi dolžni deset božjih zapoved spolnovati?

0.  Tudi mi smo dolžni deset božjih zapoved spolnovati:

1. Ker razlagajo natorno postavo, ktera je v naše serca zapisana.

2. Ker jih je Jezus Kristus sam poterdil in spolnovati zapovedal.

P. Je li mogoče, deset zapoved božjih spolnovati ?

O.  Deset zapoved božjih spolnovati je mogoče, ker Bog vsakemu
gnado k temu daje.

P. Kaj obsegajo desetere zapovedi božje?

O.  Perve tri zapovedi obsegajo dolžnosti do Boga, drugih sedem
pa ima v sebi dolžnosti do bližnjega.

P. Kje se ob kratkem nahaja zapopadek deset zapoved?

O.  Zapopadek deset zapoved se nahaja ob kratkem skupej v dveh
zepovedih ljubezni.

P. Ktera je pena zapoved ljubezni?

O.  Perva zapoved ljubezni je: Ljubi Gospoda, svojega Boga, i*
vsega svojega serca, iz vse svoje duše, iz vse svoje misli in iz vse
svoje moči.

P. Ktera je druga zapoved ljubezni ?

O.  Druga zapoved ljubezni je: Ljubi svojega bližnjega kakor
sam sebe.

P. Kako je razlagal Kristus zapoved ljubezni do bližnjega?

O.  Kristus je razlagal zapoved ljubezni do bližnjega s temi be¬
sedami : Vse, karkoli hočete, da vam ljudje store, tudi vi njim storite;
zakaj to je postava in preroki.

P. Kaj je treba pomniti pri vsaki zapovedi?

O.  Pomniti je treba, da se v vsaki zapovedi nekaj zapoveduje,
nekaj pa tudi prepoveduje.

P. Kaj je v perm zapovedi zapovedanega ?

O.  V pervi zapovedi nam je zapovedano, v enega Boga verovati,
njega moliti, vanj upati, njega ljubiti.

213

P. Kaj se v pervi zapovedi prepoveduje ?

O.  V pervi zapovedi se prepoveduje: Ne vera,_ malikovanje, krivo¬
verstvo , vedeževanje , prazna vera, vraže (copernija); obupati, ne za¬
upati ali pa prederzno zaupati v božjo milost, sovražiti Boga,.

Vvod.

„Kdor moje zapovedi derži, ta je, kteri mene ljubi,"
pravi Jezus. Slišali sto, da smo Boga ljubiti dolžni iz vsega
serca, iz vse duše, iz vse moči in čez vse. Pa le tako kažemo,
da ljubimo Boga, ako njegove zapovedi deržimo. Da jih pa
vemo, jih je Bog sam že Izraelcem po Mojzesu na gori Sinaj
oznanil. 40 dni se je Mojzes postil in je molil; tako se je
pripravljal božje zapovedi sprejeti. Ljudstvu pa je zapovedal,
naj se tri dni prej očisti in pripravi. Kedar je napovedani dan
prišel, vidilo se je prav zgodaj strašno bliskati, in se slišalo
strašno grometi; temen oblak je bil goro zakril, trobenta je
bučala in vsa gora je bila ognjena. Mojzes je šel na goro,
Bog je Izraelcem iz oblaka govoril, in Mojzes zapovedi božje
na dveh kamnitih tablah zapisane prinesel. Bog je svoje za¬
povedi tako oblastno in strašno dajal, da bi se ljudje prepri¬
čali, kako mogočen da je kaznovati vse , ki njegove zapovedi
prelomijo: „Bog to stori, je rekel Mojzes, da bo njegov strah
v vas, in da ne grešite." Ravno te zapovedi veljajo tudi nam,
kajti Jezus jih je poterdil in še bolj popolnoma razložil. Zato
je rekel, da ni prišel ovreč, kar so Mojzes in preroki učili in za¬
povedovali, ampak dopolnit in je s svojim zaderžanjem pokazal,
da se mora tako živeti, kakor Bog zapove. Zato je tudi skuš-
njavcu rekel: »Pisano je, moli Gospoda svojega Boga, in njemu
samemu služi." Ravno tako je tudi mladenču rekel, ki ga je
uprašal, kaj da naj stori, da bo večno življenje dosegel: »Derži
zapovedi božje." —Pri drugi priložnosti je nek učenik postave
Jezusa uprašal, rekoč: »Učenik! ktera je velika zapoved v po¬
stavi?" In Jezus mu je rekel: »Ljubi Gosgoda svojega Boga
iz vsega svojega serca, in iz vse svoje duše in iz vse svoje
moči. Ta je nar veča in perva zapoved. Druga je pa tej enaka:
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. V teh dveh za¬
povedih je zapopadena vsa postava in preroki." Po svojih za¬
povedih Bog zapoveduje njega čez vse ljubiti, bližnjega pa
kakor samega sebe , in ravno to so tudi preroki zapovedovali.
In kdor v resnici svojega bližnjega ljubi, po delih, ki mu jih
stori, pokaže svojo ljubezen do Boga, ko take dela bližnjemu

114

stori, ktere storiti mu Bog zapoveduja, kar Jezus tudi z drugimi
besedami poterdi, ker pravi: „ Nad tem vas bodo spoznali, da.
ste moji učenci, ako se bote med seboj ljubili." Tako so v
teh zapovedih vse božje zapovedi in tedaj vse dolžnosti zapo-
padene, ktere imamo do Boga, do sebe in do bližnjega do-
polnovati.

Deset božjih zapoved vsi veste; to je lepo in potreba,
pa vendar toni še zadosti, tudi spolnovati jih je treba. Zatoraj
jih bom kratko razlagal, danes začnem pri pervi zapovedi
božji in vam pokažem:

1. Kaj nam perva zapoved zapoveduje, in
2. kaj nam perva zapoved prepoveduje?

Hazlaga.

1. Perva zapoved nam zapoveduje:

a) verovati v pravega  Boga. Kajti vera je za zve¬
ličanje potrebna: „Kdorne veruje, ježe obsojen," pravi Jezus,
in sv. Pavl uči: „Brez vere ni mogoče Bogu dopasti." Kristjan
mora pa le v enega samega Boga, in ne drugega zraven
njega verovati, in vse, kar nam je Bog razodel, ker on je
večna modrost in resnisa, ki ne more goljufati in ne legati.
To Bog zapove v svoji pervi zapovedi. Verovati pa mora
kristjan vse resnice svete vere, kakor jih mati katoliška cerkev
uči, in ne po domišljevanji ljudi, kteri se lahko zmotijo; njo
vodi sv. Duh, da se ne more zmotiti. In tudi Boga takrat
častimo, kedar mu vse verujemo, kar je razodel. Jezus je tudi
svojim aposteljnom zapovedal ljudi vse učiti, kar jim je po¬
vedal, in je rekel, da, kdor bo veroval in bo kerščen, bo zve¬
ličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen; zato moramo vse
verovati, kar je Jezus učil, in če so tudi take resnice, kterih
naša kratka pamet razumeti ne more, kakor tudi Boga ne za-
moremo popolnoma spoznati; pa jih vendar moramo terdno vero¬
vati, ker ravno take verne skrivnosti store našo vero zasluž-
ljivo. Jezus v svojih naukih tudi ni nikjer razločka storil, naj
bi nekaj verovali, nekaj pa ne; vse, kar je potrebnega k zve¬
ličanju, j e učil, toraj nam je potrebno vse verovati, in tudi njegovi
aposteljni niso v nobenem nauku razločka delali, da bi bilo njih
učencem treba, nektere resnice bolj natanko verovati, nekterih
pa ne; vse, kar sv. cerkev uči, je treba verovati. Toda kri¬
stjan si mora prizadevati tudi po veri živeti. Judež Iškarjot
je tudi Jezusa poslušal, pa vendar hudoben ostal; kralj He-

215

rodež je tudi sv. Janeza rad poslušal, ali vendar je le nečist
ostal. Kavno tako tudi veliko kristjanov božjo besedo po¬
sluša, pa vendar jim nič ne zaleže , ker vedno v grehih osta¬
nejo, so le poslušalci, pa ne delalci božje besede,- ker ne žive
po božjih zapovedih. Jezus le tiste zveličane imenuje, kteri
božjo besedo poslušajo in po nji žive. Poslušajmo tedaj božjo
besedo z vernim sercom , po nji bomo vero zadobili in bomo
poterjeni v nji, in ona nas bo zveličala. „Živa je namreč božja
beseda, in močna in ostrejša, kot vsak na obč strani nabrušen
meč, in seže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga, in
razsodja misli in namen serca."

b) Moliti in hvaliti Boga.  Že kralj David nas opo¬
minja: „Hvalite Gospoda, dajajte njemu dolžno čast," in Jezus
uči: „Moli Boga svojega Gospoda, in njemu samemu služi."
Dolžni smo tedaj Boga moliti in njemu v vsem pokorni, v
njegovo voljo vdani biti. Zakaj Bog je naš stvarnik , Gospod
in Oče. To store angelji v nebesih, in spolnujejo njegovo sveto
voljo; to storiti smo tudi mi dolžni. Pa ni zadosti, ko bi le
v sercu, v svojih mislih to dolžnost dopolnovali, vse naše dela
morajo pričati od našega znotranjega češčenja božjega ves čas
našega življenja. Bog nam je stvaril dušo in telo , oboje je
stvarj eno, da Boga časti. Duši jeza  ta svet telesa treba, da po
njem razodeva sveto čast, ki jo do Boga v sebi občuti in ima.
Ce svoje oči proti nebu povzdigujemo, pokažemo dušne želje
po nebesih, da tam želi biti, kjer je njen Oče, Odrešenik in
Zveličar. Koke povzdigujemo proti nebesom, naj spoznamo, da od
tod vse dobro pričakujemo, ker je tudi naše serce tam;  ali
da ga hvalimo zato , kar nam je dal,  ali ga prosimo, česar
nam je treba. Z ustmi mu duša svojo hvalo oznanuje ali svoje
potrebe pripoveduje in jih k češčenju božjemu vabi. Ko duša
svojo revščino, svoj nič spozna in božjo visokost in veličastvo
premišljuje, pade telo polno ponižnosti na kolena pred Bogom,
spozna svojo nevrednost, in se na persi terka.

Bog tudi hoče, da ga z besedami in po zunanjih delih
častimo, zato da bližnjemu lep izgled dajemo, ga k češčenju
božjemu vabimo, sebe in druge v dobrem poterdujemo; kar pa
Bog hoče, to hoče tudi dober kristjan, ker Boga ljubi. Po
zunanjih delih bo tudi serce omečeno in k Bogu še bolj nagnjeno.
Kristjan pa to tudi iz ljubezni do bližnjega stori, ker želi, da
oi tudi drugi Boga prav molili in zveličanje dosegli, kterega
orugači ne morejo zadobiti, kakor če Boga prav molijo; zato
ga napeljujejo z nauki in izgledi; in da kristjan Jezusa posnemlje,

216

kteri ni drugega želel, kot čast božjo oznanovati, ljudi k pra¬
vemu češčenju božjemu in k zveličanju napeljevati; in to nje¬
govo sveto delo je imenoval svojo jed in pijačo.

c) Upati v Boga.  Kaj bi ne upali v Boga, ki je vsega-
mogočen, in nam zamore vselej pomagati, ki je neskončno do¬
brotljiv, in nam koče vselej pomagati, ki je resničen in zvest
v svojih obljubah, in nam gotovo da, kar je obljubil: „Ako
bi tudi mati svojega dojenčka pozabila, jaz vas zabil ne bom.“
Upanje pride toraj iz vere; kdor v pravega Boga veruje, v
njega tudi upa. Upamo pa od Boga odpuščanje grehov zado-
biti; — upamo razs vitij en j e uma in pameti, da prav spoznamo,
kaj je sv. volja božja, — upamo posvečujoče gnade in pomoči
božje, da zamoremo božje zapovedi zvesto spolnovati, — upamo
od Boga na tem svetu vsega, česar potrebujemo in po smerti
pa večno zveličanje v nebesih ; vse to pa upamo po neskončnem
zasluženji Jezusa Kristusa. Pravi kristjan si toraj prizadeva,
kolikor le premore, rok nikoli križema ne derži, zraven pa
stanovitno in terdno zaupa v Boga, da v nobenih še tako
hudih dušnih in telesnih nadlogah in v nobenem terpljenji
serca ne zgubi. Vedno mu je pred očmi: Vse, kar Bog stori,
prav naredi!

d) Ljubiti Boga.  Bog je vreden vse naše ljubezni,
on ima vse dobre lastnosti in popolnamosti: „0 večna in nova
lepota, zakaj sem te tako pozno spoznal," je zdihoval sv.
Avguštin. On je neskončno dober: vse, kar imamo, vemo in
uživamo, je iz milosti božje: »Ljubimo mi tedaj Boga, ker
nas je on poprej ljubil." Dal je tudi svojega edinorojenega
Sina v grenko smert na križu, in tam nad zvezdami nam je
pripravil večno veselje. Zatoraj ljubi pravi kristjan Boga čez
vse, in to svojo ljubezen s tem skazuje, da njegove zapovedi
spolnuje.

To vse nam perva zapoved božja zapoveduje, sedaj:

2. kaj nam perva zapoved božja prepoveduje?

a) Nevero in malikovanje. Nevera  je greh, kte-
rega je tisti kriv, kdor ne veruje v nobenega Boga, ali ne v
pravega Boga in tudi tistih resnic ne, ktere nam je Bog
razodel. Sem slišijo Turki, judje in tudi tisti kristjani, ki ter-
dijo, da ni ne Boga, ne nebes , ne pekla. Bog nas vari te
strašne pregrehe in zmot: »Kdor ne veruje, je že obsojen,"
pravi Jezus. Malikovanje  je greh, kterega je kriv, kdor
stvarjene reči, postavim solnce, zvezde, živali, ali ljudi za
Boga ima in časti. Sem spadajo ajdje v Ameriki, Aziji in

217

Afriki, ki ne poznajo svojega nebeškega Ožeta, in kterega je
poslal Jezusa Kristusa. Te sirote sedijo v smertni temoti in
ne sije jim prijazna luž sv. kerš. vere. Vežni Bog bodi za¬
hvaljen za nebeški dar sv. vere , pa le tega se varujmo , da
ne žastimo in ljubimo kake reži, kakega žloveka ali kakega
greha vež kot pravega Boga: „Karkoli neumno ljubiš, ti je
v sercu namesti Boga, in tisti stvari namesti stvarnika služiš ,
pravi sv. Avguštin.

b) Krivoverstvo,  to je tisti greh, kterega je kristjan
kriv, ki eno ali vež resnic, ki jih je Jezus užil, ali jih kato¬
liška cerkev verovati zapoveduje, terdovratno zametuje ali jih
po krivem pomenu razklada in nože verovati, kakor cerkev uži.
Ce pa kdo želi, in si prizadeva vselej to pravo verovati,
ni v svoji volji krivoverstva kriv. Kakor smo preprižani, da je
le en sam Bog, tako smo tudi te resnice, da je le ena sama
vera prava, ktero je Bog razodel. Bog je resnižen, svet in ne¬
spremenljiv, kar je govoril, je vežno res; laž in zmote pa so¬
vraži. Pregreha pa je žloveški um oslepila, da si ljudje po
svojih spaženih željah mnoge vere izmišljujejo, da jim ložej
strežejo. In kdor veruje, da žlovek v vsaki veri zamore zveližan
biti, ne pozna vere, še manj pa Boga; in tak ne veruje Bogu,
ampak sebi, ker, kar mu v glavo ne gre, overže. Prave mo¬
drosti kristjan le po veri zadobi, in ne po domišljevanji žlo-
veške pameti; kar je v resnicah svete vere žloveškega zra¬
ven, je vse novo, prazno in goljufno; le kar Jezus govori, in
njegova sveta cerkev uži, je čista resnica.

Kristjani! ne dajte se motiti, ako bo nekteri krivover-
nik govoril, da so le nektere resnice poglavitne, in te se mo¬
rajo verovati, nektere pa niso, ali naj kristjan tako ali drugaži
veruje, je vse eno. To so nastave, ki vas hožejo vjeti; kar je
Jezus govoril, je vse res, in vse moramo verovati, ne pižice
od njegove postave ne smemo ovreži, in ne smemo ne manj
ne vež verovati. Skerbite v sveti veri dobro poduženi biti, da
bote stanovitni; neveden se lahko premoti in zapelje; nikoli
ne berite krivoverskih bukev, da se vaša duša njih strupa ne
navzame k vaši vežni nesreži, in bodite ponižni, ker po na¬
puhu tudi krivoverstvo pride.

Varujte se jih , kteri zoper vero ali katoliško cerkev in
njene ceremonije govore. Sv. Janez prepoveduje prijaznost s krivo¬
vernimi uženiki imeti, ker slabi v veri se naglo da zmotiti in
napeljati; zato bi grešil, ako bi v nevarnost šel. Jezus pa uži,
da še svoje sovražnike ljubiti moramo ; zato smo sicer dolžni tudi

218

v veri zmotenim ljudem po keršansko dobri biti, in jim dobro
storiti, posebne tovaršije pa vendar ž njimi ne imeti.

c) Vedeževanje,  to je greh, kterega je kriv, kdor ve¬
ruje , da po izmišljenih znamenjih zamore kdo zvedeti, kaj
se bo v prihodnje godilo , kar noben človek, le Bog sam ve,
ali pa komur Bog razodene.

Goljufi neumne goljufujejo, da jim po kvartah, ali ko
dlan gledajo, prerokujejo to, kar vejo, da slepi človek, ki jim
verjame , dobiti želi: srečno možitev , dolgo življenje , srečo,
kako erbščino, po sanjah prihodnje reči uganjujejo, in več dru¬
gega takega, kar Boga žali. Grešita pa oba, ta, ki uganjuje,
kakor uni, ki mu verjame. Le Bog sam ve, kako se nam bo
prihodnjič godilo, tega on nam ni hotel razodeti; tedaj tega hu¬
dobni duh, in kteri so v njegovi službi, nikoli ne bodo vedeli.
V 16. stoletju je živel sicer prav učen mož , zraven pa je
uganjal vedeževanje s tim , da je po dlani ljudem prerokoval,
kaj jih čaka. Nekega dne pride v hišo, kjer je bilo veliko
otrok. Otroci so gospoda poznali in mu roke molili, naj jim
prerokuje. Pregledoval je tudi rokice najmanjšega otroka, ki
je še jankico nosil. Slednjič se oberne k očetu in mu reče:
„Ti, oče! ta fant bode enkrat visoko učen mož.“ Oče se mu
pa nasmehlja in pravi: „Naka, moj gospod! ta otrok ni deček,
je le deklica." Taka je z vsem vedeževanjem.

Že po Mojzesu je Bog vse to ojstro prepovedal, rekoč:
„Ne sme se znajti nihče med teboj, kteri bi uganjevalca popra-
ševal, ali na sanje in na tičje petje deržal, tudi ne copernik
ali zagovarjalec, tudi ne, da bi vedeže za svet prašal, ali pre¬
rokovalec, ali da bi od mertvih resnice iskal, zakaj vse to je
gnjusoba Gospodu, in zavoljo takih hudobij jih bo pri svojem
prihodu končal. Popolnoma bodi in brez madežev z Gospodom,
svojim Bogom."

d) Prazna vera;  to je greh, kterega stori, kdor ve¬
ruje, da imajo nektere reči kakošno posebno moč v sebi, ktere
pa nimajo ne po svoji natori, ne po božjem razodenju in ne
po nauku svete cerkve. Vraže pridejo iz samoglavnosti, ali P a
iz nevednosti, in se razodevajo po veliko grešnih delih.

Z zdravili se zdraviti, ktere je Bog zato stvaril, ni vraža,
če pa kdo od stvari kakošno pomoč zadobiti hoče , ktero le
Bog dati zamore, je vraža. Nekteri hočejo s pomočjo hudi¬
čevo obogateti, ali kak zaklad denarjev vzdigniti, če pri ži¬
vini kakošne take reči rabijo, ki jim jih goljufni ljudje proda¬
jajo, ko pravijo, da so močno žegnane, zato da jih ložej drago

219

prodajajo, od kterih cerkev nič ne ve, — če s takošnimi žegni bo¬
lezni odpravljajo, kteri niso ne od Boga, ne od cerkve po¬
stavljeni; — če take listike (cedeljce) na duri pribijejo in verujejo,
da bodo po teh vse nesreče obvarovani; ko toča gre, kako
orodje narobe vun metati; ali karkoli kaj svetuje, da bo po¬
magalo , pa da mora zraven kake besede govoriti, znamenja
narejati, to so vraže. Goljufi lazijo okoli in prodajajo neko čudno
pismo, ktero je Bog sam pisal in v cerkvi sv. Mihela v Londonu na
zlati niti visi; učijo poseben post 12 petkov pri suhem kruhu
in merzli vodi z močnimi molitvami in pravijo: da, kdor en-
krat v življenji vse to dopolni, 7 darov sv. Duha zadobi, da
ne bo obožal, ne nagloma umeri, da bo vedel 12 dni poprej
svojo smert, da ga bo Marija vzela v nebesa . . . Dalje je
med ljudmi tudi „pismo od šest rimskih ali general-maš," —
bukvice: »Pravi Kolomonov žegen ali bukve polne božje moči;“
—- molitvice: „Žebranje sv. treh kraljev," „molitev sv. Ko¬
rone," s ktero se dobi 31.000 gold., »duhovna hramba," »zlati
oče naš," »sanje D. Marije," „3 molitve nekega papeža," ki
vsacega rešijo pekla itd. itd. . . To so same grešne in strašno
nevarne vraže. Drugi spet kvantajo, da, kdor presv. Rešnje
telo pod kožo zašije, je varen pred strelo. Eni basajo, da, kdor
v sv. martro streli, njegovi puški vse obleži. Tretji spet pra¬
vijo, da, kdor pusti otrokom koze ali vsipence staviti, jim sv.
kerst odvzeme in jih hudemu zapiše. To so strašne hudobije in
veliki grehi. Sv. apostelj Pavel naroča škofu sv. Titu: »Ojstro
svari, da bojo v veri zdravi in ne bojo poslušali kvant." In
sv. škof Cesari pravi: »Velika neumnost vaša je, da v bolezni
in nadlogah rajši verujete v vražje pripomočke , ko v vsega-
mogočnega Boga. Velika pregreha je to."

Kristjani verjemite, vse vraže niso nič drugega, kakor
zvijače in goljufije peklenskega sovražnika, po kterih ljudi
■noti, in jih od prave vere v previdnost božjo in od spodobnega
češčenja božjega odvrača.

Kristjani! bodite pametni, varujte se z vražami Boga ža¬
rni ! ako je kdo bolen ali njegova živina, ali je v kakošnih
drugih petrebah in nesrečah, naj se posluži takih pripomočkov,
od kterih gotovo ve, da imajo moč pomagati; v sebi od Boga
' M  P a  ne ve, naj upraša razsvitljene kristjane, pred ko to
pravo zve, naj se zderži kaj takega rabiti, kar ne ve, ali ni
vraža. Spomnite se Boga, da on vse na svetu tako obrača, da
n človeka zveličal. Oe pošlje bolezni, nadloge ali karkoli si
b °di zopernega, vse to le iz svetega namena stori, ker človeka

220

ljubi, ker mu vse to služi k večemu zasluženju v nebesih.
Terdno upajte va-uj , prosite ga v nadlogah pomoči, on vam
bo ob času pomagal, kakor bo za vašo dušo nar bolj prav.
Stara vdova je na smertnej postelji ležala. Hči jo opominja,
da bi sv. zakramente sprejela. Ona pa pravi, da še ni potreba.
Zato prosi hči soseda, da bi jej pomagal, mater pregovarjati,
da bi. ssv. zakramente sprejeli. Vdova tudi temu odgovori
smehljaje: „Ne skerbite se, jaz še ne bom umerla. Kukavica
mi je oznanila, da bodem še dvanajst let živela." Nekteri imajo
prazno vero, in mislijo, da bojo tako dolgo živeli, kolikorkrat
je kukovica zakukala. Ali vdova zmiram slabejši prihaja. Zato
hči vendar duhovnika pokliče. Ko pa duhovnik pridejo, vdova
že ni več pri pameti, le samo še besede izrekuje: „kukuk,
kukuk!" Duhovnik niso jej mogli več ssv. zakramentov deliti.
In tako je tudi umerla. — Kdor na take prazne reči veruje,
namesto da bi na Boga veroval in zaupal, se sam tepe in
muči že tukaj na zemlji.

e) Copernija,  to je greh, ktere se udeleži, kdor ver¬
jame, da nekteri človek s pomočjo hudiča po svoji volji bliž¬
njemu hudo stori, kolikor hoče na njegovem telesu, zdravji,
pri živini, da se mu redi, mu boleha ali cerka, ali na blagri
ali clo tudi pri vremenu, da točo napravi, in kar koli si
bodi; česar nespameten človek ne more prav spoznati, kako se
mu je mogla kakošna nadloga zgoditi, pa misli in govori, da
mu je to hudoben človek naredil.

To verovati je tudi greh zoper Boga. Bog je Gospod
celega sveta, in on vse vlada, po njegovi volji se mora vse
goditi, in hudič brez dopuščenja božjega ali clo zoper njegovo
voljo nič ne zamore. To verovati je tudi zoper ljubezen bliž¬
njega velik greh, ker ga hudo sodi, akoravno toliko ve, kot on.
Vse, kar ljudje od takih reči govore, je izmišljeno, in neumni
se dajo zmotiti in v velik greh zapeljati.

Ljubi kristjani! storite vselej po volji božji, Bog vas bo
ljubil, in če bo Bog z vami, kdo bo zoper vas ? Ako pa vam
Bog kaj zopernega pošlje ali dopusti, da se vam zgodi, udajte
se v njegovo voljo, on že ve, zakaj to dela.

Vsi ti grehi so zoper sv. vero; zoper upanje pa je:

f) obup a ti, slabo zaupati ali prederzno upati
v milost božjo.  Obupa človek, ki si misli, da mu Bog
noče ali ne more pomagati; — slabo upa, kdor misli, da ni go¬
tovo, ali me bo Bog uslišal in mi pomagal; — prederzno pa upa,
kdor se sam vedoma v nevarnosti poda in pravi: Bog mi

221

bo že čudovitno pomagal. Pravi kristjan dobro ve, da je Bog
vsegamogočen in nam more vselej in povsod pomagati, — da
je neskončno dobrotljiv in nam hoče vselej dati, kar je k na¬
šemu zveličanju, —da je neskončno usmiljen in nam odpušča
vse še tolike in velike grehe; — pravi kristjan pa tudi to ve,
da si mora tudi sam prizadevati, in scer kolikor le premore:
»Zapisano je: Ne skušaj Boga, svojega Gospoda."

Zoper ljubezen je slednjič:

g) Boga sovražiti.  Vsakgreh je zoper ljubezen božjo,
ker žali svetega Boga; posebno pa kaže, da nima ljubezni do
Boga, kdor se malo ali nič ne mara za Boga in božje reči,
— kdor malokdaj ali nikoli ne smisli se svojega Boga, —
kdor nekako nevoljo ali še clo jezo čuti, kedar mu Bog na
misel pride, posebno pa tisti, kdor Boga zasmehuje, preklinja
in sovraži, česar nas večni Bog obvaruj! To je nar veča in
nar strašnejša hudobija.

Sklep.

Po vsakej pridigi obujamo tri božje čednosti: vero,
upanje in ljubezen. Le lepo in serčno jih vselej žebrajmo,
kajti v Boga verovati, v Boga upati in Boga ljubiti, nam je
Bog zapovedal v pervi zapovedi. Zatoraj, usmiljeni Oče ne¬
beški, poterdi našo vero, pomnoži naše upanje in vžgi našo lju¬
bezen ! Amen!

XXIX. Keršanski nauk.

Ali je prav, častiti angel j e in svetnike!'

P- Ali ni zoper pervo zapoved, angelje in svetnike častiti in na
pomoč klicati?

O.  Angelje in svetnike častiti in na pomoč klicati ni zoper pervo
zapoved, marveč je dobro in koristno.

P- Zakaj kličejo katoliški kristjani angelje na pomoč ?

O.  Katoliški kristjani kličejo angelje na pomoč, ker so ljudem
z a varhe odločeni; ker ljudi ljubijo, za njih zveličanje skerbe, za nje
Prosijo, in ker Boga vedno gledajo, in mu tudi molitev ljudi izročajo.

222

P. Zakaj kličejo katoliški kristjani tudi svetnike na pomoč ?

O. Katoliški kristjani kličejo tudi svetnike na pomoč, ne kakor
da bi iz lastne moči pomagati mogli, ampak zato, ker so prijatlji božji
in tudi za ljudi pri Bogu prosijo.

P. Ali je zoper pervo zapoved, svete podobe imeti in častiti?

O.  Podobe imeti in častiti ni zoper pervo zapoved božjo; zakaj
ta zapoved samo prepoveduje izrezovati podobe in moliti jih.

P. Zakaj katoliški kristjani podobe časte?

O.  Katoliški kristjani časte podobe, ker nam podobe pred oči
stavijo kaj častitljivega , namreč: ktero božjo peršono ali mater božjo,
ali kakega svetnika. To češčenje ni namenjeno podobi, ampak temu,
kogar podoba pomenja.

P. Ali ravnajo katoliški kristjani zoper pervo zapoved, kedar svete
ostanke časte?

O.  Katoliški kristjani ne ravnajo zoper pervo zapoved, kedar
svete ostanke (svetinje) časte, zakaj ne molijo jih.

P. Zakaj katoliški kristjani svete ostanke časte?

0.  Katoliški kristjani časte svete ostanke :

1. Ker so kosci tistih teles, v kterih so se svetniki kakor mu¬
čenci (marterniki) Bogu darovali, ali v kterih so s pokoro in dru¬
gimi čednostmi Bogu tako služili, da so posebno stopinjo popolnosti
dosegli.

2. Ker bo Bog ravno te ostanke po vstajenji mertvih večno v
nebesih poveličal.

3. Ker je Bog po svetih ostankih večkrat čudeže delal in ljudem
veliko dobrega skazoval.

Vvod.

Vsak otrok dobro ve, da je le en sam Bog, stvarnik in
gospod nebes in zemlje; zatoraj zapoveduje tudi perva zapo¬
ved: „Veruj v enega samega Boga.“ Pa je v nebesih veliko
angeljev in svetnikov, ki se pri Bogu veselijo in ž njim kra¬
ljujejo. Zatoraj nag katekizem tudi poprašuje, ali je prav an-
gelje in svetnike častiti, ali mar to ni greh zoper pervo za¬
poved božjo? Mi katoličani angelje in svetnike, tudi njih
podobe in svetinje častimo, jih na pomoč kličemo, da bi Boga
za nas prosili. Ljudje pa, ki niso katoliške vere, nam očitajo,
da to ni prav; pravijo , da je to greh, in velik greh že koj
zoper pervo zapoved božjo, nas zasramujejo in zmirjajo ma-
likovavce in ajde. Pa vendar le je prav in keršansko, kar nas
sv. katoliška cerkev uči, in dolžni smo, verovati in se ravnati
po tem, kar ona uči in zaukazuje, naj počenjajo naši nasprot¬
niki, kar jim ljubo. Sv. kat. cerkev uči: „Da je dobro in ko-

228

ristno svetnike častiti in se njim priporočevati.“ Zatoraj pra¬
vim danes: angelje in svetnike božje častiti in se jim pripo-
ročevati je:

1. prav in spodobno; 2. dobro in koristno; in
3. kako se naj to opravlja.

Razlaga.

1. Prav in spodobno  je,  angelje in svetnike častiti
in se jim priporočevati. Zakaj angelji so imenitni služabniki,
veliki prijatlji božji in naši pomočniki. Bog je Mojzesu rekel:
„Lej! svojega angelja pošljem, kteri pred tebo pojde ....
spoštuj ga, ker je moje ime v njem.“

Tudi svetniki so prijatlji božji. Svetniki so na zemlji
Boga čez vse ljubili, med hudobnim svetom, ki jih je zavoljo
pobožnosti zasramoval, se jim posmehoval, so vestno po svetem
evangelju živeli, so se za Jezusovo zveličavno vero na vso moč
potegovali zoper sovražnike sv. vere, ter za-njo kri prelivali;
preganjani, sovraženi in morjeni so bili zavoljo Kristusa in
raji so ž njim terpeli, kakor da bi bili nezvesti sv. evangelju
postali. In Bog sam jih časti v nebesih, kakor je Jezus rekel:
„Kdor meni služi, častil ga bo Oče, ki je v nebesih;“ toraj se spo¬
dobi, da jih tudi mi častimo.

Bog pa tudi s čudeži kaže, da svetnike ljubi in časti,
ker jim je dal moč čudeže delati. Koliko čudežev se je na
grobih svetnikov zgodilo! Ko so v grob preroka Elizeja, čez
več let po pokopu drugega merliča položili, precej je, kakor hitro
se je mertvo telo Elizejevih kosti dotaknilo, oživelo. Take ve¬
like reči, ki so se po svetnikih godile, nas tudi opominjajo
svetnike častiti. Tudi katoliška cerkev je vselej svetnike častila.
Precej v začetku so se kristjani zbirali na grobih mučencev,
duhovno službo božjo opravljat, in potem so jeli na nje cerkev
zidati. Ljubili so svetnike ko svoje brate in prijatlje božje,
kteri so že v nebesih pri Bogu, ktere Bog ljubi ko svoje zveste
in pokorne otroke, ki jih je že k sebi vzel v nebesa. Pre¬
mišljevali so življenje svetnikov, njih serca so se vnemale tako
živeti, kakor so svetniki živeli, in so k temu eden drugega
nagibali, in terdne sklepe delali, tako živeti. Hvalili so Boga
zato, ki je svetnikom pomoč dal,  da so ž njo sveto živeli.
Svetniki so bili po sv. Duhu posvečeni, ker vsa svetost le od
Boga pride, ker le on sam je svet. Sv. Duh jih je močne sto-

224

ril, in svetniki so si prizadevali, z gnado božjo dobro delati in
se zveličati.

Kristjani so tudi praznike svetnikom v čast imeli, in ko
so vkup prišli svetnika častit, veselili so se in Boga hvalili,
ki je tega njih brata v nebesih srečnega storil, pa tudi Boga
prosili, da bi jim pomoč dal, sveto živeti kakor je svetnik ži¬
vel, da bi enkrat vsi v nebesa prišli, kjer bodo Boga vekomaj
hvalili in ljubili; prosili so pa tudi svetnike, naj za-nje prosijo.

2. Dobro in koristno  je angelje in svetnike častiti
in se jim priporočevati. Kristjani smo zvezani mod seboj na
zemlji, s svetniki v nebesih in z dušami v vicah, vsi skup pa
kakor udje telesa z Jezusom, glavo kristjanov. Svetniki nas
ljubijo , žele nam dobro, pomagati nam iz svoje moči pa ne
morejo ; zato pa Boga za nas prosijo , kteri je dobrotljiv in
usmiljen, nam hoče pomagati, in ker je vsegamogočen, zamore
tudi pomagati. Bog hoče, da se med seboj ljubimo, ker on
je ljubezen, in kdor v ljubezni ostane, ostane v Bogu in Bog
v njem. Všeč mu je, če eden drugemu dobro želimo in eden
za drugega Boga prosimo.

Jezus je nar bolj vedel, kaj se Očetu dopada, in on je
molil za učence. Po izgledu in nauku Jezusovem so tudi
aposteljni za kristjane molili, ker so vedeli, da molitev jim je
k dobremu, in sami so se priporočevali kristjanom v molitev.
Jezus je rekel: „Prosite in bote prejeli, iščite in bote našli,
terkajte in se vam bo odperlo." In sv. Jakob pravi: „Stanovitna
molitev pri Bogu veliko zamore. Elija je molil, in ni ga bilo
dežja tri leta in šest mescev na zemljo, in spet je molil, i n
kmalo je dež žel." Sv. Peter je bil v ječi zapert, verni so
za-nj Boga prosili; uslišal jih je, in ga je po angelju iz ječe
speljal.

Po veri podučeni vemo , da drugi za nas prositi smejo,
zato se jim pa tudi priporočamo v njih prošnje. Prosimo jih
pa, da bi Boga za nas prosili, ker vemo, da le Bog sam po¬
magati zamore, molitev pravičnega pa Bog usliši, in nam daje
svoje dobre dari po Jezusu Kristusu. In Jezus nas uči v nje¬
govem imenu Očeta prositi. Ako se bratom na zemlji v mo¬
litev priporočamo , in eden za dugega Boga prosimo, svetniki
gotovo še bolj serčno za nas molijo, ker nas še bolj ljubijo
kakor so nas ljubili, dokler so še na zemlji živeli, žele nam
dobro, in da bi od grehov rešeni, ohranjeni v gnadi božji iu
večno zveličani bili. V zaupanji, da prošnja svetnikov pri Bogu
veliko zamore , je katoliška cerkev vselej svetnike prosila, da

225

naj za-njo Boga prosijo po Jezusu Kristusu. Posebno pa Ma¬
rijo prosimo, da bi za uas Boga prosila, ona je mati Kristu¬
sova in nas vseh. Kdo bo bolj serčno za nas Boga prosil ko
Marija , ker je njen Sin za nas svojo kri prelil, zato da bi
bili odrešeni in zveličani. Pa nikoli ne mislimo, da bi Marija
kaj prosila za nas, kar bi po volji Jezusovi ne bilo.

Da angelji res za nas Boga prosijo, priča sv. pismo. An-
gelj Rafael je staremu Tobiju rekel: „Jaz sem tvojo molitev
pred Gospoda nosil," to je: ti si molil, in jaz sem svojo pro¬
šnjo tvoji pridružil, da te je Bog uslišal in ozdravil. Svetniki
tudi prosijo za nas. Pri judih je bila navadna molitev k Bogu:
»Spomni se, o Gospod! Abrahama, Izaka in Jakoba, svojih
služabnikov, da bi nam zavoljo njih prizanesel." Sv. Janez apo-
stelj je vidil angelje pred božjim tronom ali sedežem , »kteri
so v rokah imeli posode polne dišečih kadil, ktere so molitve
svetnikov." Prav je in dobro, angelje in svetnike častiti in se
jim priporočevati, pa

3. kako se ima to opravljati, da je prav  in
dobro?

Mi imamo angelje in svetnike častiti:

a) v mislih.  Pogostoma se imamo sv. angeljev in svet¬
nikov božjih spominjati, posebno pa angelja varha, ki uas lju-
beznjivo in skerbno spremlja po vseh potih našega življenja,
ki je toraj vselej pri nas in ve, kaj delamo, bodisi dobro ali
hudo, bode nas pa tudi tožil pred božjim sodnikom. Posebno
se imamo tudi spominjati tistih svetnikov in svetnic, kterih
ime smo pri kerstu in pri birmi dobili, — našega deželnega
in cerkvenega patrona, kterih varstvu in priprošnji je naša
dežela ali fara posebno priporočena; tudi tistih svetnikov in
svetnic, ki so naše starosti, našega stanu in nam lepo svetijo,
kako imamo svoje dolžnosti spolnovati tudi mi. Sram nas
mora biti, da tako daleč za njimi zaostajamo, da mi ne mo¬
remo tega storiti, kar so oni zamogli! Misliti imamo, da
prošnje svetnikov pri Bogu veliko premorejo, da pa svetniki in
angelji božji nam iz svoje moči pomagati ali kaj dobrega de¬
liti ne morejo: Kar dobivljamo dobrega, je le od Boga, le on
sam nam deli vsak popolnoma dar. Dalej ne smemo misliti
ju verovati, da bojo svetniki nam v takih rečeh pomagali,
rtere so zoper voljo božjo; ali pa tudi, da kake molitvice,
ktere bi vsak dan zvesto opravljali materi božji ali svetnikom
na  čast, božjih zapoved pa bi ne dopolnovali in pokore ne delali,
*la te molitvice nam bojo pri vsem tem hudobnem življenju v

226

nebesa pomagale. Kdor tako misli in svetnike krivo časti, sam
sebe goljfuje v svojo večno škodo. — Častiti jih imamo:

b) v besedah.  Zatoraj jih hvalimo s tem, da njih lepo
življenje radi prebiramo in drugim pripovedujemo, da jim na
čast svete pesmi doma in v cerkvi prepevljamo in jih glasno
na pomoč kličemo. Sv. cerkev je v ta namen prelepe molitve
napravila, kterim pravimo litanije; imamo lavretansko litanijo,
ktero molimo v sabo to večerih in praznikih prečiste device Marije,
imamo litanije vseh svetnikov, in tudi od posameznih svetnikov.
Da bi te litanije in druge svetnikom na čast sostavljene molitve
vselej pobožno in goreče opravljali! Gotovo bi nas to ganulo, dolž¬
nosti svojega stanu zvesto spolnovati, težave in britkosti tega živ¬
ljenja voljno in poterpežljivo nositi, greha se varovati, dobrih
del pa obilno doprinašati; svetniki in svetnice božje, ktere
hvalimo in na pomoč kličemo , bi naše prošnje podpirali in
nam od Boga potrebne gnade in pomoči sprosili. — Častiti jih
moramo:

c) v djanju.  Sv. Krizostom pravi: „Kaka pravičnost
je ta, ako svetnike častite, svetost pa zasmehujete? Najprej
je treba ljubiti svetost in potem še le svetnike." Kdor toraj
hoče svetnike prav častiti, mora njih lepe čednosti posnemati,
mora ljubiti pošteno keršansko življenje. V djanju tudi častimo
svetnike, ako podobe svetnikov in svetinje v časti imamo. Ka¬
toliška cerkev je vselej svetinje v časti imela, ker so ostanki
tistih trupel, v kterih so svetniki muke terpeli, ali ker so ž
njimi pokoro in druge dobre dela Bogu k časti delali; častila
jih je ko tempeljne svetega Duha, kteri bodo enkrat spet ustali
in k nebeški časti povišani. Koščice mučencev je devala in jih
deva naaltarje, na kterih se sveta maša opravlja. Sveti ostanki
trupel svetnikov tudi vero v nas obude, da tudi naše trupla
ne bodo večno v grobu ostale, in nas vnemajo Bogu zvesto
služiti, naj vzame našo dušo v nebeško kraljestvo, in ob po¬
slednji sodbi tudi naše telo častitljivo stori.

Svetinje častiti je tudi Bogu dopadljivo. V svetih ostankih
trupel svetnikov svetnike častimo; ker je pa Bog dal svetnikom
svojo gnado, da so sveto živeli, tako v svetinjah kakor v svet¬
nikih le Boga častimo in hvalimo, kar cerkvene molitve pri¬
čajo. Bog je po svetinjah večkrat čudeže storil. Verni so bolnike
na ceste nosili, da bi po senci sv. Petra ozdravljeni bili. Potne
rute in opasila sv. Pavla so na bolnike devali in ozdravljeni
SO bili (  tudi nečisti duhovi so iz njih šli. Ko so mertvega v

227

grob Elizejev položili, oživel je, kakor se je Elizejevih kosti
dotaknil. Bog pa tudi še danešnje dni po svetinjah velike ču¬
deže dela. Mesca februarja 1. 1873 so časniki iz Rima pri¬
nesli to-le novico: Nek Ghirelli je bil 1. 1867 v vojski zna¬
nega Garibaldija za povelnika ali obrista. Hudo je razsajal
zoper sv. cerkev in papeža. Ravno ta visoki gospod pa je imel
4 leta staro hčerko. Ta je zbolela tako hudo, da so trije
zdravniki že obupali in rekli, da je djano po njej. Nek zdrav¬
nik je clo terdil, da more bolni otrok le nekaj ur več živeti.

Da oče ne vidi, kako njegova ljuba hčerka umira, poda se k

svojim tovaršem. Kakor on sam so bili tudi ti vsi brez vse
vere in zagrizeni sovražniki sv. cerkve. Pri teh svojih tovar-
ših najde neke maloprida novice „La Capi tale" po imenu. V

teh novicah je nekaj stalo o čudežih , kteri so se bili godili

po prošnji Jožefa Benedikta Labre: Ravno zdaj v Rimu pravda
teče, da se bo ta Jožef za svetnika oklical. Novice so vse te
čudeže za laž in goljufijo razglasili in Ghirelli pa njegovi to-
varši so svoje burke vganjali. Naenkrat pa Ghirelli-ju v glavo
pade, kaj bi kaj bilo, ako bi tudi on tega novega svetnika na
pomoč klical, naj boljni hčerki pomaga, ako je res in pravi
svetnik. Rekel-storil. Gre prosit gosp. duhovnika Virili-ja in
od njega res dobi neko svetinjo tega Jožefa Benedikta. Virih
mu je prigovarjal, naj le terdno zaupa. Ghirelli leti domu,
položi svetinjo svojej bolni hčeri na čelo. Hčerka zaspi pa se
kmalo spet zbudi in pove, da jo ničesar nič ne boli in da je
popolnoma zdrava. Zdaj pride zdravnik misleč, da najde hčerko
že na parah. Kako se začudi, ko jo čisto zdravo najde! Ves
ginjen zavpije: To je čudež, velik čudež! Povelnik Ghirelli je
toraj zaukazal, naj se v cerkvi sv. Marije na gori, kjer se
svetinje Jožefa Benedikta hranijo, tri dni opravljajo sv. maše
v zahvalo, da je Bog po svojem svetniku tako velik čudež
storil. Ljudi pa je toliko privrelo, da v velikej cerkvi niso imeli
dosti prostora.

Ne daleč od imenovane cerkve so se v nekej drugi cerkvi
tudi tri dni obhajale sv. maše in druge molitve. Nek mizar
j'- po priprošnji sv. Frančiška Pavlanskega čudovitno spet
svoje zdravje dobil. Njegova roka že nekaj let ni bila za ni¬
česar, kar je bilo za mizarja, ki se je od dela živil, velika
nesreča in škoda; zdaj je roka spet zdrava in močna in mizar
zdrav in močen spet dela. Tako je Bog res velik in mogočen
v svojih svetnikih!

15 *

228

Torej skazujmo svetinjam spodobno čast, prosimo pred
njimi usmiljenega Boga, da bi nas uslišal po prošnji tega
svetnika, kterega sveti ostanki so tukaj, in dal nam bo, česar
nam je za dušo in telo treba. Verovati pa ne smemo, da sve¬
tinje imajo kako moč v sebi, po kteri bi se nam zgodilo, kar
prosimo; vsak dober dar le od Boga pride, kteri svoje zveste
služabnike časti , in jih. po svoji sveti volji usliši, kedar je k
povišanju njegove časti, k poterjenju naše vere va-nj, in na¬
šim dušam k zveličanju treba.

Podobe Jezusove in svetnikov nas opominjajo na Je¬
zusa in svetnike, na moč gnade božje in na dolžnost jih
posnemati, torej so vredne , da jih častimo, posebno , ker
čast, ktero jim skazujemo, le Bogu in svetnikom skažemo,
ne pa lesu, barvam ali platnu; vso čast le Bogu skazu¬
jemo. Zatoraj Bog ojstro kaznuje tiste, ki svete podobe ger-
dijo. Izmed veliko prigodb čujte le samo to-le: Ne dolgo
po strašnem puntu, ki je pred skoraj 100 leti v Parizu bil,
je nek duhovnik v bolnišnici veliko bolnikov oskerboval in jim
sv. zakramente delil. Bolniki so mu enkrat pravili od vojaka,
ki je neki ves obsekan, da nima ne rok ne nog, le čudo , da
more živeti. Duhoven ga poišče in najde res tega vojaka. Zdel
se mu je prav miren in dobre volje. ..Prijatelj!“ ga nagovori,
..pravili so mi, da ste hudo ranjeni." Bolnik se mu nasmehlja
in reče: ..Častitljiv gospod! Vzdignite malo mojo odejo." Du¬
hovnik mu vzdigne pri glavi odejo, in ves prestrašen zagleda,
da revež rok nima. Ko duhoven nad tem stermi, reče mu
bolnik: „Kaj, vi se čudite nad tem, to je le malo, odkrite mi
malo noge." Duhoven odkrije in vidi, da vojak tudi nog nima.
„0h, ubogi človek, kako se mi smilite!" duhoven ves žalosten
zakliče. ..Nikar me nemilujte ne!" odgovori mu bolnik, »go¬
spod oče, jaz le to terpim, kar sem zaslužil. Ravno tako sem
jaz nekdaj delal z nekim križem. Šel sem enkrat k armadi s
svojimi tovarši in prišli smo na cesti h križu, kterega pun¬
tarji niso poderii. Tu sem bil jaz pervi pripravljen, splezal
sem gori ter sem križanemu odsekal roke in noge, da je na
tla padel. — Komaj pa pridem v tabor, že smo udarili in
pri p er vem boju sem bil tako zdelan , kakor me zdaj vidite.
Pa hvaljen bodi gospod Bog, kteri mojo hudobijo na tem svetu
kaznuje, da mi bo na unem svetu milostljiv, kakor upam
od njegovega usmiljenja." Zatoraj svete reči in svete podobe
lepo v časti imejmo!

229

Sklep.

Sr. Tridentinski zbor zastran današnjega kerš. nauka
tako-Ie prari: „Leta sveti zbor vsem škofom in drugim pa¬
stirjem zapoveduje keršansko ljudstvo učiti, da je dobro in
in koristno svetnike častiti in se jim priporočati; kajti oni pri
Bogu po Jezusu Kristusu, Gospodu našem, za nas prosijo."
Prav je toraj in spodobno, da mi katoličani angelje in svetnike
častimo in se jim priporočamo. Da pa nam bode tudi dobro
in koristno, imamo jih častiti v mislih, v besedah in v dja-
nju. Živimo kakor so oni živeli, terpimo, kakor so oni terpeli,
in ljubimo Jezusa, kakor so ga oni ljubili. Potem se bomo
tudi ž njimi tam v nebesih veselili in kraljevali. Amen.

XXX. Keršanski nauk.

Druga božja zapoved.

P. Kaj je v drugi zapovedi zapovedanega?

O. V drugi zapovedi je zapovedano, božje ime posvečevati in
častitljivo izrekovati.

P. Kako se božje ime časti in posvečuje?

0.  Božje ime se časti in posvečuje:

1. Kedar Boga na ravnost pred vsem svetam spoznavamo.

2. Kedar Boga v dušnih in telesnih potrebah ua pomoč kličemo.

3. Kedar s pravično prisego Boga na pričo kličemo , da bi se
verjelo, kar govorimo.

4. Kedar Bogu storjene obljube zvesto spolnujemo.

5. Kedar besedo božjo pridno in pobožno poslušamo.

6. Kedar vse, kar počenjamo, na hvalo in čast imena božjega
delamo ali Bogu darujemo.

P. Kaj je v drugi zapovedi prepovedanega ?

O.  V drugi zapovedi je prepovedano, imenu božjemu nečast

delati.

P- Kako se božjemu imenu nečast dela?

0.  Imenu božjemu se nečast dela :

1. Z vsakim grehom.

2. Zlasti z bogokletstvom, kedar kdo zaničljivo govori od Boga,
od prave vere in svetnikov.

230

3. Kedar kdo brez potrebe ali celo po krivem priseže.

4. Kedar kdo Bogu storjeno obljubo prelomi.

5. Kedar se božje ime brez potrebe in brez časti imenuje.

6. Kedar kdo božjo besedo kazi ali napak obrača.

Vvod.

Bog je nar popolnoma bitje, on je naš vsegamogočni,
sveti in usmiljeni gospod. Zatoraj mu gre vsa čast in hvala.
Že kralj David pravi: „Hvalite in častite Gospoda. Dajajte
njegovemu imenu dolžno hvalo." To je vseh ljudi sveta dolž¬
nost, „ker Bogu hvala gre od vekomaj do vekomaj." Že to ni
prav in je greh, da človeku dolžne časti in hvale ne skazu-
jemo, ali da mu na časti in dobrem imenu škodujemo. Radi
bote toraj verjeli, da je še veliko veči greh, ako Bogu spo¬
dobne časti in hvale ne dajemo , ako njegovemu visokemu in
presvetemu imenu nečast delamo. Kar nas že naša oslabljena
pamet uči, ravno to nam zapoveduje tudi Bog sam v drugej
zapovedi, ktera se glasi: „Ne imenuj po nepridnem božjega
imena." Da bote pa to sveto zapoved božjo lepo in jasno za-
stopili in jo ložej na vse strani spolno vali, hočem vam danes
pokazati:

1. Kaj ta božja zapoved zapoveduje?

2. Kaj tabožja zapoved prepoveduj  e?  Poslušajte!

M azlaga.

1. Kaj druga božja zapoved zapoveduje?

Zapovedano je: Božje ime posvečevati in z čast j o
imenovati.  Kako se pa božje ime časti in posvečuje? Božje
ime se časti in posvečuje: a) kedar se Bog serčno pred celim sve¬
tom spozna; b) kedar se Bog v dušnih in telesnih potrebah
na pomoč kliče; c) kedar se pravično priseže in se Bog
za pričo pokliče, kako reč verjetno storiti; d) kedar se
Bogu storjene obljube zvesto spolnujejo; e) kedar se božja
beseda pridno in zvesto posluša, f) kedar se vse k hvali in
časti božjega imena začne in Bogu daruje. — Tudi to vam
bom od verste do verste razložil. Božje ime častimo:

a) Ce Boga pred celim svetom srečno spoznamo, kedar
povsod in pred vsemi ljudmi z besedo in djanjem na znanje
dajemo, da imamo živo vero na Boga, da smo pravi katoliški
kristjani, da se ne sramujemo naše vere, da smo pripravljeni
rajši umreti, kakor pa Boga zatajiti in njega razžaliti; kakor

231

sam Jezus pravi: „Kdor me bo pred tim svetom spoznal, tega
bom tudi jaz pred svojim Očetom v nebesih spoznal."

b) Ce Boga v vseh potrebah, v dušnih in telesnih na po¬
moč pokličemo, in tako pokažemo, da na Boga, kakor našega
najboljšega Očeta največe in terdno zaupanje imamo. K temu
nas opominja tudi sveto pismo, kjer govori božji Duh po
kralju Davidu: „Kliči namene ob času nadloge; jaz te hočem
odrešiti, in ti boš mene častil."

c) Če kdo po pravici priseže, kedar ga gosposka k temu
pokliče, da se kaka resnica poterdi. Pravična prisega Bogu čast
skaže, ker ga za pričo pokličemo, in tako živo vero in sveto spo¬
štovanje pred njegovim imenom naznanujemo. „Gospoda svojega
Boga seboj, pravi sv. pismo, in pri njegovem imenu prisegaj."

d) Če Bogu storjene obljube zvesto in na tanjko spol-
nujemo, če to, kar smo Bogu obljubili, radi in tudi takrat
izpolnimo, če nam ravno to s težavo gre, in si veliko priza¬
devati moramo. „Kar si obljubil, govori sv. pismo, spolni in
stori, kakor si Gospodu svojemu Bogu obljubil in samovoljno
iz svojih ust izrekel."

e) Če božjo besedo pridno in zvesto poslušamo, če kte-
rega človeka spoštujemo, tudi njegove besede radi in pazno
poslušamo. Tako tudi Boga posebno častimo, kedar njegove
besede, njegove nauke radovoljno, z veseljem in zamerkljivo
poslušamo. „Srečni so, pravi Jezus, ki besedo božjo poslušajo
in jo v sercu ohranijo."

f) Če vse, karkoli mislimo, želimo , govorimo, delamo,
opustimo, terpimo, — v božjem sv. imenu začnemo, v božjem
sv. imenu končamo in časti in hvali božjega svetega imena
darujemo; kakor nas opominja sv. apostelj Pavl, ki pravi:
„Karkoli storite, ali že jeste, ali pijete, ali kaj drugega de¬
late, vse k časti božji delajte." Vsako delo, ki se iz ljubezni
do Boga opravi, božje sveto ime časti in posvečuje, kedar ga
k njegovi časti in hvali darujemo.

2. Kaj pa druga božja zapoved prepoveduje?

Druga božja zapoved prepoveduje: božjemu imenu
nečastdelati.  Sedaj pa poslušajte, kako se božjemu imenu na-
čast dela? Božjemu imenu se nečašt dela: a) z vsakim gre¬
hom; b) posebno s preklinjevanjem , kedar se od Boga, od
svete vere, svetnikov, od Bogu posvečenih ljudi ali reči za¬
ničljivo govori; c) kedar se brez potrebe ali clo po krivem
priseže; d) kedar se Bogu storjena obljuba prelomi; e) kedar
se božje ime brez potrebe in brez časti izreče, in f) kedar se

232

božja beseda ali pači ali pa napčno obrača. Vse to vam bom
sedaj od verste do verste razkladal. Božjemu imenu se ne-
čast dela:

a) z vsakim grehom:  zakaj vsak greh je prelom-
ljenje božje postave. Kdor tedaj to postavo prelomi, zaničuje
tudi tistega, kteri je postavo dal, in njemu na tako vižo ve¬
liko nečast stori. Tako tudi vsak grešnik Bogu ali božjemu
sv. imenu nečast dela.

b) Posebno se božjemu imenu nečast zgodi
s preklinjevanjem.  Kdo pa greši s tem, da Boga pre¬
klinja? Boga preklinja tisti, kteri od Boga, od njegovih last¬
nost, od vere, od svetnikov, od Bogu posvečenih oseb ali reči
zaničljivo in brez spoštovanja govori, ko bi kdo rekel: Bog
ni pravičen, ker je toliko krivice na svetu, ker človek toliko
hudega terpeti mora; ali kdor bi se jezil nad Bogom, postavim:
zavolj hudega vremena, ali zavolj kake druge reči, ktera mu
ni po voli. To je strašen greh, če se slaba stvar , červič, po¬
vzdigne zoper svojega vsegamogočnega stvarnika, ki je Gospod
nebes in zemlje; s tem se božjemu sv. imenu velika ne¬
čast zgodi. V stari zavezi je Bog zapovedal, da se mora tisti
s kamnjem posuti, ki se prederzne, zoper Boga, zoper njegovo
sveto ime govoriti in ga preklinjati. In sv. pismo pravi: „Pre-
kleti bodo tisti, ki tebe, o Bog, zaničujejo, in pogubljeni vsi,
ki tebe preklinjajo." Ni nič strašnejšega, kakor Boga pre¬
klinjati, pravi sv. Hironim; zakaj s tem se človek, tako rekoč,
spunta zoper tistega, ki ga zna vsako minuto k sebi na raj-
tingo poklicati. Angelji in svetniki božje sveto ime s svetim
spoštovanjem imenujejo; v nebesih se božjemu sv. imenu večna
čast in hvala prepeva; angelji, kerubimi in serafimi si obličje
zakrivajo in Bogu prepevajo: Svet, svet, svet si Gospod Bog
Sabaot, zemlja in nebo sta polno tvoje veličasti. In človek na
zemlji, ta revni človek, ki je le červ, ena pest zemlje, se pa
prederzne Boga preklinjati, njegovemu svetemu imenu toliko
nečast storiti! Ali zapomni si, moj kristjan, kar govori sv.
Efrem: „Ne moti se, o človek, ki Boga preklinjaš, nemogoče
ti je, božji pravici ubežati; zakaj Bog se ne pusti zaničevati."
Ge te božja pravica tukaj ne zadene, gorje tebi! te bo na
unem svetu toliko hujši zadela! — Ali že na tem svetu je
Bog takega grešnika večkrat očitno pokaznil. Svoje dni je
posveten kmet v pivnici klel hudo vreme, ker ni mogel sena
sušiti. Djal je, da ni več starega Boga. Pride k domu, oslepi,
ne more govoriti in v nekaj dneh umerje. — Še strašnejši

233

pa je, iz prevzetnosti se Bogu ustavljati in bogaboječe ljudi
zasramovati. Hudo vreme je bilo , bliskalo in gromelo je, da
je bilo groza. Ob tem hudem vremenu je pastirček na paši
klečal in molil. Ošaben vojščak memo pride in pridnega mla-
denčka zasramuje in krega, da se pred bliskom križa in žebra.
Le ene stopinje dalej stori zasramovavec , — kar zabliskne,
zagromi in strela vojščaka ubije. — Nar hujši pa dela, kdor
v nesreči kolne, kedar se mu kaj po volji ne godi. Brez božje
volje nam tudi las raz naše glave ne pade. Nekaj let bo od
tega, kar so maloprida kmetje na Nemškem v kerčmi kvar¬
tali pozno v noč. Eden njih je močno zgubljal. „Ako pa še
zdaj zgubim," je zaklel, „naj iz jasnega strela vreže." Za¬
bliskne , strela preklinjavca izza mize verze in po enej strani
mertvoudega stori. Kletev je huda reč, — nad njo nebesa ža¬
lujejo , pekel se pa veseli, — nebesa se zapirajo , pekel pa
odpira!

Ravno tako se božjemu imenu nečast godi, če kdo zoper
sv. vero, zoper nauke Jezusove, zoper sv. zakramente nespo¬
dobno , prederzno govovi, ali pa se iz tistih clo norca dela.
Samemu Bogu se nečast godi, če kdo zoper namestnika Kri¬
stusovega na zemlji, zoper rimskega papeža, zoper škofa ali
zoper duhovne nespodobno govori, in tiste zaničuje, ki so slu¬
žabniki nar višega Gospoda. - Jezus sam pravi: „Kdor vas
zaničuje, mene zaničuje." Ysa čast in nečast, ktero duhovnikom
skazujete, gre in meri le na Jezusa Kristusa, ki jih je ustavil
in poslal. Na kratko vam povem: Le nikdar ne preklinjajte,
nikdar ne govorite zoper najsvetejšega Gospoda, zoper Boga,
zoper njegovo previdnost, nikdar se ne podstopite zoper nje¬
govo sv. vero, zoper cerkvene šege, zoper božje reči, zoper
svete navade, zoper božje namestnike zaničljivo govoriti. Bog
ne daj tega! To bi bil strašen greh. če pa slišite kdaj druge
zoper svete reči govoriti in božjemu imenu nečast delati, po¬
svarite jih, ne poslušajte jih, molite za nje; zakaj taki ljudje
so milovanja potrebni, ne vejo, kaj delajo. Neka mati se poda
s svojo štiriletno hčerico na pot. Hčerka je bila lepo keršan-
sko izrojena, seje  prav čedno obnašala in je že marsikaj
vedla o ljubem Bogu povedati. Nekega dne južinate mati in
hčerka v nekej gostilnici. Pri dolgej mizi je sedelo precej go¬
stov. Dva med njimi začneta kaj nespodobno o Bogu in sve¬
tih reči govoriti. Dobra deklica jame se premikovati in okoli
sebe ogledovati, ali se ne bode nihče za Boga potegnil. Pa
vse je molčalo. Dalje pa deklica ne more mirno sterpeti,

234

vstane, vstopi se pred tista dva gospodiča in spregovori res¬
nobno : „To ni prav; tako se ne govori o ljubem , dobrem
Bogu.“ Gerduna postaneta rudeča kot rak in vse obmolkne.
Zdaj poprime nek star gospod za besedo in pravi: „Ja! ljuba
deklica! prav imaš; tako se ne govori o ljubem dobrem Bogu!"

c) Ce kdo b rez potrebe, ali, kar je nar bolj
strašno, po krivem priseže.  Kedar ni mogoče,
resnice zvedeti, kakor s tem, da kdo priseže v tej narveči sili in
potrebi, sme se Bog na pričo poklicati; kdor brez potrebe prisega,
močno se pregreši. Velika, velika nečast se zgodi božjemu
imenu s tem , da kdo krivo priseže. Priseči se pravi, Boga
za pričo poklicati, da je to resnica, kar kdo govori. Kdor pa
po krivem priseže, Boga, ki je neskončno resničen in svet, na
pričo pokliče, da bi njegovo laž poterdil. To je tolika hudo¬
bija in prederznost, da je človeka strah, kaj takega misliti.
— Bog pravi, da bo tisti preklet, ki po krivem priseže, pre¬
kletstvo bo prišlo v hišo tistega, kteri lažnjivo v mojem imenu
prisega, in bo ostalo v sredi njegove hiše, in bo končalo njo,
in nje les in nje kamnje." Poslušajte, kako Bog že tukaj
kaznuje človeka, ki krivo priseže: Čudna prigodba se je pri-
godila 12. julija 1745. leta v Schwarzenstein-u pri Rasten-
burgu. Nekega človeka so nekaj dni pred imenovanim obdolžili
tatvine in ga gnali k sodbi v Rastenburg. Rekel je, da pri¬
seže, da ni kriv tatvine; ali priseči mu niso dovolili, ker so
ga poznali, da je malovrednež in tatinsk človek. Sam od sebe
je jel prisegati rekoč: „Perva huda ura, ki navstane, naj me
ubije, če sem kradel!" — 12. julija se privlečejo černi oblaki
čez Schwarzenstein. Imenovani je z več drugimi, s svojo dru¬
žino in enim psom v svojej hiši. Kar se zabliska in trešči v
njegovo hišo in ubije njega v sredi med drugimi, ki so bili
vsi nekoliko omamljeni, sicer pa ne poškodovani. Ker je hiša
goreti jela, moral se je ubiti vun spraviti, ali nihče se ga ni
upal dotakniti, ker ga je Bog sam sodil, čeravno jih je fajmo-
šter opominjal, ki je moral pa nazadnje sam ponj iti. Hiša je
pogorela, pa ogenj ni dalje segel. — Gotovo — čuden pri-
godek, vendar resničen.

d) Če kdo kako obljubo stori, potem je pa ne
dopolni.  Že človeka razžalimo , če mu kaj obljubimo , in
obljube ne dopolnimo. Boljše je nobene obljube ne storiti,
kakor obljube delati, tistih pa ne dopolnovati.

e) Če kdo ime Bog, ime Jezus, ime Marija
brez potrebe in brez časti izreče.  Zakaj sam Bog je

235

tako govoril: ,.Ti ne smeš imena Gospoda svojega Boga po
nemarnem imenovati; zakaj Gospod ne bo tega za nedolžnega
imel, kteri bo ime Gospoda svojega Boga po nepridnem, brez
potrebe, imenoval." Le kedar je človek v kaki veliki sili in
potrebi, zna božje ime imenovati; ali to se mora zgoditi s sve¬
tim spoštovanjem. Kdor pa le iz navade, pri vsaki mali reči,
brez vse potrebe, brez vsega spoštovanja božje sveto ime iz-
rekuje, pregreši se zoper drugo božjo zapoved. Glejte, da se
tega greha, ki se tolikokrat stori, navadili ne bote!

f) Če kdo nauk Jezusov, ali božjo besedo
pači, drugači razlaga, kakor je Jezus učil;
ali kdor besede sv. pisma na krivo obrača, kakor je hudič
storil, ko je Jezusa skušal. Rekel je k Jezusu, kedar ga je
na verh tempeljna bil pripeljal: „Spusti se dol," zakaj stoji
zapisano v sv. pismu: „Svojim angeljem je zapovedal, da te
bodo nosili, da se z roko ali z nogo na kamenu ne udariš."
Ja zares, te besede so zapisane v svetem pismu, da namreč
angelci človeka varujejo, pa ne zategadelj, da bi se brez po¬
trebe v nevarnost podajal; takrat bi angelji človeka ne varovali.
Tako je tedaj hudič besede sv. pisma na krivo obračal; greh
bil bi velik, ako bi besede sv. pisma krivo obračali; zakaj tako
bi bili hudiču podobni in bi božjemu sv. imenu veliko nečast
storili. Vse to je tedaj v drugi božji zapovedi prepovedano.

Sklep.

Sedaj veste, kaj Bog v drugi zapovedi prepoveduje in
zapoveduje. Vse je zoper drugo zapoved in gerd greh , kar
božjemu imenu nečast dela. Bog vse te grehe tudi strašno
kaznuje. Poslušajte, kaj se je 1. 1873 na Holandskem zgodilo.
Pustni norci so poslednji cerkveni zbor zasramovali tako-le:
Šeme so se vozile po mestu; eden je predstavljal papeža,
drugi kardinale, nekteri spet škofe in mnihe, ena ženska clo
rožno D. Marijo. Komedija se je srečno započela in končala,
— neotesana derhai se je smejala na vse gerlo. Pa skoraj je
bilo vse drugače. „Papež“ umerje še tisti dan; „D. Marija"
znori; en „kardinal“ stori drugi dan strašno smert, in vsi,
ki so igrali, so težko oboleli. Mertvega „papeža“ se je vse
tako balo , da se ga nihče ni upal dotakniti. Pokopali so ga
prav na tihem. O vsem tem so neverski časniki lepo molčali
ko miš, katoliški časniki so pa vse po resnici in pravici raz-

236

glašali. — Oh Bog nas vse tega obvari, in nam pomagaj, da
delamo in opravljamo vse k božji časti, kakor nas opominja
sv. Pavl: „Ali jeste ali pijete, ali kaj drugega delate, vse k
časti božji delajte." Amen.

XXXI. Keršanski nauk.

Tretja božja zapoved.

P. Kaj je v tretji zapovedi zapovedanega?

O. V tretji zapovedi je zapovedano: v nedeljo, ktera je bila že
od apostoljskih časov na spomin Kristusovega vstajenja nam za praznik
odločena, od dela počivati in bogoljubne dela opravljati.

P. Kaj je v tretji zapovedi prepovedanega?

0. V  tretji zapovedi so prepovedane :

1. Vse hlapčevske dela brez potrebe in brez pravega dovoljenja.

2. Vse druge opravila, ki temu dnevu nečast delajo, ali pa nje¬
govo posvečevanje zaderžujejo.

Vvod.

V šestih dneh je Bog stvaril nebo in zemljo in vse, kar
je; sedmi dan pa je počival. In Mojzes nam še pove, da je
Gospod sedmi dan blagoslovil in posvetil, na gori Sinaji pa
Izraelcem postavo dal: ,,Posvečuj praznik!" To božjo zapoved
so Izraelci tanjko spolnovali in sveto saboto zvesto praznovali.
Pa že ssv. aposteljni so praznik na nedeljo prenesli v spomin
imenitnih reči, ki so se nedeljo, to je dan po saboti, godile.
Nedeljo je Jezus od mertvih vstal, nedeljo je sv. Duh nad
aposteljne prišel. Zatoraj tudi vsi kristjani namesti judovske
sabote že od časov apostoljskih sem nedeljo kot praznik ali
Gospodov dan posvečujejo. Za nas kristjane se toraj tretja za¬
poved božja takole glasi: „Posvečuj nedeljo!" Od te božje za¬
povedi vam danes govorim in pokažem:

1. Kaj nam tretja zapoved božja zapoveduj e;

2. Kaj nam tretja zapoved božja prepo-
v e d uj  e?  Poslušajte!

237

Hazlaga.

Tretja zapoved božja nam zapoveduje:

1. sveto nedeljo praznovati.

Bog je zapovedal Izraelcem: „Šest dni delaj in vse svoje
dela opravi. Sedmi dan pa je sabota Gospoda, tvojega Boga;
tisti dan nimaš nobenega dela delati, ne ti, ne tvoj sin, ne
tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne
ptujec, ki se znotraj tvojih vrat znajde." Zatoraj so judje sa-
boto praznovali, kakor jim je Gospod zapovedal, in so si že
v petek zvečer vse pripravljali, karkoli jim je bilo treba v
saboto. Tudi mi kristjani smo dolžni nedeljo posvečevati, to
je: od dela prenehati in počivati, pa ne samo mi, temuč tudi
naša družina in živina. Le trojno delo je pripuščeno: delo,
ktero se stori iz ljubezni, post. za bolnike, v sili, post. ogenj
gasiti ali vodi odtemati, in po dovoljenji, post. dovoljeno je
družini, da si oblačila okerpa, ali v nevarnem vremenu blaga
ali žita pospravi.

Sedaj bote lahko sami spoznali, kaj tretja zapoved pre¬
poveduje in kdor zoper njo greši? — Grešijo:

a) rokodelci, šivarji, šivile in čevljarji, ki ob nedeljah
in praznikih celo dopoldne nar pridneji delajo, in pogosto
k božji službi ne utegnejo, kar je zoper božjo in cerkveno
postavo;

b) kupčevalci ali kerčmarji, ki ob Gospodovih dneh po
božjih potih prodajajo, somnje imajo in kupci, ki kupujejo,
božjo postavo zatirajo. Samo, kar je za živež popotnim po¬
treba , se brez greha prodaja , ali pa kar je bolnikom po¬
trebnega ; to pa tako, da lehko vsi v cerkev dojdejo. Posebno
so očitni somnji ojstro prepovedani. Leta 1849 na god pre¬
sladkega Jezusovega imena se poda nek barantač precej po
pervi sv. maši na kupčijo. Na levi strani Save blizo Ljub¬
ljane hodi po vaseh domače in sosednje fare in celi božji dan
prešiče kupuje. Kakor je žalibog gerda navada si med potjo
tudi dobro naliva. Že je „Marijo" odzvonilo, kar pride nazaj
v farno vas, pa ves pijan. Vendar noče še na svoj dom, tem¬
več se poda še v kerčmo, baranta in pije naprej. Ob sedmih
gre po nekem opravku iz hiše pa se prekucne s stopnic črez
glavo scer komaj en seženj globoko na cesto, zdrobi si čre-
pino na verhu glave, ulomi si vrat, nič več ne more govoriti,
le neko gergranje kaže, da še živi; črez eno uro že umerje,

238

Eajni je bil še le 37 let star in zapustil je ženo s tremi
otroci;

c) Vozarji ali furmani grešijo, ki ob nedeljah in zapo¬
vedanih praznikih za plačilo vozijo, nalagajo in izlagajo. Le
trojna vožnja je dovoljena: Voziti za vojsko, peljati potreb¬
nega živeža in pa mertve k pogrebu, če odložiti ni. Kdor
ne porajta, akoravno se mu s kanceljna prepove, bo iz cerkvene
drušine ločen;

d) popotovalci, ki brez sile in pripuščenja na pota ho¬
dijo , čez tretjo božjo zapoved grešijo. Kristjani ob nedeljah
ne smejo popotovati, razun če molit grejo, ali bolnike obiskat,
ali pa merliče pokopavat, ali da jih kdo v posebnem opravilu
pošlje. Ako se po vodi peljejo , ali v potrebi na pot podajo,
imajo poprej sveto mašo služiti, in molitve ne opustiti;

e) lovci in strelci (jagri) grešijo, ki ob nedeljah in
praznikih na lov (jago) grejo, posebno divji strelci, ki kradejo.
Tako govori Gospod Bog, tako uči sv. kat. cerkev, da se no¬
beden ne podstopi ob nedeljah in zapovedanih praznikih za
plačilo delati, barantati ali poslovati. Gorje vsem, ki sv. ne¬
delj ne posvečujejo! Bog kaznuje tiste, kteri nedelj in praz¬
nikov ne posvečujejo. V nekej vasi so bili tri možje. Imenovali
so jih ljudje prebrisane. Bil je pisar, gojzdnar in nek mlad
kupčevalec. Zmiram so bili skupej. Nikoli niso šli v cerkev,
nikoli ssv. zakramentov niso sprejeli, in zmiram so, kar je
bilo cerkvenega, zaničevali. „Pri vsem, kar delaš , pomisli
konec," tako je rekel stari Lukež neko nedeljo, je ustal in
svoje očalnice v svoje molitvene bukvice djal. Ti trije so se
mu smejali in ž njim se norčevali, kedar so ga spet vidili.
Gojzdnar je vsako nedeljo na lov hodil, pisar je vsako ne¬
deljo v svojej pisarnici delal. Mladi bahač intergovec je jedel,
pil in igral vsako nedeljo. Stari Lukež ni več prišel. Ni hotel
tam biti, kjer so ti trije bili. Nekaj let je minulo in gojzd-
narja ni bilo več. Svojo službo je zgubil zavoljo nezvestobe.
Pisar je pa v kaznilnici sedel, ker je krivične pisma narejal.
Tergovec je pa tudi pobral šila in kopita in zibnil, ker je
svoje blago zapravil bil. V nedeljo zvečer spet pride stari
Lukež svoj glažek pit. Govorilo se je od teh treh in nekdo
je opomnil na besede, ktere je stari Lukež govoril: „Pri vsem,
kar delaš, pomisli konec!" Stari Lukež pošlje po sv. pismo
in jim bere. „Vi ste jih prebrisane imenovali, ali oni niso
bili, ampak oslepljeni in neumni so bili. Ta je moder, kteri
nar manj greši in nad Gospodovo postavo veselje ima."

239

Pa ni še dosti, da nedeljo praznujemo, to je, da ob nedeljah
od dela počivamo. Tretja zapoved božja še zapoveduje:

2. nedeljo posvečevati.  Nedeljo pa posvečuje to:

a) da molimo.  V djanju apostoljskem se bere, kako
so se pervi verni skerbno zbirali in v nar veči nevarščini pre¬
ganjanja k molitvi in obhajanju sv. maše hodili. „Kristjani
se združijo v celih občestvih (gmajnah) molit, da bi njih mo-
litva za toliko močnejša bila. Naredijo tako rekoč terdno voj¬
sko, naj bi Boga pobožno prisilili, in taka sila Bogu dopade. “
Tertuljan. — Molitev o svetih večerih začne; zato se večer¬
nice (vešpre) zvonijo. Prelepo zvoni pojejo — Večernice zvoni

— Nedeljo oznanujejo — Gospodove časti. — Kdor vtegne
in blizo ima, naj gre k večernicam v cerkev, kjer jih imajo;
ako ne, naj doma s svojimi roženkranc moli in „sveto“ za¬
poje. V bogaboječih hišah se — Svet Roženkranc žebra (moli)

— Kleči po starem oče še, — družina okolj nja. — Tudi
kako sveto zraven zapoj6, po stari šegi še nad njimi lepo čujejo
nebeški angeljci. — Kristjan naj se o Gospodovih dnevih v
cerkvi z mašnikom in z vso srenjo (faro) k molitvi združi,
da bo vse enega glasa, enega serca, naj se moli ali poje, in
kar je mogoče domače farno opravilo božje obišče. Kdor pa
v cerkev ne more, naj se doma,  ali na planini, če pase , k
farni cerkvi oberne, poklekne, in se s sercem farmanom pri¬
druži, ter odmoli mašne molitve, ali pa vsaj sv. roženkranc v
ta namen. Tako mu bo ves svet božji tempelj, in njegovo po¬
božno serce oltar , na kterem Bogu daruje. •—• Nedeljo večer
pokliči družino in otroke, in skleni Gospodov dan s svetim
roženkrancem in s kako sveto pesmijo;

b) da poslušamo božjo besedo.  Poslušati božjo
besedo je vsakega kristjana o nedeljah in praznikih sveta
dolžnost. Kakor je zapovedal Jezus svojim namestnikom ozna-
novati jo, rekoč: „Idi te po vsem vsetu in oznanujte evangelje
vsim stvarem; — učite jih deržati vse, karkoli sem vam za¬
povedal ;“ tako je zapovedal tudi vernim poslušati božjo besedo,
rekoč: „Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje,
mene zaničuje;"

c) da vredno, pogostoma prejemljemo  ssv.
zakramente.  Slišiš, kako te Jezus milo kliče: „Pridite k
meni vsi, kteri se trudite, in ste obloženi; jaz vas bom po¬
živil." — Kako veselo pojdeš na svoj dom,  ker pojde usmi¬
ljeni Jezus s teboj, kako lehko se boš nekdaj na svoj pravi
dom v večnosti podal, ker bo Jezus tvoj tovarš. Tako se za

240

srečno smert pripravljaš, in vsaka sveta nedelja bo tebi nova
greda bližej svetili nebes;

d) da doprinašamo dobre dela.  Je v tvoji soseski
bolnik, ki nima postrežbe, obišči ga, prinesi mu čerstve vode,
če drugega ne gleštaš, ali mu prestelji. Je tvojemu sosedu
dobra žena umerla, pojdi in udovca potolaži. Ima soseda bolne
otroke, poglej, kako se jim godi. Se soseda pravdata in so¬
vražita , nagovori prijatlja, da jih. poskusita spraviti in tožbe
dokončati. Vidiš zapuščene otroke, ki brez vsega nauka ra¬
stejo , pokliči jih, in kolikor moreš, poduči. — Nimaš kake
priložnosti, živim dobro storiti,, stopi po opravilu na pokopa¬
lišče (britof) rajnih, in moli za’ verne duše tudi doma. Vzemi
roženkranc v roke, pojdi po polju in moli za vse potrebe, za
žive in mertve. Tako si boš pri j atijev pripravil, ki te bojo
v večno prebivališče sprejeli, nabral si boš zakladov za več¬
nost ; in naj si ravno ubošček na svetu živiš , bogat iz tega
sveta veselo pojdeš; tvoje dela pojdejo s teboj, ako svete ne¬
delje in praznike prav posvečuješ. Kako da imamo nedeljo
praznovati, kaže nam Juri Gasteiner lepo. Njegovi starši so
bili kmetiškega stanu. V vsem dobrem in v keršanskej veri
so ga prav podučili. Akoravno je gerdo vreme bilo , je ven¬
dar že pervi v cerkvi bil, pobožno se vedel pri sv. maši in
pazljivo pridigo poslušal. Tudi pri keršanskem nauku je vse¬
lej bil. Drugi čas v nedeljah je pobožne bukve prebiral in se
s svojimi starši pogovarjal. Ko njegovi starši umerjč , se on
oženi. Bog mu podari hčer, ktero je prav keršansko izredil.
Njegova žena mu umerje in on ostane sam, zakaj hči je svetu
dala slovo in šla v samostan. On še živi 30 let. Ko zavoljo
starosti ni mogel več bukev prebirati in v cerkev hoditi, je
doma Jezusovo in Marijino življenje premišljeval. Sladko je
zaspal v Gospodu, in dopolnile so se besede: „Blagor mertvim,
kteri v Gospodu umerjd. Odslej , reče duh,  naj počivajo od
svojega truda; zakaj njih dela grejo za njimi."

Sedaj lahko sami sprevidite, kteri svete nedelje prav ne
posvečujejo, in kaj nam tretja zapoved božja prepoveduje.
Svete nedelje ne posvečujejo:

a) vsi, ki po pregrešnih dobrih voljah tekd. Grešijo kri¬
stjani, ki se nedeljo gizdasto in nečimerno oblačijo. Prav je in
spodobi se, da se ob svetih dneh lepše oblečeš, kedar na Go¬
spodov praznik greš. Bogaboječi rajni Tomaž More, častitljiv
spoznovalec kat. vere na Augležkem, se je tudi v ječi vsako
nedeljo lepo pražno oblekel. Vprašali so ga, po kaj tako, ker

241

ga v ječi nihčer ne vidi? Odgovori: „Nisem se nikdar zato
ob nedeljah in pravnikih lepše oblačil, da bi me častili, ali
pa jaz ljudem dopadal; ternuč le da Boga častim, kteremu so ti
dnevi posvečeni." •— Kako se pa ženski spol oblači, in pa za¬
kaj ? Ena vsa šumi , da bi jo slišali, kedar pride; druga s
svojimi priselci, napersniki in pankeljci ljudi slepi; tretja na
pol gola duše mori. „Taka nespodobna noša je dušna morija,"
pravi sv. Krizostom. Greh je ob nedeljah in zapovedanih praz¬
nikih igrati, dokler večernice, popoldanjska služba božja ne
mine, naj bo kvartanje, kegljanje ali streljanje; ali pa če se
čez deveto uro v kerčmah ostaja. — Greh je, cele noči pre¬
plesati , naj bo na gosli ali na citre, na očitnem raju ali po
hišah doma, ker namesti da bi truplo počivalo, se le vgonobi
in pogosto zboli. Vse to sveta cerkev svojim otrokom prepo¬
veduje, pošteno dobro voljo za kratek čas na kake dve uri pa
rada dovoli, da se v Gospodu razveselimo. Greh delajo, in se
ptujih grehov deležni storijo kerčmarji ali oštirji, ki ob ne¬
deljah in zapovedanih praznikih raje (bale) napravljajo, mu¬
ziko najemljejo , in ljudi za dnar motijo. In kako gerdo po
mnogoterih tabernah ravno o svetih nedeljah in nar večih
praznikih ne le po dne, ternuč tudi cele noči razsajajo, kol¬
nejo, klafajo in razbijajo do belega dne! Pač bi se bolj spodobilo,
naj bi kerčmar, kedar od perve maše pride , razpelo (britko
martro), če njo še ima, s stene snel, pa do pondeljka ali clo
do torka na dile (pod streho) zanesel, kakor da se toliko ger-
dega pred njo po kerčmi godi. Ni prav ne, da se pred kri¬
žanim Jezusom po živinsko živi, kakor je po tabernah navada.
Recite, ali ni taka?

b) Vsi, ki ob nedeljah grešijo in posebno Boga žalijo.
Tako delajo pijanci, ki jih o svetih dnevih nar več srečamo,
kterim je to tako v navadi, da mislijo, da bi nedelja ne bila
cela , Če bi vina ne čutili. Vsaka pijančina je smerten greh
že ob delavnikih, dvakrat veči pa ob nedeljah. „Pijanci, veli
sv. Pavl, nebeškega kraljestva ne bodo posedli." Kaj bo za
dušo! — Taki so bojevalci, ki vina veči zabavljajo, pikajo,
se kregajo, tepejo, bijejo in ubijajo, kupice trupijo, lomijo
mize in stole, okervavijo stene in ceste, delajo hišam in celim
soseskam grozo in strah. Ali je malo takih? — Voglarji in
vlačugarji, ki se ob svetih dnevih s svojimi tovaršicami po
kotih, clo po božjih potih potikajo , in nečiste grehe dopriua-
šajo, ki se imenovati ne smejo. Ali se prešestvanja ne zgodi
narveč ravno ob Gospodovih dneh? Da se Bogu usmili! —

242

Tudi ponočno ukanje pokoj Gospodovih dni (počivnih dni)
jemlje, in je lehko smer ten greh, ker je glas živinske razpu¬
ščenosti: „Ne bodite kakor konj in mezeg, ki pameti nimata."
— Kdo ho grehov neizrečeno število povedal, ki jih neker-
šanski kristjani oh nedeljah in praznikih doprinašajo! In pred
Bogom so vsi prešteti. »Oh pomilovanja vredna neumnost
toliko ljudi! Cel teden delate in se trudite za živež umerlji-
vega trupla, ob nedeljah in praznikih se pa vidi, da se trudite
in ubijate neumerljivo dušo pogubiti, v ktere zveličanje in
večno srečo je zapovedano, nedelje in praznike posvečevati,"
pravi sv. Bernard.

Sklep.

Ljubi poslušalci! Samo en dan v tednu (nedeljo) si je
dober Bog izvolil, naj bi njemu služili in za zveličanje duše
skerbeli; — in poglejte! ljudje si vse prizadevajo, ravno ta
dan Bogu vzeti in hudemu dati. Ali ni to strašna nehvalež¬
nost in hudobija! — In kaj pride iz tega?

Človek, ti ukradeš Bogu en dan po svoji hudobiji, Bog
bo pa tebi po svoji pravici šest dni zaslužka vzel, ter ti bo
poslal vjimo, bolezen in uboštvo, kakor je zažugal, rekoč „Ako
ne bote mene poslušali, in vseh mojih zapoved ne spolnovali,
ako bote moje postave zaničevali, vas bom naglo z uboštvom
in z vročino obiskal. — Vi bote zastonj žito sjali; od sovraž¬
nikov bo pojedeno. Nebo vam bom kakor železo in zemljo
kakor bron storil. S vašim delom se bote zastonj trudili;
zemlja ne bo rodila, in drevje ne bo sadu prineslo. Deset
žen bo v eni peči kruha peklo; vi bote jedli; pa ne bote siti."
»Resnica Gospodova vekomaj ostane." — Ne bojo imeli sreče
ljudje, ne vspeha njih delo, ne teka njihovo blago, ker dnevov
Gospodovih prav ne posvečujejo. Blagoslova (žegna) božjega ne
bo; na božjem žegnu pa vse stoji. Ljudje, ki nedelj in praz¬
nikov ne posvečujejo, Boga pozabijo, in Bog jih zapusti. Časna
nesreča in večno pogubljenje takim na vratu visi. Zatoraj
praznujmo nedeljo, posvečujmo nedeljo, dajmo Gospodu dan,
kterega si je izvolil; in On nam bo dal svoj blagoslov, dal
nam bo časno in večno srečo! Amen.

243

XXXII. Keršanski nauk.

Šterta božja zapoved in otroci.

P. Kaj je v četerti zapovedi zapovedanega?

O.  V četerti zapovedi je zlasti zapovedano , da naj otroci svoje
starše ljubijo, spoštujejo, jim strežejo, v vsem, kar ni zoper božje za¬
povedi, pokorščino skazujejo, v dušnih in telesnih potrebah pomagajo,
in za-nje molijo.

P. Kaj je v četerti zapovedi prepovedanega ?

O.  V četerti zapovedi je prepovedano, svojim staršem nepokoren
biti, jih sovražiti, zaničevati, zasramovati, zmerjati ali preklinjati, jih v
kaki potrebi zapustiti, ali jim škodovati.

P. Kaj je obljubljeno otrokom, kteri to zapoved spolnujejo ?

O.  Otrokom , kteri to zapoved spolnujejo , je obljubljeno dolgo
in srečno življenje.

P. Česa se je bati otrokom, kteri te zapovedi ne spolnujejo?

O.  Otrokom, kteri te zapovedi ne spolnujejo, se je bati najhujših
časnih in večnih kazen.

Vvod.

Z gore Sinaj je Gospod Bog svoje desetere zapovedi na¬
znanil Izraelcem. Na dve kamnitne tabli jih je zapisal in dal
Mojzesu, da bi se nikdar ne pozabile. Na pervi tabli so bile
tri zapovedi. In te tri zapopadajo dolžnosti, ktere proti Bogu
imamo. Od teh treh zapoved smo se do zdaj učili. Danes bomo
pa začeli tiste sedmere zapovedi razlagati, ki so bile zapisane
na drugi kamniti tabli. In te zapovedi zapopadajo dolžnosti,
ki jih imamo do svojega bližnjega. — Za dolžnostmi, ktere
do Boga imamo, je Bog najpervič tiste postavil, ktere imajo
otroci do svojih staršev. S tem pa je Bog pokazal, kako ime¬
nitna je ta šterta zapoved in koliko ona velja pred njegovim
obličjem. Šterta zapoved, ki jo je Gospod Bog dal, se glasi:
„Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na
zemlji." Zatoraj vam bom danes pokazal:

1. Kaj šterta zapoved otrokom posebno zapo¬
veduje, in 2. kaj jim posebno prepoveduje;  po¬
slušajte !

16 *

244

Razlaga.

1. Kaj št er ta zapoved otrokom posebno za¬
poveduje?

Zapoveduje, da imajo otroci svoje starše ljubiti, — spo¬
štovati, — jim streči, — v vsem , kar ni zoper božje zapo¬
vedi, pokorni biti, — jim v dušnih in telesnih potrebah po¬
magati, — in za nje Boga moliti. To so dolžnosti, ktere otroci
do svojih staršev imajo. Otroci toraj imajo po božji zapovedi:

a) svoje starše ljubiti.  To je že natorna zapoved,
ki je globoko zapisana v serce vsakega človeka. Kdo bi svo¬
jega očeta, svoje matere ne ljubil? Tak človek, ki bi tega ne
storil, bi bil hujši od živine. — Ce premislimo, koliko lju¬
bezen imajo starši do svojih otrok, koliko noči mora mati
prebedeti zavolj svojega otroka, koliko bolečin in žalosti mora
prestati; če premislimo , koliko skerbi ima oče, da svojega
otroka prerodi in ga na noge spravi, kako se mora truditi,
da sam sebe, svojo ženo in svoje otroke preživi in oskerbi:
oh kje je tisti nehvaležni otrok, da bi svojega očeta, svoje
matere ne ljubil, in si ne prizadeval, nasprotno jim hva¬
ležen biti, jim njih veliko ljubezen in dobroto povračati!

b) Svoje starše spoštovati.  Modri in slavni papež
Benedikt XIV. je bil sin nekega ovčarja. Ko je papež bil, se
po Rimu razglasi, da ga bojo njegova mati obiskali. Veliko
ljudi jej je šlo naproti, da bi mater papeževo spodobno spre¬
jeli in tako v materi sina častili. Ali mati so se prelepo
oblekli, kar Benediktu ni dopadlo. On je djal: „To niso moja
mati, jaz ne poznam te visoke gospe. Moja mati so preborni,
kakor da bi se zamogli tako obleči." Mati ne vejo, kaj po¬
četi. Domu se vernejo, navadno borno se oblečejo in vnovič
se na pot v Rim podajo. Zdaj zavpije Benedikt: „Ja, to so
moja mati, in nihče ne ljubi svoje matere tako kakor jaz.“
Po teh besedah objamejo svojo borno mater vpričo vseh in jih
sladko poljubijo. To je sam Bog zapovedal, sam božji duh go¬
vori od tega v sv. pismu, rekoč: „Kdor se Gospoda boji, spo¬
štuje starše, in svojim visim, kakor Gospodu služi. Spoštuj
svojega očeta z djaujem, z besedo in vso poterpežljivostjo, da
njegov žegen čez te pride in do zadnjega pri tebi ostane;
očetov žegen otrokom hiše uterdi, materna kletev jih pa do
tal podira." „Spoštuj svojega očeta in svojo mater, pravi sv.
ap. Pavl, ta je perva zapoved , ktera ima obljubo , da ti bo
dobro in dolgo živiš." — Kako pa skazujejo otroci spoštova-

245

nje do svojih staršev? Po tem, da od svojih staršev dobro
mislijo, da se lepo proti njim obnašajo, da spodobno ž njimi
govorijo , da se za njih čast in dobro ime potegujejo, da jih
zagovarjajo, da njih slabosti pokrivajo s plajšem kerš. lju¬
bezni, in da tudi sami poterpežljivo prenašajo njihove slabosti,
ktere stari ljudje imajo. Stari Tobija je svojega sina učil:
,,Moj sin! poslušaj besede mojih ust in hrani jih terdno v
svojem sercu. Kedarbo Bog mojo dušo vzel, pokoplji moje telo in
spoštuj svojo mater vse dni svojega življenja." To je mladi
Tobija zvesto spolnoval, in Bog ga ježe na tem svetu obilno
blagoslovil, kakor je sam to obljubo storil.

c) S voj im s tar šem streči.  To je dolžnost, ki jo
vsak hvaležen otrok z veseljem dopolnuje. Dokler so otroci
mali, jim starši strežejo, kedar pa otroci odrastejo in že sami
delati znajo , morajo pa oni staršem streči, pomagati — po¬
sebno v njih slabosti, starosti in bolezni jim na strani stati,
jih podpirati, ž njimi prav ljubeznjivo ravnati in poslajšati
zadnje dneve njihovega življenja, K temu opominja božji duh,
ki pravi: „Moj otrok, preskerbi svojega očeta v njegovi sta¬
rosti, in ne žali ga, dokler živi." In sv. Ambrož pravi: „Na-
hrani svojega očeta, in preživi svojo mater. In če svojo mater
tudi preživiš , vendar ji še nisi terpljenja povernil, ki ga je
zavoljo tebe nosila; ti jej še nisi povernil živeža, kterega je tebi
dajala, kedar je z materno ljubeznijo tebe dojila; ti jej še
nisi povernil gladu, ki ga je zavoljo tebe prebila. Zavoljo tebe
se je ona postila, zavoljo tebe je bedela, zavoljo tebe se je jo¬
kala — in ti bi jo pustil zdaj pomanjkanja terpeti! O sin!
strašno sodbo si nakopavaš, če svoje matere ne priživiš in
oskerbiš!" Čudno lepe izglede sta nam zapustila egiptovski
Jožef in mladi Tobija, kako moramo tudi mi ljubeznjivo sker-
beti za svoje starše, jim postreči in tiste v njih starosti in
slabosti podpirati. — Nekega dne so sedajni papež Pij svoje voj¬
ščake pregledovali. Mlad fantiček se prerine tje do sv. Očeta
in jim podeli prošnjo, ktero je sam napisal. Prošnja pa se je
glasila tako-le: „Sv. Oče! imam ljubo, ubogo, bolno mamico,
sam sem pa še premlad in preslab, da bi zamogel njo in sebe
živiti. Terdoserčni hišni gospodar hoče nas izpod strehe po¬
tisniti in postaviti pod milo nebo,  ako mu ne plačava 4 to¬

larje, ktere sva mu za izbo dolžna. Oh! kako srečna bi naju
mogli štiri tolarji storiti! Sveti Oče! posodite mi te štiri to¬
larje , ko dorastem in si kaj prislužim , zvesto jih bom po-

vernil." Papežu Piju se je milo storilo pri sercu, in vkazal

246

je, naj se fantiču da deset tolarjev. „Naka! odgovori deček,
naka, jaz potrebujem le samo 4 tolarje." Sv. oče Pij pa de-
čaka na lice potrapljajo in rečejo: „Le vzemi le, majhni,
pridni sin! Štiri so za te, šest jih je pa za tvojo bolno mater,
in tako dolgo, da ti dorasteš, bom jaz za vaju stanovnino
plačeval." To je bil priden sin, ki je svojej bolnej materi
lepo stregel.

d) Svojim staršem v vsem, kar ni zoper božje
zapovedi, pokorni biti.  — Sv. ap. Pavl pravi: »Otroci,
bodite pokorni staršem v vseh rečeh." »Moj sin! ohrani za¬
povedi svojega očeta, in ne zapusti postave svoje matere."
Lep izgled prave otročje pokorščine nam je posebno Izak, ki
je bil svojemu očetu Abrahamu tako pokoren, da bi se bil
tudi umoriti dal Bogu za dar, ko bi tega angelj zabranil ne
bil. Otroci morajo toraj svoje starše radi, z veseljem in hitro
ubogati, kar jim rečejo in zapovejo. Že na licu jim morajo
brati, kar bi starši od njih radi imeli. — Samo takrat bi jih
ne smeli ubogati, ko bi jim kaj takega zapovedali storiti, kar
je greh; postavim: legati ali krasti ali kaj drugega, kar je
zoper božje zapovedi. Tedaj se morajo otroci spomniti besed
sv. pisma, ki pravijo, da mora človek Bogu bolj “pokoren biti,
kakor ljudem. — Ali kaj takega keršanški starši*gotovo zapo¬
vedali ne bodo; tega Bog obvari!

e) Svojim staršem v dušnih in telesnih po¬
trebah pomagati.  Ne samo v telesnih, temuč tudi v duš¬
nih potrebah jim morajo na pomoč priti. Otroci morajo svoje
starše lepo tolažiti, kedar so žalostni; na božjo previdnost
spominjati, kedar omagujejo; morajo tiste s svetimi zakramenti
previditi dati, kedar so bolni; morajo za njih telesni in dušni
blagor skerbeti. Kako lepo je to dopolnil egiptovski Jožef, ki je
svojega starega očeta Jakoba tako lepo preskerbel, njega v
starosti tako ljubeznjivo podpiral, in poprej ni zaputil, dokler
mu ni oči zatisnil in ga spodobno pokopal! — Nar lepši iz¬
gled pa, kako morajo otroci svojim staršem v dušnih in te¬
lesnih potrebah pomagati, nam je sam Jezus zapustil. Na
križu je visel v strašnih bolečinah in smertnih težavah. Ali
svoje matere še takrat ni pozabil. K Janezu se oberne, rekoč:
»Sin,  glej tvoja mati;" in k Mariji reče: »Mati! glej tvoj
sin!" S temi besedami je svojo mater Janezu sporočil, da
bi on za njo skerbel — nas pa lepo podučil, kako tudi mi
za svoje starše skerbeti in tistim k dušni in telesni sreči po¬
magati moramo. — Poslušajte, koliko priden in pobožen

247

otrok premore, da svojega očeta spreoberne! Bogat in visok
gospod je živel pred svetom scer pošteno, pa za sv. vero in
cerkev je le malo maral. Bil je pošten pa brezveren mož,
kakor jih je zdaj dosti po svetu. Bog mu je pa dal verno
ženo pa ljube, pridne otročiče. Mlajši sinček se je ravno pri¬
pravljal na pervo sv. Obhajilo.

Zdaj pa poslušajte, kaj in kako oče sam pripoveduje:
„Le še malo dni je bilo, kar pride otrok, vernivši se v sredo
iz cerkve, zjutraj k meni v moje stanovanje, in me najde
samega. „Oče,“ mi reče, „v dan pervega svojega Obhajila ne
bom pristopil k altarju, da bi vas poprej ne prosil za zamero,
ker sem vas žalil s svojimi grehi in pomotami in vam s tem
britkost delal. Potlej vas moram prositi tudi za blagoslov;
poprej pa dobro pomislite hudo, kar sem storil, da mi bote
očitali in potlej odpustili."

„Moj ljubi otrok," odvernem mu, „oče vselej rad odpusti,
še celo nepokornemu otroku, jaz pa sem vesel, da ti zamorem
reči, da sem zdaj zadovoljen s teboj in ti nimam kaj očitati.
Le nadalje tako Boga ljubi, pridno delaj in spolnuj svoje dolž¬
nosti, tako boš svojim staršem napravljal zadovoljnost in ve¬
selje ter jih prav srečne storil, da so v tebi požlahtnili po¬
dobo Božjo."

„Oh oče! ljubi Bog, ki vas tolikanj ljubi, mi bo pomagal,
da vam bom delal zadovoljnost in veselje, zmiraj molim za
to milost. Molite še vi za-me!“ — „Bom, moj otrok!" —
Gledal me je s solznimi očmi, potem me priserčno objel, jaz
sam sem bil ginjen. „Qče“ ....  povzame. „Kaj češ, moj
ljubi mali?" „Oče moram vas nekaj prositi."

Bazumel sem, kaj hoče, ali bal sem se tistega in bil
sem dosti zanikaren, ter sem sinovo boječljivost v svoj prid
obernil. „Le pusti," sem mu rekel, „zdaj imam opraviti, drevi
ali jutri zjutraj mi utegneš povedati, kaj da želiš, in ako bo
tvoji materi prav, dobil boš."

Mali ubožec je bil ves v zadergi, serčnost ga zapusti,
poljubi mi roko, odide očitno ginjen v svojo spavničico, med
mojo in njegove matere pisarno sobo. — Očital sem si, da
sem mu britkost napravil, pa tudi zavoljo svoje lastne zani-
karnosti. Grem za njim, ga tolažit. Vrata njegove sobice so
bile na pol odperte; pogledam notri, pa brez vsega šuma.
Klečal je pred podobico sv. Alojzija in je molil z nar večo
gorečnostjo. — V tem trenutku se mi je pojasnilo, kako bi
nas ginil pogledati angelja. Vernem se, sedem k mizi in si z

248

obema rokama obraz zakrijem — bilo mi je na jok; nektere
trenutke tako poslonim.

Ko zopet glavo vzdignem, stoji moj mali sin pred menoj
in mi boječ, pa vendar z nekako določnostjo in veliko lju¬
beznijo v oči gleda.

„Oče,“ spregovori slovesno, ne morem svoje prošnje od-
kladati, in moja mati, to dobro vem, ne bodo temu nič na¬
sproti. Tako rad bi, da bi Vi šli z materjo in z menoj k sv.
Obhajilu, ko bom pervikrat šel — nikar mi ne odrecite, ljubi
oče, storite to za Boga, ki je tako dober in Vas tako ljubi. 11

Oh! nič več nisem mogel zopervati . pritisnil sem na

persi svojega otročiča in jokal. — „Bom,“ sem rekel nato,
„bom, moj dobri, ljubi otrok, šel bom, še danes me ob roči
pelji k svojemu spovedniku in reci mu: Tukajle so moj oče,
spet vendar enkrat hočejo veliko noč obhajati — pervo od svo¬
jega pervega obhajila."

Oba sva se tako na glas jokala, da je mati slišala in
zraven prišla. Precej je vedela kaj in kako, in je tudi ona
jokala z nama—solze veselja zavoljo najdenega očeta! In le¬
ta je bil mož beseda. V dan pervega Obhajila svojega nar
mlajšega sina sem vendar spet enkrat veliko noč obhajal. —
„0 kako lepa, lepa velika noč!“ To se pravi staršem v duš¬
nih potrebah pomagati.

f) Za svoje starše moliti.  Vsakdan morajo zanje
moliti in prositi Boga, da bi jim vsega dal, česar za dušo in
truplo potrebujejo; da bi jim Bog povernil, česar jim oni po-
verniti ne zamorejo. Če so pa že pomerli, morajo za nje mo¬
liti, da bi jim Bog dal večni mir in pokoj in priti v nebeško
veselje. — Vse to je v šterti zapovedi zapovedano.

Zdaj veste, ljubi otroci, kaj vam šterta božja zapoved
zapoveduje; sedaj pa poslušajte:

2. Kaj vam ta zapoved prepoveduje?

Prepoveduje: staršem nepokoren biti, jih sovražiti, za¬
ničevati, zasramovati, zmerjati ali preklinjati, jih v potrebah
zapustiti ali jim škodovati. Vse to je ostro prepovedano v
šterti zapovedi. Strašno ojstre besede govori Bog čez otroke,
ki šterto zapoved prelomljajo in s svojimi starši gerdo ravnajo.
Bog sam pravi: „Preklet bodi, kteri ne spoštuje svojega očeta
in svoje matere." Na drugem kraju sv. pismo pravi: „Kdor
svojega očeta ali mater kolne mora smerti umreti." „Oko
tega, kteri očeta zasramuje , in porod svoje matere zaničuje,
naj ob potoku krokarji izkljuvajo in mlade postojne s ned d."

249

In Jezus sam pravi: „Kdor očeta ali mater kolne, mora
smerti usmreti.“ V starem testamentu je Bog zapovedal, take
hudobne otroke pred sodnika peljati, jih zavolj terdovratnosti
tožiti in ljudstvo jih je moralo s kamnjem pobiti. In čeravno
v novem testamentu Bog tega ne zapoveduje, tako se njegova
ostra pravica vendar že na tem svetu razodeva nad takimi
hudobnimi otroci — gotovo se pa enkrat na unem svetu razo¬
dela bo. Otrokom, ki šterto zapoved prelomijo, se je nar huj¬
ših časnih in večnih kazen bati! — Le poslušajte: Zunaj
nekega mesta je živela v letu 1834 premožna udova s svojim
blizo 24 let starim sinom. Ime mu je bilo Martin. Mati,
polna upanja, da bo sin, kedar gospodarstvo prevzame, njene
dobrote spoznal, mu na vso moč streže. Sinu se je preborno
zdelo z drugimi pri mizi jesti; pa mu tudi ni treba bilo, ker
mu je mati zmiraj po strani kaj boljšega pripravila. Domači
so jo svarili, da to nič dobrega prineslo ne bo, ali oslepljena
mati ni porajtala.

Komaj je sin 24 let doveršel, začne po litužih hoditi,
in ker so tistega leta močne vina bile, je večkrat zlo vinjen
domu prišel, ter po hiši razsajal in rjuvel , kot divja zver.
Mati ga opominja in krega, da je tako obnašanje zlo gerdo,
ali hudobni sin, s tem še bolj razkačen, zgrabi mater za roko,
jo verže po jizbi in zavpije: »Poberi se k ... iz hiše, tukaj
ni nič več tvojega; zdaj sem jaz gospodar!" — Mati/vsa
žalostna in objokana, tožuje ravnanje svojega nehvaležnega
sina bližnjim sosedom in znancem , kteri so namesto omilo-
vanja jej djali: „Saj si sama tega kriva, zakaj nisi sina bolj
dobro odgojila."

Materi ni bilo več pri sinu obstati. Po izročilu rajnega
očeta mora njemu gospodarstvo prepustiti in se v druge kraje
podati. Komaj je mati iz hiše, že vzame hudobni sin ne¬
sramno žensko k sebi, in ž njo pregrešno živi.

Zavoljo svoje zapravljivosti je bil čez tri leta primoran,
lep stan prodati, in kupi pol ure daleč od tam bolj slabega,
kterega je dve leti pozneje zopet zavoljo dolgov prodati moral.
Nekaj mu še denarjev ostane, s katerimi se s svojo vlačugo
v ptuje kraje poda, kjer od nikogar poznan kakor zaročen ž
ujo živi.

Stari pregovor je: Dnar ima kratek rep. Zato se je hu¬
dobni človek z zapravljivostjo in potepanjem po svetu kmaio
denarja znebil. Kakor hitro nja vlačuga zapazi, da mu penezov

250

manjka, ga borz popusti in se v svojo domovino poverne, kjer
jo je prej ali slej božja šiba dosegla.

Martin, brez dnarja in od vseh zapuščen, je začel po
parnah in skednih se potikati in prenočevati, zakaj prositi ga
je bilo sram, ker je bil obilnosti navajen; zdaj pa je moral
lakote terpeti. Pozabil je moliti in se s skesanim sercem k
Bogu oberniti; zato je bil tudi od Boga zapuščen. Nikomur
se ni usmilil, in tako je od lakote in nesnage na neki parni
konec vzel, kjer so mertvega našli.

Glejte, strašen konec nehvaležnih otrok!

Tako strašno in žalostno se godi otrokom, ki šterte za¬
povedi ne spolnujejo. Kaj pa je otrokom obljubljeno, ki to za¬
poved spolnujejo? Obljubil jim je Bog dolgo življenje, časno
in večno zveličanje. Da se takim otrokom dobro godi in večno
živijo, ki šterto zapoved spolnujejo, od tega nam pričuje sv.
pismo na več krajih; od tega se sami še dandanešnji prepri¬
čamo. Šterta zapoved ima poseben blagoslov. Otrokom, ki to
zapoved na tanko dopolnijo, bo dobro na svetu; ali če jih
Bog tudi s časnim premoženjem ne oblagodari, imajo pa ven¬
dar zmirom veselo serce, dobro vest, kar je več vredno, kakor
polne skrinje zlata — in na nnem svetu jih čaka plačilo —
večno zveličanje. Amen.

P. Kaj so starši svojim otrolcom dolžni?

0.  Starši so dolžni:

1. Svoje otroke v pravi, veri in drugih potrebnih vednostih ali
sami podučevati ali pa skerbeti, da jih kdo drug podučuje, ter v božjem
strahu jih rediti.

2. Vsako pohujšanje, kolikor je mogoče, odvračati in jim z lepim
življenjem dober zgled dajati.

Sklep.

XXXIII. Keršanski nauk.

a zapoved in starši pa
predpostavljeni.

251

3. Za dušno in telesno srečo svojih otrok skerbeti, česar potre¬
bujejo, jim pridobiti in dati, in kolikor je mogoče, pomagati jim.

4. Svoje otroke, kedar se pregreše ali kaj napčnega store, ne
preveč, ne premalo, ampak vselej z ljubeznijo in mirno strahovati.

P. Ali četerta zapoved samo otroke in starše zadeva ?

O.  četerta zapoved ne zadeva samo otrok in pa staršev, ampak
tudi vse podložne in vse njihove duhovske in deželske gosposke, kakor
tudi vse učenike, in prav za prav tudi vse tiste, ki so po svoji starosti
in imenitnosti spoštovanja vredni.

P. Ktere dolžnosti imajo podložni do svojih viših in gosposk?

O.  Podložni imajo dolžnost do svojih viših in gosposk, bodi si
dobrih ali hudobnih, tako obnašati se, kakor otroci do svojih staršev.
Kar je otrokom do njih staršev zapovedano in prepovedano, to je veči¬
del vse tudi podložnim do njih viših zapovedano in prepovedano.

P. Ktere dolžnosti imajo gosposke in viši do svojih podložnih?

O.  Gosposke in viši imajo sploh do svojih podložnih večidel vse
tiste dolžnosti, ktere imajo stariši do svojih otrok; zlasti pa so dolžni
svoje podložne pri pravi veri ohraniti, ž njimi pravično ravnati, jih
zoper silo in krivico braniti.

Vvod.

šterta zapoved božja obsega dolžnosti, ktere otroci do
svojih staršev imajo. Keršanski otroci! danes osem dni ste jih
slišali. Vselej jih nosite v svojem sercu, imejte jih vedno pred
očmi in zvesto in na tanjko jih spolnujte, da bote dolgo ži¬
veli in vam dobro bode na zemlji. V nekej vasi je živela
udova. Imela je samo enega sina. Enkrat se peljeta na polje
in grede se začneta prekarjati zavoljo male reči. Razjezeni sin
potisne z nogo svojo mater z voza. Hudobca mati hudo pre¬
kolnejo. Sin zapusti svojo mater, gre v ptujo deželo in dobi
službo pri bogatem in žlahtnem gospodu. Dobro se mu godi
in ne hodi mu več na misel, kar je svoji materi storil. Nje¬
gov gospod pa je grešno živel z neko gospo drugega žlahtnega
gospoda. Da je le zvedel, da ga ni doma, je že bil tam. En¬
krat se tudi spravi gospod s svojim služabnikom na pot, vzame
veliko denarja seboj, da bi družino pomazal. Med potjo pa se
prigodi, da denar zgubi. Zdaj gresta ga iskat, pa ga ne naj¬
deta. Mladi gospod obdolži svojega služabnika, da je denar za
se ohranil. Ker je nedolžen, zato prederzno gospodu odgovori,
da ga nima. Na to potegne gospod svojo sabljo in jo zažene
v njega in mu skoraj nogo odseka. Gospod se vsede na konja
in jezdi domu. Služabnik pa ostane na pol mertev v tem sa¬
motnem kraju. Veliko kervi je že zgubil in gotovo bi bil

252

moral konec vzeti, ko bi mu Bog ne bil pomagal; zakaj on
noče smerti grešnika, ampak da se spokori in živi. Živel je v
tem kraju pobožen puščavnik. On sliši ječati in zdihovati in
se bliža in najde kervavega služabnika. On mu zaveže rane,
kakor mu je mogoče, in nese skoraj mertvega v svojo bajtico.
Doma mu odveže nogo in jo čisto odvzame. Napravi zdravila
in rano spet obveže. Ko se bolnik malo zave, ga opomni pu-
čavnik, da se svojih grehov spove in z Bogom spravi. On
boga in pove, da je ravno s to nogo, ktero je zgubil, enkrat
svojo mater z voza potisnil in da v tem plačilo spozna. Pu¬
ščavnik ga še bolj poduči, kako da ima za svojo dušo sker-
beti. Ozdravljen na truplu in duši zapusti služabnik puščavnika
in hvali Boga , da ga je tako kaznoval! Zatoraj lepo imejte
svoje starše, da dolgo živite in vam dobro pojde na zemlji!

Pa šterta zapoved np obsega samo teh dolžnost. Ona ob¬
sega tudi dolžnosti, ktere imajo starši do svoj ih otrok, dolž¬
nosti, ktere imajo podložni proti svojim naprejpo-
stavljenim; dolžnosti, ktere imajo hlapci in dekle
proti svojim gospodarjem in gospodinjam; dolžnosti,
ktere imajo mladi ljudi proti starim, in dolžnosti,
ktere imajo naprejpostavljeni proti svojim podložnim.
Le na kratko vam hočem govoriti od teh dolžnost.

Razlaga.

1. Ktere dolžosti imajo tedaj starši do svo¬
jih otrok?  Starši so dolžni:

a) Svoje otroke v pravi veri in v drugem potrebnem
znanju podučevati, in jih v božjem strahu vaditi. Dvojni cilj
in konec ima vsak človek doseči: Da se zna na tem svetu
pošteno preživeti, in da si za uni svet večno zveličanje za¬
služiti zna; to je njegov imenitnejši cilj in konec. Zatoraj je
sv. dolžnost staršev, svoje otroke v kerš. veri podučevati, in
v šolo in cerkev pošiljati, da se bodo tam izučili, kar jih
sami učiti ne znajo, in ne morejo in v božjem strahu jih va¬
diti! Posebno naj mati svoje otročiče že od mladih nog lepo
in zvesto v sv. veri podučuje. Materini nauki tičijo otrokom
globoko v sercu , da jih nikoli ne pozabijo. Znano nam je,
kaj je Bobert Blum leta 1848 zoper sv. vero in katoliško
cerkev kvantal in počenjal. Bil je kot puntar na Dunaju vjet
in k smerti obsojen, — strelili so ga. Kdo bi bil verjel, da
se bode ta sovražnik sv. kat. cerkve še kedaj spreobernil!

253

Zgodilo se je pred smertjo; v svoji zadnji uri je bil ves po¬
nižen , je objokan pokleknil pred katoliškega duhovnika, se
spovedal in prosil za sv. obhajilo. In veste, kako se je to
zgodilo? Blum se spomni svoje dobre matere in njenih lepih
naukov, se milo razjoka in se spokori. Bog se ga je usmilil,

— to so storili materni nauki! — Kavno tako morajo pa
starši tudi za to skerbeti, da se bojo otroci dela privadili ali
kakega rokodelstva se naučili, da si bodo znali enkrat sami
svoj kruh služiti in se pošteno preživiti.

b) Dolžni so starši vse pohujšanje , kar je mogoče od
svojih otrok odvračevati, in jim dobre izglede dajati. Po¬
sebno staršem veljajo tiste besede Jezusove, ko pravi: „Kdor
pohujša enega teh malih s kako gerdo besedo, s prekli-
njevanjem , ali z gerdim zaderžanjem, — ali kdor svojim
otrokom ne zabrani, da bi se od koga drugega pohujšali, temu
bi bilo bolje, da bi se mu mlinski kamen na vrat privezal in
potopil v globočino morja." Pohujšanje malih otrok je njih
dušna, smert. Zatoraj je dolžnost staršev, vsako pohujšanje
od svojih otrok odvračevati, — in z lepim, bogaboječim in
keršanskim življenjem tudi svoje otroke napeljevati, da bojo
tudi pobožno živeli. Ce bote vi starši sami prav brumno živeli,
ne bo vam treba svojih otrok veliko učiti. Vaše življenje bo
za otroke živa pridiga, ki jih bo z vso močjo za seboj po¬
tegovala. — Ko bi pa svoje otroke še tako lepo učili in znali
tako sladko govoriti, kakor sv. Krizostom ali sv. Bernard, ko
bi jim vi še toliko zlatih naukov dajali, vi sami bi pa po
teh naukih ne živeli jim in morebiti prav slabe izglede dajali:
vsi vaši nauki, vse vaše besede, vse opominjevanje, svarjenje,

— vse bi bilo prazno in brez sadu. Vaši otroci ne bodo gle¬
dali na vaše besede, ampak na vaše življenje. Kdor pa samo
lepo uči, sam pa tako ne živi, tisti prazno slamo mlati. —
Zatorej dajajte dobre izglede pravičnega in poštenega življenja,
le tako bote svoje otroke najboljše zredili po keršansko , da
bodo tudi oni enkrat pošteni ljudje in brumni kristjani. Oče,
kteri je rad pil, prepove svojemu sinu, da bi ne klel, ker Bog
vse sliši. „Ali je to resnica?" praša otrok, ali more tudi vse
viditi ?“ „Se ve da," odgovori oče. ,,Tako se bojim tudi za vas, ljubi
oče," odgovori sin, zakaj včeraj je tudi vas pijane vidil."

c) Starši so dolžni za telesno in dušno srečo svojih
otrok skerbeti. To dolžnost jim je sam Bog naložil. Ta
dolžnost je že po natori v serce staršev zapisana. Saj še živina,
za svoje mlade skerbi; kaj bi človek ne skorbel! — Karkoli

254

otrokom k pravi sreči služi, k temu so jim tudi starši dolžni
pomagati; dolžni so jim vse potrebno pripraviti in dati, po¬
stavim: za živež skerbeti, za zdravo prebivališče, posebno jim
oblačilo pripraviti in druge potrebne reči, da bodo zamogli v
šolo in cerkev hoditi. — Koliko je pa takih staršev, ki no¬
bene vesti nimajo, — ki nič ne poskerbijo za svoje otroke,
ki jim še oblačil ne pripravijo, da bi zamogli v cerkev priti.
In tako se zgodi, da otroci brez Boga, brez podučenja, divji
in sirovi zrastejo in ravno tako slabi kristjani postanejo, kakor
so njihovi malopridni starši. To je velik greh, taka neskerb-
nost za svoje otroke; taki starši bodo tudi enkrat težki račun
imeli pred tistim, kteri jim je otroke bil izročil.

d) Dolžni so starši, pregreške in slabosti svojih otrok
ne premehko — pa tudi ne preojstro kaznovati; ampak, kar
je prav — z ljubeznijo in s krotkostjo jih morajo kaznovati,
kakor je potreba; ne z jezo in preklinjevanjem, ker tako
kaznovanje ne bi otroka poboljšalo. Sv. pismo pravi: „Komur
se šiba škoda zdi, tisti sovraži svojega sina; kteri ga pa ljubi,
ga tudi vedno v strahu ima.“ O kako tisti starši svoje otroke
sovražijo, kteri jih nikoli ne strahujejo, če so ravno malo¬
pridni, ki jih razvajajo, jim vse pripuščajo in nobenega straha
ne dajejo. Iz takih otrok ne bo nikdar kaj prida. Taki otroci
bojo enkrat svoje starše v grob preklinjali zavoljo tiste slepe
ljubezni, ki so jo do njih imeli, da so jim vse dovolili, jih
malopridne ljudi in slabe kristjane zredili. — Poslušajte:
Okoli sedemdeset let bo že, kar je neki Jabel pri Mokricah
na Dolenskem obešen bil. Ker je ko otrok od matere preveč
potuhe imel, in ga ni smel oče kaznovati, tako je že otrok
zmerom razujzdan bil. Kedar je veči odrastel, začel je pi-
jančevati, razsajati in krasti, in je tolik tat postal, da je v
Mokriški grajščini denarskokaso ukradel, in iz turna na tla
vergel. Na to je bil vjet, v ječo zapert, in v smert obsojen,
da bo obešen. Preden je pa obešen bil želel je še z materjo
govoviti. Ko je mati k njemu prišla, začela ga je objemati.
Sin jej reče: Mati, dajte mi, da se še enkrat na vaše persi
naslonim. Mati mu to privoli; on pa popade z ustmi za persi
in odgrizne, kolikor je zamogel z zobmi zagrabiti, rekoč:
„Mati! vi ste meni persi dajali, zakaj me pa niste bolj v
strahu imeli? Zakaj ste meni potuho dajali, da moram zdaj
tako nesramno obešen in umorjen biti ?“ — Strah morajo
otroci imeti; pa keršanski strah. Otrok se mora kaznovati,
kedar zasluži, če pa svoje otroke strahujete ali kaznujete,

255

prav in modro je, — ali kolnite jih pa le nikoli ne! To nikoli
dobro ne izide. Mlada, pridna deklina v Vesprimski stolici na
Ogerskem je že več let v neki fabriki delala pri nekej ver-
tivni mašini. Le pičlo je zaslužila, pa vendar je s tim pre¬
življala sebe in svojo mater, — ta pa je bila jezovita, pre¬
pirljiva ženska. Neko jutro začne ta hudobna mati za nekaj
nad svojo hčerjo strašno režati in jo odpravi s to-le besedo:
»Naj ti že enkrat roko stareJ“ In res, nekaj dni potem se
to zakletje spolni. Ubogo dekle se namreč spotakne na podu,
se lovi in seže z desnico v kolesa, — in ko bi trenil, zgubi
roko do zgornega člena. Starši, ne kolnite svojih otrok! Otroci
so potrebni strahu; ali potem se mora pa spet za ljubo imeti,
kedar so poboljšajo, kakor je tudi evangeljski oče svojega zgub¬
ljenega sina ljubeznivo sprejel, ko se je zgrevanega serca k
njemu nazaj povernil. — Ne pozabite pa tudi nikdar za svoje
otroke moliti. Tudi to je vaša dolžnost. Prosite Boga vsak
dan,  da bi Bog dal vam in vašim otrokom pravo pamet,
brumno serce, da bi prav Bogu služili in enkrat v nebesa
prišli. To so vaše dolžnosti, ki jih imate do svojih otrok, ktere
vam danes posebno na serce položim.

2. Šterta zapoved zapopada pa tudi dolžnosti, ki
jih imajo podložni proti svojim naprej postav¬
ljenim — duhovskim in deželskim.

Skoraj ravno tiste dolžnosti imajo podložni do svoje go¬
sposke, duhovske in deželske, kakor otroci proti svojim staršem.
Dolžni so jih ljubiti, spoštovati, jih ubogati, jim dati, kar jim
gre in pa za nje moliti. Kako je nek zamorec svojega du¬
hovnika ljubil in spoštoval nam kaže sledeča prigodba: Nek
misijonar pride v francosko Gugano. Tam obišče lepo poko¬
pališče. Vidi zamorec misijonarja grob delati. Hitro mu se
bliža in ga tako-le nagovori: »Dober dan, oče, pojte z menoj !*
»Moj prijatelj, ga vpraša, kam me popelješ?" »Prosim oče,
pojte z menoj, jaz vam bom nekaj pokazal, česar še niste
vidili.« Kmalo prideta k tistemu kraju, kamur gaje  hotel
Peljati. Lepa senca je bila in med lepimi drevesi je bila lepa
gomila." Glejte, pravi zamorec, tu počivajo oče Legrand,
hrteri so me kerstili, so me našli in tolažili, ko sem bolen bil.
Dh, kako dobri so bili! Kako so ljubili zamorce ! Oni so kerstili
naše otroke in jih požegnali. Nikdar ne bom svojega očeta Legranda
pozabil." Potem poljubi grob in svitla solzica kane na grob.

Kavno te dolžnosti imajo hlapci in dekle proti svojim
gospodarjem in gospodinjam. Dolžni so jih spoštovati, jih

256

ubogati, jim zvesto služiti in za nje Boga moliti. V Bernu
umerje 1. 1852 bogata gospa. Dediči ali erbi med seboj raz¬
delijo premoženje in so bili žadovoljni. „To ni še vse, pravi
stara dekla rajne gospe, in pelje jih. v svoje izbo. Tam jim
odpre skrito Skrinjo, kamor je rajna gospa svoj denar zakrila
o času Sonderbundske vojske. Bilo je 28.000 frankov. Od tega
dobi zvesta dekla 2100 frankov. Taka zvestoba ni samo vredna,
da se hvali, ampak tudi da se posnema.

Ravno tako morajo tudi mladi stare ljudi spoštovati in
jih v časti imeti. Že a j d j e in neverniki so stare ljudi visoko
spoštovali; veliko več se to kristjanom spodobi in je tudi v
šterti zapovedi zapovedano.

3. Ktere dolžnosti pa imajo gosposke in na¬
prej postavljeni do svojih podložnih?

Gosposke in naprejpostavljoni imajo do svojih podložnih
večidel tiste dolžnosti, ktere imajo starši do svojih otrok.
Kakor so dolžni starši za časno in večno srečo svojih otrok
skerbeti: ravno tako so dolžni vsi naprejpostavljeni, duhovski
in deželski, za časno in večno srečo svojih podložnih skerbeti.
Deželska gosposka je posebno dolžna, svojim podložnim za
mir in pokoj skerbeti, jim pravico ohraniti, in jih vse kri¬
vice in sile varovati. Turski cesar Soliman dobi 1. 1521 Beli-
grad v svojo oblast. On se potem domu verne. Neko jutro
pride skoz vse straže neka žena k njemu, se mu globoko pri¬
klanja in ga tako-le nagovori: „Gospod! tvoji vojšaki so mi
slednjo noč mojo hišo oropali in mojo živino odgnali, kje
bom zdaj stanovala in k'ko  svojih dvanajstero otrok redila?"
Sultan se začne smejati in pravi: „Ti si morala terdo spati,
da nisi slišala roparjev." ..Resnično je, da sem spala, odgovori
žena, zakaj zaupala sem, da bote vi za me čuli, predpostav¬
ljeni imajo ja za svoje podložne čuti in skerbeti." Ta odgovor
Sultanu dopade. Jej podari denarjev in jej vso škodo poverne.
Dobovška gosposka je pa posebno dolžna, svoje podložne v
pravi kerš. veri podučevati, jih od hudega nazaj deržati, jih k
lepemu, brumnemu življenju napeljevati, jim svete zakramente
deliti in jih tako prav voditi na poti proti večnemu zveličanju.

Sklep.

Vse te dolžnosti so v šterti zapovedi zapopadene. Vse
te dolžnosti, ki jih imate vi otroci proti svojim staršem, "
ktere imate vi starši proti svojim otrokom , — ktere imate,

257

vi hlapci in dekle proti svojim gospodarjem in gospodinjam,
— ktere imate vi mladi proti starim ljudem, ktere imate
vi podložni proti svojim duhovskim in svetovnim naprejpostav-
ljenim sem vam danes v tej šterti zapovedi na kratko razložil.
Blagor vam, če jih bote zvesto dopolnovali, kakor pravi Jezus:
„Blagor tistim, ki besedo božjo slišijo, jo v sercu ohranijo in
sad obrodijo dobrih del.“ Amen.

XXXIV. Keršanski nauk.

Peta božja zapoved.

P. Kaj je v peti zapovedi zapovedanega ?

0.  V peti zapovedi je zapovedano :

1. Mir in edinost imeti z vsemi ljudmi, tudi s tistimi, ki so nas
razžalili.

2. Vsakemu dobre zglede dajati,

3. Bližnjemu dušne in telesne dobrote skazovsti,

P. Kaj je v peti zapovedi prepovedanega?

O.  V peti zapovedi je prepovedano , koga drugega ali sebe sa¬
mega umoriti ali poškodovati.

P Kaj se v peti zapovedi še prepoveduje ?

O.  V peti zapovedi se tudi prepoveduje : jeza, sovraštvo, pohuj¬
šanje in vsako razžaljenje bližnjega.

Vvod.

Nar imenitnejši dar božji je neumerljiva duša, in nar
perva skerb za človeka so svete nebesa. Iskati nar poprej ne¬
beškega kraljestva in njegove pravice in tako neumerjočo dušo
v nebesih večno zveličati, nam Jezus Kristus veleva. Pa člo¬
vek je tudi na zemlji doma, in ima zraven neumerjoče duše
tudi truplo, ktero se scer v prah spremeni, pa bo spet veličastno
oživelo in od mertvih ustalo: človek ima nar poprej iskati
svete nebesa, pa ima tudi skerbeti za posvetne reči, kterih
tukaj na zemlji potrebuje , da mora delati za nebesa in si
služiti večno plačilo. Nar imenitnejše posvetne reči so pa
trojne sorte: zdravo telo, časno premoženje, in dobro ime.

258

Neskončno modri Bog je tudi zastran teh imenitnih reči dal
nam zapovedi in razodel svojo sveto voljo. Tako Bog pravi
v peti zapovedi; „Ne ubijaj," in nam je s tem na znanje
dal naše dolžnosti zastran zdravja in življenja. Ravno od tega
hočem vas danes podučevati in pokazati vam:

1. Kaj peta zapoved božja zapoveduje.

2. Kaj peta zapoved božja prepoveduje.

Hazlaga.

Peta zapoved se glasi: „Ti nimaš ubijati."

1. Kaj peta zapoved božja zapoveduje?—  Za¬
povedano je:

a. Mir in lepo zastopnost z vsakim imeti, tudi s tistim,
kteri bi nas razžalil. „Ako je mogoče, pravi sv. apostel Pavl,
imejte mir z vsemi ljudmi, kar je pri vas." b. Vsem dobre iz-
glede dajati. „Naj sveti vaša luč pred ljudmi , pravi Jezus,
da vaše dobre dela vidijo, in častijo Očeta, kteri je v nebesih."
c. Bližujemu dušne in telesne dobrote skazovati. „Vi bratje!
nas opominja sv. ap. Pavl, ne utrudite se, dobro delati," —
zakaj dobre dela vam bodo v nebesa pomagale. Kar bomo
bližnjemu dobrega storili na duši ali na telesu, nam bo tako
zarajtano, kakor da bi bili to samemu Jezusu storili, če to v
njegovem imenu storimo. Ne utrudimo se torej dobro delati,
potrebnim pomagati, njim dušne in telesne dobrote skazovati,
vsem ljudem usmiljeni biti, da tudi mi enkrat pri Jezusu
usmiljenja najdemo!

2. Kaj pa peta zapoved božja prepoveduj  e?  Ona
prepoveduje, ne koga drugega, ne samega sebe umoriti ali po¬
škodovati, ne na duši, ne na telesu. — Bog nam je dal dušo
in truplo, nam dal življenje, da bi si s tem življenjem na
zemlji večno zveličanje zaslužili.

Le sam Bog je tedaj Gospodar čez vse življenje; On, ki
ga je dal, On ima tudi pravico ga vzeti in noben drugi ne.
Kdor bi tedaj drugemu ali samemu sebi življenje vzel, v božjo
pravico bi segal in se tako močno pregrešil, da bi bil zavoljo
tega greha večno pogubljen. Katoliška cerkev takih hudodel-
nikov še na žegnani britof pokopati ne pusti. — Samega sebe
ali koga drugega umoriti, je v nebovpijoč greh; je tako velik
in strašen , da v nebesa vpije za maščevanje. Pa kaj takega
pametni človek storil ne bo, tega nas Bog obvari. Nevera je
vzrok, da se jih toliko vmori. Pred nekoliko leti se je mlad

259

človek sam umoril; komej da je bil trinajst let star. Temu
nesrečnemu otroku ni dopadlo več živeti, akoravno je komej
živeti začel. Kdo ga je k temu zapeljal? Nevera! Njegov oče
so rekli: „Ako moj sin priraste, dovolim mu si svojo vero in
svojega Boga izvoliti." Cas voliti je prišel in nesrečni sin
si je smert izvolil! O, nesrečni, nesrečni oče! —Pa vpeti za¬
povedi ni samo prepovedano: Umoriti sebe ali koga drugega,
to je, naenkrat sebi ali drugemu življenje vzeti; prepovedano
je tudi, sebi ali komu drugemu na zdravju škodovati — na
telesnem in dušnem, ker s tim, če se zdravju škoduje, se živ¬
ljenje prikrajša, in smert pokliče poprej, kakor je Bog odločil
bil. Nek mesar popotuje in pride truden in žalosten v kerčmo.
Tam si vkaže ola in kruha prinesti. Kmalo potem se pripelje
kočija. V njej sedi bogat mož. On si da vina, in pečenke, v
kočijo prinesti. Žalostno gleda mesar in misli: „Ko bi jaz tudi
tako imel?" Bogatin to zapazi in pravi k njemu: Ali bi rad
bil na mojem mestu? „To se ve, odgovori. Le zlezite s ko¬
čije in mi vse dajte, kar imate , jaz bom vam tudi vse dal."
Kmalo vkaže bogati mož svojemu hlapcu , da bi ga z voza
vzdignil, zakaj kruljev je bil. Ali hočete na mojem mestu
biti? „Nikoli, odgovori prestrašeui mesar, moje zdrave noge so
mi ljubše, kakor vaše bogastvo. Jaz rajši čern kruh jem in
peš hodim kakor da bi vina in pečenke imel in da bi me
kakor majhnega otroka okoli vozili. Bog vas obvaruj." To iz¬
govori mesar in gre naprej. „Prav imate , zavpije bogati za
njim , ako bi mi mogli zdrave noge dati, vse moje morete
imeti." Zdravo telo — najboljše blago!

Kdo se še potem takem pregreši zoper peto božjo za¬
poved ? — Pregreši se tisti, 1. ki sam sebe rani, ali celo kak
ud odseka; postavim, da bi zategadelj vojščak ne bil. 2. Tisti,
ki pretežke reči nosi, in se pri delu presili; zakaj s tim
močno škoduje svojemu zdravju. 3. Tisti, ki brez mere je in
pije, in posebno , če take jedi in pijače zauživa, od kterih že
naprej ve, da mu bodo škodovale. 4. Tisti, ki se hudo jezi in
preveč žaluje; zakaj jeza in prevelika žalost človeka pod-
zeinljo spravljata. 5. Tisti, ki razujzdano in nečisto živi;
zakaj nobena druga reč človeško truplo tako ne slabi, in
mu toliko ne škoduje, kakor nečistost; ona si sama sebi
prerani grob skoplje. 6. Tisti, ki se v bolezni nobenih
zdravil poslužiti noče, če M ravno to~lahko storil. Zato je Bog
zdravila stvaril in zdravnike, da se jih človek v bolezni
posluži in se zopet ozdravi, če je božja volja tako. — Zoper

260

peto božjo zapoved se tudi pregrešijo a) tisti hudobni otroci,
ki s svojo nepokorščino, s svojim razujzdanim življenjem, svojo
nehvaležnostjo in slabim zaderžanjem svojim staršem žalost,
jezo in grenke ure delajo in jih tako v prezgodni grob sprav¬
ljajo; b) tisti zakonsk' možje, ki svoje žene pretepajo, ali s
tistimi tako gerdo in neusmiljeno ravnajo , da s tim njih te¬
lesni sad ob življenje pripravijo; c) tiste matere, ki posebno
v svojem nosečem stanu po nemarnem v jedi ali pijači, s
jezo ali s plesom itd. svojemu telesnemu sadu škodujejo:
d) tiste nečloveške ženske, ki zavoljo sramote pred ljudmi
svoj telesni sad umore, pa tudi vsi tisti, ki kaj takega sve¬
tujejo ali k temu pomagajo. To je tolik greh, da je strah,
ga le v misel vzeti. To je tako velik greh, da le sami škof
od tistega odvezati zamorejo. — Pregrešijo se zoper peto za¬
poved vsi tisti, ki svojemu ali zdravju bližnjega že kakor koli
naj si bodi, škodujejo in življenje krajšajo.

Kaj je še več v peti zapovedi prepovedano?
— V peti zapovedi je tudi prepovedano: Jeza, sovraštvo, po¬
hujšanje in vsako razžaljenje bližnjega. — Več je takih kri¬
stjanov, ki takrat, kedar svojo vest izprašujejo, vse božje za¬
povedi dobro premišljujejo kedar pa do pete božje zapovedi
pridejo, pa rečejo: Hvala Bogu! čez to zapoved se nisem nič
pregrešil, saj vendar nisem nobenega ubil; — in hitro metno
grejo do druge zapovedi. Ali tega pa ne premislijo , da so
nekdaj farizeji ravno tako delali, in so se že za pravične šteli,
če niso nobenega umorili, na jezo, sovraštvo, in znotrajni serd
serca svojega še pa nič porajtali niso. To pa še ni zadosti,
postavo samo po verhu in po čerki spolnovati. Ni samo za¬
dosti , da nobenega ne ubijemo, tudi v sercu ne smemo no¬
bene jeze, nobenega sovraštva imeti do bližujega; zakaj iz
serca izvirajo vse krivice. To nam pričuje Jezus sam,  ker
pravi: „0d znotraj , iz serca človeškega pride prešestovanje,
ubijanje in kri vise. “ Zatoraj pravi Jezus delaj: „Povem vam,
ako ne bo obilniša vaša pravica, kakor pismarjev in farizejev,
ne pojdete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je rečeno starim :
Ne ubijaj, kdor pa ubija, bo sodbe kriv. Jaz pa vam povem,
da vsak, ki se jezi nad svojim bratom, bo sodbe kriv; kdor
pa svojemu bratu reč,e: raka, to je nič vreden človek, bo
zbora kriv; kdor pa reče nore, bo kriv peklenskega ognja.“
V teh besedah kaže Jezus , da ni samo tisti sodbe kriv , ki
se jezi nad svojim bratom, ki ga sovraži, in svojo jezo in so¬
vraštvo s tim na znanje daje, da razsaja, zmerja, nori in pre-

261

klinja. — Jezo in sovraštvo do svojega bližnjega nositi, to
je pred Bogom tolika gnjusoba, da Bog od takega človeka clo
nobenega daru, nobene molitve vzeti noče. To pričuje beseda
Jezusova, ki pravi: „če tedaj svoj dar prineseš k altarju, in
se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe; pust ondi
svoj dar pred oltarjem , in pojdi poprej spravit se s svojim
bratom in tedaj pridi in daruj svoj dar.“ Le potem je še le
Bogu prijeten dar, molitev dopadljiva , kedar že človek vso
jezo in sovraštvo iz serca spravi in odpusti svojemu sovraž¬
niku. — Vse to nam tedaj spričuje, da je v peti zapovedi
prepovedano, ne samo ubijati, ampak tudi jezati se, po krivici
sovražiti svojega bližnjega in njega tako ali tako žaliti.

Prepovedano je tudi pohujšanje bližnjega; zakaj pohuj¬
šanje dušo umori, ki je še več vredna, kakor truplo. —

Kaj se pa to pravi, svojega bližnjega pohuj-
šati?  — Svojega bližnjegapohujšati se pravi, njega z besedo,
z djanjem ali z zamudo svojih dolžnost v greh napeljevati ali
zapeljati.

Kdo pohujša bližnjega z besedo?  — Z besedo
ali z govorjenjem pohujša tisti svojega bližnjega, kteri ga kaj
hudega nauči, ali če mu kaj hudega storiti svetuje ali zapove,
ali če se je greh že storil, potem se pa pohvali, tako da se
grešnik v hudem še bolj poterdi, ali če tistega zasmehuje in
prav norca dela iz njega, kteri kaj dobrega storiti hoče, ali kteri
se v brumno živi. Z besedo pohujša tudi tisti svojega bliž¬
njega, ki v pričo njega preklinja, nesramno govori, ali gerde,
nespodobne pesmi prepeva.

Kdo pohujša bližnjega z djanjem.  — Z
djanjem tisti svojega bližnjega pohujša, ki v pričo njega kaj
hudega stori in tako slab izgled daje; — ali kteri se v pričo
njega nesramno zaderži, ali kteri se čez svoj stan nosi in prav
gizdavo oblači, ali se pa, postavim, v cerkvi posmehuje ali
tako nespodobno obnaša, da tudi druge v pobožnosti moti. Nek
oče, ki je bil hud pijanec, je svojemu sinu ojstro prepovedoval,
da ne sme kleti in se priduševati, — pristavil je, da Bog vse
to sliši. „Ali Bog res vse sliši" je vprašal fant dalje; „ali Bog
pa tudi vse vidi?" „To je da," odgovori. „Po tem takem je
pa tudi vas vidil, ljubi oče, ki ste včeraj tako pijani bili." Tako
se širi pohujšanje.

Kdo pa pohujša svojega bližnjega s tim,
da zamuja svoje dolžnosti.  — Tako pohujšajo, po¬
stavim, starši svoje otroke, če vidijo, da so otroci malopridni,

262

ali da v nevarne tovaršije zahajajo, ali da pregrešne zaveze
imajo, — pa jih vendar nič ne posvarijo, nič ne pokregajo,
jih nič ne kaznujejo , jim vsega tega ne zabranijo, kakor bi
bila njihova ostra dolžnost. — Pohnjšajo gospodarji in gospodinje
svoje domače, ali svoje hlapce ali dekle, kedar slišijo, da gerdo
govorijo, nespodobno klafajo ali preklinjajo; ali kedar vejo,
da se v njihovi hiši greh dela, pa vendar vse to pripuščajo
in greha ne zabranijo , kakor je njihova sveta dolžnost. Na
tako in enako vižo se pohujšanje dela: z djanjem , z besedo
ali z zamudo dolžnost svojega stanu; se dela tisti strašni greh,
ki dušo bližnjega ob gnado božjo pripravi in jo umori; se
dela tista hudobija, od ktere pravi Jezus sam te strašne be¬
sede: ..Gorje svetu zavoljo pohujšanja, pohujšanje scer mora
priti, ali vendar gorje tistemu, po kterem pride."

Kaj pa je takemu storiti, kije koga p o-
hujšal?  — Tak mora storjeno pohujšanje, kolikor je mo¬
goče, popraviti. Kaj pa mora storiti, da storjeno pohujšanje,
če tudi ne popolnoma , vsaj nekoliko popravi ? — Tak mora

1. vse opuščati, se od vsega tega ločiti, nad čemur so
se ljudje pohujšali, če bi mu bilo to še tako težko. On mora
z vsem svojim djanjem in nehanjem, z vsem svojim zader-
žanjem pokazati, da ni več tak, kakor je poprej bil, in da
mu je zavoljo storjenega pohujšanja močno žal. 2. Mora tiste,
ktere je pohujšal, podučiti, naj nikar tako ne živijo, kakor so
poprej nad njim vidili; mora tiste, ktere je v greh zapeljal,
za odpuščanje prositi in si na vso moč prizadevati, da jih
zopet na pot čednosti in lepega keršanskega življenja nazaj
spravi. In mora 3. neprenehoma Boga prositi, da bi vsem
tistim, ki so se nad njim pohujšali, gnado resničnega spre-
obernjenja dodelil. Zmirom mora moliti za tiste, ktere je po¬
prej pohujšal; kajti le pri Bogu je milosti najti. On sam
zamore. pohujšanju konec storiti in ta veliki greh izbrisati.
Pa tudi očitno mora čez svoje poprejšno očitno pohujšljivo
življenje pokoro delati, kakor nekdaj očitna grešnica Magda¬
lena, od ktere nam pripoveduje sv. evangelje, da je ostro po¬
koro delala čez svoje poprejšne grehe, ktere jej je Jezus bil
odpustil; da se je očitno pokorila in tako popravila po mo-
gočosti, kar se je poprej s svojim pohujšljivim življenjem
pregrešila. Bo skoraj sto let, ker je bil strašen punt na Fran¬
coskem. Preganjali in morili so posebno škofe, in duhovnike,
tudi. drugo posvetno gospodo in clo samega kralja so ob glavo
djali. Veliko duhovnov je dalo svoje življenje; nek škof Talley-

263

rand je pa svojo vero zatajil in s puntarji potegnil. Se ve da
so ga ti častili in poviševali. Pa tudi ta gospod se je postaral
in prišel na smertno postelj. Ni še 20 let, kar je umeri; pa
pred smertjo je vse svoje zmote preklical in pri odpertih
oknih in vpričo visoke gospode zavoljo svojega pohujšanja ve¬
soljni svet prosil za odpuščanje. Sprejet je bil spet v sv. kat.
cerkev in kot katoljški škof pokopan. Srečen, kdor svoje po¬
hujšanje tako lepo popravi! H koncu moram vam še nekaj
povedati od žival. Vse živali je Bog stvaril, naj služijo člo¬
veku v porabo in korist in v živež. Bog sam je rekel: „Vse
ribe morja so vam v roke dane; in vse, kar se giblje in živi,
bodi vam v jed; kakor zelene zelišča vam vse dam.“ Vse
toraj, kar na svetu živi, smemo si v prid obračati, bodi si v
živež ali v kako drugo rabo; — terpinčiti živali nam pa ni
pripuščeno. Zatorej se pregrešijo vsi tisti, kteri ubogo žival
stradati puste, ali v nesnagi in nečednosti hirati in konec je¬
mati, ali jo preokladajo, ali jo pretepajo in pobijajo. Oh
marsiktero živinče bo svojega gospodarja ali hlapca hudo to¬
žilo! Potrebno se mi torej dozdeva, da vam dolžnosti naše,
ki jih do žival imamo, vsaj kratko omeniti.

Dolžni smo:

a) Daiati živini zdravo in zadosti jesti in piti in jej
dovoljevati, naj po potrebi počiva. Sv. pismo pravi: »Pravični
skerbi tudi za svojo živino; hudobni pa je neusmiljenega
serca."

b) Na pomoč prihiteti živalim v nesreči in terpljenji.
Pameten in keršansk gospodar tudi živini v bolezni priskoči
in si pri za to postavljenih zdravnikih ali v to spisanih bukvah
pomoči poišče.

c) Polajševati živini trud in težave. Usmiljeni človek ne
bo svoje živine le pretepal in preklinjal, kedar vidi, da težko
vozi, dela, ampak lepo in usmiljeno bo ravnal z živino in jej
pomagal, da ložej pelje in potegne pa pri delu toliko ne terpi.

d) Varovati mladi zarod, to je tičje jajca in mladiče
drugih žival. Prav je toraj, da posebne postave ojstro strahu¬
jejo one, ki tičice iz gnjezda jemljejo, ki nam toliko dobička
donašajo in toliko veselja napravljajo.

Zatorej lepo imejmo ljubo živino in rahlo ž njo rav¬
najmo ; kajti pri nas Slovencih star pregovor pravi: Kdor z
živino lepo ne ravna, tudi z ljudmi lepo ravnati ne zna. Nek raz¬
bojnik je doprinesel veliko strašnih hudobij „ tudi je. več ljudi
umoril. Slednjič pride ojstri pravici v pest in bil je obsojen

264

na vislice. Na morišču je spregovoril te-le besede: »Gotovo
bi ne bil nikoli tako daleč prišel, da bi bil ljudi moril, ako bi
se ne bil v mladih letih navadil, ubogo živino terpinčiti. Ter-
pinčil pa sem ubogo živino, in moje serce je postalo tako terdo
in neusmiljeno , da se mi tudi človek ni več smilil. Oh mati
moja! Vi ste krivi, da moram na vislicah vzeti grozoviten
konec; vi bi me imeli koj sperva ojstro kaznovati in me tega

f er d ega ravnanja odvaditi. " Poslušajte še to le prigodbo: Na
vicarskem je živel nek premožen oče, ki je imel šest sinov;
— vsi so bili zdravi, pametni, zraven pa mutasti. Večkrat je
oče zavoljo te nesreče pretakal britkih solz. Nekega dne je šel
s svojimi sinovi na sprehod in se ž njimi počil v nekej kerčmi
na kmetih. Fantje so okoli mize sedeli, jedli in pili, —
pa pregovoriti ni mogel noben nobene besede. Očeta spet
solze polij<5. Kerčmar, ko to vidi, migne očetu na stran in
mu na ušesa zašepeta: Gospod! ali me še poznate? Jaz sem
tisti stari hlapec, ki sem pri vas služil in vas, ko ste še de¬
ček bili, opominjal in svaril. Vi ste mladiče iz tičjih gnjezd
pobirali in jim jezičke izdirali. Ti tički so vas pri Bogu za¬
tožili, in On vašim otrokom ni dal jezika, da ne morejo go¬
voriti in da vi sladkega imena „Oče“ od njih ne slišite." Se
ve da so ubogemu očetu te besede globoko segale v serce.
Ne zabite jih nikoli tudi vi ne!

Sklep.

To je toraj , kar nam Bog v peti zapovedi zapoveduje
in prepoveduje. Imejmo zvesto skerb za naše in našega bliž¬
njega zdravje in življenje; Bog obvari, da bi sam sebe ali
bližnjega oškodovali; prizadevajmo si, da ostanemo mi in naši
bližnji zdravi in čversti, in ako nam Bog pošlje kako bolezen,
poiščimo pomoči pri učenih in modrih ljudeh, da si zadobimo
spet ljubega zdravja; kajti zdravo telo — nar boljše blago.
Pa tudi ubogo živino lepo imejmo! Amen.

265

XXXV. Keršanski nauk.

Šesta božja zapoved.

P. Kaj je v šesti zapovedi zapovedanega ?

O. V šesti zapovedi je zapovedano, na duši in telesu čisto vesti
se, iu to celo tudi v mislih, besedah in v obnašanji; tudi je zapove¬
dano, ogibati se vsake grešne priložnosti.

P. Kaj se v šesti zapovedi prepoveduje ?

O.  V šesti zapovedi se prepoveduje : vsakoršno nečisto djanje,
nečisto obnašanje in nečisto govorjenje; radovoljuo dopadanje in pri¬
voljenje pri nečistih mislih in željah, in vse, kar v nečistost napeljuje.

P. Kaj pa napeljuje v nečistost?

O.  V nečistost napeljuje: prederzna in nesramna noša ali obleka,
lenoba, nezmernost v jedi in pijači, prerazvajene tovaršije z osebami
drugega spola, nespodobni pogledi in branje nesramnih bukev.

P. Kteri so žalostni nasledki nečistosti?

0.  Žalostni nasledki nečistosti so :

1. Pozabljenje na Boga.

2. Slepota pameti.

3. Oterpnjenost volje.

4. Včasi odpad od vere.

5. Nevarne in ostudne bolezni na telesu.

6. Zavoljo te pregrehe je Bog tudi večkrat prehudo kaznoval cele
dežele, mesta in ljudstva.

P. Zakaj se v tej zapovedi prešestvo zlasti in razločno prepoveduje ?

O.  V tej zapovedi se prešestvo zlasti in razločno prepoveduje,
ker prešestnik razun ostudne pregrehe nečistosti tudi greh krivice stori.

Vvod.

Veliko hudega se je že na svetu godilo, veliko hudega
se še zdaj vidi in sliši po svetu, veliko hudega se še tudi go¬
tovo zanaprej godilo bo. To nam glasno pričujeta dogodivščina
vseh časov — posebno pa sv. pismo starega in novega zakona.
Vzemi, moj poslušavec! sveto pismo v roke, beri bukve Moj¬
zesa in našel boš, kako je Bog enkrat vse ljudi celega sveta s
splošnim potopom pokončal; samo Noetu in njegovi rodovini
je prizanesel in jih pri življenji ohranil. — Beri dalej bukve
Mojzesove, in našel boš, kako je Bog štiri mesta: Sodoma,
Glomorra, Adama in Seboim na strahovito vižo obiskal — z
ognjem iz nebes in z žvepljenim dežjem jih je pokončal —
čudovito lep in rodoviten kraj jev žalostno puščavo spremenil

266

in še je rnertvo morje, katero nam še dandanašni pričuje od
velike nesreče, ki se je nekdaj na tem kraju godila. — Beri
šterte bukve Mojzesove, in našel bodeš, kako je enkrat Izraelce
strašna bolezen , grozovita kuga napadla , in 24000 jih je ob
enem pobrala. — Beri dalej v svetem pismu , in našel boš,
kolike nesreče so brumnega kralja Davida stiskale, kolike te¬
žave so ga obdajale; njegov lastni sin Absolon se je zoper
njega spuntal, ga iz mesta pregnal, njemu po življenji stregel;
oh koliko žalosti je David takrat občutil, kako nesrečen je
takrat bil! — Beri Bukve Danielove, in našel boš, kako mo¬
rata dva siva starčeka, dva stara sodnika silno smert storiti;
ljudstvo jih je z kamnjem ubilo. — Beri bukve Judite, in
našel boš, kako je mogočni Holofernes na večer v sredi svojih
prijatljev vesel in dobre volje — v jutro pa se v-eč ne spre-
budi; neka žena mu je v spanju glavo odsekala. — Beri bukve
Tobijata, in našel boš, kako je satan sedem mož zaporedoma
zadavil v zakonski postelji. — Ali jaz bi h koncu ne prišel,
ko bi vam hotel vse to povedati, kar nam sveto pismo še več
tako žalostnega pripoveduje. —Prašam vas: Ali veste pa tudi,
kaj je vsega tega hudega, kar sem vam pravil, uzrok bilo?
— in odgovorim vam s temi kratkimi besedami: Prekleti greh
nečistosti je vsega tega uzrok bil! — Ljudje so se temu straš¬
nemu grehu udali in pravica božja jih je ostro zadela. In še
več. V svetem pismu stoji zapisano: „Ko je pa Bog vidil, da
je človeška hudobija na zemlji velika, grevalo ga je, da je
človeka stvaril in bilo mu je iz serca žal.“ — Vse to-nam
tedaj zadosti pričuje, kako najsvetejši Stvarnik nebes in zemlje
greh nečistosti sovraži, kako ostudna je ta pregreha pred nje¬
govim svetim obličjem! Zatorej je pa tudi Bog tajisto tako
ojstro prepovedal. Med gromenjem in bliskanjem je govoril
dol z gore Sinaj k Izraelskemu ljudstvu, rekoč: „Ti nimaš
prešestovati ali nečistosti doprinašati." — In od te šeste za¬
povedi, ki je dana tudi za nas vse, se bomo danes učili; sli¬
šali bote toraj:

1. Kaj šesta zapoved božja zapoveduje.

2. Kaj šesta zapoved božja prepoveduje.

Razlaga.

1. Kaj šesta zapoved božja zapoveduje?
Ona zapoveduje, se na duši in telesu čisto zaderžati, celo v
mislih, besedah in obnašanji; tudi je zapovedano, se vseh

267

grešnih priložnost skerbno ogibati in vseh pripomočkov po¬
služevati, da čisti ostanemo. Kterih pomočkov se pa moramo po-
služiti, da se bomo lehko nečistosti varovali in čisto živeli na
duši in truplu, kakor je božja sveta volja ? Moramo se 1. vsake
priložnostti do tega greha varovati. 2. Se postiti in tako svoje
meso pokoriti. Rutin je nekega spokornika prašal: Kaj neki
počenja, da vse skušnjave zoper čistost premaguje. Pokornik mu
odgovori: „Da se teh skušnjav ovarujem, nisem se nikoli kruha
do sitega najedel, nisem se nikoli vode do sitega napil, nisem
se nikoli črez potrebo naspal. Želodec moj je potem takem bil
vedno lačen in žejen, ter moje truplo je bilo vedno trudno ;
— zatoraj nisem nikoli več mislil na nesramne reči." Jezus
sam pravi, da se nečisti duh le da izgnati s postom in mo¬
litvijo. 3. Se Mariji prečisti devici, angelcu varhu in sv. Aloj¬
ziju priporočati za dar čistosti. 4. Zakramente sv. pokore in
sv. Rešnjega Telesa večkrat vredno prejemati; 5. Na božjo
pričujočnost vselej, posebno ob času skušnjave misliti. Znano
je, kako da je sv. Efrem neko nesramnico odpodil. Peljal jo
je na nek terg, kjer je bilo sila veliko ljudi in jej reče , naj
tukaj nečistost dela. Ona pa odgovori, da jo je v pričo toliko
ljudi sram. Zdaj pa jo zaverne sv. Efrem tako-le: „Kaj —
pred temi ljudmi te je sram ? Pred tistim pa, ki pregleduje
vse kraje in kote in še clo naše serce, pred tistim te pa ni
sram?" Grešnici predere ta beseda do serca, da se spokori
in poboljša. 6. Terpljenje Jezusovo večkrat premišljevati; po¬
sebno tudi štiri posledne reči, kakor pravi Duh božji: „V vseh
svojih delih premišljuj svoje poslednje reči, in vekomaj ne
boš grešil." Leta 1550 je bila v Braziliji neka sužnja kerščena.
Kupil jo je potem nek kristjan. Pa mlada sužnja je bila ko¬
maj nekaj tednov pri njem'v službi, kar jo jame zalezovati
in v nečistost napeljevati. Pa ni se vdala v greh, temveč se
branila na vso moč. In kaj jej pride na misel, da bi se ložej
ubranila? Vzame nek križec in si ga obesi na persi. Mislila
je pri sebi: Moj gospodar je ja kristjan, in te bo, ko križec
zagleda, pustil pri miru. Nekega dne jo gospodar spet čisto
samo najde in jo v greh nagovarja. Uboga sužnja se pa pred
n jim na kolena verže, mu križec kaže, rekoč: »Glej, gospodar
m °j 1 sv. križ, na kterem je Jezus za odpuščanje naših grehov
svojo kri prelil. Zaskozjibog te prosim, vsaj enkrat nehaj oskrunje¬
ni tako drago odkupljeno dušo. Ako pa ne nehaš, po sili
•ue v greh napeljevati, pomisli, da bo Jezus, ki je tvojo in
m °jo dušo na sv. križu tako drago odkupil, enkrat tvoj ojster

268

sodnik!" Gospodo so te besede segale do živega in spustil je
pobožno sužkinjo. 7. Posebno pa moramo moliti in Boga pro¬
siti vsak dan za to gnado, da bi nam pomagal, s čistim tele¬
som Njemu služiti v svetosti in pravi pobožnosti. Moliti, ja
goreče moliti, in stanovitno moramo Boga prositi, da ž Nje¬
govo pomočjo sveto čistost ohranimo.

Slišali ste, kako strašno je*Bog nečistost kaznoval; sedaj
že lahko spoznate, kako velik in strašen greh da je nečistost
v božjih očeh. Zatoraj ga je Bog tako ostro prepovedal, pa
tudi zavoljo tega, ker je nečistost rodovitna mati drugih straš¬
nih pregreh in hudobij. Le poslušajte kaj iz nečistosti izhaja!

a) Pozabljenje na Boga. Nečistost človeka v živino spremeni,
ki tudi od Boga nič ne ve. Nečistnik na Boga pozabi, da bi
bolj brez skerbi svoj greh doprinašal, nečistnik se nič ne zmi-
sluje na Boga, ker se ga boji. Kako nesrečen je tak človek! —

b) Iz nečistosti izhaja slepota uma. Kdor se v to pregreho
zakopa, je slep in gluh za vsako podučenje. c) Izhaja vterp-
nost volje. Kdor se nečistosti privadi, zgubi skoraj čisto svojo
prosto voljo. Brez lastne volje se ver ti, kakor mlinsko kolo,
kamor ga nečistost žene. Glejte, to je žalostno , da je volja
nečistnika tako oslabljena, da se ni v stanu poboljšati, če mu
posebna gnada božja k temu ne pomaga. Bog nas vari tolike
nesreče! — d) Iz nečistosti izhaja včasi tudi zguba vere. Kdo
so tisti, ki so kdaj svojo vero zatajili, ali jo pa čisto zgubili?
— Nečitniki so. Ta strašna pregreha jih je tako daleč pri¬
peljala, da so tudi nar dražji zaklad — sveto vero zgubili, in
se hudiču popolnoma prepustili. Kako nečistost človeka oslepi
in ga ob vero in vse lepe lastnosti pripravi, priča nam An¬
gleški kralj Henrik VIII. Živel je ravno tedaj , ko je Martin
Luter jel novo vero trositi. Zoperstavljal se je sperva novo¬
tarijam Lutrovim, zagovarjal in branil sv. kat. vero pa še clo
posebne bukve spisal v ta namen. Pa nečistost ga je prevzela
in zmotila. Celih 18 let je s svojo zakonsko ženo živel v lju¬
bezni in miru. Zaljubil se je pa v neko dvorsko gospodično,
Ano Bolein po imenu in je tirjal od papeža, najbipervi zakon
razvezal, da si more novo ženo vzeti. Papež tega pa dovoliti
ni mogel; s tim pa je kralja tako razkačil, da je Henrik odpadel
od vere in strašne grozovitnosti počenjal. Svojo pravo poro¬
čeno ženo je zavergel in vzel zaporedoma šest žen, izmed kte-
rih pa je dve ukazal ob življenje djati. Strašno je divjal proti
vsem, ki mu niso prav dajali. Obsodil je k smerti dva kar¬
dinala , 21 škofov, 12 opatov 500 mnihov in duhovnov, in

269

veliko sto više gospode. Tako zmoti in oslepi človeka duh ne¬
sramne nečistosti! — e) Iz nečistosti izhajajo sramotne bo¬
lezni na telesu; kar je že velika kazen za ta svet. Nad takim
nečistnikom se dopolnujejo besede sv. pisma, ki pravi: „Kdor
v nečistosti živi, bo hitro červom v živež, in njegova duša bo
izbrisana iz bukev življenja. 11  Rimski cesar Galeri je strašno
gerdo in po živinsko živel. Leta 310 se ga pa loti grozna bo¬
lezen , ktero si je bil nalezel po svojem nečistem življenju.
Nobeden zdravnik ne ve in ne more pomagati. Od glave do
pers je meso jelo se sušiti, od pers do pete pa otekati. Ob¬
suli so ga tori in gobe po celem životi, bil je ves ena krasta
in smerdel je tako, da skoraj ni bilo človeka, ki bi mu streči
bil mogel. Iz črevesa so se mu motali červi, ki. so ga živega
jedli. Slednjič je storil strašen konec. — Stopite v bolnišnice
in videli boste bolnike, ki strašno terpijo za svoje nečistne
grehe. — f) Zavoljo pregrehe nečistosti je Bog večkrat cele
dežele, mesta in narode grozovitno kaznoval. Večidel nas Bog
tudi dandanašni kaznuje tako ojstro, ker ljudje tako gerdo in
razujzdano živijo! Glejte v take velike pregrehe in nesreče
potisne gerda nečistost revnega človeka. Zatoraj jo je Bog
tako ostro prepovedal.

2. Kaj toraj šesta zapoved božja prepoveduje?

Šesta zapoved prepoveduje vse nečiste dela, nečisto ob¬
našanje in nečiste besede, radovoljno dopadanje in privoljenje
pri nečistih mislih in željah; posebno pa prepoveduje preše-
stovanje, ako se zakonska zveza terga, in obljubljena zvestost
ne derži. Že v starem testamentu je Bog zaukazal, da se
imajo prešestovavci s kamenjem posuti in pobiti, in v strašen
spomin velike gromade kamenja na njihove grobe napraviti.
Kdor je memo šel, je jasno vidil, kako strašen greh da je za¬
konska nezvestoba in kako ga Bog že tukaj kaznuje, tam pa
laki nebeškega veselja ne bojo okusili. — Vse to je gerda
nečistost in ostro prepovedano; pa prepovedano je še tudi vse,
kar v nečistost napeljuje. V nečistost pa napeljuje: 1. Ne¬
zmernost in nesramnost v obleki. Mladi ljudje, ki se prevzetno
jn čez svoj stan oblačijo, svojo nedolžnost na prodaj nosijo.
Tajiste dekline, ki se pogosto v zerkalu ogledujejo, ki se rade
lišpajo, ki se po nedeljah prav košato oblačijo, ki vse pantelce
na se obešajo, kar jih imajo, ki se tukaj v cerkvi možkim
nastavljajo, da bi jim dopadle; take dekline svoje čistosti
dolgo ohranile ne bodo. Iz lepega, prevzetnega oblačila, iz pan-
tolcev rade plenice pridejo. Prav je to , in spodobi se, da se

t

270

ob nedeljah in praznikih, kedar sem pridete v hišo božjo,
prav čedno, snažno in praznično oblečete; ali preimenitno in
črez svoj stan se oblačiti, to je greh. Neumni so taki starši,
ki svojim otrokom prevzetno obleko pripravijo, nespametni in
nori so otroci, ki jo nosijo; ker s tem le prevzetnost in samo¬
voljnost v svojem sercu redijo in se na gladkem poti k ne¬
čistosti znajdejo. 2. Lenoba. Sploh pregovor pravi: „Lenoba
je začetek vsake hudobije." In to je gotova resnica, človek,
ki pridno dela , in zrnirom kaj opraviti ima, nima časa, na
kaj hudega misliti. Mlad puščavnik nek dan ni pridno delal;
zavoljo tega je moral veliko skušnjav prestati. On potoži to
svojemu opatu. Ali opat je hitro spoznal, odkod da je to, in mu
naloži prav veliko dela. Nekaj časa potem ga vpraša opat:
„Ali te še zalezujejo skušnjave?" Mladi človek odgovori: „Ak
kako bi mogel grešiti? Imam komej časa dihati." Tako ško¬
duje postopati. Dokler voda v potoku hitro naprej teče, zrnirom
čista in zdrava ostane. Kedar se pa zastavi, in v kaki mlaki
zastoji, hitro se pa spridi in gerdi merčes se v tajisti zaredi.
Tako tudi človek; dokler pridno dela, in zrnirom posluje, tudi
čist ostane , zdrav na duši in truplu; kedar pa začne lenobo
pasti, brez dela pohajati, hitro mu gerde , nečiste misli v
glavo pridejo, v ktere rad privoli in zapade v strašni greh
nesramnosti. To nam pričuje sveto pismo, ki pravi: »Glej to
je bila hudobija Sodome, to je, uzrok nečistosti: napuh in
njenih hčer življenje brez dela." Zatorej pa tudi pravi sv.
Hieronim: »Zrnirom imej kaj opraviti, da te hudič nikoli brez
dela ne najde;" tako se pa tudi greha lehko varoval boš.
3. Nezmernost y jedi in pijači. K nečistosti posebno napeljuje
nezmernost v jedi in pijači. Človek ježe tako močno nagnjen
k hudemu; če pa še zraven tega nezmerno je in se vpijani,
tako ravno to stori, kakor tajisti, ki na goreči plamen olja
vliva. Sveto pismo pravi: „V  vinu je nečistost." Kdor se vpi¬
jani , je nar biižej nečistosti. Pijanci so najgerši nečistniki.
Kdor hoče čistost ohraniti, mora zmerno in trezno živeti. Pi¬
janost je mati nesramnosti: zmernost pa in treznost ste sestri
čistosti, zdravja in poštenega življenja. 4. Preprijazno pečanje
z osebami drugega spola. Kdor za smolo prime, ta si bo roko
umazal. Kdor se pa z drugim spolom peča in norčuje, ta se na
duši umaže , tudi čistosti dolgo ohranil ne bo. Kjer mladi
ljudje z drugim spolom preradi kratek čas imajo , se eden z
drugim nespodobno pogovarjajo in svoje gerde šale uganjajo,
tamkej že nedolžnost umira; nečistost jo pa kmalo pokopala

271

bo. Fantje in dekline! bodite sramožljivi eden proti drugemu.
Ne delajte nobenega znanja med sebo. „Dolgo znanje slab
zakon prinese ali pa nobenega." Hočete enkrat srečni biti in
pošteni zakonski možje, poštene zakonske žene, tako morate
zdaj v svojem samskem stanu pošteno živeti in svojo nedolž¬
nost varovati. To je najboljša priprava za srečen zakonski
stan, če vam ga Bog odločil je. Ce vam pa zakonski stan od¬
ločen ni, darujte pa Bogu svoje devištvo, in varujte se zmirom
preprijaznega pečanja z drugim spolom, da se v greh ne za¬
peljete in svoje časne in večne sreče ne zapravite. Imel je
premožen vdovec edino hčer, kteri je bilo Liza ime. Skerbno
jo je izredil in mislil, da bo ona tudi na stare dni njemu v
pomoč. Bila bi, naj bi zapeljivcev ne bilo. Mlad gospodič,
imenitnih staršev pa slabega zaderžanja, mlado Lizo oslepi,
zapelje in ob nedolžnost pripravi. Oh neumne dekleta, ki toliko
rade sladkunom verjamejo! Na jeziku imajo sterd , v sercu
pa strup, kakor si je vboga Liza poskusila, da se Bogu usmili.
Storjeni greh je ni pekel, pa da je noseča, prestraši se in v
nesreči le svojemu zapeljivcu pove. Za pervim grehom pride
hitro drugi. Zapeljivec jo pregovori, naj ž njim vbeži, očeta
okrade, ter jej priseže ž njo poročiti se in vekomaj njen ostati.
Strah in groza Lizo pred tim obhaja; ali ker se očeta boji
in gerdunu vse verjame, sklene tudi to hudobo , in jo stori.
Zapeljivec jej da nekega prahu, kteri človeka v tamno dene,
da se ne prebudi, pa zdravju kar ne škoduje; tako jej je pravil.
Nesrečna deklina verjame , in ne misli, da je lastnega očeta
zavdala. Pokradla sta, in srečno vzete zaklade v ptujo deželo
odnesla. Od strahu in daljnega pota Liza boli. Lepo jej za¬
peljivec streže, zlate dni obeta, ter jej vselej zvest ostati pravi.
Ali prazne, zapeljive obljube! — Kavno je Liza nekoliko
ozdravela in jela zopot hoditi, kar jo pride nek opoldan
gostarica prašat, ali noče kosila ? „Moram mojega počakat" —
Liza odgovori. Sirota čaka in čaka, pa ga več ni. Gostarica
pozve, da je tisto jutro odišel in vse pobral, ter začne vbogo
Lizo neusmiljeno zmirjati, za plačilo tirjati in od hiše goniti.
Liza hitro po dnarje leti; ali prestraši se, premoženje, ktero
je očetu vzela, je hudobni človek odnesel. — Ob poštenje,
premoženje, ob očeta in dom — se ne ve sirota kam djati.
gostarica po gosposko pošlje, ktera jo prime in v domač kraj
žene. Pervo, kar doma zve, je bilo, da je očeta ona s strupom
budala, in svojega očeta vmorila. K smerti bi jo bili obsodili;
ker je sirota toliko gerdo zapfdjana bila , so jo na žive

272

dni v ječo djali, v kteri je svojo nesrečno ljubezen objoko¬
vala in tudi v ječi umerla. — Poglejte nesramne ljubezni
žalostni konec, posebno vi neukroteni mladenči, ve razberzdane
dekleta, in varujte se nespodobnega znanja — varujte se ne¬
sramnega djanja! 5. Radoglednost oči in nevkretnost drugih
počutkov. V nečistost napeljuje radoglednost oči in nevkretnost
drugih počutkov. Oči in ušesa so okna in vrata do tvojega
serca. Hočete mladi ljudje nedolžnost ohraniti, morate le te
okna in vrata skerbno zapirati, da se v vaše serca nič hudega
vlezlo ne bo. Bodite sramožljivi v svojih pogledih! Ne ogle¬
dujte se lantje po deklinah; pa tudi dekline se po fantih ne
ozirajte. Mladenči! poslušajte, kaj vas uči sv. Duh, ker pravi:
„Vino in ženske stoj ijo, da modri odpadejo , zastopni zanič¬
ljivi postanejo ... Ne ogleduj se po nesramni ženski, da v
njene mreže ne padeš ... Ne glej device, da te nje lepota
kje ne pohujša. Odverni svoj obraz od nališpane ženske, in ne
zijaj po ptuji lepoti. Zavoljo ženske lepote se jih je veliko po¬
gubilo, in iz nje se poželjenje kakor ogenj vnema." Varujte
tedaj svoje oči nesramnih pogledov! Sv. Avguštin pravi: „Ne-
sramno oko nesramno serce oznanuje." Zapominjaj si besede,
ki jih je govoril brumni Job, rekoč: „S svojimi očmi sem
zavezo naredil, da bi clo ne mislil na kako žensko." Ravno
tako storite tudi vi. Varujte svoje ušesa, ne poslušajte gerdih
besed, ne poslušajte nespodobnih klafarskih pesmi; zakaj take
pesmi so limance peklenskega sovražnika , na ktere on ne¬
dolžne duše lovi. Varujte svoje roke, da se prepovedanih krajev
ne dotikate. Varujte svoje noge, da vas v nevarne kraje no¬
sile ne bodo. Zakaj vse to v nečistost napeljuje. 6. Nevarna
tovaršija, ples, nespodobne igre, in branje nečistih pisem. Va¬
rujte se tudi slabih tovaršij; slaba tovaršija dobro zader-
žanje pokaži; varujte se nevarnega plesa. „Plesarija je mo¬
rišče deviške čistosti." Varujte se nespodobnih iger z drugim
spolom: vse to napeljuje v greh nečistosti.

Sklep.

Ni ga bolj veselega časa v celem letu , kakor je lju¬
bezniva vigred, kakor so dnevi mladega zelenja in žlahtnega
cvetja. Tudi srečnejšega časa v celem človeškem življenju na
tem svetu ni, kakor je ljuba mladost, kakor so dnevi čiste
nedolžnosti. O da bi nam vselej zelenela sveta čistost in ne¬
dolžnost. Srečni in veseli bi živeli na tem svetu , ljubi Bogu

273

in ljudem: „0h kako lep je čist rod v svoji svetosti, govori
modri Salomon; njegov spomin je večen, ker pri Bogu in pri
ljudeh hvalo ima.“ Pa tudi tam v večnosti bi bili enkrat zve¬
ličani : „Blagor jim, pravi Jezus, ki so čistega serca, oni bojo
Boga gledali! “ Oh Bog nam vsem pomagaj, da se vsega va-
rujemo, kar šesta zapoved prepoveduje, vse pa zvesto spol-
nujemo, kar nam zapoveduje. Bog nam vsem pomagaj, da bo-
bemo čisti na duši in telesu! Amen.

XXXVI. Keršanski nauk.

Sedma božja zapoved.

P. Kaj je v sedmi zapovedi zapovedanega?

O.  V sedmi zapovedi je zapovedano: vsakemu pustiti, dati in
opraviti to, kar je njegovega, in kar mu gre, ukradeno blago verniti,
in storjeno škodo popraviti.

P. Kaj se v sedmi zapovedi prepoveduje?

0.  V sedmi zapovedi se prepoveduje : Tatvina, goljufija pri meri
in vagi, priderževanje p tuj ega blaga in zaslužka, odertija in vse poško¬
dovanje bližnjega na njegovem premoženji in na njegovih pravicah.

Vvod.

Pridemo danes k sedmi zapovedi božji. Tudi ta zapoved
nam nekaj zapoveduje, nekaj pa prepoveduje. Hočem vam sedaj
kazati:

1. Kaj nam sedma zapoved božja zapoveduje, in

2. kaj nam sedma zapoved božja prepoveduje.

Razlaga.

1. Kaj je pa v sedmi zapovedi zapovedano? V
sedmi zapovedi je zapovedano: Vsakemu svoje pustiti, pri miru
pustiti, kar tvoje ni, dati, kar komur gre, in storiti, kar si
komu storiti dolžen, ukradeno blago poverniti in storjeno, škodo
Popraviti. Le po pravici ravnati, in pošteno živeti! Krivičnega
Waga se pa varovati! Kaj tudi krivično blago, krivičen dnar

274

pomaga? Sploh pregovor pravi: »Krivično blago dobrega ne
stori." Krivično blago sreče nima. „En krivičen krajcar devet
pravičnih požre." Še pri tem ne boš žegna imel, kar si po¬
šteno pridobiš, če si pa po drugi strani po krivici pomagaš.
To nam poterdi tudi sv. Vincenc Fer. , ki pravi: „Če si ti
tavžent goldinarjev pošteno pridobiš , pa samo enega po kri¬
vici imaš, ti bo samo ta edini krivični goldinar vse druge
spridil, kakor se od enega gnjilega jabelka vse druge zdrave
spridijo in konec vzamejo." Krivično blago nima žegna, nima
obstanka. Krivično blago ne pride do tretjega rodu; včasi še
do drugega ne. Kaj toraj pomaga, če še toliko imaš in po
krivici nagrabiš, če pa zraven tega hudo vest imaš, ki zmirom
priča zoper tebe! Človek, ki krivično blago ima, ne more
resnično srečen biti; že na tem svetu ne. On ne more pra¬
vega, čistega veselja okusiti, ker ga vest peče in grize, in mu
pokoja ne da. Ali če tudi svojo vest popolnoma zaduši, enkrat
se bo zbudila in ga začela strašno gristi, kedar že za pokoro
morebiti prepozno bo. Krivičnike že Bog na tem svetu več¬
krat kaznuje, na unem svetu jih pa čaka tajista strašna ječa,
iz ktere ne pridejo , dokler svojega dolga do zadnjega vinarja
ne poplačajo. — Ročen delavec je imel brata, kteri je že dvajset
let v ptujej deželi bil. Mislil je, da je umeri, ker nič ni sli¬
šal od njega. Enkrat dobi delavec list, ko je ravno v mestu
bil. Ker brati ni znal, gre k svojemu gostivniku in ga prosi,
da bi mu list prebral. Gostivnik prebere list in reče delavcu:
V listu stoji: Vaš brat je umeri in vam 50 tolarjev zapustil;
ali sami morate po nje. „Kam pa," upraša delavec. V Amster¬
dam, več ko sto ur daleč. Tako daleč! odgovori delavec. Go¬
stivnik mu pa pravi: Dajte mi list in jaz vam dam trideset
tolarjev. Ali ne živej duši ne smete od tega poveti kaj. De¬
lavec v to dovoli. Gostivnik prinese 30 tolarjev. Delavec jih
vzame in gre vesel domu. Veliko let je minulo in gostivnik
je vse zapravil. Na smertnej postelji pove, da je bornega de¬
lavca goljufal; kajti v listu je bilo zapisano: Kdor ta list pri
nekem možu v Amsterdamu pokaže, dobi 2000 tolarjev. Za
toliko je gostivnik bornega delavca ogoljufal; ali vse je za¬
pravil; krivica ima kratke noge. Mnogoteri tat, goljuf, kri¬
vičnik misli: Kaj če tudi kri-vično blago imam, nič ne de.
Zdaj ga bom užival, dokler sem še zdrav. Kedar pa z meno
enkrat h koncu gre, tedaj se bom pa tega greha spovedal, hj
Bog mi ga bo odpustil. O ljubi moj! kako se ti močno motiš!
Poslušaj, kaj ti jaz na tvoje besede odgovorim. Ti nimaš no-

275

benega pisma od Boga, da boš enkrat še priložnosti imel, se
čisto spovedati in se spokoriti. Koliko jih. brez spovedi po-
merje, kterim Bog te gnade ne podeli, se čisto spovedati, ker
so morebiti v življenji to gnado tolikokrat zaničevali. Pa zdaj
mene posebno dobro poslušaj, kar ti povedal bom. če tudi k
spovedi greš in se čisto obtožiš svojih grehov, če vse razodeneš
spovedniku, kar koli si bližnjemu krivice storil, če pa po
spovedi krivice ne popraviš, krivični dnar nazaj ne daš, če
škode ne poplačaš in ne popraviš, kar si pregrešil; tvoja spo¬
ved bila je prazna, Bog ti tvojih grehov odpustil ni, ampak s tako
spovedjo si le eno stopinjo bližej pekla storil. Sv. Avguštin
pravi: „Brez povračila ni nobene odveze." Ko bi tudi k ta¬
kemu spovedniku prišel, da bi ti sveto odvezo dali, tega pa
ne bi naložili, da storjeno krivico popraviti imaš; ti vendar
ta odveza nič ne pomaga, ko bi ti stokrat tako odvezo dobil.
Taka odveza je kakor pobotnica ali kvitenga, ktere Bog pod¬
pisal ni. Sv. Antonin pravi: „Kdor ptuje, krivično blago ima,
in bi lehko to krivično blago nazaj dal in škodo povernil, pa
tega vendar ne stori, tudi odpuščanja pri Bogu ne dobi, naj
bi se še toliko pokoril; naj moli, naj se posti, naj milošno
deli, vse to mu nič ne pomaga." Ja, „ko bi ti krivičnik to¬
liko solz prelil, pravi sv. Avguštin, kakor so jih vsi spokor¬
niki skupaj prelili in jih še prelili bodo; če pa svoje krivice
ne popraviš, odpuščanja svojih grehov nimaš upati." Vsak
krivičen krajcar, za kterega veš, moraš nazaj dati in storjeno
škodo do zadnjega vinarja poplačati, poprej tudi misliti ne
smeš, da bi ti Bog tvoje grehe odpustil! Kaj ne, ljubi moj
kristjan! to se ti težko in skoraj nemogoče zde! Jaz tudi
pravim, da je popolnoma povračilo težka reč. Ali vendar moraš
to storiti, če svoje duše pogubiti nočeš! Boljše ti je, če tudi
celo svoje premoženje razdeliš, da storjeno krivico popraviš na
tem svetu, kakor pa, da bi ti na unem svetu veržen bil v
tajisto ječo, od ktere pravi Kristus, da ne boš prišel iz nje,
dokler svojega dolga do zadnjega vinarja ne poplačaš. Vidiš,
ljubi moj kristjan! kako potreba je, se krivičnega dnarja,
ptujega blaga varovati, da se ti tistega težavnega povračila ali
pa večnega zaverženja enkrat batine bo! Ljubi moji poslušalci!
nauk od povračila ptujega blaga je bolj imeniten, kakor si vi
morebiti mislite. Veliko je tako slepih kristjanov, ki od po¬
vračila krivičnega blaga nič ne vejo. Ce komu kako škodo
a ‘i krivico storijo, pa k spovedi pridejo in se tega greha ob-

18 *

276

tožijo, krivice pa vendar ne popravijo, taka spoved je prazna,
in odpuščanja grehov niso dobili.

Zatorej vas še hočem ob kratkem podučiti, kar vam je
od povračila ptuj ega blaga  potrebno vedeti. Če je kdo kaj
ukradel, kaj goljufal, svojemu bližnjemu kako škodo storil, ali
kako plačilo zaderžal: K d o mora tukaj poverniti ? Ravno tisti,
kteri je kradel, kteri je goljufal ali svojega bližnjega na ktero
drugo vižo poškodoval. Če jih je pa pri kaki tatvini več bilo
skupej, mora vsak toliko poverniti, kolikor na njega pride.
Če bi pa nekteri ne hotli ali ne mogli poverniti, morajo pa
njihovi tovarši toliko več poverniti. Tukaj je eden za vse in
vsi za enega, če je pa tisti že umeri, ki je svojemu bližnjemu
škodo storil; kdo pa potem mora škodo poverniti ? Tisti jo
mora poverniti, ki je krivično blago podedoval. Zakaj tudi
dediči do krivičnega, ptuj ega blaga nobene pravice nimajo;
ampak nazaj se mora odrajtati, kjer se je vzelo. — Koliko
se pa mora poverniti? Toliko, kolikor je kdo komu vzel, pa
tudi vsa škoda, ktera se mu je s tem zgodila. Post.: če kdo
svojemu bližnjemu 100 gold. ukrade, pa jih celih pet let ne
poverne, je treba plačati 125 gold. itd. Ali če se je kaka druga
reč vzela, mora se ravno ta reč nazaj dati, dobra in nepoško¬
dovana, kakor je poprej bila; če pa te reči več ni, se mora
ravno toliko v dnarjih ali v kaki reči dati, kolikor se je s
to zgubo škode zgodilo. Komu  se mora poverniti? Tistemu,
kteremu se je krivica ali škoda zgodila, če je pa tisti že umeri,
mora se pa njegovim dedičem poverniti. Kaj pa je takrat
storiti, kedar se ne ve za tistega, kteremu se je kaj vzelo, pa
tudi ne za njegove dediče? Takrat se mora pa skerbno po-
zvedavati po tistem, kteremu je škodo storil, če ga pa vendar
po nobeni viži ne more zvedeti, takrat pa naj spovednika za
svet vpraša; oni mu bodo povedali, kaj storiti ima. Kdor pa,
namesto da bi tistemu povernil, katerega je poškodoval, l 0
nekoliko ubogajmo da, ali pa za kako sveto mašo, tisti še s
tem nič ne poverne storjene škode , dokler se to lehko zgodi.
Taka milošna pa tudi pred Bogom nič ne velja.Kdaj se pa
mora poverniti ? Poverniti se mora hitro, kakor je mogoče, ja berž
ko berž. Pa za to se mora skerbeti, da bo mogoče. Če pa ni mo¬
goče, na enkrat celo škodo poverniti, mora se počasi po malem
povračati, dokler je vsa škoda poplačana. Tukaj se je treba
praznih izgovorov varovati; da bi kdo rekel: jaz ne morem,
jaz nimam kaj, da bi povernil. Če nimaš, pa skerbi zato, da
boš imel, delaj pridno, da si pošteno prislužiš toliko, da boš

277

zamogel Škodo poverniti; ako pa ne moreS poverniti na no¬
beno vižo, moli za oškodovanega.

2. Sedma zapoved govori od posvetnega blaga in premo¬
ženja, in te-le reži so, ktere nam sedma zapoved prepoveduje:
tatvina in rop, goljufija pri meri in vagi, prideržanje ptujega
blaga in zasluženega plačila, odertija pri posojevanji, in vse
poškodovanje bližnjega na njegovih pravicah.

Kdo se pregreši z ropom in tatvino?  —Z  ropom se
tisti pregrešijo, ki bližnjega napadajo, in mu po sili vza¬
mejo njegovo blago. Take hudodelnike čaka pravična sodba,
če tudi človeški pravici odidejo, božji pravici odšli ne bodo.
— S tatvino se tisi pregrešijo, ki ptuje blago na tihem vza¬
mejo in tako svojega bližnjega v škodo spravijo. Tega greha
so pa tudi tisti deležni, ki krasti zapovejo ali svetujejo, ki
krasti pomagajo, ki ukradeno blago hranijo, kupujejo ali pro¬
dajajo; tatvine tudi deležen postane, kteri za tata ve, pa ga
ne izda; tega je deležen, ki najdene reči nazaj ne da, komur
gre in si ne prizadeva tistega zvedeti, ki jo je zgubil. S tatvino
se pregrešijo tudi tisti berači, ki brez potrebe beračijo , ali
kteri so še zdravi in močni ,  da bi še lahko delali, pa delati
nočejo in rajši beračit grejo. Zakaj taki ljudje kradejo milo-
dare tistim , ki so resnično potrebni, in si živeža služiti več
ne morejo. — Bog je prepovedal krasti; kdor tedaj krade, se
hudo pregreši. Povsod je greh krasti; ali največa hudobija
je pa to, če kdo na kakem sv. kraju, postavim: v cerkvi
krade, ali pa Bogu posvečene reči vzame; to je božji rop,
kterega Bog slej ali poznej ostro kaznil bo. Sv. pismo pravi:
»Tatje in roparji božjega kraljestva posedli ne bodo."

Kdo se pas goljufijo  pregreši? —Tisti, kteri se ne¬
vednosti svojega bližnjega posluži, da ga prav zvije in mu na
premoženju škodo stori; postavim: če pri kaki barantiji za
kako reč veliko več vzame, kakor je vredna; — ali če slabo
blago za dobro prodaja; ali kdor pri prodaji premajhno mero
ali vago ima; ali kdor se pri sodbi podkupiti da. Kakor
tatvina je tudi goljufija velik greh. Sam Bog pravi: »Nič kri¬
vičnega ne počnite, ne v sodbi, ne v meri."

Kdo se pregreši s prideržanjem ptujega blaga in za¬
služenega plačila?  —Tisti, kteri najdene reči noče odrajtati
komur sliši; kteri hranjenega blaga nazaj ne da, kedar se
nazaj imeti hoče; kedar dolžnik svojega dolga plačati noče;
kedar se posli, delavci, ali rokodelci ne plačajo, kakor so se
nui pogodili. — Imel je cesar Rudolf v Nirnbergu zbor in veliko

278

ljudi je pri njem pravice iskalo. Bil je med timi nek ter-
govec. Prenočil je v imenitnej gostivnici in je gostivniku 200
tolarjev v usnjati mošnji na shrambo dal. In ko je tergovec
denar spet nazaj hotel, ni vedel gostivnik za denar in je rekel,
da od nikogar nima denarja. To vse pove tergovec cesarju in
pravi, da bo gostivnik med mestnimi poslanci, ki bojo k njemu
prišli. Cesar ga pelje v bližnjo izbo in mu vkaže tam čakati.
Kmalo pridejo poslanci. Rudolf se ž njimi pogovarja in sled¬
njič reče gostivniku: „Ti imaš lep klobuk, svojega ti dam za
nja." Gostivnik hitro v to dovolji. Nekaj časa potem gre cesar
z izbe, pokliče nekega moža in mu reče: „Teci hitro k ženi
gostivnikovi in reci, njen mož hoče usnjato mošnjo z denarjem
ptujega tergovca; da je to res, pošlje svoj klobuk." Žena hitro
da denar in mož ga nese cesarju. Cesar ga vzame seboj in
stopi spet v izbo. Druge poslance vse izpusti, obderži gostiv-
nika pri sebi in vkaže tudi tergovcu priti. Tergovec toži spet
gostivnika. Ali ta vse taji. Med tim ko se prekarjata, pokaže
cesar mošnjo, čez to gostivnik ostermi. Cesar ga posvari in
obsodi, da je moral še več denarja plačati, kakor ga je bil
vkradel.

Kako se starši, gospodarji in gospodinje zoper sedmo
zapoved pregrešijo. — Pregrešijo se:

1. Tisti starši, ki premoženje svojim otrokom zapravijo;
tisti oče, ki svoj dnar po oštarijah zapije, dokler žena in
otroci doma pomanjkanja terpijo, in morebiti potrebnega živeža
nimajo. In kolikokrat se to godi! Mlad kmet se je piti in
igrati navadil. Enkrat hoče v vinograd iti in vkaže ženi, da
bi mu jesti prinesla. Ona pravi, da nič nima, ker je vse za¬
pravil. Vendar mu obljubi. O poldne nese koš zapert in ga
pred njega dene. On požebra in odpre koš. Ali kaj je bilo v košu ?
Njegov otrok bled od gladu. „Vse si zapravil, jej svojega
otroka," reče njegova žena, vzame otroka iz koša in mu ga
na roke dene. Mladega moža je to zlo zabolelo. On spozna,
da ni prav živel, objame svojo ženo in se poboljša. Ni ga bilo
več viditi po kerčmah. — 2. Tisti gospodarji ali gospodinje,
ki svojim hlapcem in deklam zasluženega plačila, mezde ne
plačajo ali jim po krivici kaj odtergajo. Dnar, kterega svojim
poslom ne odrajtaš, kakor si se ž njimi pogodil, je kervav
denar, ki bo enkrat strašno težil tvojo vest! — Tisti gospo¬
darji, ki svojim delavcem, najemnikom ali rokodelcem po pra¬
vici ne plačajo, ali pa brez pravičnega uzroka plačilo odlagajo.
Sam Bog je že v stari zavezi tako govoril: »Plačilo tvojega

279

najemnika naj nikar do drugega dne pri tebi ne ostane."
Tako tudi beremo v sv. evangelju,- da je gospodar, kteri je
bil v svoj vinograd delalce najel, na večer vsakemu svoje pla¬
čilo dal. 3. PregreSijo se starši ali otroci, ali njib družina,
če svojemu bližnjemu po njivah, travnikih, goščah ali vino¬
gradih škodo delajo, ali pa svojo živino v škodo spustijo. V
stari zavezi so imeli Izraelci zapoved, ki se tako glasi: „Kdor
njivo ali vinograd poškoduje, in svojo živino spusti, da ptuje
popase, tak mora s tem, kar najboljšega ima na svojem polju
ali vinogradu, po ceni škode za to poverniti." — 4. Tisti, ki
mejnike prestavijo in si tako po krivici nekoliko ptuje zem¬
lje prilastijo. Ko bi vsak dobro vedel, kako da je to velik
greh, gotovo bi tega nikdar ne storil. Tako je že v stari
zavezi ta greh ostro prepovedan bil, ker že v Mojzesovih
bukvah beremo te besede: „Ne prestavi mejnikov svojega
bližnjega, ktere so postavili pervi ljudje v tvoji lastini." —
„Ne prestopi starih mejnikov, ktere so tvoji očetje postavili."

— 5. Tisti, ki se po krivici zavoljo vsake male reči, ktere bi
lahko med seboj v prijaznosti poravnali, pri gosposki tožijo,
samo toliko, da svojega bližnjega v škodo spravijo. Za svojo
dobro pravico se vsak človek slobodno potegne. Tudi pri go¬
sposki si slobodno pravice poišče, če se reč drugače poravnati
ne da. Pa samo takrat je greh, kedar človek dobro ve, da
nima prav, pa se vendar toži in pravda, samo da bližnjega v
škodo in stroške spravi. Zadnjič še le vidi in spozna, kako
nespameten je bil, ker se je tožiti začel. Prepovedane so tedaj
v sedmi zapovedi vse krivične in nepotrebne tožbe , ki bliž¬
njega v škodo spravijo; prepovedano je pa tudi vsako drugo
poškodovanje na njegovem blagu in premoženju, že na to ali
drugo vižo, ali pa na njegovih pravicah.

Zoper sedmo zapoved se tudi pregrešijo: 1. Tisti ro¬
kodelci ali najemniki, kteri predrago računijo , ali kteri celi
dan dobro in zvesto ne delajo , kakor so najeti, ali če se
kakega dela podstopijo, ki ga prav ne znajo, in tako blago
spridijo, ali če od tega, kar se jim v delo da, kaj na skriv¬
nem prideržijo za se, in nazaj ne dajo, kar so v roke dobili.

— Šivarji, čevljarji, tkavci, mlinarji se pogosto pregrešijo
zoper sedmo božjo zapoved. — 2. Tisti kupci, kteri a) svoje
blago predrago prodajajo in prevelik dobiček iščejo. Ce člo¬
vek primeren pošten dobiček išče, to je prav in ni greh; zakaj
od dobička živeti mora. Ali prevelik dobiček pri kupčijah
iskati, to je goljufija, to je greh. b) Tisti kupci, ki imajo

280

krivično mero ali vago. Pregovor pravi: »Mera in vaga v
nebesa pomaga." To je res, če je pravična. Ce je pa krivična,
pa v pekel vleče. Krivično blago nikoli dobrega ne stori. —
Sam Bog je že v stari zavezi tako govoril: »Ti ne smeš
dvojne vage ali mere, veče ali manjše, v svoji hiši imeti, am¬
pak moraš pravo in pravično vago, enako in pravično mero
imeti. Zakaj tisti, ki to dela, je pred Gospodom gnjusoba."
Tisti kupci, ki staro, slabo, obležano blago za novo, za dobro
prodajajo in ga še hvalijo zraven, da le koga opravijo. —
3. Tisti podložni, kteri svoji gosposki, duhovski ali deželski,
štibre ali drugih davkov, kar jih imajo, o pravem času in
zvesto ne odrajtajo. — 4. Tisti dolžniki, ki posojenih dnarjev
ali obresti od dnarjev, nikoli o pravem času ne plačajo, ali
kedar tega brez tožbe storiti nočejo. Za dobroto, da eden dru¬
gemu v kaki potrebi dnarja posodi, pa mnogoteri to ima, da
se mora potem za lastne dnarje toževati, ko jih nazaj imeti
hoče. Prav lepo je in keršansko dobro delo, če svojemu bliž¬
njemu v potrebi dnarja posodiš. Ti pa, kteri dnarje na po¬
sojilo vzameš , bodi hvaležen zato ; ali dolžnost je tvoja, da
imaš skerb zato, da pa tudi svoj dolg poplačaš, kakor si ob¬
ljubil , ali da obresti o pravem času odrajtuješ. Sveto pismo
pravi: „Posodi svojemu bližnjemu ob času njegove potrebe,
poverni pa tudi ob času svojemu bližnjemu tebi posojeno.
Izpolni besedo in zvesto ž njimi ravnaj, in ti boš vsak čas
našel, kar ti je treba." — Zoper sedmo zapoved se tudi pre¬
grešijo odertniki, to so tisti, kteri pri posojevanji dnarjev više
obresti tirjajo, kakor je prav. Odertija je velik greh. Bog je
tisto že po Mojzesu prepovedal bil. Tisti, ki mora dnarje na
posojilo vzeti, je že tako zadosti ubog, če pa še visoke obresti
od njega tirjaš, tako na znanje daš, da si neusmiljenega serca
in da ga popolnoma izsleči hočeš. Previsoke obresti jemati je
krivičen dnar, jesmerten greh, ki se poprej ne odpusti, dokler
se krivica ne popravi. — Vse to je tedaj v sedmi zapovedi
prepovedano.

Sklep.

Ljubi moj kristjan! če tudi vidiš, da dandanašnji ljudje
veliko krivice, škode eden drugemu delajo, in krivično pre¬
moženje si spravljajo in si iz tega nobene vesti ne delajo:
bodi vendar ti pravičen in pošten; ne omadežuj svojega serca
s krivičnim blagom. Živi rajši v največi revščini in pomanj-

281

kanju, kakor pa da bi po krivici in goljufiji obogatel in dobro
se redil. Pravičnega, poštenega in brumnega človeka še Bog
nikoli zapustil ni in ne bo. Boljša je čista vest in pošteno
serce, kakor polne skrinje zlata in srebra, ki se je po krivici
spravilo. — če si pa komu kako krivico ali škodo storil, o
ne mudi se, ne odlagaj , jo hitro poverniti , kakor ti je mo¬
goče, da ti Bog ta greh odpustil bo. Misli na besede sv. pisma,
ki pravijo: da krivičniki nebeškega kraljestva posedli ne bodo.
V Pragi v Karlinskem predmestji je zala cerkev v čast slo¬
venskih aposteljnov ss. Cirila in Metoda, za ktero so se po-
močki po vsi deželi nabirali. Celo Praški jetniki so v svobodi
živečim v tej reči z lepim zgledom posvitili, ker so svojo
zbirko za božji dom v Karolin poslali. Nekega rokodelca je
to lepo djanje keršanske ljubezni ginilo, in začne misliti, kako
bi tudi on kaj h Karolinški božji hiši pripomogel. Ker so mu
ravno jetniki po glavi rojili, sklene, da bi tudi on začel zmi-
kati in krasti, in bo zmikavščino v Karolin poslal, kakor uni
jetniki. On pa ni mislil ne sebi, ne bližnjemu, ne svojicem
nadlege delati, vendar je hotel tat biti, in tatvino Bogu da¬
rovati. Hranilček za tatvino je imel pripravljen; tedaj je za¬
čel svoje tatinsko delo. Zaželelo se mu je, iti v gledišče; lej!
tu pervo priložnost k tatvini: on grošiček zmakne, v hra-
nilniček verže in doma ostane. Drugikrat ga zamika v družbo
iti, v kteri bi bil marsikteri krajcar zajužinal; on ga je pa
svojemu poželjenju umaknil, in v hranilček smuknil. Vtretje
se mu je zljubilo nekaj kupiti, brez česar je lahko živel. On
to izmakne svoji pohotnosti in v hranilček verže. Četertič, ko
so drugi pustni torek Kurenta obhajali in zvečer s težko glavo
domu kimali, je naš rokodelec v svoji delavšnici tiho delal in
pridelek zvečer v hranilniček djal. Tako je on, kjer je le
mogel, kaj malega izmaknil, in res pravi zmikavec bil. Mnogo
ni mogel ukrasti, ker je ubožčeka okrajal. Zdaj tedaj pošlje
ta dar v Karlinski dom, kakor ga je iz hranilnice iztresel, in
ga tudi štel ni, ker noče, da bi levica vedela, kar je desnica
storila. 1 gold. 18 kr. je po tem poti Karlinski dom prejel.
Tacih tatov nam Bog več daj; tacih, ki kradejo svojemu greš¬
nemu poželjenju in darujejo za nebesa. Amen.

282

XXXVII. Keršanski nauk.

Osma božja zapoved.

P. Kaj je v osmi zapovedi zapovedanega ?

O.  V osmi zapovedi nam je zapovedano: resnico govoriti, od-
kritoserčnim biti v besedi in v djanji, za dobro ime svojega bližnjega
poganjati se, obrekovanje in opravljanje preklicati.

P. Kaj se v osmi zapovedi prepoveduje ?

0.  V osmi zapovedi se prepoveduje : krivo pričanje, kriva tožba,
vsaka laž, tudi laž iz šale in v sili, obrekovanje, opravljanje, krivo na¬
tolcevanje, prederzna sodba, podpihovanje.

Vvod.

Dobro ime je veliko blago; je več vredno, pravi sveto
pismo, kakor obilno bogastvo. In to je res. Dajte človeku
polne skrinje blaga in dnarja, polne hleve pitane živine: pa
pripravite ga ob dobro ime in poštenje, in pri kraju je nje¬
govo veselje in vsa njegova sreča. Vse se ga boji in ogiblje,
nihče se ž njim ne peča. Pa stavimo, da je kdo ubog in reven,
zraven pa dobro slovi, glejte! srečen je in vesel, vse ga spo¬
štuje in časti, vsakdo ga išče in se rad ž njim obhodi, tudi
v sili in potrebi mu priskoči. Od tega imenitnega blaga
od časti in dobrega imena govori osma zapoved božja. Zatoraj
vam hočem danes kazati:

1. Kaj osma zapoved božja zapoveduje, in

2. Kaj osma božja zapoved prepoveduje?  Po¬
slušajte!

Hazlaga.

1. Kaj pa osma zapoved božja zapoveduje?

Osma zapoved zapoveduje: Resnično , odkritoserčno go¬
voriti in djati, poganjati se za dobro ime svojega bližnjega,
popravljati obrekovanja in opravljanja. — Zapovedano nam je,
da moramo vselej resnico govoriti, da moramo odkritoserčni
biti v besedi in djanju in zaderžanju, da moramo skerb imeti
za svoje poštenje, pa tudi za čast in poštenje svojega bližnjega,
in da tistemu dobro ime nazaj damo, če smo ga njemu nato
ali drugo vižo vzeli in ga ob poštenje pripravili. „Skerbi za
dobro ime, govori sam božji Duh, zakaj le to bo tebi bolj

283

terdno ostalo, kakor tisuč drugih ia velikih zalog. Dobro živ¬
ljenje ima odštete dni; dobro ime pa vekomaj ostane." —
Kako pa skerbimo za svojo čast in poštenje? Za pravo čast
in poštenje skerbimo takrat, kedar si prizadevamo, da bi vse
lepe keršanske čednosti na sebi imeli; kedar vse dolžnosti
svojega stanu zvesto spolnujemo , kedar zmirom resnično go¬
vorimo, kedar svojo besedo, svoje obljube zvesto deržimo, kedar
smo, kakor pravijo, mož beseda; kedar smo odkritoserčni v
besedi in zaderžanju; kedar se hudobnih ljudi in nevarnih to-
varšij ogibljujemo; kedar le z dobrimi, pametnimi in poštenimi
ljudmi tovaršijo in prijaznost imamo; kedar si resnično brumno
živeti in Bogu dopasti prizadevamo. Na tako vižo nar lepše
skerbimo za čast in poštenje pred Bogom in pred ljudmi. K
temu nas tudi opominja sv. ap. Pavl, ki pravi: „Bratje, kar¬
koli je resničnega, karkoli je sramožljivega , karkoli je pra¬
vičnega , karkoli je svetega, karkoli je ljubeznjivega, karkoli
dobro ime daje, kar k čednosti, kar k hvalevrednemu pod-
učenju pelje, to mislite." — Kako pa moramo za čast in po¬
štenje svojega bližnjega skerbeti! Za čast in poštenje svojega
bližnjega pa takrat skerbimo, če od njega vselej dobro mislimo,
če prijazno in s spoštovanjem ž njim govorimo, če njegove
lepe lastnosti tudi drugim razodevamo, če ga grehov varujemo
in kedar se za njegovo dobro ime in poštenje potegujemo.

2. Kaj osma zapoved prepoveduje?

Osma zapoved prepoveduje: krivo pričanje, krive tožbe,
vse laži, tudi laži iz šale in v sili, obrekovanje, opravljanje,
krivo natolcevanje, prederzne sodbe in podpihovanje. — Kdo
se pregreši skrivim pričevanjem?S  krivim pričevanjem se
tisti pregreši, ki zoper svojega bližnjega pred gosposko ali pred
kterim drugim človekom kaj takega govori, kar ni res; naj
bo njemu to k škodi ali k pridu. Krivo pričati zoper svojega
bližnjega, je velik greh. Kdor krivo priča, božji kazni odšel
ne bo, če tudi človeški pravici odide. V sv. pismu beremo,
kako sta dva sodnika po krivem pričala zoper nedolžno Suzano.
Ali kaj se jima je zgodilo? Bog ju je kaznil. Oba sta bila s
kamnjem pobita. — „Kriva priča ne bo brez kazni, govori
sam božji Duh, in kdor laži govori, ne bo sodbi božji odšel."
Je pa samo tisti tega greha kriv, ki sam po krivem pričuje?
r~. S krivim pričevanjem se ne pregreši samo tisti, ki sam
krivo pričuje zoper svojega bližnjega, ampak tudi tisti, ki
koga drugega k temu napeljuje, da bi krivo pričal, ali kteri
drugim kaj takega svetuje, ali kteri drugim plačilo obeta, če

284

bodo po krivem pričali, ali kteri se drugim grozi, če tega sto¬
rili ne bodo. Vsi taki se tega greha deležne storijo. — Kaj je
tak storiti dolžen, ki je po krivem pričal? Tak mora svojo
besedo nazaj vzeti, mora svojemu bližnjemu vso škodo pover-
niti, ktero mu je na njegovem premoženju ali na njegovem
poštenju storil s tem, da je zoper njega po krivem pričal. To
je težko; boljše je toraj, nikdar kaj takega pričati, kar res¬
nično ni. Kdo se pregreši ? lažjo?  Z lažjo se tisti pregreši,
kteri drugače govori, kakor misli, zato, da bi svojega bliž¬
njega ogoljufal in premotil. Laž, to je tisti greh, ki ga ljudje
tako pogosto delajo, in pa na njega tako malo ali pa clo nič
ne porajtajo. In vendar je ta laž gerd in ostuden greh, ki ga
Bog čez vse sovraži. Bog je neskončna resnica. Kdor pa laže,
govori zoper resnico, in se toraj pregreši zoper Boga. Kdo se
je pervi zlegal? Kdo je laž prinesel na svet? Peklenski satan
je oče laži. On se je pervi zlegal. Bekel je pervim staršem v
paradižu: Le jejta od tega sadu in bota kakor Bog. In to je
bila prekleta laž, ki nam je toliko hudega na svet prinesla.
Kdor tedaj laže, podoben je hudiču, kteri je lažnjivec od za¬
četka in v kterem nobene resnice ni. Že samo iz tega spo¬
znamo , kako ostudna je torej pred Bogom vsaka laž, ki je
božji resnici čisto naspro ti. Je p a vsaka laž greh?  Vsaka laž
je greh; zakaj vsaka je resnici nasproti, ktero smo govoriti
dolžni. Sv. pismo pravi: »Zderžite se vsaktere laži.* Na več
krajih sv. pisma beremo, kako je Bog legati prepovedal. V
bukvah Mojzesovih je zapisano: »Ne legajte se, nobeden naj
ne ogoljufa svojega brata.* Brumni kralj David pravi: „Go-
spod sovraži vse, kteri lažnjivo govorijo.* Sv. Pavl opominja,
rekoč: »Opustite laž, vsak naj govori resnico s svojim bliž¬
njim, ker smo bratje med seboj.* Strašen zgled, kako Bog laž
sovraži, imamo nadAnanijem in Zafiro, kakor nam sv. pismo
pripoveduje. Mož, po imenu Ananija, je s svojo ženo Zafiro
prodal njivo. Nekaj cene sije uderžal, vedela je tudi njegova žena,
drugi del je k aposteljnom prinesel, rekoč, daje  vse. Ali Peter mu
je rekel: »Ananija! zakaj je satan tvoje serce zmotil, da si legal
sv. Duhu, in uderžal nekoliko njivine cene ? Ali bi ne bila tvoja,
ko bi je ne bil prodal? In kedar si jo prodal, ali niso bili
dnarji v tvoji oblasti? Kaj si to sklenil v svojem sercu? Ti
nisi ljudem legal, ampak Bogu.* Ko je Ananija to slišal, padel
je in umeri. Nekteri mladenči pa ga vzdignejo in ga nesejo
pokopat. Nektere ure pozneje pride Zafira, njegova žena, in
še ni vedla, kaj se je zgodilo. Peter ji reče: »Povej mi žena,

285

ali sta za toliko njivo prodala?" Ona-reče: Ja, za toliko.
Peter jej pa reče: „Zakaj sta se med seboj pogovorila, Go¬
spodovega Duha skušati ? Glej, noge teh, ki so tvojega moža
pokopali, so pri durih, in tudi tebe nesle bodo." In naenkrat
se zverne in mertva obleži na zemlji. Mladenči pa pridejo in
jo pokopljejo. Velik strah je pa obšel celo zbirališče, in vse,
kteri so to slišali. Ta prigodba nam zadosti spričuje, kako
je laž pred Bogom ostudna, in kako jo Bog že na tem svetu
večkrat kaznuje. Ali govori resnico, ali pa tiho bodi: Legati
nikar tudi iz norčije ne. Eduard je bil sin bogatih staršev.
To gerdo navado je imel, da se je rad norčeval. Enkrat piše
v izbi list, zraven sebe pa je imel šest novih cekinov, ki jih
je hotel z listom poslati. Emilija, nar mlajša sestrica, pride k
njemu in vidi tam lepe blesketeče cekine, in ga praša: ,,Eduard
kje pa rastejo zlati?" Eduard pravi: »Cekini se ravno tako
vsadijo kakor bob; potem zraste drevesce, ktero je polno ce¬
kinov." On dalej piše. Emilija pa vzame cekine, leti ž njimi
na vertič in jih vtakne v zemljo. Emilija stopi v izbo, ko je
list dopisal in reče: Zdaj boš veliko cekinov dobil, sem jih že
vsadila. Eduard se prestraši in gre jezen ž njo na vertič, da
bi mu pokazala, kam jih je vsadila. Ali cekinov ni bilo več.
Tako je Eduard splačal svojo norčijo. — Kdor se je zlagal,
mora svojo besedo nazaj vzeti, mora reči, da to ni tako, kakor
je poprej govoril, mora storjeno škodo popraviti, če se je ž
njegovo lažjo zgodila, mora svoj greh iz serca obžalovati in
se ga zanaprej varovati. — Kdo pa s obrekovanjem  greši ?
S obrekovanjem greši tisti, ki zoper svojega bližnjega kaj hu¬
dega pove, kar ni res. Obrekovanje je velik greh. Zakaj, kdor
bližnjega obrekuje, pregreši se zoper resnico, zoper pravico in
zoper ljubezen, ktero je dolžen svojemu bližnjemu. Že v bu¬
kvah Mojzesovih beremo te besede: „Ti ne smeš svojega bliž¬
njega po krivem dolžiti." „Bog bo lažnjivega opravljivca po¬
nižal," pravi kralj David. Gorje tedaj vsakemu, ki zoper
svojega bližnjega take reči govori, ki niso res, in njemu tako
dobro ime in poštenje krade. Tak človek je hujši kot tat, ki
dnarje krade. Dnarji se lahko nazaj dajo, poštenje pa se težko
verne. — Kdo se pregreši z o pr a vi j anj e m ? Pregreši se tisti,
ki brez potrebe zoper svojega bližnjega kaj hudega — kaj
takega pove, kar je scer res, kar pa še vendar vsi ljudje ne
vejo ali kteri od svojega bližnjega tako zvito govori, da si
drugi, ki to slišijo, lehko kaj hudega od njega misliti znajo;
a li tisti, kteri slabosti svojega bližnjega tako povišujejo, da iz

286

kake male reči kako veliko napravijo, kar se skoraj večidel godi.
Bližnji se kaj malega pregreši, drugi pa k temu sami kaj
pristavijo, in tako človek zavoljo malega pregreška po oprav¬
ljivih jezikih svoje poštenje zgubi. — Kdo je še tega greha
kriv? Opravljanja je tudi tisti kriv, ki takrat, kedar se zoper
bližnjega kaj slabega govori, nalašč molči, zato ker bi lahko
opravljanje ustavili, če bi hotli, pa tega vendar ne storijo,
temuč opravljanje svojega bližnjega še sami radi poslušajo.
Kolikokrat se to godi! Opravljanje svojega bližnjega je velik
greh. Zakaj to bližnjemu poštenje jemlje, večkrat se mu še
pa tudi kaka druga škoda godi. Sam Bog opravljanje prepo¬
veduje, rekoč: „ Nikar ne bodi opravljivec in podpihovavec med
ljudstvom." Sv. apost. Pavl pravi, „da opravljivci ne bodo,
ravno tako kakor ubijalci in nečistniki , nebeškega kraljestva
nikoli dosegli." Kje. je pa tisti človek, ki je čisto popolnoma
brez vsake slabosti! Ali bi pa ti rad imel, da bi drugi od
tebe kaj hudega govorili, da bi tvoje slabosti ali pregreške
raznašali ? Glej , kar si ti ne želiš, da bi ti drugi ne storili,
tega tudi ti drugemu ne stori. To je nauk Jezusov. Po tem
se ravnaj in ne boš nikoli grešil. — Od kod pa izvira oprav¬
ljanje ? Opravljanje izvira iz prevzetnosti, večidel zato, da bi
človek s tem, ko druge ponižuje, samega sebe povišal. Včasi
izvira tudi iz lakomnosti, ali iz nevoščljivosti, ali iz sovraštva,
ali iz pomanjkanja ljubezni, večkrat pa tudi iz nepremiselka.
Vselej je greh. — Kaj pa moraš takrat storiti, kedar slišiš
koga opravljati? a) Opravljivim besedam ne verjemi vselej,
ne verjemi, dokler se od tega sam ne prepričaš. Ni vselej res,
kar ljudje govorijo, b) Moraš se opravljanju ustaviti, moraš
bližnjega zagovarjati, kaj dobrega od njega povedati, kar ti je
znano, ali če si ga ne upaš zagovarjati, moraš vsaj pokazati
ali s svojim obrazom na znanje dati, da ti opravljanje bliž¬
njega ni všeč, ni ljubo, c) Moraš se takih ljudi, take tovar-
šije zogibati, kjer se nič drugega ne govori, kakor od slabosti
ah pregreškov svojega bližnjega, da sčasoma tudi ti oprav¬
ljivec ne postaneš. Opravljanje bližnjega je greh, na kterega
ljudje tako malo obrajtajo, in vendar je velik greh. Ptica
se spozna po perji ali petju; Človek pa po govorjenju. Tisti
nikoli priden ali pošten človek ni, ki čez svojega bližnjega
zmirorn ve kaj hudega praviti, kar pa dobrega ve , to pa za¬
molči. Tak človek rad čez druge govori samo zato, da bi sam
svoje slabosti zakril, in se pred ljudmi za pravičnega delal.
Ali kaj to pomaga? Z opravljanjem svojega bližnjega svo-

287

jih pregreškov nikdar popravil ne bo, ampak še le povišal.
Pred Bogom in pred ljudmi se opravljivec zaničljivega stori.
Posebno se ženske rade pregrešijo zoper opravljanje bližnjega.
So babele, ki se drugač prav brumne delajo , ki pa zoper
vsakega človeka vejo kaj hudega praviti. Kedar enkrat
začnejo , teče jim jezik , kakor klopotec v vinogradi, kedar
ga veter goni. Pravijo kaj čez svoje domače ljudi, čez
svojega soseda, čez svojo gosposko , čez svojega duhovna, čez
vsakega kaj govorijo; se veda nič dobrega, ampak le hudo.
Tega pa ne pomislijo, da ravno tako kažejo, da same nič ne
veljajo, ko bi tudi drugače čisto pravične bile. Dober kristjan
ne bo pregreškov svojega bližnjega raznašal; bo čez tiste na
tihem žaloval, jih bo s plajščem keršanske ljubezni pokrival
in Boga prosil, da bi mu jih odpustil. — Kaj pa mora oprav¬
ljivec storiti, ki je svojemu bližnjemu poštenje vzel? Ce je
kaj takega govoril, kar ni vse res, kakor je pravil, mora svojo
besedo nazaj vzeti, v pričo vseh tistih, pred kterimi je to po¬
prej govoril; če je pa scer res, kar je hudega pravil čez svo¬
jega bližnjega, mora pa vendar to opravljanje popraviti, kar
je mogoče, mora dobre lastnosti svojega bližnjega razglašati,
njega zagovarjati, kar se da; če se je pa bližnjemu z oprav¬
ljanjem še kaka druga škoda, morebiti na njegovem premoženju
godila, mora se pa poverniti. Dokler opravljivec tega ne stori,
dokler svojega opravljanja ne popravi, kar je mogoče, tudi
Bog mu tega greha ne odpusti, ko bi se ga tudi stokrat spo¬
vedal. Zatoraj se je treba tega greha varovati. — Ali je vselej
greh, od svojega bližnjega kaj hudega povedati? Ce se to iz
hudobnega serca godi , je vselej greh. Greh pa vendar ni:
a) takrat, če se hudobija bližnjega le samo zato razodene, da
se kak nedolžen škode ali pa greha obvaruje , kar bi se zgo¬
diti znalo, ko bi se mu hudobija bližnjega ne razodela. Po¬
stavim : prijatelj svojega prijatlja slobodno posvari in opominja
pred zapeljivim tovaršem, prijatljica svojo prijatljico, starši
svojega otroka itd., da se v greh ne zapeljejo. — b) Takrat
ni greh, če se hudobija bližnjega takim razodene, ki jo lahko
ustavijo, ali kteri kako pravico do njega imajo. Takrat ni
greh, ampak še le keršanska dolžnost je, da se hudobija bliž¬
njega tistemu razodene, kteri ima oblast čez njega, ga po¬
svariti, ga kazniti in k poboljšanju napeljati. Postavim: Star¬
šem se slobodno pove hudobija njih otrok, gospodarjem se
slobodno pove hudobija ali nezvestoba njih poslov; učenikom
se slobodno pove malopridnost šolarjev; duhovnemu pastirju

288

se slobodno pove hudobija kakega farmana; ja dolžnost je to
povedati, da bi se na tako vižo tak človek podučil, posvaril
in poboljšal. Ali to se ne sme iz jeze, iz sovraštva, iz hudob¬
nega serca zgoditi, ampak iz prave keršanske ljubezni, ob
pravem času in na pravem mestu, da bi se namreč tisti po¬
boljšal, ki je v kaki hudobiji zapopaden. — Drugim ljudem
pa, kterih to nič ne zadeva, pregreške bližnjega raznašati in
mu tako dobro ime in poštenje kratiti, je vselej greh. — Kdo
so pregreši s krivimnatolcevanjem?  Tisti, ki brez pravega
uzroka od bližnjega hudo misli. Tukaj si zapomnimo nauk:
»Vsakega človeka moramo tako dolgo za dobrega deržati,
dokler od nasprotnega nismo prav prepričani." — Kdo se pa
pregreši š prederzno sodbo  ? Tisti, ki zoper svojega bližnjega
ne misli samo hudega, ampak ga tudi brez vsega pravičnega
uzroka pred drugimi slabo sodi; ali kteri njegovim dobrim
delom krive namene podstavlja. Krive sodbe izvirajo iz na¬
puha in iz pomanjkanja keršanske ljubezni. Prevzetni človek
ne čuti bruna v svojem očesu , vsak pezdir v očesu svojega
bližnjega pa dobro vidi. Tudi napuhnjeni farizeji so Jezusa
krivo sodili. „Z Belcebubom, so rekli, z višim hudičev hudiče
izganja." Kriva sodba in natolcevanje svojega bližnjega je
greh zoper keršansko ljubezen. Tukaj vam postavim za
vodilo besede Jezusove, ki je rekel: „Ne sodite, da ne bote
sojeni." »Zakaj sodiš svojega brata? pravi sv. Pavl,  vsi
bomo stali pred sodnim stolom Jezusovim." — Zakaj pa ne
smemo bližnjega obsojevati? Zato, ker se pri sodbi tako lahko
motimo; kdo pa vidi v serce svojega bližnjega? Drugič pa
tudi zato ne, ker nismo mi za njegovega sodnika postavljeni.
Bog je naš sodnik, ki mu je vse znano. On nas bo sodil po
pravici. Njemu prepuščamo sodbo. Mi se pa nikdar ne smemo
prederzniti, koga obsojevati, ali pa clo njegovim dobrim delom
krive namene podstavljati, — zakaj mi ne vidimo v serce
svojega bližnjega, mi ne moremo soditi; Jezus je naš sodnik,
On bo vsakemu po njegovem zasluženju dal. Kdo se pa spod-
pihovanjem  pregreši? Tisti, ki ljudem hudo in slabo, kar od
njih sliši, donaša in pripoveduje, in tako ljudi draži in šunta,
da se med seboj preprirajo in sovražijo. Koliko hudega iz
tega gerdega greha, pride! Podpihovanje je velik smerten greh,
ker iz tega pridejo večkrat strašne sovraštva in nemir po
hišah. In pa zato, ker se na tihoma zatoženi človek opravičiti
ne more,  ker ne ve,  kdo ga je počernil. Sv. pismo pravi:
»Sest reči je, ktere Gospod sovraži, in nad sedmo se mu gnusi.

289

Sedma reč je pa ta: Kteri med brati razpertje trosi.“ »Pre¬
klet je podpihovavec in dvojezičnik, zakaj on bo veliko med
seboj mirnih razdražil."

Sklep.

Vse to nam osma zapoved prepoveduje in zapoveduje.
Prizadevajte si, po teb naukih živeti. — Ne škodujte svojemu
bližnjemu na njegovem poštenju; poštenje je več vredno kakor
polna skrinja blaga. Ste mu pa tisto že odvzeli s svojim laž-
njivim, opravljivim govorjenjem: tako pa storite, kar je mo¬
goče, da dobro ime nazaj spravite. Mislite vedno na imenitni
nauk Jezusov, ki pravi: »Karkoli si ne želiš, da bi drugi tebi
ne storili, tega tudi ti drugim ne stori." Govorimo vselej res¬
nico, ne norčujmo se nikoli z lažjo. Sv. Tomaž Akvinčan uči,
da se tudi v norčiji ne smemo legati. To razkazuje tako-le:
Eden njegovih prijatljev se je norčevaje zavpil: Glej vole fer-
kati! Tomaž pogleda naviš, in prijatelj se mu začne na vse
gerlo smejati, da je tako aboten in to verjame. Pa resno mu
očita sv. Tomaž, rekoč: »Brat! pred se mora verjeti, da voli
ferkajo, kot da bi se usta kristjanov legale." Zatorej resnico,
vselej le samo resnico! Modri Ceno je djal nekemu jezičnežu:
»Spomni se moj ljubi! da imamo zato dvoje ušes in samo ene
usta, da bi več poslušali, kakor govorili." Amen.

XXXVIII. Keršanski nauk.

Deveta in deseta božja zapoved.

P. Kaj se v dveh poslednjih zapovedih zapoveduje?

O.  V dveh poslednjih zapovedih se zapoveduje: čistega serca biti,
hudo poželjenje krotiti, posebno pa, ne potakniti se tega, kar ni naše.

P. Kaj prepovedujete dve poslednji zapovedi?

O.  Dve poslednje zapovedi prepovedujete vse poželjenje do tega,
kar je drugih.

P. Zakaj je Bog tudi naše poželjenje in hotenje postavi podvergel?

O.  Bog je tudi naše poželjenje in hotenje postavi podvergel, da
bi nam pokazal:

290

1. Da je on Gospod naših sere.

2. Da mu ni nič skritega od vsega tega^ kar se v našem sercu godi.

3. Da je njegova postava veliko boljša od vseh človeških postav,
ktere uravnavajo 'samo naše vnanje Hjanja, naših notranjih želj in misel
pa ne morejo uravnati.

4. Da je treba, če hočemo greh zadušiti, precej v njegovem za¬
četku, to je, v hudem poželjenji, zatreti ga.

P. Kaj se učimo iz dveh poslednjih zapoved?

0.  Iz dveh poslednjih zapoved se učimo, da kristjanu ni zadosti,
če zapovedane dolžnosti samo po zunanje spolnuje, ampak da mora tudi
znotraj hoteti, to je, iz vsega serca biti pripravljen, storiti vse, kar je
zapovedano, in opustiti, kar je prepovedano.

Vvod.

Bog je nar svetejši, toraj želi, da bi sveti in čisti bili
tudi v sercu, ne pa samo le v djanju; Bog je vsevedoč, toraj
ve in pozna tudi najskrivniše misli in želje; Bog je nar pra¬
vičnejši, toraj nas bo sodil in plačal tudi po tem, kar smo v
sercu nosili in hranili. Da je taka, lahko spoznamo iz devete
in desete božje zapovedi, kajti te dve obsegate skrivne misli
in želje našega serca. Deveta božja zapoved se glasi: „Ti nimaš
želeti svojega bližnjega žene;“ deseta pa: „Ti nimaš želeti
svojega bližnjega blaga. 11  Od teh dveh zapoved hočemo danes
se pogovarjati, in pokazal vam bom:

1. Kaj je v teh dveh zapovedih zapovedano;

2. kaj je v teh dveh zapovedih prepovedano, in

3. zakaj je Bog tudi naše misli in želje po¬
se b n ej postavi podvergel?  Poslušajte!

Razlaga.

1. Kaj pa je v poslednjih dveh zapovedih
božjih zapovedano.

Zapovedano je: čistost serca ohranjati, krotiti hudo po-
željenje, in posebno nobenih želj do tega imeti, kar ni našega.
Zapovedano je, da moramo tudi svoje serce čisto ohraniti, da
ne smemo tistega omadeževati z gerdimi, nespodobnimi mislimi.
Zapovedano je , da moramo vse hudo poželjenje v sercu po-
gašati, da se moramo zoperstavljati vsem nečistim željam, da
moramo tudi vse poželjenje po ptujem blagu nazaj deržati in
zatirati. To nam je Bog zapovedal, da bi na tako vižo greh
v začetku zadušili, njega ne bi žalili, sebi pa ne bi škodovali

291

za čas in večnost. — Hude misli in poželjenje, v ktere človek
ne privoli, klerim se na vso moč zoperstavlja, niso greh.
Hude misli in poželjenja pridejo od popačene človeške natore,
ali pa od podpihovanja hudega duha. Če se pa takim mislim
in željam hitro zoperstaviš in jih preženeš, nisi grešil, ampak
si še le dobro storil, si zasluženje pri Bogu si pridobil. Od
tega nas prepričajo zgodbe iz življenja svetnikov. Nar veči
svetniki so bili včasi največ skušani, nar več nadlegovani s
tim, da so jih obhajale gerde misli in poželjenja, skterimijih
je hudi duh motil. Ali z božjo gnado so vse premagali, so
Bogu zvesti ostali, svoje serce čisto ohranili, in si ravno s
tem še lepšo krono za nebesa zaslužili. Neko noč je nek fran¬
čiškan imel hude skušnjave zoper čistost. Trikrat ga je nečisti
duh hudo napadoval. Klical je na pomoč Jezusa, D. Marijo,
svojega angeljvarha in patrona in res je srečno premagal.
Ravno v tej noči je pa imel drug frančiškan V sanjah to le
prikazen. Videl je v velikej, prelepej dvorani Jezusa sedeti na
visokem prestolu; zraven njega je stala D. Marija in nešte-
vilna truma angeljev. Videl je, da angelj stopi pred Jezusa in
mu poda tri neizrečeno lepe sreberne palmine vejice in mu
jih poda rekoč: To noč je frančiškan (imenoval ga je) tri skuš¬
njave zoper čistost srečno premagal. Vse je bilo veselo te novice!
Po tem Jezus ukaže iz teh treh srebernih vejic tri krone na¬
rediti in jih z dragimi kamni oviti. Te tri krone zdaj poda
angelj ravno temu frančiškanu, ki je te prečudne sanje imel
rekoč: „Nesi to svojemu bratu frančiškanu, ki je ravno kar
skušnjavo zoper čistost trikrat slavno premagal." Zjutraj pove
frančiškan svojemu predniku, kaj se mu je bilo po noči sanjalo.
Prednik je pred se poklical unega frančiškana in mu ojstro
zaukaže, naj mu odkritoserčno pove, kaj je ravno to noč do¬
brega storil. Ves ponižen pripoveduje ta, da je bil po noči
trikrat zoper čistost hudo skušan, da pa je z božjo pomočjo
vselej srečno zmagal. Prednik mu zdaj razodene, kar je uni
frančiškan ravno nicoj v sanjah videl in da mu je Jezus za
to pripravil tri prelepe krone. Tako Bog tudi svetnikom po¬
šilja včasih hude skušnjave; pa jim za zmago tudi pripravlja
nebeške krone. Po njih zgledu ravnajmo se in vojskujmo se
tudi mi! Varujmo se greha v besedi in v djanju. Pa tudi v
take misli in poželjenja ne privoljujmo, od kterih vemo, da
so grešne in Boga razžalijo. Če nas pa vendar take misli in
poželjenja včasi obhajajo in nas v greh napeljujejo, hitro se
jim ustavljajmo, hitro jih pogašajmo, hitro si jih iz glave

292

spravimo. Prosimo Boga za gnado in pomoč, da nam On po¬
maga, vse skušnjave premagati. Z božjo gnado bomo vse za-
mogli. Mislimo večkrat na tiste tolažbe polne besede sv. pisma,
ki pravijo: „Blagor človeku, ki skušnjavo prestoji, zakaj, kdor
bo tisto premagal, prejel bo krono večnega življenja."

2. V deveti zapovedi so prepovedane vse nečiste misli
in poželjenja; in v deseti: vse poželjenje po ptujem blagu, in
poželjenje, po krivici si kaj pridobiti. Nekoliko od tega je že
v šesti in sedmi zapovedi prepovedano. V šesti zapovedi je
Bog prepovedal, nečistost v besedah in v djanju doprinašati;
v sedmi zapovedi je prepovedal krasti, ali ptuje blago po go¬
ljufiji in krivici si pridobiti. Ko bi bil Bog pa samo osem
zapoved dal, v kterih nam je vse grehe v besedah in djanju
prepovedal; lahko bi si mnogoteri mislil: da le nič ne go¬
vorim in ne storim, sem pa že pred Bogom pravičen, na hude
misli in poželjenja bi pa nič ne porajtal, tistih bi za greh ne
štel. Ali ravno to bi bila velika zmota, to bi človeka oslepilo
in na široko cesto spravilo, ktera v časno in večno nesrečo
pelje. Da bi se pa to ne zgodilo, da bi mi sami sebe ne go¬
ljufali, dal nam je Bog še deveto in deseto zapoved, v kterih
nam je prepovedal tudi, misliti ali poželeti kaj nečistega ali
poželjeti ptuje blago. S tem nam je Bog na znanje dal, da
On tudi hude misli in poželjenja sovraži, če se ravno ne spol¬
nijo; s temi zapovedmi je Bog pokazal, da že samo kaj hu¬
dega misliti in radovoljno poželjeti, je greh. To nam pričuje
sveto pismo tudi na drugem kraju, kjer božji Duh govori,
rekoč: „Gnjusoba so pred Bogom hude misli." To nam po-
terduje beseda Jezusova, ker pravi: „Jaz povem, da vsak,
kteri ženo drugega s poželjenjem pogleda, je s tisto že pre-
šestoval v svojem sercu." Ce se tedaj greh tudi v djanju ne
zgodi, vendar je že sama huda misel, ja vsaka radovoljna in
popolnoma zavedna nečista misel — vsako nečisto poželjenje,
v ktero človek privoli, je smerten greh; zakaj nečiste misli
in poželjenje po ptujem blagu so začetek, so izvirk vseh dru¬
gih grehov, ki iz tega pridejo, če se hude misli in poželjenja
v začetku ne zadušijo. „Iz serca pridejo hude misli, pravi
Jezus, in s tem vboji, prešestovanja, kurbanje, tatvine, krive
pričevanja , _preklinovanje." Vsaka radovoljna nečista misel in
poželjenje, in poželjenje po ptujem blagu je greh, in v deveti
in deseti zapovedi prepovedano. Pa vendar vsaka nečista misel,
vsaka ostudna skušnjava ni greh, ako jej on ni priložnosti dal

293

iz hudega serca in jo sovraži. Nečista misel pa je človeku
grešna:

a) Če jej prostovoljno daje priložnost, ali jo neumno
obudi, ker prederzno pogleduje ali posluša ostudne reči, ali
s kako drugo prostovoljno priložnostjo. Taka misel ni člo¬
veku nedolžna, če jo je ravno potlej sovražil.

_ b) Če ime dopadanje nad ostudnimi rečmi'ali skušnja¬
vami, ktere iz zgolj e slabosti izvirajo. Ako bi to sovražil, ne
grešil bi, greši pa, ako to rad ima. Veliko potrebnega
je na svetu, kar je pa slabemu človeku v skušnjavo, in če
ima dopadanje nad njo, ni izgovorjen, če ravno jej ni pri¬
ložnosti dal iz hudega serca.

c) Če nepotrebno premišljuje, ali ima prostovoljno do¬
padanje nad tem, kar ga skuša zoper zapoved, greši v svojem
sercu. Skušnjava naj pride, od koder hoče, ni pripuščeno imeti
dopadanja nad njo, kedar človeka skuša zoper zapoved.

d) Če iz serca želi storiti, kar mu zapoved prepoveduje,
huje greši, ko s samim dopadanjem nad skušnjavo. Kdor iz
serca želi hudo storiti, greši pri Bogu, kakor da bi resnično
storil. „Kdor ženo pogleda, da jo želi, je že prešestoval ž njo
v svojem sercu.« Kdor želi grešiti, nikogar ne pohujša; kdor
pa svojega bližnjega skuša, pohujša ga, in ta razloček je med
njimi. Nek mlad Kus žlahtnega plemena se je bil zoper čara
pregrešil; obsodili so ga, da mora v daljno Sibirijo. Tam v
Tobolsku je bil strašno boren in ni imel ničesar. Prevdarjal je
toraj večkrat, kaj mu je storiti, da si pridobi kaj dnarja in
bogastva. Slišal je praviti, da je tam v jutrovih deželah na
altajskih gorah dokaj veliko rude. Podal se je na daljni pot,
pride res na altajsko goro. Ves vtrujen se tam na nekem
griču vleže in zaspi. Tu se mu je jelo sanjati, da nek bogat
mož pred njim stoji, se pred njim globoko priklanja in
ga tako le nagovori: „Kaj želiš in iščeš, sin žlahtnega
rodu?« Mladeneč odgovori: »Bogastvo; stori, da postanem
bogat! Kupiti si hočem svobodo in pravico, da se vernem
v domačijo; tam bom spet srečno in veselo živel.« Pre¬
čudni mož ga resnobno pogleda, pa vendar ga milo nago¬
vori: »Tvoja volja naj se zgodi; pojdi za meno.« Šla sta
zdaj proti neki gori in prideta v neko votlino. Tu je bilo vse
nekako temno in žalostno, tudi voda se je slišala šumeti.
Gresta še dalej po votlini, — kar se na enkrat vrata odpro
in stojita v prevelikej prekrasnej dvorani, — vse je migljalo
in se po rajsko svetilo. Vse okoli je bilo srebro, zlato in

294

žlahtni kamni, ki so se čudno prelijali. Mladeneč stermi in se
ne more nagledati. „Res, pravi mladeneč, prečudni mož je bil
res mož beseda in je spolnil popolnoma svojo obljubo." To
spregovori, pogleda okoli sebe, ali — moža ni več. Mladeneč
stoji nekaj časa v tem rajskem kraju, — pa sčasoma postane
truden, in hoče se vleči ali vsesti, pa ne more kam. Kamni,
ki so bili po tleh razsuti in stenah zadelani, bili so oj stri in
bodeči, da se mladeneč ni mogel nikamor vleči ali nasloniti.
Začel se je tudi želodec oglašati; pa kaj jesti, ko je sicer
dosti zlata in srebra, pa ne kruha ne mesa. Nabaše si zdaj
polno žlahtnih kamnov in zlate rude , in začne vrata iskati,
da bi prišel iz tega mesta, kjer ni spati in jesti. Išče in išče,
pa jih ne najde, vse je zastonj. Začne se tresti, roke sklepati,
za lase se prijemati in na vse gerlo vpiti: »Vzemi tvoje zlato,
vzemi tvoje dijamante, in daj mi moj stari mir in pokoj, daj
mi vode in kruha." Tako je klical in letal semtertje po pre-
čudnej dvorani. Slednjič se zbudi in Boga hvali, da se mu je
le sanjalo, in da je le boren in reven v Sibiriji. To so bile
le sanje, pa vendar nas učijo, da bi ne bilo za nas dobro, ako
bi vselej šlo po naših željah. Treba je toraj naše poželjenje
krotiti.

3. Zakaj je pa Bog tudi naše misli in želje
postavi podvergel?

Bog je tudi naše misli in želje postavi podvergel zato,
da bi nam pokazal: a) Da je On Gospod naših sere. Pri sv.
kerstu smo se odpovedali hudiču, njegovemu napuhu in vsemu
njegovemu djanju. Naše serce je postalo tempelj sv. Duha.
Božji Duh pa le v čistem sercu prebiva, v kterem ni nobenih
gerdih misel, nobenega nespodobnega poželjenja. Serce oma-
dežano pa sv. Duh zapusti in hudi duh ga vzame v svojo
oblast, b) Bog je tudi naše misli in želje postavi podvergel, da nam
pokaže, da mu nič ni skritega od vsega tega, kar se v našem
sercu godi. Človek se zna pravičnega delati v svojih besedah,
v svojem zaderžanju pred tim svetom; v svojem sercu pa
vendar zna hudoben biti s tim , da v svojem sercu nosi in
redi gerde misli, prevzetne misli, hudo, nečisto poželjenje.
Nobeden tega ne ve. Človek zna tako zvit biti, da vse druge go¬
ljufa; zakaj v serce mu ne more nobeden viditi. Ali eden je,
kterega goljufati ne more. Eden je, ki vse vidi in ve; ki
vidi tudi v tvoje serce, ki pozna nar skrivniše misli, kteremu
je odkrito vse, kar se v tvojem sercu godi. Bog je vsegavedoč,
pred njim nič ni skritega , pred njim je terda tema kakor

295

beli dan. Bogu je znana vsaka misel, vsako poželjenje tvojega
serca, od kterih tudi nobeden Človek nič ne ve. Zatoraj je
prepovedano, hude, gerde reči premišljevati, ali poželjevati, da
Boga ne razžalimo, kteremu je vse odkrito, kar se v našem
sercu godi. c) Bog je prepovedal vse hude misli in želje, da
nam pokaže, da je njegova postava boljša, ko vse človeške po¬
stave , ktere zamorejo le naše zunajne dela zapovedovati, ne
pa tudi naših znotrajnih misel. Nobeden človek, nobeden kralj
ali cesar ne more tvojih misli in želj v strahu imeti; no¬
beden ne zamore zapovedovati čez tvoje misli in poželjenja;
zakaj tvoje serce še zmirom prosto ostane, si lahko misli ali
poželi, česar se mu poljubi. Človeške postave so tedaj nepo-
polnoma, ker le zunajne dela zapovedati znajo, čez misli in želje
tvojega serca pa nobene oblasti nimajo. Ali pri Bogu je to
čisto drugače. Njegova postava je popolnoma; on gospoduje
tudi čez tvoje misli in želje; on tudi zapoveduje, kako moraš
misliti, kake želje imeti, da njega razžalil ne boš , kteri vse
dobro vidi in ve, kar se tudi v tvojem sercu godi. — Bog je
tudi naše misli in želje postavi podvergel, da bi nam pokazal,
d) da, če se hočemo greha varovati, ga moramo precej v za¬
četku , v njegovem izvirku, kar je hudo poželjenje, zadušiti.
Nek dijak ali študent, Albert po imenu, je o šolskih počitni¬
cah hodil po svetn, Pride v nek mlin in tam prenočuje. Po¬
stlali so mu na terdo klop. O polnoči se zbudi in sliši nekaj
na steni tikati. Kavno je mesec lepo sijal in Albert zagleda
na steni lepo sreberno uro. Strašno ga mika, da uro vzame
in ž njo skoz okno smukne. Slišal je sicer glas v sercu: „Ne
kradi—  pa skušnjava le bolj in bolj pritiska. Na enkrat
skoči Albert iz postelje, smukne skoz okno in leti naprej.
Tako teče kakih sto korakov in zdaj mu na misel pride, da
je uro na steni pozabil, in mika ga, naj se verne, da jo po-
baše. Tega pa vendar ne stori in dirja le dalej od mlina.
Mesec se je med tem skril, postalo je temno in Albert sčasoma
ni vedel, kje da je. Ves truden se vleže na nekem griču in
zaspi. Na vse zjutraj ga krokanje zbudi, in kaj zagleda?
Ravno nad sebo vidi vislice, na kterih je nek tat visel. Kro¬
karji so sem le letali in njegovo meso tergali. Zdaj izdihne
Albert: „Glej , tudi tebi bi se bilo ravno tako godilo, ko bi
bil uro izmaknil in krasti začel. Gotovo je tudi ta nesrečni,
ki tukaj nad meno visi, le pri malem začel in pri velikem je
končal; pervih hudih misel in želj po ptujem blagu ni zadu¬
šil." Padel je na svoje kolena, Boga hvalil in si ter dno pred-

296

vzel, hudo poželjenje koj sperva krotiti in s korenino iztrebiti.
Začetek ali izvirkvseh grehov so pa hude misli in poželjenja,
zatoraj moramo jih hitro zadušiti, kakor se v našem sercu
vnamejo, da v tiste ne privolimo in greha ne doprinesemo.
Zato je tedaj v deveti in deseti zapovedi Bog vse hude misli
in poželjenja prepovedal.

Sklep.

V teh dveh zapovedih se učimo, da ni zadosti, božje po¬
stave samo po čerki spolnovati, da ni zadosti naše dolžnosti
le zunaj no, na videž — na pol — nekoliko spolnovati, ampak
da moramo resnično voljo imeti, to je, da moramo iz celega
serca pripravljeni biti, vse to storiti, v mislih, besedah in
djanju, kar nam Bog v svojih zapovedih zapoveduje; vse to
pa opustiti, tega se pa varovati v mislih, besedah in djanju,
kar nam prepoveduje. Na tako vižo bomo božji zvesti služab¬
niki, ki njegove postave v duhu in resnici spolnujejo. In veselimo
se; kajti Bog nam je obljubil že na tem svetu svoj blagoslov
in mnogo sreče, kar tudi večkrat očitno pokaže; ali če nas tudi
na tem svetu ne plačuje za našo zvestobo, za naše dobre dela;
nam bo pa na unem svetu tisto plačilo, tisto svitlo krono
podal, ktero je od vekomaj pripravil tamkej vsem, ki njegove
zapovedi zvesto spolnujejo.

XXXIX. Keršanski nauk.

Od cerkvenih zapoved sploh in perve

posebej.

P. Ali ima katoliška cerkev oblast, zapovedi dajati ?

O.  Katoliška cerkev ima oblast, zapovedi dajati, in to od Jezusa
Kristusa.

P. Ali je cerkev tudi zapovedi dajala?

O.  Cerkev je tudi zapovedi dajala.

P. Ali smo dolžni cerkvene zapovedi spolnovati?

O.  Dolžni smo cerkvene zapovedi spolnovati:

297

1. Ker nam četerta zapoved božja veleva, duhovski in deželski
gosposki pokornim biti.

2. Ker je Kristus, naš božji zapovednik v evangelju na ravnost
zapovedal, cerkev slušati.

P. Ktere cerkvene zapovedi je posebno treba vedeti in spolnovati?

0.  Cerkvene zapovedi, ki nam jih je posebno treba vedeti in
spolnovati so te:

1. Posvečuj zapovedane praznike.

2. Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spodobno pobož¬
nostjo pri sveti maši.

3. Posti se zapovedane postne dni, namreč: štirdesetdanski post,
kvaterne in druge zapovedane postne dni; zderži se tudi ob petkih in
sobotah mesnih jedi.

4. Spovej se svojih grehov postavljenemu spovedniku vsaj enkrat
v letu, in o velikonočnem času prejmi sveto rešnje telo.

5. Ne obhajaj ženitve o prepovedanih časih.

P. Ktera je perva cerkvena zapoved ?

O. Perva cerkvena zapoved je: Posvečuj zapovedane praznike.

P. Kaj zapoveduje cerkev v pervi zapovedi?

O.  Cerkev zapoveduje v pervi zapovedi, praznike ravno tako ob¬
hajati, kakor nedelje, torej tudi ob praznikih počivati, ne delati, marveč
pobožne dela opravljati.

P. Kaj prepoveduje cerkev v pervi zapovedi?

0.  V pervi zapovedi prepoveduje cerkev o prazniku vse to, kar
je v nedeljo prepovedano; namreč :

1. Hlapčevske dela brez potrebe in brez pravega dovoljenja. Te
dela so o prazniku, kakor v nedeljo, celi dan prepovedane.

2. Take opravila in veselice, ktere ali dnevu temu nečast delajo
ali pa njegovo posvečevanje zaderžujejo.

P. Kaj je treba storiti, da nedelje in praznike po namenu svete
cerkve posvečujemo ?

O.  Da nedelje in praznike po namenu svete cerkve posvečujemo,
ni zadosti samo pri sveti maši biti, ampak treba je tudi pridigo zvesto
poslušati, zakramente svete pokore in svetega rešnjega telesa prejemati,
duhovne bukve brati, pri popoldanski službi božji biti, in druge dobre
dela opravljati.

P. Čemu so postavljeni prazniki Gospodovi, prečiste Device in svet¬
nikov ?

O.  Prazniki Gospodovi so postavljeni v spomin svetih skrivnost,
ktere se ob teh dnevih obhajajo; prazniki presvete Device in svetnikov
pa za to, da bi mi hvaležni bili za obilne gnade, ktere jim je Bog po¬
delil, da bi se spominjali njih čednost in posnemali njih zgled.

P.. Kaj naj dela katoliški kristjan ob praznikih ?

0.  Ob praznikih naj katoliški kristjan:

1. Pobožno premišljuje gnade, ki so bile človeškemu rodu sploh
in svetnikom posebej dodeljene, in naj se Bogu za-nje zahvaljuje.

298

2. Naj prevdarja čednosti svetnikov kakor zglede, ki mu jih je
treba posnemati.

3. Naj jih v svojih potrebah na pomoč kliče, da hi Boga za-nj

prosili.

Vvod.

Dosedaj smo se užili deset božjih zapoved; Bog sam jih
je dal na gori Sinaj med gromom in bliskom. Blagor in
srečo je obljubil tistim, ki jih zvesto spolnujejo, — gorje in
nesrečo pa je zažugal onim, ki jih zanemarjajo. Razlagal sem
jih vam, da veste voljo božjo, in da veste, kaj imate storiti
in česa se varovati za svoje časno in večno zveličanje. Oh pre¬
ljubi moji, prosim in zarotim vas pri živem Bogu, da jih
ohranite zvesto v svojem sercu, vedno jih nosite pred očmi in
da se lepo in stanovitno po njih ravnate! — Pa zraven božjih
zapoved še imamo tudi cerkvene zapovedi; sveta katoliška
cerkev — naša skerbna in ljuba mati — nam jih je dala, da bi
jih zvesto spolnovali in ložej skerbeli za zveličanje svoje ne-
umerjoče duše. Zanaprej se bomo od teh pogovarjali in učili,
in danes hočem vam govoriti:

1. od cerkvenih zapoved sploh; in

2. od perve cerkvene zapovedi posebej.  Po¬
slušajte!

Razlaga.

1. So nekteri krivoverci, ki pravijo, da sv. cerkev nima
nobene oblasti zapovedi dajati; zatoraj se najprej praša: Ali
ima cerkev oblast zapovedi dajati? Kakor vsak oče, vsaka
mati oblast imata čez svoje otroke, in oblast, tistim zapove¬
dovati, tako ima tudi mati katoliška cerkev oblast svojim du¬
hovnim otrokom zapovedi dajati, kakor ona za njih zveličanje
za potrebno spozna. — Od koga ima cerkev oblast, zapovedi
dajati? Cerkev ima oblast zapovedi dajati od Jezusa Kristusa,
kteri je cerkev postavil za duhovno mater vsem vernim kri¬
stjanom. Rekel je po svojem ustajenju k svojim učencem in
aposteljnom: „Kakor je Oče mene poslal, tako pošljem tudi
vas.“ ,,Resnično vam povem, karkoli bote zavezali na zemlji,
bo tudi v nebesih zavezano.* Zatoraj je pa tudi sv. cerkev
zmirom zapovedi dajala, kakor je kaj za dušni blagor svojih
vernikov za potrebno spoznala. — Smo pa dolžni cerkvene za¬
povedi spolnovati? Nekteri so, ki mislijo, da je dosti, če božje

299

zapovedi nekoliko deržijo, na cerkvene zapovedi pa malo po-
rajtajo. Ali taki se pač močno goljufajo. Cerkvene zapovedi
so ravno tako imenitne, kakor božje zapovedi; zakaj ene kakor
druge so nam dane od Duha božjega. Kdor bi vse božje
zapovedi zvesto spolnoval, pa bi samo eno cerkveno zapoved
radovoljno in prederzno prelomil, zapravil bi svojo večno
zveličanje. Dolžni smo tedaj cerkvene zapovedi spolnovati,
ravno kakor božje zapovedi: 1. Ker nam četerta božja za¬
poved dolžnost nalaga, duhovsko in deželsko gosposko ubo¬
gati. Sv. apostelj Pavl nas opominja, rekoč: „Pokorni bodite
svojim višim, in bodite jim podložni, zakaj oni čujejo nad
vami, kakor taki, kteri bodo za vaše duše odgovor dajali,
da to z veseljem store, ne pa zdihovaje." 2. Ker je Kristus,
naš postavodajavec, v sv. evangelju naravnost zapovedal, cerkev
poslušati in ubogati. „Kdor vas posluša, je rekel Jezus k svo¬
jim aposteljnom, mene posluša. Kdor pa vas zaničuje, mene
zaničuje." „Kdor cerkve ne posluša, pravi Jezus, naj vam bo
kakor nevernik in očiten grešnik." Tako pravi tudi sv. Ci-
prijan: „Ce se kdo od cerkve loči, izklene se sam iz števila
božjih otrok. Kdor cerkve za svojo mater imeti noče, tudi
Boga za svojega Očeta imel ne bo." Cerkev moramo toraj
ljubiti, kakor našo narboljšo mater, ktera nič drugega ne želi,
kakor naše duše zveličati. Cerkvene zapovedi moramo toraj
zvesto deržati, če hočemo pridni otroci biti naše dobre matere
kat. cerkve. To že tirja naš lasten prid in dobiček; ker brez
pokorščine do cerkvenih zapoved zveličani biti ne moremo.

Ali  je pa tudi cerkev vselej zapovedi dajala ? Zmirom
je cerkev zapovedi dajala, kakor je ona v dušni blagor
svojih vernih za potrebno spoznala. Tudi zdaj imamo veliko
cerkvenih zapoved , ki zadevajo posebne stanove. Postavim:
Tako imamo več cerkvenih zapoved, ki so dane samo za
duhovne, ali za redovnike, ktere pa drugih kristjanov nič ne
zadevajo. Imamo pa tudi cerkvene zapovedi, ki so dane
za vse kristjane sploh, ktere tedaj vsi deržati morajo. Ko¬
liko je takih cerkvenih zapoved, ki zadevajo vsakega kri¬
stjana, ktere mora tedaj vsak znati in spolnovati? — Takih
zapoved je pet, ktere mora vsak kristjan znati in se
tako glasijo: 1 Posvečuj zapovedane praznike. 2. Bodi ob
nedeljah in zapovedanih praznikih s spodobno pobožnostjo
pri sveti maši. 3. Posti se zapovedane postne dni; namreč
štirdesedanski post, kvaterne in druge postne dni, zderži
se ob petkih in sabotah mesnih jedi. 4. Spovej se svo-

BOO

jih grehov postavljenemu spovedniku k manjšemu vsaj enkrat
v letu, in o velikonočnem času sprejmi sv. rešnje Telo. 5. Ne
obhajaj ženitve o prepovedanih časih. — To so zapovedi, ktere
je mati katoliška cerkev dala za mlačne in lene kristjane;
dobri kristjani sami od sebe vse dopolnujejo, kar nam je cerkev
v teh zapovedih zapovedala. Tako so zvesti kristjani vedno delali.
Ni še davno, kar je na Badenskem razdertija bila med deržavo in
cerkvijo. Veliko lepih izgledov smo brali v novinah, kako zvesto
so se duhovniki cerkvenih postav deržali, in kako so cerkev bogali.
Prepovedano je bilo od deželskega poglavarstva, pastirski list
starega in častivrednega nadškofa Hermana Vikari oznaniti.
Kdor te zapovedi ne bode spolnoval, gorje mu! Ali zvesti
duhovniki niso se bali nobene kazni, ampak so storili svojo
dolžnost. Med temi se more posebno imenovati častiti gospod
Franc Tropano iz Werbachhausena. On je bil pet in štirdeset
let star in skorej čisto slep. Kaj mu je bilo storiti, da bi bil
mogel pastirski list prebrati? Njegova osemdeset let stara
mati so mu list tako dolgo glasno predbrali, da ga je iz glave
znal. In tako se je podal na lečo ali kancelj. Koga bi to lepo
djanje ne ganilo? Cujte še neko mično povestnico od malega
otroka. V nekem mestu na Francoskem sta imela oče in mati
nekeršansko šego, prepovedane postne dni in tudi v petek meso
jesti. Bogoljubni sin se je tega spovedniku v pervi spovedi
obtožil, in spovedniku obljubil, ne več o zapovedanih postnih
dneh mesa okusiti, in je tudi svojo obljubo dopolnil. Pervi
petek po navadi meso na mizo prinesč; ali fantič se ga ne
dotakne." „Zakaj ne ješ? pobara ga oče. „Zato ko je petek;
in cerkvena zapoved prepove v petek mesa jesti," odgovori
lepo pohlevno otrok in prosi, naj mu košček kruha za kosilo
dajo. Oče ves serdit ga reče v samotno izbo zapreti, in mu
prepove, celi dan drobtince kruha dati. Pokorni otrok v sa¬
moto gre in rajši lačen ostane, kakor da bi cerkveno zapoved
prelomil. Materi se pa pridno dete vsmili, hitro mu skrivaj
jesti prinese. Kaj pa bogaboječi otrok stori? ,,Oče so mi vka-
zali, da moram celi dan brez jedi ostati; temu hočem biti
pokoren pa tudi sveti cerkvi, in ne jesti postne dni mesa, kar
ona prepoveduje." Tako mladeneč pove, in mater solze po¬
lijejo. Hitro gre očetu pravit; in tudi očeta gine otroka lepa
pokorščina. Oče in mati spoznata, da je otrok modrejši ko
ona, se spovesta in poboljšata. In kakor nam vsaka božja
zapoved nekaj zapoveduje, kar storiti moramo, nekaj pa pre-

301

peveduje, kar smo opustiti dolžni, ravno tako nam tudi cer¬
kvene zapovedi nekaj zapovedujejo. In tako se še hočemo

2. danes ob kratkem učiti od perve cerkvene
zapovedi.

Perva cerkvena zapoved se glasi: „Posvečuj zapovedane
praznike."—Kaj nam pa cerkev zapoveduje v pervi zapovedi?
Cerkev nam zapoveduje v pervi zapovedi, praznike ravno tako
posvečevati, kakor nedelje; toraj tudi ob praznikih od vsakda¬
njega dela nehati in počivati, in le pobožne dela opravljati.
— Kolikotere praznike pa imamo, ki nam jih je cerkev po¬
svečevati zapovedala? Trojne sv. praznike imamo zapovedane:

a) praznike Gospodove, b) praznike Marije device, in c) praz¬
nike svetnikov in augeljev. Kteri prazniki so prazniki Gospo¬
dovi ? Prazniki Gospodovi so: 1. Praznik rojstva Jezusa

Kristusa ali božični praznik, kteri nas spominja na ime¬
nitno prigodbo, kako se nam je Jezus, nag zveličar, kakor
malo detice na svet rodil v Betlehemskem hlevu. 2. Praz¬
nik obrezovanja Jezusovega na novega leta dan; 3. praznik
razglagenja Gospodovega, kteremu se tudi pravi praznik svetih
treh kraljev. Praznik razglašanja Gospodovega ali svetih treh
kraljev (šestega prosenca) v spomin zlasti tistih prigodb , s
kterimi se je Jezus kot mesija sveta razglasil.

Te prigodbe so:

a) poklic treh modrih iz jutrovega po svetli zvezdi in
po njih poklic vseh nevernikov v mesijevo kraljestvo.

Po ustnem izročilu so bili trije modri kralji ali starašini
treh rodov iz Arabije, po imenu: Gašpar, Melhijor in Baltazar.

Darovi, ki so jih novorojenemu Jezusu prinesli, so vi-
socega pomena: zlato je znamnje kraljeve časti Jezusove, ka¬
dilo njegove božje natore, mira pa človeške.

b) Jezusov kerst v Jordanu, pri kterem je nebeški Oče
Jezusa razglasil za svojega Sina.

c) pervi čudež Jezusov v Kani, s kterim je Jezus pervi-
krat aposteljnom pokazal svojo božjo vsegamogočnost.

Poklic treh modrih je poglavitna prigodba tega dne,
zato se ta dan tudi praznik svetih treh kraljev imenuje, in
je izmed najstarejših in viših godov sv. cerkve, v ktero so
se zbrali ne le judje , ampak tudi in še večidel neverniki.
4. Praznik ustajenja Jezusovega ali velikonočni praznik, kteri
nas spominja na veselo prigodbo, kako nam je Jezus s svo¬
jim terpljenjem in smertjo zopet nebesa odperl, kako je
On tretji dan po svoji smerti častitljiv od smerti ustal,

302

kakor premagavec smerti in pekla. 5. Praznik vnebohoda
Jezusovega, kteri nas opominja, da je Jezus štirdeseti dan
po svojem ustajenju se zopet vernil k svojemu Očetu na¬
zaj na oljski gori v pričo svojih učencev in aposteljnov.
6. Praznik prihoda sv. Duha, kterega je Jezus svojim apo-
steljnom deseti dan po njegovem vnebohodu poslal, ali bin-
koštni praznik, kteri nas spominja na imenitno prigodbo, kako
je tolažnik, sv. Duh, prišel nad aposteljne v podobah ognjenih
jezikov in tiste napolnil s svojimi nebeškimi darmi. 7. Praznik
presvete Trojice, ki nas spominja na tisto visoko skrivnost
sv. vere, da so tri peršone, pa samo en Bog in nas spominja
na velike dobrote, ki smo jih od vseh treh božjih peršon ali
oseb prejeli. In 8. Praznik sv. rešnjega Telesa, ki nas spo¬
minja na tisto neizrečeno ljubezen Jezusovo, da je nar svetejši
zakrament svojega telesa postavil, in še zmirom v podobi
kruha v sredi med nami prebivati hoče. Ta je najnovejši
praznik in je bil tako le vpeljan: Okoli leta 1230 je v „Litihu“
na Nizozemskem živela pobožna nuna, Julijana po imenu. Bog,
ki modrim prikriva marsikaj , kar razodeva priprostim, v po¬
božni Julijani s prikaznijo zbudi misel, da se še en praznik
pogreša v katoliški službi božji, namreč poseben praznik pre¬
svetemu rešnj emu telesu na čast. Prikazen pa je bila ta: Več¬
krat je v spanji vidila svetlo polno luno, ki je pa bila na
enem kraji obsenčena ali zatemnela. Tudi pomen te prikazni
jej je bil dan; da namreč ta zatemneli lunini kraj pomenja,
da manjka praznika presvetemu rešnjemu telesu na čast, in
da bo katoliška služba božja še le po tem v svoji popolni le¬
poti. Prikazen in dani pomen Julijana litiškemu škofu in več
duhovnom razodene in ponižno prosi, jej dovoliti, da bi smela
v svojem samostanu kak poseben dan v letu odločiti češčenju
presvetega rešnjega telesa. Spoznavši resničnost prikazni in
njen sveti pomen jej prošnjo dovolijo. Leta 1246 so v litiški
škofiji ta praznik pervič obhajali, papež Urban IV. ga leta
1264 za ves katoliški svet zapove. To zapoved je pa še le
Vienski cerkveni zbor 1311 speljal. Da bi verne k slovesnišemu
obhajanju spodbudili, so prihodnji papeži za ta praznik mnogo
odpustkov podelili.

Praznik svetega rešnjega telesa cerkev iz treh vzrokov
obhaja:

a) da se nebeškemu zveličarju očitno in slovesno zahva¬
ljuje za neskončno ljubezen, izktere hoče Jezus vedno pri nas
ostati v presvetem zakramentu;

303

b) da nevernikom in krivovercem nasproti očitno in slo¬
vesno spoznava svojo versko resnico, da je Jezus resnično pri¬
čujoč v presvetem zakramentu;

c) da nebeškemu zveličarju očitno in slovesno zadostuje
za toliko nečast, ki mu jo v preš v. zakramentu delajo ne-
verci, ki ga nočejo spoznati, mlačni kristjani, ki zanj ne marajo,
in grešniki, ki ga nevredno prejemljejo. Ti prazniki se ime-
nujejo prazniki Gospodovi, ker nas spominjajo na imenitne
prigodbe iz življenja in terpljenja našega Gospoda Jezusa. —
Kteri so pa prazniki Marije device? Prazniki Marije device
so: 1. Praznik čistega spočetja Marije device, ki nas spo¬
minja na veliko gnado, ktero je Bog Mariji skazal, ker je
bila spočeta brez vsega madeža izvirnega ali poerbanega
greha. 2. Praznik očiščevanja Marije, božje matere, ali
svečnica, ktera nas spominja na tisto prigodbo, kako je Ma¬
rija 40 dni staro dete Jezusa v tempelj prinesla, ga Bogu
darovala in postavo Mojzesovo, se očiščevati, zvesto spolnila,
če ravno jej tega treba bilo ni. 3. Praznik oznanenja Ma¬
riji devici, kteri nas spominja na veselo prigodbo, kako
je angelj Gabriel bil k Mariji poslan in jej je veselo ozna¬
nilo sporočil, da bo sina spočela in postala mati zveličarja
celega sveta. 4. Praznik vnebovzetja Marije device ali ve¬
lika Gospojnica, ktera nas spominja vesele prigodbe, kako
je Marija po tem revnem življenju iz doline solz bila vzeta
z dušo in s telesom v nebeško veselje, in postavljena na
častitljivi sedež, na kterem zdaj sedi pri svojem Sinu Jezusu
in kraljuje čez nebesa in zemljo vekomaj. In 5. Praznik roj¬
stva Marije device ali mala Gospojnica, ktera nas spominja
na veselo prigodbo , kako se nam je rodila tista srečna hči,
ktero si je Bog že od vekomaj za mater svojega Sina izvolil.
To so prazniki Marije device, ob kterih se tedaj spominjamo
na velike gnade, ktere je Bog naši materi Mariji devici ska¬
zal; ob kterih se spominjamo na lepe čednosti Marije device,
da bi tiste tudi mi posnemali, in ob kterih se pa tudi Ma¬
riji , naši materi, posebno priporočati imamo, da bi ona za
nas Boga prosila, da bi tudi mi enkrat v njeno društvo prišli
v nebeško veselje. — Kteri so prazniki angeljev in svetnikov?
Prazniki angeljev in svetnikov so: 1. Angeljska nedelja, ktera
je praznik vseh angeljev varhov, ob kterem se spominjamo na
veliko ljubezen božjo do nas, ker nam je vsakemu zvestega
prijatlja, angelja varha dal, ob kterem se pa tudi našim lju-
bim angeljem varhom posebno priporočiti in tiste počastiti

304

moramo. 2. Praznik svetega Štefana, pervega mučenca. 3. Praz¬
nik sv. Jožefa, rednika Jezusovega. 4. Praznik ssv. ap. Petra
in Pavla, in 5. praznik vseh Svetnikov skupej. To so prazniki,
ob kterih se spominjamo in hvalimo Boga za velike gnade,
ktere je svojim prijatljem na zemlji skazal, da so tako sveto
živeli in nebeško veselje zaslužili; ob kterih njih svete čedno¬
sti premišljujemo, da si jih za izgled jemijemo, po kterem
tudi mi živeti moramo, če enkrat za njimi priti hočemo, in
se pa tudi njihovim priprošnjam priporočamo, da bi zmirom
prosili za nas pri Bogu, da bi zamogli tudi mi prav brumno
živeti in enkrat se ž njimi tamkej v nebeškem kraljestvu ve¬
seliti. — To so od cerkve zapovedani prazniki, ktere moramo
ravno kakor nedeljo posvečevati.

Kaj nam pa cerkev v pervi zapovedi prepo¬
veduje?  Cerkev prepoveduje v pervi zapovedi vse tisto, kar
je v nedeljo prepovedano, namreč: 1. hlapčevske, to je, vse
težke dela brez potrebe in brez pravičnega privoljenja, ktere
dela so, kakor v nedeljo, celi dan prepovedane. 2. Take opra¬
vila in kratkočase, kteri temu dnevu ali nečast delajo ali pa
njegovo posvečevanje motijo in zaverajo. Vsega tega se ob
zapovedanih praznikih varovati moramo. — Kaj nam je tedaj sto¬
riti, da bomo praznike prav posvečevali ? Da bomo praznike prav
posvečevali, moramo ob praznikih kakor ob nedeljah v cerkev
priti, se tukaj lepo zaderžati, sveto mašo pobožno slišati, —
pri pridigi biti in si prizadevati, po zaslišani božji besedi ži¬
veti ; večkrat svete zakramente vredno prejemati, posebno ob
praznikih Marije device, — doma kake lepe bukve brati, —
se kaj lepega in svetega pogovarjati, — svete resnice premiš¬
ljevati , posebno pa to skrivnost ali dogodbo, na ktero nas
ravno.ta praznik spominja; — bolnike obiskovati in jih tola¬
žiti, jim postreči, — nevedne podučevati in druge dobre dela
doprinašati. Po tem takem bomo praznike po namenu sv.
cerkve prav posvečevali, Boga častili in Marijo in druge svet¬
nike, za našo dušo pa si večno zveličanje služili. Naj bojo
tedaj zapovedani prazniki za nas dnevi pravega dušnega
veselja! —

Sklep.

Radi pridimo tedaj tukaj vtempeljnu božjem skupej, počastit
in molit Jezusa, počastit Marijo, našo Mater, in vse izvoljene
prijatlje božje! Tako bomo na znanje dajali, da smo dobri

305

otroci našega Očeta nebeškega, kterega iz celega serca lju¬
bimo, — tako bomo kazali, da smo pokorni otroci naše ljube
matere katoliške cerkve, ki tako ljubeznjivo za nas skerbi in
nas s svojimi zapovedmi k brumnemu življenju napeljuje.
Tukaj se tedaj znajdemo skupej, da bomo v keršanski ljubezni
združeni Boga častili, molili in prosili za vse to, kar nam je
treba za časno srečo in večno zveličanje. Naša združena mo¬
litev bo uslišana, kakor nas zagotovlja beseda Jezusova, ktera
pravi: „Povem vam, ako bota dva ali več iz vas ene misli
na zemlji, karkoli bote prosili, se vam bo zgodilo od mojega
Očeta, ki je v nebesih." Vse brumne in svete duše so ljubile
ta sveti kraj , na kterem božje veličastvo prebiva, in so ga
rade obiskovale. Že kralj David je toliko lepo govoril od Je¬
ruzalemskega tempeljna, ker iz celega serca hrepeni po svo¬
jem Gospodu, kteri tamkej prebiva. „Kako ljubeznjive so tvoje
prebivališča, o Gospod vojsknih trum — zdihuje kralj David.
— Moja duša želi in moje serce omedljuje po hiši Gospodovi. Moje
serce in meso se veseli v živem Bogu. O da bi tudi jaz po¬
čival pri tvojih altarjih, o Gospod, vojskinih trum; moj kralj
in moj Bog. Srečni so, ki v tvoji hiši prebivajo, oni te bodo
vekomaj hvalili." Srečni bomo tudi mi, če bomo ob praznikih
se v pravi pobožnosti tukaj sošli; praznike po zapovedi cerkve
prav posvečevali, — tukaj Jezusa v podobi kruha skritega z
gorečo ljubeznijo molili; tako ga bomo tudi enkrat v nebesih
gledali od obličja do obličja, se ga veselili, in pri Njem tisti
veseli praznik obhajali, kterega nikdar več konec ne bo. Amen.

XL Keršanski nauk.

Druga cerkvena zapoved.

P. Ktera je druga cerkvena zapoved ?

O.  Druga cerkvena zapoved je : Bodi oh nedeljah in zapovedanih
praznikih s spodobno pobožnostjo pri sveti maši.

P. Kaj je v drugi cerkveni zapovedi zapovedanega ?

O.  V drugi cerkveni zapovedi je zapovedano, oh nedeljah in za¬
povedanih praznikih biti pobožno pri celi sveti maši.

20

306

P. Kaj je v drugi cerkveni zapovedi prepovedanega?

0.  V drugi cerkveni zapovedi je sosebno prepovedana lenoba v
službi božji ob nedeljah in praznikih, kakoršna je:

1. Ce kdo ni pri celi sveti maši, ali ne s pobožnostjo, ali če pri¬
digo malokdaj posluša.

2. Ce kdo čas zapovedane službe božje potrati s pojedanjem, po¬
pivanjem, igranjem in drugim razveseljevanjem, ktero človeka od božje
službe odvrača.

P. Kaj je sveta maša ?

O. Sveta maša je nekervava daritev nove zaveze, vedni spomin
kervave daritve, ktero je Jezus Kristus na križu opravil.

P. Zakaj se imenuje sveta maša daritev?

O.  Sveta maša se imenuje daritev, ker se v nji Bogu vsegamo-
gočnemu daruje na altarji telo in kri Jezusa Kristusa.

P. Zakaj se imenuje sveta maša nekervava daritev?

O.  Sveta maša se imenuje nekervava daritev, ker se pri nji ne
preliva kri, kakor se je to na križu godilo.

P. Kdo je postavil sveto mašo ?

O.  Jezus Kristus je daritev svete maše pri zadnji večerji postavil.
P. Kako je postavil Jezus daritev svete maše ?

O.  1. Vzel je kruh in kelih z vinom.

2. Blagoslovil (žegnal) je oboje in rekel nad kruhom: To je moje
t«lo; in nad kelihom: To je moja kri nove zaveze.

3. Dal je oboje pričujočim aposteljnom zavžiti.

4. Zapovedal je: To delajte v moj spomin.

P. Zakaj je Jezus Kristus postavil daritev svete maše?

0.  Jezus Kristus je daritev svete maše postavil:

1. Da bi svoji cerkvi pravo in resnično daritev do konca sveta
zapustil.

2. Da bi v svoji cerkvi ohranil vedni spomin kervave daritve
na križu.

3. Da bi nam posebno znamenje svoje neskončne ljubezni dal.

P. Kdo opravlja daritev svete maše?

O.  Pri sveti maši se nevidno Jezus Kristus sam svojemu ne¬
beškemu Očetu za nas daruje ; vidno pa mašnik to daritev opravlja.

P. Kteri razloček je med Jezusovo daritvijo na sv. križu in med
daritvijo svete maše ?

O.  Daritev svete maše je ravno tista daritev, ktero je Jezus Kri¬
stus na križu opravil ; razloček je samo v tem, kako se daruje. Na križu
je Jezus Kristus svojo kri prelil, pri daritvi svete maše se kri ne
preliva.

P. Kako opravlja mašnik daritev svete maše ?

O.  Opravljajo daritev svete maše dela mašnik ravno to, kar je
Jezus Kristus pri poslednji večerji storil:

307

1. Vzame kruh in kelih z vinom.

2. Blagoslovi oboje in izreče nad njima tiste besede Jezusa Kri¬
stusa, s kterimi se kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa spremeni.

3. Užije telo in kri Jezusa Kristusa, in da oboje v podobi kruha
užiti tudi vernim, če se hočejo svetega obhajila vdeležiti.

P. Žalca,j opravlja masnih daritev svete mase?

0.  Mašnik opravlja daritev svete maše:

1. Da spoznava, da je Bog najviši Gospod in da ima najvišo oblast
čez vse stvari.

2. Da se Bogu za vse njegove dobrote zahvaljuje.

3. Da od Boga odpuščanje grehov zadobiva.

4. Da prosi od Boga vse tiste milosti, kterih potrebujemo.

P Komu se daruje daritev svete maše ?

O. Daritev svete maše se le Bogu samemu daruje in daro¬
vati more.

P. Ali se daritev svete maše tudi svetnikom v čast opravlja ?

O.  Daritev svete maše se opravlja tudi svetnikom v čast in spo¬
min, ali takrat mašnik ne daruje svetnikom, ampak Bogu samemu.

P. Zakaj se daritev svete maše opravlja svetnikom v čast ?

0.  Daritev svete maše se opravlja svetnikom v čast:

1. Da Boga zahvalimo za tiste milosti, ki jih je svetnikom
dodelil.

2. Da svetnike na pomoč kličemo, naj bi svojo prošnjo pri Bogu
z našo molitvijo sklenili.

P. Za koga opravlja mašnik daritev svete maše ?

O.  Mašnik opravlja daritev svete maše za žive in mertve.

Vvod.

Nar svetejša reč, ki si jo človek le misliti more , nar
svetejše opravilo , ki ga na tem svetu imeti znamo, nar veča
skrivnost, ki jo nas naša sv. vera uči, je daritev sv. maše.
In od sv. maše govori druga cerkvena zapoved, ktera se tako¬
le glasi: „Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spo¬
dobno pobožnostjo pri sv. maši.“ Jaz sem zmirom te misli:
Ako bi ljudje od sv. maše bolj dobro podučeni bili, ko bi prav
vedeli in si prav k sercu in na misel jemali, kaj da je sv.
maša in kaj se pri sv. maši godi, gotovo bi rajši v cerkev
hodili, pobožnejši jo slišali in si več dobrot in dobička pri
sv. maši zadobivljali. Zatoraj vam hočem danes prav kratko pa
lahko zastopno nar potrebne j še resnice od sv. maše
razložiti;  le prav zvesto poslušajte!

20 *

308

Mazlaga.

1. Kaj se godi pri sv. maši? Kar se je enkrat godilo
na gori Kalvariji, kedar je Jezus na križu visel in umeri in
se tako daroval nebeškemu Očetu za grehe celega sveta; ravno
to se godi še zdaj pri vsaki sv. maši nekervavo in čudovitno.
Pri vsaki sv. maši se kervava daritev Jezusova nekervavo po¬
navlja. Kaj je tedaj sveta maša?  Sveta maša je neker-
vava daritev novega testamenta, jevedni spomin tiste kervave
daritve, katero je Jezus Kristus enkrat na križu doprinesel.
Zakaj se pa sv. maša daritev imenuje?  Sveta maša
se daritev imenuje, ker se v tisti nebeškemu Očetu Telo in
Kri Jezusa Kristusa na altarji daruje. In nekervava daritev
se imenuje, ker se v njej kri ne preliva, kakor se je na sve¬
tem križu zgodilo. Kdo je sveto mašo postavil?  Jezus
Kristus je pri zadnji večerji sveto mašo postavil. Že v stari
zavezi so imeli mnogotere daritve. Ali vse te daritve, s kte-
rimi so Boga častili, niso iz svoje lastne moči Bogu dopadle
in za storjene grehe zadostile, ampak so bile le senca, le po¬
doba tiste kervave daritve, ktero bo obljubljeni Mesija enkrat
na križu doprinesel za grehe sveta. In kedar se bo to zgodilo,
bodo vse daritve starega testamenta nehale in samo Jezusova
daritev se bo povsod ponavljala do konca sveta. Tako je go¬
voril Božji Duh po Malahiju ,  zadnem preroku stare zaveza,
rekoč: »Nobenega dopadenja nimam nad vami, in darov iz
vaših rok ne bom nič več jemal; zakaj od solnčnega izhoda
do zahoda bo med narodi veliko moje ime, povsod se bo da¬
roval čist dar mojemu imenu; ker moje ime bo veliko med
narodi; tako govori Gospod vojskinih trum.“ In to obljubo
božjo je Jezus pri zadnji večerji dopolnil. Takrat je daritev
svete maše postavil, ki se bo opravljala do konca sveta. Pre¬
mislimo toraj , kako se je to zgodilo. »Prišla je Jezusova
ura iz sveta iti k nebeškemu Očetu. Pa preden se loči od
svojih aposteljnov, ki jih je vselej ljubil, jih še prijazno in
ljubeznjivo pogostuje, in zadnjikrat ž njimi večerja; jutre obzorej
bo njegovo truplo že v grobu ležalo. Velikonočno jagnje so
jedli in spomin odrešenja izraelskega ljudstva iz egiptovske
sužnosti so obhajali. Jezus Kristus se ravno zdaj še k večemu
odrešenju pripravlja; odrešenje vsega človeškega rodu od greha
in večne smerti pojde zdaj opravljat in novo zavezo, zavezo
ljubezni in miru,  hoče postaviti med Bogom in med ljudmi.
Kakor je pa nekdaj Mojzes po božji volji vsako leto veliko-

309

nožno jagnje jesti zapovedal in letno gostovino postavil v spo¬
min, da je bil izraelski narod iz Egipta rešen: tako hoče
zdaj tudi Jezus po Očetovi volji gostijo narediti v spomin
odrešenja vsega človeškega rodu. Ko Jezus in njegovi apo-
steljni odvečerjajo — bilo je četertek večer — je še nekaj
kruha na mizi in nekaj vina v kelihu. In zdaj — o zapomnite
si ljubi moji to skrivnost Jezusove neizrečene ljubezni do
nas! — zdaj začne Jezus Kristus daritev svete maše postav¬
ljati. Vzeme kruh v svoje svete in častite roke, oberne oči
proti nebu k svojemu Očetu, ga zahvali, posveti kruh, ga raz¬
lomi in poda svojim aposteljnom , rekoč: »Vzemite in jejte;
ker to je mojč Telo, ki bo za vas v smert dano. To delajte
v moj spomin." Po tem vzeme Jezus kelih z vinom v svoje
svete in častite roke, spet zahvali svojega nebeškega Očeta,
posveti kelih, ter ga poda aposteljnom, rekoč: »Vzemite in
pijte iz njega vsi; ker to je moja Kri, kri novega testamenta,
ktera bo za vas in njih veliko prelita v odpuščanje grehov.
To delajte, kolikokrat pijete, v moj spomin." Aposteljni so
vzeli razlomljeno podobo kruha iz Jezusovih rok v svoje roke
in so jedli; so vzeli tudi kelih, si ga okrog podajajo ter pijejo
iz njega. Ali kar so aposteljni jedli, ni bil več kruh, ampak
je bilo Jezusovo rešnje Telo; kar so pili, ni bilo več vino,
ampak je bila Jezusova rešnja kri; zakaj Jezus Kristus je s
svojimi vsegamogočnimi besedami, ktere je izrekel nad kruhom
in vinom, velik čudež storil, kruh je spremenil v ravno tisto
svoje Telo, ki je bilo drugi dan — v petek ob treh popoldne
— na križu za nas umorjeno, Bogu v rešnji dar; in vino je
spremenil v ravno tisto svojo Kri, ki jo je drugi dan za nas
na križu prelil v rešni dar. Le samo podobi kruha in vina
ste ostale nespremenjene; le barva, slaj in duh kruha in vma
je še ostal. Tako je Jezus nekervavo in skrivnostno dal svoje
Telo in svojo Kri v podobi kruha in vina v smert, ali Bogu
Očetu daroval in aposteljnom dal zavžiti in zapovedal to sto¬
riti do konca sveta. In tako je Jezus postavil nekervavo da¬
ritev novega testamenta, ktera se imenuje sveta maša. Jezus
Kristus je tedaj pervi na zemlji maševal; za Njim njegovi
aposteljni, in zdaj vsi nastopniki aposteljnov in učencev Go¬
spodovih vsak dan kruh in vino v Telo in Kri Jezusovo spre¬
minjajo in nebeškemu Očetu darujejo. Premisli, o kristjan!
kako velik čudež se tedaj pri vsaki sveti maši godi! Ali je
mogoče, da bi ti pri tej nar svetejši daritvi bil, in bil brez
vse pobožnosti in merzlega serca! ZakajjepaJezussv. maše

310

postavil? Jezus Kristus je daritev svete maše postavil: 1. Da
bi svoji cerkvi pravo in resnično daritev do konca sveta za¬
pustil. 2. Da bi veden spomin kervave daritve na križu v svoji
cerkvi ohranil. 3. Da bi nam dal sosebno znamnje svoje ne¬
skončne ljubezni do nas. In 4. da bi nam napravil pripomoček,
po kterem si zamoremo od Boga mnogih in velikih dobrot in
gnad pridobi vij ati. Poslušajte! Leta 871 so danski vojščaki
vzhodno Anglijo gerdo pokončali, in se napravljajo, tudi v za¬
hodni del nesrečne dežele vdariti. Tu se jim pobožni, pa tudi
pogumni kralj Etelred z majhino, toda serčno vojsko v bran
postavi. Tisto jutro pred bitvijo je hotel kralj še nabožno
pri sveti masi biti, in se s svetim obhajilom za bližnji boj
pokrepčati. Med sveto daritevjo se mu kar na enkrat naznani,
da se že sovražniki vsi pripravljeni na boj bližajo; treba mu
je tedaj, se mu je djalo, nabožnost okrajšati, in zdajci trume
v boj peljati. Etelred pa je še dalje z gorečo nabožnostjo pri
svetej maši ostal. Kmalo pridejo drugi poročniki z novico, da
se ne sme ne minute več muditi, če ne, bode huda. Ali kralj
ostane, in odpravi poročnike rekoč, da se ne vzdigne, dokler
se z zmagavcem vseh zmagavcev^v svetem obhajilu ne združi,
in njegovega blagoslova ne dobi. Še le po svetem obhajilu, in
ko sveta maša mine, se Etelred poln goreče serčnosti vzdigne,
se vstopi pred svoje vojščake, in v malo urah Dance popol¬
noma premaga. Vse je v božjih rokah. — Kdo pa opravlja
daritev sv. maše? Jezus Kristus sam opravlja daritev svete
maše, ker se po nevidnem Bogu daruje samega sebe za nas;
po vidnem pa opravlja to daritev mašnik, ki je k temu da¬
rovanju v zakramentu sv. mašnikovega posvečenja oblast in
pravico dobil. Ali je kak raz loč ek med daritevjo sv. maše in
daritevju na križu ? Daritev svete maše je ravno tista daritev,
ktero je Jezus na križu doprinesel; le v tem je razloček, kako
se daruje. Na križu je Jezus prelil svojo kri; pri daritvi svete
maše se pa kri ne prelija več. Samo to je razloček, drugega
pa ne. Kako pa opravlja mašnik daritev sv. maše? Mašnik
opravlja daritev sv. maše s tem, da ravno to stori, kar je
storil Jezus Kristus pri zadnji večerji. 1. Vzeme kruh in
kelih z vinom. 2. Posveti oboje, izgovori nad kruhom in vinom
tiste besede, ktere je Jezus pri zadnji večerji čez kruh in vino
izgovoril, in kakor hitro so te besede izgovorjene, se spre¬
meni kruh v Jezusovo Telo in vino v Jezusovo Kri. Jezus
pride iz nebes v podobo kruha in vina, in truma angeljcev ga
moli pričujočega na altarju. Mašnik to Telo in Kri daruje in

311

3. sam zavžije od tega Telesa in Kervi Jezusa Kristusa, kakor
aposteljni pri zadnji večerji, in da pod podobo kruha tudi
drugim kristjanom zavžiti, kateri k svetemu obhajilu, k an-
geljski mizi pristopijo. Zakaj opravlja mašnik daritev svete
maše? Mašnik opravlja daritev svete maše: 1. Da Boga časti
kakor narvišega gospoda nebes in zemlje, in Njemu tedaj naj
večo čast in hvalo skaže. 2. Da ga zahvali za vse prejete
dobrote. 3. Da ga prosi tudi za vse to, kar nam je še zanaprej
potrebno za dušo in telo; in 4. da ga prosi posebno za od¬
puščanje naših grehov in tudi za verne duše v vicah. Komu
se zamore daritev sv. maše darovati? Daritev sv. maše se
zamore le samemu Bogu darovat. Ali se daritev sv. maše
ne opravlja tudi v čast svetnikom? Daritev sv. maše se
opravlja scer tudi v čast in spomin svetnikov; ali mašnik ne
daruje svetnikom, ampak le samemu Bogu. Zakaj se daritev
sv. maše v čast svetnikom opravlja? Daritev sv. maše se v
čast svetnikom opravlja, 1. Boga zahvaliti za gnade, katere je
svetnikom skazal; 2. svetnike v pomoč klicati, da bi svoje
priprošnje z našo molitvijo združili. Za koliko ljudi se da¬
ritev sv. maše opravlja? Za vse ljudi, za živein mertve;
samo za pogubljene ne; ker tistim več pomagati ni. Stori
se pa poseben spomin za tiste, kteri se mašniku priporočujejo,
in se jim po taki viži z daritevjo sv. maše posebno na pomoč
pride. Sveta maša je ja tista daritev, po kteri si mi za se, za
svojega bližnjega, za dušo in telo, za čas in večnost največih
dobrot sprositi znamo. Sv. maša je tista daritev, po kteri tudi
dušam v vicah največ pomagati znamo, če jo za njih rešenje
Bogu darujemo. Sveti Tridentinski cerkveni zbor pravi, da je
Bog v tem času, kedar se sv. maša bere, posebno milostljiv;
in da takrat sedi na tronu svojih gnad in milosti. K temu
tronu se moramo tedaj z velikim zaupanjem podati; kakor
nas opominja sv. Pavl, ki pravi: „Podajmo se tedaj z za¬
upanjem k tronu gnade, da usmiljenje zadobimo in gnado naj¬
demo o priložnem času." „Tudi angelji čakajo posebno na tisti
čas, kedar se sv. maša služi, pravi sv. Krizostom , da takrat
posebno za nas prosijo;" in še pristavlja: „da človek to, kar
si pri daritvi sv. maše ne izprosi, si pač težko ob drugem
času izprosil bo." Iz vsega tega tedaj spoznamo in se učimo,
kako imenitna, kako sveta, kako čudopolna je daritev svete
maše, v kteri je Jezus pričujoč v podobi kruha in vina in se
Bogu za nas daruje; v kteri cela truma nebeških angeljev

312

Jezusa moli in mu večno slavo prepeva, če ravno naše pre¬
grešne oči in ušesa od tega nič ne vidijo in ne slišijo!

To je sv. maša in zatoraj sv. kat. cerkev svojim ver¬
nim ostro zapoveduje, ob nedeljah in zapovedanih praznikih
sv. mašo popolnoma in pobožno slišati; k celi sv. maši se pa
tudi šteje in sliši pridiga ali keršanski nauk. Kdor tega za¬
nemarja, greši smertno.

2. Zatoraj še poslušajte, kaj katoliška cerkev v drugi
cerkveni zapovedi prepoveduj e ? Ona prepoveduje lenobo v
službi božji, kar jesmertengreh. Kdo pa je tega greha kriv?
Tisti, kateri a) v nedeljo ali zapovedan praznik iz lenobe
svete maše ne sliši — ali če je cele ne sliši — ali če je s po¬
božnostjo ne sliši — ali če sveto mašo tudi sliši, pa k pri¬
digi ali kerš. nauku malokdaj pride, b) Kateri ta čas, kedar
je božja služba, kedar je pridiga in sveta maša, z jedjo , s
pijačo, z igro ali z drugim veseljevanjem potrati, kar od božje
službe odvrača. Vse to je prepovedano v drugi cerkveni za¬
povedi. Je pa vsak kristjan dolžen vsako nedeljo in za¬
povedan praznik pri sv. maši biti ? Vsak odraščen ima to
dolžnost, ako je le mogoče; in scer pod smertnim grehom je
k temu zavezan. Je tedaj vsakemu že greh, kateri v ne¬
deljo in zapovedan praznik k sveti maši ne pride? Ni vsa¬
kemu greh, ampak nekteri kristjani so od te dolžnosti izgo¬
vorjeni, če se v posebnih okoljščinah nahajajo. Tistemu ni greh,
če v nedeljo ali zapovedan praznik brez maše doma ostane,
kateri je a) bolen ali kateri zavoljo starosti ali slabosti ne
more več do cerkve priti; b) tisti, kateri bolniku streže; zakaj
prav bi ne bilo, bolniaa samega pustiti brez postrežbe in po¬
moči ; c) kateri včasi brez velike nevarnosti svojega življenja
ne more do cerkve priti; postavim, zavoljo prevelikega snega
ali velike vode — kar se pa le malo kdaj zgodi. Kar človek
brez velike nevarnosti storiti ne more, tega tudi Bog od njega
ne tirja. Samo dolg pot ali gerdo vreme pa nobenega ne iz¬
govarja od te dolžnosti, kateri jele pri dobrem zdravji. Dober
kristjan se pa gerdega pota ali slabega vremena tudi nikoli
ne vstraši, ampak si misli: Naj bo vse Bogu k časti. Bolj
težaven pot kakor je, ki ga do cerkve imam, veče zasluženje
pri Bogu zadobim. In tako tudi samo zavoljo gerdega vremena
tudi ne ostane doma. d) Tudi tistemu ni greh, če brez maše
doma ostane , kateri je doma za varha. Zakaj mali otroci,
živina in celo pohištvo se ne sme brez varha pustiti; posebno
po samotnih krajih ne. Ce pa ravno smejo doma biti brez

313

svete maše, morajo pa vendar doma moliti, kedar je sv. maša;
morajo vendar s svojimi željami in s svojim sercem pri sve¬
ti maši biti; zatorej se pozvanja pri sv. maši, da vsi varhi
doma vejo, kdaj se najimenitnejši deli svete maše opravljajo,
da takrat posebno pobožno molijo, svoje misli pri Jezusu imajo,
ki se tukaj v cerkvi pri sveti maši za nas Bogu daruje, in
se tako tudi te nar svetejše daritve deležni storijo in velikih
dobrot dosežejo. V življenju svete Elizabete, kraljice Portu¬
galske, se ta-le zgodba pripoveduje:

Elizabeta je imela med svojimi pažeti mladenča, ki ga
je zavoljo lepega zaderžanja, zavoljo njegovih čednost in na-
tanjčnega spolnovanja svojih dožnost posebno cenila. Drugpaže,
ki je dobremu mladenču prijaznost visoke gospe zel<5 zavidal,
se je prederznil kralja z hudobnim govorjenjem v sum pri¬
praviti , da ima kraljica s posebno čisljanim mladenčem ne¬
sramno zvezo. Kralj pa sam zakonske zvestobe ni preveč vestno
spolnoval, zato se je sum toliko prej njegovega serca prijel.
Ali kar je sam sebi odpustil, to se mu je pri ženi hudodel¬
stvo zdelo, ki se mora strašno in zdajci kazniti. Ravno se ob
reki Mondi sprehaja, premišljevaje, kako bi se zmaščeval, kar
gorečo apnenico ugleda. Zdaj je sklep storjen, pomigne
apneničarju, in mu da na tihem povelje, naj tistega, ki jutri
na vse zgodaj sem pride in praša: „Ali je kraljevo povelje
spolnjeno?" brez usmiljenja v apnenico verže in sožge. —
Domu pridši je rekel kralj nedolžnega pa'žeta k sebi poklicati
in mu ukaže, naj jutri zjutraj k apnenici pri Mondi gre in
popraša, ali je kraljevo povelje spolnjeno. — Nedolžni mla-
deneč se drugi dan ves miren na pot k apnenici napravi.
Gredč pa sliši v bližnjej cerkvici k svetej maši zvoniti. Po¬
božni paže je poznal želje in voljo svoje keršanske kraljice
dobro , in je vselej, kedar mu je bilo le moč, k svetej maši
šel. On je bil po svojej navadi z gorečo nabožnostjo pri svetej
maši, in ko se po pervej maši spet koj druga začne, tudi pri
tej do konca ostane. — Med tem je njegov sovražnik in oprav¬
ljivec, ki mu je kralj razodel, kako se misli zmaščevati, komaj
trenutka čakal zvedeti, da je zatoženec v apnenici poginil.
Zato je kralja poprosil dovoliti mu, da bi k apnenici tekel in
poprašal. Ves prepričan, da se je že vse zgodilo, hiti k apne¬
nici in praša, kako da se je kraljev ukaz izpolnil. Ali — o
groza! — kar zgrabili so ga, dasiravno se je branil in pra¬
vil, da ni pravi, vendar ga v apnenico veržejo. — Kmalo
nato pride nedolžni paže ter opravi svoje naročilo , in apne-

314

niSar, mu odgovori, da se je že zgodilo, kar je kralj ukazal.
— Nedolžni poročnik, ki ga je tako očevidno božja roka va¬
rovala, gre nazaj h kralju, ter pove, kako je naročilo opravil.
Ko kralj mladenča ugleda in sliši imenovane besede iz nje¬
govih ust, zdajci spozna, da se je tožnik sožgal, in merzla
groza spreleti ves život njegov. Čudi se nepričakovanej pri-
godbi, in oči proti nebesom obernivši spozna, kako strašno
pravični Bog hudobce kaznuje , pobožne pa čudovitno rešuje.
Tako moč ima sv. maša!

Sklep.

Nar svetejša reč, ki si jo človek le misliti more; nar
svetejše opravilo, ki ga na tem svetu imeti znamo; nar sve¬
tejša skrivnost, kar koli nas sveta vera uči, je daritev svete
maše. Zatorej je tudi razlaganje in podučenje od svete maše
najimenitnejši del celega keršanskega nauka. Kar ste danes
od presv. maše slišali, globoko si v serce vtisnite, radi pre¬
mišljujte in se zvesto po njem ravnajte! Amen.

XLI. Keršanski nauk.

Kako bodimo pri sv. maši?

P. Kako smo dolžni biti pri sveti maši ?

O. Dolžni smo pri celi sveti maši biti, imenitnega nje dela po
nemarnem ne zamuditi; ni pa zadosti, da smo le pričujoči, kedar se
sveta maša bere, ampak moramo 1. pazno, 2. spodobno, in 3. pobožno
pri nji biti.

P. Kaj se pravi, pazno pri sveti maši biti ?

O.  Pazno pri sveti maši biti, se pravi: Ne biti radovoljno raz-
mišljen, paziti na dele svete maše, svoje misli pri Bogu imeti.

P. Kaj se pravi, pri sveti maši spodobno biti ?

0.  Pri sveti maši spodobno biti, se pravi: Pri sveti maši pri¬
stojno obnašati in tafio deržati se, da se drugim lep zgled daje. Mo¬
ramo namreč,

1. kedar se evangelije bere, vstati in pokrižati se.

2. Pri povzdigovanji moramo poklekniti in pa na persi terkati,
kar naj se zgodi tudi pri svetem obhajilu.

315

3. Pri sveti maši ne smemo radovedno ozirati se in nič nespo¬
dobnega ne početi, kakor bi bilo: šepetanje, smejanje itd.

P. Kaj se pravi, pobožno pri sveti masi biti?

O.  Pobožno pri sveti maši biti, se pravi: Pri sveti maši, po¬
sebno ob njenih najimenitniših delih, Boga sevčno in ponižno moliti,
in mu za prejete dobrote zahvaljevati se.

P. Kteri so najimenitniši deli svete maše?

O.  Najimenitnisi deli svete maše so: evangelije, darovanje, po¬
vzdigovanje, in obhajilo.

P. Kaj moramo pri evangelji storiti ?

O.  Pri evangeliju se moramo spomniti, da je dolžnost evangelj¬
ske nauke poznati, pred vsem svetom jih spoznavati ali terditi, za nje
poganjati se in po njih živeti.

P. Kaj moramo pri darovanji storiti?

O.  Pri darovanji moramo svoje misli in želje z mašnikovimi
željami skleniti, in se Bogu darovati.

P. Kaj moramo pri povzdigovanji storiti ?

O.  Pri povzdigovanji moramo Jezusa Kristusa v podobah kruha
in vina moliti, in na persi terkaje spoznati, da so naši grehi bili Kri¬
stusove smerti krivi Moramo svoje grehe obžalovati, vero, upanje in
ljubezen obuditi.

P. Kaj moramo pri mašnikovem obhajilu storiti ?

O.  Pri mašnikovem obhajilu, če sami k obhajilu ne gremo, mo¬
ramo to vsaj v duhu storiti, to je, moramo imeti želje, da bi telo Je¬
zusa Kristusa vredno prejeli.

Vvod.

Danes teden smo se učili, kaj je sv. maša; od koga,
kdaj , kako, zakaj je postavljena in kako in komu se še zdaj
opravlja. Slišali smo, da je sv. maša najimenitniše, najsvetejše
opravilo, kterega si človek le misliti zamore; zakaj sveta maša
je nekervavo ponovljenje ravno tajiste daritve, ktero je Jezus
enkrat na križu za nas doprinesel za odrešenje celega sveta.
— Danes se bomo pa učili:

„Kako moramo pri sv. maši biti, da te naj¬
svetejše paritve deležni postanemo."  Poslušajte.

Razlaga.

Kako je treba ob nedeljah in praznikih
sv. mašo poslušati?

316

Sv. mašo nam je treba poslušati 1. e e 1 o ; 2. p a z-
Ijivo; 3. spodobno in 4. pobožno;  kajti druga cerkvena
božja zapoved pravi: „Bodi ob nedeljah in zapovedanih praz¬
nikih spodobno, v Bogu zbran pri sv. maši."

1. Kdo pa sliši celo sv. mašo?

Celo  sv. mašo sliši:

a) Kdor je pri sv. maši telesno pričujoč,  to je:
kdor je s telesom pričujoč na tistem kraju, na kterem se
opravlja daritev svete maše; pa vendar ni ravno potrebno, da
bi moral vidi ti mašnika pred altarjem, ali ravno v cerkvi biti,
če že zavoljo množice ljudi ne more ali iz kakega drugega
pravičnega vzroka ne sme v cerkev iti. So časi, ob kterih so
cerkve z ljudmi natlačene, da ne morejo vsi vanje; so pa
tudi ljudje, kterim zlasti ob gotovih časih v cerkvi hudo pride ;
sme se toraj ob takih časih tudi zunaj cerkve pri sveti maši
biti. Ravno tako se spodobi, da bi bile zunaj cerkve pri sveti
maši tiste matere, ktere bi majhne otroke v naročju imele,
da bi ž njimi v cerkvi nepokoja ne delale, in drugih ljudi v
pobožnosti ne motile. Kedar se pa lahko v cerkev pride, in ni
nobenega pravičnega izgovora, da bi se vanjo ne smelo; treba
je pri sveti maši biti v cerkvi, v kteri se daritev svete maše
opravlja; cerkev je namreč hiša molitve, in v cerkvi se človek
najložeje obvaruje razmišljenja , in najložeje k Bogu povzdi¬
guje svoje misli in želje. Ko bi si tedaj kdo, kteri bi lahko
v cerkev prišel, bodi si ali doma ali kjerkoli si bodi, v duhu
pred oči postavljal, da se znajde v cerkvi pri sveti maši, bi
ne bil pri sveti maši telesno ali resnično pričujoč, ampak le do¬
mišljeno, in bi nikakor ne zadostoval drugi cerkveni zapovedi.

b) Kdor nobenega poglavitnega dela svete
maše ne zamudi.  Poglavitni deli svete maše so pa štirje:
evangelije, darovanje, spremenjenje ali povzdigovanje in zavži-
vanje. Evangelije je cerkev zapovedala brati med sveto mašo,
drugi trije poglavitni deli šopa od Jezusa postavljeni. Evan¬
gelije  je, kedar strežej ali služabnik pervikrat mašne bukve
prenese z leve na desno stran. Darovanje  se začne, kedar
mašnik kelih odgerne, vina v kelih vlije, med njega nekaj
vode kane, ter hostijo in vino z vodo namešano Bogu daruje.
Da vsi kristjani po cerkvi ved d , kdaj se darovanje začne, če
tudi pred altar ne vidijo, na kterem mašnik mašuje, da strežej
znamnje z zvončekom, in takrat pervič požvenklja. Spre¬
menjenje  je, kedar služabnik v tretje požvenklja; precej po
spremenjenju je povzdigovanje. Zavživanje  je po tem, ko

317

se je mašnik trikrat na persi vdaril, in trikrat rekel: „ Gospod!
nisem vreden, da greš pod mojo streho, temveč reci le be¬
sedo, in ozdravljena bo moja duša.“ Kdor bi enega ali drugega
teh štirih poglavitnih delov svete maše zamudil, bi že ne bil
pri vsi sveti maši, in bi mogel toraj še drugo sveto mašo
slišati. Tudi bi mu ne veljalo za celo sveto mašo , ko bi en
del svete maše slišal pri eni maši, ki jo en mašnik bere,
druge tri dele pa pri drugi maši, ki jo drug mašnik bere,
ali pa ko bi polovico svete maše slišal pri tem mašniku, drugo
polovico pa pri drugem mašniku. Tak kristjan bi ne bil pri
celi sveti maši in bi ne spolnil druge cerkvene zapovedi. Kdor
bi pa sicer že prepozno, pa vendar še pred svetim evangeljem
k sveti maši prišel, bil bi že pri sveti maši. Tega vam pa
ne rečem zato , da bi z lahko vestjo prepozno k sveti maši
hodili, ker to veste, da, kdor iz nemarnosti in radovoljno le
nekoliko svete maše zamudi, ima greh; ampak zato vam to
povem, da si ne bote delali hude vesti, ko bi kterikrat po
nesreči nekoliko prepozno, toda vendar še pred evangeljem k
sveti maši prišli. Kdor ima veselje nad svojim nebeškim Oče¬
tom, ne bo lahko svete maše mudil. Kedar bo zvon začel va¬
biti tarmane v božjo vežo k službi, vzdignil se bo z veseljem,
in hitel v cerkev, molit in častit svojega Boga, ga za prejete
dušne in telesne dobrote zahvalit, potrebnih pa prosit. In dasi-
ravno bo še pred uro službe božje do cerkve prišel, vendar ne
bo ko zijalasti kristijani pred cerkevjo stoje službe božje čakal,
ampak naravnost v cerkev se bo podal, ter se v cerkvi, svoje
misli in želje k Bogu povzdigovaje, k službi božji, temu tako
svetemu delu, pripravljal. Blagor takemu kristjanu; Duh božji
ga vodi! Pa tudi to je treba, da ostaneš do konca sv. maše.
Mašnik pa včasih komaj sv. križ stori in marsikteri že pri
durih tišči, kakor da bi ga kdo iz božje hiše podil. To ni
prav! Poslušajte dogodbo. Sv. patrijarh Janez Miloščinar je
videl, da nekteri, še predenj je poslednje evangelje pri kraju,
iz cerkve tiščijo in pred cerkvijo se lepo prijazno pogovarjajo.
To je sv. moža bolelo, in kaj stori? Nekega dne zbere sv.
evangelje in se nagloma poda na semnišče in se ustopi med
množico. Kogaprašajo, čemu tako dela, odgovori jim: „Ljubi
moji otročiči, kjer so ovčice, tam mora tudi pastir biti; ali
pojdite v cerkev in tudi jaz grem z vami, ali pa ostanite
tukaj , in tudi jaz ostanem tu. Zavoljo vas pridem sem le v
cerkev; kajti za se bi mogel tudi doma v svojej kapelici sv.

318

mašo obhajati." Le parkrat je bil to storil, in ta razvada se
je pozgubila, vse je lepo do konca v cerkvi ostajalo.

2. Kdo sliši sv. mašo pazljivo?

Kdor svoje misli pri sv. maši ima in ve, kaj se ravno¬
kar na sv. altarju godi. Pri sv. evangelju  misli in ve, da
se zdaj en oddelek sv. evangelja bere, kterega je Jezus, Sin
božji, učil, ssv. aposteljni oznanovali in zapisali. — Pri da¬
rovanju  si misli, zdaj mašnik Očeta nebeškega prosi,
naj bi kruh in vino, ki se bode skoraj spremenilo v telo in
kri Jezusovo, blagovoljno sprejel iz mašnikovih rok za žive in
mertve.

Pri povzdigovanju  si misli, da se zdaj ravno to godi,
kar se je godilo pri poslednji večerji in po Jezusovih besedah
pri poslednji večerji se zdaj kruh in vino spremeni v Jezu¬
sovo presv. telo in rešnjo kri. — Pri zauživanju ali sv.
obhajilu  si misli, da zdaj mašnik zauživa v podobi kruha
in vina Jezusa Kristusa , Sinu božjega, z dušo in telesom, s
kervjo in mesom. Kdor toraj ve in misli, kaj se ravno na
altarju godi, ta je pazljiv pri sv. maši. Kdor bi kak pogla¬
viten del sv. maše prespal, ali se pogovarjal, ali kake po¬
svetne bukve bral, ali prostovoljno raztresen bil, cerkvene za¬
povedi bi ne spolnoval.

3. Kdo sliši spodobno sv. mašo?

Spodobnost je nekaj zunanjega in spodobno sliši sv.
mašo tisti, ki vse opušča, kar bi nečast delalo tolikanj sve¬
temu kraju, kakor je cerkev, tolikanj sveti daritvi, kakor je
sv. maša, — ki pa vse stori, kar se vsakemu poglavitnemu
delu sv. maše prilega. Spodobno je toraj pri sv. evangelju
vstati in se lepo pokrižati; — pri povzdigovanju  kleče
na persi terkati in pri sv. obhajilu  tudi tako storiti.

Pri sv. evangelju ustanemo v znamnje, da svoje spošto¬
vanje do božje besede naznanjamo in se pripravljene kažemo,
sv. vero braniti. Vojaki in duhovni križniki pri evangelju
orožje v rokah derže in meče potegnejo, v znamnje, da so
volje, ako potreba nanese, sv. evangelje z mečem braniti. —
Tudi se prekrižamo , v znamnje, da se sv. evangelja ne sra¬
mujemo , ampak da ga hočemo pričati pred celim svetom z
besedo in djanjem.

Pri povzdigovanji in obhajilu pa kleče na persi bijemo,
v znamnje, da se glokoko priklanjamo pred Jezusom Kristusom,
ki je tukaj pričujoč v podobi kruha in vina, da ga ponižno
kot živega. Boga molimo, zraven pa vsi pobiti in zgrevani

319

obžalujemo grehe, zavoljo kterih je ravno ta pričujoči Jezus
na sv. križu umeri in obljubimo, greha zvesto se varovati.

4. Kdo sliši pobožno sv. mašo?

Pobožnost je nekaj znotranjega in pobožno sliši sv. mašo
on, ki v svojem sercu oživlja tiste čutljeje, ki se s poglavit¬
nimi deli sv. maši strinjajo.

Pri sv. evangelju  se obnašajo pobožno, ki Jezusa
hvalijo in molijo za preneskončni dar sv. evangelja, ki ga nam
je iz nebes prinesel; dalje tudi premišljujejo, da so k branju
svetega evangelja vstali, in se prekrižali v spričevanje, da je
njih dolžnost znati in verovati nauke svetega evangelja, kteri
se razlagajo v pridigah in keršanskih naukih, in po njih ži¬
veti, in da so toraj tudi pripravljeni evangeljske nauke v pri¬
digah in keršanskih naukih zvesto poslušati, jih vselej na
tanjko in z veseljem dopolnovati, jih vselej na tanjko in z
veseljem dopolnovati, se jih nikoli ne sramovati, temveč jih
prod vsem svetom terditi, in se zanje ponašati, jih nikoli ne
zatajiti, temveč rajši vse, tudi življenje zgubiti, kakor v kaki
reči od svetega evangelja odstopiti. V to, ljubi kristjani!
mislite, kedar k branju svetega evangelja vstanete in se pre¬
križate, in vselej med branjem svetega evangelja ponavljajte
svojo pri svetem kerstu po botrih storjeno obljubo, da hočete
v prihodnje na tanjko živeti po Jezusovih naukih.

Pri darovanju  se obnašajo pobožno, ki Bogu Očetu
darujejo Jezusa Kristusa, ker je le on edini Bogu dopadljiv
dar, da s tim darom nebeškemu Očetu spodobno čast skazujejo,
ga za prejete dobrote vredno zahvalijo, ga prosijo odpuščanja
grehov in vseh duši in telesu potrebnih dobrot; ki darujejo
Jezusa po mašnikovih rokah za vso katoliško cerkev, za svoje
starše, sorodnike, prijatlje in sovražnike, za pravičnike in greš¬
nike , za vse žive in mertve verne kristjane. Pa z Jezusom
Kristusom vred tudi sami sebe darujejo nebeškemu Očetu, to
je: iz ljubezni do Boga so ravno tako pripravljeni, vse storiti
za božjo čast, in vse preterpeti, kar je Bogu dopadljivega,
kakor je Jezus vse storil in preterpel; Bogu obljubijo, vse
svoje misli, želje, besede in dela, vso svojo dušo in svoje telo
obračati le v spolnovanje njegovih zapoved, in nikdar nič sto¬
riti, kar Bog prepove. Le po tem takem smo z Jezusom skle¬
njeni in nebeškemu Očetu dopadljiv dar; zakaj Bogu prijeten
dar je le, če človek sam sebe z vsemi dušnimi in telesnimi
močmi, z vsemi mislimi in željami svojega serca s Kristusom
vred Bogu daruje, in se iz ljubezni do Boga za vselej popol-

320

noma odpove vsemu, kar je Bogu zopernega. Kdor se vsega
Bogu ne daruje, on Bogu ne more prijeten biti, in njegovo
darovanje tudi ne.

Pri povzdigovanju  se pobožno obnašajo, ki molijo
Jezusa Kristusa v podobi kruha in vina pričujočega, kakor so
ga molili njegovi učenci na neki gori na Galilejskem , ko se
je bil po svojem od smerti vstajenju na enkrat nad pet sto
učencem prikazal. Ko so ga videli priti na goro, na kteri so
ga čakali, popadali so kar na obraze, ter ga molili. Ravno
tako tudi mi Jezusa z očmi vere vidimo iz nebes priti na
altar v podobi kruha in vina, ko mašnik od njega postavljene
besede izreče v kruh in vino. S priklonjenim životom molite
Jezusa v podobi kruha in vina pričujočega, kakor ga tudi an-
gelji molijo. Zakaj sveti učeniki nam p o ved 6 , da med sveto
mašo tisuč in tisuč angeljev iz nebes pride v cerkev, da Jezusa
obhajajo v podobi bruha in vina pričujočega, in ga molijo
ponižno in z veliko častjo. Sveti škof Joan Krizostom pripo¬
veduje, da je, ko je maševal, sam večkrat med povzdigova¬
njem vidil iz nebes na altar priti cele trume angeljev, kteri
so Jezusa na altarju molili, in se tudi po cerkvi razšli, da so
pravo pobožnost vnemali v tistih, ki so mislili k svetemu ob¬
hajilu pristopiti.

Kdor je pobožno pri povzdigovanji, tudi poln žalosti in
kesanja nad svojimi grehi se na persi terka in spozna, da so
grehi krivi Jezusove smerti; toraj terdno sklene zares pobolj¬
šati se, in Boga nič več ne razžaliti. Misli si namreč med
povzdigovanjem, kakor da bi Jezusa zdaj zavoljo naših grehov
na križ pribitega nakviško povzdigovali. Ko bi pa na Kalva¬
riji pod Jezusovim križem stali, in ga vidili terpeti, in kri
prelivati in umirati; oh, v koliko žalost bi se vendar vtopilo
naše serce! In ko bi nam Jezus še s križa rekel: „Glejte,
kolikanj terpim za vas, med kolikošnimi bolečinami umiram
zavoljo vaših grehov!" ali bi ne raztergale naših sere te mile
besede Jezusove ? ali bi nas pregrehe ne pekle ? ali bi terdno
ne sklenili grehov zapustiti, in v prihodnje Kristusu zvesto
služiti ?

Pri obhajilu  se obnašajo pobožno, ki med tem, ko se
mašnik obhaja, tudi mislijo k svetemu obhajilu pristopiti in
premišljujejo prav v živo, kolikošen Gospod da bo prišel pod
streho našega života, premišljujejo Jezusovo terpljenje in nje¬
govo smert, da se bo vnela ljubezen do Jezusa, kteri je iz
ljubezni do nas tolikanj preterpel in tako grenko umeri, in še

321

samega sebe v zakramentu svetega rešnjega Telesa našim
dušam v živež zapustil. Tako se po duhovno obhajajo, to je,
v sercu imajo goreče želje, da bi Jezusa v duhu in sercu pre¬
jeli, da bi se po veri, upanju in ljubezni z Jezusom sklenili.
Prosijo Jezusa, kterega naša duša črez vse želi, in kteri jej je
tudi črez vse potreben, da bi s svojo milostjo k njim prišel,
v njih živel, jim um in pamet razsvetlil, njih serce z božjo
ljubeznijo napolnil, jih vodil, seboj sklenil, da bi le v njem,
ž njim in zanj živeli tukaj in v večnosti.

To se pravi, v cerkvi spodobno se obnašati. Ali veliko
je kristjanov , ki se pri sv. maši tako nespodobno zaderžijo,
da bi jih po vsi pravici nagovoril z besedami sv. Krizostoma,
ki pravi: „Tam stoji mašnik, in molitve vseh pričujočih Bogu
daruje; in ti se smejiš, se ne bojiš, se ne treseš." — O kri¬
stjan , kterikoli se v cerkvi med sveto mašo nespodobno in
pohujšljivo zaderžiš, pomisli vendar, kje in pred kom da si.
V kraljevi hiši pred pozemeljskim kraljem bi se ti gotovo
prav lepo in spodobno zaderžal in glej, pred nebeškim kraljem,
pred tistim , ki je kralj črez vse kralje, pred Njim, ki ima
oblast črez nebo in zemljo, pred Jezusom se pa tako gerdo za¬
deržiš , kedar Njega brezštevilna truma angeljev, kerubimov
in serafimov moli in časti! Koga ne obleti jeza, kedar sliši
ali bere, kako so hudobni judje z Jezusom delali. Še takrat,
kedar je na križu visel v strašnih bolečinah in smertnih te¬
žavah, so se mu v lice posmehovali, svojega največega do¬
brotnika so zaničevali in gerdo ž njim ravnali, kakor z naj-
večim razbojnikom. Še takrat, ko je vmiral Jezus na križu,
so se neusmiljeni hudobneži iz njega norce delali. Ali je kdo v
stanu, to hudobijo popisati? In glej! ti, ki si kristjan, ti, ki
se zdaj pri daritvi sv. maše nespodobno zaderžiš, še večo hu¬
dobijo doprinašaš, še veči greh storiš, kakor so ga nekdaj storili
hudobni judje na gori Kalvariji; zakaj oni niso vedeli, kaj so
delali, ti pa dobro veš, ker si podučen v pravi veri, in si kri¬
stjan! Zatorej vas lepo prosim, varujte se vendar tukaj na tem
svetem kraju, pri nar svetejši daritvi sv. maše, vsake nespo¬
dobnosti, da ne bote, namesto Jezusa počastiti in moliti, Njega
le strašno žalili! Poslušajte to-le dogodbico: Filip II. španski
kralj je vidil enkrat dva svojih dvornikov, da sta se pri celej
sv. maši med seboj pogovarjala. Zategavoljo jih tudi po sv.
maši kralj praša: „Ali tako poslušata sv. mašo? Na mojem
dvoru ne smeta več ostati!" Kakor blisk so nju te besede za¬
dele. Eden je v dveh dneh umeri, drugi je pa obnorel. Koliko

322

bi jih dan današnji morali v cerkvi opominjati, zakaj obnašajo
se, kakor da bi bili v igrališču.

Sklep.

Slišali ste, kako nam se je obnašati pri sv. maši. Ne
zabite, da je sv. maša nam dana neskončna dobrota. Žalostni so
kraji, kjer kristjani ne morejo ali ne smejo obhajati sv. maše.
Na Francoskem so pred 100 letmi neverni puntarji altarje po-
derli, mašnike pomorili ali iz dežele pregnali. Iskali so božje
službe, pa nje blizo ni bilo. Kaj storijo svetoželjni primorci?
O polnoči mala luč od daleč po morji priplava in iz šumečega
morja rahlo zvoni. Z visokih planin trume ljudi prisvetijo, ob
morji v čolniče postopijo in na morje odrinejo. Le svetlej luč
gori, glasnej in glasnej zvoni. Prikaže se barka, na barki altar,
na altarji sveče gorijo, pred njim duhovnik v mašnem obla¬
čilu stojijo pripravljeni na globokem morji sveto mašo služiti,
ker nje na suhem opravljati ne smejo. Zdaj k sveti maši pozvoni,
vse po čolnih poklekne, se pokriža in iz vseh gerlov zapoje:
„0 Bog, pred stolom tvoje milosti tvoj verni ljud kleči." Tako
ved<5 ljudje sv. mašo ceniti, kjer je nimajo. Mi smo tako
srečni in jo imamo. Zatoraj še enkrat vam rečem: Bodite vselej
celo, pazljivo, spodobno in pobožno pri najsvetejši daritvi svete
maše. Molite iz molitevskih bukvic mašne molitve; ali, če brati
ne znate, molite s ponižnim sercem žalostni del sv. rožen-
kranca, ktera molitev je posebno Bogu dopadljiva. Sveta maša
je ravno tista daritev, ktero je Jezus enkrat na gori Kalvariji
za nas doprinesel svojemu nebeškemu Očetu, kedar je za naše
grehe svojo drago kri prelil in britko smert storil. S takimi
mislimi, željami in občutljeji bodimo vselej pri sv. maši, s
kakoršnimibi bili na gori Kalvariji, ko bi bili pod Jezusovim
križem stali, ko je Jezus na njem za nas umiral. Kaj mislite,
ljubi kristjani! kaj pravite, kaj bi bili pač mislili, kaj želeli,
in kaj občutili, ko bi bili tako podučeni, kakor smo zdaj, ko
bi bili mi takrat na gori Kalvariji se znašli, ko so Jezusa na
križ razpenjali, pribijali in morili? Ko bi bili vidili, kako je
iz Jezusovih ran rudeča kri tekla po križu in na zemljo ka-
pala ? Ko bi bili gledali Jezusa, kolikošne bolečine terpi in ga
bili pošlušali, kako med grozovitnimi bolečinami k svojemu
nebeškemu Očetu zdihuje? Kaj bi si bili mislili, želeli in
občutili, ko bi se bili še spomnili, da Jezus vse to ne terpi
za se, ampak le za nas : ko bi si bili v misel vzeli, da je Jezus

323

le zavoljo naših grehov tako vdarjen in ranjen zavoljo naših
hudobij! Gotovo bi se nam bilo godilo, kakor da bi nam kdo
na dve strani oster meč v serce zasadil! V veliko, veliko ža¬
lost bi nas storjeni grehi vtopili, ker so le naši grehi krivi
tolikanj britke smerti Jezusove; pekli bi nas, da nobena reč
tolikanj ne. Pa ker bi pomislili, da Jezus za odpuščanje naših
grehov umira, gotovo bi si želeli v njegovi sv. ker vi od vseh
naših pregreh oprani biti; upali bi pa tudi odpuščanje vseh
svojih grehov doseči. Jezusa bi začeli ljubiti, in obljubili bi
mu, zanaprej vse storiti veselega serca, kar nas je učil, kar
nam je zapovedal, vse pa opustiti, kar nam je prepovedal;
zahvalili bi ga za odrešenje iz celega serca, in prosili, da bi
nam pomagal, njemu služiti, le njemu živeti in njemu enkrat
umreti.

Ljubi moji kristjani! Kar bi bili pa na gori Kalvariji
pod Jezusovim križem mislili, želeli in občutili, ko bi se bili
tamkej znašli pri smerti Jezusovi: ravno to mislimo želimo
in občutimo vselej tukaj v cerkvi, kedar se sveta maša služi;
saj Jezus pri vsaki sveti maši ravno tisto daritev na neker-
vavo vižo opravlja, ktero je enkrat na Kalvariji po kervavo
opravil za grehe celega sveta. Z živo vero, sveto častjo, z glo¬
boko ponižnostjo, s sveto lakoto in žejo po pobožnosti, z go¬
rečo ljubeznijo do Jezusa Kristusa bodimo vselej pri sveti
maši, s ktero se Bog posebno časti, nad ktero se veselijo an-
gelji in svetniki v nebesih, s ktero duše v vicah potolažimo,
pa tudi sami sebi v nebesa pomagamo! Amen.

XLII. Keršanski nauk.

Od pridig in popoldanske službe božje.

P. Kaj še gre k službi božji?

O. Pridiga, poslušanje besede božje, gre tudi še k službi božji.
P. Zakaj smo dolžni pridige poslušati ?

0.  Dolžni smo pridige poslušati:

1. Ker se v pridigah beseda božja oznanuje in razlaga.

2. Ker je prav malo ljudi, kterim bi bile resnice naše vere raz¬
ločno in do čistega znane, kakor je treba; zakaj veliko njih v mladosti

324

ne posluša dovolj Časa in zadosti pazno keršanskega nauka, v kterem
se do Čistega razklada, kaj moramo verovati in kako nam je živeti.

P. Zakaj je treba poslušati pridige tudi tistim, kteri so v keršan-
skem nauku dobro podučeni?

O.  Ce je tudi kdo še tako dobro poduCen v keršanskem nauku,
treba mu je vendar poslušati pridige: 1. Ker človek lahko zopet pozabi,
kar je od keršanskih resnic vedel. 2. Ker velikokrat opušCamo to, kar
smo dolžni storiti, Ce nas nihCe ne opominja in ne spodbuja.

P. Kaj mora storiti, kdor hoče, da bi mu bile pridige v prid ?

O.  Kdor hoCe, da bi mu bile pridige v prid, mora 1. z zbranim
duhom in prav zvesto ali pazno poslušati; 2. kar v pridigi sliši, mora
na sebe obraCati, ne na druge; 3. mora resno voljo imeti in si priza¬
devati, da po pridigarjevih naukih živi.

P. Kaj gre k popoldanski službi božji ?

O.  Popoldanska služba božja so zlasti veCernice, pri raznih cer¬
kvah pa tudi druge pobožne opravila, kakor: pridiga, keršanski nauk,
roženkranc, litanije in blagoslov ali žegen.

P. Kaj je sveti roženkranc ?

O.  Sveti roženkranc je v katoliški cerkvi navadna molitev, zlo¬
žena iz apostoljske vere, in pa iz več očenašev in češčenasimarij, ki se
po nekem stanovitem številu in redu molijo.

P. Zakaj se je sveti roženkranc v katoliški cerkvi vpeljal ?

0.  Vpeljal se je sveti roženkranc v katoliški cerkvi, da bi se
verni pogosto spominjali skrivnost včloveCenja, terpljenja in vstajenja
Jezusa Kristusa; te skrivnosti so v apostoljski veri zapopadene, in se
velikokrat še posebej imenujejo. Koženkranc je tudi vpeljan, da bi pre¬
sveto Devico Marijo častili.

Vvod.

Druga cerkvena zapoved nam zapove, da moramo ob ne¬
deljah in zapovedanih praznikih sveto mašo pobožno slišati.
Ali samo sveto mašo slišati, še ni zadosti; ampak tudi pri¬
digo in keršanski nauk moramo po nedeljah in praznikih sli¬
šati; zakaj pridiga in kerš. nauk se šteje k pervemu delu
sv. maše; zatoraj je vsak kristjan dolžen, tudi v nedeljo in
zapovedan praznik pridigo in kerš. nauk slišati, kateri drugo
cerkveno zapoved spolnovati hoče. Zatoraj vam hočem pokazati:

1. Da smo dolžni pridige in kerš. nauk po¬
slušati;

2. Kako smo jih dolžni poslušati.

3. Hočem vam nekaj povedati o popoldanski
božji službi.

325

Razlaga.

Naša dolžnost je, pridige in kerš. nauke poslušati: 1. Ker se
v pridigali in kerš. naukih božja beseda oznanuje in razlaga. 2. Ker
malo takih ljudi, kateri bi bili v resnicah sv. vere že zadosti
podučeni, da bi jim toraj treba ne bilo, keršanskih naukov več
poslušati. Taki so redki, ali jih pa tudi čisto nič ni. Zakaj v
mladosti se ne more nobeden vsega naučiti, kar mu je od
sv. vere znati potreba; takrat je še pamet preslaba, in ni v
stanu, vsega že zastopiti. Zatorej se mora v poznejih letih še
zmirom učiti keršanskih resnic, ktere so mu k zveličanju po¬
trebne vedeti, človek se nikoli ne izuči; ni takega človeka na
svetu, da bi mu nobenega nauka več treba ne bilo; zatorej je
tudi dolžnost vsakega kristjana, še zmirom se učiti, še zmirom
poslušati pridige in keršanske nauke, v kterih se nam kažejo
in razlagajo tajisti nauki, tajiste resnice svete vere, ktere
moramo znati in verovati in po njih živeti, če hočemo zve¬
ličani biti. 3. Zato, ker nam sam Jezus zapove, besedo božjo
poslušati. On je svoje aposteljne in učence po svetu razposlal
in jim zapovedal, vsem narodom Njegove svete nauke ozna-
novati. „Pojdite in učite vse narode,“ jim je rekel. Pa tudi
narodom je zapovedal aposteljne poslušati; zakaj rekel jim je:
„Kdor vas posluša, mene posluša, kdor pa vas zaničuje, mene
zaničuje." Jezus hoče, da bi vsi ljudje k spoznanju resnice
prišli in zveličani bili, zatorej tudi zmirom pošilja svoje na¬
mestnike , ki v Njegovem imenu oznanujejo Njegove nauke.
Kaj ne da so dolžni vam pridigovati? Pa glejte, ravno tako
ste tudi vi dolžni, njih pridige in kerš. nauke poslušati. Vaši
duhovni pastirji bi Jezusovemu povelju nasproti ravnali in gre¬
šili, ko bi ne hoteli pridigovati; ravnč tako bi pa tudi vi Je¬
zusovemu povelju nasproti ravnali in grešili, ko bi ne hoteli
božjih naukov poslušati. 4. Ko bi nam pa tudi Bog zapovedal
ne bil, Njegove božje besede poslušati, vendar bi jo imeli po¬
slušati že zavoljo svojega lastnega dobička. Beseda božja
nam ja nar večo dobroto skazuje. Ona nas uči pravi pot
proti nebesom; ona nam pove, kaj moramo storiti, česa
se varovati, če hočemo že na tem svetu, kolikor je mo¬
goče , srečni biti; ker pa na tem svetu popolnoma srečni
biti ne moremo , nam pa kaže proti nebesom in pravi, da
tamkej nas čaka čisto veselje in sreča stanovitna in nas
prime za roko, in nas pelje po tisti stezi, po kteri v nebeško

326

deželo priti zamoremo. Glejte, kolika prijatlica nam je tedaj
beseda božja in nauk Jezusov, ker le po tajistem večno zve¬
ličanje doseči moremo! Beseda božja je večvredna, kakor pre¬
moženje celega sveta. Glejte ljubi moji! Kako skerbno in
pridno se človek kakega dela, kakega rokodelstva uči, s kte-
rim si upa svoj kruh služiti in si pomagati k srečnemu živ¬
ljenju na tem svetu. Pa sreča tega sveta le kratek čas terpi.
Še sto let ne preteče, in nič več ne pomaga rokodelstvo, kte-
rega se je v svoji mladosti tako pridno učil, nič več mu ne
pomaga časno premoženje, ki si ga je z rokodelstvom pridobil.
Sreča pa, ki čaka pravičnega kristjana unkraj groba, v svetem
raju je večna in nikoli ne bo minula. Kako skerbno in pridno
bi se imel človek še le tistega dela učiti, s kterim si zna
večno, neminljivo srečo v nebesih prislužiti! In tega dela nas
uči božja beseda, ker nam pripoveduje, kaj je prav, kaj je
greh; kako se mora dobro delati, kako pa se hudega varovati.
Kdo bi tedaj ne hotel božje besede poslušati, ako želi v ne¬
besa priti! Beseda božja nam je k zveličanju tako potrebna,
kakor Jezusova smert na križu. Zastonj bi bila Jezusova kri
prelita za nas, ko bi Njegovih naukov ne poslušali in po tistih
ne živeli. Vsak tedaj spozna, kako je dolžnost vsakega kri¬
stjana , besedo božjo v pridigah in keršanskih naukih zvesto
poslušati. Morebiti pa kdo reče: Kaj jaz sem dobro podučen,
sem že prileten, meni ni več treba še toliko skerbno keršan¬
skih naukov poslušati. Ali to bi bila velika zmota, kaj takega
misliti. Tudi odraščenim, dobro podučenim kristjanom je po¬
treba pridige poslušati. 1. Ker tako radi kerš. resnice pozabijo,
če jih pogosto ne slišijo. 2. Ker človek tako rad opušča, kar
je storiti dolžen, če ga nobeden k temu ne opominja in ne
priganja k dobremu. Potreba je besedo božjo poslušati: tistemu,
ki še v sveti veri zadosti podučen ni, da se bo naučil, kar mu
je treba vedeti k zveličanju. Potreba je dobro podučenim be¬
sedo božjo poslušati, da potrebnih naukov ne pozabijo. Potreba
je božjo besedo poslušati pravičnim kristjanom, da se v do¬
brem še bolj vterdijo in stanovitni ostanejo. Potreba, ja nar
bolj potreba je pa božjo besedo poslušati, grešnikom, da svoj
nevarni stan spoznajo, da se iz grešnega spanja prebudijo, in
se za časa poboljšajo, da se ne pogubijo vekomaj. V Mehiki
je bil nek žlahtnik jezi in togoti strašno podveržen. Sama be¬
seda ga je včasih tako sprejela in razžalila, da je norel kot
zverina. Nek sosed ga je bil nekaj razžalil in zaprisegel je
žlahtnik, da noče in ne more mirovati, preden je razžalnika

327

iz tega sveta spravil. Do tistega časa ni šel ne v cerkev, ni
se obril in ni si nohtev obrezal. To je sosed zvedel in je nekam
pobegnil, da nihče ni vedel kam. Dve leti ste pretekle, kar
žlahtnik zve, da njegov razžalnik v nekem 20 milj odležnem
mestu prebiva. V novič zdaj priseže, da noče jesti, dokler svo¬
jega sovražnika ne najde, in nad njim se ne znosi. Vsede se na
konja, se oboroža in jaha v daljno mesto, kakor tiča. Tu po-
prašuje po razžalniku, pa ne dobi od njega ne duha ne sluha.
Hodi po mestnih ulicah in zdaj zagleda precej veliko kopo
ljudi, ki nekega pridigarja poslušajo. Med te ljudi se zmuzi
misleč, da morebiti tudi med njimi najde svojega nasprotnika.
Išče in išče, pa ga le ne najde. Med tem pa zasliši marsi-
ktero besedo, ki jo je ognjeni pridigar govoril. Pa kaj — ali
bojo mar te besede terdovratno serce omehčile ? Po pridigi se
poda naš žlahtnik ne v kerčmo, ampak v neko tiho hišo in
tam premišljuje in premišljuje; veste pa kaj? Pridigarjeve
besede so mu prederle do serca in klečd je objokoval svojo
dosedanjo jezo in togoto. Potem vstane, poišče pridigarja in
mu odpre vse skrivnosti svojega serca. Pridigar je občudoval,
kako močen je bil ta žlahtnik prej k hudemu, in kako močen
je zdaj k dobremu. Oba poprašujeta po razžalniku in zvesta,
da je zavoljo velikih dolgov v ječi zapert. In kaj stori zdaj
žlahtnik? Prodal je, kolikor je bilo treba, da je dolgove po¬
plačal in storil je, da je bil razžalnik iz ječe rešen. Oba sta
se oklenila, poljubkovala in pretakala solze kesa in ljubezni.
Glejte, ljubi kristjani! kako potrebno je tedaj vsem , besedo
božjo skerbno, zvesto in z veseljem poslušati, ker nam iz tiste
tolike gnade in dobrote izvirajo! Zdaj pa ne vem, ali bi se
zavoljo vašega poslušanja božje besede veselil ali pa žaloval.
Veselim se, ker vas veči del še rado in zvesto posluša božje
nauke ob nedeljah in praznikih. Ali žalovati pa tudi moram,
če vidim, kakor je pa tudi več takih slabih kristjanov med
vami, ki jim za besedo božjo čisto nič ni mar; ki se takrat,
kedar je pridiga ali kerš. nauk, le zunaj okoli cerkve pomikajo,
pogovarjajo in še tako druge motijo in pohujšajo. Zadosti ža¬
lostno je, da se takih grešnikov nikjer ne manjka! Ali od
tega vam nočem več govoriti! — Zdaj vam hočem povedati:

2. Kako se mora beseda božja poslušati,  če
hočemo iz tiste dušen dobiček imeti? Hočemo iz pridig in
keršanskih naukov pravi dušen dobiček imeti, moramo 1. svoje
serce pripraviti za poslušanje božje besede, kakor sejavec po-

328

prej zemljo pripravi, jo izorje in porahlja, potem še le seje,
da se seme prime in sad rodi; tako moramo tudi mi pred
pridigo iz svojega serca vse posvetne skerbi in hude nagnje¬
nja odpraviti, in njivo svojega serca mehko storiti, da se ga
bo seme božje besede prijelo, na stanovitno zemljo padlo, in
tudi sad rodilo. Vselej moramo pred pridigo tako-le misliti:
Zdaj hočem na vse drugo pozabiti in vse svoje misli le na to
oberniti, kar bo Jezus govoril po namestniku; te besede si
hočem k sercu vzeti in si jih globoko vtisniti. 2. Moramo
vselej pred poslušanjem besede božje svetega Duha za razsvet¬
ljenje prositi, da bi to zastopili, kar se nam bo oznanovalo,
in po zaslišani besedi božji Boga za pomoč in gnado prositi,
da bi mogli tudi storiti, kakor smo podučeni bili. 3. Moramo
besedo božjo s pravo vero in sveto častjo poslušati ,  in toraj
iz pridigarjevih ust svete nauke, kakor iz samih Jezusovih ust,
prejemati; zakaj pridigarji učijo vpričo Boga in namesto sa¬
mega Jezusa Kristusa. S koliko vero in koliko častjo bi pač
Jezusa poslušali, ko bi v človeški postavi med nas prišel in
nas učiti začel, kakor je nekdaj na Judovskem učil! Pa glejte,
mašnike vam pošilja namesto sebe, da vas v njegovem imenu
učijo; ali jih ne bote tedaj z živo vero in sveto častjo po¬
slušali? — »Kdorvas posluša, je rekel Jezus svojim apostelj-
nom , mene posluša; kdor pa vas zaničuje, mene zaničuje."
Kar tedaj pridigarja govoriti slišite, ne mislite, da je človeška
beseda, beseda božja je nauk božji, kterega nam je Jezus

na svet prinesel, da bi po njem živeli in svojo dušo zveličali.

Leta 1852. ste dve ladiji s sužnjimi iz Dominikve (Dominique)
prijadrale v Demeraro. Med sužnjimi je bilo tudi nekoliko
kristjanov. Neka keršanska žena, ki je poprej stanovala ravno
tam , od koder so se zdaj ubogi sužnji pripeljali, poda se na
eno tistih dveh ladi, da bi pozdravila svoje keršanske znance.
Kakor hitro keršansjki sužnjiki zagledajo znano ženo, jej re¬
čejo : »Pripeljali smo se tu sem, pripeljali iz Dominikve, kjer
se nam je oznanovala zlata beseda božja; toda oh, mi ne
vem o, ali bomo tudi tukaj kdaj slišali Gospodovo besedo ? O
mi ubogi sužnjiki! Ni nam tolikanj mar, kam da nas pri¬
peljejo, ampak le za to nam je mar, da bi zamogli poslušati

božjo besedo." Žena, ko sliši njih žalovanje in hrepenenje po
božji besedi, pove jim, da bomo tudi vDemerari dobili cerkev
in misijonarja. In ubogim zamorcem se žalost v veselje spre¬
meni. Vsi veseli zakličejo svojim tovaršem v drugi ladiji:
»Bodite potolaženi; tudi tukaj bomo dobili cerkev in keršan-

329

ske učenike!" Nad temi ubogimi zamorci se razgledujmo tudi
mi! 4. Moramo zvesto , skerbno, zamerkljivo poslušati, da si
vsaj nekoliko naukov zapomnimo in v serce vtisnemo. Kaj po¬
maga pri pridigi biti, svoje misli pa Bog ve kje imeti. 5. Mo¬
ramo to, kar slišimo, na se ne pa na druge obračati. Vsak
naj le na samega sebe gleda; zakaj vsak bo sam od sebe
račun dajal. Med poslušanjem božje besede se zmirom sami
sebe oprašujmo , ali smo tako živeli, kakor nas beseda božja
uči, ali pa ne. Ce nam pa vest očita, da nismo, precej skle¬
nimo pa zanaprej po zaslišani božji besedi živeti. Če nam vest
pove, da smo to že storili, kakor nas učijo, pa Boga natihoma
hvalimo, da nam je dal gnado, po njegovi besedi živeti, ter
ga prosimo, da bi nas tudi zanaprej varoval grehov, kterih
ostudnost in hudobija se ravno popisuje, in ohranil v čednostih,
kterih lepoto in imenitnost pridigar ravno priporoča. — 6. Mo¬
ramo besedo božjo z hvaležnim sercem poslušati, tisto večkrat
premišljevati, posebno ob času skušnjave in si na vso moč pri¬
zadevati po zaslišani besedi tudi svoje življenje ravnati; zakaj
brez tega nam beseda božja nič ne pomaga. Ne, kteri postavo
slišijo, pravi sv. apostelj Pavl, ampak le kteri jo dopolnujejo,
so pri Bogu pravični." Sveti Janez Kapistran je pridigoval
nekega dne, v kako nesrečo pelje igra, in kako nečimurno se
nosijo ženstva. Po skončani pridigi so mnogi igravci svoje
karte in kočke, in mnoge ženske svojo nečimurno obleko pri¬
nesle na terg, in so na očitnem tergu vse v ogenj pometali
in požgali. Vsi ti so pač dobro razumevali besedo Jezusovo,
ki pravi: „Blagor jim, ki mojo besedo poslušajo in jo spol-
nujejo." — Enake čudne spreobernjenja so se godile tudi na
pridige svetega Antona Paduana. Enkrat je imel ta sveti pri¬
digar okrog sebe zbranih dvanajst tisučev poslušavcev. Med
njimi je bilo očitno znanih grešnikov, ter nečistnikov, roparjev,
ubijavcev in drugih enakih hudobnežev. Antonova pridiga pa
jim je serce pretresla tako močno, da so kar na glas ihteli,
zdihovali, jokali in se po persih terkali; večkrat je moral
Anton clo prejenjati s svojim govorjenjem zavoljo silnega
glasnega žalovanja skesanih grešnikov. Eni namreč so kar na
glas svojo žalost na znanje dajali, ter rekli: „Jezus, sin Da¬
vidov, usmili se me!" Drugi so se po persih terkali, ter ža¬
lovali: »Gorje meni, pekel sem si zaslužil!" Spet drugi so
roke kviško spenjali, in kar na glas dobre sklepe delali, rekoč:
,,Nikdar več, o ljubi Jezus, nikdar več nočem grešiti!" —
Tak sad mora pridiga donašati, in po tem se smemo zanašati,

3S0

da je seme božje besede padlo na dobro, rodovitno zemljo! —
Pa bodi Bogu potoženo, da se to tako poredkoma zgodi!

Pa morebiti kdo zmed vas poreče: „Saj tudi pridigarji
tako ne živijo, kakor učijo." O preljubi! nikar si s takim iz¬
govorom ne tolažite svoje hude vesti, nikar se s takim izgo¬
vorom ne slepite, ne zapeljujte, ne goljufajte v svoje večno
pogubljenje! Bog hotel, da bi bili vsi oznanovavci svetega
evangelja taki, kakorsni bi po Jezusovih naukih biti mogli,
namreč zgled pobožnosti in svetosti, da bi vernike s svojim
lepim zgledom vlekli k pobožnosti, h kteri jih z besedami le
kličejo! Ker so pa tudi pridigarji ljudje, od grešnega Adama
rojeni, zgodi se vse lahko, da je kteri med njimi, ki ne živi
po volji božji, kakor je bil tudi med Jezusovimi aposteljni
hudobni Juda Iškarijot. Pa, moji preljubi! ko bi vam Bog
(oh, prosite ga, da bi se nikdar s tem nad vami ne maščeval)
ko bi vam Bog v svoji pravični jezi poslal takega pridigarja,
kteri bi ne živel, kakor je Jezus učil, in kakor tudi on, pri¬
digar sam, vas uči; ali menite, da bi se v svojih grehih pred
pravičnim Sodnikom Jezusom s tem kaj izgovarjati mogli, da
tudi vaš pridigar ni živel, kakor je učil ? Vaši pridigarji in
vi bote sojeni po svetih naukih, ki vam jih je Jezus Kristus
zapustil v svetem evangelju. Ko bi tedaj dobili takega pri¬
digarja, kteri lepo uči, pa gerdo živi; ne smeli bi se ravnati
po njegovem slabem zgledu, ampak bi morali spolnovati nje¬
gove božje nauke, ker bi bilo tudi vam rečeno, kar je Jezus
Judom rekel: „Na stolu Mojzesovem sedijo pismouki in fari¬
zeji. Vse tedaj, kar koli vam rečejo, deržite in storite; po njih
delih pa nikar ne delajte." Božjo besedo ste dolžni vse eno
spolnovati, naj vam jo že najnevredniši ali najsvetejši pridigar
oznanuje; božja beseda ne zgubi nič od svoje vrednosti, če
tudi iz omadeževanih ust pride. Glejte, ljubi kristjani! ako
bote živeli po besedi, ki vam jo nevreden pridigar oznanuje,
ne pa po njegovem slabem zgledu se ravnali; bote gotovo v
nebesa prišli, če bo ravno vaš nevredni pridigar pogubljen.
Ce pa božje besede, ki jo iz njegovih ust prejemljete, ampak
se rajši po slabem izgledu svojega nevrednega pridigarja rav¬
nate; bote ž njim vred pogubljeni. Kaj si bote rajši izvolili?
— Volite si ssv. nebesa!

3. Naj vam še nekaj malega od popoldanske
službe božje povem.

Sv. nedelja in praznik ni le samo pred poldnem, ampak

331

tudi popoldne. Zatoraj je sv. cerkev tudi popoldansko službo
božjo vpeljala. K tej službi božjej spadajo:

a) Keršanski nauki za Odraščene ljudi. Kar ste slišali od
pridig, ravno to velja o kerš. nauku. Vsi smo ga dolžni zvesto,
častitljivo in pazno poslušati, ga premišljevati in ponavljati,
posebno pa po njem svoje življenje ravnati.

b) Sv. roženkranc , zlasti tedaj , kedar ni keršanskega
nauka. O sv. roženkrancu sem vam že v kerš. nauku o mo¬
litvi nekaj povedal.

c) Litanije. Beseda „litanija“ je gerška beseda in po-
menja v slovenskem jeziku »ponižne prošnje."

Zmed mnogo litanij ste v katoliški cerkvi pri očitni službi
zlasti dve v navadi:

a) vseh svetnikov ali velike litanije, in

b) matere božje, lavretanske ali male litanije.

a) Litanije sveh svetnikov, imajo tri dele:

1. V pervem delu svetnike po njih redu na pomoč
kličemo.

2. V drugem delu Jezusa, našega zveličarja, milosti
prosimo.

Najprej ga prosimo, da bi od nas odvernil vse, kar je
našemu zveličanju na potu: da bi nas rešil greha in jeze božje;
— potem, da bi nas varoval tega, kar ovira naše spreober-
njenje: nagle in neprevidene smerti, hudega nagnjenja, časnih
in večnih kazen; — poslednjič naštevamo uzroke , iz kterih
upamo, uslišani biti, namreč: posamezne zgodbe in djanja Je¬
zusove v naše odrešenje.

3. V tretjem delu Boga njegovih darov in dobrot prosimo.

Najprej prosimo odpuščanja grehov, milosti pravega spo-

korjenja; — potem za blagostan sv. katoliške cerkve in nje¬
nega višega poglavarja, za mir in pravo edinost keršanskim
poglavarjem in za milost, da stanovitni ostanemo v službi
božji; — potem molimo za vse ljudi, zlasti za rodovino in za
dobrotnike prosimo , da bi jim Bog njih dobrote povernil z
nebeškimi blagri; — poslednjič tudi za časne dari prosimo,
in se tudi ubozih duš v vicah spominjamo.

b) Litanije matere božje ali lavretanske (male) litanije.
Litanije matere božje se imenujejo, ker so Mariji v čast zlo¬
žene ; lavretanske pa zato , ker so se začele moliti v Lavreti
pri materi božji.

Z lavretanskimi litanijami Marijo v mnogoterem obziru:

a) slovesno poveličujemo in

332

b) na pomoč kličemo.

Te litanije imajo dva poglavitna oddelka; v pervemMa¬
rijo premišljujemo v njeni časti kot mater božjo in prečisto
devico in v njenih čednostih; v drugem pa premišljujemo,
kaj je Marija cerkvi božji v nebesih in na zemlji.

Po nekterih škofijah se litanije pojč in scer po celej
cerkvi, kar je dokaj lepo in hvalevredno.

c) Križev pot tudi po nekterih krajih opravljajo. Že od
pervih časov so pobožni kristjani radi in pogostoma romali v
svete kraje, da so si živo stavili pred oči terpljenje Kristu¬
sovo , vnemali kesanje nad svojimi grehi, budili spokornega
duha v sebi in krepčali ljubezen do Jezusa. Ker je pa malo
kristjanom mogoče, romati k svetim krajem, so si pri svojem
domu na kacem holmcu zidali 14 znamenj ali majhnih ka¬
pelic, ali so 14 podobščin na stene svoje cerkve obešali, da bi
si tolikanj ložje in živejše stavili pred oči jeruzalemske prave
štacijone, kterih niso mogli obiskati. — Oblast, take znamnja
ali kapelice ali podobščine križevega pota blagoslavljati, so
papež frančiškanskim menihom kot varhom božjega groba
podelili.

Pobožnost križevega pota se tako le opravlja:

Kristjan gre od štacijona do štacijona, pred vsacim ne¬
koliko postoji, ga nekoliko premišljuje, pred njim kak dober
sklep stori in kakšno molitev opravi. — Molitve pri križevem
potu se najdejo skoraj v vsacih molitvinih bukvah; dobe se
pa tudi ravno v to pobožnost spisane bukve.

Obiskovavcem križevega pota, ako ga je blagoslovil kak
frančiškanski menih, so podeljeni pod enakimi pogoji ravno
tisti odpustki, kakor romarjem v Jeruzalem.

Sklep.

Tako tedaj, ljubi kristjaniI pridige in kerš. nauke z ve¬
seljem poslušajte, in sad vam bodo rodili za večno življenje!
Pa tudi popoldansko božjo službo morate zvesto obiskovati, ktera
obstoji v večernicah, v keršanskem nauku, v sv. roženkrancu,
v litanijah in v žegnu s svetim rešnjim telesom. Celi dan je
nedelja in zapovedan praznik Bogu posvečen dan; torej se
mora tudi celi dan v božjo službo in v božjo čast obračati.
Predpoldne pridite k sv. maši in pridigi, popoldne h keršan-
skemu nauku in litanijam, zvečer pa tudi doma molite sveti
roženkranc skupej na glas in pobožno; to molitev cerkev božja

333

svojina vernim posebno in priserčno priporoča, ker se skoz to
lepo molitevjo Jezus in Marija časti. Tako storite; tako bote
drugo cerkveno zapoved na tenko izpolnoval; bote ob nedeljah
in zapovedanih praznikih Boga prav častili, pa tudi za svoje
neumerjoče duše prav skerbeli. Amen.

XLIII. Keršanski nauk.

Od tretje cerkvene zapovedi.

P. Ktera je tretja cerkvena zapoved?

O.  Tretja cerkvena zapoved je : Posti se zapovedane postne dni,
namreč: štirdesetdanski post, kvaterne in druge zapovedane postne
dni; zderži se tudi ob petkih in sabotah mesnih jedi.

P. Kaj veleva tretja cerTcvena zapoved ?

O.  Tretja cerkvena zapoved veleva ob petkih in sabotah zder-
žati se mesnih jedi, druge postne dni pa tudi vseh mlečnih in jajčnih jedi,
ako jih ne dopušča uživati sploh veljavna navada, kakoršna je pri nas
in v nemških deželah.

P. Kaj mora človek še storiti, da tretjo cerkveno zapoved prav
dopolnuje ?

O.  Da tretjo cerkveno zapoved prav dopolnuje, mora si človek
ob zapovedanih postnih dneh tudi kaj pritergati, kar se zgodi, če se le
enkrat na dan do sitega naje.

P. Ali je vsak dolžen ob petkih in sabotah, kakor tudi ob drugih
postnih dneh zderževati se mesnih jedi ?

O.  Ob petkih in sabotah , kakor tudi ob drugih postnih dneh,
zderzevati se mesnih jedi je dolžen vsak, kteri nima pravega dovoljenja
meso jesti.

P. Kteri nimajo dolžnosti, ob zapovedanih postnih dneh le enkrat
do sitega najesti se ?

O.  Mladi ljildje izpod 21 let in vsi taki, kterim post očitno na
zdravji škoduje, nimajo dolžnosti ob zapovedanih postnih dneh le en¬
krat do sitega najesti se.

P. Ali je tisti, kteri ima dovoljenje meso jesti, odvezan dolžnosti,
ob zapovedanih postnih dneh kaj pritergati si?

O.  Kdor ima dovoljenje , meso jesti, ni odvezan dolžnosti, ob
zapovedanih postnih dnevih kaj pritergati si; zakaj dovoljenje, meso
jesti, in pa dovoljenje, ne pritergovati si, je različno eno od drugega.

334

P. Česa se je še treba zderžati postne dni ?

O.  Po namenu svete cerkve mora ob postnih dneh vsako hrupno
razveseljevanje utihniti, ker postni dnevi so dnevi pokore.

Vvod.

Pridemo k nauku od posta. Postiti se je že stara navada.
V sv, pismu beremo, da so posti Bogu zlo dopadljivi, in nam
k zveličanju veliko pomagajo. Sam Bog je že v stari zavezi
Izraelcem zapovedal, se postiti, in Izraelci so se tudi zvesto
ravnali po tej zapovedi, kakor na več krajih sv. pisma beremo.
Tudi Jezus jev novi zavezi post priporočil z besedo in s svo¬
jim lastnim izgledom; ker nam pravi sv. evangelje, da se je
Jezus 40 dni in 40 noči postil, poprej ko je učiti začel. Kar
je Jezus učil in storil, storili so tudi njegovi aposteljni. Kar
so aposteljni učili in storili, storili so tudi pervi kristjani,
kakor nam cerkveni učeniki Tertulijan, Epifani in drugi pri¬
čujejo, kateri nam pripovedujejo, kako ostro so se postili kri¬
stjani pervih časov. Tega pa se ni treba čuditi, kajti postiti
se človeku k zveličanju močno pomaga: Po postu dobimo od¬
puščanje grehov in zasluženih kazen, saj veste , kaka se je
Ninivljanom godila; — po postu krotimo svojo grešno pože-
ljivost: „Ena sorta hudičev je, ki se ne da drugači premagati,
kakor s molitevjo in s postom;"—po postu zadostujemo božji
pravici, ker se sami zadovoljno pokorimo in kaznujemo; —
po postu se pripravne storimo pobožno moliti in sv. reči pre¬
mišljevati , česar nas prepriča življenje svetnikov in svetnic
božjih. Toliko dobička nam sveti post donaša; ni se toraj ču¬
diti , da sv. katoliška cerkev, naša skerbna mati, nam zapo¬
veduje postiti se. Tretja cerkvena zapoved se glasi; „Posti se
zapovedane postne dni, namreč: štirdesetdanski post, kvaterne
in druge zapovedane postne dni; zderži se tudi ob petkih in
sabotah mesnih jedi.“ — Ta zapoved nam dvoje zapoveduje:
1. da, se moramo v nekterih dnevih postiti, to je samo postne
jedi jesti in se samo enkrat na dan do sitega najesti, to so
zapovedani posti; 2. da se moramo v nekterih dnevih mesnih
jedi zderžati, če se ravno tudi več kakor enkrat do sitega na¬
jesti smemo, to je ob petkih in sabotah.

Danes vam hočem razlagati: najimenitnejše reči
zastran cerkvenega posta;  poslušajte!

335

Razlaga.

1. Ali je post Bogu res dopadljiv in nam res
koristen?

Da je pa post Bogu res dopadljiv in nam res koristen,
vemo iz tega:

a) Ker je Bog sam post zapovedal, in ljudem milost in
usmiljenje skazoval zavoljo njega. — Perva zapoved, ki jo
je Bog ljudem dal, bila je postna zapoved; ž njo namreč,
kakor sem že poprej opomnil, je Bog pervim staršem za¬
povedal , postiti ali zderžati se od sadu s prepovedanega dre¬
vesa. In kakor pervim staršem je Bog tudi drugim ljudem
večkrat post zapovedal; mora mu post tudi res všeč biti in
dopadljiv. In ta resnica se še tem lepši razkaže iz tega, da
je Bog postivšim se ljudem skazal obilno milost in dobrot.
Svojemu služabniku Mozesu je Bog dal svoje zapovedi potem,
ko se je bil Mozes posvetil z dolgim, ter štirdesetdnevnim
postom. In kako bi se bil Mozes podstopil stopiti na Sinajsko
od dima kadečo se goro, stopiti v tisto sveto tamnoto, z
Bogom pogovarjati se tako zaupljivo, ko bi se ne bil poprej
s postom pokrepčal in poterdil? Post ga je pripravnega storil
za pogovor z Bogom , in vrednega tolikih nenavadnih milost.
Post je preroka Elija vrednega storil prikazni, ktero je imel.
S štirdesetdnevnim postom si je očistil dušo in si zaslužil mi¬
lost, v neki duplini gledati Boga tako, kakor ga še nikoli no¬
beden umerljivi človek gledal ni; in potem je bil v gorečem
vozu v nebesa odpeljan. — Samson je bil med postom spočet,
odgojen in izrejen, in je postal od sile močen in nepremagljiv.

— Preroka Daniela je Bog čudoma čuval, ter ni dopustil, da
da bi ga bili raztergali izstradani levi; in je ognju v babi¬
lonski peči vzel moč, da ni mogel pokončati treh Danielovih
tovaršev. To je bilo plačilo za njihovo zmernost in zderžnost.

— S postom si je mati Samsonova svoje dete izprosila; s po¬
stom in molitevjo si je Ana sina dobila, velikega preroka Sa¬
muela. — S postom ste Estra in Judita sebe in svoje ljud¬
stvo rešile. — Vsi ti izgledi nam res lepo spričujejo, da je
post Bogu dopadljiv, ljudem pa koristen.

Ta resnica se posname na dalje

b) iz tega, ker se je tudi Jezus postil, in so se kakor
smo že slišali, postili aposteljni in sveti ljudje vseh časov.
Jezus, postivši se, gotovo ni imel drugega namena razun tega,
da ga posnemamo, ter nam je clo razločno zapovedal, da se

336

moramo postiti z veselim sercem, nikar pa s čmernim in
kislim obrazom, kakor hinavci. O tem prav lepo govori sveti
Ambrož , ter pravi: „Ako hočeš biti (prav) kristjan, moraš
ravnati tako, kakor je Kristus ravnal. On, ki nobenega greha
ni storil, postil se je širdeset dni; in ti, ki si grešil, bi se
ne postil? Kristus, pravim, ni storil nobenega greha, in seje
za naše grehe postil. Kakov kristjan si tedaj poleg svoje vesti,
dokler se pri obedu gostiš, med tem da je Kristus za te glas
prenašal?"

Post je Bogu dopadljiv in nam koristen,

c) ker s postom ponižujemo svojo prevzetnost, berzdamo
svoje poželjenje, in se uterdujemo za boj zoper sovražnike
svojega zveličanja. — Neverski tekalci in bojevalci, ki so v
ograji za stavo tekali in se bojevali, zderževali so se že več
tednov poprej nekterih jedi, ter so si s posnemanja vredno
zmernostjo uterdovali svoje ude zaboj. Enako se moramo tudi
mi s postom uterdovati in krepčati, da bomo kar keršanski
bojevalci premagali sovražnike, svojega zveličanja. — Prišel
je njega dni Helenopolitiški škof Palad v Egipt, da bi pod
vodstvom Doroteja Tebanca živel tem pobožniši. Ko pa vidi,
da Dorotej dan na dan ne vživa več, nego šest unc kruha in
perišče zelišč, reče mu škof, da bo pri toliki ojstrosti popol¬
noma onemoglo njegovo telo, ki je že samo ob sebi od več
slabotno. Dorotej pa škofu lep odgovor da, ter pravi: „Mertvim
to telo, ker hoče ono mene umoriti."

Da je post Bogu dopadljiv, in nam koristen, vidimo

d) iz tega, da s postom pokoro delamo za svoje grehe,
se z Bogom spravimo in spoprijaznimo. — „Z jedjo je bil
Bog razžaljen, s postom bo spet potolažen," govori sveti Ceno.
Usta, orodje pregrehe, morajo postati tudi orodje pokore. Skoz
usta, skoz ktere nam je smert došla kar plačilo pregrehe,
mora nam doiti tudi življenje. Kavno zato govori Gospod Bog
po svojem preroku: „Spreobernite se k Gospodu, 'svojemu
Bogu; ker je dobrotljiv in milostljiv, poterpežljiv in velikega
usmiljenja." Poglejte na Ninivljane, ki so se postili in poko¬
rili , in kazen že zažugana in napovedana ni nad nje prišla.
Poglejte na spokornega kralja Davida, ki se je postil in je z
vročimi solzami objokoval svojo pregreho, in Gospod Bog mu
jo je odpustil.

Post je Bogu dopadljiv in nam koristen, ker nam

e) pomaga, da se tem lagleje k Bogu povzdigujemo
in k nebeškim rečem. Sveti Bazilij primerja človeka, ki pre-

337

obilno j 6, ladiji z blagom preobloženi. Vsakdo ve, uči ta sveti
mož, da z blagom preobložena ladij a tem težeje plava, se tem
lagleje potopi, se tem težeje ustavlja valovom, in je nepri-
pravna braniti se napadom pomorskih tolovajev. Ta pa, ki s
pičlo hrano za ljubo ima, in se rad posti, podoben je ladiji,
ktera vseh zaderžkov prosta le orožje in oborožence v naročju
ima, in je tedaj za jadranje vsa gibčna, in vsa pripravna,
valovom se vstavljati in sovražnikom se braniti. Tak človek
se prav lahko vstavlja napadom hudega duha in skušnjavam
hudega poželjenja; uni pa, kteremu za post ni mar, bo prav
lahko nadvladan in premagan. Človek, ki se posti in s postom
tare svoje telo, si s tim svojega duha reši iz sužnosti po-
Čutkov, in ga očiščuje in povzdiguje k premišljevanju nebe¬
ških reči.

Da je post Bogu dopadljiv, nam pa koristen, skaže se

f) tudi iz tega, ker nam naklanja tudi mnogo časnih
blagrov in dobičkov. — Le povejte mi, kteri so tisti ljudje,
ki dolgo časa ostanejo terdni in zdravi? Ali mar tisti, ki
svoje telo preoblagajo z jedjo in pijačo ? O ne, marveč si
taki ljudje s svojo nezmernostjo na glavo nakopajo mnogo bo¬
lezen in prarano smert. Zatoraj opominja modri Sirah in
pravi: „Pri nobeni pojedinji ne bodi samogolten, in ne segaj
po vsakem jedilu; zakaj po mnogih jedilih pride bolezen, in
požrešnost napravi kolero. Zavoljo pijanosti jih je že veliko
pomerlo; kdor pa je trezen, ta si življenje daljša."

Da zmernost in treznost človeku življenje daljša, in ga
zdravega dela in čverstega, spoznali so že zmed nevernikov
nekteri modrijani. To resnico spoznavši je modri postavoda-
jalec Likurg Špartansko mladino vadil ojstrega posta, zderže-
vanja od nekterih prijetnih jedi in razveseljevanj, in je s tim
spodredil narod ne le zmeren in nraven, ampak tudi zdrav in
čverst. — Slavni neverski zdravnik G-alen se je vsaki deseti
dan postil samo zato, da si je zdravje ohranil in uterdil. —,
Zdravnik Hipokrat, ki je še bolj na glasu bil, včakal je visoko
starost, in ko vprašujejo, s čim da si je življenje tako močno
podaljšal, odgovoril je, da se nikoli pri nobenem obedu prav
do sitega ni najedel. — In glej čudo, da clo divji, neverski
ludijani v Ameriki spoznajo, kako koristen da je post! Post
namreč ima tudi med temi divjaki veliko veljavo. Zlasti ga
imajo za dober pomoček, da jim srečno izidejo imenitne dela
in započetja.

22

338

Le poglejmo jih, svetih puščavnikov, kako ojstro so se
postili ti sveti samotarci! Ves njihov živež so bile zelišča in
koreninice, ali kaka skorjica kruha, njihova pijača sama voda,
in vendar so pri tej borni hrani včakali visoko starost. Sveti
Anton puščavnik, je živel 105 let, sveti Pahomij 110 let,
sveti Romuald 120 let. Kako ojstro se je postil sveti Hioronim,
pa je 100 let živel. Ni še dolgo tega (menda je bilo krog
1859. leta), da je na Poljskem v mestu Levovu umeri nad¬
škof in metropolit Ciril Stefanovič, ki se je do svoje smerti
postil tako ojstro, da si postne dni še clo mleka in jajc dovolil
ni, pa je bil vedno zdrav in bistre glave. — Pameten, ker-
šansk post človeku zdravja ne spodkopava, marveč mu ga še
le uterduje, in mu življenje podaljša.

Vse to, kar sem vam do zdaj pravil, nam je očitna priča,
da je post Bogu dopadljiv, nam pa koristen.

2. Dvojne sorte so posti: z apo v edani posti, ob kterih ne
smemo mesenih jedi jesti pa tudi ne več kot enkrat na dan
do celega nasititi se; so pa tudi taki posti, kjer mesenih jedi
jesti ne smemo , pa več kot enkrat do sitega se najesti. Od
obojih kaj.

Kteri so zapovedani posti ? Zapovedani posti so: 1. štiri-
desetdanski post, od pepelnice vsak dan do velike noči razen
nedelj. 2. Kvaterni post, štirikrat v letu vselej v sredo, petek
in saboto. 3. Bile ali preddnevi pred velikimi prazniki, kakor
se vam še vselej posebej oznanja.

Ktere dni nam je pa cerkev zapovedala, se samo
mesenih jedi z d er žati ? Vsak petek insaboto celega leta je pre¬
povedano mesene jedi zavživati. Pozneje je pa cerkev v saboto
pripustila , čeravno še zmirom dobri kristjani tudi v saboto
mesenega ne jejo , po stari lepi, keršanski navadi; pri tem
imajo škofje oblast po škofijah zapovedovati.

K čemu je pa cerkev štiridesetdanski post posta¬
vila?  Štiridesetdanski post je postavljen: 1. posnemati Jezusa,
našega zveličarja, ki se je tudi postil 40 dni in 40 noči, po¬
prej ko je učiti in svoje nebeško kraljestvo razširati začel;
2. spominjati se Njegovega terpljenja; da bi se tudi mi takrat
sami sebe pokorili, kedar obhajamo spomin tistega časa, ko je
Jezus toliko terpel za nas; 3. nas močne storiti v vojskovanju
zoper greh in hudiča, k molitvi, k svetemu premišljevanju,
zatajevanju samega sebe: »Postiti se, pravi sv. Bazili, je scer
vselej dobro tistim, ki se radovoljno postijo; hudiči se ne pod-
stopijo napasti tistega, ki se posti; angeljci, ki so varhi na-

339

šega življenja, se radi pomudijo pri tisti duši, ki je s postom
očiščena. Narprej se pa to zgodi pri tistih postih, ki so po
celem svetu oznanjeni, namreč pri štiridesetdanskem postu, ki
je postavljen in zapovedan za celi keršanski svet." —

K čemu je cerkev kvaterne poste postavila? Štiri
kvatre je postavila: 1. v zahvalo za vse dobrote, ki smo jih v pre¬
tečenem četertletju od Boga prejeli; in pa za pokorjenje vseh
tistih grehov, s kterimi smo v pretečenem četertletju Boga raz¬
žalili ; 2. da bi s postom in molitevjo si sprosili, da bi nam
Bog dal dobre, brumne in od sv. Duha razsvetljene duhovne;
zakaj v tem času so se že od nekdaj mašniki žegnovali, za¬
torej so se takrat škofje in tudi drugi kristjani postili in mo¬
lili za zveste božje služabnike. V ta namen se moramo po¬
stiti tudi mi; — sv. cerkevto želi. K čemu je cerkev bile
ali poste pred nekterimi prazniki postavila?  — Bile ali
poste pred velikimi prazniki je postavila, da bi se s postom,
molitevjo in brumnim premišljevanjem na prihodnji praznik
vredno pripravili, in tistega v pravem duhu in svetem veselju
obhajali. Tudi le ti posti so stari, kakor sv. cerkev, ki jih je
zapovedala. Živel jev Ameriki, v kraljestvu Mešiko , bogat
španski mladeneč, kteri je rad molil, in posebno Marijo častil;
ali v neko Mešikanko se je nesrečno zaljubil, ki je bila scer
obličja zalega, ali razujzdanega zaderžanja in hudobnega serca.
Pogosto je izdihoval nad svojim nespodobnim življenjem, ali
iz goste mreže ni uiti mogel, v katero ga je hudobno ženstvo
zapletalo. Ko vidi, da čedalje rajši v cerkev hodi, in sam nad
seboj zdihuje, zbala se je, da bi jo zapustil, in je sklenila,
njega umoriti, njegovo premoženje pa osvojiti si.

Ravno na svete bile pred veliko Grospojnico ali vnebo¬
vzetjem matere božje po poldne v cerkev molit gre, hudobno
ženstvo mu pa doma cukrane vode naredi, ki jo je nar rajši
pil, in mu jo s hudim strupom nameša. Postavila je polno
kupico, kakor po navadi, v njegovo izbo, naj bi popil, kedar
na večer iz cerkve pride.

Mladeneč sladko pijačo pripravljeno najde, prime za ko¬
zarec in hoče piti — ali spomni se, da je terdno zapovedan
post v čast Mariji devici. Hitro cukreno vodo v stran postavi,
svoje želje premaga in se Mariji priporoči, naj mu pomoč in
milost sprosi, nečisto poželjenje srečno premagati. Drugo jutro
sladko pijačo vso začernelo in premenjeno ugleda, se začudi
in mački popiti da; in glej, mahoma je s strašnim mikanjem
konec vzela. — Mladeneč na svoje kolena pade, zahvali Boga

340

in Marijo, da je bil pred smertjo obvarovan, zakliče hudodelko,
in serdito nad njo zagroini: „Beži, groza! da strašni sodbi
odideš; delaj pa tudi pokoro, da božji pravici enkrat v roke
ne prideš!"

Zakaj je pa cerkev v petek in saboto prepo¬
vedala mesene jedi?  Prepovedala jih je k spominu smerti
Jezusove, kateri je v petek na križu vmerl in v saboto pa v
grobo počival. Zatorej se v hvaležni spomin te imenitne pri-
godbe o teh dnevih mesojeje zderžati moramo. Ker nam je pa
cerkev pozneje pripustila meso jesti po sabotah, tako nam
tedaj sam petek ostane, na kterem je ojstro prepovedano, za-
vživati mesene jedi; kar dobri kristjani tudi zvesto deržijo.
V saboto 30. avgusta 1. 1850 pride nek 50 let star mož iz
Kakovjona na Laškem na bližnji terg in začne v pričo več
ljudi cerkveno zapoved zaničevati, ki prepoveduje postni dan
meso jesti. V pričo vseh jame ta mož meso jesti, kar je tam
v saboto prepovedano. Baha se, da on za tako zapoved nič ne
mara. Nekteri nespametni so se mu smejali, večidel njih pa
je stermelo , da se godi tako pohujšanje in so se razkropili.
Ta gerdun pa je hotel svojo nesramnost še bolj pokazati in
zleze na neko drevo vsred terga. Z drevesa doli začne spet
sveto cerkev in njeno zapoved hudo zasramovati in preklinjati.
Ali ravno ko hoče prepovedano jed k svojim nesramnim ustom
nesti, — odleti, kakor da bi ga bila neka nevidna roda po¬
tisnila in telebi s toliko silo na tla, da se je razpočil, kakor
nekdaj Judež Iškarijot. Ves drob se mu je razsul in kar zna¬
menja, da je še živ, ni bilo več od njega. Očitno se je tu po¬
kazala roka božja, kajti nizko je padel, ni navadno, da bi se
mu ves drob razsul. Tudi se je v kratkem tolik neduh in
smrad razširil, da niso samo pričujoči, ampak tudi bližnji pre¬
bivalci po hišah močno tožili črez to.

Kdo je tedaj dolžen, zapovedane cerkvene
poste deržati?  —Postiti se o zapovedanih postnih dnevih,
to je, postne jedi zavžiti in se na dan le enkrat do sitega
najesti, je dolžen vsak kristjan od 21. do 60-tega leta, kteri
je pri zdravju, in kterega težko delo ali kaka posebna slabost
ne izgovori. Kdor se zavoljo bolezni ali starosti postiti ne more,
naj pa toliko več moli in kaj drugega dobrega stori.

Kdo je pa dolžen, se ob petkih mesenih jedi
zderžati?  — Vsi kristjani so dolžni od sedmega leta na-
prej — po petkih se zderžati mesenih jedi, če niso zavoljo bo-

341

lezni, prevelike revščine ali duhovnega pripuščenja — dispens —
od te dolžnosti odvezani.

Kaj pa stori tisti kristjan, ki zapovedanega
posta ne derži, ali kteri v petek meseno  jč?  — Tak
človek, ki se nič ne posti in radovoljno in prederzno v petek
meseno je, stori smerten greh, kakor nas sveta cerkev uči. In
ko bi človek samo ta greh storil, vsakega drugega greha se
pa zvesto varoval, vendar bi pogubljen bil, ko bi ga Bog v
tem grehu iz tega sveta poklical. Zakaj sveto pismo pravi, da,
kdor celo postavo dopolni, pa se le v eni reči radovoljno pre¬
greši, je celo postavo prelomil. — V pervib časih keršanstva
je bil post tako ojstro zapovedan, da je cerkev tiste kristjane,
ki niso štiridesetdanskega posta deržali, iz svoje občine pahnila,
če pa ravno dandanašnji cerkev tako ojstro več ne kaznuje
tistih, ki zapovedan post prelomijo, tako vendar greh zmirom
enako velik ostane, če kdo cerkveno zapoved prederzno zani¬
čuje. Naši posti niso senca proti temu, kakor so se pervi kri¬
stjani postili. Zatoraj je pa tudi naša dolžnost, te male poste,
ki jih nam sv. cerkev zapoveduje, zvesto deržati, in k našemu
dušnemu pridu obračati.

Sklep.

To so toraj nar imenitnejši nauki zastran sv. posta. Kar vam
pa, ljubi moji! posebno priporočam, je to: ne dajte se pre¬
motiti tistim slabim kristjanom, ki nobenega posta več ne po¬
znajo in čez tiste še zaničljivo govorijo. To so lažnjivi pre¬
roki, kterik se morate varovati, kakor vas sam Kristus opo¬
minja. Ne poslušajte, kar posvetni ljudje čez poste kvasijo,
in kteri vse zamečujejo , kar ne streže njih pregrešni poželji-
vosti. „Če kdo ta svet ljubi, pravi Jezus, v takem človeku
božje ljubezni ni.“ Deržite se toliko več svoje dobre matere
katoliške cerkve , ki nam le dobro želi, če nam poste pripo¬
roča ; zakaj tisti nam k dušnemu in telesnemu zdravju tako
močno pripomagajo. „Posti z molitvijo in milošnjo so boljši,
kakor zaklade zlata si napravljati." Tako se toraj radi in zve¬
sto postimo, kakor nam sv. cerkev zapoveduje; tako nam bodo
posti veliko dobička prinašali za dušo in telo, za čas in več¬
nost. Amen.

342

XUV. Keršanski nauk.

Od šterte in pete cerkvene zapovedi.

P. Ktera je četerta cerkvena zapoved?

O.  Četerta cerkvena zapoved je: Spovej se svojih grehov po¬
stavljenemu spovedniku vsaj enkrat v letu, in o velikonočnem času
prejmi sveto rešnje Telo.

P. Kaj zapoveduje četerta cerkvena zapoved ?

O.  četerta cerkvena zapoved zapoveduje, spoved vsaj enkrat v
letu opraviti, kakor tudi sveto obhajilo o velikonočnem času prejeti.

P. Ktera je peta cerkvena zapoved ?

O.  Peta cerkvena zapoved je: Ne obhajaj ženitve ob prepove¬
danih časih.

P. Kaj prepoveduje peta cerkvena zapoved ?

O.  Peta cerkvena zapoved prepoveduje, ženitev obhajati ob pre¬
povedanih časih. Taki časi so: od perve adventne nedelje do praznika
svetih treh kraljev ali Gospodovega razglašanja; po tem od pepelnične
srede do perve nedelje po veliki noči.

P. Zakaj je ženitovanje ob teh časih prepovedano ?

O. Ženitovanje je ob teh časih zato prepovedano, da bi te čase
pobožno, v pokori preživeli, in z branim duhom premišljevali skrivnosti
svete vere, kterih nas cerkev tedaj opominja. Ženitve s svojimi skorej
povsod navadnimi šegami in veselicami pa motijo tako premišljevanje.

Vvod.

Še imamo se učiti od šterte in pete cerkvene zapovedi.
Šterta cerkvena zapoved se glasi: „Spovej se svojih grehov
postavljenemu spovedniku nar manj vsaj enkrat v letu , in o
velikonočnem času prejemi presveto rešnje Telo." Peta cer¬
kvena zapoved se glasi: „Ne obhajaj ženitve o prepovedanih
časih." Te dve zapovedi hočemo danes premišlje¬
vati?  poslušajte!

Razlaga.

Šterta cerkvena zapoved se tako-le glasi: »Spovej se itd."

1. Kaj nam zapoveduje šterta zapoved?  Za¬
poveduje nam,  da moramo vsako leto nar manj enkrat se
pred svojim dušnim pastirjem svojih grehov čisto spovedati, in
nar manj enkrat v letu, in scer o velikonočnem času presv.

343

režnje Telo vredno prejeti. V pervih časih keršanstva te za¬
povedi ni bilo potreba. Kristjani so sami od sebe , z velikim
veseljem skoraj vsak dan,  kedar so koli pri sv. maši bili,
sveto režnje Telo prejeli, in s tem nebeškim kruhom svojo
dušo močno storili k vsemu dobremu. Kedar je ta perva go¬
rečnost pešati jela, zapovedala je sv. cerkev, da morajo kri¬
stjani vsaj vsako nedeljo k sv. obhajilu pristopiti. Ker je pa
število kristjanov dan na dan veče prihajalo, in ni mogoče
bilo, da bi bili vsi vsako nedeljo pri spovedi in sv. obhajilu;
je cerkev zapoved dala, da morajo vsi kristjani vsaj trikrat v
letu: o božiču, o veliki noči, in binkoštih presveto rešnje Telo
prejeti. Ker so pa kristjani v dobrem zmirorn bolj mlačni
postajali, in še trikrat na leto svetih zakramentov prejeli niso,
zapovedala je cerkev, rekoč: „Vsak veren obojnega spola mora,
kedar k pameti pride, zvesto vseh svojih grehov nar manj
enkrat v letu svojemu lastnemu dušnemu pastirju se spovedati,
tudi mora vsaj o veliki noči spodobno zakrament sv. rešnjega
Telesa prejeti. Ta zveličavna zapoved se mora večkrat po cer¬
kvah oznanovati, da se nobeden z nevednostjo izgovarjati mogel
ne bo." In ravno to zapoved je poterdil tudi sv. Tridentinski
cerkveni zbor.

Zakaj je pa cerkev zapovedala, ravno o
velikonočnem času preš v. rešnje Telo pre¬
jeti?  Zato, ker je Jezus o veliki noči ta nar svetejši za¬
krament svojega rešnjega Telesa postavil. In ker o veliki noči
obhajamo spomin nar viših skrivnost svete vere , spomin ter-
pljenja, smerti in častitljivega ustajenja Jezusovega zveličarja
našega; zatoraj nam je tudi zapovedano, o velikonočnem času
svojo vest grehov očistiti in svojo dušo z angeljskim kruhom,
z živim Telesom Jezusovim nahraniti, kakor je že sv. ap.
Pavl pisal v svojem pismu na Rimljane, rekoč: „Kakor je
Kristus od mertvih ustal, tako se moramo tudi mi k novemu
življenju obuditi," tako moramo tudi mi temni grob naših
grehov in hudobij zapustiti, in k novemu, svetemu življenju
se izbuditi, v kterem bomo z Jezusom združeni živeli v nar
tesnejši zavezi, kakor zelene mladike na vinski ter ti.

Zakaj nam pa sveta cerkev zapoveduje le eno
Obhajilo? in zakaj nam ne zapoveduje večkrat v
letu prejemati sveto rešnje Telo?

Sveta cerkev nam v svoji četerti zapovedi večkratnega
Obhajila ne zapoveduje, ampak nam le enkratno, ter veliko¬
nočno Obhajilo zapoveduje:

344

a) zato, ker bi nas mogla priganjati že sama ljubezen
do Boga, in skerb za naše dušno zveličanje, da ne samo en¬
krat, ampak večkrat v letu prejemljemo sveto rešnje Telo;

b) zato, ker je hotla sveta cerkev zapovedati, koliko vsaj
da je neobhodno treba storiti kristjanu, da ne bi bil pahnjen
iz njene družbe ali iz njenega občestva;

c) zato, ker se je sveta cerkev bala, da bi mnogi kri¬
stjani po nevrednem ne prejemali zakramenta svetega reš-
njega Telesa, ako bi zapovedala, prejemati ga več kakor enkrat
na leto.

Kje pa moramo sv. rešnje Telo prejeti?  Nar
lepši v domači farni cerkvi, kakor sv. cerkev želi, da bi tako
ljudje ene fare pri tistem altarju, pri ravno tisti božji mizi
v sveti ljubezni združeni se znašli, in tako eden drugemu lepe
izglede dajali, eden drugega k brumnemu, bogoljubnemu živ¬
ljenju napeljevali.

Od dolžnosti v domači fari prejemati sveto rešnje Telo
o velikonočnem času je odvezan le tisti, kteremu je nemogoče
spolnovati to dolžnost ali kteremu bi se prevelike težave na
pot nastavljale, kedar bi hotel zadostovati tej dolžnosti. Po¬
potniki in taki, ki po deželi okrog hodijo, in nikjer nimajo
stalnega stanovanja, vtegnejo svoje velikonočno Obhajilo oprav¬
ljati v vsaki cerkvi, v kteri le koli hočejo; hlapci in dekle
pa, ki v tuji fari služijo, so zavezani, zakrament svetega reš-
njega Telesa o velikonočnem času prejemati v tisti fari, v
kteri svojo službo imajo. Samo ob sebi se razumeva, da za-
morejo škofje po svojih škofijah dajati splošno dovoljenje, in
župniki (fajmoštri) po svojih farah deliti posebno dovoljenje,
da smejo verniki velikonočno Obhajilo obhajati v stranski,
tuji, in ne v domači fari. Verniki tedaj, ki tako splošno ali
posebno dovoljenje imajo, niso terdo zavezani, v domači fari
prejemati sveto rešnje Telo o velikonočnem času. Kdor bi pa
v škofiji, v kteri takega splošnega dovoljenja ni, o veliko¬
nočnem času v tuji fari prejemal sveto rešnje Telo, ter si
domišljeval, da njegov župnik ali fajmošter nič nima zoper
to, ne spolnoval bi četerte cerkvene zapovedi. Iz tega se vidi,
da ne ravnajo prav tisti kristjani, kteri o velikonočnem času
na kako božjo pot gredč ali na kak shod v tujo faro, ondi
pristopijo k svetemu Obhajilu, in si tisto Obhajilo zarajtajo
za velikonočno Obhajilo. Taki verniki niso spolnili četerte
cerkvene zapovedi, in so zavezani, še enkrat, in sicer v do¬
mači fari, pristopiti k svetemu Obhajilu, ako namreč ni po

345

vsi škofiji sploh dovoljeno, velikonočno Obhajilo prejemati v
tisti fari in v tisti cerkvi, v kteri koli kdo hoče.

Je pa že zadosti, če kristjan v letu samo en¬
krat k spovedi in obhajilu gre?  Na to vprašanje mi
bote vi sami odgovorili. Jaz vam le toliko povem: kako težko
je, svojo vest prav spraševati in vseh svojih grehov čisto se
spovedati, ako človek samo enkrat v letu k spovedi gre! Če
te prašam, moj kristjan! kaj si pred štirnajstimi dnevi delal,
kaj si morebiti grešil, kolikokrat si grešil, že ne boš mi mogel
prav lahko in čisto povedati. Kako se boš pa ti še le od
dvanajst mescev skupej zamogel prav na tanko spovedati, in
na vse svoje grehe in brezštevilne hudobije se spomniti, s kte-
rimi si tolikokrat Boga razžalil! In vendar spoved nič ne velja,
če se grešnik vseh grehov, vsaj vseh velikih grehov, čisto po
številu in okoliščinah, na tanko ne spove! — Oh koliko je
takih kristjanov, ki le goljufni mir svojega serca uživajo. Samo
o veliki noči pridejo k spovedi in se svojih grehov na pol,
tako po verhu spovejo, brez vse žalosti ali grevenge, brez vsega
resnega naprejvzetja, se zanaprej poboljšati, in potem pa mi¬
slijo, če le vidijo spovednika čez nje križ storiti, da so že pri
Bogu zadobili odpuščanje grehov, in da je že vse storjeno! In
vendar take spovedi pred Bogom nič ne veljajo, grešnika z
Bogom ne spravijo njemu nebeških vrat ne odprejo, ampak
ga še le globokejše v peklenske zmote zakopljejo; grešnika
še več kazni vrednega storijo; zakaj njegove nevredne spovedi
so gnusoba pred Bogom; kajti one so božji rop! Jaz ne rečem,
da bi vsak po nevrednem svete zakramente prejel, kteri v letu
samo enkrat k spovedi gre ; zakaj tudi tisti zadobi odpuščanje
grehov pri Bogu , ki se tudi samo enkrat spove, če si le to¬
liko prizadeva , vse svoje grehe spoznati, se jih zgrevano ob¬
toži in spokori. Ali to pa vendar slobodno rečem , da nar več
božjih ropov tisti storijo , nar večkrat po nevrednem sv. za¬
kramente tisti prejemajo, kteri skoz celo leto samo enkrat k
spovedi pridejo. Zdaj bote pa lehko odgovorili , da ni še za¬
dosti, ako kristjan samo o veliki noči zakramente sv. pokore
in sv. rešnjega Telesa prejme, ampak večkrat jih mora pre¬
jemati, če hoče za svojo dušo prav skerbeti, kakor tudi sveta
cerkev želi. če je pa cerkev zapovedala, da se mora vsak kri¬
stjan vsako leto nar manj enkrat in scer o velikonočnem času
spovedati in presv. rešnje Telo prejeti, hotla je na znanje dati, da
je to že narmanj, kar kristjan storiti ima, da tisti, ki bi še
tega ne storil, ki bi še enkrat v letu ne prejel svetih zakra-

346

mentov, bi tudi že nehal kristjan biti in bi se iz družbe pra¬
vovernih kristjanov sam sebe izklenil. Ali sv. cerkev nas zmi-
ram opominja in uči, kako potreba nam je , tudi med letom
večkrat svete zakramente prejemati. Poslušajte neko prigodbo
o velikonočni spovedi! Teobald je imel veliko kmetijo torej
tudi več hlapcev in dekel. Gospodarstvo mu je dalo veliko
opraviti, pa ni zadušilo v njem keršanskega duha. Približa se
postni čas; gospod fajmošter oznanijo velikonočno spoved.
Teobald torej, ko se bliža tretja nedelja v postu, reče svoji
družini: Slišali ste, da so naš gospod fajmošter velikonočno
spoved oznanili, in celo faro opominjali, spovedi ne odkladati
do križevega tedna. Vsi spoznamo, kolika dobrota in sreča je
za nas, da je naš Gospod Jezus Kristus nam slabim greš¬
nikom tako potrebni zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega
Telesa postavil. S hvaležnim sercem hočemo torej to neskončno
dobroto svoji duši v zveličanje oberniti. Da bi pa zamogli z
večo pobožnostjo in z bolj v Bogu zbranimi mislimi letašnjo
velikonočno spoved opraviti, odločim vam danešnjo saboto za
pripravo.

Ko zvečer vsa družina okrog mize sedi, začne modri
Teobald, kteri se je bal, da bi kdo njegovih drugo jutro ne¬
vredno k sv. obhajilu ne pristopil, to-le zgodbo pripovedovati.

V četertem stoletji sta živela v poglavitnem mestu ger-
škega cesarstva, namreč v Carjigradu, dva zakonska v krivo-
veri Macedonijanski. Sv. Janez Krizostom — zavoljo svoje
čudovitne zgovornosti „Zlatoust“ imenovan — viši škof ali
patrijarh v Carjigradu, ki je tudi v 4. stoletji ondi živel, za-
vračuje z vso svojo učenostjo in gorečo zgovornostjo krivover¬
ske zmote Macedonijanov. Njegovo prizadevanje ni bilo brez
sadu. Več krivoverskih Macedonijanov se poverne v katoliško
cerkev. Med temi je bil tudi nek zakonski mož. On je kmalo
svojo zmoto spoznal, in se pred višini škofom Joanom mace¬
donijanski krivo veri očitno odpovedal; njegova žena pa še ne¬
kaj časa omahuje. Ko jej pa mož vedno prigovarja, mu hinavsko
obljubo da, da hoče krivoveri slovo dati. Ali prisiljena reč ni
prida v nobeni reči, nar manj pa v veri. Ne iz spoštovanja do
Boga, ampak iz hinavske pokorščine do svojega moža se od¬
pove na videz krivoveri in gre v cerkev, da bi sv. Rešnje
Telo prejela, v očitno znamnje, da je pravoverna kristjana po¬
stala. Priplazi se s hinavsko, lažnjivo pobožnostjo k altarju,
ko jej mašnik sv. hostijo na jezik polože, zgrudi se k tlam na
videz, da bi svoje veliko spoštovanje do sv. Rešnjega Telesa

347

pokazala, v resnici pa, da skrivši sv. hostijo v robec spusti
in namesto nje košček v to zvijačo pripravljenega kruha dene
na jezik. Pa glejte! očitno Božje strahovanje. Komaj dene
košček v usta, že se spremeni v kamen, in ko ga hoče pre¬
grizniti, se zobe vtisnejo vanj. To čudo krivoversko ženo silno
prestraši, ona hiti s skesanim sercem k višemu škofu, mu
celo prigodbo odkritoserčno pripoveduje in se za vselej krivo-
veri odpove.

Gospodar sklene zgodbo s tem opominovanjem: Kakor
je ležal težek kamen krivoverski ženina jeziku, ker je nečast
sv. Bešnjemu Telesu storila; tako leži še dandanešnji težek
kamen tistemu kristjanu na vesti, ki se prederzne, po ne¬
vrednem pristopiti k sv. obhajilu. — Deklo gospodarjevo, ki
je že delj časa v pregrešnem znanji skrivej živela, ta prigodba
močno prestraši. Berž ko odmolijo sv. roženkranc in pride v
svojo spavnico, pade na svoje grešne kolena pred podobo kri¬
žanega Jezusa, joka in zdihuje: Kaj mislim! jaz sem še hu-
dobniša kot le una krivoverska žena. Nar veče pregrehe v
današnji spovedi sem zamolčala, — in vendar mislila iti jutri
k sv. obhajilu. Celo noč svoj greh objokuje, zjutraj zgodej
v drugič gre k spovedi in zadobi vredno odvezo. In odvali
se jej težki kamen od serca. Bog daj, da bi jo vsi grešniki
posnemali!

2. To je treba vedeti od šterte cerkvene zapovedi. Peta
cerkvena zapoved se tako glasi: „Ne obhajaj ženitve o prepo¬
vedanih časih."

Kaj je v peti cerkveni zapovedi prepove¬
dano?  V peti cerkveni zapovedi je prepovedano, od perve
adventne nedelje do praznika svetih treh kraljev, in od pepel¬
nične srede do bele nedelje ženitve obhajati.

Zakaj je prepovedano v teh časih ženitve
obhajati?  Ženitve ob teh časih obhajati je zato prepo¬
vedano, da bi se kristjani ne takrat s posvetnim veseljem ne
motili, kedar je dolžnost se postiti, skrivnosti našega odre¬
šenja premišljevati, pokoriti se, in v molitvah in drugih dobrih
delih sveti, zveličanski čas obhajati. Da bi toraj kristjani brez
raztresanja, zbranega duha in pobožnega serca te dolžnosti do¬
polnili, prepovedala je cerkev v tem času ženitve in vse druge
veselice obhajati.

Ali se pa o teh prepovedanih časih nikoli
ne sme ženitovanje obhajati?

348

Da bomo na to vpraševanje pravi odgovor dobili, mo¬
ramo besedo ženitev ali ženitovanje na dvoje razcepiti. Beseda
ženitev pomenja namreč najpoprej poroko samo ob sebi, po
tem pa tudi razveseljevanje, ktero je sklenjeno s poroko. —
Poroko samo ob sebi brez drugega razveseljevanja imenujemo
tiho poroko; sklenjeno s šumečim razveseljevanjem utegnemo
imenovati slovesno poroko. — Tiha poroka tedaj obstoji v tem,
da prideta ženin in nevesta vsak posebej v cerkev, brez svatov
in brez vsega šuma in šundra, ter ondi vpričo dveh prič du¬
hovnemu obljubita, da hočeta zakonske dolžnosti spolnovati,
in skupaj ostati, dokler ju smert ne loči, in da prej¬
meta zakrament svetega zakona. — Slovesna poroka pa ob¬
stoji v tem, da se povabijo svatje, ter spremijo ženina in ne¬
vesto v cerkev, s paroma gredd ali se peljejo, se z venci
nakinčijo, pojedine in drugo razveseljevanje. — Takih slovesnih
šumečih ženitev sveta cerkev v adventu in postu nikoli ne do¬
pušča , in jih kar naravnost prepoveduje v peti cerkveni za¬
povedi. — Take slovesne šumeče ženitve se že tudi clo nič ne
spodobijo ob nedeljah in praznikih, o kvaternih tednih in o
križevem tednu, ker so ti sveti dnevi odločeni v to, da kri¬
stjani tem obilniše molijo, in nemoteni služijo Bogu. — Tihe
poroke na tihem brez šuma in šundra in brez obhajanja že-
nitovanjskega veselja so v kaki sili in posebnih potrebah do¬
voljene tudi v adventu in postu s škofovim dopuščanjem.

Kaj nam zapoveduje peta cerkvena zapoved?
V peti zapovedi sveta cerkev zapoveduje, naj 1. kristjani do¬
stojno in spodobno obhajajo svoje ženitovanje; 2. naj se verni
kristjani ne le o adventnem in postnem času, ampak vsekdar
zderžujejo vsega razuzdanega, pregrešnega razveseljevanja.

1. Najpoprej želi sveta cerkev, da bi njeni otroci, verni
kristjani, vsegdar dostojno in spodobno obhajali svoje ženito¬
vanje. V ozir tega lepo govori sveti Tridentinski cerkveni zbor,
ter pravi: „Škofje naj skerbijo , da se ženitovanske prazno¬
vanja obhajajo dostojno in spodobno, ker je zakon sveta reč,
in se mora tedaj tudi po vsem sveto obravnovati."

Dostojno in spodobno pa se ženitovanje obhaja:
a) s tim, da se kristjan pobožno nanj pripravlja;
bi s tim, da za ženitovanje ne dela stroškov čez svoj stan;
c) s tim, da je ženitovansko veselje pošteno, in da prave
mere ne presega.

2) Na dalje sveta cerkev s svojo peto zapovedjo tudi še
zahteva, da bi se kristjani ne le ob adventnem in postnem

349

času, ampak vsegdar vzderževali vsega razuzdanega pregreš¬
nega razveseljevanja.

Vtegnil bi kdo vpraševati, in reči: Ali mar kristjan
ne sme nobenega veselja vživati?

Rečem: Sme ga vživati, ako ga prav vživa. Prav ga pa
vživa, ako ga vživa a) o pravem času, b) v pravi meri in
c) s pravim namenom.

a) človek ne more delati neprenehoma, se truditi ne¬
prestano ; oddihljeja mu je treba, da si odpočijeta duša in
telo. Potrebno mu je tedaj včasih kakega razveseljevanja; toda
to razveseljevanje mora biti spodobno, dopuščeno in kristjana
vredno, Jezus je tudi šel na ženitovanje v Kani Galilejski, in
ž njim je bila Marija in njegovi učenci. Pa razveseljevanje, ki
ga vživamo, moramo vživati o pravem času, to je: v razve¬
seljevanje ne smemo vživati dalj časa, kakor kar ga je po¬
treba , da se okrepčata duša in telo. Tudi popotnik se usede
v senco pod drevo, pa le samo tako dolgo ostane ondi, da si
enmalo odpočije; potem pa spet serčno dalje potuje. Ako
zmerom ostane pod drevesom, ne prišel bi v tisti kraj, kamur
je namenjen.

b) Razveseljevanje moramo vživati v pravi meri, to je:
previdno ter tako, da svojega serca preveč nanj ne navezu¬
jemo. Veselje, samo ob sebi nedolžno, nam nič več ne bo ne¬
dolžno, ako ga vživamo nezmerno. Veselje nezmerno vživano,
nam ne bo služilo v okrepčevanje, ampak nam bo še clo v
škodo zaleglo, ter nas oslabelo. Ako prenaglo in neprevidno
sežeš po vertnici, zali cvetlici, lahko si roko razbodeš ob nje¬
nem ternju; ako jo pa polahko in previdno vtergaš, dobil boš
lepo cvetlico brez vse bolečine v roko in čutil serčno razve¬
seljevanje. V vroči Arabiji, v kteri se dobiva drago kadilo,
imel je mož drevesce ali prav za prav germ, iz kterega mu
je puhtelo in se v grudice zbiralo dišeče kadilo. Pa grudice so
bile Arabljanu premajhne, in premalo se mu jih je nacedilo
skoz skorjo na deblo. Premišljuje in prevdarja, kako bi si več
in večih grudic dobil. Na misel mu pride, da bi skorjo na¬
rezal, in s tim drevesce prisilil, več žlahtnih kapljic na beli
dan spuščati. Posreči se mu; kapljice se mu v obilniši meri
prikazujejo, in v dišeče kadilo sterdujejo. Možu je bilo sicer
to prav po volji, pa lakomnosti njegovi ta božji blagoslov še
vstrezal ni. Gre, in še več zarez v deblo naredi; pa sok se
preobilno izceja iz drevesca; drevesce jame hirati, in se vsuši.

350

Ali  mar ni ravno taka tudi z našim razveseljevanjem, ako ga
vživamo v preobilni meri?

c) Dopuščeno, nedolžno veselje moramo vživati tudi še
z dobrim namenom, ter s tim namenom, da bi si z razvese¬
ljevanjem okrepčali dušne in telesne moči, in jib potem za-
mogli tem zdatniše in vspešniše obračati, naj zvesto spolnu-
jemo dolžnosti svojega stanu in opravljamo službo božjo ; to
nam tudi apostelj priporoča, ter pravi: „ Ali tedaj jeste ali
pijete, ali kaj drugega dopočenjate, vse k božji časti delajte."
Nek lovec zagleda svetega Janeza, ko poleg mlade krotke
serne sedi, in jo z roko gladi. Začudi se, da se tolikanj ime¬
niten mož, ki je sveti Janez bil, s serno kratkočasi. Sveti
Janez pa ga vpraša, in mu pravi: „Kaj deržiš v roči?" Mladi
lovec pravi: „Lok.“ Sveti Janez veli: „Zakaj pa lok nateg¬
njen ni?" Mladeneč odgovori: „Žila bi se mi preveč raztegnila
in ohlapnila, ako bi vedno nategnjeno imel." In tedaj reče
sveti Janez: »Mladeneč! nikar se tedaj ne čudi, ako tudi jaz
svojega duba nekoliko mirovati pustim, da ga s tim za delo
krepkejšega storim."

Sklep.

Tako smo tedaj pri koncu tretjega poglavja od keršan-
ske ljubezni. Slišali smo v tem poglavji od ljubezni do Boga
in bližnjega; slišali smo razlaganje božjih in cerkvenih za¬
poved, v kterih nam je Bog svojo sveto voljo naznanil. Zapisal
je Gospod Bog svoje zapovedi na kamnitni tabli in jih Izrael¬
cem dal, da bi po njih živeli in Njemu služili. Mi pa si jih
v svoje serca zapišimo , da bomo vselej tiste zvesto deržali;
da bomo zvesto dopolnovali, kar nam je zapovedano, pa
skerbno se vsega varovali, kar je prepovedano. Časna sreča
in večno življenje nam je obljubljeno, če bomo to storili. Der-
žimo božje in cerkvene zapovedi in tako bomo našo ljubezen
do Boga kazali, enkrat patamkej v nebeški deželi plačilo pre¬
jeli , kterega je Jezus vsem tistim pripravil, kteri njega v
resnici iz celega serca ljubijo! Amen.

351

XLV. Keršanski nauk.

Od milosti ali gnade božje.

P. Kaj je gnada božja ?

O.  Gnada božja je vsak dar, ki ga od Boga imamo; toraj je
vse, kar smo in imamo, gnada ali milost božja.

P. Kolikera je gnada božja ?

O.  Gnada božja je dvojna: natorna in nadnatorna.

P. Kaj je natorna gnada?

O.  Natorna gnada je vsak dar božji, ki pripada k naši natori
in meri posebno na sedanje življenje na zemlji; postavim: da imamo
dušo, truplo, da smo zdravi, bogati itd.

P. Kaj je nadnatorna gnada?

O.  Nadnatorna gnada je vsak dar božji, ki nas povzdiguje nad
naše natorne moči in meri posebno na večno življenje v nebesih.

P. Od Tctere gnade božje pa govorimo v keršanskih naukih ?

O.  Govorimo posebno od nadnatorne gnade božje, ker pri ker-
šanskih naukih gre za naše večno zveličanje.

P. Kolikera pa je nadnatorna gnada božja ?

O.  Je dvojna: vunanja in notranja.

P. Kaj je nadnatorna vunanja gnada božja?

O.  Je vsak dar božji, ki nam po zunanjih potih služi v večno
zveličanje; postavim: da je Bog poslal odrešenika; da je Jezus vstavil
sv. cerkev; da se nam oznanuje božja beseda; da imamo dobre starše
itd. vse to vidimo, slišimo, čutimo in vse to so vunanje nadnatorne
gnade božje.

P. Kaj je nadnatorna notranja gnada božja?

O.  Je vsak dar božji, ki po notranjih potih dela k našemu zve¬
ličanju; postavim: da nas Bog grehov očiščuje, nam um razsvitljuje,
voljo k dobremu nagiba itd.; vse to se godi znotraj in nevidljivo v na¬
šem sercu.

P. Od ktere nadnatorne gnade božje se bodemo zanaprej učili ?

O.  Od nadnatorne znotranje gnade božje, ker smo se od vunanje
že učili, postavim od Jezusa, od cerkve.

P. Kaj nam je od te znotranje gnade božje posebno treba vedeti in
verovati ?

O.  Posebno nam je treba vedeti in verovati,
a) da je ta gnada vsakemu človeku k zveličanju neobhodno po¬
trebna ;

352

b) da nam je to gnado Jezus Kristus s svojim terpljenjem in s
svojo smertjo na križu zaslužil; in

e) da nam to gnado sv. Duh po neskončnem zasluženju Jezu¬
sovem deli, posebno v ssv. zakramentih.

Vvod.

Popotniki smo in potujemo v večnost. Tam je Bog za
nas sv. nebesa pripravil: nebesa so naša prava domovina. Ali nič
nečistega ne pojde v nebeško kraljestvo. Kako se mi ubogi
grešniki moremo grehov znebiti in očistiti, da v nebesa priti
moremo? Nebesa si dalje moramo tudi zaslužiti; kajti pra¬
vični Bog le pobožne in pravične plačuje. Mi pa smo od na-
tore le k hudemu nagnjeni, radi dobro opuščamo, dolžnosti za¬
nemarjamo , hudo in greh pa radi doprinašamo. Kako toraj
moremo v nebesa priti in se zveličati? Naša slaba glava in
pamet nam ne ve in ne more svetovati in pomagati. Pa ve¬
selimo se! Naša sveta vera nam vse to pove; ona nam sve¬
tuje in pomaga. Sv. vera nas uči, da vse to dela gnada in
milost božja,  ktero nam sv. Duh deli v ssv. zakramentih.

Prišli smo toraj v našem katekizmu k štertemu poglavju,
ki govori od ssv. zakramentov. Da bote pa ta preimenitni
nauk od ssv. zakramentov prav razumeli, moram vam popred
najimenitnejše in najpotrebniše resnice o gnadi
ali milosti božjej  razlagati. Poslušajte.

Hazlaga.

Vse, kar smo in imamo, vse imamo le od Boga, vse je
dar milosti božje. Dar milosti božje je, da živimo, da imamo
dušo in telo, da smo zdravi, pametni, srečni; — da imamo
dušo, ki je stvarjena po božjej podobi, ki ima um in prosto
voljo, in je stvarjena za sv. nebesa. Dar milosti božje je, da
je Bog pošiljal preroke, da je poslal Jezusa, je vstanovil sv.
kat. cerkev — vse to je dar milosti božje, vse je gnada božja.
Pa to so zunanje gnade; da pa v nebesa pridemo, treba nam
je tudi znotranjih gnad , znotraj v sercu, na pameti in volji,
znotraj na duši se mora z nami nekaj goditi, ako hočemo
priti v sv. nebesa, — da kratko povem , treba nam je p o-
svečujoče in djanske  gnade božje, Od te gnade mora pa
vsak katoličan vedeti in verovati:

1. Kaj je posvečujoča in kaj je djanska gnada
božj a.

353

Posvečujoča gnada je tista gnada božja, ktera nas
grehov očiščuje in nas svete in Bogu dopadljive nareja. Ta
gnada toraj dela, da iz grešnikov postanemo pravični, otroci
božji, dediči nebeškega kraljestva.

Djanska  gnada je tista gnada božja, ktera nam um
razsvitljuje in voljo nagiba , da se hudega varujemo, dobro
pa hočemo in delamo.

Vsakdanjem življenji namesto »posvečujoča gnada“ tudi
pravimo »ljubezen" ali »dopadanje božje;" namesto »djanska
gnada" pa pravimo »pomoč božja."

2. Posvečujoča in djanska gnada božja je
vsakemu človeku k zveličanju neobhodno potrebna.
Nič grešnega ne pojde v nebeško kraljestvo. Po Adamu smo
pa vsi grešniki; zatoraj nam je vsem treba , da se grehov
znebimo in posvetimo, ako hočemo se večno zveličati. To pa
le stori posvečujoča gnada. Jezus nas tega uči v priliki od sva¬
tovskega oblačila. Pod tem oblačilom si nam je misliti dušna
obleka posvečujoče gnade božje. Zakaj, kaj se pravi v nebesa
priti drugega, kot v nekem presrečnem kraju se vekomaj v
ljubezni z nar višo dobroto, z nar bolj popolnoma bitjem zdru¬
žiti , in v tem združenju svojemu sercu nar više yeselje in
srečo najti? Z Bogom se pa nihče ne zamore združiti, kdor
zdaj ž njegovim edinorojenim Sinom ni po posvečujoči gnadi
združen, ker bi brez tega združenja ne bil od Boga posinov¬
ljen. Jezus pravi: »Nihče ne gre gori v nebo, kakor on, kteri
je iz neba prišel, Sin človekov, ki je v nebesih." Pod sinom
so pa zapopadeni vsi, kteri so ž njim, kot udje z glavo zdru¬
ženi, to je, kteri imajo posvečujočo gnado ; kteri pa te nimajo,
so od njega odrezani, kot suha mladika od terte. Ce je pa
človek po posvečujoči gnadi s Sinom božjim združen, je tudi
od Boga posinovljen in s tem posinovljen jem zadobi pravico
do nebes, kot Jezus pravi: »Ako kdo meni streže, naj za menoj
hodi, in kjer sem jaz, tamkej bo tudi moj služabnik. In ako
bo kdo meni stregel, tega bo moj Oče počastil. “ Sv. Pavel
tudi prav umno izgovori in modro sklene: »Sam Duh našemu
duhu pričevanje daje, da smo otroci božji. Ako smo pa otroci,
smo tudi dediči, sodediči pa Kristusovi." In zopet: »Ker ste
pa vi sinovi, je Bog Duha svojega Sina v vaše serca poslal,
kteri vpije: Abba, Oče. Za tega voljo tedaj on zdaj ni več
hlapec, ampak Sin. Ako je pa sin, je tudi dedič po Bogu."

Posvečujoča gnada nam je toraj k zveličanju neobhodno
potrebna. Pa tudi djanska gnada. Ta nauk se upira na sv,

354

pismo in ustno izročilo. Sveti Pavel piše: „Ne kakor da bi pre¬
mogli iz sebe kaj misliti, kakor iz sebe, ampak naša zmož¬
nost je iz Boga.“ „Nihče ne more reči: Gospod Jezus dru-
gači, ko v svetem Duhu.“ In Jezus pravi: „Brez mene ne
morete nič storiti." Ako poteh besedah sami iz sebe še zmožni
nismo misliti kaj dobrega, ako brez pomoči svetega Duha še
clo: „Gospod Jezus!" ne moremo zaslužljivo reči, ako brez
božje pomoči clo nič večno zveličanje zadevajočega ne moremo
storiti, je očitno , da k vsakemu, in clo najmanjšemu zveli¬
čavnemu delu, in še clo v začetek ali pričenjanje vsakega zve¬
ličavnega dela potrebujemo djanske gnade. — Ravno to do¬
ločno uči sveta cerkev. Cerkveni zbor jev mestu Orange leta
529. to le določil: „Ako kdo terdi, da za večno zveličanje za-
moremo z natornimi močmi kaj storiti, ali misliti, ali izvoliti,
kakor bi imeli (storiti, misliti ali izvoliti), ali (da zamoremo)
vdati se zveličanskemu nauku svetega evangelija brez razsvit-
ljevanja in nagibanja svetega Duha, vodi ga krivoverni duh."
Sv. Avguštin toraj kar naravnost tako le uči: »Kdor hoče
pravoveren biti, mora spoznati, da se brez gnade božje ne
more opraviti ne najmanjše dobro (delo), ktero spada k bogo-
Ijubnosti in resnični pravičnosti."

3. Posvečujočo in djansko gnado božjo nam
je Jezus Kristus s svojim terpljenjem in s svojo
smer tj o na križu zaslužil.  Obe gnadi ste žlahtni sad
Jezusovega odrešenja, ste prav za prav ena in tista gnada,
ktera se pa po tem, kar in kakor dela, tudi različno imenuje.

Teh milost in gnad si nismo mi prislužili, ampak za¬
služil nam jih je Jezus odrešenik naš. Tako nas uči sv. ka¬
toliška cerkev. Sv. apostelj Pavel piše: „Ko se je pa dobrota
in ljubezen Boga, našega Zveličarja, prikazala, nas je, ne iz
del pravičnosti, ktere smo mi storili, ampak po svojem usmi¬
ljenju zveličal v kopelji prerojenja in ponovljenja svetega Duha,"
to je pri svetem kerstu, v kterem smo bili po svetem Duhu
prerojeni in prestvarjeni. In Rimljanom piše ravno ta apostelj:
„Vsi so grešili in potrebujejo božjega veličastva (posvečujoče
gnade). In so opravičeni zastonj po njegovi milosti, po odre¬
šenju, ktero je v Kristusu Jezusu." Sv. Pavel tedaj uči, da po¬
svečujoče gnade deležni ne postanemo zavoljo svojih dobrih del,
temveč edino le po božji dobroti, in da si je toraj nikakor ne
moremo sami zaslužiti. Da si te gnade nihče ne more sam
zaslužiti, temveč nam jo Bog iz samega usmiljenja deli za¬
voljo Jezusovega neskončnega zasluženja, uči tudi nezmotljiva

355

naša učenica, sveta cerkev, ktera na svetem Tridentinskem
cerkvenem zboru tako le določuje: ..Delavni vzrok (opravi¬
čenja) je usmiljeni Bog, kteri nas iz milosti očiščuje in po¬
svečuje; . . . zaslužilni vzrok pa je njegov preljubi Edino-
rojenec, naš Gospod Jezus Kristus , kteri nam je, dokler smo
še sovražniki bili, v preobilni ljubezni, s ktero nas je ljubil,
s svojim presvetim terpljenjem na lesu (svetega) križa opra¬
vičenje zaslužil, in je Bogu Očetu za nas zadostovanje opravil."
Jezus pravi: „ Jaz sem vinska terta, vi pa mladike; kteri v
meni ostane, in jaz v njem, le ta veliko sadu nosi;" »brez
mene ne morete nič storiti."

4. Posvečujočo in djansko gnado božjo nam
deli sv. Duh.  Jezus nam je gnado božjo zaslužil, pa šel v
nebesa in namesto sebe poslal sv. Duha, ki nam zdaj deli Je¬
zusove gnade. Tako nas uči naša sv. cerkev. Jezus je rekel
Nibodemu: „Besnično , resnično ti povem, ako kdo ni pre¬
rojen iz vode in svetega Duha, ne more iti v božje kraljestvo."
Sv. apostelj Pavel piše: „Oprani ste, posvečeni ste, opravičeni
ste, opravičeni ste v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa
in v Duhu našega Boga." Dalje piše sv. Pavel: „Darovi so
mnogoteri, Duh pa je eden . . Enemu je po Duhu dano govor¬
jenje modrosti, enemu pa govorjenje učenosti po ravno tistem
Duhu, enemu vera v ravno tistem Duhu, enemu delanje čudežev,
enemu prerokovanje, enemu razločenje duhov, enemu mnogo¬
teri jeziki, enemu izlaganje jezikov. Vse to pa dela eden in
ravno tisti Duh, kteri deli slehernemu, kakor hoče."

5. Djansko gnado daje Bog sv. Duh vsem lju¬
dem: pravičnim, grešnikom, nevernikom in kri¬
vovercem.  Božja volja je, da se noben De pogubi, ampak vsi
večno zveličajo. Brez djanske gnade pa ni zveličanja, toraj jo
mora Bog tudi vsakemu deliti. To tudi uči sv. kat. cerkev.

a) Djanske gnade daje Bog vsem pravičnim  toliko,
kolikor jim je treba, da se zveličajo. To resnico nam spričuje
sveto pismo z razločnimi besedami. Sveti apostelj Pavel, na
primero, pravi: „Bog je zvest, ki vas ne bo pustil skušati
bolj kakor premorete, temveč bo storil tudi s skušnjavo izid,
da jo zmagate." Sv. Pavel govori tukaj od pravičnih, in jih v
skušnjavah tolaži z gnado božjo , ter s tim uči, da jim Bog
daje gnado v zveličanje potrebno. Ravno to uči sveti Triden¬
tinski cerkveni zbor, ko pravi: »Nihče naj ne brani prederzne
in od očetov zaveržene terditve, da opravičenec ne more spol-
novati božjih zapoved; kajti Bog nič nemogočega ne ukazuje,

356

temveč ukazovaje opominja storiti, kar moremo, in nam po¬
maga, da zamoremo."

b) Djanske gnade daje Bog tudi grešnikom toliko, ko¬
likor je potrebujejo, da se zamorejo obvarovati velikih grehov
in delati pravo pokoro.

Tako, na primero, Bog sam govori po svojem preroku:
»Kakor resnično jaz živim, pravi Gospod: Nočem smerti hu¬
dobnega, temveč da se hudobni verne s svojega pota in živi."
Tudi apostelj govori: »Gospod poterpežljlvo ravna zavoljo vas,
ker noče, da bi bili nekteri pogubljeni, temveč da bi se vsi
k pokori obernili." Ako tedaj Bog hoče, da bi se grešniki spo¬
korili in zveličali, je gotovo, da jim tudi v to potrebno gnado
daje, ker bi brez gnade spokorjenje mogoče ne bilo. Ravno
zato določuje Tridentinski cerkveni zbor, in pravi; »Tisti, ki
so zadobljeno gnado opravičenja z grehom zgubili, zamorejo
spet opravičeni biti, ako od Boga nagibani si prizadevajo, po
zakramentu pokore spet dobiti zgubljeno gnado.“

c) Tudi nevernikom in krivovercem daje Bog djansko
gnado, če tudi ne ob vsakem trenutljeju, pa vendar o posebnih
časih in posebnih priložnostih, in sicer toliko gnade jim daje,
da zamorejo do prave vere priti in se zveličati. Da je to res,
posnamemo iz besed apostelj novih, ki pravi: »Bog hoče, da
bi bili vsi ljudje zveličani, in k spoznanju resnice prišli."
Ravno to učijo tudi sveti cerkveni očetje. Sv. Tomaž Akvin
pravi: »Ko bi kdo, v gojzdih ali med divjo zverjo izrejen, pri
zahtevanju dobrega in zametavanju hudega šel tje, kamor ga
vleče natorna pamet, pričakovati je pri takem terdno, da mu
bo Bog ali po notranjem navdihovanju razodel to, kar je k
veri potrebnega, ali pa da mu bo poslal oznanovalca svete vere,
kakor je poslal svetega Petra do stotnika Kornelija."

Dasiravno pa Bog vsem ljudem vsploh in vsakemu člo¬
veku posebno mere djanske gnade daje, da se zamorejo zve¬
ličati; dasiravno se tedaj nobeden človek ne pogubi brez svo¬
jega zadolženja: vendar je le gotova resnica, da ne pride
vsem enaka mera gnade v del, ker Bog, ki popolnoma slo-
bodno in neodvisno svoje gnade deli, enemu več, drugemu
manj gnade daje. Da je mera gnade različna pri različnih
ljudeh , daje na znanje Kristus sam v priliki, v kteri pove,
da je gospod enemu hlapcu izročil pet talentov, drugemu dva,
tretjemu le enega; pa tudi z naslednjimi besedami: »Gorje
tebi, Korozajn! gorje tebi, Betsajda! zakaj ako bi se bili v
Tiru in Sidonu godili čudeži, kteri so se pri vas godili, po-

357

korili bi se bili davno v ojstrem oblačilu in v pepelu." Te be¬
sede pač ne pomenjajo nič drugega, kakor to: Ko bi bili pre¬
bivalci v Tiru in Sidonu prejeli enako mero gnade, kakoršno
so prejeli prebivalci v mestih Korozajn in Betsajda, bili bi
se že davno spreobernili. Zakaj da Bog enemu večo, drugemu
manjšo mero gnade daje , je od njegove strani neizvedljiva
skrivnost, ktera nam bo še le sodnji dan razodeta; od naše
strani pa je odvisno sosebno od molitve in od našega zvestega
prizadevanja, da nam Bog ali več ali manj gnade daje. Pra¬
vičnim, postavim, daje Bog toliko gnade, da se zamorejo, če
tudi ne vseh odpustljivih, pa se ogibati vsaj vseh smertnih
grehov. Ako tedaj pravični to gnado pridno porablja, in go¬
reče in stanovitno moli, deli mu Bog brez dvombe še obilnišo
mero gnade. Bavno tako daje Bog vsem grešnikom toliko
gnade, da se zamorejo spokoriti in poboljšati, ako le resnično
hočejo. Če si tedaj kak grešnik to gnado v prid obrača, in
goreče in stanovitno moli, daje mu Bog gotovo še obilniše
gnade, s kterih pomočjo se lagleje obvaruje, da v greh nazaj
ne pade.

6. P o s v e č u j o č o gnado bož j o d aj e B og sv.
Duh posebno  v ssv. zakramentih. Daše  pa to
zgodi, mora se nekaj storiti od božje,  nekaj pa od č 1 o-
v e š k e strani.

a) Od božje strani se mora storiti to, da Bog človeku z
djansko gnado naproti pride: „ Ne premoremo iz sebe kaj mi¬
sliti, kakor iz sebe, ampak naša zmožnost je iz Boga; Bog
je, kteri dela v vas hoteti in dopolniti po svojej dobri volji."

b) Od človeške strani pa mora priti to, da človek ve¬
ruje , upa, ljubi, svoje grehe obžaluje in ssv. zakramente
sprejame.

Perva reč, ktera je od strani človekove, je vera. To nam
razlaga apostelj s temi le besedami: „Brez vere ni mogoče
Bogu dopasti." Ravno zato jo tudi sv. Tridentinski cerkveni zbor
zaznamuje kar začetek človekovega zveličanja, kar vzrok in
korenino vsega opravičevanja, brez ktere ni mogoče Bogu do¬
pasti in priti v občestvo ž njegovimi otroki." Ta v opraviče¬
vanje potrebna vera pa ne obstoji le samo v zaupanju na za-
služenje Jezusa Kristusa, temveč obstoji v tem, da človek ve¬
ruje ali za res ima, ter za resnico spozna vse, kar je Bog v
Kristusu razodel, in kar sveta cerkev verovati ukazuje , in
sosebno da človek za res ima, da bo grešnik od Boga opra¬
vičen ž njegovo gnado zavoljo Kristusovega odrešenja in za-

358

služenja. Vso to vero Kristus prav razločno tirja, ter pravi:
„Kdor veruje, in bo kerščen, bo zveličan; kdor pa ne veruje,
bo pogubljen." Vso to vero so v opravičenje zahtevali tudi
aposteljui. Tako sta sveti Pavel in Timotej jetničarju ali varhu
ječe v Filipah na njegovo vprašanje: »Gospoda! kaj mi je
storiti, da bom zveličan!" odgovorila: »Veruj v Gospoda Je¬
zusa, in boš zveličan ti in tvoja hiša." Tudi sveta cerkev je
že od nekdaj tiste, ki so hotli kerščeni biti, terdo zavezovala,
da so morali vse razodete resnice svete Kristusove vere verno
sprejeti in se jihterdno deržati; ravno zato so morali še malo
poprej, preden so kerščeni bili, apostoljsko vero glasno moliti,
kar je tudi še dandanes v navadi. Po vsi pravici je tedaj
sveti Tridentinski cerkveni zbor izobčenje izrekel nad tiste, kteri
terdijo, da v opravičenje ni potrebna vsa keršanska vera, am¬
pak je potrebno le samo zaupanje v božje usmiljenje. Keršan-
sko upanje je druga reč, ktera je od strani grešnikove po¬
trebna, da zadobi opravičenje. Ako bi grešnik res veroval vse,
kar je Bog razodel, in kar nam njegova sveta cerkev verovati
ukazuje, pa bi pri sami tej veri ostal, in bi se zaupljivo k
Bogu ne obračal, in bi zavoljo božjega neskončnega usmiljenja
in zavoljo neskončnega zasluženja Jezusovega odpuščenja grehov
in gnade ne pričakoval, manjkalo bi mu k opravičevanju po¬
trebnega pripravljanja. Dokler namreč grešnik upanja še nima,
ne približa se k Bogu, in je toraj tudi nezmožen, da bi prejel
gnado opravičenja. Upanje v božje neskončno usmiljenje je
tedaj v zadobljenje opravičenja grešniku ravno tako potrebno,
kakor potrebna mu je vera. Kavno zato išče Jezus v vseh
grešnikih obuditi upanje, ter jim zakliče: »Pridite k meni
vsi, kteri se trudite, in ste obteženi, in jaz vas bom poživel."
Tudi aposteljni in cerkveni očaki grešnike prav dostikrat opo-
minjajo k upanju, dobro vedoči, da bi brez upanja bili popol¬
noma nezmožni, zadobiti gnado opravičenja. Ako hoče toraj
grešnik gna,do opravičenja zadobiti, mora upati, da mu je
Bog milostljiv in usmiljen , in da mu bo zavoljo Jezusovega
neskončnega zasluženja odpuščanje dodelil, in če hi bil tudi še
tolikanj in še tako hudo grešil.

Tretja reč, ktera je od strani grešnikove v opravičenje
potrebna, je, da grešnik začne Boga ljubiti. Sv. apostelj Pavl
piše: »V Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza,
ampak vera, ktera po ljubezni dela." Kako malo da pomaga
sama vera brez ljubezni, pove spet ravno ta apostelj, rekoč:

359

„Ako bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni
pa bi ne imel, nič nisem."

Četerta reč, ktera je od strani grešnikove potrebna v
zadobljenje opravičenja, je ta, da grešnik svoje grehe obžaluje,
to je: da se kesa, da je Boga razžalil, da svoje grehe studi
in čerti, in da terdno sklene , odsihmalo nič več ne grešiti.
Ta žalost nad grehom je prav ponatorno sklenjena z božjo
ljubeznijo; kajti kakor hitro grešnik začne Boga ljubiti, ne
dopade mu greh nič več, in tedaj tudi greha nič več ne ljubi,
temveč ga čerti in sovraži; žal mu je, da je Boga razžalil,
in resnično voljo ima, ga nič več ne razžaliti. Ta žalost nad
grehom je pa tudi res neobhodno potrebna, da zadobimo opra¬
vičenje; kajti nikakor bi ne mogli reči, da se znajde na potu
opravičenja tisti človek, kteri greh, namesto da bi ga sovražil
iz celega serca, le še ljubi s celim sercem, kteremu kar nič
ni žal, da je Boga razžalil, in kteri še ne misli ne na to, da
bi se poboljšal in da bi Boga nič več ne žalil. Ravno zato pa
tudi sveto pismo za opravičenje neodjenljivo tirja žalost nad
grehom in poboljšanje življenja. Zveličar pravi: „Ce se ne
spokorite, bote vsi ravno tako poginili. “ Zatoraj uči sveti Tri¬
dentinski cerkveni zbor, da sta bila žalost nad grehom in
terdni sklep poboljšati se vsaki čas potrebna v odpuščanje
grehov.

Ako tedaj grešnik s pomočjo gnade božje veruje, upa,
in začne Boga ljubiti in svoje grehe obžalovati, dopolnil je s
tim to, kar spada k pripravljanju, po kterem pripravljanju se
dobiva opravičenje; toda s tim še ni zares opravičen, to je:
on še nima posvečujoče gnade božje. Treba je, da opravi še
peto reč, ktera je od strani grešnikove potrebna v zadobljenje
opravičenja, in ta reč obstoji v tem, da prejme svete zakra¬
mente, ktere je Jezus postavil ravno zato , da se po njih za-
dobi posvečujoča gnada božja. Ti zakramenti so zakrament
svetega kersta in zakrament svete pokore. Ako grešnik, kteri
hoče opravičenje zadobiti, še kerščen ni, mora prejeti sveti
kerst. Ako pa je že kerščen, in je gnado opravičenja zgubil po
kakem smertnem grehu, mora prejeti zakrament svete pokore.

Sklep.

Tako smo toraj pri nauku od ssv. zakramentov. Vsi bi
radi prišli v sv. nebesa; v nebesa pa ne pride nihče brez
gnade božje , ktero nam Bog sv. Duh posebno deli v ssv.

360

zakramentih. Zatoraj le radi in pridno hodite h keršanskim
naukom, v kterih se bomo učili najimenitnejših resnic od
ssv. zakramentov: »Kdor je iz Boga, božjo besedo posluša!"
Amen.

XLVI. Keršanski nauk.

Od m.  zakramentov sploh.

P. Kaj je zakrament?

O.  Zakrament je vidno znamenje nevidne gnade, ktero je Kristus
Gospod postavil nam v posvečevanje.

P. ZaJcaj se pravi sv. zakramentom, da so vidne znamenja?

O.  Sv. zakramentom se pravi, da so vidne znamenja, ker se pri
vsakem zakramentu godi kaj takega, kar se lahko vidi, sliši, ali kako
drugače čuti; tako se pri sv. kerstu, na primčr, vidi voda.

P. Zakaj se sv. zakramenti imenujejo znamenja?

O.  Sv. zakramenti se imenujejo znamenja, ker vsled postavljenja
Kristusovega po vnanjih rečeh pomenjajo notranje posvečenje, ktero delč.

P. Kako nas sv. zakramenti posvečujejo ?

O.  Sveti zakramenti nas posvečujejo, ker nam nekteri izmed
njih posvečujočo gnado in opravičenje navadno dele, drugi pa to gnado
v nas množe.

P. Po kterih zakramentih se nam posvečujoča gnada in opravičenje
navadno deli ?

O.  Posvečujoča gnada in opravičenje se nam navadno deli po
zakramentih sv. kersta in sv. pokore.

P. Kako se pravi sv. kerstu in sv. pokori, ker posvečujočo gnado
navadno delita ?

O.  Ker nam posvečujočo gnado sv. kerst in sv. pokora navadno
delita, pravi se jima, da sta zakramenta mertvih; zakaj še le po njih
se grešnik, na duši mertev, zhuja za večno življenje.

P. Kako se imenujejo zakramenti, po kterih se nam posvečujoča
gnada množi?

O.  Zakramenti,_ po kterih se nam posvečujoča gnada množi, se
imenujejo zakramenti živih, ker tisti, ki jih hočejo prejeti, morajo že
imeti posvečujočo gnado, to je, duhovno življenje svoje duše.

P. Kteri so zakramenti živih?

O.  Zakramenti živih so: sv. birma, sv. rešnje Telo, sv. poslednje
olje, sv. mašnikovo posvečevanje, sv. zakon.

361

P. Kaj je Se treba pomniti od zakramentov?

0.  Od zakramentov je treba še pomniti:

1. Da vsak zakrament tudi svojo posebno gnado deli.

2. Da zakrament sv. kersta, sv. birme in sv. mašnikovega posve¬
čevanja duši vtiska neizbrisljivo znamenje; zavoljo tega znamenja krist¬
jan takošnega zakramenta več kakor enkrat veljavno in brez smertnega
greha ne more prejeti.

P. Od koga imajo zakramenti svojo moč?

O.  Zakramenti imajo svojo moč od svojega začetnika Jezusa
Kristusa.

P. Koliko je zakramentov, in kako se imenujejo?

O.  Zakramentov je sedem; imenujejo se: 1. Sveti kerst. 2. Sv.
birma. 3. Sv. rešnje Telo. 4. Sv. pokora. 5. Sv. poslednje olje. 6. Sv.
mašnikovo posvečevanje. 7. Sv. zakon.

Vvod.

Vsi si želimo enkrat v nebesa priti; nihče pa ne more
v nebesa priti razun po Jezusu Kristusu. On nas je odrešil
in opravičil, to je: On nam je s svojim terpljenjem in s svojo
smertjo pridobil posvečujočo gnado, ki nas grehov očiščuje in
prerodja v božje otroke in dediče nebeškega kraljestva. Tako
imamo pravico do ssv. nebes. On nam je pa tudi zaslužil
djansko gnado božjo, ki nam um in pamet razsvitljuje in voljo
nagiba, da se varujemo hudega in storimo dobro. Tako si ne¬
besa služimo. Nebesa so dar božji pa tudi plačilo.

To dvojno gnado božjo, ki je vsakemu k zveličanju ne-
obhodno potrebna in ki jo je nam vsem Jezus pridobil, deli
nam sv. Duh. Ta zdaj po Jezusovej obljubi v katoliškej cerkvi
prebiva in vernim Jezusove zasluženja in gnade deli. Pa kje
in kako? To se godi v ssv. zakramentih, od kterih se bomo
zanaprej učili. Danes vam bom razjaznil ta-le vprašanja:

1. Kaj je zakrament? 2. Kolikoje ssv.  za¬
kramentov? 3. Kako se zakramenti razde¬
lijo?  Poslušajte!

Razlaga.

1. Kaj je zakrament?  Zakrament je latinska be¬
seda in pomenja kako sveto, Bogu posvečeno reč ali pa kak
posvečen kraj ali pa kako visoko, sveto skrivnost. Tukaj pa
je zakrament vidno in delavno znamnje nevidne gnade božje,
od Jezusa postavljeno v naše posvečenje.

362

K vsakemu zakramentu so toraj potrebne tri reči, ter
a) vidno in delavno znamenje, b) nevidna gnada
božja, in c) postavljanje po Kristusu v naše
posvečenje.

a) K vsakemu zakramentu je naj poprej treba  vidnega
in delavnega znamenja.

Najpoprej je znamenje bistveno in neobhodno potrebno.
„Znamenje“ imenujemo tako reko reč, ktera pomenja ali na
znanje daje kako drugo reč. Kjer, na primero, zagledamo,
da iz dimnika dim kviško puhti, nam je dim znamenje, da v
peči ali na ognjišču gori; ali kedar je zemlja mokra in cesta
blatnasta, nam je to znamenje, da je deževalo. Tudi pri vsa¬
kem zakramentu se mora znajti kaka taka reč, ktera pomenja
ali naznanja kako drugo, ter nevidno reč.

Nadalje je vidno ali vidljivo  znamenje bistveno po¬
trebno k vsakemu zakramentu; kajti kaka skrita ali nevidna
reč bi nam nikakor ne mogla na znanje dajati kake druge
skrivne ali nevidljive reči. Vidno ali vidljivo pa nam tukaj ni
le samo to, kar vidimo, ampak tudi to, kar slišimo, ali vsploh
to, kar po svojih peterih vunanjih počutkih na znanje dobi¬
vamo. Vidne ali vidljive so nam tedaj take reči, take djanja
in take besede, ki jih sprejemamo ali na znanje dobivamo po
svojih počutkih. Voda, postavim, križma, olje so nam vidne
reči.  Obli vanje kerščenca z vodo, maziljenje birmanca s sv.
krizmo so nam vidne djanja.  Izrekovanje besed: „Kerstim
te v imenu Boga Očeta in Sina, in sv. Duha" so nam pa b e-
sede,  ki ji vidimo ali prav za prav slišimo.

Vidno znamenje  tedaj, kakoršno je neobhodno po¬
trebno k vsakemu zakramentu, obstoji iz kake posebne reči,
iz kakega posebnega djanja,  in iz posebnih besed,  ktere
spremljajo djanje, ktero se godi s kako posebno rečjo. Brez
izgovarjanja teh posebnih besed ne postaneta ne reč ne djanje
tako znamenje, kakoršno je potrebno k sv. zakramentu. Zato
veli sv. Avguštin v ozir sv. kersta, in pravi; „Vzemi besedo
proč, in kaj ti bo voda drugega kakor voda? Pride pa be¬
seda k elementu (to je: k vidni reči in vidnemu djanju), po¬
stane ti zakrament."

Rekli smo, da ne le vidno, ampak tudi delavno  znam-
nje je neobhodno in bistveno potrebno k vsakemu sv. zakra¬
mentu, to je: tako znamenje, ktero to, kar je nevidnega, nam¬
reč gnado, ne daje le samo na znanje, ampak nam tisto tudi
deli. Kedar kjekod dim zagledamo, iz tega sklepamo, da se

363

ondot znajde ogenj; kajti dim izvira iz ognja, naznanja ogenj.
Ker pa dim ognja ne dela, ampak ga le naznanja, dim ni
delavno znamenje. Nasproti pa, da zagledamo na nebu tamen
oblak, sklepamo iz tega, da bo kmalo deževalo; tamen oblak,
nam je znamenje, ktero na znanje daje, da bo deževalo. To
znamenje nam je delavno znamenje, ker je oblak vodonosen, in
dež vzrokuje in iz sebe izpušča na zemljo. Take delavne
znamenja so tudi sveti zakramenti, ker nam tega, kar je vid¬
nega, gnado namreč, ne dajejo le samo na znanje, ampak jo
(gnado) tudi vzrokujejo, to je, resnično delijo. Kedar se tedaj,
na primero, kei'stna voda izliva nad detetovo glavo, in se ob
enem izgovarjajo pri sv. kerstu navadne besede, to oblivanje
in izgovarjanje nam ne naznanja le samo, da se v detetu
godi nekaj nevidnega, ter notranje očiščevanje in posvečevanje,
temveč to oblivanje in izgovarjanje detetovo dušo po nevidnem
potu tudi res očiščuje in posvečuje. Sveta cerkev v sv. Tri¬
dentinskem zboru uči: „Ako bi kdo terdil, da zakramentje

nove zaveze nimajo v sebi gnade, ktero na znanje dajejo, ali
da je (gnade) ne delijo tistim, kteri jej nobenega zaderžka na
pot ne nastavljajo, ravno kakor bi bili le samo vunanje zname¬
nja gnade, ktera se po veri dobiva ali po pravičnosti, ali ka¬
kor bi bili posebne znamenja, s kterimi se spričuje kerščanska
vera, po kteri se verniki razločujejo pred svetom od neverni¬
kov, bodi izobčen." Po tem takem je gotovo, da so zakra¬
mentje ne le vidne, ampak tudi delavna znamenja, in da nam
tedaj to, kar nevidnega imajo, ne naznanjajo le samo, ampak
tudi vzrokujejo ali delijo sami ob sebi in sami iz sebe ali
sami ob svoji moči. In to kar zakramentje nevidnega v sebi
imajo in nam delijo, je gnada božja.

b) In ravno ta nevidna gnada  je druga reč, ktera
je neobhodno in bistveno potrebna k vsakemu zakramentu.
Imenuje se ta gnada nevidna,  zato, ker je ne moremo spre¬
jemati po vunanjib počutkih, ter je ne moremo z očmi viditi,
z ušesi slišati, z rokami prijeti.

Zakramentje človeku najpoprej delijo po¬
svečujočo gnado,  ktera obstoji v tem, da se človeku od¬
pustijo in zbrišejo grehi in kazni, in da se notranji ali duhovni
človek, to je serce človekovo, prenavlja in posvečuje. Kedar človek
posvečujo gnado na novo prejme, postane iz grešnika pravičen,
postane otrok božji, postane dedič nebeškega kraljestva. Kedar
se pa posvečujoča gnada v človeku, ki jo že ima, pomnoži,

364

postane s tim še pravičniši, še svetejši in Bogu dopadljivejši,
pa tudi obilnišega plačila v nebesih vreden.

Poleg posvečujoče gnade deli vsak sv. zakrament po svo¬
jem posebnem cilju in koncu tudi še posebno djansko
gnado. Sv. kerst, postavim, zraven posvečujoče gnade deli tudi
še to posebno gnado, da se mu v serce vlije ali vsadi kal ali
seme kerščanske vere, upanja in ljubezni in pomoč podeli, da
zamore človek kakor božji otrok po naukih svetega evangelija
živeti; sveta birma deli zraven pomnoženja posvečujoče gnade
tudi še to posebno gnado, da kerščeni človek po njej postane
serčen in močen, da zamore svojo vero očitno spoznavati in
po njej živeti tudi takrat, kedar skušnjave nanj pritiskajo ali
ga preganjanje zadeva.

c) Tretja reč, ktera je k vsakemu zakramentu bistveno
in neobhodno potrebna, je ta, da je zakrament postavljen
od Jezusa Kristusa, postavi j en v naše posve¬
čenje.  Jezus Kristus nam je gnado božjo zaslužil, njegova
je in zatega delj tudi le on sam more odločiti: To svojo
gnado hočem deliti tistemu, ki to ali uno vidno znamenje stori.
Dalje le tudi Jezus, vsegamogočni Bog, zamore nevidne gnade
navezati na vidne znamenja. Ljudje zamorejo sicer vpeljati in
rabiti posebne vidne znamenja, posebne šege in navade; pa nad-
natorne gnade ž njimi skleniti ali nanje navezati nikakor ne
morejo; kajti deliti gnado božjo, je le božje delo. Ako so
tedaj aposteljni s pokladanjem rok,  po maziljenju s križmo
ali sv. oljem itd. ljudem nevidno gnado delili, moramo iz
tega za terdno skleniti, da je Jezus Kristus te vidne znamenja
vpeljal, in ž njimi svojo gnado sklenil, ter aposteljnom na¬
ročil, ljudem gnado deliti po teh vidnih znamenjih. Ravno zato
tudi aposteljni niso hotli veljati za vtemeljilce, ampak le za
služabnike in delilce svetih zakramentov. „Tako naj nas ima
vsak ko služabnike Kristusove in delilce božjih skrivnost,"
piše sv. Pavel. Da so vsi sveti zakramenti od Kristusa po¬
stavljeni, določno uči tudi sveta cerkev, ter pravi v Triden¬
tinskem cerkvenem zboru: „Ako bi kdo terdil, da zakra-

mentje nove zaveze niso vsi postavljeni od Jezusa Kristusa,
bodi izobčen."

2. Koliko je ss v. zakramentov?  Ssv. zakra¬
mentov je 7 in so gorej imenovani. Da jih je sedem, uči nas
Bog sam v sv. pismu in sv. katoliška cerkev. Cernu pa je
Jezus ravno sedem zakramentov — ne manj ne več — po¬
stavil, tega mi do terdnega povedati ne moremo. Nekaj pa

365

vendar že naša glava ve povedati, čemu da jih je ravno se¬
dem. Ravno toliko jih je namreč potreba pa tudi zadosti, da
se ljudje zveličati morejo.

Da se človeški rod po božjej volji ohranja in množi, po¬
stavil je Bog poseben stan — zakonski stan. Ta stan pa je
poln velikih težav in preimenitnih dolžnost. Za zakonske je
Jezus postavil zakrament sv. zakona. Jezus si je izbral apo-
steljnov in učencev, pa jim in njihovim naslednikom sporočil,
naj ljudem oznanujejo njegov sv. nauk in jim delijo velike
gnade odrešenja. Postavil je toraj duhovnike, ki se posvečujejo
v zakramentu sv. mašnikovega posvečevanja. Tako je toraj
Jezus oskerbel, da se človeški rod ohranja in se mu delijo
vse za zveličanje potrebne gnade.

Človek se rodi, pa je grešnik in na duši mertev. Naj-
pred je toraj potrebno, da se človek po duševno oživi, da se
mu greh odvzame, da postane otrok božji. To se zgodi v za¬
kramentu sv. kersta.

Hudo nagnjenje pa tudi še po svetem kerstu ostane v
človeku; s tim hudim nagnjenjem v sercu stopi med zapeljivi
svet, med kterim ga čaka tolikanj in tako hudih skušnjav, da
bi ga vse pretežko stalo jih premagati; in tu mu pride sveta
birma na pomoč, ter ga navdahne s serčnostjo in napoji z
močjo za boj zoper skušnjave. — Ali človeška slabost in silna
moč skušnjav vsemu temu vkljub človeka vendar le premaga,
da pade, večkrat pade, marsikterikrat celo v smertne grehe
pade; in v takem žalostnem stanu ga sveta pokora spet vzdigne,
ter na pravi pot pripravi. —Od padca je sicer vstal, ali neka
slabost in nezmožnost mu je ostala, in v vedni nevarnosti se
znajde, da bi na novo ne padel, namesto da bi v čednosti na¬
predoval in v popolnosti rastel; zakrament sv. Rešnj ega Telesa
pa mu daje močno nebeško jed, ktera ga redi in krepča, da
v dobrem raste. — Na zadnje dospe človek do tistega pomen¬
ljivega trenutljeja, o kterem mora s smertjo boreč se svet za¬
pustiti ; in takrat mu zakrament sv. poslednjega olja daje po¬
trebno serčnost in moč. — Ravno sedem svetih zakramentov
je tedaj potrebnih, da se zadovoljuje in zadostuje vsem du¬
hovnim potrebam človekovim.

3. Kako se ssv.  zakramenti razdelijo?
Sveti zakramenti se razdelijo a) po tem, kako so potrebni;
b) po tem, kaj v človeku delajo; c) po tem, kdo jih sme de¬
liti in d) po tem, kolikokrat jih človek sme prejeti.

366

a) Pri tem, kako so zakramenti potrebni, je
treba vedeti, da je sv. kerst zmed vseh drugih najpotrebniši
zakrament; kajti brez svetega kersta ne more nobeden človek
zveličan biti, pa tudi nobenega drugega sv. zakramenta ne
more veljavno prejeti, dokler ni kersčen. Za svetim kerstom
je sveta pokora najpotrebniši zakrament, in sicer za tiste, ki
so se po svetem kerstu smertno pregrešili. Za njim pride
zakrament sv. Rešnjega Telesa na versto, za tem sv. birma,
in za nevarno obolele kristijane sveto poslednje olje. Zakra¬
ment svetega mašnikovega posvečevanja in sv. zakona sta v
ozir potrebnosti na zadnjem mestu, ker sta sveti cerkvi in
človeštvu v sploh sicer potrebna, nikakor pa ne potrebna vsa¬
kemu posameznemu človeku, in mnogim ljudem še celo do¬
stojna nista.

b) Po tem kaj v človeku delajo,  imenujemo ne-
ktere — zakramente m e r t v i h, nektere zakramente živih.
Nekteri sveti zakramentje posvečujočo gnado na novo delijo,
drugi mu pomnožujejo posvečujočo gnado, ki jo človek že ima;
in ravno iz tega razločka izhaja razdelitev, po kteri se eni
zakramentje imenujejo zakramentje m er t vi h, in drugi zo-
vejo zakramentje živih,  kar vam moram bolj na drobno raz¬
ložiti. M er t ve imenujemo tukaj tiste ljudi, ki duhovnega
življenja v sebi nimajo, in toraj niso pripravni, za nebesa si
nabirati kako zasluženje, ravno kakor telo, v kterem duše več
ni, tudi nič več pripravno ni, za ta svet kaj delati ali storiti.
Ta duhovua smert izvira iz smertnega greha, v kterem se člo¬
vek znajde; kajti greh porodi smert, ter vzame duši duhovno
življenje. Tista dva zakramenta tedaj, ktera je Jezus postavil
zato, da greh iz duše izbrišeta, in jej namesto njega posve¬
čujočo gnado dasta, ter jo iz smerti pregrehe v življenje gnade
obudita, imenujeta se zakramenta mertvih, to je: zakramenta
za mertve, za tiste namreč, kteri posvečujoče gnade še ni¬
majo, ali pa, kteri so jo poprej imeli, in so jo s smertnim
grehom zgubili; tedaj za tiste, ki so ali zavoljo izvirnega
ali pa zavoljo lastnega smertnega greha na duši mertvi. Ta
dva zakramenta sta sveti kerst in sv. pokora. Žive  nasproti
imenujemo tiste ljudi, ki nimajo ne izvirnega, ni drugega ve¬
likega greha nad seboj, in tedaj v posvečujoči gnadi živijo.
Tistih pet zakramentov tedaj, kteri posvečujočo gnado , kedar
jo že imamo, v nas pomnožujejo, imenujemo zakramente živih,
to je: zakramente za žive, za tiste namreč, ki nobenega
smertnega greha nimajo nad seboj, in tedaj v gnadi božji ži-

367

vij o, da se v tem duhovnem življenju ohranijo in vedno po-
polniši prihajajo. Ti peteri sveti zakramentje so: Sveta birma,
zakrament oltarja, sveto poslednje olje, sveto mašnikovo po¬
svečevanje, in sveti zakon. Teh svetih zakramentov tedaj ne
sme prejemati tisti, ki se znajde v smertnem grehu. Takemu
človeku bi ravno tako malo hasnili, kakor malo hasni jed
mertvemu človeku ali merliču. In še celo v tem hujši stan
bj se postavil, ako bi smertnega greha si svest vendar le prejel
enega ali drugaga teh zakramentov. Tak človek si duhovno
smert pomnoži, ravno kakor bi si bolezen namnožil ali si
celo smert na glavo nakopal bolnik, kteri bi vžival tako jed,
ktera se bolniku ne prileže.

c) Potem, kdo sme zakramente deliti,  so
nekteri, kterih sme samo škof deliti, to je: sv. birma in maš¬
nikovo posvečevanje. Nektere smejo škofje in duhovniki de¬
liti: sv. kerst, sv. Rešnje Telo, sv. pokora, sv. poslednje olje,
sv. zakon. Eden — sv. kerst — sme v potrebi in sili celo
vsak človek deliti.

d) Po tem, kolikokrat človek kak zakrament
prejemati sme,  so zakramentje, kterih ne smemo več
kakor enkrat  v svojem življenju prejemati, in taki, ki jih
smemo večkrat  prejemati. Nekteri zakramentje namreč
imajo tak učin ali tak vspeh in tako moč, da duši tistega,
ki jih prejme, vtisnejo neizbrisljivo znamenje, in se toraj ve¬
ljavno in brez smertnega greha ne smejo več kakor enkrat
prejemati. Taki zakramentje so trije: sv. kerst, sv. birma,
in sv. mašnikovo posvečevanje. Drugi štirji zakramentje se
smejo več kakor enkrat prejemati, ker nobenega takega ne¬
izbrisljivega znamenja v dušo ne vtisnejo, in ker človek več¬
krat vtegne priti v take okoljščine, v kterih jih potrebuje, in
za ktere jih je Jezus postavil.

Sklep.

Sv. zakramenti so vidno in in delavno znamenje nevidne
gnade božje, od Jezusa postavljeno v naše zveličanje. Po¬
mislimo , kako modro in dobrotljivo da je naš Zveličar na¬
ravnal , da nam je zakramente kar vidne znamenja postavil.
Sveti Krizostom pravi: „Ako bi človek telesa ne imel, delil
bi mu Bog svoje gnade kar take, kakoršne so same ob sebi
(brez vidnega znamnja); ker je pa duša s telesom sklenjena,
deli mu to, kar jb nevidljivega (guado namreč), vidno." Ako

368

bi Gospod svoje gnade ne bil navezal na vidne znamenja sv.
zakramentov, ne bilo "bi nam znano, ali smo gnado božjo pre¬
jeli, ali je nismo prejeli, ker smo pozemljiske stvari, ki ni¬
mamo le samo duše, ampak imamo tudi telo. Ker je pa Go¬
spod gnado z vidnim znamenjem v zvezo spravil, lehko vemo,
da nam svojo gnado deli, vemo tudi uro in celo trenutljej, o
kterem se to zgodi, o kterem nas gnada doteka. — Modrost
in dobrotljivost Zveličarjeva se razkazuje na dalje tudi v tem,
da je postavil take znamenja, ktere prav lepo postavljajo pred
oči, kaj da gnada božja v nas dela. Voda, postavim, ima tako
lastnost, da madeže izmiva in izpira; kako primerno je tedaj,
da se voda rabi pri sv. kerstu, ker nam ravno voda lepo na
znanje daje, da sv. kerst dušo očiščuje izvirnega in vseh dru¬
gih pred sv. kerstom storjenih grehov! Mazilo rane ozdravlja,
telesne bolečine zmanjšuje, in udom moč in gibčnost daje; in
tedaj nam tudi maziljenje s sv. križmo pri sveti birmi prav
lepo kaže, da nam gnada božja hudo požejlenje zmanjšuje, in
naši duši moč in urnost daje, da sveto vero očitno spozna¬
vamo in serčno in neprestrašeno po njej živimo. — Vidne znam-
nja postavljajoč je Jezus res modro in dobrotljivo ravnal tudi
zato, ker je njegova sv. cerkev vidna in očitna. Ko bi nas
Bog kar na skrivnem posvečeval, in bi vidnih znamenj nevidne
gnade ne bilo, ne videli bi , kdo da se znajde v cerkvi božji,
in kdo ne; ne bilo nam znano, kdo je kristijan, in kdo ni.
Ker se pa sv. kerst in drugi sveti zakramenti očitno preje¬
majo, vemo, kteri so udje svete cerkve, da se jih s tim z večo
vzajemno ljubeznijo oklenemo. — Ako vse to pred očmi
imamo, smo kar prisiljeni, spoznati, da je Jezus res vreden
vse naše hvaležnosti in vse naše ljubezni. K njemu se tedaj
obračajmo, kolikorkrat koli se na to njegovo dobroto spom¬
nimo, k njemu priserčno zdihujmo: „Gospod! tvoji ljubezni
ni še bilo zadosti, da nam le svojo gnado deliš, deliti nam
jo hočeš tudi še po takem potu, na tak način, kteri nam prav
živo in prepričalno pred oči postavlja tvoje neizrekljivo usmi¬
ljenje. Sprejmi zato vso našo ljubezen, in bodi zato češčen
in hvaljen toliko milijon milijonkrat, kolikor milijonov zvezd
se leskeče in vtrinja gori nad n ami  na milo jasnem nebu!“
Amen.

369

XLVII. Keršanski nauk.

Od sv. kersta.

P. Kaj je sv. ker st?

O. Sv. kerst je pervi in najpotrebniši zakrament, v kterem se
človek z vodo in besedo božjo očisti izverniga greha in vseh drugih
djanskih grehov, če jih je kaj pred kerstom storil, ter se v Kristusu
kakor nova stvar k večnemu življenju prerodi in posveti.

P Zakaj se imenuje sv. kerst pervi zakrament?

O.  Sv. kerst se imenuje pervi zakrament, ker mora človek ker-
ščen biti, preden mu je mogoče kak drug zakrament prejeti.

P. Zakaj se imenuje sv. kerst najpotrebniši zakrament?

O.  Sv. kerst se imenuje najpotrebniši zakrament, ker brez kersta
ne more nihče zveličan biti, še celo otrok ne.

P. Kaj deli zakrament sv. kersta ?

0.  Zakrament sv. kersta deli:

1. Odpuščanje izvirnega greha in vseh drugih pred kerstom stor¬
jenih grehov, tudi vseh večnih in časnih kazen.

2. Pri njem zadobi naša duša božjo gnado, ktera nas opraviči,
da otroci božji in dediči (črbi) večnega zveličanja postanemo.

3. Tisti, kteri prejmejo sveti kerst, so v cerkev sprejeti in po¬
stanejo njeni udje.

4. Duši se vtisne neizbrisljivo znamenje; torej se tudi sv. kerst
ne more več kakor enkrat veljavno in brez smertnega greha prejeti.

P. Kako se morejo zveličanja vdeležiti odraščeni, ki nimajo prilož¬
nosti, da bi v resnici prejeli zakrament sv. kersta ?

O.  Odraščeni, ki nimajo priložnosti, da bi v resnici prejeli za¬
krament sv. kersta, morejo zveličanja vdeležiti se: 1. S kerstom želje.
2. S kerstom kervi.

P. Kaj je kerst želje?

O.  Kerst želje je goreče  hrepenenje, zakrament sv. kersta,_ ko
bi le mogoče bilo, prejeti; toda hrepenenje tako mora biti sklenjeno
s popolno ljubeznijo do Boga in z resničnim kesanjem zavoljo storjenih
grehov.

P. Kaj je kerst kervi?

O.  Ako nekerščeni človek, ki bi sicer rad zakrament sv. kersta
prejel, pa ne more, svojo kri in svoje življenje za Boga in vero da,
prejme s tem kerst kervi.

P. Kdo sme kerstiti?

O.  V sili sme vsak človek kerstiti; zunej sile pa imajo le škofi in
fajmoštri pravico kerščevati; ž njih dopuščanjem pa smejo tudi drugi
mašniki in dijakoni kerščevati.

24

S70

P. Kaj mora storiti, kdor kerščuje ?

0.  Kdor kerščuje, mora :

1. Imeti namen, da bo kerstil tako , kakor je Jezus Kristus sv.
kerst postavil.

2. Mora človeka, kterega kerščuje, s pravo vodo obliti.

3. Mora med oblivanjem govoriti te besede: Jaz te kerstim v
imenu Očeta, in Sina, in svetega Duha.

P. Kaj mora storiti odraščen človek, kteri hoče kerščen biti?

0.  Odraščen človek, kteri hoče kerščen biti, mora:

1. Najpotrebniše resnice svete vere vedeti in jih verovati.

2. Mora želeti, da bi ud cerkve Jezusa Kristusa postal.

3. Mora svoje grehe obžalovati.

4. Mora skleniti in razločno obljubiti, da bo do svoje smerti po
kerščansko živel.

P. Kdo obeta to pri otrocih, ki še nič ne morejo obetati?

O. Botri obetajo v imenu otrok, ki jih pri sv. kerstu derže, da
bodo spolnovali vse, k čemur človeka sv. kerst veže.

P. Ali smo dolžni obljubo svojih kerstnih botrov spolnovati?

O.  Obljubo svojih kerstnih botrov smo dolžni spolnovati; spodobi
se celo, da človek pri kerstu storjeno obljubo večkrat ponavlja.

P. Kako se ponavlja kerstna obljuba ?

O.  Kerstna obljuba se lahko ponavlja s temi besedami: Verujem
v Boga Očeta, Sina in svetega Duha. Verujem v Jezusa Kristusa, edino-
rojenega Sina božjega, kteri je Bog in človek skupej, kteri je človeški
rod s svojim terpljenjem in svojo smertjo odrešil. Verujem vse, kar
je Bog razodel, kar je Jezus učil kar so njegovi sveti aposteljni ozna-
novali, in kar katoliška cerkev, s ktero živ in mertev družen biti želim,
verovati veleva. Odpovem se iz vsega serca hudiču, njegovemu napuhu
in vsem njegovim delom. Odpovem se tudi vsem grehom, nečimernosti
in vsem zapeljivim naukom sveta. Terdno sklenem, po kerščansko ži¬
veti. Bog me poterdi v mojem sklepu s svojo vsegamogočno gnado! Amen.

P. Kedaj se spodobi obljubo pri sv. kerstu storjeno ponavljati ?

0.  Pri svetem kerstu storjeno obljubo ponavljati se spodobi:

1. Berž kakor človek k pameti pride.

2. Pred sveto birmo.

3. O svojem rojstnem dnevu.

4. Večkrat v življenji, posebno pa pred sveto spovedjo in svetim
obhajilom.

P. Kakšno dolžnost imajo kerstni botri ?

O.  Botri so dolžni otroke ki so jih pri sv. kerstu deržali, če
nimajo starišev ali kedar so stariši zanikerni, v kerščanski veri dobro
podučiti; nasproti pa je prepovedano, s temi, ki sojih  pri svetem
kerstu deržali, ali ž njih stariši v zakon stopiti, ker takošen zakon za¬
voljo duhovne žlahte, ktero je cerkev med temi osebami postavila, nima
veljavnosti.

371

Vvod.

Srečen  je bil pervi Človek Adam, kakor ga je Bog v za¬
četku stvaril. Bil je v gnadi-božji. Bog sam ga je preserčno
ljubil. Ženo Evo mu je tovaršico dal. Pač srečno in veselo
sta potem živela v prijetnem raju. Ali kako se je vse to na
enkrat spremenilo! Dala sta se v greh zapeljati. Prelomila
sta božjo sv. zapoved, in srečnega življenja v paradižu je bil
konec. Zgubila sta gnado, ljubezen božjo. Prišla sta v oblast
hudemu, katerega zapeljivi glas sta poslušala. Na duši in truplu
nju je pravična božja kazen zadela. Zapustiti sta morala
srečni paradiž, in zemlja, kjer sta potem prebivala, jima je
bila po storjenem grehu le dolina solz in terpljenja. Tako sta
Adam in Eva sama sebe, pa tudi ves človeški zarod v veliko
nesrečo spravila. In nobeden drug nam pomagati mogel ni,
kakor sam neskončno usmiljeni Bog. Poslal nam je svojega
lastnega Sina Jezusa Kristusa; in on nas je greha rešil po
svojem terpljenju in smerti; on nas je s svojim nebeškim
Očetom zopet spravil in nam pokazal tisti pot, po kterem v
božjo gnado in prijaznost zopet pridemo, ter naše duše zveli¬
čamo. In to se zgodi po svetih zakramentih, ktere nam je
on k našemu posvečenju postavil. Od teh pomočkov našega
zveličanja se bomo zdaj posebno učili. Danes vam pervi za¬
krament sv. kersta na kratko razložiti hočem. Spoznali bote,
kolike gnade in dobrote smo že v tem pervem zakramentu
prejeli. Da bote pa vse to prav zastopili, hočem vam zapo¬
redoma razložiti te tri reči:

1. Kaj je sv. k e r s t?

2. Kako se ta zakr-ament deli? in

3. Ktere gnade sv. kerst človeku deli?  —
Zvesto poslušajte!

Razlaga.

1. Kaj je sveti kerst?  Sv. kerst je zakrament, v
kterem se človek z vodo in božjo besedo od izvirnega greha
in vseh drugih pred sv. kerstom storjenih grehov očisti, in v
Kristusu kakor nova stvar za večno življenje prerodi in posveti.

Sv. kerst je res zakrament.  — Vsak zakrament je vidno
in delavno znamenje nevidne gnade božje, od Jezusa postavljeno
v naše posvečenje. In vse te posebnosti nahajamo tudi pri
sv. kerstu. Pri sv. kerstu nahajamo vidno znamenje;

24 *

372

kajti vidno znamenje svetega kersta je voda, oblivanje z vodo,
in med oblivanjem izgovarjanje besed: „Jaz te kerstim v
imenu (Boga) Očeta, in Sina, in sv. Duha." To znamenje je
prav očitno in določno, ker ga lehko vidi vsakdo, ki je pri¬
čujoč, kedar se kerščuje. — To vidno znamenje sv. kersta je
pa tudi delavno znamnje, ker nevidne gnade ne daje le samo
na znanje, ampak jo tudi vzrokuje, jo tudi deli. Kedar je sv.
Peter Judom rekel: »Spokorite se, in daj se kerstiti slehern
zmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščanje svojih gre¬
hov; in bote prejeli dar sv. Duha“, tedaj je s temi besedami
prav določno izrekel, da človek pri sv. kerstu zadobi duhovno
življenje, ter gnado božjo, zadobi odpuščanje grehov in dar
sv. Duha po Jezusovem neskončnem zasluženju, da tedaj tisto
vidno znamenje, vse te gnade v človeku vzrokuje, jih človeku
deli. — Iz tega pa se samo ob sebi izhaja, da je sv. kerst tudi
znamenje nevidne gnade,  to je: da sveti kerst deli notra¬
njo gnado. Sv. kerst namreč dušo grehov očiščuje, jej novo
življenje dodeli, jo v stanovanje sv. Duha spremeni itd. Yse te
reči pa so take gnade, kterih sicer viditi ne moremo, pa se
nam naznanjajo ali razodevajo po vidnem znamnju. — Pri sv.
kerstu nahajamo poslednjič tudi še tretjo posebnost, ktera je
potrebna k vsakemu zakramentu; in ta posebnost obstoji v tem
da, kakor vsak zakrament, je tudi sv. kerst postavljen od
samega Jezusa,  postavljen v naše posvečenje. Jezus je sv.
kerst res postavil, pa ga tudi naravnost zapovedal, ko je re¬
kel svojim učencem: »Idite, in učite vse narode, in kerščujte
jih v imenu Očeta, in Sina, in sv. Duha." Da je res Jezus
sam postavil sv. kerst, posname se iz obnašanja aposteljnov,
kteri so slehernega, ki je sv. vero Jezusovo sprejel, kerstili
ali kerstiti zapovedali, in tako uči in dela tudi sveta katoliška
cerkev.

Sv. kerst je toraj zakrament in sicer pervi in najpotreb-
n i š i zakrament. Pred sv. kerstom ni človek še ud svete
katoliške cerkve in ne more nobenega drugega zakramenta ve¬
ljavno prejeti. Sveti kerst, zraven tega, da je pervi zakra¬
ment, je tudi najpotrebniši zakrament. Najpotrebniši se ime¬
nuje zato, ker. brez sv. kersta nihče ne more biti zveličan.
Jezus' Kristus je namreč sveti kerst oklical za tako sredstvo
ali tak pripomoček, ki je v zveličanje vsakemu človeku ne-
obhodno potreben, ter je rekel: „Ako kdo ni prerojen iz vode
in iz sv. Duha, ne more iti v božje kraljestvo."

373

Iz tega se izhaja, da ne morejo v nebesa priti tisti otroci,
kteri brez sv. kersta odmerjejo. Dasiravno taki otroci nobe¬
nega lastnega greha nimajo nad seboj, imajo vendar le nad
seboj izvirni greh, kteri jim brani v nebesa priti, gledat in
vživat Boga, ker nič nečistega v nebesa ne more. Dasiravno
pa otroci, brez sv. kersta zamerli, ne morejo priti do gledanja
božjega v nebesih, vendar le smemo misliti in verjeti, da jih
Bog ne obsodi v tiste peklenske muke, ktere imenujemo muke
občutljejev. Vsemu temu vkljub pa nam je vendar le neznana
skrivnost, v kakšnem stanu da se znajdejo unod groba taki
otroci, ker nam Bog v ozir njih ničesar ni razodel in na zna¬
nje dal. Sv. cerkveni učeniki so večidel te misli, ktero sem
vam ravnokar povedal, da so namreč taki otroci gledanja in
vživanja božjega sicer oropani, pri vsem tem pa vendar le ne
terpijo pravih muk,  kakoršne terpijo zaverženci v peklu; in
nekteri bogoslovci ali cerkveni učeniki, in ž njimi sv. Tomaž
celo menijo, da taki otroci ne le ne terpijo peklenskih muk,
ampak da še celo vživajo neko natorno zveličanje. Vendar pa
vse te misli niso nobena verska resnica, marveč so le dozdeve
ali menitve. In da bi tudi res taki otroci vživali tako na¬
torno veselje in natorno srečo, vendar le je ta natorna sreča

proti večni sreči v nebesih to, kar je svitloba berleče svetil-

nice proti svitlobi rumenega solnca na milojasnem nebu. Ravno
zato naj stariši bodo na vso moč skerbni, da jim po njihovem
zadolženju brez sv. kersta ne umerje nobeden njihovih otrok.
Pridni kristijani so vsak čas skerbno gledali na to, da šo nji¬
hovi otroci prejeli sv. kerst. Naj vam ozir tega dovedem

zgled, kterega nam tako le pripoveduje sam sveti Avguštin:
Znan nam je čudež, ki se je dogodil v mestu Ucala na Afri-
kanskem. Neka žena j^rnela sina, ki ni bil kerščen; in ko
dete umerje, mati ni se dala potolažiti. Objokovala ga je ne
zavoljo tega, ker je zgubil časno življenje, ampak zato, ker
je zgubil večno življenje. Vsemu temu vkljub pa vendar le
vzame deteta vsa polna zaupanja, ter ga zanesi v cerkev
sv. mučenca Štefana. Tj e dospevši priserčno prosi svetnika,
da bi jej nazaj dal sina, kterega je zgubila, ter ga tako le
nagovarja: „ S veti mučenec! ti sam vidiš, da mi ni več ostalo
nobeno tolažilo, ker ne morem reči, da je pred menoj šel moj
sin; ti veš, da je zgubljen, in da je to edini vzrok mojih solz.
Daj mi tedaj po svoji priprošnji sina nazaj, da ga bom v po¬
sesti imela vsaj v nebesih, pred obličjem tistega, ki je tebe
kronal." Med tem da tako moli, otrok oživi. Nemudoma

376

deli. Tako velike so, da Boga nikdar zadosti za tajiste ne
moremo zahvaliti. V sv. kerstu se nam a) izbriše izvirni
greh in vsi drugi grehi, ako bi jih pred kerstom kaj bili
storili; pa tudi vse večne in časne kazni so nam odpuščene,
b) Nam podeli posvečujočo gnado božjo, po kteri bomo vsi
prerojeni, opravičeni, božji otroci in dediči večnega zveličanja
postanemo, c) Po sv. kerstu postanemo udje katoliške cerkve.
Sv. Ludovik, kralj Francoski, je posebno rad zahajal v kape¬
lico Poasiskega grada, v kteri je sv. kerst prejel. Temu so
se čudovali nekteri zmed njegovih prijateljev, ter ga vpraše¬
vali, od kod to, da ima toliko ljubezen do te neznatne kape¬
lice. Sv. kralj jim odgovori in pravi: „Prijatelji moji! bi

mar v časti ne imel tega kraja, v kterem mi je došla tolika
čast, da sem kristijan postal ? V Poasiski grajski kapelici sem
bil ozaljšan s krono Jezusa Kristusa in bil maziljen v božjega
otroka s sv. oljem odrešenja. Ta čast pa je brez vse primere
več vredna, kakor minljiva čast (pozemeljskega) kralja, ktere
časti sem v prelepi Romski cerkvi deležen postal. Tukaj sem
po kronanju prejel pravico, vsesti se le na pozemeljski tron,
čegar vrednost in veličastvo je za mene pri kraju o moji
smerti; po sv. kerstu v Poasiju pa sem prejel upanje do ne¬
bes in pravico, da postanem dedič božji in dedič njegovega
večnega neizrekljivega veličastva!" d) Se naši duši neizbris¬
ljivo znamnje vtisne; zavoljo katerega se sv. kerst le enkrat v
življenju veljavno in brez smertnega greha prejeti sme; in
e) tudi se človeku v serce vsej e seme ali kal, da more prav
in bogoljubno verovati, upati in ljubiti.

Izvirni greh je tisti velik madež, ki nas pred kerstom
ostudne dela pred božjim obličjem, in večnega pogubljenja
vredne. Ta greh je kriv, da je duša mertva za nebeško kra¬
ljestvo. Kakšen čudež božje milosti se pa pri svetem kerstu
zgodi ? V kervi Jezusovi se naša duša opere in izvirnega greha
očisti. Iz otrok sovraštva in jeze se v božje otroke prerodimo;
duša se z guado božjo prelepo obleče; čisto lepa, dobra in
sveta postane. Ker po takem Bogu dopade, tudi pravico do
nebeškega kraljestva dobi. Po sv. kerstu postanemo tedaj otroci
Boga Očeta, bratje in sestre Jezusa Kristusa, in živi tempeljni
sv. Duha; kakor nam sv. pismo pričuje, Glejte! k toliki časti
se po svetem kerstu povzdignemo! Tolike so tedaj gnade in
dobrote, ki jih v tem sv. zakramentu prejmemo. Oj da bi
nam pripuščeno bilo, dušo viditi, kako prečudno lepa je po
sv. kerstu! Neizrečeno bi se začudili nad njeno bliščobo in

377

nebeško lepoto! Vse to pa dela sveti Duh, ki nas pri sv.
kerstu neskončnega Jezusovega zasluženja deležne stori in tako
našo dušo posveti. Pri sv. kerstu se nam tudi ime kakega
svetnika da. Po tem zadobimo še posebnega patrona, ki prosi
v nebesih za nas. Tega kerstnega patrona pa tudi moramo
celo svoje življenje posebno častiti, njemu se moramo za
njegovo priprošnjo zaupljivo priporočati vsak dan. Pa tudi nje¬
govo sv. življenje nam mora biti živo ogledalo, lep izgled, kako
tudi mi na tem svetu živeti imamo, da za njim v nebesa pri¬
demo enkrat tudi mi!

Pri sv. kerstu se tudi botri jemljejo. Tajisti nas pri sv.
kerstu na rokah deržijo , v našem imenu govorijo in sv. ob¬
ljube storijo. Pa tudi dolžnost prevzamejo, nas v sveti veri
podučevati in kerščansko izrejati, ako bi nam lastni stariši
pomerli, ali zamudili to svojo sveto dolžnost. Z našimi botri
tudi v duhovno žlahto stopimo. Zatorej je naša dolžnost, ta¬
iste spoštovati, ubogati, pa tudi moliti za-nje.

Pri sv. kerstu smo se odpovedali hudiču, vsemu njego¬
vemu djanju in napuhu, in Bogu smo se v službo zapisali.
Obljubili smo: verovati v Boga Očeta, Sina in sv. Duha, v
sveto katoliško cerkvo in vse, kar nas ona uči. Glejte! te
kerstne obljube moramo zdaj sami in večkrat ponavljati in se
spominjati, kako da bomo le po takem enkrat zveličani, ako
svoje kerstne obljube zvesto spolnujemo.

Slelep.

Krog leta 1830 so jeli v Indiji kristijane neusmiljeno
preganjati. O tistem času se je neverska deklica, še le
deset let stara, zaročila z nekim imenitnim možem. Ker je.
še premlada bila, da bi za svojim možem šla, ostala je pri
svoji materi, ki se je tudi še znašala med neverniki. Nena-
dama čuti neverska mati v svojem sercu močno hrepenenje
po sv. kerstu, in se da podučevati v resnicah sv. vere. Kedar
je bila že zadosti podučena, bil je odločen dan, o kterem bo
kerščena. Hčerka brez svoje matere ni hotla ostati v maliko¬
vanju. Priserčno je toraj prosila misijonarja, duhovnega uče¬
nika, da bi tudi njo kerstil z materjo vred. Dalj časa se mi¬
sijonar ni vdal njeni prošnji; deloma se mu je mlada žena
zdela še preveč slaba sama ob sebi; deloma se je bal, da bi
utegnila njena vera ne le omahovati, ampak popolnoma po
zlem iti, kedar bi prišla pod streho neverskega moža, v na-

378

ročje malikovavske družine, v nevljudno vas, v kteri bi niti
ne enega katoliškega kristijana ne našla, da bi jo podpiral.
Vsemu temu vkljub hčerka ne odjenja in z materjo vred prosi
in prosi misijonarja, da bi ju obedve skupaj prerodil v božje
otroke. Med tem pride mož mlade neverkinje, ter hoče seboj
vzeti svojo mlado ženo. Misijonar ga k sebi pozove, da mu
na znanje želje in prošnje njegove žene, ter ga prosi, naj bi
mu dovolil, kerstiti jo. Mož se vda, in obeta, da bo ženi do¬
volil, živeti po sveti veri Jezusovi; in misijonar kersti mater
in hčer. Na to je mlada žena s svojim možem odpotovala v
v njegov kraj. Stara je bila takrat petnajst let. Kakor hitro
pa sovražniki sv. vere to zvedd, odpišejo predstojnikom tiste
vasi grozovito pismo, v kterem žugajo, strašno zmaščevati se
nad njimi, ako bi mladih kristijanov nemudoma ne prisilili,
odpovedati se Jezusovi veri, in poverniti se v malikovanje, ter
darovati malikom, ktere je bila zapustila. Po tem žuganju
ostrašeni vaščani pred se pokličejo mlado ženo, ter jej vele¬
vajo, odpovedati se Kristusu in poverniti se v malikovnnje.
Ona pa reče: „Ne tega, ne unega storila ne bom. Tu vam je
moja glava, pade naj o tistem trenutljeju, o kterem bi izdala
svojo vero." Ker sami ž njo nič ne opravijo, obernejo se do
njenega moža, ter z vso silo zahtevajo, naj bi jo on primoral
v malikovanje. Mož jih uboga, ter najpoprej s prilizovanjem
poskuša svojo ženo premotiti in zapeljati, pa kedar s prilizo¬
vanjem nič ne opravi, išče s sirovo silo dognati svoj namen.
Tako močno se spozabi, da se nekega dne z debelo palico
spravi nad svojo dobro ženo, ter jo grozovito terpinči. Ves
razdivjan se zadira nad-njo, in pravi: „Odpovej se svojemu
Bogu; ako ne, te umorim!" Ona pa močnejša v veri, kakor
mož v jezi, reče mu: „Le ubij me; pa svojemu Bogu bom

zvesta ostala!" Pri teh besedah grozovitnež še hujše razdivja,
ter zgrabi nož, verže svojo ženo na tla, stopi na-njo z nogo,
vzdigne roko nad njeno glavo, in zakriči: „Vso te bom raz¬
mesaril, ako se ne odpoveš Jezusovi veri." Žena pa reče: „Le
me razmesari; pa kristjana bom vendar-le ostala!" Možu se
pamet po nekoliko povračuje, da svoje pridne žene ne vgonobi,
ampak jo le nekaj malega rani po obličju, potem pa jo iz
hiše spodi. Uboga žena vzame svoje malo dete, komaj dva
meseca staro, seboj, ter pobegne k svoji materi, da bi ondi ži¬
vela v miru, ki jej ga njeni neusmiljeni mož ni privoščil. —
Ljubi kristijani! nad to mlado spoznovalko sv. vere Jezusove
se razgledujte tudi vi, da vas nobena reč na svetu omah-

379

Ijivih ne naredi v veri, kteri ste s praznično obljubo zvestobo
prisegli pri svetem kerstu. Amen.

XLVIII. Keršanski nauk.

Od svete birme.

P. Kaj je sveta birma ?

O.  Sveta birma je zakrament, v kterem sv. Duh po sv. krizmi
in po božji besedi kerščenega človeka v gnadi poterdi, da bi svoje vero
stanovitno spoznaval in po nji živel.

P. Kaj deli sv. birma ?

O.  Sveta birma množi posvečujočo gnado, in deli posebno gnado,
da kerščeni človek svojo vero stanovitno spoznava ali priča in po nji
živi. Tudi vtisne duši neizbrisljivo znamenje; zatorej človek ne sme
več kakor enkrat birman biti.

P. Ali je sv. birma za zveličanje neogibljivo potrebna?

O.  Za zveličanje sveta birma ni neogibljivo potrebna; vendar,
ker toliko duhovno korist prinaša, naj je ne zamudi, kdorkoli ima pri¬
ložnost prejeti jo.

P. Kdo deli zakrament sv. birme ?

O.  Redoma delijo samo škofi zakrament svete birme.

P. Kakosen mora biti, kdor hoče sv. birmo vredno prejeti ?

O.  Kdor hoče sv, birmo vredno prejeti, mora, zlasti če je odra-
ščen, v veri in v tem, kar se tiče tega zakramenta, dobro podučen,
in v stanu gnade božje biti; tudi naj se z molitvijo in drugimi dobrimi
deli k temu zakramentu pripravlja.

P. Ali se tudi k birmi botri jemljejo ?

O.  Tudi k birmi se jemljejo botri. Med botri in birmancem,
kakor tudi med njegovimi stariši ne velja zakon zavoljo duhovne žlahte,
ki je med njimi vpeljana.

Vvod.

Perva skerb kerščanskih starišev je ta, da se njih otroci
kmalo po rojstvu kerstijo, in tako tudi na duši prerode za
večno življenje. Tako se je zgodilo tudi nam. Še otroci smo
bili, in mati katoliška cerkev nas je v zakramentu sv. kersta
prerodila za večno zveličanje. Tamkaj se nam je zbrisal iz¬
virni greh in prejeli smo posvečujočo gnado božjo, tisto pre-

380

lepo dušno oblačilo, brez kterega Bogu dopasti in v nebesa
priti ne moremo. Obljubili smo pa tudi po svojih botrih po
veri Jezusovi stanovitno živeti in svatovsko oblačilo gnade božje
neoskrunjeno prihraniti, dokler pride nebeški ženin po nas, in
nas seboj pelje v nebeško veselje. Pa kaj — da smo tudi po
kerstu vendar še slabi na svoji duši; sovražnikov pa toliko
imamo, ki nam dušno oblačilo gnade božje raztergati, ki našo
dušo umoriti, pogubiti hočejo! In glejte! tej slabosti in dušni
nevarnosti usmiljeni Jezus zopet ljubeznjivo pride na pomoč.
Postavil nam je tak pomoček v svoji sveti cerkvi, ki nas
zoper vse naše dušne sovražnike zadosti močne stori; ki nam
pomaga, zoper taiste dobro vojskovati se, in jih serčno pre¬
magovati. In ta velika pomoč se zadobi v zakramentu sv.
birme, katerega vam danes razložiti hočem. Da hote pa po¬
trebni nauk od sv. birme dobro zastopili in ga tudi zapom¬
nili, hočem vam na sledeče štiri vprašanja odgovor dati:

1. Kaj je sv. birma?

2. Kako se ta zakrament deli?

3. Ktere gnade nam sv. birma podeli? in

4. Kako se je treba na sveto birmo priprav¬
ljati?  — Poslušajte!

Razlaga.

1. Kaj je sv. birma?  Sv. birma je zakrament, v kte-
rem sv. Duh kerščenega, človeka s pokladanjem škofovih rok,
s sveto križmo, in z božjo besedo v gnadi poterdi, da svojo
vero stanovitno spoznava in po njej živi.

Sv. birma je res sv. zakrament; kajti ima vse tri po¬
trebne lastnosti sv. zakramenta.

Vidno znamenje  je pokladanje rok, maziljenje in
škofova molitev pri maziljenji. To se posname iz sv. pisma;
sv. pismo namreč pravi, da so aposteljni na kerščence roke
pokladali, in jim sv. Duha delili, to je, jih birmovali. Po¬
kladanje rok je bilo tudi pozneje vsegdar v navadi v sveti
cerkvi, kar je razvidno že iz tega, da se je sv. birma memo
drugih imen imenovala tudi pokladanja rok. K vidnemu zna¬
menju svete birme spada na dalje maziljenje s sveto križmo.
Od tega maziljenja aposteljni večkrat govorijo. Sv. Pavel
pravi: „Kteri nas pa poterduje z vami v Kristusu, in nas je
mazilil, je Bog, kteri nas je tudi zapečatil, in dal zastavo
Duha v naše serca." In sv. Janez piše: „Vi pa imate ma-

381

maziljenje od sv. Duha ... In maziljenje, ktero ste vi od
njega prejeli, ostane pri vas.“ In na sv. Tridentinskem cer¬
kvenem zboru je sv. cerkev določila: „Ako bi kdo terdil, da

žalijo sv. Duha tisti, kteri sv. križmi pri birmi pripisujejo
kako moč, bodi izobčen." —Med tem, da škof roke.položi na
birmanca in ga mazili s sveto križmo, moli nad njim to-le
molitev: »Zaznamovana te z znamenjem sv. križa, in poterdim
te s križmo zveličanja v imenu Očeta in Sina in sv. Duha
Amen.“

Nevidna  gnada je posebno ta, da se človek od sv.
Duha v sv. gnadi poterdi, da svojo vero stanovitno poterdi in
po njej živi, kakor se bo poznej bolj obširno dokazalo.

Sv. birmo je Jezus postavil.  Kdaj in kje je Jezus
sv. birmo postavil, sv. pismo nam natanjko ne pove. Da jo
je pa Jezus gotovo postavil, priča nam to, da so aposteljni
ta zakrament delili. Sv. aposteljna Peter in Janez sta ga
delila v Samariji in sv. Pavel v Efežu.

2. Kako se sv. birma deli?  Oblast zakrament sv.
birme deliti, imajo redoma le samo škofje. Jezus je samo apo-
steljnom in njih naslednikom dal oblast, ta zakrament deliti.
Učili, sv. evangelije oznanovali so tudi učenci Gospodovi; ali
birmovali taiste, ki so sv. vero sprejeli in se kerstiti dali, to
oblast so imeli samo aposteljni. To nam zgodba sv. pisma
pričuje. V djanju aposteljnov beremo: »Kedar so aposteljni,
ki so bili v Jeruzalemu, slišali, da Samarija v besedo božjo
veruje, so k njim poslali Petra in Janeza. Kedar sta prišla,
sta za-nje molila, da so sv. Duha prejeli. Zakaj v nobenega
iz njih še ni bil prišel, ampak samo kerščeni so bili v imenu
Gospoda Jezusa; tedaj sta roke na-nje pokladala, in so pre¬
jeli sv. Duha." Tako tedaj dandanešuji redoma škofi, ki so na-
stopniki aposteljnov, zakrament sv. birme deliti, pravico imajo.
— Kako pa škof birmujejo? Kako se ta zakra¬
ment deli?  Sv. birma se tako deli: Škof najpervič nad
vsemi birmanci roke razproste in molijo za sv. Duha, da bi
s svojimi sedmerimi darovi nad tajiste prišel iz nebes; potem
pa k vsakemu birmancu posebej pristopijo, ga na čelu v po¬
dobi križa s sv. križmo pomazilijo, in maziiovaje te besede
izgovorijo: „Jaz te zaznamnujem z znamenjem križa, in te

poterdujem s križmo zveličanja v imenu Očeta, Sina in sv.
Duha.“ Kakor človek po navadi svojo roko stegne ali odpre,
kedar nam kak telesen dar podd; tako tudi škof pri sv. birmi
svoje roke stegnejo in jih birmancem pokladajo v znamenje,

382

da jim velik dar za dušo podeliti hočejo. In sv. Duh je ta¬
isti imeniten dar, ki ga birmanci takrat prejmejo.

Da vam ceremonije sv. birme nekoliko razložim, še to
vam povem: Sveta križma je mazilo, ki se napravi iz navad¬
nega olja in iz balzama, in se vsako leto na veliki četertek
od škofa vnovič posvečuje. Olje pomenja moč sv. Duha, kateri
birmanca tako poterdi in močnega stori, da se zoper svet,
meso in satana, zoper vse dušne sovražnike serčno vojskovati
zamore. Prijetno dišeči balzam pa pomenja čednosti in dobre
dela, katere si po sv. birmi pridobiti moremo, da po besedah
aposteljna Pavla „pred Bogom dobra dišava Kristusova po¬
stanemo," in da kakor kristijani čedno kerščansko živimo in
tako vsem ljudem lepe izglede dajemo. Podoba križa pa, ki
jo škof vsakemu birmancu na čelu storijo, kedar ga s sveto
križmo mazilijo, in besede, ki jih med tem izgovarjajo, vse
to pa pomenja, da vsa moč tega zakramenta, kakor tudi vseh
drugih zakramentov izvira le iz neskončnega zasluženja Jezu¬
sovega terpljenja in njegove smerti, ki jo je na lesu svetega
križa za nas storil. To pa, da škof vsakemu birmancu ravno
na čelu znamnje sv. križa storijo, pomenja, da se birmanec
Jezusovega križa in njegove sv. vere nikdar sramovati ne smč.
Sveti križ je znamenje, da smo vojščaki Kristusovi postali; da
smo v bratovščini Njegovih služabnikov in služabnic zapisani;
(ia se pod njegovim banderom vojskovati hočemo za nebeško
kraljestvo, in da v tem mogočnem znamenju svetega križa vse
hudo premagali in krono večne slave enkrat dosegli bomo.
Vsega tega nas znamenje svetega križa opominja, škof pa
tudi birmanca zadnjič nekoliko na lice vdarijo; to nas pa opo¬
minja dolžnosti, da moramo pripravljeni biti zavoljo vere v
Jezusa in iz ljubezni do Njega tudi preganjanje in vse hudo
poterpežljivo terpeti, ker je tudi On iz ljubezni do nas tako
neizrečeno veliko prestal. To pomenjajo obredi, ki jih pri za¬
kramentu sv. birme vidite.

3. Ktere gnade nam deli zakrament sv.
birme.  Sv. birma nam deli te-le gnade:

a) Najpoprej posvečujočo gnado božjo v nas pomnoži,
ako jo vredno prejmemo, to je: sveta birma naredi človeka,
ki je že opravičen, še pravičnišega, ga povzdigne na višo stopi¬
njo svetosti, tako da postane Bogu še bolj dopadljiv, in da
postane pripraven, višo stopinjo zveličanja v nebesih doseči.
—- O koliko hvaležnost smo svojemu Zveličarju dolžni že samo
v tem obziru za dar sv. birme. Vsako pomnoženje posveču-

383

joče gnade ima namreč nezmerno ceno, ker po takem pomno-
ženju pravičniši prihajamo in Bogu dopadljivimi, in pripravni
doseči v nebesih tem obilnišo čast.

h) V zakramentu svete birme nas sv. Duh v veri raz-
svitljuje, da radovoljno in nedvomljivo za res imamo vse, kar
nam sveta katoliška cerkev verovati ukazuje. — Kako da sv.
Duh človeka v veri razsvitljuje, pokazalo se je prav očitno
nad aposteljni in pervimi kristijani. O marsikteri priložnosti
nam pove sveto pismo, da učenci niso razumeli tega, kar jim
je Jezus pravil. Zdaj jih pa poglejmo, kakošni so postali,
kedar so bili sv. Duha prejeli na sveto binkoštno nedeljo!
Kar očitno so se vstopili v mestu pred ljudi, ter začeli ozna-
novati križanega Jezusa in njegove svete nauke, ravno tako,
kakor da bi se bili pridigovanja učili že kdo ve, kako dolgo;
oni, ki se dosihmalo nikdar niso pečali z razlaganjem svetega
pisma, ved<5 zdaj natanjčno razlagati sveto pismo. Vsi, ki jih
slišijo, se čudijo, in eden drugemu pravijo: „Kaj hoče to

biti?“ Drugi pa so se posmehovali in so rekli: »Sladkega

vina so ti polni." Peter pa je stopil z enajsterimi, vzdignil
svoj glas, ter jim rekel: „Možje Judje, in vsi, ki prebivate v
Jeruzalemu! to vam bodi znano, in zaslišite z ušesmi moje
besede. Ti niso pijani, kakor vi menite, ker je tretja ura
dneva." In zdaj jim začne sveti Peter pridigovati, ter razla¬
gati besede iz preroka Joela in iz psalmov Davidovih, ktere
besede so se nanašale na Jezusov vnebohod in na prihod sv.
Duha. In pridiga je ljudem tako močno šla v živo, da jih je
kar tisti dan se kerstiti dalo kakih tri tisuč ljudi. Veliki zbor
judovski sam se čudi, kedar sliši tako govoriti te borne ribiče,
ktere je poznal kar neučene in priproste ljudi. Memo vsega
tega so aposteljni govorili tudi še tuje jezike, kterih se nikdar
niso učili. — In ravno kakor aposteljne je spremenil sv. Duh
tudi perve kristijane, ktere so aposteljni birmovali; kajti tudi
ti so prejemši sv. Duha jeli prerokovati, v tujih jezikih govo¬
riti, in druge čuda delati!

Kaj menite, ljubi moji! od kod to čudno spremenenje?
Od kod je došlo nevednim in neučenim aposteljnom kar na
enkrat toliko razsvitljenje in tolika učenost? Glejte, vse to
jim je storil sv. Duh, ki se je bil nad nje razlil, Duh modro¬
sti in učenosti, ter tisti Duh, kteri jih je imel po obljubi Je¬
zusovi učiti vse, in jih opomniti vsega, kar jim je bil Jezus
govoril. In sveti Duh jih je zraven tega podučil tudi še v
marsičem, česar jim Kristus poprej ni še bil povedal. Poprej

384

preden so prejeli sv. Duha, še celo zmožni niso bili, da bi
bili razumevali vse, kar jim je Jezus pravil. Toraj jim je re¬
kel: „Še veliko vam imam povedati; toda zdaj ne morete

nositi. Kedar pa pride on, Duh resnice, učil vas bo vso res¬
nico ; ne bo namreč govoril sam iz sebe, temveč kar bo slišal,
govoril bo, in prihodnje reči vam bo oznanoval." „Tolažnik
sv. Duh pa, kterega bo poslal Oče v mojem imenu, on vas bo
učil vse, in vas opomnil vsega, karkoli sem vam rekel." —
Tudi nas, ljubi kristijani! razsvitljuje sv. Duh, ki je razsvit-
ljeval aposteljne in perve kristijane, da Jezusove nauke spo¬
znamo in jih terdno verujemo. To razsvitljevanje je velik dar
božji, je dobrota izvirajoča iz svete birme, za ktero nismo v
stanu Boga zadosti zahvaliti.

c) V zakramentu svete birme nas sveti Duh ne razsvit¬
ljuje samo, ampak nas tudi poterduje v veri, da jo stanovitno
spoznavamo in terdimo, in po njej živimo. — Sv. Duh bir¬
manca v veri poterduje, to je: sveti Duh ga krepča in moč¬
nega dela, da zamore neskaljeno ohraniti svojo vero, jo sta¬
novitno spoznovati in po njej živeti, naj bi ga ravno od tega
odvračevali največi zaderžki, najhujše skušnjave, in najstraš¬
nejše preganjenja. Ta posebna moč in pomoč sv. Duha se je
prav očitno razkazovala nad aposteljni. Preden so na bin-
koštno nedeljo po prihodu sv. Duha birmani bili so podobni
otrokom, kteri so sicer priserčno ljubili Jezusa, pa so bili še
preslabi, da bi ob uri skušnjave v djanju pokazali to svojo
ljubezen. Sv. Peter je sicer zagotovljal svojemu Gospodu in
mojstru, da je pripravljen podati se ž njim v terpljenje in
smert; kedar je pa prišio na to, da bi v djanju pokazal to,
kar je obetal z besedo, zatajil je trikrat svojega Gospoda.
Tudi drugi aposteljni so pobegnili, kedar je bil Jezus na Oljski
gori vjet, in še celo po Jezusovem vstajenju si ne upajo med
svet, boje se, da bi jih Judje ne zgrabili in ne pomorili, ka¬
kor so bili umorili Jezusa. O kako vse drugačni pa so bili
po prihodu sv. Duha na binkoštno nedeljo! Zdaj pa se raz¬
idejo po vsem svetu, oznanujejo Judom in nevernikom sveto
Jezusovo evangelije. Nobena reč jih ne prestraši, nobena jih
več ne zaderžuje; ne boje se ni truda ne težav, ni preganjanja
ni smerti. Vsi veseli sprejemajo terpljenje, vsi veseli daru¬
jejo za Jezusa svoje življenje. Poglejte, tako je sveti Duh
aposteljne poterdil v veri, da so jo stanovitno spoznavali in
pričali do konca svojega šivljenja!

385

Poglejte, tako je poterdil sv. Duh aposteljne, da so za-
mogli po sveti veri Jezusovi živeti, jo očitno spoznovati in
pričati. — In kakor aposteljne je sveti Duh poterdoval v veri
tudi perve kristijane, sosebno tisuče in tisuče častitljivih mu¬
čencev in mučenic, ki so v nepovedljivih mukah darovali za
Jezusa Jterv in življenje. — Sv. Duh pa tudi ge zdaj v veri
poterduje birmance, da mu le nobenih zaderžkov na pot ne
nastavljajo; jih poterduje, da zamorejo svojo vero ohraniti,
očitno pričati, in po njej živeti. Naj si ima birmanec tudi še
toliko in še tako hudih bojev, naj mu svet, satan in poželjivo
meso delajo s svojimi skušnjavami še toliko silo, da bi ga pri¬
pravili v padec in pogubljenje; naj mu pride tudi zaničevanje,
zasramovanje, preganjanje v del ali celo v smert: serčnosti
vendar le ne bo zgubil, vere ne bo zatajil; marveč bo stano¬
viten ostal, rekši z aposteljnom: „Vse zamorem v njem, kteri
me močnega dela.“

Koliko moč da zakrament sv. birme razodeva, pa vidimo
nad tistimi tremi sv. Japaneškimi mladenči, ki so s tri in
dvajsetimi tovarši križani bili 5. februarja 1597. leta, in so
jih sv. oče Pij IX. svetnikom prišteli 1862. leta. Akoravno
so se ti trije mladenči, Tomaž, Anton in Ludovik po imenu,
znašli še le v starosti med dvanajstim in petnajstim letom,
in bili malo poprej še le birmani, vendar so le bili tako sta¬
novitni, da so se celo vojščaki in beriči čudili, ter rekli med
seboj: „Od kod so neki ti ljudje? Kje bi se dobili taki ljudje,
kteri bi se kakor oni veselili zasramovanja in terpljenja!“
Vsi trije mladenči so bili strežaji ali ministranti v Meakum-
skem frančiškanskem samostanu, ter so bili zavoljo neprestra-
šenega spoznavanja svoje vere zajeti in v smert obsojeni na
povelje Japaneškega cesarja Toikosama. Lahko bi bili poprej
pobegnili, pa niso hotli, ter so terdno sklenili s svojimi du¬
hovnimi učeniki živeti in umreti. Kedar so jih na morišče
peljali, hiteli so pred vsemi drugimi naprej, dasiravno so jim
bile roke zvezane zadej na herbtu, in so razodevali nepopis-
ljivo veselje. Malega Antona so skušali njegovi stariši s sod¬
nikom vred veri izneveriti, da bi mu življenje oteli, pa za¬
stonj je bilo vse prigovarjanje. Kekel je sodniku: „Kmalo

boš videl, kako malo mar mi je za tvoje obetanje in celo za
življenje. Mene ne straši ne križ, ne mučeniška smert. Ve¬
liko več hrepenim po njej (po smerti) iz ljubezni do njega,
ki je na križu umeri za mene.“ In svojej materi, izročivši
jej gorenje svoje oblačilo, govoril je tako-le: »Ljuba mati!

25

386

to ti bodi v tolažbo, da bom v nebesih za tebe Boga prosil.
Ne jokaj za mene, temveč za te-le nesrečne nevernike. Jaz
grem k Bogu, da se vekomaj razveseljujem njega gledajoč; ti
le pa ostanejo v svoji slepoti. Nikar se ne obnašaj tako, da
bi utegnili misliti, da ti ni po volji, ako jaz umerjem za svojega
Boga; kajti nikakor bi prav ne bilo, ako bi ti to po volji ne
bilo pri tem, da je tudi on umeri za nas.“ Kedar so s ssv.
mučenci na morišče dospeli, zaklical je mali dvanajstletni Lu-
dovik ves vesel: „Kje pa je moj križ?“ In ko ga zagleda,
teče ves vesel do njega, ter se ga oklene. V kratkem času se
povzdigne vseh šest in dvajset križev, in šest in dvajset ssv.
mučencev visi na križih med nebesom in zemljo. Mali Anton,
ki je visel ob levi svojega duhovnega vodnika , očeta Petra,
kteremu je vsekdar stregel pri sv. maši, prosil ga je, da bi ž
njim odpeval 112. psalm, ki se začne: „Hvalite, otroci, Go-

spoda“. Kur je bil pa oče Peter ves zamišljen v nebeško pre¬
mišljevanje, in fantiču nič ni odgovoril, začel je fantič sam s
prijetnim glasom prepevati psalm. Preden pa pride do ver-
stice: „Cast bodi Bogu Očetu, in Sinu, in sv. Duhu,“ ob koncu
psalma zaperla mu je glas sulica, s ktero ga je rabelj pre¬
bodel. In mladeneč je jenjal prepevati pesem tukaj na zem¬
lji, da bi jo nemudoma v nebesih nadaljeval v družbi angelj-
skih korov. Ko je nek kristijan, ki se je znašel med gledavci,
rekel malemu Ludoviku, da se bo kmalo znašel v nebesih,
dajal je to svoje veliko veselje, kar in kolikor je še mogel,
na znanje z rokami in z vsem životom. Tako tedaj so ti trije
mladenči, poterjeni po sv. birmi, ohranili svojo serčnost, ve¬
selost in stanovitnost v veri pri vsem zapeljevanju in pri vseh
mukah do zadnjega zdihljeja svojega življenja, in so nam žive
priče tolažbepolne resnice, da sveta birma onim, ki jo vredno
prejmejo, svetega Duha deli, kteri jih poterduje v pravi ka¬
toliški veri.

e) Sveta birma nam na zadnje v dušo vtisne neizbris¬
ljivo znamenje vojščakov Kristusovih. Po tem znamenju se
vsakdo, ki ga ima, loči od tistega, ki tega znamenja nima.
Tam v večnosti bomo kar na pervi pogled razločili, kdo da
je birman in kdo da ni birman. Znamenje, ki nam ga vtisne
sveta birma, razločuje se pa tudi od unega znamenja, kterega
nam vtisne sv. kerst; kajti pri sv. kerstu se nam vtisne zname¬
nje božjih otrok, pri sv. birmi pa se nam vtisne znamenje
bojevalcev božjih ali vojščakov božjih. Kakor se tedaj voj¬
ščak loči od otroka, loči se tudi birmani človek od človeka,

387

ki je le samo kerščen, birman pa ni; kajti birmani kristijan
je vojščak Kristusov, in je previden z orožjem, da se zamore
zoper vse vidne in nevidne sovražnike svojega zveličanja bojevati,
in jih premagati. Znamenje, ki ga vtisne sv. birma, ima tudi
še to lastnost in posebnost, da se zavoljo tega znamenja za¬
krament svete birme ravno tako kakor zakrament sv. kersta
ne more več kakor enkrat veljavno prejeti.

4. Kako seje  treba na sv. birmo pripra¬
viti?  V starih časih je bila navada, da so kristijani precej
po sv. kerstu prejeli tudi zakrament sv. birme, in sicer zato,
ker so bili že večidel odraščeni in v kerščanskih resnicah
dobro podučeni, in pa tudi zato, ker so se precej po sv. kerstu
zavoljo preganjanja znašli v velikih nevarnostih. Zavoljo teh
nevarnost so tudi otroke birmovali kar po svetem kerstu, ker
sovražniki kerščanstva tudi kerščanskim otrokom niso priza¬
našali , ampak so jih maršikterikrat pomorili s stariši vred.
Ker pa dandanes pri nas enakega preganjanja zavoljo vere ni,
nočejo škofje malim otrokom kar po sv. kerstu deliti zakra¬
menta sv. birme, ampak jih birmujejo še le potem, kedar
bolj k pameti pridejo in so že spolnili sedmo leto birmanci.

a) Morajo r  sv. veri podučeni biti. Aposteljni so bili že
pred prihodom sv. Duha na binkoštno nedeljo v nauku Jezu¬
sovem podučeni, kajti tri leta so hodili za Jezusom, ter po¬
slušali Jezusa, kedar je razkladal svoje zveličanske nauke.
Perve kristijane so tudi poprej podučevali, preden so jih bir¬
movali. Enako morajo tudi zdaj birmanci vedeti poglavitne
resnice sv. vere, in od zakramenta svete birme še posebno
dobro podučeni biti.

b) Morajo se nahajati v stanu gnade božje. Sveta birma
je zakrament živih ali zakrament za žive, ter tak zakrament,
kterega zamoremo vredno prejeti le takrat, kedar zamoremo
po pameti soditi, da se znajdemo v stanu gnade božje, to je,
da nobenega smertnega greha nimamo nad seboj. Kdor bi ve-
doma v stanu smertnega greha prejel zakrament sv. birme,
storil bi s tim silno velik greh, ter božji rop, in pri tem tudi
ne prejel gnade, ki jo zakrament svete birme deli. Ravno
zavoljo tega je od nekdaj že zahtevala sveta cerkev, naj bir¬
manci, kteri se svoje pameti že zavedajo, po ponižni in skesani
spovedi pred sv. birmo očistijo svojo vest.

c) Morajo se pri sv. birmi spodobno in pobožno obnašati.
Med sv. birmo naj birmanci takrat, kedar škof roke stegnejo
nad njimi, pokleknejo, po tem pa roke kviško deržeč, in ne

25 *

388

krog sebe se oziraje, mirno in pohlevno stojijo na svojem
mestu. Se ve, da morajo botri gledati na to, da se vse to
tako zgodi, dokler bi birmanci ne bili še dosti čez sedem let
stari. Tudi naj vsak birmanec svoj birmanski listek priprav¬
ljen ima, in čeden povoj ali trak, dva ali tri perste širok, da
se ž njim čelo obveže po sv. birmi. — Naj birmanci imajo
odkritoserčno, resnično voljo, prejeti zakramet svete birme z
vsemi gnadami vred, ki jih deli zakrament sv. birme, in da
imajo odkritoserčno, resnično voljo, zvesto spolnovati vse dolž¬
nosti, ki jih zakrament sv. birme naklada birmancem.

d) Po sv. birmi naj se Bogu lepo zahvalijo, naj svojo
obljubo, da bojo po sv. veri stanovitno živeli, ponovijo in se
je večkrat v življenji spominjajo, — naj svoje botre spoštujejo
in lepo ubogajo, — in svojega patrona, kterega ime so pri
sv. birmi sprejeli, vedno častijo in zvesto posnemajo.

Sklep.

Glejte, ljubi kristijani! kako milostljiv je vendar Jezus,
zveličar naš! Naši slabosti in nezmožnosti je prišel na pomoč;
postavil je zakrament sv. birme, ki nas v gnadi božji poter-
duje in nam tako rekoč tisto mogočno orožje v roke daje, s
katerim vse naše dušne sovražnike lehko premagujemo. Bo¬
dimo toraj zvesti vojščaki Kristusovi celo naše življenje. Pod Nje¬
govim banderom se serčno vojskujmo zoper nastave zapeljivega
sveta, zoper svoje lastno, pregrešno poželjivost, in zoper zvi¬
jače peklenskega satana. S pomočjo gnade božje, v kateri
smo v zakramentu sv. birme od svetega Duha poterjeni bili,
bomo vsemu hudemu serčno zoperstali in zvesti ostali Jezusu,
enkrat pa krono zmage in večne slave od Njega prejeli! Amen.

XLIX. Keršanski nauk.

Od zakramenta presv. rešnjega Telesa.

P. Kaj je zakrament svetega rešnjega Telesa  ?

O.  Zakrament svetega rešnjega Telesa je naj svetejši zakrament;
je pravo telo in prava kri našega Gospoda Jezusa Kristusa v podobah
kruha in vina.

389

P. Zakaj se zakrament svetega rešnjega Telesa imenuje najsvetejši
zakrament ?

O. Zakrament svetega rešnjega Telesa se imenuje naj svetejši za¬
krament , ker ne posvečuje samo človeka , kakor vsi drugi zakramenti,
temuč tudi v sebi ima Jezusa Kristusa, začetnika vse svetosti.

P. Kako se ta zakrament še imenuje?

O.  Imenuje se tudi altarni zakrament, ker se na altarji godi
spremenjenje, po kterem je Jezus Kristus pričujoč.

P. Kedaj se kruh in vino spremeni v telo in kri Jezusa Kristusa ?

O.  Kruh in vino se spremeni v telo in kri Jezusa Kristusa,
kedar mašnik pri sveti maši nad kruhom izreče besede Kristusove: To
je moje telo! in nad vinom tudi Kristusove besede: To je kelih moje
kervi.

P. Kaj store te mašnikove besede?

O.  Te mašnikove besede store po vsegamogočni volji Kristusovi,
da kruh ni več kruh, ampak telo, vino ni več vino, ampak kri Jezusa
Kristusa; podobe kruha in vina pa ostanejo nespremenjene.

P. Kaj so podobe kruha in vina ?

O.  Podobe kruha in vina so to, kar se vnanjega na zakramentu
svetega rešnjega Telesa vidi in čuti, namreč: oblika, barva, okus in duh
kruha in vina, kar vse nespremenjeno ostane, če ravno pod temi podo¬
bami ni več pričujoč kruh in vino, ampak pravo telo in prava kri Je¬
zusa Kristusa.

P. Kako je pričujoče telo Jezusa Kistusa v zakramentu svetega
rešnjega Telesa?

O.  Pod podoho kruha je živo telo Jezusa Kristusa pričujoče,
torej tudi njegova kri in njegova duša; pod podobo vina ni samo kri
pričujoča, ampak tudi telo Jezusa Kristusa; pod vsako podobo posebej,
tudi v najmanjšem delu ene in druge podobe je Kristus ves pričujoč,
kakor Bog in človek.

P. Kaj izhaja iz tega ?

O.  Iz tega izhaja: 1. Da je treba Jezusa Kristusa v presvetem
rešnjem Telesu moliti. 2. Da tisti, kteri zakrament svetega rešnjega
Telesa le pod eno podobo, ali tudi le en košček svete hostije za-
aživa, celega Kristusa prejme, to je, ne samo njegovo telo, ampak
tudi njegovo kri. 3. Da Jezus Kristus, dokler podobe niso použite, zmi-
rom pod njimi pričujoč ostane.

P. Kedaj in zakaj je postavil Jezus Kristus zakrament svetega
rešnjega Telesa?

0.  Jezus Kristus je zakrament svetega rešnjega Telesa pri zad¬
nji večerji postavil, kedar je s svojimi učenci velikonočno jagnje jedel:

1. V spomin svojega terpljenja in svoje smerti.

2. Da bi bil dušam vernih hrana za večno življenje.

390

Vvod.

V nebesih mora pač veliko veselje biti! Tam je veličast
in sreča doma, ki je človeški jezik dopovedati, ki je človeška
pamet še zdaj umeti ne more! Vendar je bil sv. apostelj
Janez tako srečen, da je enkrat v duhu gledal nebeško ve¬
selje , akoravno je še na tem svetu bil. In kar je tamkej
gledal, nam v svojem skrivnem razodenju tako lepo popisuje.
On pravi: „Potem sem vidil veliko trumo, katere nihčer ni
mogel prešteti iz vseh narodov in rodov, in ljudstev in jezikov,
ki so stali pred tronom in pred jagnjetom, oblečeni v dolge,
bele oblačila , in so imeli palmove veje v svojih rokah, in so
vpili z velikim glasom: rekoč: Čast Bogu našemu, kateri sedi
na tronu in Jagnjetu!"

Kaj mislite, ljubi moji! kdo je tisto Jagnje, kterega je
sveti Janez v nebesa zamaknjen tamkaj gledal, kteremu vsa
nebeška truma čast in hvalo prepeva vekomaj? Glejte! to
Jagnje nebeško je Jezus Kristus, edinorojeni božji Sin. To je
tisti usmiljeni Jezus , zveličar naš, ki je nekdaj v človeški
podobi na tem svetu živel 33 let; ki je ljudstvo učil od kra¬
ljestva božjega; ki je zadnjič terpel in umeri za nas; zdaj
pa tamkej kraljuje v hiši Očeta nebeškega, kjer ga vsi an-
gelji in svetniki molijo; njegovo sveto obličje gledajo in mu
večne, hvalne pesmi prepevajo! In glejte! ljubi kristjani! Ta
imenitni gospod, veličastni kralj nebes in zemlje, to presveto
jagnje božje , Jezus Kristus , ki tamkaj v nebesih ob desnici
božji sedi, ravno tisti Jezus tudi med nami prebiva noč in
dan; čisto blizo nas se znajde; tamkaj v tabernakeljnu je skrit
v podobi belega kruha: v zakramentu presv. rešnjega Telesa
je pričujoč. Po pravici se tedaj ta zakrament nar svetejši za¬
krament imenuje, ker samega Jezusa, izvirk vse svetosti, v
sebi zapopada. In od tega nar svetejšega zakramenta, od pre¬
svetega rešnjega Telesa jaz danes govoriti in vam potrebno
podučenje dati želim. Te dve reči vam danes razložiti hočem:

1. Kaj je zakrament presv. rešnjega Telesa?

2. Ali je zakrament presv. rešnjega Telesa
pravi zakrament?

JRazlaga.

1. Kaj je zakrament presv. rešnjega Telesa?
Je, kakor katekizem pravi, pravo Telo in prava Kri našega

391

Gospoda Jezusa Kristusa pod podobo kruha in vina; — se pa
more tudi reči: Je zakrament, v kterem je pod podobo kruha
in vina po mašnikovej besedi Jezus Kristus kot Bog in člo¬
vek, resnično, gotovo in bistveno pričujoč.

Zdaj pa moram vam odgovoriti na nektere preimenitne
prašanja zastran Jezusove pričujočnosti.

A)AlijeJezus v zakramentu p res v. rešnjega
Telesa res pričujoč?

Da je Jezus res pričujoč, pričajo nam:

a) besede Jezusa samega,  in scer besede, s kte-
rimi je obljubil, da bo svoje Telo in svojo Kri vernim svojim
dal v jed in pijačo, pa tudi besede, s kterimi je to svojo ob¬
ljubo spolnil: „ Vzemite in jejte, to je moje Telo. Pijte iz tega
vsi; to je moja kri.“ Bolj jasno in določno Jezus ni mogel
govoriti.

b) Besede sv. aposteljnov.  Da so aposteljni in
učenci Gospodovi res verovali v pričujočnost Jezusovo v zakra¬
mentu sv. rešnjega Telesa, spričujejo njihove pisma, njihovi
listi. Sv. Pavel, postavim, govoreč od postavljanja zakramenta
svetega rešnjega Telesa, pristavlja na zadnje te le besede:
„Kdor koli tedaj bo nevredno jedel ta kruh, ali pil kelih Go¬
spodov, bo kriv telesa in kervi Gospodove. “ Ako hi bil apo-
stelj Pavl veroval, da to, kar se je in pije, ni drugega kakor
kruh in vino, nikar pa pravo telo in prava kri Kristusova,
nikakor ne bi mogel reči, da bi človek po nevrednem zavži-
vanju bil kriv telesa in kervi Gospodove. Na dalje pravi sveti
Pavel: „Kdor nevredno je in pije, sodbo si je in pije, ker ne
razloči telesa Gospodovega." S temi besedami sveti apostelj
kar naravnost terdi, da se v zakramentu svetega rešnjega Te¬
lesa zavživa Telo Gospodovo, in da bi večno pogubljenje na
glavo si nakopal, kdor biga ne razločil od druge navadne jedi,
in bi ga nevredno zavžil. Sv. Pavel je tedaj terdno veroval,
da je Jezus Kristus v zakramentu svetega rešnjega Telesa
resnično pričujoč.

c) Nauk nezmotljive katoliške cerkve.
Naj tukaj le stoj d besede Tridentinskega cerkvenega zbora:
„Od povzdigovanja počemši verujemo v tej skrivnosti (v zakr.
presv. rešnjega Telesa) pričujočega ravno tistega Boga, o kte¬
rem, na svet ga vpeljaje , je večni Oče rekel: Vsi angelji naj
ga molijo; ravno tistega Boga, kterega so modri iz Jutrovega
molili; tistega (Boga), o kterem nam sv. evangeljepripoveduje,
da so ga aposteljni molili v Galileji."

392

d) Tudi lastna naša pamet nam to spričuje.
Zdrava pamet tako le modruje: Ako bi Jezus v zakramentu
svetega rešnjega Telesa ne bil resnično pričujoč, ne imelo bi
postavljanje svetega rešnjega Telesa nobenega pravega namena;
besede: „To je moje telo," bi ne imele nobenega pravega po¬
mena; tako netečno postavljanje bi ne bilo pravi porok Je¬
zusove ljubezni; njegovo poslednje sporočilo, v kterem bi nam
Jezus zapustil le samo kosec navadnega kruha, kterega naj bi
vživali v njegov spomin, nikakor bi ne bilo dostojno in vredno
tolikega Gospoda, kakoršen je Kristus; besed Jezusovih:
„Moje meso je res jed" bi si ne vedli nikakor ne prav raz¬
ložiti; Jezusu se nikakor ne pristoji, da bi bil svoje posled¬
nje sporočilo izustil tako nedoločno, da bi si nikakor ne mogli
razložiti tega, kaj da pomenijo, in kaj da je hotel Jezus
ž njimi na znanje dati. —

Ako bi Jezus v zakramentu svetega rešnjega Telesa ne
bil resnično pričujoč, bivali bi kristjani že cele stoletja v naj-
ostudnišem malikovanju, in naši dedje bi se bili, keršansko
vero sprejemajoč, iz enega malikovanja prestopili v drugo novo
malikovanje. Kaj takega misliti zdrava pamet ne dopušča. In
ako bi Jezus v zakramentu svetega rešnjega Telesa ne bil
resnično pričujoč, bilo bi vživanje samega navadnega kruha
za duše brez koristi, ne redilo bi duše za večno življenje,
kakor jo živi in redi Jezusova prava kri v zakramentu sve¬
tega rešnjega Telesa. Zgol navaden kruh bi za dušo bil to,
kar bi bile lesene jedi za telo.

B) Kdaj je Jezus v zakramentu preš v. reš¬
njega Telesa pričujoč?  Jezus Kristus je v zakra¬
mentu svetega rešnjega Telesa pričujoč, kakor hitro redovni
mašnik, to je: od pravno ali praviloma posvečenega škofa po¬
svečeni mašnik nad kruhom in vinom izreče tiste svete besede,
ktere je Jezus sam govoril nad kruhom in vinom pri zadnji
večerji, kedar je postavljal zakrament presvetega rešnjega Te¬
lesa. Da je to res, porok so nam besede Jezusove: „To je
moje telo; to je moja kri." Poprej je bilo to, kar Jezus s
temi besedami imenuje svoje telo in svojo kri, le samo kruh
in vino; in ako bi bilo tudi po tem, kedar je Jezus nad kru¬
hom in vinom izgovoril tiste besede, zmerom še ostalo kruh
in vino, bil bi Jezus neresnico izrekel in laž, kedar je spre¬
govoril besede: „To je moje telo; to je moja kri." Ker pa
Jezus, kar božji Sin, ne more govoriti nič takega ne, kar bi
neresnično bilo in lažnjivo , primorani smo verovati, da se je

393

spremenjenje kruha in vina v njegovo telo in njegovo kri go¬
dilo o ravno tistem trenutljetju, ob kterem je Jezus nad kruhom
in vinom izrekel besede: „To je moje telo; to je moja kri.“
Jezus Kristus je po tem takem v zakramentu presvetega reš-
njega Telesa pričujoč začemši od tistega trenutljeja, ob kterem
so bile nad kruhom in vinom pri povzdigovanju izgovorjene
spreminjevalne besede. Tako govorijo o tem vsi cerkveni očaki,
in sveti cerkveni zbori, zmed kterih vpeljem le samo besede
svetega Tridentinskega cerkvenega zbora, ki pravi: „Ako bi.
kdo terdil, da v prečudnem zakramentu altarja se telo in kri
našega Gospoda Jezusa Kristusa ne znajde (kar) po zveršenem
posvečevanju, temveč le med rabo , kedar se zavživa, ne pa
poprej . . ., bodi izobčen."

C) Kakoje Jezus v zakramentu p r e s v. r e š-
njega Telesa pričujoč?  Sv. Tridentinski zbor uči,
da Jezus v presv. zakramentu resnično, gotovo in bistveno
pričujoč.

Resnično  je Jezus pričujoč, to se pravi: sv. hostija
ni le samo znamenje, timveč pravo Telo Jezusa Kristusa.

Gotovo  je pričujoč, to se pravi: Ni pričujoč, ker si
mi katoličani tako mislimo in verujemo, timveč Jezus je pri¬
čujoč gotovo, naj tega verujemo ali ne.

Bistveno  je pričujoč, to se pravi: Ni pričujoč le s
svojo gnado kakor v drugih zakramentih, timveč je pričujoč
s svojo osebo, kot Bog in človek, pa ne s podobo človeške na-
tore, timveč z bitstvom (Wesenheit) človeške natore.

Jezus Kristus je toraj v zakramentu svetega rešnjega
Telesa pričujoč s telesom in z dušo, z mesom in s kervjo, po
svoji človeški in po božji natori v podobah kruha in vina, in
sicer v vsaki teh dveh podob cel in nerazdeljen.

Jezus Kristus je v zakramentu svetega rešnjega Telesa
pričujoč s telesom in z dušo, z mesom in kervjo, po človeški
in po božji natori. Da je v zakramentu presvetega rešnjega
Telesa pričujoče Jezusovo meso in njegova prava kri, razvidi
se lahko iz tega, kar je bilo do zdaj rečeno o zakramentu
svetega rešnjega Telesa. Ako je pa Jezusovo pravo meso in
Jezusova prava kri pričujoča v zakramentu svetega rešnjega
Telesa, mora pričujoče biti tudi njegovo telo in njegova duša,
to je, pričujoč mora biti živi Jezus; kajti besede: „To je
moje telo; to je moja kri,“ govoril je Jezus od svojega Telesa,
kterega je hotel darovati, in od svoje kervi, ktero je hotel
prelivati. Jezus je pa daroval svoje živo, to je: od duše oživ-

394

ljeno telo, in je prelival svojo živo, to je: od duše oživljeno
kerv; toraj mora v zakramentu svetega rešnjega Telesa pri¬
čujoče biti njegovo živo telo in njegova živa kri, to je: pri¬
čujoč mora biti Jezus s telesom in z dušo.

Ker je pa Jezusova človeška natora zedinjena bila z Je¬
zusovo božjo naloro, tako da Jezus nikdar ni jenjal Bog biti,
akoravno je človeško natoro sprejel, in tiste (človeške natoro)
nikdar več ni odložil, po tem ko jo je dovzel, in je po tem
takem, kar Bog in človek iz groba vstal, v nebesa šel in se
vsedel ob desnici; mora ravno zato, ker je pričujoča njegova
človeška natora, pričujoča biti tudi njegova božja natora v za¬
kramentu presvetega rešnjega Telesa.

Jezus Kristus je pričujoč po bistevnem spremenenju
(Transsubstantiatio), po kterem se namreč bistvo kruha spre¬
meni v telo, in. bistvo vina spremeni v kri Jezusa Kristusa.
Jezus Kristus tedaj ni v kruhu in vinu pričujoč, temveč je
pričujoč v podobah kruha in vina. Sveti Tridentinski cerkveni
zbor uči: „Ako bi kdo terdil, da v presvetem zakramentu
altarja bistvo kruha in vina ostane skupaj s telesom in kervjo
našega Gospoda Jezusa Kristusa, ter bi tajil tisto čudno in
posebno spremenenje vsega bistva kruha v telo, in vsega bistva
vina v kri, med tem , da podobe kruha in vina še ostanejo,
ktero spremenenje katoliška cerkev prav primerno Transsub¬
stantiatio imenuje: bodi izobčen."

Jezus Kristus je pa v vsakteri obadveh podob in v vsa¬
kem delu obadveh podob cel in nerazdeljen pričujoč. Podlaga
te verske resnice je ta, da je Jezus Kristus v zakramentu sve¬
tega rešnjega Telesa živ pričujoč, nikdar pa mertev. Po tem
takem je tisto telo, ktero je v podobi kruha pričujoče, njegovo
živo telo, in tista kri, ktera je v podobi vina pričujoča, je
njegova živa kri. Ker mora pa živo telo Kristusovo sklenjeno
biti ž njegovo kervjo , ž njegovo človeško in božjo natoro, in
ker mora živa Kristusova kri neobhodno sklenjena biti ž nje¬
govim telesom, ž njegovo človeško in njegovo božjo natoro,
ker bi brez tega njegovo telo ne bila živa kri Kristusova; je
iz tega očitno, da sta telo in kri Kristusova v presvetem za¬
kramentu altarja vedno skupaj sklenjena, skupaj zvezana pri¬
čujoča.

D) Kako dolgo jeJezus v zakramentu preš v.
rešnjega Telesa pričujoč?  Tako dolgo, dokler po¬
dobe kruha in vina trajajo in ne minejo. Besnica tega nauka

395

je razvidna že iz tega, kar je bilo poprej povedanega. Kakor
hitro se namreč posvečevalne besede izrečejo nad kruhom
in vinom, pričujoč je, kakor smo poprej slišali, Kristus;
ako je pa Kristus na te posvečevalne besede pričujoč, ne naj¬
demo dostojnega vzroka, zavoljo kterega bi jenjala njegova
pričujočnost poprej , preden minejo podobe kruha in vina.
V vsem svetem pismu ne nahajamo nobene sledi, da bi
Jezus Kristus odtegnil svojo pričujočnost, dokler podobe
kruha in vina ne prejenjajo. Eavno zato sveti Tridentinski
cerkveni zbor izobčenje izrekuje nad tistega, kteri bi terdil,
da v zakramentu altarja je telo in kri Kristusova pričujoča le
ob rabi, kedar se zavživa , ne pa poprej ali pozneje, in da v
posvečenih hostijah in koscih ali drobtincah, ki se shranijo ali
ki ostanejo po svetem obhajilu, ne ostane pravo telo Gospodovo.

Ob času svetega Ludovika, Francoskega kralja, se je v
neki cerkvi Parižkega mesta dogodila prečudna dogodba. Jezus
Kristus namreč se je v tisti cerkvi v sveti hostiji prikazal v
podobi majhnega, preljubeznjivega deteta. Tudi svetemu kralju
sporočijo to čudno dogodbo, ter mu prigovarjajo, naj bi tudi
on šel gledat in občudovat to čudo. Sv. Ludovik pa jim da ta
le odgovor, ki lepo priča njegovo živo vero, ter pravi: „Naj
le tje gredč tisti, kteri dvomijo, da je pričujoč Kristus v za¬
kramentu svetega rešnjega Telesa, in naj si ogledujejo to
čudo; kar mene zadeva, verujem, da je pričujoč Jezus v za¬
kramentu svetega rešnjega Telesa, ravno tako terdno, kakor
da bi sam z lastnimi očmi videl Jezusa v sveti hostiji."

2) Ali je zakrament p res v. rešnjega Te¬
lesa pravi zakrament?  Je pravi zakrament, kajti na¬
hajamo v njem vse tri reči, ktere so k vsakemu zakramentu
potrebne, namreč vidno znamenje, nevidna gnada in postav-
ljenje po Kristusu.

a) Vidno znamenje  je kruh in vino ali prav za
prav podobe kruha in vina. Kruh pa mora biti pšeničen in
opresen ali nekvašen; kajti tudi Jezus je pri poslednji večerji,
ko je s svojimi aposteljni jedel velikonočno jagnje, tak kruh
pred seboj imel. Vino mora biti tekovina stlačena iz vinske
terte. — Besede, s kterimi se kruh in vino spreminja v Je¬
zusovo telo in kri, so ravno tiste, ktere je Jezus izrekel pri
poslednji večerji: „To je moje Telo in to je moja kri."

b) Nevidna gnada.  Da zakrament svetega rešnjega
Telesa v sebi hrani nevidno gnado , izhaja se že iz tega, da
je Jezus Kristus v njem pričujoč; in ravno kar delivec obilnih

396

gnad je v njem pričujoč , in pri svetem Obhajilu gre v naše
serce ravno zato, da bi nas oblagodaril z obilnimi gnadami v
obilni meri. Da je to res, povedal je Jezus sam z razločno
besedo, ter rekel: „Jaz sem živi kruh, ki sem iz nebes prišel.
Ako kdo jč od tega kruha, živel bo vekomej; in kruh, kte-
rega bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta . . . Res¬
nično, resnično, vam povem: Ako ne bote jedli mesa Sinu
človekovega, in pili njegove kervi, ne bote imeli življenja v
sebi. Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ima večno živ¬
ljenje , in jaz ga bom obudil poslednji dan.“ Poglejte, kako
razločno in natanjčno s temi besedami Jezus na znanje daje,
da zakrament svetega rešuj ega Telesa gnado v sebi hrani, ter
jo tudi res deli tistim, ki ga vredno prejemajo. Ta gnada pa
ni vidna, marveč je nevidna, ker se znotraj v dušo , v serce
vlije, nikar pa zunaj na telo, in se ravno zato ne more videti
s telesnim očesom. Pa od te nevidne gnade, ki jo zakrament
svetega rešnjega Telesa deli, je bilo več povedanega pri nauku
od sv. maše in bote še več slišali, ko pridemo na dobrote, ki
jih dobivamo pri svetem obhajilu.

c) Postavljanje od Jezusa Kristusa.  Da je
Jezus Kristus postavil zakrament svetega rešnjega Telesa , ni
dvomiti. Kajti najpoprej beremo pri svetem Janezu, da je Je¬
zus že veliko poprej, preden je postavil zakrament svetega
rešnjega Telesa, napovedal, da bo postavil ta sveti zakrament.
Na dalje uni trije sveti evangelisti, ter sveti Matevž, sveti Marka
in sveti Lukež s svetim Pavlom vred popisujejo s prav razločno
in skor da z enojno besedo, kako da je postavil Jezus zakrament
svetega rešnjega Telesa. Po njihovem sporočilu je zbral Jezus
veliki četertek svoje aposteljne okrog sebe v obednici v Jeru¬
zalemskem mestu, da bi tudi on , kakor je pri Judih navada
bila, jedel ž njimi velikonočno jagnje. Kedar so odvečerjali,
postavil je Jezus zakrament svetega rešnjega Telesa. Vzel je
kruh, ki je še na mizi bil, v svoje svete roke, je zahvalil ne¬
beškega Očeta, je kruh razlomil na kosce, ga blagoslovil, in
dal svojim učencem, rekoč: »Vzemite, in jejte; to je moje telo.“
Po tem je vzel kelih z vinom , je zahvalil nebeškega Očeta,
ga posvetil, in jim dal, rekoč: ..Pijte iz njega vsi! Zakaj to
je moja kri nove zaveze, ktera bo za njih veliko prelita v od¬
puščanje grehov." Tako je tedaj Jezus Kristus pervikrat ob-
verševal zakrament svetega rešnjega Telesa, ter je po svoji
božji vsegamogočnosti kruh spremenil v svoje presveto telo in

397

vino spremenil v svojo presveto kri, in obadvoje , svoje telo
namreč in svojo kri, svojim aposteljnom podal v zavživauje.
Jezusu pa to ni bilo zadosti, da je ta sveti zakrament le samo
enkrat opravil, temveč ga je tudi še postavil za vse čase do
konca sveta, ter rekel svojim aposteljnom: „To storite v moj
spomin!" S temi besedami je Jezus svojim aposteljnom zapo¬
vedal, in jih pooblastil, naj delajo ravno to, kar so zdaj njega
videli delati, ter naj kruh spreminjajo v njegovo telo, vino pa
v njegovo kri, naj to vživajo sami in tudi vernikom vživati
dajo, in naj se pri tem spominjajo njega in njegove nezmerne
ljubezni, ktera ga je gnala tako dalječ, da je samega sebe
zanje daroval. Ker je pa Jezus besede: „To storite v moj
spomin/' govoril le samo svojim aposteljnom, in ne tudi vsem
drugim vernikom, posname se iz tega samo ob sebi, da so le
samo ti njegovi aposteljni prejeli oblast, kruh in vino spreminjati
v njegovo telo in njegovo kri, ter obverševati, opravljati in
oskerbljevati zakrament svetega rešnjega Telesa, kterega je bil
postavil.

Ta oblast se je od aposteljnov preselila na škofe in maš-
nike. Škofje namreč in mašniki so redovni nasledniki in pravi
namestniki aposteljnov. Na škofe in mašnike tedaj je kakor
vsa druga duhovna oblast prišla tudi ta oblast, da obveršujejo
in oskerbijujejo zakrament presvetega rešnjega Telesa. Da le
samo škofje in mašniki imajo to oblast, verovala in terdila je
že od njega dni sveta cerkev.

Sveti Tridentinski cerkveni zbor je izrekel: „Kdor bi
terdil, da Kristus z besedami: To storite v moj spomin, ni
aposteljnov postavil v mašnike, ali, da (Jezus) ni zapovedal,
naj ali oni sami ali drugi mašniki darujejo njegovo telo in
njegovo kri, bodi izobčen."

Sklep.

Glejte, ljubi moji kristjani! čudež neizrečene ljubezni
Jezusove do nas! Ne zadosti, da je za nas tako grozovitno
veliko terpel; ne zadosti, da je na križu svojo drago, rešnjo
kri prelil do zadnje kaplice, naj nas odreši pogubljenja večnega:
On še tudi zmirom pri nas ostati hoče: »Njegovo veselje je,
med človeškimi otroki prebivati." — »Glejte, jaz sem pri vas
do konca sveta!" tako On sam govori. V tem presvetem za¬
kramentu se nam je samega sebe zapustil v dušno hrano, za

398

duhovno pomoč in pokrepčanje, za tolažbo in pomoč v vseh duš¬
nih in telesnih potrebah , za popotnico proti dolgi, neznani
večnosti. Jezus bodi v zakramentu sv. oltarja hvaljen ve¬
komaj ! Amen.

L. Keršanski nauk.

Od sv. Obhajila.

P. Ali smo dolžni zakrament svetega rešnjega Telesa prejemati?

O. Dolžni smo , zakrament svetega rešnjega Telesa prejemati,
ker je Jezus Kristus razločno zapovedal prejemati ga, in ker ga je po¬
stavil zato, da bi nam živež bil za večno življenje.

P. Kedaj smo dolsni prejeti zakrament svetega rešnjega Telesa ?

O.  Po cerkveni zapovedi smo pod smertnim grehom dolžni vsaj
enkrat v letu , in sicer o velikonočnem času, sveto rešnje telo prejeti.

P. Kedaj je še treba prejeti ta sveti zakrament ?

O.  Tudi v smertni nevarnosti je treba ta sveti zakrament pre¬
jeti , ker je popotnica v večno zveličanje. Cerkev tudi želi, da bi ga
verni večkrat v letu prejemali, ker je duhovna jed in dušni živež.

P. Kedaj je otrokom potreba sveto rešnje Telo prejeti?

O.  V kterem letu naj kak otrok prejme zakrament svetega reš¬
njega Telesa, tega ne more nikdo bolje odločiti, kakor starši in spo¬
vedniki, kteri naj lože presodijo in preskusijo , če je otrok v tem, kar
mu je vedeti treba, dosti podučen, in če je, kakor gre, pripravljen.

P. Kterih gnad se vdeležimo, če sveto rešnje Telo vredno prejmemo ?

0.  Gnade, kterih se vdeležimo , če zakrament svetega rešnjega
Telesa vredno prejmemo, so te :

1. Posvečujoča gnada se v nas ohrani in pomnoži.

2. Se z Jezusom na tanko sklenemo.

3. Mali grehi se nam odpustijo.

4. Naša duša se obvaruje prihodnjega hudega.

5. Hudo nagnjenje se v nas pomanjša.

6. Dohimo zastavo večnega življenja.

P. Kdo deli vernim zakrament svetega rešnjega Telesa ?

O.  Mašniki dele vernim zakrament svetega rešnjega Telesa; oni
so redni delivci tega zakramenta.

P. Kaj mora storiti, kdor hoče sveto rešnje Telo vredno prejeti ?

O.  Kdor hoče zakrament svetega rešnjega telesa vredno prejeti,
mora se k temu prav in skerbno pripraviti.

399

P. Kolikero je pripravljanje, kakoršnega je treba k vrednemu užit ju
svetega rešnjega Telesa ?

O. Dvojno je pripravljanje , kakoršnega je k vrednemu užitju sve¬
tega rešnjega telesa treba; eno zadeva dušo, eno pa telo.

P. Kako se je treba na duši pripravljati?

O. Na duši seje treba pripravljati s čisto vestjo in pobožnim sercem.
P. Kaj se pravi, cisto vest imeti ?

O.  čisto vest imeti, se pravi, vsaj brez vseh »inertnih grehov,
to je, v stanu posvečujoče gnade biti.

P. Kaj se pravi, pobožnega serca biti ?

0.  Pobožnega serca biti, se pravi:

1. Vero, upanje in ljubezen obuditi.

2. Zakrament svetega rešnjega Telesa moliti.

3. Hvaležno spominjati se smerti Jezusa Kristusa, komur na spo¬
min je ta zakrament postavljen in nam zapovedano zauživati ga.

4. Ponižnost in druge keršanske čednosti, posebno pa ljubezen
do bližnjega v sebi vnemati.

P. Kaj je treba zvečer pred svetim obhajilom storiti ?

O.  Na vredno prejetje svetega rešnjega telesa naj se kristjan
vsaj prejšnji večer z molitvijo, s premišljevanjem, z branjem duhovnih
bukev in pa s tem pripravlja, da se tudi dopuščenih veselic in kratko-
časnost zderžuje.

P. Kako se moramo za sveto obhajilo na telesu pripraviti ?

0.  Da zakrament svetega rešnjega Telesa vredno prejmemo, mo¬
ramo, kar telo zadeva, razun kake nevarne bolezni,

1. od polnoči tešč biti;

2. v čedni in spodobni obleki, in z največo spoštljivostjo k Go¬
spodovi mizi pristopiti.

P. Kaj je treba storiti, kedar se pred svetim obhajilom očitna spo¬
ved moli ?

O.  Kedar se pred svetim obhajilom očitna spoved moli, moramo
še enkrat žalost ali kes nad svojimi grehi obuditi.

P. Kaj je treba storiti, kedar mašnik ljudem sveto hostijo kažejo ?

O.  Kedar mašnik ljudem sveto hostijo kažejo , moramo jo po¬
nižno moliti, in na persi terkati, rekoč: Gospod! nisem vreden, da greš
pod mojo streho, ampak reci le z besedo, in ozdravljena bo moja duša

P. Kaj je treba storiti, kedar prejemamo sveto hostijo ?

O.  Kedar prejemamo sveto hostijo, moramo usta čedno odpreti,
jezik na spodnje ustnice položiti, beli pert, če je pri rokah, pred se
vzeti, in sveto hostijo prejeti iii zaužiti, ne pa žvečiti ali dolgo v ustih
imeti je.

P. Kaj je treba storiti, če se po svetem obhajilu daje vina piti ?

O.  Kjer je navada, da se po svetem obhajilu tudi vina piti daje
sme se ga nekoliko pokusiti; toda nihče naj ne misli, da tisto vino je
kri Gospodova ali da je potreba, pokusiti ga.

400

P. Zakaj se po svetem obhajilu vino daje?

O. Vino se v nekterih krajih po svetem obhajilu le zato daje,
da bi se sveta hostija laglje použila in ust ne prijela; ko bi se pa ven¬
dar le prijela, jo je treba z jezikom, ne pa s perstom odločiti.

P. Kaj je treba po svetem obhajilu storiti?

0.  Po svetem obhajilu moramo:

1. Jezusu Kristusu zahvaliti se za neskončno milost, ktero nam
je skazal s tem, da se je ponižal k nam priti;

2. ponižno moliti ga;

3. darovati se mu ;

4. prositi ga, da naj s svojo gnado vedno v nas ostane ;

5. vero, upanje in ljubezen obuditi, in vse storjene dobre sklepe
ponoviti;

6. njemu vse svoje dušne in telesne potrebe in težave potožiti.

P. Kako je treba posebno tisti dan svetega obhajila živeti?

0.  Dan svetega ohhajila je treba:

1. vsega postopanja varovati se in doma dobre dela opravljati,
duhovne bukve brati in svoje misli zbrane imeti;

2. cerkev obiskati, in s posebno pobožnostjo moliti;

3. ogibati se, kar je mogoče, posvetnega hrupa.

Vvod.

Veliko ljubezen nam je Jezus skazal, ker je prišel z vi¬
sokih nebes k nam na ta svet, nas učit in pot nam pokazat,
po kterem tudi mi v nebesa priti znamo in moremo. Še večo
ljubezen nam je On skazal, ko je za naše odrešenje toliko
hudo terpel in na križu svoje življenje dal za nas. Nar večo
ljubezen nam je Jezus pa s tem skazal, da nam je nar sve¬
tejši zakrament altarja postavil; ker je v tem zakramentu
svoje lastno telo, svojo lastno kri našim dušam v živ¬
ljenje zapustil. To je celo morje ljubezni božje, ki ga nobena
človeška pamet obsegla ne bo! Bilo je že slišati, da se je pri¬
jatelj za svojega prijatlja v veliko nevarnost podal in tudi
svoje življenje daroval za njega. Bilo je že slišati, daje mati
za svojega otroka življenje dala. Bilo je že slišati, da je skerben
pastir za svoje ovčice smert storil. Da bi pa kdaj bil prija¬
telj svojemu prijatlju, ali mati svojemu otroku, ali pastir svo¬
jim ovcam svoje lastno meso in kri za jed in pijačo dal, tega
pa še nikdar ni bilo slišati. In glejte! Jezus je pa vendar
ravno to storil. V svetem obhajilu nas k svoji mizi vabi, in
na tej mizi nam svoje lastno Telo, in svojo lastno Kri v jed
in pijačo daje. Vse to se resnično zgodi, kolikorkrat k sve¬
temu obhajilu pristopimo. Tam pri tisti nebeški mizi se za-

401

vživa Jezusovo meso in pije Jezusovo kri. In od te svete mize
božje, od svetega obhajila  vam danes govoriti želim. Raz¬
ložil vam bom danes sledeče tri reči:

1. Kdaj moramo sveto obhajilo prejemati;

2. Kako se moramo pripraviti, da ga bomo vredno
prejeli; in

3. Ktere velike gnade in dobrote mi tamkaj za-
dobimo od Jezusa.

Imeniten in potreben nauk za vsakega kristjana; toraj
zvesto poslušajte!

Razlaga.

1. Kdaj moramo sv. obhajilu sprejemati?

„To delajte v moj spomin!" tako je Jezus pri zadnji
večerji govoril, ko je svojim učencem svoje lastno Telo in
svojo Kri v podobi kruha in vina zavžiti dal. In kar je Jezus
s temi besedami zapovedal, godilo se je tudi od nekdaj, godi
se zdaj po celem keršanskem svetu , in se tudi godilo bo do
konca sveti Učenci Jezusovi so pogosto spreminjali kruh in
vino v Jezusovo rešnje Telo in sveto Kri,  in nju zavživali v
spomin terpljenja in smerti Jezusove. Pa tudi drugim vernim
so od tega nar svetejšega Jezusovega Telesa zavžiti dajali.
Bere se, da so pervi kristjani vselej tudi se obhajali, koliko¬
krat so pri daritvi svete maše bili. In ker so tako pogosto
presveto rešnje Telo zavživali, so pa tudi tako sveto živeli,
da kolikor je bilo kristjanov, skoraj toliko je bilo tudi svet¬
nikov. Pogosto sveto obhajilo je pervim kristjanom toliko moč
in serčnost dajalo, da so tako lepo, pobožno živeli med seboj,
kakor bratje in sestre Kristusa v sveti, keršanski ljubezni.

V poznejih časih pa, ko se je keršanska vera dalej po
svetu razširila, je pa gorečnost, prejemati sv. obhajilo, začela
pešati. Kristjani niso več tako pogosto k božji mizi pristopali.
Nekteri so to sveto dolžnost dolgo časa čisto zanemarjali. Za-
toraj je sveta katoliška cerkev zapoved dala,  da morajo vsi
kristjani vsako leto trikrat, in scer: o božiču, o veliki noči,
in o binkoštih zakrament sv. rešnjega Telesa prejeti. Dolgo
časa je pri tem ostalo. Ali mlačnost nekterih kristjanov je
zmirom veča postajala. Nekteri še vsako leto enkrat svetega
obhajila prejeli niso. Zategadel je mati katoliška cerkev v
rimskem zboru leta 1215 pod papežem Inocencijem III. za¬
poved dala, da mora vsak veren kristjan obojnega spola vsako

402

leto nar manj enkrat in scer o velikonočnem času presveto
rešnje Telo vredno prejeti. Kdor pa tega ne dopolni, se iz
družbe katoliških kristjanov sam izklene , in če v tem stanu
umerje, tudi v žegnano zemljo pokopan ne bo. To je zapoved
matere katoliške cerkve, ki še dandanašnji za vse kristjane
velja. Pa ne mislite, ljubi moji! da bi že zadosti bilo, po za¬
povedi svete cerkve samo enkrat v letu k svetemu obhajilu
hoditi. Ta zapoved je dana samo za mlačne, lene kristjane.
Dobri, goreči kristjani, ki jim je mar za svoje zveličanje,
sami od sebe k božji mizi večkrat radi pristopajo, da se tam¬
kaj združijo z Jezusom, s svojim nar boljšim prijatljem. In
tudi mati katoliška cerkev želi, da bi se verni kristjani po¬
gosto okoli božje mize zbirali, in s svetim rešnjim Telesom
svoje duše redili za večno življenje. Tako pa tudi dobri kri¬
stjani delajo. Ce se že vsak mesec ne zgodi, tako pa vendar
c štirih kvatrih, ob praznikih Gospodovih in Marije device
radi svete zakramente prejemajo in zavživajo Jezusovo rešnje
Telo. Zakaj oni dobro vejo, kaj je Jezus sam govoril, rekoč:
„Ako ne bote jedli od tega kruha, in ne bote pili od tega
keliha, ne bote življenja v sebi imeli. Kdor pa je moje Telo,
in pije mojo Kri, ostane v meni in jaz v njem."

Posebno je pa tudi dolžnost, sveto obhajilo v vsaki ne¬
varni bolezni prejeti kakor popotnico v večno življenje. Pot v
večnost je neznana in nevarna. Ce pa Jezusa za tovarša imamo,
kaj žalega se nam bati ni; srečno bomo v večnost došli, in
tamkej bomo sprejeti v vesele prebivališča izvoljenih. Jezus
sam nas tega zagotovi. On pravi: »Kdor moje meso je in
mojo kri pije, ima večno življenje, kedar umerje, in jaz
ga bom obudil poslednji dan.“ Ali za to gnado, da bi zamogli
tudi na zadnjo uro Jezusovo rešnje Telo vredno prejeti, v
srečno večnost za popotnico, za to gnado moramo že zdaj pro¬
siti Jezusa vsak dan!

Sveto obhajilo moramo tedaj prejemati: a) o velikonoč¬
nem času; b) tudi večkrat med letom: večkrat ko Jezusa
vredno prejemljemo, boljši je. c) Na smertnipostelji za popot¬
nico v večno življenje. In dolžnost je naša, sveto obhajilo za-
vživati, ker nam je Jezus sam to naročil. On pravi: »Resnično,
resnično vam povem: Ako mesa Sina človekovega ne bote
jedli in njegove kervi ne bote pili, ne bote življenja v sebi
imeli." In kateri bi iz lenobe k tej sveti večerji ne hotel pri¬
stopiti, bil bi tudi Od nebeške večerje enkrat izveržen. Da je
tedaj sveta dolžnost, Jezusovo rešnje Telo večkrat preje-

403

mati, to vsak dober kristjan sam spozna. Pa potreba je tudi
vedeti:

2) Kako se moramo pripravljati, da ta nar sve¬
tejši zakrament vredno in k svojemu zveličanju pre¬
jemljemo?

Kedar posveten kralj v kako mesto priti ima, je vse po
koncu; cesta, po kteri se bo kralj pripeljal, se lepo poravna
in osnaži, ulice ozaljšajo in z rožnimi venci prepletejo. Po¬
sebno skerbno se pa tista hiša lepo napravi in za prijetno pre¬
bivališče pripravlja, v kateri bo ljubljeni kralj nekaj časa pre¬
bival. Glejte, ljubi moji! če že ljudje toliko skerb imajo, po¬
svetnemu kralju v svojem mestu lepo prebivališče pripraviti,
koliko skerb moramo še le mi takrat imeti, kedar k svetemu
obhajilu gremo, da Jezusu, kralju nebes in zemlje, v kamerci
našega serca prav lepo, čedno in prijetno prebivališče pripra¬
vimo. Tudi k nam pride Jezus, nebeški kralj, prebivat, ko ga
v zakramentu rešnjega Telesa zavžijemo. O kako veliko si mo¬
ramo tedaj prizadevati, da Jezusa, ki ga spremlja brezšte¬
vilna truma nebeških angeljev, v čedno prebivališče sprej¬
memo, da ga vredno zavžijemo, in da bo Jezus zmirom s svojo
gnado ostal pri nas!

Hočemo pa Jezusa v zakramentu rešnjega Telesa vredno
prejeti, potreba nam je dveh reči: Moramo se a) na duši,
inb)tudi na truplu ktemu prav dobro pripraviti.

Dušna priprava  pa zopet obstoji v dveh rečeh: a)
v tem,  da svojo vest vsega greha očistimo; in b) da svoje
serce z lepimi čednostmi ozaljšamo. Pervo se zgodi, ako za¬
krament svete pokore vredno prejmemo in se v tej duhovni
kopeli vsega dušnega madeža skerbno očistimo. Gorje pa tistemu,
kateri bi se podstopil, le z enim smertnim grehom na svoji
vesti k božji mizi se bližati ; zakaj ne k zveličanju, ampak k
svojemu pogubljenju bi tak človek Jezusa prejel! Zatoraj nas
sv. apostelj Pavel 'tako skerbno opominja, da bi se pred svetim
obhajilom vselej sami sebe prašali, ali smo zadosti čisti na
svoji duši ali pa ne, ali smo vredni k tako sveti mizi pristo¬
piti ali ne. Sv. Pavel tako govori: „Naj pa presodi človek
sam sebe, in tako naj je od tega kruha in pije od tega keliha.
Zakaj kdor je in pije nevredno, si sodbo je in pije , ker ne
razloči telesa Gospodovega." Zatoraj se vselej čisto spovejmo
vseh svojih grehov in postavimo se v stan posvečujoče gnade
božje, ker le takrat, kedar je naša duša s svatovskim oblačilom

26 *

404

gnade božje oblečena, bo Jezusu, svojemu ženinu, dopadla, in
ga vredno k svojemu zveličanju sprejela.

Kedar pa imeniten gospod v vašo hišo pride, ne bote
samo pometli svoje hiše in jo osnažili vsega, kar je nečednega;
gotovo jo bote tudi napravili z lepimi podobami in drugo pri¬
pravo, da imenitni gospod v vaši hiši lepo prebivališče najde.
Glejte, ljubi kristjani! tako še tudi zadosti ni, da sv. spoved
lepo opravimo in svoje serce vsega grešnega madeža očistimo;
moramo ga tudi z lepimi čednostmi okinčati in ozaljšati, da
Jezus v njem prijetno prebivališče najde, in rad v tistem
prebiva.

Kedar se k svetemu obhajilu pripravljamo, moramo po¬
sebno sledeče čednosti v svojem sercu obuditi: a) Živo vero,
da je Jezus pričujoč v zakramentu altarja. Živo si moramo
pred oči postaviti, da je v tej sveti hostiji, ki jo zavžili bomo,
ravno tisti Jezus cel in popolnoma pričujoč, ki se tamkej v
nebesih znajde, kjer sedi ob desnici Boga Očeta vsegamogoč-
nega. Molimo ga tedaj v ponižnosti, b) Moramo obuditi terdno
zaupanje v neskončno zasluženje terpljenja in smerti Jezusa
Kristusa. Le po njegovem neskončnem zasluženju upamo večno
življenje doseči, c) Obudimo gorečo ljubezen do Jezusa; pa
tudi pravo ljubezen do svojega bližnjega. Jezus nas je tako ne¬
skončno ljubil, da je svoje življenje dal za nas; ljubimo ga
tudi mi iz serca celega; kakor sami sebe pa tudi vse ljudi,
kakor brate in sestre v Kristusu, d) Živo si pa tudi Jezusovo
britko terpljenje in smert na križu pred oči postavimo, kedar
sveto rešnje Telo zavživamo. Zakaj ravno tistega Jezusa bomo v
svetem obhajilu prejeli, ki je nekdaj terpel in na gori Kal¬
variji na križu umeri za nas. e) Obžalujmo še enkrat vse
grehe celega življenja; zakaj le naši. grehi so bili krivi, da
je Jezus tako neizrečeno veliko za nas terpeti moral, f) Po¬
nižajmo se globoko pred Jezusom. On je vsegamogočni Gospod
in Bog; mi pa smo prah in pepel, červiči te zemlje; mi nismo
vredni, da tako visok Gospod v naše serca priti hoče. Z ginje¬
nim sercem govorimo tudi mi z evangeljskim stotnikom, rekoč :
„0 Gospod! jaz nisem vreden, da greš pod mojo streho, am¬
pak le reci eno besedo, in moja duša bo ozdravljena/ g) Mo¬
ramo serčno, goreče poželjenje imeti po Jezusu, našem ljubem
zveličarju! Tako bo duša pripravljena, tako lepo okinčana ne¬
vesta svojemu nebeškemu ženinu Jezusu naproti šla.

Pa tudi na truplu se moramo pripraviti, kedar k svetemu
obhajilu gremo. Moramo zavoljo spoštovanja, ki smo ga Je-

405

zusu dolžni skazati, od polnoči pretečene noči tešč biti; mo¬
ramo se pa tudi čedno in snažno obleči in z velikim zunajnim
spoštovanjem božji mizi se bližati. In tako bomo na duši in
truplu dobro pripravljeni Jezusovo rešnje Telo vredno prejeli,
in svojo dušo nahranili za večno življenje.

3. Ktere velikegnade indobrote nam pridejoiz
vsakega vrednega obhajila?  Po svetem obhajilu se nam
a) posvečujoča gnada pomnoži in z Jezusom se na tanko skle¬
nemo. Ko je sveta družina z božjim Detetom pred grozovitim
Herodom bežala v Egipt, žejalo je Jezusa in Marijo nekega
dne hudo, toda ni ga bilo studenca ondot v puščavi, kjer so
takrat hodili. Tam memo pa pride dekla, ki obličja sicer ni
bila lepega, pa serca bila usmiljenega. Na rami je nosila po¬
sodo z mlekom. Marija jo poprosi, da bi jej dala piti. Dobro-
serčna dekla nemudoma z ramen dene posodo, ter ponudi piti
Mariji in božjemu Detetu. Med tem, da pijeta, dekla vedno
gleda ljubeznjivega Deteta; po tem ga vzame v naročje, ter
ga boža, objema, poljubuje, dokler se vsa vesela in zadovoljna
spet naprej na pot ne odpravi. Dolgo potujoča pride do bistrega
potoka. Da bi si prah in put oprala z obličja, sklone se nad
potokom; ali glej čudo! v potoku zagleda podobo svojega
obličja, ne več gerdega, kakoršnega je bila poprej, temveč le¬
pega, ter podobnega obličju ljubeznjivega božjega Deteta, in v
svojem sercu nič več ni občutila nobenega veselja do posvetnih
nečimurnost, ampak je občutila goreče hrepenenje po nebeški
domovini. Brez ozira na to, ali se je ta dogodba res dogodila
tako, kakor je tukaj povedana, opominjam le, da nam ta po¬
božna pravljica prav lepo pred oči postavlja natanjčno zedinje¬
nje Jezusovo z nami v svetem Obhajilu. Kakor je tej dobro-
serčni dekli Jezus svojo podobo vtisnil na obličje in spremenil
mišljenje, hotenje in hrepenenje njene duše; ravno tako tudi
nam pri svetem obhajilu vtisne svojo božjo podobo, ter spre¬
meni našo dušo, da mu podobni postanemo. — Kako imenitno
je tedaj to zedinjenje! Po tem zedinjenju, tako rekoč, božje
postanejo vse naše misli, vse naše besede in vse naše djanja,
ter imajo pred Bogom tako veljavo, kakor da so Jezusove
misli, Jezusove besede in Jezusove djanja, ker Jezus v nas
živi, in je moč njegove božje natore po nas razlita, b) Sveto
obhajilo oslabi naše hude nagnjenja, in nas k vsemu dobremu
poterdi: „Če Jezus v naše serca pride, pogasi vročino hudih
strast in zaceli naše dušne rane," tako sv. Ciril govori. „Kdo
bi bil brez pomoči tega božjega zakramenta kdaj v stanu, divji

406

poželjivosti zoperstati, ki je tudi po kerstu tako silna? Go¬
tovo nihčer ne! „Zakaj če se vi moji bratje! tolikokrat in tako
močno k jezi ne skušate; če vas grešna poželjivost ne pre¬
maga , ne smete se tega štimati, kakor bi to bilo delo vaše
čednosti. Saj se vidi, koliko se jih vsak dan z jezo pregreši;
koliko jih huda poželjivost premaga, da v gerde pregrehe za¬
padejo. če ste pa vi vseh takih grehov prosti, se le temu
božjemu zakramentu, kolikor vam največ mogoče je, hvaležni
skazujte; in spoznajte se za dolžnike njegove prečudne moči,
ki vas je toliko grehov obvarovala." Tako sveti Bernard go¬
vori. c) Sveto obhajilo pa ne oslabi samo hudega nagnenja, am¬
pak nas tudi k vsemu dobremu močne stori. Tega nas sam
Jezus zagotovi, ker pravi: „ Jaz sem vinska terta, vi ste mla¬
dike; kdor ostane v meni, in jaz v njem, obrodi veliko sadu."
Veliko dobrega tak človek stori, kateri Jezusovo Telo vredno
zavžije. d) Sveto obhajilo zbriše odpustljive grehe in nas za¬
varuje , da v velike, smertne grehe ne zapademo. Cerkveni
očetje terdijo , da nas sveto obhajilo tistih madežev , tistega
malega zadolženja očisti, kar se iz človeške slabosti pregre¬
šimo vsak dan. Pa tudi pred velikimi grehi nas zavaruje. To
nam zopet sveti Bernard pričuje, ki pravi: „Dve reči dela ta
skrivnost v nas: pervič pomanjša nagnjenje do malih grehov,
in drugič stori, da v velike grehe ne pridemo." e) Sveto ob¬
hajilo nam je tudi zastava častitljivega ustajenja in večnega
zveličanja. „Kdor moje meso je, in mojo kri pije, ima večno
življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan," tako sam Jezus
govori.

To so tedaj tiste velike gnade in dobrote, ki jih v sve¬
tem obhajilu zadobimo od Jezusa. Zatoraj se mu pa tudi po
vsakem obhajilu za tiste lepo in priserčno zahvalimo!

Sklep.

Ko bi vas posvetni kralj na kosilo povabil, bi si to pač
k veliki časti šteli, in z veseljem in velikim spoštovanjem bi
k njegovi mizi prišli. Ali glejte! čudež ljubezni božje do nas!
Nas je pa nebeški Gospod, kralj vseh kraljev, Jezus Kristus
na kosilo povabil. Vsak čas nam je njegova hiša odperta, nje¬
gova miza zmirom pogernjena. In nebeška jed nam je tamkaj
pripravljena. Angeljski kruh se nam deli. Jezusovo mes<5 se
zavživa tamkaj in pije se njegova sveta kri. Oh radi in po¬
gosto tedaj pristopajte, bratje in sestre moje! k tej sveti mizi;

407

z čistim in ponižnim sercem se tej sveti večerji bližajte, da
bote Jezusa vredno zavživali in svoje duše redili za večno
življenje! Kakor nježna nevesta po svojem ženinu zdihuje in
mu na ženitvanski dan z veseljem naproti gre: tako naj tudi
naša duša, ki je nevesta Jezusova, vselej po Jezusu serčno
poželjenje ima; na dan vsakega svetega obhajila mu naj z
veseljem naproti gre; z Jezusom združena vedno naj živi,
dokler da jo bo čisti ženin Jezus na nebeško ženitovanje en¬
krat pripeljal! Amen.

Ll. Keršanski nauk.

Od nevrednega obhajila.

P. Kaj stori, Mor vedama v smertnem grehu zakrament sv. reš-
njega Telesa prejme ?

O.  Kdor prejme zakrament sv. rešnjega Telesa vedoč, da ima
še kak velik greh nad seboj, se vnovič tako hudo pregreši, da si sam
Svojo sodbo in pogubljenje je, in da kriv postane telesa in kerviJezusa
Kristusa.

P Kaj mora tedaj pred sv. obhajilom storiti, kdor ima smerten
greh nad seboj?

O.  Kdor pred sv. obhajilom ve, da ima smerten greh nad seboj,
mora iz serca kesati se greha, odkritoserčno spovedati se ga in še le,
kedar zadobi mašnikovo odvezo, k sv. obhajilu pristopiti.

Vvod.

Govoril sem vam poslednjič od zakramenta presv. reš¬
njega Telesa. Ta sv. zakrament ima še več drugih imen. Ime¬
nujemo ga najsvetejši zakrament,  ker človeka ne
posvečuje le, kakor vsi drugi zakramenti, ampak ker je v njem
Jezus, začetnik in predpodoba ali zgled vs9 svetosti; zakra¬
ment oltarja,  ker se na oltarju spreminja kruh in vino v
sv. telo in sv. kerv Jezusovo po božjih besedah, ki jih maš-
nik izreče; kruh življenja,  ker duši večno, neminljivo živ¬
ljenje daje in ohrani; nebeški kruh,  ker se nam v tem
sv. zakramentu v živež daje Jezus, ki se je tudi Jezus sam

408

tako imenoval, ter rekel: „ Jaz sem živi kruh, ki sem iz ne¬
bes prišel"; angeljskojed  ali angeljski kruh, ker se v
tem zakramentu znajde Jezus, ki je angeljem najobilniše ve¬
selje, največa sladkost; Gospodova večerja ali sveta
večerja,  ker je Jezus veliki četertik pri zadnji večerji po¬
stavil ta sv. zakrament; Gospodova miza,  ker nam v tem
sv. zakramentu tako rekoč mizo pogrinja Jezus sam, naš Go¬
spod, ter nas živi in redi z lastnim mesom in lastno kervjo;
sveto hostijo  ali daritev, ker ta sv. zakrament v sebi ima
tistega, kteri se je na sv. križu za nas daroval, in se še zdaj
vsak dan za nas daruje pri sv. maši; sveto popotnico,  ker
ta zakrament je jed in pijača našim dušam, da ostanejo zdrave,
prihajajo močnejše, in da tako srečno potujemo proti večnosti.
Pa tudi zato se ta sv. zakrament imenuje sv. popotnica, ker
ga verni bolniki z odhodom tega sveta prejemajo, da zadobi-
vajo večo moč, lagleje prestati zadnje težave, lagleje prema¬
gati zadnje skušnjave, in priti pred Boga z večina zaupanjem;
in sveto Obhajilo,  ker kristijani pri vživanju tega sv.
zakramenta obhajajo velike skrivnosti: obhajajo spomin Jezu¬
sovega terpljenja in njegove smerti; spomin večne sprave ljudi
z Bogom, spomin Jezusovega od smerti vstajenja in vnebo¬
hoda tudi po človeški natori; spomin, da jim je Jezus zaslužil
večno življenje duše in telesa, in jim poterdil upanje, da bodo
od smerti vstali, in večno z Jezusom prebivali v nebesih.

Pa tudi velike so gnade in dobrote, ki jih človek dobiva,
kedar ta sv. zakrament vredno prejame. Pa zgoditi se more,
da človek nevredno prejame ta sv. zakrament ali da stori ne¬
vredno obhajilo. Od nevrednega obhajila vam danes govorim
in razkladam te-le prašanja:

1. Kdo stori nevredno obhajilo?

2. Alije nevredno obhajilo velik greh ali
velika nesreča?

3. Kaj namje  toraj storiti?  Poslušajte!

Razlaga.

1. Kdo stori nevredno Obhajilo?  To stori
človek, ki zakrament presv. rešnjega Telesa prejame, pa se ne
nahaja v stanu posvečujoče gnade božje , in ima kak smerten
greh nad seboj. Po nevrednem prejme tedaj sv. obhajilo kri-
stijan, kteri pri spovedi sv. odveze ni prejel, in vendar le pristopi
k božji mizi. Po nevrednem prejme sveto obhajilo kristijan,

409

ki nalašč pri spovedi zamolči kak smerten greh, in se vendar
le prederzne iti k angeljski mizi. Po nevrednem prejme sv.
obhajilo bristijan, kteri ima slepo vest, in svoje nevrednosti
ne pozna po lastnem zadolženju. Znajde se jih namreč veliko,
kteri videti nočejo, v čem kerščanska pravica obstoji, in jim
tudi mar ni zvedeti, kako se po kerščansko živi. Znajde se
jih ne malo, po hinavščini, napuhu, lakomnosti in drugem
hudem poželjenju zapeljanih; ne malo tudi takih, ki v svojih
grehih nepoboljšani živijo, prave žalosti nad grehom nimajo,
ne terdnega sklepa, greh zapustiti, bedar k spovedi hodijo, in
se vendar le odveze vrednega štejejo, in zaupljivo stopijo k
sv. obhajilu, ker menijo, da so že za odpuščanje grehov opra¬
vili vse s tim, da so se le spovedali svojih grehov. Iz takih
in enakih zmot se izhajajo nevredne obhajila, ki jih božj e
rope  imenujemo. Toda vse take zmote nimajo izgovora
pred Bogom.

Močno se je bati, da je nevrednih obhajil veliko. Že pri
zadnji večerji, kedar se je pervikrat delilo sv. obhajilo, se je
med enajstimi pobožnimi učenci znašel eden hudoben, ter Ju¬
dež izdajavec, ki je po nevrednem prejel zakrament presvetega
rešnjega Telesa. Tudi sv. Pavel govori od nevrednega obha¬
jila, in pravi, da zavoljo njega je med Korinčani veliko slabih
in bolnih, in jih veliko spi, ter boleha in umira. — In ako
dandanes vidimo med nami toliko grešnega življenja, toliko
slabih zgledov, toliko hudih navad, toliko strupenega pohuj¬
šanja, toliko sovraštva do križa Kristusovega, nasproti pa prave,
resnične pokore tako malo: kaj bomo iz vsega tega sklenili ?
Kaj drugega, kakor to, da se je prav močno bati, da je dan¬
danes veliko — veliko nevrednih obhajil in božjih ropov.

2. Alije nevredno obhajilo velik greh in
velika nesreča?  Se ve da in sicer zavoljo tega:

a) Ker se kristijan z nevrednim obhajilom pregreši kar
naravnost nad Jezusom Kristusom samim, svojim Gospodom
in Bogom. Drugi grešniki se ne pregrese tako naravnost nad
Jezusom, kakor se pregreši človek, ki se po nevrednem ob¬
haja. Drugi grešniki se pregrese le nad stvarmi, ki jih je z
Očetom in sv. Duhom vred vstvaril Jezus, naš Gospod in naš
Bog, ker teh stvari božjih ne obračajo prav, ne obračajo po
Jezusovi volji in zapovedi. Zapravljivec, postavim, se pregreši
nad premoženjem, kterega mu je Bog dal, ker ga božji volji
nasproti ponidoma zapravlja. Napuhnjenec se pregreši nad
svojim bližnjim, ker ga prezira in na nič deva, da bi sebe

410

povzdigoval. Enako S9 tudi togotnež in nečistnik pregrešita
nad bližnjim, ker se pervi išče nad bližnjim znositi in ga v
škodo pripraviti, drugi pa se ga hoče poslužiti v to, da bi
vgodil svojemu hudemu poželenju. Kdor pa po nevrednem
prejme sv. obhajilo, kar naravnost se pregreši nad Jezusom
samim, svojim Gospodom in Bogom, ki ga prejme v svoje ne¬
čiste usta, sprejme v svoje z grehi omadeževano serce, ter po
besedah sv. Pavla Sina božjega potepta, in ognjusi kri zaveze,
po kteri je bil posvečen.

b) Ker se kristijan z nevrednim obhajilom pregreši nad

Jezusom, svojim največim dobrotnikom. Jezus v svoji neskončni
ljubezni nam ni mogel dati nič imenitnišega, po svoji ne¬
skončni modrosti nam ni vedel dati nič boljšega, in po svoji
vsemogočnosti nam ni mogel dati nič svetejšega memo tega,
da nam je samega sebe v jed in pijačo zapustil. In tega svo¬
jega najboljšega, najdobrotljivejšega Jezusa kristijan žali, da
ga ne more hujše, ter ga po nevrednem Obhajilu sili v svojo
nevredno serce, napolnjeno z grehom, kterega Jezus najhujše
sovraži. Iz sv. pisma vemo, da so pobožnega kralja Davida
zadele različne nadloge, mnogotere britkosti; pa nobena ga
menda ni sklela in bolela tako močno, kakor ga je sklela in
bolela ta, da se je Ahitofel, kterega je imel dosihmalo za svo¬
jega najvernišega prijatelja, podal med Davidove nasprotnike,
ter potegnil za hudobnim Absalonom, ki se je bil vzdignil nad
lastnega očeta kralja Davida. Britko se je zavoljo te nezgode
David potožil, rekoč: „Ko bi me bil preklinjal moj sovražnik,
bil bi se ve da prenašal; in ko bi bil on, ki me sovraži, ve¬
liko zoper me govoril, bil bi se kje skril pred njim." Tega
pa ne morem prenašati, da si se zoper mene vzdignil „ti, člo¬
vek z menoj ene misli, moj vodnik in moj znanec, ki si z
menoj sladke jedi vžival, in sva v božjo hišo skupaj hodila."
Obernimo to prigodbo na kristijana, ki po nevrednem prej nje
sveto obhajilo. Ali ne ravna tak kristijan še vse gerši, kakor
je ravnal nezvesti Ahitofel ? Se mar ne bo Kristus britko nad
njim pritožil: „Ako bi mi to osramotenje naredil moj so¬

vražnik, kak nevernik, kak Jud ali Turek, bi že bilo to neznano
veliko osramotenje; ali koliko veča je še le hudobija, kedar
me s takim osramotenjem žali moj ljubljenec, moj prijatelj,
kristijan, katoličan!"

c) Ker se z nevrednim obhajilom nečast stori Jezusovemu
naj svetejšemu telesu. To je tisto sveto telo, s kterim se je sklenil
Jezus, pravi živi Bog, druga božja oseba v presveti Trojici.

411

To je tisto sveto telo, ktero se je na sv. križu v odpuščanje
naših grehov darovalo v klavni dar. To je tisto presveto telo,
kterega je Jezus v svojem vnebohodu seboj vzel v nebesa, ter
ga posadil na veličastni sedež ob božji desnici, da ga molijo an-
gelji in izvoljeni božji v nebesih. In glejte, tega presvetega
telesa ne razloči od druge jedi obhajanec, kedar gre v smert-
nem grehu k sv. obhajilu. Res brezbožno je ravnal tisti ne-
verski cesar, ki je na Kalvarski gori postavil podobo nečiste
žive (venere), in celo na Zveličarjev grob podobo malika pe-
runa (jupitra). To je bila res velika hudobija; ali vem vam
še za večo, in ta je: nevredno obhajilo. — Strašne so bile
tiste bogokletne dela, s kterim je grozopolna Francoska pre-
kucija ob koncu pretečenega stoletja ves svet v strah pripra¬
vila. Brezbožni trinogi so oskrunjevali tempeljne Gospodove,
ter jih spreminjali v gledišča, so tabernakeljne razbijali, sv.
posode onečastovali, in namesto božjih podob so nesramne žen¬
ske postavljali na oltar. O kolika hudobija! pa poznam vendar
še večo, in ta je: nevredno obhajilo. — Strahu in grozepolna
je povest, ktera se pripoveduje od nekega juda, ki si je, ne
vem kako, poskerbel posvečeno hostijo. Sv. hostijo dobi, in
jo razhode z majhnim nožičem; ali glej čudo! iz rane se pri¬
kaže kri. Ko to vidi, še hujše zdivja, ter še enkrat zabode
hostijo, in še enkrat kri priteče iz rane. Verže jo v ogenj,
pa v ognju ne zgori. Predre jo z mečem, in verže v kotel v
vrelo vodo, in voda se zrudeči od svete božje kervi, tekoče
iz ranjene hostije. Oj strah in groza nad toliko hudobijo; ali
glejte, nevredno obhajilo je še veča hudobija! Kristijan, ki
se po nevrednem obhaja, ne postavlja nedolžnega božjega Jag¬
njeta med neme, mertve malike, ampak ga dene med žive
malike svojih strast. IJde trikrat sv. Boga združi z udi, vda¬
nimi najostudnejšim navadam. Nečiste ustnice se dotikajo
tistega, ki ga je sama čistost in svetost; in jezik, ki je po¬
prej hudega duha prenašal, da s sv. Avguštinom povem, nosi
zdaj božjega Sina! — O starodavnem času je nek trinog žive
in zdrave ljudi navezovati dal na merliče, že na pol trohnele;
ti pa o grešnik! nakleneš Jezusovo deviško telo na svoje nag-
njusno telo, vse trohnelo in smradljivo od greha; in to storiš,
kolikorkrat koli po nevrednem greš k sv. obhajilu. O hudobija,
da je ni kmalo veče!

d) Kako velika hudobija da je nevredno obhajilo, nam
sv. Pavel s temi besedami na znanje daje: „Kdor koli tedaj

bo nevredno jedel ta kruh, in pil kelih Gospodov, kriv bo te-

412

lesa in kervi Gospodove," to je: je tako zadolžen, kakor da
bi bil Gospoda umoril, in kri Gospodovo prelil. Strašne so te
besede, pa resnične. Kajn je zavratno umoril svojega nedolž¬
nega brata Abeljna, in je bil kriv nedolžne kervi. Judež
Iškarjot je Jezusa Judom prodal za trideset srebernikov, in
je bil kriv nedolžne kervi Jezusove, kakor je sam govoril re¬
koč: „Grešil sem, ker sem nedolžno kri prodal!" Judje so

primorali oblastnika Pilata, da je v smert obsodil pravičnega
Jezusa, in so bili krivi presvete kervi Jezusove, ktero so sami
nad seboj sklicevali, rekoč: »Njegova kri naj pride nad nas in
nad naše otroke." Vsem tem hudobnežem, glejte! sv. Pavel
prišteva tiste, kteri v smertnem grehu prejemajo Jezusovo
telo in kri; zato pravi, da „so krivi telesa in kervi Gospodove."
Med judi, Jezusa križalšimi, in med kristijanom, po nevred¬
nem obhajanim, je razloček le ta, da so judje Jezusa križali
na Golgoti, na mestu mertvaških glav; kristijan ga pa križa
v svojem sercu. Temu, kar sv. Pavel uči, priterdujejo z enim
glasom tudi sv. cerkveni očetje. Po nauku sv. Ciprijana se
kristijan, ki po nevrednem prejme sv. obhajilo, „nad Gospodo¬
vim mesom pregreši ravno tako, kakor da bi Gospoda umoril,
in njegovo kri pil." Sv. Krizostom pa pravi: »Gorje nezve¬
stim judom, ki so križali našega Gospoda Jezusa Kristusa;
ali veliko bolj gorje še le njemu, kteri ga nevredno prejme v
sv. zakramentu!

e) Da je nevredno Obhajilo res velik greh in velika ne¬
sreča, posname se tudi še iz kazen, s kterimi je Bog že od
nekdaj zavoljo nevrednega Obhajila ljudi tepel na telesu in na
duši, kakor nam to sv. pismo spričuje in sveti cerkveni očaki
pripovedujejo.

Naj najpoprej od telesnih kazen kaj v misel vzamem!
Sv. Pavel pravi: »Zato (zavoljo nevrednega obhajila namreč)
je med vami veliko slabih in bolnih, in veliko jih spi," to je:
umira. S temi besedami sv. Pavel zadosti jasno na znanje
daje telesne kazni, ki so nevrednemu obhajilu za petami. Pa
tudi cerkveni učeniki nam jih opisujejo v mnogih zgledih.
Sv. Bernard je enemu svojih tovaršev zavoljo nekega skriv¬
nega greha prepovedal iti k sv. obhajilu. Ker je pa velik
praznik bil, bilo je tega nesrečnega človeka sram zaostati, ke-
dar so drugi šli k sv. obhajilu, in tedaj se prederzne, ter gre
brez sv. odveze, v smertnem grehu k sv. obhajilu. Ali glejte,
kaj se zgodi! Sv. hostija je sicer v usta prejel, ali zavžiti
je nikar ni mogel. Zdaj se zave svoje hudobije, jo spozna, in

413

jo serčno obžaluje. Po skončanem opravilu gre k svetemu
Bernardu, mu ves skesan razodene, kaj je storil, in kaj se
mu je prigodilo. Sv. Bernard, ko vidi vsega skesanega, mu
da sv. odvezo; in zdaj je zlahkoma zavžil sv. hostijo — Sv.
Ciprijan pripoveduje od ženske, ktera je poprej vživala neko¬
liko jedi malikom darovanih, po tem pa se podala k sv. ob¬
hajilu; toda sv. obhajilo jej ni bilo dušna hrana, ampak strup,
kajti kri Kristusova jej je obtičala v goltancu, in ni šla na¬
prej v želodec, dokler ni žene vdušila. Po vsem životu se je
začela žena tresti in neznano zvijati, dokler se ni na zemljo
zgrudila in dušo spustila. Pregreha, ktero je bila zamolčala,
je kmalo na dan prišla, ter prejemala zasluženo kazen.

Še vse hujše so kazni, ki iz nevrednega obhajila izvirajo
za dušo. Iz nevrednega obhajila namreč izvira, da človek
oterpne, obupa,  in na zadnje se večno pogubi.

Iz nevrednega obhajila izvira, da človek oterpne.  Go¬
tova resnica je, da se bo človek, kteri se ne boji božjega Sina
zaničevati in njegove kervi z nogami teptati, še manj bal za¬
ničevati in prelamlati njegove zapovedi, in z nogami taptati
njegovo sveto voljo. Njegovo serce bo vedno pripravljeno za
vsako hudobijo. Nobena pregreha mu ne bo prevelika, nobena
nesramnost prenesramna; kajti le prekmalo bo pregreha nad¬
vladala, glas vesti prevpila, červa vesti zadušila, vse jezove
sramožljivosti prederla, mu ves strah božji iz serca prepodila.
Ako mu žugaš s peklom, mu je, kakor da ga hvališ zavoljo
njegovih hudobij; ako mu nebesa obetaš, mu je, kakor da ga
hočeš za norca imeti, kajti oterpnjen je, in marsikterikrat še
sam ne ve, in se ne zave, da je oterpnjen.

Nevredno obhajilo pripravi tudi, da človek obupa.  Kedar
pobožnega človeka na tem svetu stiskajo križi in težave, tolaži
se s prihodnjim življenjem, tolaži s tim, da bo po smerti
prišel v nebesa, kjer ne bo ne križev, ne težav, ne britkosti,
ne terpljenja, ampak le veselje vedno in večno. S takim upa¬
njem pa se ne more tolažiti kristijan, ki se je po nevrednem
obhajal, ter se pregrešil nad drago kervjo Jezusa Kristusa, (
božjega Sina, kakor so se pregrešili judje, ki so ga na križ
pribili; ker mu sveta vera pravi, da mu nevredno obhajilo ne
bo zaleglo v zveličanje, temveč v pogubljenje; toraj se ni
čuditi, da na zadnje sam nad seboj obupa in nad svojim zve¬
ličanjem. Prežalosten zgled imamo nad nesrečnim Judežem
Iškarjotom. Kakor hitro je Judež po nevrednem zavžil sveto
rešuje Telo pri zadnji večerji, šel je satan v njega, ter ga je

414

popolnoma spravil pod svojo oblast. In zdaj mu ni več dalo
blizo Jezusa ostati; od satana gnan dalje dervi, da bi zveršil
grozepolno hudobijo, ter izdal Jezusa, svojega nebeškega uče¬
nika. Oterpnjen, ki je bil, ne posluša več svoje vesti, se ne
zmeni več za preobilno ljubezen, ktero mu je Jezus skazoval;
le naprej in naprej dirja po pregrešnem potu, dokler ne pride
do konca. Zdaj se mu oči odprč, pa le v njegovo nesrečo.
Smertna sodba, sklenjena nad nedolžnim Jezusom , kterega je
izdal njegovim sovražnikom, mu vest teži, kakor bi ležal
mlinski kamen na njej; ne da mu dihati, ne da mu živeti;
le v obupnost ga goni, dokler ver vi ne vzame, in se obesi.
Tako je sklenil Judež, ki se je pervi po nevrednem obhajal.
In tako jih sklene mnogo, ki za Judežem hodijo, za Judežem
pobirajo stopinje.

Najstrašnejša kazen nevrednega obhajila pa je večno
pogubljenje,  v kterega bo precej po smer ti veržena duša,
po poslednji sodbi pa pahnjeno tudi telo. Sv. obhajilo je pra¬
vičnim življenje, grešnikom pa smert. Sv. Pavel pravi: „Kdor
nevredno je in pije, sodbo si je in pije, ker ne razloči telesa
Gospodovega." Nekdanji Atenci so imeli navado, da so hudob¬
nežem , ktere so v smert obsodili, smertno obsodbo spisano
dali, in so jo morali obsojenci pogoltniti v znamenje, da je
obsodba nepreklicljiva. Tej obsodbi podobna je obsodba kri-
stijana, ki se božjeropno obhaja; njegova obsodba namreč je
tako rekoč s Kristusovo kervjo zapisana v njegovo dušo in
njegovo telo; zapisal pa si jo je sam z nevrednim Obhajilom.
Ko tedaj sv. Pavel pravi: „Kdor nevredno je in pije, sodbo
si je in pije", hoče s tim na znanje dati, da za takega člo¬
veka, kteri po nevrednem prejema sv. obhajilo, ni več upanja,
da bi kdaj zveličan bil. L. 1833 se je spovedal v Kohinkini
mlad človek, pa zamolčal je naglavni greh. Po spovedi gre
hitro k sv. obhajilu. Pa glejte! božja roka ga zadene. On
začne noreti, leti iz cerkve in divja po pustih krajih in gorah
in zmiram vpije: „Jaz sem Judež, jaz sem Jezusa izdal!"

Opominjajo ga spokoriti se, pa vse zastonj. Zmiram vpije:
* „Jaz sem Judež, sem Jezusa izdal!" Tako živi in tudi umerje.
Dopolnile so se nad njim strašne besede: „Kdor nevredno je
Jezusovo meso, si j6 sodbo."

3. Kaj nam je to raj storiti?  Nevredno obha¬
jilo je strašen greh in velika nesreča. Oh usmiljeni Bog nas
tega obvaruj! Kaj nam je toraj storiti? To nam je storiti, kar
nas sv. Pavel uči, rekoč: „Naj toraj človek sam sebe pre-

415

sodi, in tako naj je od tega kruha, in pije od keliha." Naj se
toraj nikoli ne prederzne brez sv. odveze iti k svetemu obha¬
jilu; ravno tako tudi nobeden ne, kteri bi bil na spovedi kak
smerten greh zamolčal. Grešnik naj se resnično spokori po¬
prej, preden gre k sv. obhajilu, dokler ni vreden; in naj ni¬
kar ne moti in ne nadležuje spovednika za odvezo in za sv.
obhajilo, zato da bi se lagleje spreobernil. Kaj ne veš, o kri-
stijan! da toliko časa sv. obhajila vreden nisi, dokler se ne
spreoberneš; in da, če ga prejmeš, ga po nevrednem prej-
meš ? Kaj ne veste, kaj pravi sv. Pavel v ozir tega ? On
pravi: „Ne morete keliha Gospodovega piti, in keliha hudičev;
ne morete mize Gospodove deležni biti, in mize hudičeve."
Toraj se mora kristijan poprej resnično spokoriti, potlej še le
naj zaupljivo pristopi k božji mizi.

Nihče naj ne obupa, marveč naj se v duhu verže usmi¬
ljenemu Jezusu pred noge, naj milo objokuje razžaljenje, ki
ga je Jezusu storil, naj opravi čisto spoved, naj svoje zaupa¬
nje zastavlja v neskončno zasluženje Jezusa Kristusa in v nje¬
govo milost; saj je Jezus neskončno milostljiv in vsegamogo-
čen, in lahko da gnado, ktera zamore spokoriti in zveličati
celo najhujšega grešnika. Sam namreč pravi po svojem pre¬
roku : »Kakor resnično jaz živim, pravi Gospod: Nočem smerti
hudobnega, temveč da se hudobni verne s svojega pota in živi."

Sklep.

Nevredno obhajilo je najstrašnejši greh in največa ne¬
sreča; to, mislim, ste danes spoznali. Zatoraj opominja sv.
Pavel: „ Človek naj presodi sam sebe, in potem naj j6 od tega
kruhain  v starih časih je diakon pred sv. obhajilom res¬
nobno klical: „ S ve to je za svete!" Ne zabite toraj nikoli, kar
sem vam povedal od tega, kako se naj človek pripravi, da
vredno prejame presv. rešnje Telo. Da le storimo, kolikor
premoremo, vse uno pa spregleda in dodeli neskončna milost
božja. Stopimo prav pripravljeni k mizi božji, in naša duša
bo ozdravljena; sveto obhajilo nam bo k večnemu življenju!
Amen.

416

Lil. Keršanski nauk.

Od zakramenta sv. pokore.

P. Kaj je zakrament sv. pokore?

O.  Zakrament sy . pokore je zakrament, v kterem za to postavljeni
mašnik namesti Boga grešniku po kerstu storjene grehe odpusti, ako
se jih skesano in do čistiga spove , in tudi resnično voljo ima pobolj¬
šati se in pravo pokoro delati.

P. Kdo je postavljeni masnilc ?

O.  Postavljeni mašnik je tisti, kteri je od svojega škofa za spo¬
vedovanje odločen.

P. Koliko grehov se more odpustiti v zakramentu sv. pokore?

O.  V zakramentu svete pokore se morejo odpustiti vsi, tudi naj-
veči grehi.

P. Komu je zakrament sv. pokore potreben?

O.  Ta zakrament je potreben vsem, kteri so po svetem kerstu
smertuo grešili.

P. Kaj dobimo v zakramentu sv. pokore ?

O.  V zakramentu sv. pokore zadobimo: 1. odpuščanje grehov,
2. odpuščanje večne kazni,gnado  božjo, 4. mir vesti.

P. Kaj se pravi pravo pokoro delati ?

O.  Pravo pokoro delati, se pravi, poverniti se k Bogu, od kte-
rega smo se bili z grehom odvernili, svoje grehe sovražiti, se jih res¬
nično kesati, se jih spovedati, in za-nje zadostovati.

Vvod.

Besedo „pokora“ večkrat slišite. Ta beseda ima trojni
pomen. Pokora pomenja čednost, ktera v tem obstoji, da člo¬
vek svoje grehe spozna, se jih kesa, jih sovraži, jih nič več
ne ponavlja, Bogu in bližnjemu za-nje zadostuje in terdno
upa, da mu bo Bog grehe odpustil po neskončnem usmiljenju.
— Pokora drugič pomenja tudi tiste dobre dela, ki jih spo¬
vednik grešniku pri spovedi naloži, kar se tudi imenuje zado-
stenje. — Tretjič, pokora pomenja zakrament sv. pokore.

Pokora kot čednost je vsakemu človeku, ki hoče odpu¬
ščanje grehov zadobiti, neobhodno potrebna; to nam priča sv.
pismo stare in nove zaveze. Kolikorkrat se govori od odpu¬
ščanja grehov, vselej je tudi pokora zraven. (Adam in Eva, Ni-
nivljani; — Janez Kerst. je oznanoval pokoro; Magdalena,
Peter, desni razbojnik).

417

Akoravno pa nam je čednost pokore v odpuščanje grehov
neobhodno potrebna, to je: grešnik, ki hoče odpuščanje grehov
zadobiti, mora biti spokornega, duha: vendar čednost pokore
sama še ni zadosti; potreben je še vsakemu grešniku zakra¬
ment  s v. p o k o r e. In od tega zakramenta se bomo učili.
Stavim danes te-le vprašanja:

1. Kaj je zakrament sv. pokore?

2. Ali je zakrament sv. pokore pravi zakra¬
ment?

3. Ktere gnade ali dobrote deli zakrament
sv. pokore? in

4. Komu je treba zakrament sv. pokore spre¬
jeti?  Pripravite se!

Razlaga.

1. Kaj je zakrament sv. pokore?  Je zakra¬
ment, v kterem pooblaščeni mašnik na božjem mestu grešniku
po sv. kerstu storjene grehe odpusti, če se jih skesano in po¬
polnoma (do čistega) spove, in tudi resnično voljo ima, se po¬
boljšati, za grehe zadostovati ali pravo »pokoro delati.

2. Ali je zakrament sv. pokpre pravi zakra¬
ment?  Pri zakramentu sv. pokore se nahajajo vse tri k
vsakemu zakramentu potrebne reči, toraj je pravi zakrament.

a) Vidno znamenje.  Vsi po kerstu ali od zadnje
spovedi storjeni grehi, grešnikova grevenga, spoved in za-
dostovanje so pervi del vidnega znamenja; drugi del pa so
besede, s kterimi mašnik grešniku odvezo grehov podeli.

b) Nevidna gnada.  Ktera je pa ta nevidna gnada?
Ta nevidna gnada, kakor bo pozneje bolj razločno povedano,
obstoji sosebno in pred vsem drugim v odpuščanju grehov.
Ako se namreč grešnik svojih grehov skesano in do čistega
spove, odpusti mi pooblaščeni mašnik na božjem mestu grehe.
Beseda „odpusti" se mora tukaj kar naravnost v pravem po¬
menu razumevati; kajti mašnik grešniku ne daje samo na
znanje, da mu je Bog odpustil njegove grehe, ampak mašnik
grešniku grehe zares in resnično odpusti. Glejte, mašnik v
spovednici ne sedi in ne dela le kar človek, temveč ■ kar na-
domestnik božji; mašnik v spovednici nadomestuje Jezusa Kri¬
stusa, ter dela in opravlja to, kar je Jezus Kristus sam več¬
krat delal, dokler je vidno živel tukaj na zemlji. Kakor je
namreč Jezus Kristus grešnikom njihove grehe resnično od-

27

418

puščal, ia jim ni le samo na znanje dajal, da jim jih je od¬
pustil Bog, njegov nebeški Oče; ravno tako tudi spovednik ne
daje le samo na znanje, da so temu ali unemu grešniku grehi
odpuščeni, ampak mu jih resnično odpusti. Ta resnica se
opira in je zastavljena na določne besede Zveličarjeve, ki jih
je govoril svojim aposteljnom, rekoč: »Resnično, vam povem,
karkoli bote zavezali na zemlji, zavezano bo tudi v ne¬
besih; in karkoli bote razvezali na zemlji, razvezano bo tudi
v nebesih." In na drugem mestu pravi: »Prejmite sv. Duha.
Kterim bote grehe odpustili, odpuščeni so jim; in kterim jih
bote zaderžali, zaderžani so jim." Vidite, kako natanko in
določno Kristus tukaj govori, da aposteljni in njihovi nasled¬
niki res in resnično zamorejo grešnikom grehe odpuščati. Odpu-
ščenje grehov pa, ki ga mašnik na božjem mestu grešniku da,
je nevidna reč, ter taka reč, ki je nevidno za telesne oči,
ampak se le znotraj in nevidno zveršuje v grešnikovi duši.

c) Postavljenje po JezusuKristusu.  On je
zapovedal, da se morajo grešniki grehov spovedati. Rekel je
namreč: »Kterim bote grehe odpustili, odpuščeni so jim; in

kterim jih bote zaderžali, zaderžani so jim." S temi besedami
je Jezus aposteljne in njihove naslednike naredil duhovne sod¬
nike, kteri naj bi ljudem grehe ali odpuščali ali zaderžali.
Da bo pa sodnik pravično sodbo storil in izrekel nad kakim
človekom, mora natanko vedeti, kaj je človek storil. Ako tega
ne ve, ne more prav soditi, in ne more prav vedeti, ali bi
človeka obsodil, ali bi ga spustil. Ravno zato pa tudi vsak modri
sodnik poprej natanko preiskuje tisto reč, zastran ktere mu je
soditi; po tem še le sklene sodbo. Ravno tako morajo tudi
spovedniki poznati dušni stan grešnikov, da vedč o njem prav
soditi. Ker so pa grehi skrivna, v sercu tičeča reč, jih mašniki,
ki niso vsegavedni, ne morejo vedeti drugače, razun da jim
jih grešniki sami razodenejo, ali da se jim grehov posamezno
spovedč. Mašniki kar sodniki so, kakor bo pozneje še posebej
povedano, tudi dolžni, grešnikom nakladati pokoro ali pokorila.
Te pokorila morajo biti, kolikor je mogoče, z grehi v pravem
razmirju, in morajo ob enem grešnika obvarovati, da v greh
nazaj ne pade, in mu pomagati, da se resnično poboljša.
Mašnik bi pa nikakor ne bil v stanu spokornikom nakladati
primerno pokoro, ako bi se mu grešniki svojih grehov posa¬
mezno ne spovedali.

Za to resnico, da se je treba grehov posamezno spovedovati,
stoji in svojo besedo zastavlja tudi vse ustno izročilo začemši

419

od apostoljskih časov do danešnjih dni. Da so se verniki spo¬
vedovali že o apostoljski dobi, naznanja nam apostoljsko djanje,
v kterem beremo tako-le: „In veliko vernih je prišlo, in so

se izpovedali in oznanili svoje dela." Ravno to poterdujejo
tudi besede sv. Klemena Rimljana, ki je kar mučenec umeri
krog leta 100, tedaj kmalo potem, ko je sv. apostelj in evan¬
gelist Janez šel iz tega sveta. Ta sv. mož piše in pravi:
„Kdor je skerben za svojo dušo, nikar ne sramuje se, pred¬
stojniku (škofu) obtožiti se svojih grehov, da se posvečenje od
njega prejme." In kakor so se verniki spovedovali že v apo¬
stoljskih časih in v pervem stoletju, spovedovali so se tudi v
drugem veku in v naslednjih stoletjih. Tega še celo krivoverni
Martin Luter ni mogel vtajiti; marveč je rekel: „Ni dvomiti,
da je spovedovanje grehov potrebno in od Boga zapovedano."
Tudi sloveči protestant Leibnic govori od spovedi in pravi:
„Ne more se ugovarjati, da ta naprava ni zares le naprava
božje modrosti." *

3. Kteregnade ali dobrote deli zakra¬
ment sv. pokore?  Zakrament sv. pokore deli: a) Grehi
ki jih kdo stori po sv. kerstu, se odpuščajo v zakramentu
sv. pokore. Naš Gospod in Zveličar je namreč zakrament sv.
pokore postavil ravno zato, da bi zamogli rešeni in zveličani
biti tudi tisti, ki so se po sv. kerstu smertno pregrešili in so
zgubili posvečujočo gnado božjo. Besede Jezusove: »Kterim
bote grehe odpustili, so jim odpuščeni," veljajo za vse grehe
sploh brez razločka in brez ozira na njihovo velikost ali njihovo
število. Ako bi bil tedaj kdo še toliko in še tako hudo grešil,
vendar le vsemu temu vkljub obupati ne sme; ena sama
dobro opravljena spoved, mu zamore odpuščanja preskerbeti pri
Bogu. Sv. Ambrož piše: „Bog ne dela nobega razločka, tem¬
več je svoje usmiljenje obljubil vsem ljudem, in je svojim
mašnikom oblast dal, odpustiti vsak greh brez vsega razločka."

b) Odpuščanje večnih in deloma tudi časnih kazen. Kdor
bi storil kak smerten greh, zaslužil bi si večno kazen v
peklu; in ako v smertnem grehu umerje, res ga tudi ta huda
kazen zadene, za vekomej je zaveržen in pogubljen. Ta ka¬
zen pa, glejte, ta kazen večnega pogubljenja se v zakramentu
sv. pokore z grehom vred vselej odpusti. Ako bi bil ta ali
uni s svojimi grehi sto in stokrat si pekel zaslužil, rešen in
osloboden bo od kazni, kakor hitro dobro spoved opravi, in
mu mašnik da sveto odvezo; kajti ker je z grehi vred zbri¬
sano njegovo zadolženje, zbrisana mu je ob enem tudi kazen

27 *

420

V tej reči si je ravno taka, kakoršna je s plačevanjem kakega
dolga; plačevanje dolga namreč se nič več ne zahteva, kedar
je oni, kteremu je dolg, iz dobrote dolžno pismo raztergal in
zavergel. Gospod Bog je to odpuščanje obljubil z razločno be¬
sedo, ter rekel po preroku Ecehielu: „Nočem smerti grešni¬

kove, ampak da se spokori in živi.“

časne kazni pa, ktere bi morali terpeti ali na tem svetu
ali na unem svetu v vicah, nam zakrament svete pokore ne
odpusti popolnoma, ampak le deloma in po nekolikoma. Tega
pa ne smemo pripisovati zakramentu sv. pokore, kakor da bi
ta sv. zakrament ne bil poln, in bi mu kaj primanjkovalo;
ampak to moramo pripisovati le božji neskončni modrosti. Sv.
Avguštin pravi: „To se zgodi zato, da bi nas preobilno od¬
puščanje ne zapeljalo, da bi na grehe nič ne porajtali, in v
velike grehe vedno ne padali, s čemur bi si jezo božjo nako¬
pal^ na dan sodbe." Od nas pa je zavisno, da nam zakrament
sv. pokore odpusti ali veči ali pa manjši del kazni. Tem po-
polniši ko je naše kesanje nad grehom, kedar se spovedujemo,
tem več časnih kazni nam bode zbrisanih; in bi bila naša žalost
nad grehom prav popolnoma, vtegnilo bi se zgoditi, da bi
nam bile odpuščene prav vse časne kazni. In ravno to naj
bi nas tudi priganjalo, da bi si prizadevali pri vsaki spovedi
obuditi žalost nad grehi tolikanj popolno, kolikor nam le koli
je mogoče. Časne kazni se pa nam tudi odpuščajo, ko se delijo
odpustki, o kterih bomo se poznej učili.

c) Tretjič nam da zakrament svete pokore posvečujočo
gnado božjo, ako bi jo bili zgubili s kakim smertnim grehom;
ako bi jo pa ne bili zgubili, daje nam pomnoženje posvečujoče
gnade božje. — Gnada božja se zgubi z vsakim smertnim
grehom; kajti Bog ne more nikakor več ne ljubiti takega člo¬
veka, ki je njegov jarm od sebe vergel, in se zoper njega
vzdignil in vperl. Kedar se pa čl vek svojih smertnih grehov
skesano spove, zadobi ne le odpuščanje svojih grehov in od¬
puščanje večne kazni, ki si jo je z grehi zaslužil, ampak nje¬
gova duša bo tudi posvečena, in Bog mu spet daruje in na¬
kloni svojo ljubezen. Tak človek je Bogu dopadljiv, in je
zdaj spet, kakor je pred smertnim grehom bil, otrok božji,
Bogu prijeten in dopadljiv, in dedič nebeškega kraljestva.
Tako nam Bog zagotovlja, kedar govori po svojem preroku
Ecehielu rekoč: „če krivični za vse svoje storjene grehe po¬

koro dela, in vse moje zapovedi dopolnuje, in prav in po pra-

421

vici ravna: naj živi in naj ne umerje! Nobene njegovih
storjenih hudobij se ne bom spominjal."

Nekteri posvečujočo gnado božjo še v posesti imajo, ke-
dar k spovedi gred6, ker so doprinašali le majhne grehe, po
kterih se posvečujoča gnada božja sicer zmanjšuje, vendar pa
še v zgubo ne gre. Kakošna pa je s takimi spovedenci ? Takim
spovedencem, glejte, zakrament sv. pokore posvečujočo gnado
pomnoži, to je: oni dospejo na višo stopinjo čistosti in sve¬
tosti, Bog jim daruje svojo ljubezen v obilniši meri, in jim
pripravlja veče plačilo v nebesih, kakor bi jim ga bil pripravil,
ako bi spovedi ne bili opravili.

d) Ta sv. zakrament oživlja zasluženje, ki si ga je člo¬

vek prislužil, preden je zgubil posvečujočo gnado božjo. —
Dognana verska resnica je, da z enim samim smertnim gre¬
hom zgubi človek vse dobre dela, ki jih je poprej doprinašal,
doprinašal morda veliko let; zgubi vse čednosti, v kterih se
je vadil; zgubi vse zasluženje, kterega si je nabral. Sv. pismo
namreč pravi: „0e se pravičen od svoje pravice oberne, in

počenja hudobijo po vseh gnusobah, ktere je hudobni navajen
delati, bo mar živel? Yse njegove pravične dela, ktere je
storil, bodo pozabljene." Smertni greh tedaj ne pokonča in
ne zamori le samo dušnega ali duhovnega življenja, temveč
pokonča in zamori tudi vse zasluženje, nabrano z čednostmi
in dobrimi deli. Toda glejte, vse to z grehom zamorjeno za¬
služenje zakrament sv. pokore spet oživi, oživi tako, kakor bi
nikdar pokončano ne bilo. S tem oživljevanjem je ravno taka,
kakoršna je s trato ali livado po dolgotrajni suši vso posušeno
in zamorjeno, na ktero pa zdaj pade rodoviten dež. Po zdat-
nem rodovitnem dežju trata spet oživi in ozeleni, da je lepa,
kakor je bila poprej, preden jo je suša stisnila.

e) Mir vesti. Največe bogastvo, najslajša dobrota, ki jo
človek imeti more, je mir vesti in pokojno serce. Greh člo¬
veku vzame tudi to največo in pervo dobroto. Vsaka prava
spoved mu mir vesti spet podeli. Vsak grešnik, ki se je le
koli kedaj skesano spovedal, je skusil to že sam nad seboj.
Res nahajamo tudi takih spovedencev ne ravno malo, kteri po
spovedi pravega dušnega pokoja v sebi ne čutijo, ampak le
še vedno nevzmirjeno serce in nepokojno imajo; pa tega ni
kriv zakrament sv. pokore, marveč so tega krivi spovedenci
sami, ker se niso zadosti popolnoma spovedovali; včasih pa
tudi Bog sam s tem nemirom in nepokojem poskuša njihovo
zvestobo. V obče pa vendar le vredno prejemanje zakramenta

422

sv. pokore najslajši pokoj in najlepšo zadovoljnost razlije po
duši, kakor nam zmed mnogih drugih spričuje naslednja do-
godba Star francoski častnik pride nekega dne v tisti kraj,
v kterem je oče Brjdaine obhajal sveti misijon. Radoveden,
slišati tolikanj slovečega pridigarja, gre tudi častnik v cerkev,
v kteri je misijonar govoril ravno od velike spovedi, in kako
koristna da je, in kako da jo je treba prav opraviti. Vojak
posluša, besede mu na serce padajo, ter sklene se spovedati,
in res opravi prav skesano svojo spoved pri očetu Brjdaine.
Kedar se je spovedal, bilo mu je, kakor sam pravi, ravno
tako, kakor da bi mu bil kdo neprenosljivo težo raz glave vzel;
in kedar je sv. odvezo prejel, šel je ves v solzah od spoved¬
nice ; pa te solze mu niso bile britke in grenke, marveč dobro¬
dejne in sladke, ker so mu same ob sebi tekle iz gole ljubezni
in hvaležnosti do Boga. Kedar oče Brydaine v žagred odide,
gre tudi častnik za njim, ter mu vpričo drugih misijonarjev
svoje serčne občutljeje tako-le razodeva: »Gospodje moji, po¬
slušajte me, in sosebno vi, oče Brydaine! Nikdar nikoli* v
svojem življenju nisem še okušal tolikanj čistega in sladkega
veselja, kakoršnega vživam zdaj, odkar sem se z Bogom spravil.
Svest sem si, da celo kralj Ludovik XV. sam, kteremu sem
služil celih šest in trideset let, ni srečniši memo mene."

f) Posebne gnade za pobožno življenje. Te posebne gnade
obstoje sosebno v tem, da postanemo razsvitljeni, ter zamo-
remo spoznati nevarnosti, ktere nas povsod obdajajo in nas
žugajo pripraviti ob večno zveličanje, in se jim zamoremo
srečno odtegniti; na dalje v tem, da zadobimo pripravno voljo,
serčnost in moč, da zamoremo svoje hudo nagnjenje in hude
strasti vspešno premagovati in strahovati, grešne navade od
sebe odpravljati, raztergati vezi, ktere nas navezujejo na svet
in njegove nečimurnosti, in se obvarovati, da v grehe nazaj
ne pademo.

g) Zakrament sv. pokore dokaj dobro dela za družbinsko
življenje. Ako bi se vsi kristijani vselej prav in dobro spo¬
vedali, imeli bi same poštene stariše, ubogljive otroke, pridne
gospodarje in gospodinje, zveste-hlapce in dekle, modre go¬
sposke, pametne deržavljane. In dasiravno se mnogi ljudje
dobro ne spovedujejo, vendar le vsemu temu vkljub spoved za-
brani mnogo grehov, mnogo krivic in hudobij, ali pa že stor¬
jene vsaj spet popravi, kolikor je mogoče. Spoved popravi
mnogo pohujšanja, poverne mnogo ptujega blaga tistemu, če-
gar je; nareja mir med sovražniki, vstavlja zapravljivost,

423

tatvino, pravde, poboje in druge hudobije, in vpelje mnogotero
čednost v zadružno ali družbinsko življenje. Ako bi spovedi
ne bilo, bile bi vrata na stežaje .odperte nemarnosti in raz¬
uzdanosti mladine, družinje in človeške družbe, in hudobija bi
se še vse hujše širila po svetu, kakor se širi zdaj. Da je
res, kar pravim, spoznali so in še spoznajo celo mnogi pro¬
testanti. Cesar Karol V. se je nekoliko časa zaderževal na
Nemškem, in tedaj pošljejo Nirnberžki mestjani poslancev do
njega, kteri naj ga prosijo, da bi on vpirajoč se na svojo
cesarsko veljavo, spet vpeljal med njimi spoved, ki so jo odpra¬
vili obnovljevalci ali začetniki protestanske vere; kajti skuš¬
nja jih je podučila, da od sihmalo, odkar je spoved odprav¬
ljena, se pregrehe množijo, in niso v stanu eden drugemu na
verh priti. Ravno to je že Luter sam izustil, ko je videl,
kako močno da je med spoznovalci njegove vere rastla raz¬
uzdanost po tem, ko je bila spoved odpravljena.

4. Komu je treba zakrament sv. pokore
sprejeti?  Za zveličanje neobhodno potrebno je vsem ti¬
stim ljudem, ki so se smertno pregrešili po sv. kerstu, ako
hočejo večno zveličani biti. Ako bi ga ne hotli prejeti, dokler
bi priložnost imeli ga prijeti, pogubili bi se na vekomaj. Vse
druga pa bi bila, ako bi kak velik grešnik zakrament svete
pokore sicer rad prejel, pa bi ga ne mogel prejeti. V takem
slučaju ali takem primerljeju bi zamogel tudi brez spovedi
zadobiti odpuščanje svojih velikih grehov in doseči večno živ¬
ljenje. Se ve, da bi moral pri tem svoje grehe obžalovati s
popolno čeznatorno žalostjo, s popolnim nadnatornim kesanjem
in ob enem imeti tudi resnično voljo, spovedati se, ako bi bilo
mogoče in kedarkoli bi bilo mogoče.

Za zveličanje koristi in pomaga ta sv. zakrament vsem
tistim, ki majhne grehe doprinašajo. Vsem takim kristijanom
zakrament sv. pokore sicer ni neogibljivo potreben, vendar pa
jim je prav — prav vspešen za zveličanje. Ni jim, pravim,
zakrament svete pokore v zveličanje neobhodno potreben, ker
zamorejo odpuščenje grehov zadobiti tudi brez zakramenta sv.
pokore, zadobiti postavim s tim, da se grehov skesajo, da
molijo, da milošnjo delijo, da prejemajo zakrament sv. reš-
njega Telesa, da daritev sv. maše služijo itd. Vsemu temu
vkljub pa je takim vernikom zakrament sv. pokore vendar le
v zveličanje prav prav vspešen in zdaten pomoček. V zakra¬
mentu sv. pokore tem gotovejše dobivajo odpuščenje svojih
grehov, se s pomočjo tega sv. zakramenta tem lagleje odte-

424

gujejo nevarnostim, ktere jim žugajo, podreti jih v smertne
grehe, in jim ravno ta sv. zakrament pomaga, da tem zdat-
niše napredujejo na poti čednosti in pobožnega, bogoljubnega
življenja.

Sklep.

Jezus je pripovedoval nekdaj priliko od zgubljenega sina.
Zgubljeni sini smo mi vsi; kajti grešili smo in zapustili ne¬
beškega Očeta in svojo nebeško domovino. Ni ga druzega
pota, po kterem se moremo verniti na pot, ki pelje na naš
pravi dom k Očetu nebeškemu, kakor je pot, kterega je hodil
zgubljeni sin. In ta pot nam kaže zakrament sv. pokore.
Zatorej hvalimo Jezusa, ki nam je tu sv. zakrament postavil
in nam pravi pot pokazal; le radi in pogostoma sprejemljajmo
zakrament sv. pokore! Amen.

LIH. Keršanski nauk.

Od priprave k zakramentu sv, pokore.

P. Koliko reči je potreba k zakramentu svete pokore ?

O.  K zakramentu svete pokore je potreba pet reči, in te so:
1. Izpraševanje vesti. 2. Kesanje. 3. Terdni sklep. 4. Spoved. 5. Za-
dostovanje.

P. Kaj se pravi, vest spraševati ?

O.  Vest spraševati, se pravi, premišljevati, kaj smo grešili od
poslednje spovedi, ali že pred kedaj, ali od tistega časa, kar smo začeli
greb spoznavati.

P. Kaj moramo pri izpraševanji vesti najpoprej storiti

O.  Pri spraševanji vesti moramo najpoprej svetega Duha na po¬
moč poklicati, da nas razsvetli in nam da spoznati, kaj in kako smo
grešili.

P. Kaj je treba potem premišljevati ?

O.  Potem je treba premišljevati,
sploh:

Ali smo z mislimi, željami, besedami ali pa celo v djanji grešili.
Zraven je treba tudi misliti na razloček in število velikih grehov, in
pa na okoliščine, ki greh znamenito zvekšujejo ali pa spreminjajo;

425

posebej:

1. Ali smo se pregrešili zoper deset božjih, ali pet cerkvenih
zapoved.

2. Ali smo krivi enega ali več lastnih ali pa tudi tujih grehov.

3. Ali smo opustili dela usmiljenja bližnjemu skazovati, ali kaj
druzega dobrega, kar smo bili dolžni storiti.

4. Ali smo dolžnosti svojega stanu spolnovali ali ne.

P. Kaj je treba pomisliti pri preiskovanji grešnih misel in želj ?

O.  Pri preiskovanji grešnih misel je treba pomisliti, ali smo
jih radovoljno imeli, ali ne, in pri željah, ali smo va-nje privolili, ali
ne, akoravno se djanje ni zgodilo.

P. Kako se pri spraševanji vesti spomnimo števila smertnih grehov ?

O.  Pri spraševanji vesti se števila smertnih grehov lahko spom¬
nimo, ako premislimo, ali smo greh vsak dan, vsak teden ali vsak mesec
storili, in kolikokrat na dan,-na teden ali na mesec.

P. Koliko se je treba truditi pri spraševanji vesti ?

O.  Pri spraševanji vesti se je treba ravno toliko truditi, kolikor
pri drugih imenitnih opravilih.

P. Kteri si morajo pri spraševanji vesti posebno veliko prizadevati ?

O.  V ti redi si morajo posebno veliko prizadevati tisti, kteri
so se že večkrat zanikerno spovedali, ali kteri svojo vest malokdaj iz¬
prašujejo.

P. Ali je zanikernost pri spraševanji vesti velik greh ?

O.  Zanikernost pri spraševanji vesti je velik greh, kedar človeka
v nevarnost pripravi, da kak smerten greh pozabi; to se rado primeri
tistim, ki večkrat hudo grešijo, in se malokdaj spovejo.

P. Kaj je kes ?

O.  Kesanje ali grevenga je stud nad grehom , ker je največe
hudo, in znotranja žalost, da smo Boga razžalili, s terdnim sklepom,
Boga ne več razžaliti.

P. Kakošno mora kesanje biti?

O.  Kesanje mora biti 1. notranje, 2. čeznatorno, 3. čez vse, in
4. splošno.

P. Kedaj je kesanje notranje ?

O.  Kesanje je notranje, kedar ni le v ustih, ampak tudi v sercu,
to je, kedar grešnik ne govori samo z besedami, da se kesa, ampak mu
je res iz serca žal, da je grešil.

P. Kedaj je kesanje čeznatorno?

O.  Kesanje je čeznatorno, kedar je grešnik z gnado svetega Duha
in iz čeznatornih nagibov k kesanju nagnjen.

P. Kedaj pa je kesanje zgolj natorno ?

O.  Zgolj natorno je kesanje, kedar grešnik iz zgolj natornih
nagibov greh obžaluje in nad njim stud čuti, na primer zato, ker je v
časno nesrečo in v sramoto ali škodo prišel.

426

P. Ali more zgolj natorno kesanje odpuščanje pri Bogu dobiti ?

O.  Zgolj natorno kesanje ni zadosti, da ki grešnik dobil odpu¬
ščanje pri Bogu.

P. Kedaj je kesanje čez vse ?

O.  Kesanje je čez vse, kedar je grešniku bolj žal, da je Boga
razžalil, kakor ko bi bil vse na svetu zgubil.

P. Kedaj je kesanje splošno?

■ O.  Kesanje je splošno, kedar človek obžaluje vse velike grehe

brez razločka.

P. Kolikero je ieznatorno kesanje ?

O.  Ceznatorno kesanje je dvojno: popolnoma in nepopolnoma.

P. Kaj je popolnoma kesanje?

O.  Popolnoma kesanje je čeznatorna žalost in čeznatoren stud
nad grehom, ker smo razžalili Boga, največo dobroto, ktero čez vse lju-
l^bimo; pri tem psLjnora biti terden sklep, Boga ne več razžaliti.

P. Kako se dMiopolnoma kesanje obuditi?

O.  Popo^pma kesanje se da tako obuditi:

Moj Bog! vsi moji storjeni grehi so mi iz serca žal, ker sem
tebe, svojega preljubeznjivega Boga, tebe, vso svetost in neskončno do¬
broto, ktero iz vsega serca ljubim, ž njimi razžalil. Terdno sklenem s
tvojo gnado svoje življenje poboljšati, in vse, tudi smert raji preterpeti,
kakor tebe, svojega Boga, tebe , neskončno svetost in dobroto, še kdaj
s kakim grehom razžaliti. Daj mi gnado , da spolnim ta svoj sklep!
Tega te prosim po neskončnem zasluženji tvojega božjega Sina, našega
Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa.

P. Kaj moramo storiti, da popolnoma kesanje obudimo?

O.  Da popolnoma kesanje obudimo, moramo 1. Boga prositi, da
bi nam k temu svojo gnado dal; 2. dobro premisliti, kdo je tisti, kte-
rega smo razžalili; 3. v obujevanji kesanja pogostoma vaditi se.

P. Kedaj je človek dolžen popolnoma kesanje obuditi?

O.  človek je dolžen popolnoma kesanje obuditi: 1. Kedar hoče
kak svet zakrament prejeti, pa ni v stanu gnade božje, in nima pri¬
ložnost k spovedi. 2. Kolikokrat je v kaki smertni nevarnosti.

P. Kedaj je še dobro, popolnoma kesanje obuditi ?

O.  Prav dobro je popolnoma kesanje obuditi vsak dan, sosebno
pa preden se spat gre.

P. Kaj deli popolnoma kesanje?

O.  Popolnoma kesanje deli odpuščanje vseh grehov tistim, kteri
nimajo priložnosti, pa imajo vendar resnično voljo , berž kakor jim bo
mogoče, spovedati se.

P. Kaj je nepopolnoma kesanje ?

O.  Nepopolnoma kesanje je čeznatorna žalost in čeznatoren stud
nad grehom, ali zato, ker je greh sam na sebi ostuden, ali pa zato, ker

427

se po grehu nebesa zapravijo in večna kazen v peklu zasluži; pri tem
pa mora biti terden sklep, Boga ne več razžaliti.

P. Kaj mora še storiti grešnih, hteri nepopolnoma kesanje obudi ?

O.  Grešnik, kteri nepopolnoma kesanje obudi, mora po zaslu-
ženji Jezusa Kristusa odpuščanje svojih grehov upati, in Boga, kakor
začetnika vse pravice in njegovega lastnega opravičenja, ljubiti.

P. Kako se da nepopolnoma kesanje obuditi ?

O.  Nepopolnoma kesanje se da tako obuditi:

Moj Bog! žal mi je iz vsega serca, da sem |a (azžalil Certim
resnično in sovražim iz serca svoje grebe, nekaj zavoljo njih gnjusobe,
nekaj pa tudi zato, ker sem po njih nebesa zgubil in pekel zaslužil. In
kakor zelo greh sovražim in čertim, tako zelo ljubim od zdaj za naprej
pravico in tebe, o moj Bog! ki si vir in začetnik vse pravice. Upam
od tvojega neskončnega usmiljenja po zasluženji Jezusa Kristusa, svo¬
jega Zveličarja, odpuščanje vseh svojih storjenih grehov, in terdno skle¬
nem s tvojo gnado za naprej ne več grešiti.

P. Kaj se dobi z nepopolnoma kesanjem?  # i

O.  Z nepopolnoma kesanjem se dobi pri spovtjdi odpuščanje
grehov. 4  ‘

P. Ktero kesanje naj si grešnik prizadeva obuditi ?

0.  Akoravno si je nepopolnoma kesanje za zakrament svete po¬
kore zadosti, naj si grešnik vendar vselej prizadeva, popolnoma kesanje
obuditi.

Vvod.

Zakrament sv. pokore je zakrament mertvih, deli greš¬
niku, ki je na duši mertev, posvečujočo gnado božjo in ga
oživi spet k Bogu dopadljivemu življenju. Pa tudi tistim, ki
gnado božjo že imajo in ta sv. zakrament prejmejo, deli ve¬
liko: stori jih pred Bogom še bolj dopadljive, za veče prijatle
božje in bolj bogate za večno življenje.

Ako pa hočemo velikih gnad sv. pokore deležni postati,
moramo ta sv. zakrament vredno prejeti. Grešnik je kakor
zgubljeni sin svojega neb. Očeta zapustil, mora pa tudi pet
stopinj storiti, kakor zgubljeni sin, da se spet verne k svo¬
jemu Očetu. Pet reči je toraj potreba, da zakrament sv. po¬
kore vredno prejmemo in to so te-le: 1. Spraševanje vesti.
2. Kesanje ali grevenga. 3. Terdni sklep. 4. Spoved. 5. Za-
dostenje. Danes odgovarjam na te-le prašanja:

1. Kako se mora vest spraševati?

2. Kaj je pravo kesanje?

3. V čem obstaja terdni sklep?  Poslušajte!

428

Razlaga.

1. Kako se mora vest spraševati?

Perva stopinja, ki jo grešnik storiti ima,  ako k Bogu
nazaj priti želi, je ta, da svoj grešni stan spozna in vse, kar¬
koli se v njegovem sercu hudega znajde. To se pa zgodi, ako
skerbno in zvesto sprašuje svojo vest. Kako se pa mora
vest spraševati?

Najpervič moramo sv. Duha na pomoč poklicati. Prav
pobožno moramo moliti na čast sv. Duhu; ga prositi za raz-
svitljenje, da bi tako zamogli vse svoje grehe in hudobije
prav spoznati, iz serca obžalovati, se jih čisto spovedati, po¬
tem pa se resnično poboljšati. In če bomo za razsvitljenje
sv. Duha prav ponižno in zaupljivo prosili, gotovo nam ga bo Oče
nebeški tudi poslal. Zakaj sam Jezus nas tega zagotovi, ker
pravi: „Vaš Oče z nebes bo dal dobrega Duha tistim, kteri
ga prosijo." Potem si pa tudi sami prizadevati moramo, da
bomo s pomočjo sv. Duha dobro spoznali, kar smo se od svoje
zadnje, dobro storjene spovedi zopet pregrešili zoper Boga,
zoper svojega bližnjega in zoper samega sebe. Premisliti mo¬
ramo , kaj smo se ali v mislih , ali v besedah, ali v djanju
pregrešili zoper deset božjih ali pet cerkvenih zapoved; pre¬
misliti moramo , ali smo se krive storili enega ali več izmed
sedem naglavnih grehov, zoper sv. Duha, ali štiri v nebo vpi¬
jočih grehov, ali devet ptujih grehov. Ker pa ni samo greh,
. ako storimo, kar smo opuščati dolžni, ampak tudi, kedar to
dobro opuščamo, kar smo storiti dolžni, moramo se tudi spra¬
ševati, ali smo zapovedane dobre dela, molitev, post, milošnjo
doprinašali ali ne; posebno, ali smo dela usmiljenja svojemu
bližnjemu skazovali ali pa ne. Moramo tudi premišljevati, ali
smo dolžnosti svojega stanu spolnovali ali pa ne. Pri velikih
grehih se moramo tudi prašati, kolikokrat smo jih storili;
moramo pa tudi okoliščine spoznati in povedati, kako , kdaj,
kje in s kom smo greh storili; zakaj razne okoliščine hudo¬
bijo greha včasi povišajo , ali pa njegovo sorto spremenjajo.
Tako se mora tedaj vest prav zvesto in natanko sprašati, da
enkrat spoznamo, kaj, s čem in kolikokrat smo Boga razžalili;
To imenitno in ne ravno lahko opravilo, ter spraševanje vesti
pred spovedjo pa si bote prav močno olajšali, ako vsak dan,
preden zaspite , sprašujete svojo vest, kakor jo vsak dan iz¬
prašujejo skerbni kristjani, in ako svoje spovedi nikoli pre-

429

dolgo ne odkladate. Kdor vsak dan, preden gre na počitek,
sprašuje svojo vest, ter preiskuje svoje misli in želje, besede
in djanja in opuščanja dobrega, gotovo bo tudi pred spovedjo
vse lagleje in dobro izpraševal svojo vest. jln če živo spoznamo
hudobijo svojega serca, in množino svojih pregreh, če večkrat
premislimo, kako smo s svojimi grehi tistega ljubega Očeta
razžalili, ki nas toliko ljubi, ki nam toliko dobrega daje, bomo
tudi sami od sebe drugo stopinjo storili, ki nas k Bogu nazaj
pripelje, to je: mi se bomo svojih grehov prav kesali.

2. Kaj je pravo kesanje?  Je stud nad grehom,
ker je največe hudo, in znotranja žalost, da smo Boga raz¬
žalili, s terdnim sklepom, Boga ne več razžaliti.

Sv. Tridentinski cerkveni zbor pravi: „Pervo mesto med
deli spokornika ima kesanje." In to je gotova resnica. Spraše¬
vanje vesti, terdni sklep, čista spoved in zadostenje so k za¬
kramentu sv. pokore scer potrebne reči; nar potrebniše pa je
vendar kesanje. Zakaj v nekterih okoliščinah življenja našega,
— ako bi ne imeli priložnosti spovedati se — pravo kesanje vse
drugo nadomesti; kesanja pa nobena reč na svetu ne nado¬
mesti. Ako bi se človek svojih grehov še tako čisto in na
tanko spovedal, če bi pa čez tiste prave grevenge ne obudil,
vsa njegova spoved mu nič ne pomaga. Kako odkritoserčno se
je Savel svojih grehov obtožil. Rekel je k Samuelu: „Jaz sem
grešil, ker sem Gospodovo zapoved in tvoje besede prelomil."
Ker pa Savel svojih grehov v sercu zgreval ni, je pa vendar od
svojega Boga bil zaveržen. Ako bi človek še tako ostro se po¬
koril, ako bi se še tako terdo postil, obilno molil, veliko med
uboge razdelil, ako bi še toliko terpljenja in hudega za svoje
grehe voljno prenesel, ako bi pa zavoljo svojih grehov prave
grevenge ne imel, vse to mu bi nič ne pomagalo. »Storite
pokoro in spreobernite se" — s celim sercem se k Bogu na¬
zaj oberniie in obžalujte svoje grehe; le takrat vam bo usmi¬
ljeni Bog vaše grehe odpustil. Ljudje si vse premalo to resnico
k sercu jemljejo. Oh koliko je nevrednih spoved, božjih ropov,
ker manjka pravega kesanja. Zategadelj je sv. Terezija, ki je
bila od sv. Duha toliko razsvitljena, nekemu pridigarju te be¬
sede pisala: „Oče! le prav pogosto pridigujte zoper take spo¬
vedi, ki se brez pravega kesanja opravijo; zakaj hudič v no¬
beno drugo mrežo toliko duš ne vlovi, kakor ravno v to."

Kesanje je torej pri zakramentu sv. pokore neobhodno
potrebno. Vsako kesanje pa vendar ni Bogu dopadljivo.

430

Kakošno mora toraj pravo kesanje biti?
Tako-le:

a) Mora biti notranje ali serčno. Kesanje je notranje ali
serčno, kedar ne tiči ne le samo zunaj na jeziku, ampak se
znajde znotraj v sercu, ter je serce žalostno in boleče, volja
vžaljena in z britkostjo napolnjena zavoljo storjenega greha. Tako
notranje kesanje in obžalovanje grehov je Bog že od Izraelcev
zahteval, ter jim sporočal po Mozesu, rekoč: „Ako boš iskal
Gospoda, svojega Boga našel ga boš; če ga boš le iskal iz
vsega serca, in z vso britkostjo svoje duše.“ In po preroku
Joelu jim je govoril: „Spreobernite se k meni iz vsega svo¬
jega serca s postom in z jokanjem in plakanjem. In preter-
gajte svoje serca, nikar pa svojih oblačil." Izraelci so imeli v
navadi, da so pokoro delaje tergali svoje oblačila, da bi z vuna-
njim djanjem na znanje dajali svojo notranjo žalost in svojo
dušno bolečino. Pa nekteri zmed njih so mislili, da jim je po¬
kore že zadosti, ako le svoje oblačila raztergajo; za notranjo
pokoro pa , za poboljšanje svojega popačenega serca se jim
potem ni treba meniti. Za tega voljo jim je Gospod Bog spo¬
ročil: „Pretergajte svoje serce, ne pa svojih oblačil." Bog
tedaj zahteva notranje obžalovanje, zahteva bolečino in stud,
ki ju serce, ki ju volja človeka ima zavoljo storjenih grehov.
Skesani kralj David pravi: „Dar Bogu (prijeten) je užaljen
duh; potertega in ponižnega serca, o Bog! ne boš zavergel."
Kdor takega duha, takega serca, take volje nima; naj solz
pretoči, kolikor koli hoče; naj svoje kesanje izrekuje še s tem
lepšimi besedami in tem primernišimi izrazi; naj si svoje
persi do kervavega raztolče; naj si svoje grehe v vsi njihovi
velikosti še tako živo pred oči postavlja; naj bi tudi v Rim
do papeža šel, ali naj bi sveti Peter iz nebes prišel ali Kri¬
stus sam; vendar bi mu le njegovi grehi ne mogli odpuščeni
biti, dokler nima pravega kesanja.

Kedar vam pa zaterdujem, da mora kesanje biti serčno
ali notranje, pri tem ne smete misliti, da se notranja žalost
nad grehom nikakor ne sme skazovati v vunanjih znamenjih.
Dobro je in včasih še clo potrebno, da grešnik svojo notranjo
žalost na znanje daje tudi po vunanjih znamenjih, ter s solzami,
z zdihovanjem, z besedami, s postom, z milošnjo in tako dalje,
sosebno če je očitno grešil in bližnjega pohujšal. David ni
skrival svoje žalosti nad grehom , ker je bil njegov greh lju¬
dem znan; cestninar se je očitno poniževal v tempeljnu, in
terkal po persih ; očitna grešnica je očitno jokala pri Jezusovih

431

nogah v farizejevi hiši; sveta Marjeta Kor tonska je očitno ob¬
jokovala svoje grehote.

b) Čeznatorno ali nadnatorno, to je: grešnik se mora
grehov kesati in jih obžalovati iz nadnatornih nagibov, ter
zato, ker je ž njimi Boga razžalil, njegovo gnado zapravil,
nebesa zgubil, pekel zaslužil itd. — Ako obernemo svoj po¬
gled na ljudi, ki svoje grehe obžalujejo, vidili bomo, da jih
eni obžalujejo iz ljubezni do Boga, drugi jih obžalujejo iz
ljubezni do Boga in iz ljubezni do samega sebe; in tretji jih
obžalujejo le samo iz ljubezni do samega sebe. Samo ob sebi
se tedaj kaže, da vsako kesanje ali obžalovanje grehov ni enako
dobro. Nahaja se namreč tudi samo natorno kesanje ali ob¬
žalovanje.

Natorno kesanje obstoji v tem, da človek svoje grehe
obžaluje le iz zgolj natornih, posvetnih ali časnih nagibov, po¬
stavim zato, da je zavoljo greha v kako časno nesrečo prišel,
ter si z grehom na glavo nakopal revščino , bolezen, osramo-
tenje ali kako drugo enako kazen. Tako kesanje se izhaja iz
zgolj ljubezni do samega sebe ali iz samega strahu, nikar pa
iz ljubezni do Boga; in ravno zato, ker ne izvira iz ljubezni
do Boga, nima pred Bogom nobene cene in vrednosti, in Bog
grešniku, ki tako le natorno kesanje ima, ne more grehov od¬
pustiti.

Bog tedaj takim grešnikom, ki imajo zgolj natorno ke¬
sanje , ne more in noče grehov odpustiti, kakor jih ni hotel
odpustiti kralju Antiohu, ki je zgolj natorno kesanje imel. Ta
hudobni kralj je strašne hudobije doprinašal, sveti tempelj gerdo
oskrunil, nedolžne ljudi kervilačno preganjal, in z drugimi
silnimi pregrehami se zadolžil. Pravični Bog ga vdari za to
s strašno boleznijo. Živega so červi jedli, in tolik smrad je
puhtel iz njegovega gnjilega telesa, da ga nobeden človek pre¬
našati ni mogel. V tem usmiljenja vrednem stanu je obžaloval
svoje pregrehe, obžaloval jih je z veliko žalostjo, obetal je, da
bo sprejel clo judovsko vero, ktera je bila v stari zavezi prava
vera, in da bo povsod razoznanoval božjo vsegamogočnost; pa
iz ljubezni do Boga vendar le ni obžaloval svojih grehov, tem¬
več le zavoljo bolečin, ki mu jih je prizadevala bolezen, ktere
je želel rešen biti. Toraj mu tudi njegovo kesanje nič ni po¬
magalo. Sveto pismo pravi: „Prosil je ta hudobnež Gospoda,
od kterega pa ni mogel doseči milosti."

432

Da bo nage kesanje dobro in vspešno, mora izvirati iz
nadnatornih nagibov. Obžalovati moramo svoje grehe zato, ker
smo razžalili ž njimi Boga, svojega najboljšega Očeta, svojega
najvččega dobrotnika, ali zato, ker smo zgubili njegovo gnado
in prijaznost, ali zato, ker smo zgubili pravico do nebeškega
kraljestva, ali zato ker, ker smo se večnega pogubljenja vredne
storili, ali zato, ker je greh že sam ob sebi gerd, ostuden,
nagnjusen. Kesanje, ki izhaja iz takih nagibov, je nadnatorno
kesanje, ki ima ceno in vrednost pred Bogom, ako je poleg
tega tudi še serčno, splošno. Vendar pa ni vsako nadnatorno
kesanje enako dobro, ampak je nektero boljše, nektero slabejše,
ter eno popolnoma,  drugo nepopolnoma.  Kesanje je
popolnoma, kedar izvira iz popolne ljubezni, to je: kedar
storjene grehe obžalujemo zato, ker smo ž njimi razžalili svo¬
jega neskončno dobrega Boga. Pri popolnem kesanju je po¬
glavitni in edini nagib, zavoljo kterega grehe čertimo in ob¬
žalujemo, ta, da smo se z grehi zamerili Bogu, ki je najboljši
oče, naš največi dobrotnik, in toraj vse ljubezni vreden. Ko
bi tudi ne bili nebes zgubili in si pekla zaslužili zavoljo svo¬
jih grehov, vendar bi jih le sovražili in obžalovali, kajti misel,
da smo bili Bogu nehvaležni, in da smo ga tako močno raz¬
žalili , napolnila bi nam serce z žalostjo in z britkostjo. —
Nepopolnoma je naše kesanje takrat, kedar je naša ljubezen
nepopolnoma, in morajo tedaj še drugi nagibi pripomoči, da
svoje grehe obžalujemo in sklenemo, Boga ne več žaliti. Taki
nagibi so: strah pred peklom, zguba nebes, ostudnost greha, itd.

c) Kesanje ali obžalovanje grehov mora biti črez vse v e-
liko,  to je:  grešnik mora zavoljo tega, ker je z grehom Boga
razžalil, žalovati bolj, kakor ko bi bile vse pozemeljske nadloge
nadnj prišle. Kesanje namreč mora primerno biti dobroti,
ktero smo z grehom zapravili; mora primerno biti nesreči, v
ktero smo zavoljo greha zašli. Hudobija smertnega greha pa
je tako velika, da nobena huda reč ni tako huda, kakor je
smevtni greh. Ravno zato mora pa tudi duša bolj kakor vsako
drugo reč sovražiti in obžalovati greh, s kterim je Boga tako
hudo razžalila, s kterim je njegovo gnado in prijaznost zgu¬
bila, s kterim se je večnega pogubljenja vredno storila.

d) Kesanje ali obžalovanje grehov mora biti splošno,
to je: raztegniti se mora na vse grehe, vsaj na vse smertne
grehe kar brez vsega razločka. To bi nikakor ne bilo
pravo kesanje nad vsem, s čemur je bil Bog žaljen, ako bi
človek ne čertil in ne sovražil in ne obžaloval vsega tega, kar

433

je razžaljenje božje, kar je Boga razžalilo. Naj bi človek tudi
vse svoje druge grehe obžaloval s kervavimi solzami, le enega
bi nič ne obžaloval, bi že ne imel pravega kesanja, in ker bi
ga ne imel, bi mu tudi noben greh ne bil odpuščen; kajti ni
mogoče, da bi človek v vseh rečeh bil božji prijatelj, in le v
eni reči bi bil božji sovražnik. Bog namreč hoče, da se naša
volja v vseh rečeh od greha odverne, in vseh rečeh k Bogu
oberne. Z vsakim grehom je bil Bog razžaljen, vsak greh je
Bogu zopern; vsakega je toraj treba sovražiti in obžalovati.
Vse naše grehe je Jezus na se vzel, zavoljo vseh je terpel,
za vse je umeri; vse moramo tedaj čertiti, vseh se kesati.

3. V čem obstaja terdni sklep.  Kdor. ima
pravo kesanje, ima tudi terdni sklep, to je resnično voljo,
svoje življenje poboljšati in ne več grešiti. Kdor pa ima to
terdno voljo, mora pripravljen biti: a) se zanaprej vseh
grehov varovati; pa tudi vseh posebno bližnjih priložnost
greha zvesto se ogibati. Kdor se pa hitro po spovedi v
svoje poprejšne grehe nazaj po verne, v priložnost do greha
nazaj poda, kaže , da čez svoje grehe , akoravno se jih je
čisto spovedal, vendar pravega kesanja ni imel; torej mu
jih Bog odpustil ni. Kdor se hitro po spovedi v svoje stare,
pregrešne zaveze, v zapeljivih prijatljov nevarne tovaršije
nazaj poda, tistemu tudi taka spoved nič ne pomaga. Zakaj:
„Kteri nevarnost ljubi, bo v tisti konec vzel,“ tako že sv. Duh
v starem testamentu govori.

b) Grešnik mora pa tudi pripravljen biti, vseh tistih po-
močkov se zvesto posluževati, ki mu pomagajo resnično spre-
oberniti se in prav poboljšati svoje življenje. On mora vsak
dan Boga prositi za njegovo gnado in pomoč, da bi zamogel
svoje terdno naprejvzetje izpolniti; zakaj če nas Bog ne pod¬
pira, če nam On svoje gnade in pomoči ne da, se tudi hudega
obvarovali nikdar ne bomo. Tedaj je ponižna, goreča molitev
pomoček, svoje življenje poboljšati. Grešnik si pa mora zana¬
prej tudi vse hude misli iz glave zbijati; vse pregrešne želje
v sercu gasiti; vse hudo nagnjenje skerbno berzdati; vsaki ne¬
varni strasti se serčno zoperstavljati; se zatajevati, kakor nas
je Jezus sam učil. če se bo tako po spovedi zoper sam sebe
vojskoval, se bo tudi z božjo pomočjo greha varoval in svoje
življenje resnično poboljšal. »Človeško življenje je vedno voj¬
skovanje," tako že sv. Duh v stari zavezi govori. In tako je
tudi vedno vojskovanje zoper svojo pregrešno poželjivost. zoper

28

434

znotranje in vunanje sovražnike naše duše drugi pomoček,
greha se varovati in na poti poboljšanja zvesto ostati.

Grešnik mora tudi vso storjeno škodo, ki se je bližnjemu
na njegovem premoženju ali na dobrem imenu storila, popra¬
viti ; ptuje blago mora nazaj dati, storjeno škodo poverniti,
lažnjive besede, ki jih je zoper svojega bližnjega govoril, mora
nazaj vzeti in preklicati; svojim sovražnikom mora iz serca
odpustiti in se ž njimi čisto spraviti. Le kteri to stori, tisti
evangeljsko zapoved dopolni, ktera se tako glasi: »Prinesite
vreden sad pokore."

d) Grešnik mora tudi pripravljen biti, rajši vse poter-
peti, rajši tudi umreti, kakor svojega ljubeznjivega Boga z
enim smertnim grehom kdaj več razžaliti. To svoje terdno,
nepremakljivo naprejvzetje mora večkrat ponavljati; posebno
ob času hudih skušnjav. Rajši tavžentkrat umreti, kakor
enkrat še grešiti, to mora njegovo vodilo biti. S pobožnim
kraljem Davidom mora večkrat govoriti: »Jaz sem sklenil
in prisegel, tvoje zapovedi deržati." Tako terdno naprej¬
vzetje bo potem Bog podpiral s svojo vsegamogočno gnado;
tako terdno naprejvzetje nas bo na potu pokore stanoviten
ohranilo.

Sklep.

Ljubi kristjani! Svoje grehe dobro spoznati, tiste iz
serca obžalovati in terdno skleniti, vseh tistih se zanaprej
skerbno varovati, to so tiste perve tri stopinje, ki jih mora
grešnik storiti , ako svojo dušo oteti in pri Bogu zopet v
gnado nazaj priti želi. Ker smo parni tako slabi, ker sami iz
sebe nič ne premoremo, ako nam ne pomaga neskončno do¬
brotljivi Bog, tako ga pa tudi vselej, kedar se k spovedi pri¬
pravljamo, ponižno in zaupljivo prosimo za njegovo razsvit-
ljenje in pomoč: Naj nam On, ki nas k pokori nagiba, ki
nam da dobro začeti, milostljivo pomaga, tisto tudi srečno
izpeljati! Amen.

354

LIV. Keršanski nauk.

Od priprave k zakramentu sv. pokore.

P. Kaj je spoved ?

O. Spoved je skesana obtožba sebe samega, s ktero grešnik maš-
niku za spovedovanje pravilno postavljenemu svoje storjene grehe ra¬
zodene, da bi od njega odvezo dobil.

P. KaJcošna mora spoved liti ?

O.  Spoved mora biti 1. ponižna, 2. čista.

P. Kedaj je spoved ponižna?

O.  Spoved je ponižna, kedar se grešnik resnično skesan in na
svojo veliko sramoto spovedniku obtoži, vse nepotrebne izgovore opusti
in se njegovi razsodbi tako podverže, kakor se ima krivec razsodbi svo¬
jega sodnika podvreči.

P. Kedaj je spoved čista?

O.  Spoved je čista, kedar se grešnik vseh svojih velikih grehov,
kterih se še ni bil prav spovedal, pred spovednikom na tanko, odkrito-
serčno in brez zvijač obtoži, kakor se jih po skerbnem izpraševanji
svoje vesti zave.

P. Kedaj je spoved natančna, odkritoserčna in Irez zvijač?

O.  Spoved je natančna, odkritošerčna in brez zvijač, kedar greš¬
nik 1. razodene število vseh velikih grehov, ne zatajivši nobenega, kakor
tudi okoliščine, ktere greh ali znamenito zvekšnjejo, ali pa celo spre¬
minjajo; toda človeka, s kterim je grešil, naj nikdar ne imenuje, in naj
se varuje povedati kaj, kar bi dobremu imenu bližnjega škodovalo; 2.
kedar to, kar od svojih grehov zagotovo ve, tudi zagotovo razodene;
to pa, kar ne ve za gotovo, tudi le kakor negotovo omeni.

P. Ali je spoved veljavna, če grešnik pri nji kak velik greh nalašč
ali iz grešne zanikernosti zamolči ?

O.  če grešnik pri spovedi kak velik greh iz strahu in napčne
sramožljivosti ali grešne zanikernosti nalašč zamolči, njegova spoved ne
le da ne velja nič , temuč tak grešnik še stori nov in velik greh, s
kterim zakrament sv. pokore oskruni.

P. Kaj mora storiti grešnik, kteri je pri spovedi velik greh nalašč
ali iz grešne zanikernosti zamolčal?

0.  Tak grešnik ni le dolžen zamolčanega greha spovedati se,
ampak :

1. Mora se tudi obtožiti, pri koliko spovedih je ta greh po zani-
kernem zamolčal.

2. Mora vse spovedi, v kterih je veliki greh zamolčal, popolnoma
ponoviti, če se je v njih tudi še drugih velikih grehov spovedal.

3. Mora se spovedati, ali je v takem pregrešnem stanu sv. reš¬
uje Telo prejel, in kolikokrat, in če se je to tudi o velikonočnem času
zgodilo.

28 *

436

4. Mora povedati, de je v tem stanu tudi še druge svete zakra¬
mente prejemal.

P. Kaj mora storiti grešnik, kteri pri spovedi velikega greha iz ne¬
dolžne nevednosti ali pozabljivosti ni povedal?

O. Ko bi grešnik velicega greha pri spovedi iz nedolžne neved¬
nosti ali pozabljivosti ali iz nezmožnosti ne povedal, njegova spoved
sicer ni neveljavna, toda mora se napovedanega greha pri pervi spovedi
obtožiti, ko bi tega ne mogel storiti precej po tej spovedi in morebiti
še pred sv. obhajilom.

P. Kaj je treba pomisliti, da bojeenost in napčno sramožljivost
lože premagamo?

0.  Da bojeenost in napčno sramožljivost lože premagamo, po¬
mislimo :

1. Da nas ni sram bilo grešiti pred Bogom, kteri vse vidi, in
da se nismo bali od njega večno pogubljeni biti.

2. Da je bolje, svojo grehe na skrivnem razodeti spovedniku,
kakor v grehu nepokojno živeti, nesrečno umreti in sodnji dan zavoljo
tega pred vsem svetom v sramoto priti.

3. Da tudi spovednik sam za človeške slabosti ve, in da mora
z grešnikom usmiljenje imeti.

4. Da je spovednik pod smertnim grehom in pod najostrejšimi
časnimi in večnimi kaznimi dolžen molčati.

P. Kako naj grešnik pri spovedi govori ?

0.  Grešnik naj pri spovedi:

1. Vselej razločno govori, in kolikor je mogoče, tudi s spodob¬
nimi besedami.

2. Naj govori tako, da ga samo spovednik sliši, ne pa tudi drugi,
ki so okoli njega.

P. Ali smo dolžni tudi malih grehov spovedati se ?

O.  Malih grehov se spovedati nismo dolžni, vendar je to prav
dobro in koristno.

P. Ali je treba večkrat spovedati se?

0.  Večkrat je treba spovedati se:

1. Ker večkrat grešimo, in ker je nevarno, dolgo odlagati spravo
z Bogom.

2. Ker večkratna spoved človeka varuje nevarnost in priložnost k
grehu in dušo v gnadi krepča.

3. Ker pogostna spoved močno pomaga k temu, da se vest čista
in tenka ohrani.

P. Kedaj so otroci dolžni spovedati se?

O.  Otroci so dolžni spovedati se, kedar pridejo k pameti in
umejo razločiti, kaj je dobro in kaj hudo.

P. Kaj je treba grešniku storiti, preden začne svojih grehov spo¬
vedovati se ?

O.  Preden se grešnik začne svojih grehov spovedovati, poklekne,
se pokriža in reče spovedniku: Prosim, duhovni oče! za sveti blagoslov
(žegen), da se svojih grehov prav in čisto spovem.

437

P. Kaj moli Kristijan, Jcedar dobi blagoslov od spovednika?

O. Kedar dobi kristijan blagoslov spovedaika, moli, če utegne
in mu okoliščine dopuščajo, očitno spoved rekoč: Jaz ubogi grešnik se
spovem Bogu vsegamogočnemu, Mariji, materi božji, vsem ljubim svet¬
nikom in vam, častitljivemu mašniku in namestniku božjemu, da sem
po svoji zadnji spovedi, ki sem jo opravil — (tukaj povej , kedaj ?) —
velikokrat in obilno grešil v mislih , z besedami in djanjem; posebno
pa se obtožim da sem ... — (Zdaj se začne grešnik svojih grehov po
versti spovedovati, kakor je bilo poprej rečeno, in kakor se pred Bogom
spozna, da je kriv.)

P. Kako se spoved sklene ?

O.  Spoved se sklene s temi besedami: Teh in vseh drugih meni
znanih in neznanih grehov, ki sem jih sam storil, ali pri bterih sem
kriv bil, da so jih drugi storili, mi je iz serca žal, ker sem Boga, naj-
večo in preljubeznjivo dobroto, ž njimi razžalil. Terdno tudi sklenem
ne več grešiti in vsake priložnosti k grehu ogibati se. Prosim vas, du¬
hovni oče! za sv. odvezo in zveličavno pokoro.

P. Kaj je zadostovanje?

O.  Zadostovanje, ki je k zakramentu sv. pokore potrebno, se
imenujejo tiste dela, ktere mašnik v pokoro za spovedane grehe naloži.

P. Zakaj se nakladajo pokorivne dela za spovedane grehe ?

0.  Za spovedane grehe se pokorivne dela nakladajo :

1. Da se Bogu za nečast, ktera mu je bila z grehom storjena,
neko povračilo da.

2. Da grešnik svoje grehe sam na sebi s pokorivnimi deli kaznuje.

3. Da se grešniku zaslužene časne kazni odpuste.

4. Da se grešnik zanaprej skerbneje greha varuje.

P. Ali more človek razžaljenemu Bogu zadostiti?

O.  človek iz svoje lastne moči ne more razžaljenemu Bogu ni¬
kakor zadostiti, ker človekovo zadostovanje ne more nikdar razžaljenju
neskončnega božjega veličastva enako biti; vendar dobivajo pokorila,
ktere mašnik pri spovedi naklada, in pa tudi tiste, ktere skesani greš¬
nik sam radovoljno opravlja, svojo vrednost od neskončnega zasluženja
Jezusa Kristusa.

P. Zakaj je grešnik dolžen Bogu zadostovati, akoravno je že Kri¬
stus za grehe zadosti storil ?

O.  Akoravno je Kristus za grehe zadosti storil, vendar je greš¬
nik še tudi dolžen Bogu zadostovati: 1. Ker mora, kdor hoče Kristu¬

sovega zadostenja deležen biti, ž njim delati in sam, kolikor je mogoče,
storiti, da zopet popravi krivico, ki jo je Bogu storil. 2. Ker Bog greš¬
nike , kterim greh in večno kazen odpusti, tudi velikokrat še časno
kaznuje.

P. Ali je zadostovanje potreben del pri zakramentu sv. pokore ?

O.  Zadostovanje je tako potreben del pri zakramentu sv. pokore,
da bi brez njega zakrament sv. pokore nepopolnoma, razun ko bi ne¬
mogoče bilo zadostiti.

438

P. Ktere dela se grešniku za pokoro nakladajo?

O. Moliti, postiti se, ubogaime dajati in druge pokorila, ki so
velikosti in posebnosti grehov primerne, se nakladajo grešniku za pokoro.

P. Kako se mora naložena pokora opraviti?

0.  Naložena pokora se mora opraviti:

1. S ponižnim sercem.

2. Zvesto, kakor je bila naložena.

3. Brez odloga, berž kakor je mogoče.

P, Ali  se da in spodobi tudi še z drugimi deli Bogu zadostovati?

0.  Bogu zadostovati se da in se spodobi še drugimi z dobrimi deli:

1. Ker spovednik zavoljo naše slabosti in iz drugih pravičnih
vzrokov ne naloži vselej grehom primerjene pokore, in sedaj še marsi¬
kaj ostane, da grešnik sam pokori.

2. Ker smo po Kristusovi zapovedi dolžni, vreden sad po¬
kore storiti.

P. S kterimi delt moremo Bogu za grehe še zraven naložene pokore
zadostovati ?

0.  Dela, s kterimi moremo Bogu za grehe še zraven naložene
pokore zadostovati, so zlasti:

1. Molitev, post, miloščina.

2. Druge dobre dela, ki jih človek iz tega namena rado voljno
opravlja.

3. Nadloge in težave, ki nas zadevajo, če jih voljno in v duhu
pokore terpimo.

P. S čim  se še zadostuje za časne kazni?

O.  Tudi odpustki so pripomoček, s kterim se za časne kazni
zadostuje.

Vvod.

Zgubljeni sin, od kterega nam Jezus v svetem evangeliju
pripoveduje, je pač resnična podoba vsakega grešnika. Zapustil
je nehvaležni sin svojega očeta; podal se je v ptujo deželo,
kjer je razuzdano živel in vse zapravil, kar je imel. V budi
stiski se znajde; veliko silo zdaj terpi; vest ga peče, da mu
obstati ni. Ali kaj stori zdaj nesrečni, zgubljeni sin?
Začne si sam pri sebi misliti: Kako dobro mu je pač bilo pri
svojem ljubem očetu doma: „Koliko delavcev v hiši mojega

očeta ima kruha zadosti; jaz pa tukaj gladu konec jemljem,“
— tako je sam k sebi govoril. Na to ga začne v sercu grevati,
da je svojega dobrega očeta tako nehvaležno zapustil. Toraj
terdno sklene, k svojemu očetu se nazaj podati.

Glejte! ravno tako mora tudi vsak grešnik storiti. Hoče
on, ki je Boga in stezo njegovih zapoved zapustil, ki je v

439

grešnem življenju svoje premoženje, posvečujočo gnado božjo
zapravil, nazaj priti k svojemu nebeškemu Očetu, mora tudi
to storiti, kar je zgubljeni sin storil. Grešnik mora najpervič
svoj grešni stan spoznati, on mora svojo vest izpraševati;
mora mu drugič iz serca žal biti, da je ljubega Očeta nebe¬
škega s svojim pregrešnim življenjem zapustil, njega razžalil,
on mora čez svoje grehe pravo grevengo obuditi; mora tretjič
terdno skleniti, da se hoče k Bogu nazaj podati, on si mora
terdno naprej vzeti, svoje grešno življenje zapustili in se po¬
boljšati. Pa vse to še zadosti ni. Kakor je zgubljeni sin res¬
nično vstal, se k svojemu očetu nazaj podal, in sam sebe za¬
tožil , rekoč: „Oče! grešil sem zoper nebesa in tebe, in

nisem vreden, tvoj sin imenovan biti; vzemi me le za naj¬
manjšega hlapca;" tako se mora tudi grešnik k spovedniku
podati, njemu se mora na mestu Boga svojih grehov obtožiti
in za taiste zadosti storiti; potem mu še le bo nebeški Oče
taiste milostljivo odpustil. — Zatega del vam še danes od
teh zadnjih dveh stopinj govoriti želim, ki jih grešnik storiti
ima. Danes toraj govorim:

1. od spovedi in

2. od zadosten  j a. Pripravite se!

Hazlaga.

I. Od spovedi.

1. Kaj je spoved ali kaj se pravi: spove¬
dovati  se?  Spoved je skesana obtožba, s ktero grešnik
pooblaščenemu spovedniku vse svoje grehe pove s tim name¬
nom, da bi od njega zadobil sv. odvezo. Spoved je vsakemu
grešniku neobhodno potrebna, da odpuščanje grehov zadobi;
Jezus je sam tako zapovedal; kristijanivseh časov so se spo¬
vedovali in sv. kat. cerkev je in bo tako učila do konca sveta.

2. Kakošna pa mora biti spoved?  Spoved
mora biti tako-le:

a) čista, to je: grešnik se mora spovedati vsaj vseh smert-
nih grehov, kolikor koli se jih zave po skerbnem spraševanji
vesti. Kdor vedoma ali nalašč na spovedi zamolči kak smerten
greh, stori božji rop; njegova spoved nič ne velja, ker je laž-
njiva. Ako lonec živih gadov imaš, in vse pomoriš, le enega
samega še živeti pustiš, ravno ta te bo smertno piknil. Ravno
tako te bo tudi en sam smerten greh pogubil, če ga zatajiš,
Kdor spovednika nalaže, Bogu se zlaže, in godilo se mu bo.

440

kakor Ananiju in Zafiri, ki sta se sv. Petru zlagala. O ker-
ščanske duše! le tega ue, da bi na spovedi lagali. Kakor dobri
otroci skerbnim starišem, tako odkritoserčno se spovejte svo¬
jim spovednikom, in bote usmiljenje našli.

Kdorje kak smerten greh vedoma zamol¬
čal,  mora vse spovedi ponoviti, začemši s tisto spovedjo, pri
kteri ga je pervikrat zamolčal, to je: on mora povedati za¬
molčani greh in tudi vse tiste smertne grehe, kterih se je po¬
prej že spovedal; mora povedati, pri koliko spovedih ga je
zamolčal, ali kolikokrat je pri spovedi bil od tistihmalo, od¬
kar je greh pervikrat zamočal; mora povedati, kolikokrat je
od tiste dobe pri sv. obhajilu bil, in posebej še, kolikokrat o
velikonočnem času; mora povedati, ali je tudi kak drugi za¬
krament v tem žalostnem času prejel.

Kdor je kak smerten greh na spovedi po¬
vedati pozabil,  in ga ni pozabil iz nemarnosti, ampak
iz slabosti, s tako pozabljivostjo ni storil smertnega greha, in
tudi spovedi mu ni neveljavne naredila taka pozabljivost. Ven¬
dar je potrebno: Ako se pred sv. obhajilom spomni pozab¬
ljenega greha, da se, ako je mogoče, k spovedniku poverne,
in se mu spove še tistega greha, če se pozabljenega greha
spomni še le po sv. obhajilu, ali pa, če spovednika več blizo
ni, mora s popolnoma kesanjem greh obžalovati. Mora pozab¬
ljeni greh povedati; drugih poprej povedanih grehov ni treba
ponavljati. Je pa kdo sam kriv bil svoje pozabljivosti, ker,
postavim, ni skerbno izpraševal svoje vesti, bila je njegova
spoved neveljavna, in tedaj se mora pri prihodnji spovedi ob¬
tožiti ne le pozabljenega greha, temveč mora povedati tudi
vse druge že povedane grehe , ker mu po neveljavni spovedi
niso bili odpuščeni.

Kdor se vsaj vseh smertnih grehov obtoži, storil je po¬
polnoma spoved. Zakaj pa je vendar le dobro, tudi
odpustljivih grehov se spovedati?  Zavoljo tega:
Za pervo namreč ne vemo vselej prav natančno, ali je res to,
kar za odpustljiv greh imamo, in ali ni celo smerten greh.
V tem primerleju bi se postavili v nevarnost, da opravimo
neveljavno spoved, ako bi se ne spovedali tistega greha, kte-
rega za odpustljivega imamo. Drugič je koristno se odpustljivih
grehov spovedati, ker se nam s tim zbriše vsaj en del časnih ka¬
zen, ktere bi sicer morali ali na tem svetu s pokornimi deli zbri-
sovati ali pa s terpljenjem na unem svetu. Tretjič bi se uteg¬
nilo prigoditi, da bi ravno nobenega smertnega greha ne imeli

441

na vesti, in bi se toraj ne mogli ne spovedati ne svete odveze
zadobiti, ako bi se vsaj kakega odpustljivega greha ne obto¬
žili ali ako bi iz poprejnih spoved kakega smertuega greha
ne povedali.

b) Ponižna,  to je: Grešnik naj spozna sebe za rev¬

nega grešnika, spovednika pa za svojega sodnika, ki ga sodi
namesto Boga, in po tem spoznavanju obravnava vse svoje
djanje in nehanje. V ozir tega nam z lepim zgledom na¬
prej hodi sv. Ludovik IX. francoski kralj, ki ja vsak petek
hodil k spovedi. Boje se, da bi njegovo kraljevsko veličastvo
spovednika ne begalo in ne motilo, rekel mu je marsikterikrat:
„Moj oče! prosim vas, ne ozirajte se na moje kraljevsko do¬
stojanstvo, ampak glejte le na moje grehe." Ta blagi kralj se
je gotovo ponižno spovedal. Cesarica Konštancija ni bila tako
ponižna. Ko je nekega dne sv. opata Joahima pozvala, da bi
se mu spovedovala, pričakovala ga je na tronu sede. Mož
božji pa jej kar naravnost reče: „Ako hočeš namestovati ti

Magdaleno, jaz pa Kristusa Gospoda, moraš s trona stopiti,
da se boš spovedala; ako ne, te spovedati ne morem in ne
smem." Ljubi kristijan! da bo tvoja spoved prav opravljena,
prav iz serca ponižuj se, kedar se spoveduješ; imej se za to,
kar si, ter za revnega grešnika; skazuj se ponižnega v pogledu,
ponižnega v hoji, ponižnega v govorjenju, ponižnega v obleki,
ponižnega v vsem svojem obnašanju; spoveduj se svojih gre¬
hov, in ne grehov drugih, in se poslušno in pokorno in drago-
voljno podverzi sodbi spovednikovi, ki je namenstnik Kristu¬
sov, da bi ti Bog grehe odpustil in ti dal svojo gnado.

c) Odkritoserčna,  to je: Grešnik nobenega smert-
nega greha, in naj si je še tolikanj ostuden in gerd, na spo¬
vedi vedoma zamolčati ne sme; in ne sme zamolčati nobene
okoliščine ali pritikline, ktera bi versto greha spremenila ali
iz odpustljivega greha naredila smerten greh; in na posled
tudi ne sme nobenega smertnega greha pokrivati in polepše-
vati tako, da bi zgubil svojo pravo podobo, ter podobo smert¬
nega greha, in bi bil viditi le kar odpustljiv, le kar majhen
greh. Vsega tega tedaj grešnik ne sme, marveč mora pošteno
in odkritoserčno povedati vse, česar se krivega spozna, pove¬
dati brez prikrivanja, brez pristavljanja, brez zmanjševanja.
Pošteno in odkritoserčno se je treba spovedovati, kaka bi se spo¬
vedoval Gospodu Jezusu samemu.

Poslušajte kam pelje pri spovedi iz sramožljivosti greh
zamolčati? Neka deklica je bila od svojih starišev dobro in

442

skerbno izrejena; pa vendar pade v velik greh. Komej je
grešila, jo je že sram in vest jo hudo peče. „Kako je mo¬
goče, da bi jaz ta greh spovedniku povedala." Ona zamolči
pri spovedi svoj greh in še veči greh stori. Vest jo še hujše
peče. Ona misli ojstro pokoro delati in tako svojo vest umi¬
riti. Gre v samostan in misli pri veliki spovedi svoj greh
spovedniku razodeti. Ona si prizadeva svoje serce odkriti, ali
vendar tako zamotava in zakriva svoj greh, da ga spovednik
spoznati ne morejo. —Med tem umerje glavarica tega samo¬
stana. Ker je ta deklica tako ojstro živela, so jo vse druge
nune za glavarico izvolile! Ni dolgo in ona hudo zboli.
Zmiram je sama sebi govorila in tolažila se, na smertni postelji
svoj greh razodenem; ali tudi tu jej zaveže sramožljivost usta,
in jej greha povedati ne pripusti. Ona sprejme poslednje za¬
kramente in doprinese strašen božji rop. Umiraje začne svoj
greh popravljati, ali oh strašna sodba božja! pamet se jej meša
in umerje v svojem grehu. Ker je tako ojstro živela, so vse
nune mislile, da je zveličana. Ali ko so enkrat vse skupej za
njo molile, pripusti Bog, da se jim prikaže v strašnem stanu
in jim reče: „Jenjajte za-me moliti, jaz sem pogubljena, ker
sem zamolčala v svoji mladosti greh pri spovedi."

d) Razločna.  Da bo spoved razločna, treba je naj-
poprej, da govorimo zastopno. Se ve, da se spovedenec ne
sme spovedovati tako glasno, da bi ga slišali in umeli tudi
drugi okolistoječi ljudje; vsemu temu vkljub pa je vendar
le potrebno, da govori tako glasno, da spovednik zastopi pri
čistem. Ako bi spovedenec ali v sploh ali pa v ozir kakega
posebnega greha govoril nalašč tako tiho in zamolklo, da bi
ga spovednik ne mogel zastopiti, ravnal bi s tim zvijačno, ter
bi se postavil v nevarnost, da opravi božjeropno spoved. Spo¬
vedovanje se govori tedaj tiho, vendar pa tako zastopno, da
smeš po pravici soditi, da te spovednik zastopi.

Dalje je treba greh popisati tako natanko, da spovednik
kmalu spozna, kam spada in kakošen da je. Toraj je treba
vsak greh naznaniti z določno besedo, ter pristaviti to, kar
je potrebno, da se spozna versta ali ločina greha.

Slednjič je treba, da svojo spoved opravi lepo z verstjo
ali'zredoma. Najboljši je tako-le: Ako ima iz poprejnih spo¬
ved kaj popravljati, ima, postavim, povedati kak pozabljen ali
zamolčan greh, naj to najpoprej pove; ako pri zadnji spovedi
svete odveze ni prejel, naj to kar berž na znanje da. Kakor
hitro je poravnano to, kar zadeva zadnje spovedi, naj pove

443

grehe, po zadnji spovedi storjene in sicer najpoprej smertne,
po tem pa odpustljive.

II. Od z a d o s t e n j a.

1. Kaj je zadostenje?  Zadostenje je opravljanje
tistih spokornih del, ki jih spovednik grešniku pri spovedi naloži.

Mi nismo sicer v stanu, za svoje grehe Bogu zadosti
storiti, kolikor bi treba bilo, in božjemu neskončnemu veli¬
častvu zadostiti; pa vendar so tudi naše slabe, človeške zado-
stenja Bogu dopadljive in všeč, ker od Jezusovega neskonč¬
nega zasluženja dobivljajo svojo vrednost.

Bi utegnil kdo prašati, zakaj moramo še Bogu zadosto¬
vati, akoravno je že Jezus za naše grehe zadosti storil ? Pa
Jezus je le storil, česar nam storiti mogoče ni. Kolikor pa sami
zamoremo, to smo storiti. Te dolžnosti nam Jezus s svojim
terpljenjem in svojo smertjo ni odvzel. In ravno po tem, da
sami storimo, kar nam je mogoče, se Jezusovega neskončnega
zadostenja deležne storimo, in tako naše spokorne dela Bogu
storjeno nečast nekoliko popravijo. Zatoraj Bog le tistemu grehe
odpusti, ki je pripravljen za-nje, kolikor premore, pravo po¬
koro delati.

2. Kaj pa se pravi pokoro delati?  Se pravi:
a) po spovedi novo življenje začeti, in b) za grehe pretečenega
življenja se pa pokoriti in Bogu zadosti storiti.

a) Grešnik mora po spovedi čisto drugače živeti; on mora
po besedah sv. aposteljna Pavla: »starega človeka s svojimi
djanji sleči, in novega obleči po podobi tistega, kateri ga je
stvaril. “ Grešnik mora po spovedi greh zapustiti, se k Bogu,
na pot njegovih svetih zapovedi nazaj podati, in zanaprej do¬
bro delati. Sam nebeški Oče tako imeti hoče. Že po preroku
Ecehielu Gospod tako govori: „Če grešnik pokoro dela in se

spreoberne od vseh svojih grehov, ki jih je storil, in derži vse
moje zapovedi in stori pravico, tako naj živi in ne bode umeri.
Ja, na vse njegove hudobije, ki jih je storil, se jaz ne bom
spomnil." K Bogu se tedaj spreoberniti s celim sercem in
zanaprej pravico delati, njegove zapovedi deržati in čisto novo
življenje začeti: to se k pervemu pravi, pokoro delati.

Pokoro delati se pa tudi pravi: b) za storjene grehe se
pokoriti in Bogu za tisto razžaljenje, ki so mu ga naši grehi
storili, nekako namestenje opraviti. In to se takrat zgodi,
kedar tiste dobre dela, ki nam jih spovednik za pokoro na¬
ložijo, ali ktere si sami za pokoro naložimo, opravljamo. Take
dobre dela so Bogu za tisto nečast, ktera se mu je z grehom

444

storila, nekoliko namestenje; po taki pokori se zavoljo naših
grehov sami sebe kaznujemo; ravno po tem pa tudi nekaj od
tistih časnih kazen odslužimo, ki bi jih po odpuščenem dolgu
greha ali na tem svetu, ali pa v vicah še terpeti morali.
Tako so delali svetniki in svetnice božje. V misijonarskih po¬
ročilih čitamo sledečo dogodbo: Peter Buržua, mladeneč iz
oteka Majorke, pade v svojem 23. letu v turško sužnost v
mestu Algier. Zapeljan ondi Kristusa zataji, in tako rekoč
posiljen se poturči. [Pa, čeravno se zunanje po turško obnaša,
vendar v sercu še le pravo vero hrani. Sčasoma se zav6, da
tako Bogu dopasti ne more, da mu je treba spet očitno Je¬
zusa spoznati. Vedel je sicer, da, četo stori, bo moral umreti,
pa sam sebe je tolažil rekši si: Jezus je za-me umeri; moj
greh je tako velik, da se da le s smertjo spokoriti. Gre k
svojemu gospodarju, ter mu reče: Ti si me posilil se potur-
čiti, ali sedaj ti povem, da sem kristijan, in kristijan hočem
ostati do smerti. Reče, in gospodarju turško kapo pod noge
verže, ter jo pohodi. Vem, mu dostavi, da me boš umoril,
pa to me ne straši, jaz sem pripravljen za Kristusa življenje
dati; — tako bom svoj greh spokoril. Gospodar ga obsodi
živemu sožganemu biti, ga veli do podhlač sleči, okoli vratu
verige mu djati, na ramo velik tram zadeti in na terg ga
peljati, naj bi ondi smert storil. Se zgodi; in ko ga na terg
peljejo, on po poti glasno pravi: Hvaljen bodi Jezus! sveta
rimljanska, katoliška apostoljska vera je edino zveličavna!
Svojim tovaršem pa je tako govoril: »Smerti se sicer ne bo¬
jim, pa v sebi čutim glas, ki mi pravi, da Bog mi bo dal
moč vse muke prestati. Saj se je tudi naš Gospod Jezus
Kristus smerti bal, pa je vendar še veče terpljenje prestal,
kakor mene čaka; zaupam v njegovo pomoč in milost. Na tergu
steber v tla zasade in mladenča k njemu privežejo; sedaj derva
okoli nanesejo, jih zažgejo, mladeneč v sredi ognja živ gori
in umerje. On je dal svoje življenje v zadostenje svojih gre¬
hov, in tako si je žleb Jezusove kervi na-se obernil, se je
opral v Jezusovi kopelji, in njegova duša se je vsa čista
dvignila iz terpljenja v večno veselje. Kakor nekdaj sveti
Peter Alkantarski, ta mladeneč nam sedaj iz nebes govori:
„Srečna pokora, ki mi je v tako čast pripomogla"!

Opravljajmo tudi mi naloženo pokoro, da za storjene
grehe zadosti storimo, in se zanaprej bolj zvesto grehov va¬
rujemo.

445

3. Kako pa moramo opravljati naloženo
pokoro? Opravljati jo moramo:

a)  s ponižnim sercem. Alite da veste, da smo
revni grešniki, ki si moramo od Boga izprositi odpuščanja
grehov in odpuščanja zasluženih časnih kazen ? Bog pa le
ponižnim daje svojo gnado; prevzetnim pa gnade ne daje,
temveč se jim ustavlja, uči sv. apostelj Peter. Ako bi kdo
pokoro opravljajo ne bil ponižen, ampak bi hotel prevzeten
biti, bilo bi to ravno tako gerdo in nagnjusno, kakor ko bi
hotel berač prevzeten biti. Akoravno bi bila pokora, ki nam
je naložena, sama ob sebi poniževalna, ali ko bi bil poniževa¬
len tisti kraj, na kterem bi morali pokoro opravljati, moramo
vendar le ponižno se podvreči, in zvesto opravljati to, kar nam
je naloženo, in ravno tako, kakor nam je naloženo.

b) O pravem času.  Ako so spovednik čas odločili,
moramo se zvesto tega časa deržati. Ako se pa storilo ni,
moramo jo opravljati, kakor hitro nam je mogoče.

Sklep.

Veliko ljubezen je Jezus nam ubogim grešnikom skazal s
tem, da je zakrament sv. pokore postavil. V tem sv. zakramentu,
zadobivljamo odpuščanje grehov, odpuščanje večnih kazen, po¬
svečujočo in djansko gnado božjo in mir vesti. Ti darovi so
več vredni, kakor zlato in srebro celega sveta. Oh bodimo
toraj hvaležni Jezusu za ta poglavitni pripomoček našega zve¬
ličanja! Večkrat in dobro pripravljeni prejemljimo ta sv. za¬
krament! Poiščimo si pobožnega in modrega spoveduika in
deržimo se ga in njegovih ssv. naukov! Zakrament sv. po¬
kore je tista zveličanska deska, ktere se na viharnem morju
tega življenja poprijeti moramo, da svojo duše ne pogubimo,
temveč jo večno zveličamo! Amen.

LV. Keršanski nauk.

Od odpustkov.

P. Kaj so odpustki ?

O.  Odpustki so odpuščanje časnih kazen, ktere bi po odpuščenem
grehu v sedanjem življenji ali pa po smerti terpeti imeli.

446

P. Kaj morajo katoliški kristjani zastran odpustkov verovati ?

0.  Katoliški kristjani morajo zastran odpustkov verovati:

1. Da je prava cerkev prejela od Jezusa Kristusa oblast, odpustke

deliti.

2. Da nam je prav dobro in koristno, zadobiti odpustke, ki jih
cerkev deli.

P. Kdo ima v pravi cerkvi oblast odpustke deliti?

O. Kimski papež sam ima oblast, v vsi keršanski cerkvi odpustke
deliti; škofje pa imajo oblast, vsak v svoji škofiji, toda po nekih po¬
sebnih od cerkve danih pravilih, odpustke dajati.

P. Kolikeri so odpustki?

O. Odpustki so popolnoma in nepopolnoma.

P. Kaj je popolnoma odpustek?

O.  Popolnoma odpustek je odpuščanje vseh časnih kazen, ktere
je grešnik zaslužil.

P. Kaj je nepopolnoma odpustek?

O.  Nepopolnoma odpustek je pa tisti, po kterem se ne odpuščajo
vse ampak le nekoliko časnih kazen. Taki so odpustki za štirideset dni,
za eno, ali več let.

P. Na kaj so odpustki uterjeni?

O.  Odpustki so uterjeni na zaklad, ki ga cerkev ima v neskončnem
zasluženji Jezusa Kristusa, v zasluženji presvete Device Marije in dru¬
gih svetnikov; to zasluženie nam cerkev prilastuje, kedar nam od¬
pustke deli.

P. Ali nas cerkev z odpustkom odvezuje dolžnosti, za grehe zado¬
stovati ?

0.  Cerkev nas z odpustkom ne odvezuje vse dolžnosti, za grehe
zadostovati, ona samo hoče :

1. V nas duha pokore obuditi, in nas obdariti za gorečnosti, s
ktero spokorne dela opravljamo.

2. Na pomoč priti naši slabosti in nezmožnosti, zavoljo kterih
nam včasi ni mogoče Bogu tako zadostiti, kakor smo dolžni.

P. Česa nam je potreba, da dobimo odpustkov?

0.  Da dobimo odpustkov, nam je potreba:

1. Da smo v stanu gnade božje.

2. Da opravimo, kar je zastran odpustkov zapovedano.

P. Ali morejo odpustki tudi dušam v vicah v prid biti?

O.  Odpustki morejo, po prošnji živih, tudi dušam v vicah v prid
biti, ako so tudi iz tega namena dodeljeni; tedaj pa morajo živi Bogu
za mertve darovati tiste dobre dela, ki jih cerkev zapoveduje za dosego
odpustkov.

P. Kaj je odpustek svetega leta ?

O.  Odpustek svetega leta je popolnoma odpustek, kterega rim¬
ski papež ob nekterih prigodkih in časih s posebnimi pravicami in po¬
goji dodeljuje.

447

Vvod.

Lepe in vesele darove deli spokornim in grešnikom za¬
krament sv. pokore. V njem zadobijo spokorjeni grešniki: od¬
puščanje grehov, odpuščanje večnih kazen, posvečujočo gnado
božjo in mir vesti. To je prave pokore dragi, žlahtni sad.
Kje je grešnik, da bi želje ne imel, vtergati si ga in vživati
ta sad!

Le samo časne kazni z grehi zaslužene večidel še osta¬
nejo , kedar je človek storil pravo pokoro. Te časne kazni se
ali vse ali le deloma zbrisujejo z zadostovanjem , od kterega
smo govorili v zadnjem keršanskem nauku, zbrisujejo s spo¬
kornimi deli, ki nam jih mašnik pri spovedi za pokoro na¬
klada, ako namreč zvesto opravljamo te spokorne dela.

Ali glejte je, milosti božje! Poskerbela nam je še drugi
pomoček, s kterim si zbrisujemo časne kazni, in ta pomoček
so odpustki.

In od odpustkov govorim v današnjem kerš. nauku. Od¬
govarjal bom na te-le vprašanja:

1. Kaj j e odpustek?

2. Ali cerkev ima oblast, odpustke deliti?

3. Kteri dobiček odpustki vernim donašajo? In

4. Kaj mora človek storiti, da si odpustkov
pridobi?  Poslušajte.

Razlaga.

1. Kaj je odpustek?  Je odpuščanje časnih kazen, ki
bi jih po odpuščenem dolgu greha ali v tem življenju, ali pa
po smerti v vicah morali terpeti. Dobro vam je znano, da si
z vsakim smertnim grehom človek dvojno kazen nakoplje:
večno in časno. Večna se mu v zakramentu sv. pokore z grehi
vred takrat odpusti, ko mu spovednik pri spovedi sv. odvezo
vredno podeli; časna mu pa še ostane, in jo mora sam zbri-
sovati. Tako se je godilo že z Adamom in Evo. Bog jima je
greh in večne kazni zavoljo solz, ki sta jih točila, odpustil;
časne: smert, terpljenje in britkosti, ki po njima stiskajo ves
človeški rod so pa ostale, ter jih tudi tisti, za ktere je Jezu¬
sova kri tekla, terpeti in zbrisovati morajo. — Izraelsko ljud¬
stvo je potlej, ko je iz Egipta rešeno bilo, velikokrat grešilo,
in vselej odpuščanje od Boga zadobilo, ali časna kazen, da se
je 40 let po puščavi klatilo, mu ni odšla; tako da so še le

448

njegovi mlajši v obljubljeno deželo prišli. — Marija, Mojzesova
sestra , se je bila v čem zoper Boga pregrešila. Odpuščanje
je zadobila, ali zadela jo je gobova bolezen, da je sedem dni
morala od vse drušnje odločena biti in v samoti prebivati. —
Mojzes je premalo v Boga zaupal, in se v tem pregrešil. Greh
mu je bil odpuščen, ali ni smel v obljubljeno deželo, ampak
je popred v puščavi umeri. — Tako je prerok Natan Davidu
napovedal, da mu bodo grehi odpuščeni, pa mu je tudi oznanil,
kako da se bojo mnoge britkosti čez njegovo hišo vsipale, in'
vse ure njegovega življenja bodo britke in težavne.

Te časne kazni odpustek človeku odpusti. Dobro poslu¬
šajte, kaj odpustki niso, da v kake zmote ne zabredete.

Odpustki niso odpuščanje grehov.  Grehi se le v
zakramentu sv. pokore odpuščajo , človek si mora prizadevati,
da ga vredno prejme, če se hoče sv. odpustkov udeležiti. Od¬
pustki niso odpuščanje večnih kazen,  ker večne
kazni se spet kot greh v zakramentu sv. pokore zavoljo ne¬
skončnega zasluženja Jezusa Kristusa odpuščajo, če ga grešnik
vredno prejme. Odpustki niso odpuščanje nasledkov
izvirnega greha,  kot postavim mnogih križev, bolezni,
revščine, smerti. Kaj takega je le v pervih časih keršanstva
potrebno bilo; te težave so se v pervih časih večkrat čudovitno
vernim le zavoljo tega odjemale, da se je sv. cerkev razširjala
in uterdovala. Še manj so pa odpustki odpuščanje tistih kazen,
ki jih je kak nerodnež zavoljo nepokorščine ali druge nerod¬
nosti pred deželsko gosposko zaslužil, ker take kazni ne sli¬
šijo v cerkveno oblast. Desni razbojnik na križu je kazen do-
stal, ki mu jo je deželska gosposka odločila, dasiravno mu je
Jezus sv. raj obljubil, in mu podelil popolnoma odpustek. Od¬
pustki niso odpuščanje pokore,  kakor da bi takrat, ko se
odpustki dele, vse tiste reči, ki k zakramentu sv. pokore sli¬
šijo, nič se ne potrebovale. Skerbna mati, sv. cerkev ne deli
za to odpustkov, da bi njeni otroci lenobo pasli, za zveličanje
svoje duše nobene skerbi, nobene gorečnosti ne imeli, ampak
ravno z odpustki hoče zanikernost odpraviti, ljubezen, veselje
skerb in gorečnost do srečne večnosti spodbuditi; mlačne,
merzle ogrevati, dvomljive podučiti, žalostne potolažiti, slabe,
ki omahujejo, podpreti, jim polajšati pokoro, ktere se boje, da
bi je ne mogli dostati in popolnoma izpeljati. „Nikar se ne
zapeljujte, pravi sv. Ciprijan, skerbna mati sv. cerkev odpušča
in zbrisuje popolnoma časne kazni, ki smo jih s svojimi grehi
zaslužili , toda le tistim , kterim je res žal, ki jih serce boli,

449

da so svojega neskončno dobrotljivega Boga razžalili, ki se
polni zaupanja v božjo pomoč vernejo v boj na borišče, kte-
rega so bili lahkomišljeno zapustili, in strahovitno zbežali."
Saj še le sv. pokora človeka pripravnega stori, da je sv. od¬
pustkov deležen.

Zdaj veste, kaj so odpustki in kaj niso. Imamo pa dvojne
odpustke, popolnoma innepopolnoma  odpustke. Popolnoma
odpustki so tisti, s kterimi se nam odpustč vse časne kazni.
Nepopolnoma odpustki pa so tisti odpustki, s kterimi se nam
le en del časnih kazen z grehi zasluženih odpusti. — Kdor
tedaj popolnoma odpustek zadobi, je ž njim popolnoma rešen
in osloboden vseh časnih kazen, z grehi zasluženih, naj si jih
je ali veliko ali malo. Kdor pa nepopolnoma odpustek zadobi,
odpuščen mu bo le en del časnih kazen z grehi zasluženih, in
sicer ali veči ali manjši del,  kakor si je odpustek odmerjen,
ali za daljši ali za krajši čas. Nepopolnoma odpustki so prav
različni.

Če se nam oznani odpustek štirideset ali sto dni, za eno,
tri, pet, sedem let ali sedem kvadragen, je to toliko, kakor da
se reče: s tim odpustkom nam je pri Bogu odpuščenih toliko
časnih kazen, kolikor bi jih bili odslužili s pokoro, ktero bi
bili delali po starih spokornih postavah štirideset ali sto dni,
eno, tri, pet,  sedem let ali sedem kvadragen, ter sedemkrat
štirideset ali dve sto in osemdeset dni.

Med popolnoma odpustike spada tudi odpustek sv.
leta;  to je: popolnoma odpustek, ki se bolj slovesno obhaja
in pri kterem imajo spovedniki večih oblast. Sv. leto, ki se
vsako pet in dvajseto leto deli', se pravi navadno  sv. leto;
tisto pa, ki ga o posebno važnih priložnostih papež razpišejo,
se pravi nenavadno  sv. leto.

2. Ali cerkev  ima oblast, odpustke  deliti?
Da sveta cerkev res oblast ima odpustke deliti, razvidi se že
iz besed Jezusovih, ki jih je govoril svojim aposteljnom rekoč:
„Kakor je mene moj Oče poslal, tudi jaz vas pošiljam," to
je: v zveličanje ljudi vam dam ravno tisto oblast, ktero sem
jaz sam prejel od svojega nebeškega Očeta. Kristus pa, to
veste vsi, je imel oblast, časne z grehi zaslužene kazni odpu¬
ščati ali odpustke deliti; in po tem takem mora tudi njegova
sveta cerkev imeti ravno to oblast.

Da sveta cerkev res oblast ima, odpustke deliti, razvidi se še
lepši iz besed Kristusovih, ki jih je govoril svetemu Petru,
rekoč: »Karkoli boš razvezal na zemlji, razvezano bo tudi y

450

nebesih," in iz besed , ktere je govoril vsem svojim apostelj-
nom rekoč: »Kar koli bote razvezali na zemlji, razvezano bo
tudi v nebesih." Prav gotovo je, da je Kristus s temi bese¬
dami svetemu Petru in drugim aposteljnom, to je: svoji sveti
cerkvi dal oblast, odstraniti ali v kraj spraviti vse, karkoli
bi ljudem branilo iti v nebesa. Ker nam pa časne z grehi za¬
služene kazni vsaj za nekoliko časa zapirajo vhod v nebesa,
mora si sveta cerkev oblast imeti, te časne kazni odpuščati,
ali da vam z drugo besedo povem: sveta cerkev mora oblast
imeti, da odpustke deli. — Vse to se razvidi tudi iz navade,
ktera zmerom v cerkvi obstoji, iz navade namreč, po kteri je
sveta cerkev časne kazni odpuščala ali odpustke delila. Tako
je že sveti apostelj Pavel odpustek dodelil nečistemu Korin-
čanu, po tem, ko je Korinčan leto in dan delal pokoro, ter
mu je, kakor sam pove, v imenu Kristusovem, to je: z oblastjo,
ktero je od Kristusa prejel, odpustil ostalo pokoro. Tako je
sveta cerkev ob času preganjanja, kristjanov na priprošnjo mu¬
čencev veliko odpustkov delila spokornikom, ki so se mučencem
priporočali za priprošnjo. Tako je šlo od stoletja do stoletja
do današnjega dne.

Tedaj je ta resnica svete vere terdna in neoveržljiva, da
sveta cerkev oblast ima, odpustke deliti, in sicer to svojo oblast
ima od samega Kristusa. Z imenom »cerkev" pa tukaj ume¬
vam le samo vladajočo cerkev, ter Rimskega papeža in škofe;
kajti le Rimski papež in škofje so pravni namestniki svetega
Petra in drugih apostelj nov, kterim edinim je Kristus dal
oblast odpustke deliti. Rimski papež kar poglavar vesoljne
cerkve zamore odpustke deliti za vse katoliške kristjane ve¬
soljnega sveta; škofje pa zamorejo odpustke deliti le za ver¬
nike svoje škofije, ker le samo ti spadajo pod njihovo oblast.
Rimski papež zamore deliti popolnoma in nepopolnoma od¬
pustke, kedar ima v to kak pravičen vzrok; škofje pa zamo¬
rejo deliti le nepopolnoma odpustke.

Pravični Bog pa nobene z grehi zaslužene kazni ne od¬
pušča, kako se torej božji pravici zadostuje, če se po odpustku
časne kazni odpustijo ? Zadostovanje to se zajema iz tako imeno¬
vane cerkvene zakladnice. Jezus je namreč opravil neskončno
zadostenje, veliko več je storil, kakor je bilo za njiše odre¬
šenje potrebno. Tudi preč. D. Marija, svetniki in svetnice
božje so veliko več storili in preterpeli, kakor je bilo k njih
zveličanju potrebno. Te zasluženja se imenujejo cerkvena za¬
kladnica, iz ktere sv. cerkev zajema in naše kazni plačuje.

451

3. Kteri dobiček vernim odpustki dona-
š a j o ?

a) Odpustki so prav zdaten pripomoček, s kterim si za-
moremo zbrisati časne z grehi zaslužene kazni, ktere bi mo¬
rali v vicah terpeti. Sveta vera nas uči, da so muke, ki jih
duše v vicah terpe, vse hujše in vse boleče memo vseh muk
in bolečin , ki se le koli nahajajo tukaj na zemlji. Teh muk
in bolečin, ki bi jih morali v vicah terpeti, pa se najlagljeje
rešimo in znebimo z odpustki; kajti odpustki, ako se jih
pridno poslužimb , nas najlagleje obvarujejo vseh teh muk in
bolečin. Kaj ne, da so po tem takem odpustki že od te strani
prav koristni in dobrotljivi!

b) Odpustki pripravijo marsikterega grešnika na pot po¬
kore in poboljšanja. Znašli so se marsikterikrat kristjani, ki
so kar tje v en dan živeli, lahkomiseljno in brezbožno, ter so
greh nakladali na greh. Če so se tudi kterikrat spovedovali,
svojo spoved so opravljali kar brez vse resnobe, brez kesanja,
brez terdnega sklepa poboljšati se, brez poboljšanja. Približal
pa se je čas kakih odpustkov, postavim: sveto leto. In to jih
je zdramilo, ter na pravo pot obernilo. Opravili so, in sicer
prav dobro opravili veliko spoved, se resnično spreobernili, in
posihmalo niso nobenega smertnega greha več storili. Tako
tedaj marsikteri kristjani od odpustkov izpeljujejo svoje spre-
obernjenje in pobolšanje. Kako zveličavni so pri tem takem
odpustki, kako dobrotljivo je posluževati se jih!

c) Odpustki pripomorejo, da verniki bolj pogostoma pre¬
jemajo zakramente svete pokore in svetega rešnjega Telesa.
Ako bi se odpustki nikdar ne dobivali, mlačni kristjani bi ber-
žeje ko ne k spovedi in svetemu Obhajilu ne hodili več, kakor
le samo enkrat ob letu; in tudi boljši kristjani bi, menim,
da ne prejemali tolikokrat svetih zakramentov, kakor jih pre¬
jemajo zdaj, ko se odpustki dele. Odpustek tedaj nagne marsi-
kterega kristjana, da gre k spovedi in k svetemu Obhajilu;
in ker se večkrat med letom odpustki dele, gre tudi večkrat
k spovedi in svetemu Obhajilu, in s tim ne zadobiva le samo
odpustkov po večkrat, ampak zadobiva tudi vse tiste milosti
in dobrote, ktere se zadobivajo z večkratnim prejemanjem
svetih zakramentov. Ali niso tedaj odpustki zares zveličavni!

Odpustki oživljajo in pomnožujejo gorečnost za pokoro.
Odpustki nam v spomin sklicujejo obilne časne kazni, ki smo
si jih zaslužili s svojimi grehi, in bi jih morali preterpeti ali
na tem svetu ali pa na unem svetu v vicah; in to spo-

29 *

452

minjanje nas nagiba, da se iz hvaležnosti do Boga, ki nam za
tako majhne spokorne dela, ki jih opravljamo, deli tolikanj
dobrotljive odpustke, da se , pravim, iz hvaležnosti do Boga
posihmalo greha varujemo, dragovoljno prevzamemo kake spo¬
korne dela, in si prizadevamo, zares pobožno živeti. V to bomo
še tem bolj spodbadani, ako si z odpustki v spomin sklicujemo
spokornike nekdanjih dni, ki so tako ojstro in tako dolgotrajno
pokoro delali za svoje grehe. Njihov zgled mora tudi nas
ogrevati in vnemati za pokoro. Vidite, kako zveličavni da so
odpustki!

e) Odpustki nas vnemajo, da doprinašamo dobre dela.
Kdor hoče odpustek zadobiti, mora tudi kako dobro delo storiti,
ter kaj moliti, ali se postiti, ali kaj vbogajme dati. In oj koliko
dobrega so storili in še zdaj store verni kristjani zavoljo
kakega odpustka! Kdo bi preštel vse obilne molitve, ktere se
obmolijo zavoljo odpustkov! Kdo bi prerajtal vse božje pota
in vse obhode, ki se opravljajo zavoljo odpustkov! Kdo bi prera-
čunil vso milošnjo, ktera seje razdelila zavoljo odpustkov! Kdo bi
pregledal vse zatajevanja, ktere so se obverševale zavoljo od¬
pustkov! Koliko cerkev so pozidali in bolnišnic postavili, ko¬
liko bratovščin vpeljali, in drugih naprav v dušni in telesni
blagor bližnjega vravnali bogoljubni kristjani z obilnimi stroški
in s tim namenom, da bi odpustke zadobili! Dobrotljivost in
korist odpustkov je od te strani zares tako velika, da je nikdo
ni v stanu prav preceniti.

f) Odpustki nas s tolažilom napolnujejo v življenju in
ob smerti. Ktera reč bi nek vernega kristjana bolj potolažila,
kakor ga tolaži misel: »Odpustek sem zadobil; zaupam, da so
mi zdaj odpuščene vse časne kazni z grehi zaslužene, in Bog
zdaj ničesa več nima zoper mene." In kako potolažilno mu
bo, ako si bo zamogel o smertni uri spričevanje dati, ter reči:
»Prizadeval sem si ves svoj živi dan, da bi zadobil obilno od¬
pustkov ; tudi zdaj sem odpustek zadobil za smertno uro ; toraj
si smem svest biti, da so mi časne kazni z grehi zaslužene
večidel vse odpuščene, in da bom kmalu po svoji smerti v
nebesa sprejet." Oj, to ti je tolažilo, ktero življenje nareja
mirno in pokojno in umiranje lahko!

g) Slednjič odpustki se zamorejo tudi vernim dušam v
vicah nakloniti. Ker odpustki niso drugega, kakor poraba za-
dostovanja Kristusovega in zadostovanja njegovih svetnikov,
in ker so te zadostovanja namenjene za vse vernike, ni dvoma,
da se zamorejo tudi dušam v vicah v prid obračati.

453

Odpustki pa se ue morejo vsi vernim dušam v vicah
obračati, ampak le samo tisti, od kterih Rimski papež to kar
naravnost določi.

Odpustek vernim dušam v vicah se pa drugač deli, kakor
pa živim vernikom. Živim vernikom papež odpustke deli kar
odpuščanje ali z odpuščenjem; vernim mertvim pa kar pri¬
prošnjo ali s priprošnjo; to je: kader papež odpustek deli
živim vernikom, jim ga deli s tim, da jih kar njihov najviši
sodnik od časnih, z grehi zasluženih kazen odveže, ali da jim
odpusti; kedar pa odpustek deli vernim mertvim, deli ga jim
s tim, da prosi Boga, naj bi on blagovolil, odpustek v prid
oberniti vernim dušam v vicah. Vernih mertvih namreč ne
more več odvezovati, jim ne more ničesa odpuščati, ker nič
več ni njihov sodnik, in tedaj tudi niso več pod njegovo oblastjo;
zamore pa še zmerom za nje moliti, za nje Boga prositi,
ker smo tudi z dušami v vicah v zvezi, ki jo imenujemo občestvo
svetnikov. Tudi mi zamoremo vernim mertvim odpustke v prid
Obračati le s priprošnjo. Ako hočemo vernim dušam v vicah
kak odpustek nakloniti, moramo storiti v to poseben namen,
to je: Boga moramo prositi, da bi odpustek, kterega mislimo
dobiti, milostljivo naklonil ali vernim dušam v vicah sploh,
ali pa tej ali uni duši posebej. Ako bi kaka duša odpustka ne
potrebovala, ker je iz vic že rešena , ter se že nahaja v ne¬
besih; ali če kaka duša odpustka ne more deležna postati, ker
je v pekel zaveržena, naklonil bo Bog odpustek drugim dušam,
ter ali vsem vernim dušam v vicah sploh ali pa tej ali uni
posebej, kakor bo za prav in potrebno spoznal.

4. Kaj mora človek storiti, da si odpust¬
kov pridobi?  Mora:

a) znajti se v stanu posvečujoče gnade božje, to je: čist
mora biti vsaj vsakega smertnega greha. Z odpustki, to veste,
se odpuščajo le samo kazni, in sicer časne kazni. Te kazni
pa nam ne morejo odpuščene biti, dokler se nas derži vzrok
teh kazen, ter greh. Kdor se v smertnem grehu znajde, on je
le mladica, odtergana od Kristusa, ki je duhovna terta; je
mertev ud duhovnega telesa, ktero je sveta cerkev, in zato
tudi ne more deležen postati odpustka, dokler se v takem
stanu znajde.

b) Tudi zvesto opravljati pobožne dela, ktere sveta cer¬
kev za zadobljenje odpustkov naroča. Z vsakim odpustkom nam
sveta cerkev deli posebno milost ali dobroto; in ima po tem
takem tudi pravico, da naroča opravljati posebne dela, na ktere

454

navezuje tisto milost ali dobroto. Kdor bi tedaj teli del
ne opravljal, bodi si iz nevednosti, ali iz pozabljivosti, ali
iz nezmožnosti, ne zadobil bi odpustka, tudi ne, ko bi se v
gnadi božji znašel.

Dela, ki jih sveta cerkev v zadobljenje odpustkov pre-
vpisuje, pa so različne. Da se zadobe popolnoma odpustki, na-
ročano je navadno, da vredno prejmemo zakrament svete po¬
kore in svetega rešnjega Telesa. Po tem takem se morajo
spovedati tudi tisti, ki se v gnadi božji že znajdejo. Poleg
spovedi in Obhajila je navadno tudi naročano obiskovanje ene
ali druge cerkve, in opravljanje molitve za odpustke. Naj pa
si opravljamo ali to ali uno molitev, moramo jo vsegdar oprav¬
ljati s tim namenom, da bi odpustke zadobili, in s tim na¬
menom, da molimo po željah svetega očeta papeža. Prevpisujejo
se tudi še druge dobre dela, ter post in milošnja.

V ozir časa, o kterem se morajo prevpisane dobre dela
opravljati, moram vam povedati, da se morajo vse v zadob¬
ljenje popolnoma odpustka prevpisane dela opravljati o tistem
času, o kterem se popolnoma odpustek deli.

Slednjič zraven tega, da opravlja v zadobljenje odpustkov
prevpisane dobre dela, mora vsakdo , ki želi deležen postati
popolnoma in nepopolnoma odpustkov, imeti resnično gorečnost
za pokoro ali pravo spokorno gorečnost. Živa spokornost, da
bi po vsi svoji moči za svoje grehe zadostoval, je potrebna
slehernemu, ki želi odpustke zadobiti; brez take gorečnosti bi
ne mogel zadobiti nobenega odpustka.

Sklep.

Častivredni Pavel Segneri nam pripoveduje , da je Bog
zveličani Mariji iz Kvire (Quiro) vrednost odpustkov viditi dal
kakor v nekem zerkalu. Pokazal jej je na očitnem tergu ve¬
liko mizo, in na mizi obilno število diamantov in različnih
dragih kamencev. Bekel jej je po tem: „Ta zaklad je na raz¬
polaganje, in vsakdo si sme od njega vzeti, kar mu je drago,
in kolikor potrebuje." Vidite, ljubi moji! ravno tako je tudi
nam vsem odperto in na razpolaganje nezmerno bogastvo od¬
pustkov, in vsakdo si zamore od njega vzeti za se in za verne
duše v vicah, kolikor koli hoče. Kakor pa je potrebno, da človek
svojo roko stegne , ter si vzame z mize diamantov in drugih
kamencev; ravno tako potrebno je, da kristjan zvesto opravlja,
kar sveta cerkev v zadobljenje odpustkov naroča, in živo in sta-

455

novitno spokorniško gorečnost ima, ako hoče za se in za verne
duše v vicah zajemati iz dragega zaklada odpustkov. Kdor
tega ali unega ne stori, ali kdor le mlačno -ali le na pol
opravlja to in uno, bo s praznimi rokami proč šel od polnega
zaklada, ter nič ne bo zajel iz njega niti za sebe, niti za verne
duše v vicah. Imejmo spokornega Duha in resnično voljo,,
za grehe pokoro delati in zadostovati. Usmiljeni Bog bo našej
nezmožnosti na pomoč prišel, in nas odpustkov deležne storil
v obilni meri. Amen.

LVI. Keršanski nauk.

Od zakramentov sv. poslednjega olja.

P. Kaj je sveto poslednje olje?

O. Sveto poslednje olje je zakrament, v kterem bolnik po
maziljenji s svetim oljem in po zapovedani mašnikovi molitvi prejme
gnado božjo za dušno in večkrat tudi za telesno zdravje.

P. Zakaj se pravi temu zakramentu poslednje olje ?

O.  Temu zakramentu se pravi poslednje olje, ker se med vsemi
svetimi mazili, ktere je Gospod, naš Zveličar, svoji cerkvi zapovedal,
nar poslednjič deli.

P. Komu se deli sveto poslednje olje ?

O.  Sveto poslednje olje sp deli bolnikom nevarno bolnim, in
sicer, če je mogoče, dokler so še popolnoma pri zdravi pameti.

P. Ktere gnade deli poslednje olje bolniku ?

0.  Poslednje olje deli bolniku:

1. Pomnoženje posvečujoče gnade božje.

2. Odpuščanje malih, pa tudi tistih smertnih grehov, kterih se
bolnik iz nezadolžene pozabljivosti ali iz nezmožnosti ni spovedal.

3. Opuščanje od hudih nasledkov greha in njegovih ostankov.

4. Moč, ustavljati se hudičevemu zapeljevanju in njegovim skuš¬
njavam.

5. Pomoč zoper preveliko hritkost zavoljo smerti, ki se mu bliža,
in zavoljo sodbe, ki ga čaka.

6. Večkrat tudi telesno zdravje, ako je duši v zveličanje.

P. Kako naj se bolnik pripravlja k poslednjemu olju ?

O.  Bolnik naj se k zakramentu poslednjega olja pripravlja z
živo vero in terdnim zaupanjem v Boga, in naj se popolnoma izroči v

456

božjo voljo; pred vsem pa naj se očisti po sveti spovedi, da bo v gnadi
božji, ali če ne more spovedati se, naj obudi resničen kes nad svojimi
grehi.

P. Kolikokrat sme bolnik sveto poslednje olje prejeti ?

O.  Bolnik sme zakrament svetega poslednjega olja tolikokrat
prejeti, kolikorkrat v novo smertno nevarnost pride.

P. Kdo me sveto poslednje olje deliti ?

O.  Svetega poslednjega olja ne sme razun cerkvenih mašnikov
nikdo deliti; zlasti je to opravilo fajmoštrov.

P. Ali je sveto poslednje olje potrebno k zveličanju?

O.  Sveto poslednje olje ni tako potrebno , da bi brez njega
ne bilo zveličanja; vendar pa naj bonik ne mudi ga prejeti zavoljo
mnogih gnad, ki jih po njem dobi.

Vvod.

Jezus je pač ljubeznjivi pastir naših duš! Veliko si pri¬
zadeva naše duše zveličati. Za vse naše potrebe, posebno za
naše dušne potrebe tako ljubeznjivo skerbi! Kedar luč tega
sveta zagledamo, hitro nas v zakramentu sv. kersta za večno
življenje prerodi. Kedar nekoliko odrastemo in se v nevarni
boj tega časnega življenja podamo, nas k temu vojskovanju
zoper ta zapeljivi svet in druge sovražnike naših duš, nas k
temu vojskovanju za nebeško kraljestvo tako ljubeznjivo po-
terdi v zakramentu svete birme. Ako smo tako nesrečni, da v
tem nevarnem boju vendar pademo, svojo dušo globoko ranimo,
lepo oblačilo gnade Božje zgubimo, nas pa ljubeznjivi Jezus v
zakramentu svete pokore zopet ozdravi. Da močnejši postanemo,
nam je za našo dušo tako prečudno pokrepčanje pripravil. V
zakramentu svetega rešnjega Telesa nam svoje lastno, pre¬
sveto Telo jesti, svojo lastno, presveto Kri piti da. Kdo za-
popade to neizrečeno ljubezen, ki nam jo Jezus skazuje, lju¬
beznjivo skerb, ki jo celo naše življenje za nas ima! — Ali
glejte, ljubi kristjani! tudi s tem še Jezusova ljubezen pri
koncu ni. Tudi za takrat, kedar se nam solnce našega živ¬
ljenja proti večeru mika, kedar nas nevarna bolezen pripelje
že blizo temnih vrat neznane večnosti, kedar se v nar večih
dušnih in telesnih težavah in stiskah znajdemo, tudi za tisti
čas nam je mili Jezus tako ljubeznjivo pomoč in pokrepčanje
priskerbel. Postavil je zakrament sv. poslednjega olja, ki po¬
maga revnim bolnikom zopet ozdraveti ali pa srečno se ločiti
iz tega svetd. Zakrament poslednjega olja je velika dobrota božja

457

in za bolnike prečudna pomoč in tolažba. Zategadelj vam
danes od tega zakramenta potrebno podučenje dati želim. Po¬
kazal vam bom:

1. Kaj je zakrament sv. poslednjega olja?

2. Kako se ta sv. zakrament deli?

B. Ktere gnade in dobrote se pri tem sv. zakra¬
mentu dobivljajo?

4. Kako se je treba, k temu sv. zakramentu pri¬
praviti?

Razlaga.

1. Kaj je zakrament sv. poslednjega olja? Je za¬
krament, v kterem bolnik po maziljenju s svetim oljem in po
zapovedani mašnikovi molitvi gnado božjo prejme za dušno in
večkrat tudi za telesno ozdravljenje.

Iz teh besed se razvidi, da ima sveto poslednje olje vse
tri k vsakemu zakramentu potrebne reči, ter ima a) vidno
znamenje, ima b) nevidno gnado božjo, in je c) postavljeno
od Jezusa Kristusa. Ravno zato je sveta cerkev že od nekdaj
terdila, da je sveto poslednje olje pravi in resničen zakrament.

a) Vidno znamenje zakramenta svetega poslednjega olja
je maziljenje bolnika s svetim oljem in zapovedana molitev,
ki jo mašnik opravlja med maziljenjem.

K vidnemu znamenju zakramenta svetega poslednjega olja
spada najpoprej sveto olje, to je: olje iz oliv, ter sadu oljko-
vega drevja, ktero olje je od škofa posvečeno.

Med maziljenjem posameznih udov ali počutkov bolni¬
kovih izrekuje mašnik besede: „Po tem svetem maziljenju in
po svojem preblagem usmiljenju ti odpusti (naj ti odpusti)
Gospod, kar koli si zagrešil s pogledom, posluhom itd. Amen.“

b) Nevidna gnada. Tudi nevidno gnado nahajamo v
zakramentu svetega poslednjega olja; kajti sveti apostelj Jakob
s prav določno besedo zakramentu svetega poslednjega olja
pripisuje posebno delavnost, ki jo gnada opravlja in razodeva
v človeškem sercu. Sveti Jakob namreč pravi: »Molitev vere
bo otela bolnika, in Gospod mu bo polajšal in ako je v grehih,
bodo mu odpuščeni." Te poslednje besede: „Ako je v grehih,
odpuščeni mu bodo," prav očitno kažejo na notranjo delavnost,
ktero gnada opravlja.

c) Postavljenje od Jezusa Kristusa. Da je Jezus
Kristus sam postavil zakrament svetega poslednjega olja, prav

458

lehko spoznamo iz besed, ki jih sv. Jakob v svojem listu piše :
„Je kdo (hudo) bolen med vami, naj pošlje po cerkvene maš-
nike , in naj molijo nad njim , in naj ga mazilijo z oljem v
imenu Gospodovem; in molitev vere, (to je: ktero vera za¬
poveduje, v kteri vera z močjo dela, toraj molitev, po kteri
se gnade dele,) bo otela bolnika, in Gospod mu bo polajšal,
in ako je v grehih, mu bodo odpuščeni." Sv. apostelj Jakob s
temi besedami naroča vsem sploh, da morajo bolniki poklicati
mašnike, ter prejeti od njih maziljenje s svetim oljem. Kako
pa bi bil zamogel sveti Jakob kaj takega kar naravnost za¬
povedati, ako bi tega ne bil naročil Jezus Kristus sam ? Kako
bi bilo mogoče, da bi maziljenje z oljem imelo grehe odpuščati, ako
bi bilo to maziljenje od aposteljnov postavljeno, nikdar pa od
Kristusa samega? Ljudje zamorejo sicer vpeljati vunanje zna¬
menja, posebne šege ali obrede; nikakor pa ne morejo takim
znamenjem ali šegam podeliti take moči, po kteri bi se ljudem
grehi odpuščali. Kaj takega zamore le Bog sam storiti. Kdaj
da je postavil Jezus Kristus ta sveti zakrament, nam sveto
pismo ne pove.

Sveta cerkev je tudi vedno in vsegdar verovala in učila,
da je sveto poslednje olje zakrament, postavljen od samega
Kristusa. V svetem Tridentinskem cerkvenem zboru namreč
sveta katoliška cerkev tako-le govori: „Ako bi kdo terdil, da sveto
poslednje olje ni pravi, resničen, od Kristusa, našega Gospoda
postavljen, in od svetega aposteljna Jakoba oznanjen zakra¬
ment, marveč le samo od cerkvenih očetov sprejeta navada,
ali kaka človeška izmišljava, bodi izobčen."

2. Kako se ta sv. zakrament deli?

Mašnik stopijo v hišo, v kteri bolnik leži, in rečejo:
„Mir bodi tej hiši in vsem, kateri v njej prebivajo." Vsa jeza
vsa razpertija in sovraštvo mora takrat nehati; mir božji mora
v sercu tistega biti, kateri se za srečno smeri pripravlja in
zakrament poslednjega olja vredno prejeti želi. Mašnik po¬
škropi bolnika in vse pričujoče z žegnano vodo , rekoč! »Po¬
škropi me o Gospod! z hizopom, da bom očiščen; operi me,
da bodem bolj bel kakor sneg." To pomenja, kako mora bol¬
nik za to skerbeti, da svojo vest vsega madeža, vsega
greha očisti; zakaj na tako bo sveto poslednje olje vredno
prejel in za večno smert se prav pripravil. Potem se moli
očitna spoved in litanije vseh svetnikov; da bi tako bolnik
najprej Boga prosil za odpuščanje svojih grehov, in tudi vse
svetnike za priprošnjo pri usmiljenem Bogu, da bi zamogel

459

po tem zakramentu poslednjega olja ozdraveti na duši in tudi
na truplu, ako bi bila božja volja tako. Mašnik bolniku roke
poklada, čez njega moli in tri križe čez njega stori v znamenje,
da mu bo križ Jezusa Kristusa tisti terdni škit, s kterim se
bo lehko branil vsem sovražnikom svoje duše, pod katerim se
mu pa tudi smerti bati treba ne bo. — Potem pomazili bol¬
nika v podobi križa na obeh očesih, na ušesih, na ustih, na
obeh rokah in nogah. In med maziljenjem prosi Boga, da
bi mu vse milostljivo prizanesel, kar se je s temi počutki
pregrešil.

Po maziljenju mašnik moli tri molitve, v kterih prosi,
da bi Bog po tem maziljenju, kakor je po svojem aposteljnu
Jakobu obljubil, dodelil bolniku ne le dušno zdravje, moč in
tolažbo, ampak tudi telesno ozdravljenje. Po tem stori s sv.
martro nad bolnikom šest križev in milo prosi, da bi ga Jezus
Kristus branil, varoval in poterdil. Poslednjič bolniku desno
roko na glavo poleži, ga blagoslovlja v imenu presv. Trojice
in mu britko martro poda, naj jo poljubi. To naj bo bolniku
v znamenje, da je zadobil po sv. križu spravo z Bogom in mir
vesti in naj terdno zaupa na Jezusa križanega in po njegovem
zgledu bolečine in težave naj voljno in zaupljivo prenaša!

3. Ktere gnade in dobrote se pri tem sv. zakra¬
mentu dobi vijaj o? Gnade in dobrote so te-le:

a) Pomnoženje posvečujoče gnade božje, ter pomnoženje
božje ljubezni in prijaznosti božje. Ker je sveto poslednje olje
po svoji natori zakrament živih to je: zakrament za tiste, ki
so na duši živi, mora se bolnik, ki ga hoče vredno prejeti, že
znajti v stanu posvečujoče gnade, ali v ljubezni in prijaznosti
božji, tedaj mora čist biti vsaj vsakega smertnega greha; pre¬
jemanje zakramenta svetega poslednjega olja ga naredi sve¬
tejšega , Bogu ljubšega. Za odpuščanje smertnih grehov sta
zredoma ali po navadnem potu postavljena le dva sveta za¬
kramenta , ter zakrament svetega kersta in zakrament svete
pokore, ne pa zakrament svetega poslednjega olja.

Po nenavadnem ali izvanrednem potu pa se vendar le
zgodi, da zakrament svetega poslednjega olja bolniku tudi
smertne grehe odpusti; samo ob sebi pa se umeva, da le tiste
smertne grehe, kterih se bolnik spovedati ne more.

b) Odpuščenje malih grehov, in tudi tistih smertnih grehov,
kterih se bolnik ali iz nezadolžene pozabljivosti ali pa iz ne¬
zmožnosti ni spovedal. — Da se v zakramentu svetega po¬
slednjega olja res grehi odpuščajo, ni dvomiti; kajti sveti

460

apostelj Jakob naravnost pravi: „Ako je (bolnik) v grehih,
odpuščeni mu bodo.“ Na odpuščanje grehov merijo tudi tiste
besede, ktere mašnik med maziljenjem s svetim oljem nad
bolnikom govori. Tiste besede namreč imajo v sebi prošnjo,
da bi Bog bolniku odpustil vse, kar koli je zagrešil s pogle¬
dom, s posluhom itd. V versto grehov, kteri se odpuščajo z
zakramentom svetega poslednjega olja, pa spadajo najpoprej
majhni ali odpustljivi grehi.

c) Reši bolnika hudih nasledkov in ostankov greha, ki
so bolniku še ostali, dasiravno so mu bili grehi že odpuščeni.
Med te ostanke štejemo najpoprej vso tisto škodo, vse po¬
manjkljivosti, ki jih grehi v nas popuste tudi po tem, kedar
so že odpuščeni. Taki ostanki grehov, postavim, so: nerodne
nagnjenja serca, slabota volje, otožnost in lenoba v dobrem,
nepokoj duha itd. Tim slabostim in nepopolnostim pride sveto
poslednje olje v okom, ter naši duši popolno zdravje poskerbi.

Med ostanke že odpuščenih grehov štejemo tudi časne
kazni s temi grehi zaslužene. Ce tudi ne vseh, nam vendar
le vsaj en del teh časnih kazni odpušča zakrament sve¬
tega poslednjega olja. Bolj spokornega duha ko je bolnik, več
časnih, z grehi zasluženih kazen mu zbriše sveto poslednje
olje, in sicer ob moči, ki jo sveto poslednje olje ima kar za¬
krament.

d) Nas krepča v terpljenju, v skušnjavah in sosebno v
smertnih težavah. Bolnikov stan je večidel usmiljenja vreden
stan, in tem bolj usmiljenja vreden, tem bližeje ko mu je
smert. Telo njegovo občuti veliko bolečin ali pa vsaj veliko
slabost; v velikih stiskah in težavah prebije svoje bolne dni,
v še vse večih pa noči. Otožnost mu serce zaliva, kedar vidi
svoje ljube jokajoče stati krog svoje postelje. Vest, ktera mu
je dosihmalo le rada zadremala, se mu zdaj zbudi, ter mu
kaže in očituje vse, kar koli je začemši od otročjih let in dosih-
dob grešil v mislih, z željami, z besedo in djanjem in opušča¬
njem dobrega. Strah ga prevzame, maloserčnost opada, obupnost
napada, ker ne ve, ali je pravo pokoro storil, ali je ni,
ali je pri Bogu odpuščanje zadobil, ali ga ni. — In ako po¬
gleda naprej v prihodnost, po tem se še le prav boji in tre¬
peče; kajti pri tem pogledu vidi, da so mu vrata v večnost
že prav blizo, in da bo moral kmalu — kmalu stopiti pred
svojega Sodnika, ki vse ve, in nobene hudobije brez kazni ne
pusti. — K vsemu temu pritisnejo še napadi in skušnjave hu-

461

dega duha, ki porabi skrajni čas in zadnjo uro, da bi, ako
mogoče, vsaj zdaj še zmotil bolnika in ga v pogubljenje z vernih
»Gorje zemlji in morjugovori  sveti Janez v skrivnem
razodenju, „ker je hudič k vam doli šel, in ima veliko jezo,
ker ve, da ima malo časa." Tem manj časa ko ima, tem., bolj
nateguje svojo moč. Boječe zapeljuje v obupljivost, v prederz-
nost pa take, kteri menijo, da jim zveličanje odšlo ne bo;
take, ki so razuzdano živeli, zapeljuje v hude želje in v grešno
dopadanje nad poprejnim razuzdanim življenjem; pravične pa
v lastno dopadanje in v napuh.

e) Marsikterikrat bolezen zlajša, in včasih tudi še clo
popolno telesno zdravje dodeli, kedar je to ozdravljenje za
dušno zveličanje vspešno in potrebno. — To dobroto naznanja
sveti Jakob z besedami: »Molitev vere bo otela bolnika." Da
te aposteljnove besede ne merijo le samo na dušno zveličanje,
ampak da so tudi na telesni blagor obernjene, razlaga sama
sveta katoliška cerkev, in njeno razlaganje, to veste, je ne¬
zmotljivo. Sveti Tridentinski cerkveni zbor namreč govori:
»Bolnik zadobi včasih (s svetim poslednjim oljem) telesno
zdravje, kedar mu je to vspešno za zveličanje."

4. Kako se je treba k temu sv. zakramentu pri¬
praviti?  Potreba je k temu zakramentu daljnega in pa
bližnj  ega  pripravljenja. Daljno pripravljenje v tem obstoji,
da človek že v svojih zdravih dnevih večkrat misli na svojo
smertno uro; da tedaj zmirom v božjem strahu in pravi po¬
kori živi; kakor nas že Božji Duh k temu opominja, rekoč:
»Spomni se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti, poprej
ko tedaj čas britkosti pride in se leta približajo, od kterihreči
moraš: Lete mi ne dopadajo." Nevarno je, pokoro odlagati
do smertne ure. Kdor celo svoje življenje hudobno živi in
greha tako dolgo ne zapusti, dokler ga greh sam zapusti,
tistemu na zadnje tudi sveti zakramenti nič ne pomagajo;
ker jih brez pravega pripravljenja in po navadi le nevredno
prejme." —Bližno pripravljenje k zakramentu poslednjega olja
pa v tem obstoji, da bolnik ravno poprej zakrament svete po¬
kore in presvetega rešnjega Telesa vredno prejme. Zakrament
svetega poslednjega olja je zakrament živih; kdor ga hoče vredno
prejeti, mora že na svoji duši živ, to je v gnadi božji biti. Zatorej
se mora svojih grehov čisto spovedati in spokoriti se, da se v
stan posvečujoče gnade božje postavi. Le ako se spovedati mo¬
goče ni, se mu grehi odpustijo, ako v svojem sercu popol-

462

noma kesanje obudi in željo ima, se spovedati, ako bi mu le
mogoče bilo. — Treba je pa tudi zakrament svetega rešnjega
Telesa vredno prejeti. To je tista popotnica za srečno pot v
neznano večnost. „Vstani in jej, zakaj ti še imaš dolg pot,"
tako je angelj k preroku Eliju govoril, ko je skoz puščavo
popotoval na goro Horeb. Ravno te besede veljajo tudi za vsa¬
kega kristjana, posebno kedar se na koncu tega časnega po¬
potovanja znajde, in skoz temne, smertne vrata v veselo nebeško
deželo srečno priti želi. Posebno tudi zategadelj , ker Jezus
sam govori: »Kdor bo od tega kruba jedel, živel bo vekomaj."
Bolnik mora pa živo vero v Jezusa in Njegove nauke, terdno
zaupanje v Njegovo neskončno zasluženje , gorečo ljubezen do
Boga in pravo, keršansko ljubezen do svojega bližnjega v sercu
obuditi. Živo vero mora posebno imeti v prečudno moč tega
svetega zakramenta, v to sveto maziljenje; zakaj le živa vera
in terdno zaupanje je tudi tistim bolnikom pomagalo, katere
je Jezus sam po besedah svetega evangelja tako prečudno
ozdravil. Terdno zaupanje mora bolnik na božjo neskončno mi¬
lost obuditi, po kateri ga ljubeznjivi nebeški Oče vseh grehov
in njegovih ostankov rešiti in tako v svoji gnadi v nebesa
vzeti želi. Obuditi mora preserčno ljubezen do Boga; goreče
poželjenje in veliko hrepenenje mora imeti po svojem Jezusu,
kterega že skoraj in skoraj videti, od obličja do obličja gle¬
dati in vekomaj uživati si tako priserčno želi! Mora se zadnjič
čisto v božjo sveto voljo zročiti. Bog je naš ljubeznjivi Oče.
Karkoli Njemu dopade, naj z nami stori. Saj dobro vemo, da,
karkoli Bog stori, vse prav naredi. Toraj tudi bolnik tako naj
govori: »Gospod! v tvojih rokah je zdravje in bolezen; v tvojih
rokah je življenje insmert! Ti storiš s svojim hlapcem, kakor
se Tebi dopade. Jaz sem pripravljen k vsemu, kakor je Tvoja
sveta volja. Ali živim ali umerjem; Tvoja sveta volja se naj
zgodi!"

Sklep.

Po pravici Gospod Bog tako le govori: „Ali zamore mati
svojega otroka pozabiti ? In ko bi tudi ona pozabila njega,
vendar pa jaz tebe pozabil ne bom." Celo naše življenje on •
tako ljubeznjivo za nas skerbi; pa tudi na zadnje v tisti
strašni uri, ki nas v večnost kliče, nas ljubeznjivi Bog za¬
pustite noče. Da bi 'vse srečno prestali, nam k temu v zakra¬
mentu sv. poslednjega olja vse potrebne gnade in pomoči deli.

463

Oh zahvalimo ljubezni polnega Jezusa za njegovo brezkončno
milost, da je zakrament svetega poslednjega olja postavil in
za srečno končanje tega časnega popotovanja tako lepo tolažbo
tako prečudno pomoč nam zapustil. Že zdaj , dokler smo še
zdravi in terdni, prosimo vsak dan Boga za to gnado, da bi
enkrat, kedar nam ura zadnjikrat odbije, zakramente umira¬
jočih, posebno tudi zakrament poslednjega olja vredno prejeli
in po takem svojo dušo večno zveličali! Posebno dobro je, se
v ta namen tudi sveti Barbari vsak dan priserčno zaupljivo
priporočati! Zgodna Danica nam pa pripoveduje to-le strašno

dogodbo: 2. dne julija 1862 se v T.primeri, da se

dekli Meti, ko zjutraj opravo, obleko v drugem nastropji čez
mostovž obeša, deska spodmakne in pade na kamnitni tlak.
V začetku se ni nič zavedla, in vsi pričujoči so mislili na
duhovna , naj bi jo v sv. olje djali. Med tem priteče sedma
ura, ob kteri pri nas družina navadno zajterkuje. Pride jih k
mizi vseh skupaj osmero. Začnejo se pogovarjati, kako da je
Meta v smertni nevarnosti in bi bilo dobro, jo v sv. olje djati.
Med tem govorjenjem se oglasi pritepen gerdun, in začne —
kdo bi si mislil? — sv. olje zaničevaje Božji serd nad-sekli¬
cati! Strah je izustiti grozovitno preklinovanje! Le v svarje¬
nje enakim bogokletnežem naj se naznani. „Jaz sem že več¬
krat padel, se smertno ranil, in so me s tem šmirom mazali,
to ni treba." Tako je bruhnil nesrečni preklinjavec. Druga pri
mizi sedeča dekla ga ustavi, rekoč: „Veš, da nimaš svetih za¬
kramentov zaničevati, morebiti jih zadnjo uro še vreden ne
boš." Nesrečni zaslepljenec zasmehovaje odgovori: „Ne po¬
trebujem!" Pri tej priči ga doleti zaslužena kazen! Postane
ves divji, nevidna moč ga izza mize v okno tako trešči, da
z glavo šipe razsuje (g. zdravnik mu jih je pozneje iz glave
vzel in ga obezal), potem ga verže pod mizo, kjer nezaveden
obleži. Yse okoli mize sedeče strah in groza spreleti. Vsi so
mislili, da je mertev. Ena zmed dekel vzame kozarec vode in
mu jo vlije na obraz. Nato se zave nesrečni in pravi; „Kaj
me z vodo polijaš?" vstane in v novič zakolne: »Hudič, kje
je moja kapa?" Prestrašena dekla mu jo podd; on gre iz
sobe mermraje in godernjaje na. dvorišče in od tod k svojemu
delu. Misli že delo pričeti, toda vnovič ga na tla verže, kjer
zopet nezaveden leži. Mladi gospodar priteče v hišo in pravi:
»Hitro, hitro teci ena z jesihom, hlapec zopet na tleh leži in
z nogami herca." Dekla teče, ga najde bledega ko merliča,
vlije jesiha nanj in ga tako k zavednosti pripravi, Reče mu:

464

„Zdaj vidiš, gerdun, kaj se pravi sv. olje zaničevati?" Ves
oplašen molči kakor zid, in od te dobe ga nihče ne sliši več
zoper sv. reči govoriti. Bog daj, da bi ta dogodba spreober-
nila njega in druge bogokletneže, ki to slišijo. Vem da utegnejo
razni ljudje to prigodbo razločno razlagati, postavim, da ga
je božje verglo. Zagotovim pa, da do zdaj nikdar ne. Toraj
zaterdim, da je to popolnoma resnična zgodba, ktero zamore
7 oseb s prisego poterditi. Naj bo vsem preklinjavcem in za-
smehovavcem sv. reči v svariven zgled. Vse drugači se je
obnašal slavni maršal Radeeki. L. 1857 si je v Veroni starček
nogo zlomil. Hitro je prosil ondotnega škofa, naj mu ssv. za¬
kramente podelijo. Tako delajmo tudi mi! Sprejmimo o pravem
času ssv. zakramente in oskerbimo se za pot v večnost pred
božjega sodnika! Amen.

LVII. Keršanski nauk.

Od zakramenta svetega mašnikovega
posvečevanja.

P. Kaj je zakrament posvečevanja sploh ?

O. Zakrament posvečevanja sploh je zakrament, v kterem tisti,
ki so sklenili cerkvi služiti, po pokladanju rok in maziljenju pa po ško¬
fovi molitvi duhovno oblast in posebno gnado prejmejo, nektere cerk¬
vene opravila k časti božji in k zveličanju duš prav in sv. opravljati.

P. Kaj je zakrament posvečevanja mašnikov posebej?

O.  Zakrament posvečevanja mašnikov posebej je zakrament, po
kterem se ti s tem, ki se posvetijo za mašnike, oblast da kakor zastran
pravega telesa Jezusa Kristusa, tako tudi zastran njegovega telesa, to je,
zastran vernih kristjanov.

P. Kakosno oblast in moč daje mašnikovo posvečevanje ?

0.  Mašnikovo posvečevanje daje mašnikom oblast in moč:

1. Kruh in vino spreminjati v pravo telo in v pravo kri na¬
šega Gospoda Jezusa Kristusa in darovati ga nebeškemu Očetu.

2. Vernim grehe odpuščati ali zaderževati.

P. Kdo ima oblast mašnike posvečevati ?

O.  Samo škofje imajo oblast mašnike posvečevati.

465

P. Kaleosni morajo biti, Meri hočejo prejeti masnikovo posvečenje ?

O.  Tistim, ki prejmejo masnikovo posvečevanje, se zlasti spodobi,
da so si potrebne učenosti pridobili, in da so zavoljo čednega in boga¬
boječega življenja v dobrem imenu.

P. Kaj deli masnikovo posvečevanje ?

O.  Posvečevanje mašnikov deli: 1. Razun pomnoženja posveču¬
joče gnade božje tudi to posebno gnado, po kteri posvečeni mašnik
dobi zmožnost in pripravnost, svojo cerkveno službo prav opravljati, in
sv. zakramente spodobno deliti. 2. Vtisne duši posvečenega neizbrisljivo
znamenje, po kterem se od drugih vernih loči, in je službi božji po¬
sebno namenjen; zatorej se posvečevanje mašnikov ne more več kakor
enkrat prejeti.

P. Ali je zakrament mašnikovega posvečevanja potreben?

0.  Zakrament mašnikovega posvečevanja ni za posamne ljudi
potreben, ampak za celo cerkev.

Vvod.

Pervi peteri zakramenti, od kterih smo se do zdaj učili,
so za vsakega kristijana potrebni, ki tukaj v gnadi božji ži¬
veti, enkrat pa večno zveličanje doseči želi. Poslednja dva za¬
kramenta pa nista potrebna za vsakega kristijana posebej,
ampak potrebna sta za celo katoliško cerkev sploh. Ne mogla
bi cerkev obstati brez mašnikov; pa tudi brez zakramenta sv.
zakona bi cerkev svojih udov na pošteno, Bogu dopadljivo vižo
ne mogla dobivati. Toraj je ljubi Jezus tudi tej potrebi tako
modro in ljubeznjivo ustregel. Postavil je zakrament mašniko¬
vega posvečevanja in zakrament sv. zakona. — Po zakramentu
sv. zakona se človek po telesu na svet rodi, kakor je božja
sveta volja; po zakramentu mašnikovega posvečevanja se pa
človeku oblast podeli, ljudi po duši preroditi za večno zveličanje.
Visoko imeniten je tedaj zakrament mašnikovega posvečevanja.
In ravno od tega zakramenta vam danes govoriti želim. Po¬
kazal vam bom:

1. Kaj je zakrament mašnikovega posve¬
čevanja.

2. Kaj ta zakrament mašnikom deli; in

3. Ktere dolžnosti verni kristijani do
mašnikov imajo?  Zvesto poslušajte!

Razlaga.

1 . Kaj je zakrament sv. mašnikovega po¬
svečevanja?  Je zakrament, v kterem se tim, ki se v

30

466

mašniški stan podajo, po pokladanji rok in po škofovi molitvi
neka duhovna oblast in k temu stanu potrebna gnada podeli.

Sv. mašnikovo posvečevanje je res pravi zakrament, kajti
ima vse tri k vsakemu zakramentu potrebne reči.

a) Vidno znamenje.  To vidno znamenje obstoji so-

sebno v pokladanji rok in v molitvi škofovi. S tem vidnim
znamnjem se je sv. mašnikovo posvečevanje delilo že ob času
samih aposteljnov Jezusovih. Sv. apostelj Pavel piše svojemu
učencu Timoteju, rekoč: „Opominjam te, da obujaš gnado,

ktera je v tebi po pokladanju mojih rok.“ Ravno tako beremo
v apostoljskem djanju, da so škofje Antijohenske cerkve Pavla
in Barnaba posvečevali, ter „se postili in molili, ter položili
na nju roke, in ju poslali". Pokladanje rok in škofova mo¬
litev je tedaj vidno znamenje mašnikovega posvečevanja. .

b) Nevidna gnada.  Sv. Pavel namreč svojemu
učencu, sv. Timoteju, kar naravnost naroča, da „ne sme v ne-
mar puščati gnade,“ ktero je prejel po molitvi, nad njim
opravljeni in po pokladanju rok, in da naj to gnado zopet
obuja in oživlja v sebi. Ktero gnado ali ktere dobrote pa
da deli sv. mašnikovo posvečevanje, bote kmalo zvedeli.

c) Postavljenje po Jezusu.  Jezus je hotel, da
se njegov nauk in vsa njegova odrešeniška gnada ohranja do
konca sveta. On sam se je pa vernil k Očetu; toraj je bilo
treba, da si je izvolil drugih mož, ki ljudem vseh časov in
vseh krajev oznanujejo njegov nauk in jim delijo vse odreše-
niške gnade. To je Jezus tudi v resnici storil. Izvolil si je
aposteljne in dal jim oblast in zapoved, naj učijo narode, naj jih
kerščujcjo, jim grehe odpuščajo, daritev sv. maše opravljajo,
cerkev ravnajo in vodijo. V ta namen jim je poslal sv. Duha
in je obljubil pri njih ostati do konca sveta. Tako je Jezus
sam postavil duhovni stan.

Kje in pa kdaj je Jezus zaukazal, da se morajo možje
s pokladanjem rok in z molitvijo za ta stan posvečevati ali
kje in kdaj je Jezus zakrament sv. mašnikovega posvečevanja
postavil, sv. pismo nam natanko ne pove. Da. pa je to enkrat
gotovo storil, priča nam to, da so aposteljni tako ravnali.
Aposteljni niso mogli z vidnimi znamenji nevidnih gnad zdru¬
ževati, to je le Jezus Bog zamogel storiti. Kje in pa kdaj je
to storil, je vse eno, storil je. — Zatorej je sv. mašnikovo
posvečevanje pravi zakrament. Sv. Tridentinski cerkveni zbor
uči: „Ako bi kdo terdil, da mašnikovo posvečevanje ali sv.

posvečevanje ni pravi in resničen zakrament, postavljen od

467

Kristusa, Gospoda, ali da je (mašnikovo posvečevanje) le kaka
človeška izmišljava, izmišljena od ljudi, v cerkvenih rečeh ne¬
veščih; ali da je (mašnikovo posvečevanje) le kak obred, po
kterem se izvolijo služabniki božje besede in sv. zakramentov,
bodi izobčen."

Deliti ga zamorejo le sami škofje, ker so tudi le aposteljni
mašnike posvečevali. Sprejeti pa sme ta zakrament vsakdo
možkega spola, ki potrebne telesne in dušne sposobnosti ima.
Mašnikovo posvečevanje se deli po nekterih stopinjah. Štiri
perve stopinje so niži, tri une pa viši blagoslovi ali redovi.
Pred vsemi se deli tonzura, pri kteri se na temenu, zatilniku in
sencih lasje prirežejo v spomin, da se mora odpovedati vsi
posvetni gizdosti in nečimurnosti pa le Gospodu živeti, ki je
bil s ternjem kronan.

2. Kaj ta sv. zakrament mašnikom deli?
Te-le so gnade:

a) Pomnožuje posvečujočo gnado. Ta sv. zakrament je za¬
krament živih; zatoraj se mora v stanu posvečujoče gnade
prejeti. Vsak, kdor stopi v mašnikov stan, mora prej opra¬
viti sv. spoved in prejeti presv. rešnje Telo. Tako postanejo
še veči prijatelji božji in njegovi služabniki.

Mašniki morajo biti „luč sveta in sol zemlje," ter zgled
vernikom v besedi in djanju, v ljubezni, v veri, v čistosti in
v vseh čednostih. Vse to zamorejo biti le s tim, da se jim
prav obilno namnoži posvečujoča gnada božja. Le s tim, go¬
vori sv. Gregor iz Nise, postane mašnik veličasten, častitljiv,
učenik čednosti, predstojnik božjih skrivnost; in dasiravno po
unanjem, to je po telesu in postavi, ostane nespremenjen, ven¬
dar le se po notranjem človeku prerodi v boljšega.

b) Daje tistim, ki ga prejmejo, duhovsko oblast. Ta du-
hovska oblast obstoji sosebno v tem, da kruh in vino spremi¬
njajo v telo in kri Gospodovo, in da ljudem grehe odpuščajo.
Ta oblast pa ni edina oblast, ki jo zakrament sv. mašnikovega
posvečevanja daje, marveč se raztegne tudi na to, da smejo
učiti, deliti sv. zakramente, da smejo oznanovati božjo besedo,
opravljati blagoslovljevanje in zaroto vanj e.

c) Daje onim, ki ga prejmejo, tudi še posebno gnado,
da zamorejo prav obračati svojo duhovsko oblast. Ta posebna
gnada, ki jo zakrament sv. mašnikovega posvečevanja deli, pa
obstoji v tem, da tistega, ki jo prejme, razsvitljuje, vnema
in okrepča, da vse dolžnosti svoje svete službe, svojega sv.

30 *

468

stanu zvesto opravlja Bogu v čast, vernikom pa in samemu
sebi v večno zveličanje.

d) Vtisne v dušo neizbrisljivo znamenje, in se ravno za¬
voljo tega ne sme več kakor enkrat prejemati, kakor sv. kerst
in sv. birma ne. Po tem takem tisti, ki je kedaj v mašnika
bil posvečen, mašnik ostane, in če bi tudi vero zatajil, in
med krivoverce prestopil. Tak mašnik bi sicer zgubil pravico,
obverševati svojo duhovsko oblast; oblasti same ob sebi ali
svojega duhovskega značaja pa bi ne mogel zgubiti. Ako bi
tedaj, postavim, opravljal daritev svete maše, smertno bi se'
sicer pregrešil, vsemu temu vkljub pa bi daritev sv. maše
bila veljavna ravno tako, kakor bi jo opravljal najpobožniši in
najverniši mašnik.

3. Ktere dolžnosti pa imajo verni kristi-
jani do mašnikov?  Verni so dolžni:

a) Mašnike spoštovati  zavoljo visoke častivrednega
stanu, v kterega jih je Bog postavil, in zavoljo imenitne in svete
službe, ki jo v imenu Jezusa, kakor njegovi namestniki, oprav¬
ljajo. Že stari neverniki so svoje duhovne visoko spoštovali.
Tudi Izraelce je sam Bog tako-le opominjal: „Boj se Go¬

spoda iz cele svoje duše, in njegove duhovne pa v časti imej.
Ljubi tistega, ki te je vstvaril, iz vseh svojih moči, in nje¬
govih služabnikov nikar ne zapuščaj." Ker so pa mašniki no¬
vega testamenta zavoljo velike oblasti, ki so jo od samega
Jezusa prejeli, na veliko viši stopinji, kakor vsi duhovni ne¬
vernikov, ali tudi duhovni stare zaveze, so pa tudi vredni, da
jim verni kristijani še veče časti in spoštovanja skazujejo.
Globoko spoštovati mašnike opominjajo tudi vsi cerkveni očetje.
„Dalječ bodi od mene, da bi jaz kaj nespodobnega rekel od
tistih, kteri z besedami svojih žegnanih ust kruh v Jezusovo
telo spreminjajo; po kterih smo tudi mi kristijani postali,
kteri ključe nebeškega kraljestva imajo, in kteri že pred dne¬
vom sodbe sodijo", tako sv. Jeronim govori. „Spodobi se, da
mašnike spoštujemo še bolj, kakor kralje iu cesarje, še bolj,
kakor svoje lastne stariše," sv. Krizostom pravi. Zakaj starši
so nas le iz mesa po telesu rodili, mašniki pa v svetih za¬
kramentih dušo prerodijo za večno življenje. In sam Jezus
od mašnikov tako-le govori: „Kdor vas posluša, mene posluša;
iu kdor vas zaničuje, mene zaničuje." Tako tedaj sam Jezus
svoje namestnike spoštovati zapoveduje, časti vredni Beda
pripoveduje od pervih kristijanov na Angleškem, kako so ča¬
stili svoje duhovnike. Je kdo srečal duhovna, pripognil se je

469

pred njim, ga prosil za sv. žegen, mu poljubil roko, ki ga je
požegnala, in se je priporočil njegovim molitvam. Kjer se je
prikazal duhoven, bil je sprejet in pozdravljen kot angelj ne¬
beški. Pazljivo so poslušali brurnni kristijani njih pridige. Kaka
je dan danešnji?

b) Svoje duhovne pastirje, mašnike božje, ubogati;  za¬
kaj oni so njih duhovni očetje, ki jim v božjem imenu zapove¬
dujejo; oni so od samega Jezusa postavljeni, da jim pravo
stezo proti nebesom kažejo. Kteri pa dušnih pastirjev ne ubo¬
gajo, kteri njih besed in svarjenja ne porajtajo in jih le za¬
ničujejo, tisti samega Jezusa zaničujejo, kakor sam pričuje,
rekoč: „Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas zani¬
čuje, tudi mene zaničuje." Kes, da so nekteri duhovniki, ki
se svojega stana prav ne deržijo, kteri sami ne živijo tako,
kakor učijo v imenu Jezusovem, kteri vernim kristijanom mo¬
rebiti dajejo veliko pohujšanje. Pa zavoljo nekterih slabih se
celi častitljivi mašniški stan zaničevati ne sme. In tudi v ne¬
vrednih božjih služabnikih se mora vsaj njih sv. mašniški stan
spoštovati, akoravno sami na sebi nobenega spoštovanja vredni
niso. Tudi nevredne mašnike morate ubogati, kar vam v bož¬
jem imenu zapovedujejo; kakor je tudi Jezus nekdaj od fari¬
zejev govoril rekoč: „Po njih djanju nikar ne delajte; dopol-
nujte in delajte pa vse, kar vam rečejo."

Iz družbe sv. Avguština se je nekdaj nek mašnik močno
pregrešil. Veliko pohujšanje je napravil vsem vernim kristi¬
janom. Nespametni ljudje, pa namesto da bi ga bili omivali
in za njegovo spreobernjenje molili, začeli so ga zaničevati in
sovražiti pa tudi vse druge mašnike, kar jih je v tisti družbi
bilo. Ali poslušajte, kako je sv. Avguštin tega nesrečnega,
pa tudi druge svoje mašnike zagovarjal. „Vi zaničujete mene
in moje mašnike, tako je govoril, ker se je eden pregrešil.
Pa kteri kraj, ktero človeško družbo mi na celem svetu znate
pokazati, ki bi ne imela nobenega madeža. Naj bi v moji
družbi še toliko pobožnih in bogaboječih bilo, ali se je temu
čuditi, da vendar eden pade, ker je tudi le človek. Ali smem
tir j ati in pričakovati, da bi moja družba svetejša in popolniša
bila, kakor vsaktera, ki je kdaj na svetu bila? V Adamovi
družini je bil eden dveh bratov ubijavec. V družini Noetovi,
ki je štela osem ljudi, je bil hudobni Kam, ki je svojega
lastnega očeta zasramoval, pa tudi od njega bil preklet. Iz
družine Abrahamove je morala Hagar s svojim sinom Izmaelom
zbežati. V družini Izakovi je bil Ezav hudoben sin. V dru-

470

žini Jakobovi je Ruben očetovo postelj omadeževal; drugi bratje
so pa prodali nedolžnega Jožefa. V družini Davidovi je bil
Am on gerd nečistnik, Absolon pa velik puntar zoper svojega
lastnega očeta. Kaj še več hočete? V družbi Jezusa Kristusa
sta izmed 12 aposteljnov dva, Jakop in Janez, častilakomna,
Peter zataji svojega Gospoda, Judež ga izd& sovražnikom in
se pogubi. Bi se pa podstopili, zategadelj vse sv. patriarhe
in njihove družine zaničevati in pogubljati, zaničevati in po¬
gubljati samega Kristusa in njegovo apostoljsko družbo, ker
so se samo nekteri pregrešili in zoper svoje dolžnosti ravnali ?
Vsak mora spoznati, kako krivično bi bilo, ako bi tako mislili
in tako sodili." Iz tega se vidi, da nobeden stan na svetu
čisto popolnoma ni; tudi mašnik zna hudo grešiti, ako ga
božja gnada zapusti. Pa vendar zavoljo enega ali več hudob¬
nih se častitljivi mašniški stan zaničevati ne sme.

c) Za svoje duhovne pastirje tudi moliti.  Noben stan
tako težkih dolžnost nima, kakor ravno mašniški stan. Človek v
nobenem stanu tako globoko ne pade, kakor mašnik, ako ga
roka božja zapusti. Zategadelj je vseh vernih sveta dolžnost,
moliti za svoje duhovne pastirje, naj jim Bog pomaga, njih
težke dolžnosti zvesto spolnovati; naj jim Bog v tem težav¬
nem stanu svojo posebno gnado in pomoč deli; naj jih milost¬
ljivi Bog podpira v njih slabostih; naj jih ljubeznjivo varuje
na vseh potih tega časnega življenja, da ne padejo, da drugih
za seboj v pogubljenje ne potegnejo, ampak da bi zamogli
sami sebe zveličati; pa tudi vse tiste v nebesa pripeljati, ko
so jim tukaj v njihovo skerb izročeni!

Janez Nivelenski je bil priden, brumen in učen mož.
Celo življenje se je trudil pridno pridigovati in spovedovati,
in tako duše za nebeško kraljestvo zadobivljati. Hudo zboli
in bliža se njegova slednja ura. Pride neznan človek v sa¬
mostan čisto raztergan in tirja od Janeza spovedan biti. Ko
drugi duhovni vidijo, da je Janez blizo smerti, odpravijo člo¬
veka rekoč, da očetu Janezu ni mogoče, ga spovedovati. Umi¬
rajoči sliši to in ukaže ubogega človeka nazaj poklicati in ga
spoveda, kar so mu še njegove moči pripustile, in reče potem,
da bi za noben denar ne bil dal, kar je temu nesrečnemu
dobrega storil, ker ga je spovedal. Kmalo potem umerje. —
Hišpanska ladija, napolnjena z veliko ljudmi, veslja v Ameriko.
Navstane huda nevihta. Ladija je že poškodovana in vsi so v
smertni nevarnosti. Kapitan spusti malo ladjico v morje, pa
kmalo je bila polna ljudi. „Kje je Alfonzo?" kliče kapitan,

471

tako je bilo ime duhovnu nesrečne ladij e; „njega bi še rad
vzel na ladjico." Ali on zakliče z ladije: „Z Bogom prija-
jatelji in bratje! Moja dolžnost me sedaj kliče." On tolaži
obupajoče, jih spoveduje in podučuje, in je bil ž njimi v va¬
lovih pokopan.

Sklep.

Vidili ste, ljubi kristijani! kako svet in častitljiv, pa
tudi kako nevaren je mašniški stan! Prav je in poštene želje
imate, ako vi, ljubi stariši! kterega iz med svojih sinov že¬
lite v ta imenitni stan spraviti. Pa le nobenega ne silite;
tega Bog ne daj! Pod solncem bolj nesrečnega človeka ni,
kakor je mašnik, ki ni od Boga poklican v ta sv. stan, kteri
se je le zavoljo starišev posvetiti dal za mašnika. Le tisti v
tem stanu svojo srečo najde, tisti bo zvest služabnik božji,
tisti bo sebi in drugim nebesa odpiral, ki je, kakor nekdaj
Aron, od samega Boga izvoljen in poklican v ta sv. stan. Da
bo pa sv. cerkev samo take vredne in zveste služabnike za
božjo čast in zveličanje vernih vnete pastirje dobila, molite in
prosite večnega Boga tudi vi; posebno kvaterne čase ali kedar-
koli se novi mašniki posvečujejo, molite in prosite Boga za
dobre mašnike; zakaj dobri in zvesti mašniki so poseben
božji dar; dobri in zvesti dušni pastirji so za Bogom vaši naj-
veči dobrotniki; oni sebi in vam v nebesa pomagajo! Amen.

LVIII. Keršanski nauk.

Od zakramenta sv. zakona.

P. Kaj je zakrament sv. zakona?

O.  Zakrament sv. zakona je nerazvezljiva zveza, s ktero se ne-
oženjen kristijan in neomožena kristijana, mož in žena, redoma vzameta
in zaročita, in od Boga po tem zakramentu gnado dobita, da bi v svo¬
jem zakonskem stanu do smerti pobožno živela, in svoje otroke po ker-
ščansko redila.

P. Kako imenuje sv. apostelj Pavel ta zakrament?

O.  Sv. apostelj Pavel imenuje ta zakrament velik zakrament v
Kristusu in v cerkvi, ker pomenja duhovno zvezo Kristusa ž njegovo
cerkvijo.

472

P. Čemu je postavljen zakonski stan?

0.  Zakonski stan je postavljen:

1. Da se človeški rod ohrani in množi.

2. Da zakonska v ljubezni združena eden drugemu pomagata.

3. Za pripomoček zoper neredno poželjivost mesa.

P. Ali je zakonski stan potreben ?

O. Zakonski stan je sploh potreben , da se človeški rod ohrani
in množi, ni pa potreben za vsakega človeka posebej; zakaj samiški ali
brezzakonski stan je popolniši.

P. Kaj deli zakrament sv. zakona?

0.  Zakrament sv. zakona pomnožuje posvečujočo gnado božjo in
deli še te posebne gnade :

1. Da zakonska (mož in žena) pobožno do smerti vkup živita.

2. Da svoje otroke v strahu božjem redita.

P. Kaj zahteva cerkev od tistih, ki hočeta v zakonski stan stopiti ?

0.  Od tistih, ki hočeta v zakonski stan stopiti, cerkev zahteva:

1. Da med njima ni zakonskega zaderžka.

2. Da hočeta stopiti v ta stan iz takih namenov, ki je sv. zakon
za nje postavljen.

3. Da tudi v strahu božjem in s čisto vestjo v ta stan stopita,
in zatorej popred sv. spoved opravita in k sv. obhajilu gresta.

P. Kaj morata storiti tista, ktera hočeta v zakon stopiti?

O.  Tista, ktera hočeta stopiti v zakonski stan, morata po tri¬
kratnem oklicu, pred dvema pričama in pred svojim lastnim fajmoštrom
eden drugemu zakonsko zvestobo obljubiti in se mu poročiti ter blago¬
sloviti dati.

P. Ktere so vzajemne dolžnosti zakonskih?

0.  Vzajemne dolžnosti zakonskih so:

1. Da mimo in po kerščansko skupej živita.

2. Da mož svojo ženo, kakor svoj lastni život, ljubi, živi in va¬
ruje; žena pa da je možu pokorna v vsem, kar je prav.

3. Da eden drugega v težavah ne zapustita, temuč oba zvesto skupej
ostaneta, dokler ju smert ne razloči.

P. Ktere dolžnosti imajo zakonski do svojih otrok?

O.  Dolžnosti zakonskih do otrok so, da jih po kerščansko rede,
in za njih večno in časno srečo skerbe.

Vvod.

Nič lepšega, nič Bogu dopadljivšega pod solncem ni, ka¬
kor je deviški stan, sv. katoliške cerkve prežlahtni cvet! Sv.
pismo in cerkveni očetje deviški stan nad vse druge stanove
visoko povzdigujejo. „0 kako lep je čist rod v svoji svetosti,
njegov spomin je večen, ker ima livalo pri Bogu in pri ljudeh."
Tako že sveti Duh poveličuje čistega devištva prelepi stan.

473

„Vsaka devica je kraljica, nekoliko zato, ker je Bogu posve¬
čena devica najvišega kralja, nekoliko pa zato, ker premaguje
telesne strasti in sama sebe v oblasti ima. Devica je nebeški
dar, je slava in veselje svojih starišev." Tako sv. Ambrož od
devištva govori, Device tudi v nebesih najlepšo krono imele
bojo in prepevale novo pesem, ki je nobeden drugi peti mogel
ne bo.

Ce je pa ravno tako žlahten, lep in imeniten deviški
stan, vendar pa sam za-se ne more obstati. Potreben nam je
tudi zakonski stan. Po tem stanu še le zemlja svoje prebi¬
valce, katoliška cerkev svoje otroke, čiste device in druge
verne kristijane dobivlja, nebesa pa svoje izvoljene. Zategadelj
je pa tudi zakonski stan imeniten, za katoliško cerkev potre¬
ben in visoko česti vreden stan. Sam Bog ga je že v para¬
dižu postavil. Jezus ga je pa k časti zakramenta povzdignil.
Zategadelj vam danes tudi od tega zakramenta potrebni nauk
dati želim. Pokazal vam bom:

1. Kaj je zakrament sv. zakona, in k čemu
je postavljen;

2. Kter e dolžnosti ta zakrament zakon¬
skim naklada; in

8. Kako seje  treba k temu zakramentu
pripravljati.

Potrebni nauki so to za tiste, ki želijo enkrat stopiti v
zakonski stan; pa tudi za tiste, ki se v tem stanu že znajdejo.
Zatoraj zvesto poslušajte!

Razlaga.

1. Kaj je zakrament sv. zakona?  Zakon — kot
zveza enega moža in ene žene — je tako star, kakor naš človeški
rod, sam Bog ga je postavil. Stvaril je pervega človeka Adama.
Potem je rekel: „Človeku ni dobro samemu biti. Naredimo
mu pomočnico njemu enako. Poslal je tedaj Adamu terdno
spanje, in ko je bil zaspal, vzel mu je eno rebro, in je njega
mesto z mesom napolnil. In Gospod Bog je iz rebra, ki ga
je bil iz Adama vzel, ženo naredil in jo peljal k Adamu. In
Adam je rekel: To je zdaj kost od mojih kosti, in meso od
mojega mesa. Toraj bo človek zapustil svojega očeta in svojo
mater, in se bo deržal svoje žene, in bota dva v enem mesu.“
Tako sta tedaj že Adam in Eva v zakonu, v nerazvezljivi za¬
vezi do svoje smerti skupaj živela. Ali po storjenem grehu

474

se je tudi podoba zakona, kakor je od Boga postavljen bil,
močno popačila pri mnogoterih narodih, pri drugih se pa sko¬
raj čisto zgubila. Ljudje so živeli v divjih zakonih. Ko je
pa Jezus prišel na svet, hotel je tudi podobo zakona k svoji
pervi časti povzdigniti. Podučil je ljudi, kako je božja volja
tudi zastran zakona. Pokazal je, kako zamore zakon le med
dvema, med enim možem in eno ženo obstati, kako ga pa
tudi nasprotna ljubezen tako terdno zveže, da ga nič drugega,
kakor samo smert zopet razdreti zamore. Ali ne samo to.
Jezus je to zakonsko zvezo še tudi k veči časti, k časti sv.
zakramenta povzdignil.

Kaj pa je zakrament sv. zakona?  Je zakrament,
v kterem se dvoje še nezavezanih kerščanskih ljudi, en moški
in ena ženska, s pogodbo in po javnem privoljenji nerazvez-
Ijivo do smerti zavežeta in od Boga gnado zadobita, da bi v
svojem zakonskem stanu do smerti pobožno živela in svoje
otroke po kerščansko zredila.

Sv. zakon je res pravi zakrament, ker se pri njem na¬
hajajo vse tri potrebne lastnosti.

a) Vidno znamenje,  to je pogodba, da si hočeta biti
mož in žena, pa očitno privoljenje, ki ga vpričo postavnih
prič storita.

b) N e v i d n a g n a d a. Sv. zakon je zakrament živih,
toraj posvečujočo gnado pomnožuje; zraven pa še djansko gnado
podeli, s ktere pomočjo zamoreta zakonska družeta zakonsko
zvestobo, ktero sta eden drugemu dolžna, stanovitno ohraniti,
ter stanovitno deržati in ohraniti tudi v velikih skušnjavah,
pri obilnem zapeljevanju, v bolezni, britkosti in drugih nadlogah;
s ktero pomočjo zamoreta zakonska družeta eden drugega ker¬
ščansko , ter spodobno, zvesto in stanovitno ljubiti; s ktere
pomočjo zamoreta zakonska družeta voljno prenašati križe in
težave življenja, brez kakoršnih skoraj da ni nobenega zakona
na svetu; s ktere pomočjo zamoreta zakonska družeta ker¬
ščansko izrejati svoje otroke, ki jima jih Bog da, ter si s
skerbno izrejo in pridnim odgojevanjem otrok nebesa prislužiti.

c) Postavljenje po Jezusu.  Kje in pa kdaj
je Jezus zakrament sv. zakona postavil, ne vemo povedati.
Da ga pa je gotovo kje postavil, priča nam je sv. Pavel. On
piše: „Mož je glava žene, kakor je Kristus glava cerkve on,
zveličar svojega telesa, (to je: zveličar svoje cerkve). Kakor
je pa cerkev Kristusu podložna, tako naj bodo tudi žene svo¬
jim možem v vseh rečeh podložne, (v vseh poštenih in pra-

475

vičnih rečeh namreč). Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi
Kristus cerkev ljubil, in sam sebe za-njo dal, da bi jo po¬
svetil in očistil . . . Tako morajo tudi možje ljubiti svoje žene
kakor svoje telesa. Kdor svojo ženo ljubi, sam sebe ljubi.
Zakaj nihče še ni nikoli svojega telesa sovražil, temveč redi
ga in oskerbuje, kakor Kristus cerkev; ker smo udje njegovega
telesa, njegovega mesa in njegovih kosti. Zavoljo tega (ter
zavoljo te tesne zveze) bo zapustil človek očeta in mater
svojo, in se bo deržal svoje žene; in bota dva v enem mesu
(telesu). Ta skrivnost je velika, (ta zakrament je velik); jaz
pa rečem v Kristusu in v cerkvi. Tedaj tudi vsi vi, vsak naj
ljubi svojo ženo, kakor sam sebe; žena naj se pa boji (naj
spoštuje) svojega moža." Sv. Pavel s temi besedami zazna-
mnuje sv. zakon kar podobo zveze, kakoršna je med Kristusom
in njegovo cerkevjo; moža nam pred oči postavlja v podobi
Kristusovi, ženo pa v podobi sv. cerkve; in ravno zavoljo
te podobnosti imenuje sv. zakon veliko skrivnost ali velik za¬
krament; in po takem mora sv. zakon tudi res pravi zakra¬
ment biti. Kristus namreč se je s svojo cerkvijo zedinil ne
le po svojem včlovečenju, ampak tudi po svoji gnadi in lju¬
bezni. „Kristus je cerkev ljubil, in sam sebe za-njo dal, da
bi jo posvetil in očistil," uči sv. Pavel. Kakor je tedaj ze¬
dinjenje Kristusovo ž njegovo cerkvijo zares milostipolno ze¬
dinjenje, ravno tako mora tudi kerščanski zakon ali sv. zakon
biti milosti ali gnade polno zedinjenje, gnade polna zveza, to-
raj zakrament.

Kavno tako učijo vsi cerkveni učeniki in zbori. Triden¬
tinski cerkveni zbor pravi: „Ako bi kdo terdil, da sv. zakon
ni resnično in v pravem pomenu eden zmed sedmih zakra¬
mentov evangeljske postave, ter od Kristusa postavljen, am¬
pak da je le od ljudi izmišljen in v cerkev vpeljan: bodi
izobčen."

2. Ktere dolžnosti ta zakrament zakonskim
naklada?  Dolžnosti zakonskih so te-le:

a) Odkritoserčna Ijubezen.  Sv. zakon je podoba
tiste skrivnostne zveze, ki med Jezusom in med njegovo cer¬
kvijo obstoji. Kakor pa Jezus cerkev, svojo duhovno nevesto,
s čisto ljubeznijo ljubi, tako naj tudi zakonski eden drugega
s sveto ljubeznijo ljubijo. Kavno to tudi sv. apostelj naravnost
zapoveduje, ker pravi: „Možje, ljubite svoje žene, kakor je

tudi Kristus cerkev ljubil, in sebe za-njo dal." In ako zakon¬
ski to dolžnost dopolnujejo, ako se resnično ljubijo, bojo tudi

476

pobožno in v miru skupej živeli, dokler jih smerfc razločila ne
bo. Oni bojo eden drugemu prizanašali v kerščanski poterpež-
ljivosti, kakor že sv. apostelj govori, „da ljubezen je poterpež-
Ijiva, dobrotljiva, se ne da razdražiti, ne misli hudega, lju¬
bezen vse poterpi, vse prenaša." Ako se zakonski resnično
ljubijo, bojo tudi radovoljno pomagali eden drugemu težko
butaro svojega stanu nositi; bojo eden drugemu na pomoč in
podporo v zdravih in veselih dneh, kakor ob času bolezni, ne¬
sreče in hudega terpljenja; bojo eden drugega k dobremu vne¬
mali, eden za drugega molili, eden drugemu v nebesa poma¬
gali. — Sv. Moniko so starši s Patricijem, svetovalcem v Nu-
midskem mestu Tagesti, omožili. Ona se je pri tem pogan¬
skem možu tako obnašala, kakor se spodobi za kristijano. Bila
je krotka, priljudna, pokorna in poterpežljivo je prenašala pre¬
lamljanje zakonske vere pri možu. Kedar ga je huda volja
prijela, molčala je, in kedar se je polegla, se je opravičila.
Tožile so jej druge žene, ki niso imele tako razuzdanih
mož, ko Monika, da ž njimi gerdo ravnajo. Monika pa
jim je rekla: „To gerdo ravnanje z vami vam nakopu-

jejo vaši nepokojni jeziki, ki jih berzdati ne znate, in ž
njimi še bolj pikate že tako razdražene može. Jaz, kedar je
mož jezen, sem krotka, in kedar v pervej hitrici zmerjati
začne, molčim, in kmalo se nevihta poleže, ogenj, ki ga ni¬
sem podpihovala, vgasne, in mir in pokoj spet nastopi. Potem
odprem usta, pa le da govorim besede pameti, ljubezni in
miru." Tako je opominjevala in podučevala svoje tovaršice
in ki so jo poslušale, imele so mir in zadobile pokoj in ve¬
selje. Nje pobožno življenje, angeljska krotkost in serčna mo¬
litev je nazadnje tudi moža v kristijana spreobernila. Z vero
je tudi življenje premenil in zvest, krotek in ljubeznjiv mož
postal. 370. leta se je dal kerstiti, je pa že koj drugo leto
srečno umeri. Pa tudi po smerti ga Monika ni nehala ljubiti.
Ko je pozneje za sinom Avguštinom na Talijansko šla, izrekla
je enkrat željo, če bi na Laškem umerla, da bi rada vidila
na Afrikansko prepeljana in zraven moža pokopana biti, da bi
ljubezen in mir, s čemur sta skupej živela, ljudem v spominu
ostala.

b) Zakonska čistost.  In ona v tem obstoji, da za¬
konski v svojem stanu, ki je v rast in množenje človeškega
rodu postavljen, tako živijo, da se doseže ta sveti namen, da
sploh v zakonu tako živijo, kakor je sveta volja božja.

477

c) Zakonska zvestoba. Kakor Jezus svoje cerkve
nikdar ne zapusti, ampak zvesto pri njej ostane do konca sveta,
tako se tudi zakonski zapustiti ne smejo, ampak morajo skupaj
živeti, eden drugemu zvesti do smerti ostati. Ne samo v
djanju zakonsko zvestobo prelomiti ali prešestovati, je strašen,
smerten greh; ampak tudi samo kaj takega radovoljno misliti,
ali poželeti, ali drugim dopasti si prizadevati, je zakonskim
vselej velik greh. To nas tudi Jezus uči, ker pravi: „Slišali
ste, da vsak, kteri drugo ženo pogleda, in jo želi je preše-
stoval ž njo v svojem sercu." Zakonska natenčna zvestoba je
tedaj vsem zakonskim sveta dolžnost. Gorje prešestovavcem!
— Mavrici E. bogat kmet je imel grešno znanje z neko žen¬
sko, akoravno je bil oženjen in je že več otrok imel. Od za¬
četka nikdo ni vedel za to, ali sčasom je bilo to vsem znano.
Njegovo ženo, ktera je bila oslabela na truplu in pameti, ni
to veliko skerbelo. Ali otroci so ga večkrat svarili. Posebno
naj starejša hči ga je svarila, da tako slab izgled daje svoji
družini. Slednjič se je vdal lovu, da se je zamogel večkrat
sniditi s svojo vlačugo. Enkrat gre v svojo izbo po puško in
se hoče na lov podati. Hči ki to vidi, ga začne spet svariti.
Mavrici jo prime za roko in jo hoče iz izbe potisniti. Ona se
mu pa ustavlja, potem pride sin in se tudi očetu zoperstavlja.
Med tem pokne puška in sin pade v roke svoje sestre. Mav¬
rici beži, leti na polje, si začne lase iz glave puliti, preklinja
svoje življenje in si prosi za slednjo gnado, da bi ga v grob
svojega sina pokopali.

d) Pridno, modro hiševanje.  Zakonski morajo
pridno delati, in da, sami sebe in svoje otroke pošteno preži¬
vijo, morajo modro hiševati, pa tudi po smerti svojim otrokom
kaj zapustiti imajo. Pa vendar vselej pravično in pošteno. Bog
obvaruj le krivičnega beliča! Spominjajte se starega Tobija
in njegove žene Ane.

e) Kerščanska izreja svojih otrok.  Otroci
niso lastnina starišev; oni so, kakor sv. Krizostom govori, le
od Boga jim sporočen zaklad, ki ga iz njihovih rok nebeški
Oče nazaj tirjal bo. Zatoraj je sveta in imenitna in pogla¬
vitna dolžnost starišev, da svoje otroke lepo, kerščansko, v
božjem strahu izrejajo, da za njih dušo in truplo, za časno
srečo in večno zveličanje veliko skerb imajo, da se nobeno
zavoljo njihove zanikernosti ne pogubi, ampak vsi tudi po
brumnem, kerščanskem življenju v nebeško domačijo srečno
pridejo.

478

Težke in velike so dolžnosti, ki jih zakonski prevzamejo;
nemogoče bi bilo, tistih prav spoinovati iz svoje lastne moči.
Zategadelj jim pa tudi nebeški Oče v tem svetem zakra¬
mentu svetega zakona dušno moč poviša, posvečujočo gnado
pomnoži; pa še tudi posebne gnade in pomoči jim podeli, da
zamorejo svoje težke dolžnosti zvesto spoinovati, do smerti po¬
božno skupaj živeti, in tako v svojem zakonskem stanu ne le
samo časne sreče najti, ampak tudi svojo dušo večno zveličati.

3. Kako seje treba k temu sv. zakramentu
pripravljati?  Cerkveni učeniki dvojno pripravljanje k
stanu sv. zakona razločijo: eno d a 1 j n o , eno pa b 1 i ž n o
pripravljanje.

Daljno pripravljanje k srečnemu zakonu v tem obstoji,
da se fantje.in dekline a) kerščanskeganauka in vseh potreb¬
nih resnic sv. vere dobro naučijo; b) da v svoji mladosti, v
samiškem stanu, čisto, nedolžno in pošteno živijo; da si c) vse
dušne lastnosti in čednosti pridobijo, ki so potrebne k sreč¬
nemu zakonu. Kdor se že od mladosti kerščanske zastopnosti,
ljubega mira, prizanesljivosti, krotkosti in poterpežljivosti na¬
vadil ni, tudi v zakonskem stanu srečen ne bo. Potreba je
pa tudi d) da se mladi ljudje že od pervih let pridno delati
vadijo, vsakega potrebnega dela naučijo in tudi varčnosti in
prave mere v vsaki reči, da enkrat dobri gospodarji in pridne
gospodinje postati zamorejo.

Bližno pripravljenje k zakramentu svetega zakona pa v
tem obstoji, da a) Boga ponižno prosijo za njegovo razsvit-
ljenje, da bi si zamogli ravno tistega tovarša, ali tisto tovar¬
nico zbrati za celo življenje, ki jim je od Boga namenjeu
ali namenjena. Pri tej volitvi pa naj ne gledajo samo na le¬
poto, premoženje ali imenitno žlahto, ampak na lepe čednosti,
na lepo, čedno zaderžanje, na delavne, pridne roke in pa na
pobožno, pošteno serce. — Imeli so bogati stariši lepo hčer.
Prideta dva mlada moža in snubita jo. Pervemu, kterega je
ona ljubila, kteri pa ni bil bogat, so odpovedali; drugemu,
kteri je bil bogat in žlahtnega rodu, so mu jo obljubili, čas
poroke je bil odločen. Pa glejte! huda kužna bolezen začne
razsajati po tem mestu! Tudi lepo hčer prime ta bolezen.
Ženin beži od nje in se zapre v svojo izbo; bal se je nalesti
hude bolezni. Mladi mož, kteremu so odpovedali, pa pride v
hišo, in streže lepo bolnici. Sčasom se tudi nevesta ozdravi.
Ko ženin to sliši, pride hitro in jej vošči z lepimi besedami,
da jo ozdravela, in se veseli kmalo ž njo v zakon stopiti. Ali

479

hči pade na kolena pred svojega očeta, kaže na svojega pri¬
jatelja, kteri je ni zapustil v smertni nevarnosti, in reče: „Ta
me je rešil smerti, s tim hočem na večno sklenjena hiti." In
njena prošnja je bila pravična, zato je tudi bila uslišana.

Naj sicer prosto volijo tisto osebo, do ktere zavoljo čed¬
nosti in lepih dušnih lastnost največe nagnenje čutijo, da se
serce k sercu prileže; vendar pa tudi v tej zadevi modre svete
staršev, pametnih mož, posebno pa dušnega pastirja naj po¬
slušajo. b) Kedar so si že tisto osebo zbrali, s ktero v za¬
kon stopiti želijo, naj se potem in sicer najpervič pri svojem
dušnem pastirju oglasijo, da bojo tamkej podučeni tudi v
vseh drugih rečeh, ki so jim še potrebne, da zamorejo po po¬
stavah sv. cerkve in deržave v zakonsko zvezo stopiti, c) V
zarokah morajo med seboj spodobno se zaderžati in čisto ži¬
veti. d) Morajo pa posebno se dobro spovedati od celega živ¬
ljenja in vest očistiti vsega madeža; morajo sv. rešnje Telo
vredno prejeti; se z Jezusom skleniti in ga prijazno ž njegovo
materjo vredno na ženitnino povabiti. In kedar pride dan
poroke, naj tedaj s čistim sercem, s svetim strahom in spo¬
štovanjem tje pred oltar stopijo, kjer bojo nerazvezljivo za¬
vezo sklenili v pričo Boga in njegove svete cerkve, in prejeli
zakrament sv. zakona. In ako ta zakrament tako dobro pri¬
pravljeni prejmejo, in v gnadi božji nastopijo svoj zakonski
stan, potem je tudi upati, da, če v tem stanu svoje dolžnosti
zvesto spolnujejo, tudi svojo večno srečo v njem nadejo.

Sklep.

Dokončali smo danes nauk od sv. zakramentov. Učili
smo se v njih tiste poglavitne pomočke spoznavati, ki nam
v nebesa priti pomagajo. Zadna dva zakramenta: zakrament
mašnikovega posvečevanja, in zakrament sv. zakona nista sicer
vsem ljudem potrebna, potrebna sta sploh za celo cerkev.'Ali
drugi zakramenti so pa vsem kristijanom potrebni ali vsaj
koristni k večnemu življenju.

Posebno potrebna za odraščene kristijane sta zakrament
sv. pokore in sv. rešnjega Telesa. Ta dva zakramenta tedaj
pogosto in vredno prejemajmo! Pa hvalimo Jezusa brez ne¬
hanja za njegovo brezkončno ljubezen in dobroto, da nam je
te sedmere-sv. zakramente postavil, iz kterih nam, kakor iz
sedmerih studencev, gnade božje tako obilno tečejo in naše

480

duše posvečujejo! Za vso to ljubezen in dobroto naj bo tedaj
Jezusu večna čast in hvala zdaj iu vekomaj! Amen.

LIX. Keršanski nauk.

•»

Od kerščanske pravice.

P. Kaj je keršanska pravičnost ?

O.  Keršanska pravičnost je: hudega se varovati in dobro delati
P. Kteri je pervi del keršanske pravičnosti ?

O.  Pervi del keršanske pravičnosti je : Varuj se hudega!

P. Kaj je hudo ?

O.  Pravo in edino hudo ali zlo je greh.

P. Kaj je greh sploh ?

O.  Oreh sploh je vedno in prostovoljno prelomljenje božje postave
P. Kolilcoter je greh ?

O.  Greh je dvojin : 1. Izvirni greh, in 2. djanski greh.

P. Kaj je izvirni greh?

O.  Izvirni greh je tisti greh, kterega je Adam v raji storil, in
mi v Adamu, in kterega smo od njega podedovali (poerbali).

P. Od kod ima izvirni greh svoje ime ?

O.  Ivirni greh ima svoje ime od tod , ker ta greh in pa njega
kazni in hudi nasledki iz Adama izvirajo in prehajajo na vse ljudi, ki
so njegov rod.

P. Kako se temu grehu še pravi ?

O.  Pravi se mu tudi podedovan (poerban) greh, ker je prišel
od Adama, našega pervega deda, kakor dedščina na vse ljudi, ki od
njega izhajajo.

P. Ktere so kazni izvirnega greha?

O.  Kazni in žalostni nastopki izvirnega greha so: Zguba posve¬
čujoče gnade božje, smert, nagnjenje k hudemu, neveselje do dobrega,
veliko nadlog in težav.

P. Ali je Marija, mati božja, tudi podedovala Adamov greh ?

O.  Marija, mati božja, je bila zavoljo zaslužcnja Jezusa Kristusa,
svojega Sina, omadežanja po izvirnem grehu obvarovana in toraj brez ma¬
deža izvirnega greha spočeta.

481

P. Kaj je djanski greh ?

O. Djanski greh je prelomljenje božje postave, ki ga človek sam
zavedno in prostovoljno stori.

P. Kako se djanski greh še imenuje?

O.  Djanski greh se imenuje tudi osebni greh, da bi se razloče¬
val od izvirnega greha, kterega Adamovi zarodniki niso sami osebno
storili.

P. Kako delamo djanske grehe ?

O.  Djanske ali osebne grehe delamo z mislimi, besedami, in z
djanjem, ali pa z opuščanjem tega, kar je kdo dolžen storiti.

P. Kakošen razloček je med djanskimi grehi ?

O.  Med djanskimi grehi je ta razloček: Nekteri so. veliki ali
smertni grehi, nekteri pa mali ali odpustljivi grehi.

P. Kakošen razloček grehov je še treba pomniti?

O.  Še je treba pomniti razloček med lastnimi in tujimi grehi.
P. Kaj so lastni grehi ?

O.  Lastni grehi so tisti, ki jih sami delamo.

P. Kaj so tuji grehi ?

O.  Tuji grehi so tisti, kterih sicer ne delamo mi sami, ki smo
jih pa krivi s tem, če druge v greh zapeljemo, ali jim grešiti ne bra¬
nimo, če ravno bi jim braniti dolžni bili ali pa mogli.

P. Kaj je smertni greh ?

O.  Smertni greh je veliko prelomljenje božje postave.

P. Kaj škoduje smertni greh ?

O.  Smertni greh vzame duši duhovno življenje, to je, posvečujočo
gnado božjo ; človek postane po njem sovražnik božji in kriv večne smerti.

P. Kaj so odpustljivi grehi?

O.  Odpustljivi grehi so manjši prestopki božje postave.

P. Zakaj smo dolžni tudi odpustljivih grehov skerbno varovati se ?

0.  če prav so odpustljivi grehi le majhni prestopki, smo ven¬
dar dolžni, kar je mogoče, skerbno varovati se jih:

1. Ker tudi odpustljivi grehi, ko bi še tako majhni bili, vendar
le vselej Boga žalijo. 2. Ker moramo raji voljno vse terpeti, kakor
Boga z najmanjšim grehom razžaliti. 3. Ker odpustljivi grehi, čeravno
grešniku posvečujoče gnade božje ne vzamejo, vendar branijo, da dru¬
gih djanskih gnad božjih ne zadobi, in tedaj grešnika malo po malo v
veče in hujše grehe zapeljejo.

P. Ktere so razne verste djanskih grehov ?

0.  Razne verste djanskih grehov so:

1. Sedem poglavitnih grehov.

2. Šest grehov zoper sv. Duha.

3. Štirje v nebo vpijoči grehi.

4. Devet tujih grehov.

31

482

Vvod.

Veliko lepega smo se do zdaj že v kerščanskem nauku
učili. Slišali smo nauk od sv. vere, od keršanskega upanja,
od keršauske ljubezni, in od svetih zakramentov, od tistih
poglavitnih pomočkov, ki nam v nebesa priti pomagajo. Pa
vse to dobro znati in verovati bi nam k zveličanju nič ne slu¬
žilo, ako bi tega tudi v djanju ne spolnovali, kar nas sv. ka¬
toliška vera tako lepo uči. Zatoraj nam je vsem potrebno, da
po zaslišanih naukih tudi svoje življenje ravnamo, da se hu¬
dega varujemo in dobro delamo, kakor je božja sveta volja.
In ravno to je kerščanska pravica, od ktere vam danes govo¬
riti začnem, in od ktere se bomo v tem zadnjem poglavju ker¬
šanskega nauka učili. Keršanska pravica se glasi: „ Varuj se hu¬
dega in stori dobro." Pervi del keršanske pravice je tedaj:
»Varuj se hudega." Hudega je na svetu veliko. Uboštvo, bo¬
lezen, zaničevanje, preganjanje, mnogoverstno terpljenje, ki
človeka tlači v tem življenju, vse to ljudje po navadi hudo
imenujejo. Pa vendar vse to samo na sehi hudo ni. Zakaj
ako mi uboštvo, bolezni in druge terpljenja voljno prenašamo
iz ljubezni do Boga, ravno iz tega hudega nam veliko dobrega
izvira, večno življenje si s tistimi prislužimo. Samo greh, to
je tisto pravo, edino „hudo“, iz kterega nikdar kaj dobrega
ne pride; greh je tisto veliko »hudo"', ki človeka v nesrečo
potegne v časno in večno. Zatoraj nam keršanska pravica
tako skerbno priporoča, hudega, to je: greha se zvesto varo¬
vati. Da bomo tudi mi tega največega sovražnika našega zve¬
ličanja dobro spoznali in se ga tudi skerbno varovali, govoril
bom danes od greha. Pokazal vam bom:

1. Kaj je greh in kakoršenje;

2. Kako se greh stori in razloči; in

3. Zakaj se posebno velikega ali smer t-
nega greha varovati moramo.

Razlaga.

1. Kaj je greh in kakošenje'?  Greh je zavedno
in prostovoljno prelomljenje božje postave. Tisti toraj greši,
kdor božjo postavo zavedno in prostovoljno prelomi. Bog nas
je stvari!; On je naš Gospod, mi pa njegovi otroci , njegovi
hlapci smo. Zatoraj je naša dolžnost, voljno tega velikega
Gospoda in Očeta našega na tanko spolnovati in vse storiti,

483

karkoli je njemu dopadljivo. Svojo sv. voljo nam je pa Bog
tudi na tanko razodel. Dal nam je svoje zapovedi. Poslal nam
je svojega Sina na svet, ki nas je Boga in njegovo sv. voljo
spoznati še bolj natanko učil. Dal je vsakemu izmed nas še
enega posebnega pridigarja, ki nam božjo voljo tudi prav lepo
oznanuje; dal je vsakemu človeku znotrajni glas, ki se vest
imenuje. Ako pa človek po takem božjo voljo spozna, pa se
jej vendar prostovoljno zoperstavlja in po svoji spačeni volji
živi, takrat božjo postavo prelomi in se zoper Boga in njegovo
sv. voljo pregreši. Sv. Pavl pravi: „S prelomljenjem postave
Bogu nečast storiš," ali se pregrešiš.

Greh pa je dvojni: 1. Izvirni, in 2. djanski greh. Izvirni
ali poerbani greh se tisti imenuje, ki sta ga Adam in Eva v
paradižu storila, ko sta božjo zapoved prelomila. In ta greh
smo tudi vsi od nju podedovali, kakor tudi sv. apostelj Pavel
pričuje, rekoč: „Po enem človeku je greh prišel ua svet in

po grehu smert; tako je smert po enem nad vse ljudi prišla,
v kterem so vsi grešili." Pa ne samo greha pervih starišev
smo vsi podedovali, ampak tudi kazni in hude nastopke tega
greha vsi terpeti moramo, kakor nam to pričuje celi svet.
Jezus Kristus nas je tega greha rešil s terpljenjem in britko
smertjo. Pri sv. kerstu pa se nam je ta greh zbrisal, ker nas
je sv. Duh posvetil s sv. gnado, da smo zopet božji otroci in
dediči kraljestva nebeškega. —Karkoli se nas na svet rodimo
vsi z izvirnim grehom omadeževani zagledamo luč tega sveta.
Samo ena je bila tako srečna, da se nikdar pod oblastjo hudiča
in greha znašala ni. In to je bila naša preblaga mati Marija.
Že od pervih časov keršanstva je bila pobožna misel katoliške
cerkve, da je Marija devica brez madeža izvirnega greha spo¬
četa bila. Zmirom so pobožni kristijani Marijo, kakor brez
madeža spočeto Devico, z veseljem častili. Že v letu 1725 je
bilo v njih deželah pripuščeno, vsako saboto molitve v brevirju
moliti in sveto mašo brati od brezmadežnega spočetja Marije
device. In ker so vsi pobožni častivci Marije device iz serca
želeli, da bi se ta nauk od neomadežnega spočetja natanko
določil, so pa tudi naš sv. Oče papež Pij IX. tako svete in
pravične želje z veseljem izpolnili. Vpričo 195 kardinalov, nad¬
škofov in škofov, vpričo mnogo učenikov sv. pisma in brez¬
številne množice so papež Pij IX. 8. decembra 1854 v Kimski
cerkvi ssv. apostolov Petra in Pavla med daritvijo sv. maše,
po oblasti, ki so jo od Kristusa prejeli, naznanili in sklenili,
rekoč: »Marija, presveta devica, je bila v pervem trenutku

31 *

484

brez madeža izvirnega greha spočeta; ta nauk je od Boga
razodet, in vsak katoliški kristijan ga mora terdno in stano¬
vitno verovati, ako hoče v zveličanje priti. “ In tako se zdaj
vsako leto praznik brezmadežnega spočetja Marije device
slovesno obhaja; vsi pobožni kristijani pa Marijo, brez vsega
madeža spočeto devico ljubijo in s posebnim veseljem častijo.

Govoril sem zdaj od izvirnega greha, s kterim vsi ljudje,
razun Marije device, luč tega sveta zagledajo; povedal vam
pa tudi bom, kaj je djanski ali osebni greh? —Djanski greh
je pa tisti, kterega mi sami storimo, kedar božjo postavo ra-
dovoljno prelomimo. In to je potem naš osebni greh v raz¬
loček od izvirnega greha, kterega nismo sami storili, ampak
smo ga samo od naših pervih starišev podedovali.

2. Kako se djanski greh stori in razloči?
Stori se:

a) z mislimi;  kedar kaj pregrešnega, kaj hudega v
sercu premišljujemo, in na takih mislih radovoljno dopadanje
imamo. Take misli Boga razžalijo. „Hudobne misli ločijo od
Boga," nam spričuje sam božji Duh. Ako nam pa huda mi¬
sel v glavo pade, nam pa za tisto žal dene in si jo hitro zo¬
pet iz glave spravimo, takrat nam huda misel ni v greh pri¬
šteta, ampak še zasluženje pred Bogom zadobi. „Blagor člo¬
veku, ki skušnjavo poterpi; zakaj ako jo bo premagal, bo
krono življenja zadobil;" tako pričuje sv. apostelj Jakob.

b) s poželenjem;  kedar se v našem sercu kaka pre¬
grešna želja vname, mi pa v tisto privolimo in bi jo radi
spolnili, ako bi nam mogoče bilo. Samo taka želja, ako se
tudi v djanju ne spolni, je že greh; kakor nam pričuje sam
Jezus, rekoč: „Kdor ptujo ženo pogleda, in jo poželi, je pre-
šestoval ž njo v svojem sercu." Hude želje moramo tedaj v
začetku zadušiti, da nas ne bojo premagale in zapeljale v
velik greh.

c) z besedami;  kedar govorimo kaj takega, kar je
zoper božje zapovedi ali zoper ljubezen do bližnjega. Kdor
preklinja, laže, obrekuje in opravija svojega bližnjega, se v be¬
sedah pregreši zoper ljubezen do bližnjega. In Jezus pravi,
da od vsake prazne besede bomo morali odgovor dati; kakšen
odgovor še le bo od pregrešnih, pohujšljivih besed?

d) z djanjem;  kedar kako božjo ali cerkveno zapoved
v djanju prelomimo; postavim, ako bi v nedeljo ali zapovedan
praznik brez potrebe in višega pripuščenja težke dela opravljali.

485

e) z odpuščanjem; kedar delo usmiljenja, ki smo
ga po Jezusovem nauku svojemu bližnjemu skazovati dolžni,
opustimo; ali kedar sploh to dobro, kar smo vsak po svojem
stanu storiti dolžni, zanemarimo. »Kdor ve dobro storiti, pa
vendar ne stori, tistemu je to v greh," tako že sv. apostelj
Jakob govori.

Djanski grehi so ali lastni ali tuji;  če jih sami
delamo, so lastni; če jih sicer ne delamo sami, pa smo krivi,
da jih delajo drugi, so pa tuji grehi.

Djanski grehi so dalje ali smertni ali odpustljivi.
Ta razloček med grehi že sv. pismo uči, ker naravnost govori
od grehov, ki človeku k smerti, in od grehov, ki mu k smerti
ne služijo. Ako kdo vč, da njegov brat greši, pa ne k smerti,
naj moli za njega, in življenje mu bo podeljeno, kteri ni
smertno grešil. Je pa tudi greh k smerti, in za tega ne re¬
čem, da bi kdo molil." In tudi sv. Jeronim pravi: „ Grehi

so mali in veliki. Kaj drugega je, deset tavžent talentov, in
zopet kaj drugega, en sam vinar dolžen biti." — Težko je
sicer vselej razsoditi, kdaj človek smertno greši, kakor sam sv.
Avguštin pravi, rekoč: „Kteri grehi pa so odpustljivi in kteri
so smertni, to mora božji razsodbi prepuščeno biti;" vendar
pa tudi iz nauka božjega toliko spoznamo, kaj je smertni greh,
da se ga potem znamo varovati. Smertni greh je, kakor sv.
vera uči, zavedno in popolnoma radovoljno prelomljenje božje
zapovedi ali postave v kaki veliki zadevi. Postavim: Nečistost,
kriva prisega, ubijanje itd., to so velike reči v božji postavi,
in so ojstro prepovedane. Taki grehi človeka iz božjega kra¬
ljestva izsklenejo. Sv. apostelj Pavel sam tako pričuje, ker
pravi: „Ali ne veste, da krivičniki božjega kraljestva posedli
ne bojo? Ne prekanite se! Zakaj ne kurbarji, ne malikovalci,
ne prešestniki, ne mehkužniki, ne nesramneži, ne tatje, ne
lakomniki, ne pijanci, ne preklinjavci, ne roparji kraljestva
božjega posedli ne bojo." Ime »smerten" greh pride odtod, ker
Človek za nebesa ne more ničesar več storiti in po smerti, ako
v tem stanu umerje , bo pahnjen v večno pogubljenje, ki se
tudi večna smert pravi.

Odpustljiv ali majhen greh je pa prelomljenje božje postave
v kaki mali zadevi; ali tudi v kaki veliki reči, pa brez popolnoma
zavednosti ali radovoljnega privoljenja v greh. To so tisti
mali grehi, kterih se čisto obvarovati človeški slabosti sko¬
raj nemogoče je. To so tisti mali grehi, od kterih sv. pismo
govori, da pravični jih sedemkrat na dan stori, pa jih zopet

486

popravi. Dolžnost je pa, da se tudi malih grehov varujemo,
kolikor nam je mogoče.

2. Zakaj seje treba tudi odpustljivih gre¬
hov varovati?  Zavoljo tega:

a) Ker ti grehi gnade božje nam sicer ne odvzamejo,

pa jo vendar manjšajo. In gnada božja nam je neobhodno po¬
trebna. Kolikor bolj zvesto služimo Bogu, toliko več gnad
nam bo podelil: „Kdor je v malem zvest, veliko prejame."

Mlačni človek pa je gnjusoba pred Bogom, izplunil ga bo iz
svojih ust. Tudi majhni grehi Boga žalijo!

b) Ker nas pripeljejo v velike smertne grehe. Kako
majhni prestopki kmalo v veče zapeljavajo, pripoveduje sveta
Monika sinu Avguštinu, svariven izgled same sebe rekoč: „če¬
ravno so stariši zame neizrečeno skerbeli, vendar sem se na¬
vadila vina piti. Hodila sem z deklo v klet po vino. S perva
sem le nekoliko kapljic požirala, ker se mi je vino sicer zo-
perno zdelo. To je bila premajhna reč, da bi si bila zavoljo
tega kaj vesti delala. Ali kmalo sem poveč in zmiraj več
kapljic serkala, in kakor, kdor na male pregreške ne pazi,
kmalo v velike zabrede, sem tudi jaz s časom vino debelo po¬
žirala. Nekega dne sva se z deklo skregale, in ona me je s
pijanko pitala — in to zasluženo očitanje, kakor me je bo¬
lelo, mi je le oči odperlo, da sem se odsihmal poboljšala." Iz
malega raste veliko! „Kdor majhno zametuje, Sčasoma bo
padel," in „kdor je v malem krivičen, je tudi v večem kri¬
vičen."

c) Ker tudi majhne grehe Bog kaznuje. Nič nečistega
ne pojde v nebeško kraljestvo; v vicah bomo plačevali do po¬
slednjega vinarja. Že na tem svetu Bog majhne grehe hudo
kaznuje; pomislite na Lotovo ženo, Marijo — Mojzesovo sestro.

d) Ker ne vemo gotovo, ali je greh velik ali majhen.
Samosvoja ljubezen nas slepi in moti, da se spoznamo prav
svojih grehov; da dobre dela povišujemo, grehe pa manjšamo
in tako sami sebe goljufujemo.

Posebno se pa je treba varovati smertnega greha.

3. Zakaj se moramo posebno smertnega
greha varovati?  Poslušajte to-le dogodbo! Svoje dni so
vojščaki terdno okovarjeno mesto premagovali. Serčen stotnik
ali kapitan je imel s svojimi hrabrimi vojaki skoz verzel v
mesto posiliti, ktero so z velikimi topovi v zid prestrelili. Že
je s tovarši na nevarnih vratih stal, za katerimi so jih sovraž¬
niki s smertnim orožjem čakali, kar ga tolik strah obleti,

487

kakor bi stali na pragu pekla. Trepetaje se oberne , zbeži in
njegovi tovarši ž njim. Sovražniki ga zasmehujejo, poglavarji
vojske pa k smerti obsodijo, ker je bil njegov pobeg kriv, da
mesta premagali niso. Prej ko mu oči zavežejo, svoje tovarše
ogovori, rekoč: „Lehko me za boječnika imate, bratje moji,
in se mi čudite, ki ste me poprej vsega serčnega poznali. Bom
vam povedal, česa sem se vstrašil! bo morebiti dobro tudi za
vas. Ko sem se na verzeli mestnega ozidja vstavil in vi¬
del pred sebo smertno n e varščin o , spomnim se s inertnega
greha, kterega se še nisem spovedal ne spokoril, spoznaj e, da
bom za tega del pogubljen vekomaj. Nisem se sramote ne
kazni, ki me čaka, bal; le večni smerti sem ubežati hotel.
Bote rekli: Bil bi pa popolnoma grevengo obudil! Oh moj
Bog, te še v misel vzeti nisem vtegnil. Zdaj sem se greha
spovedal, hvaležno umerjem in v milost božjo zaupam." To
vojščak izgovori, voljno poklekne in stori mirno smert. Tovarši
pa so tiho premišljevali, kolika nevarščina je smerten greh.

Ja! največa nevarščina in največa nesreča je smertni
greh; kajti:

a) Smertni greh je razžaljenje božje: razžali Boga Očeta,
ki nas je stvaril, Boga Sina, ki nas je odrešil, Boga sv. Duha,
ki nas je posvetil. Bog je stvarnik vseh vidnih in nevidnih
reči; On je Gospod nebes in zemlje; njegovo neskončno veli¬
častvo se umeti, se popisati ne da. „Kdo je Tebi enak med
močnimi, o Bog! kdo je Tebi enak, ki si tako veličasten v
svetosti, tako strahovit in hvalevreden, tako čudodelen?" Tako
že v stari zavezi Mozes kliče: „Večnost je tvoja starost, ne¬
besa so tvoj tron, in zemlja podnožje tvojih nog. Tvoj voz so
oblaki in perutnice vetrov, angeljci so tvoji služabniki!" In
glejte! temu vsegamočnemu , neskončno veličastnemu Gospodu
nebes in zemlje, ki celi svet vodi in vlada, temu neskončno
veličastnemu Gospodu in kralju se prederzne človek , ki je le
prah in pepel, červič te zemlje, nepokoren biti, se zoper njega
vzdigniti, njegovi sv. volji nasproti ravnati, njegove sv. za¬
povedi prelomiti! Kdo iz tega ne spozna, kakošno veliko, ja
neskončno veliko razžaljenje božje mora tedaj greh, posebno
smertni greh biti!

b) Smertni greh našo dušo umori za nebesa; vzame in
razterga nam tisto prečudno lepo oblačilo posvečujoče gnade
božje, ki nas Bogu, Mariji, vsem angeljem in svetnikom tako
prijetne stori, ki nam pravico da do nebeškega veselja, ki stori,
da so vse naše molitve, posti, milošne, vsako terpljenje, vsako še

488

tako majhno dobro delo, ki ga v tem stanu opravimo, z zla¬
timi čerkami v bukve večnega življenja zapisane in od Jezusovega
neskončnega zasluženja tudi za nebesa neskončno vrednost in
zasluženje dobijo. Ali glejte! storite samo en smerten greh,
in zgubljena je gnada božja, zgubljeno vse vaše zasluženje za
nebesa, zgubljena pravica do življenja večnega; pa ne samo
to, ampak, kar je najgrozovitniša kazen, zavoljo samo enega
smertnega greha tudi

c) večnega pogubljenja vredni, in otroci in sužniki hu¬
dičevi postanete. Že na tem svetu Bog kaznuje smertnega
grešnika na mnogotere viže; ali vse to še senca proti temu
ni, kako strašno in nevsmiljeno ga šele na unem svetu, tam
v peklenski ječi, kaznoval bo! Kdo tedaj popiše tisto škodo,
ki nam jo prinese samo en sam smerten greh!

Sklep.

Nek kmetovavec je bil poslan lovit gadov, ktere je imel
poslati v bližnje mesto lekarju, ki je zdravilo pripravljal iz
njih. Necega dnč je bil naš lovec tako srečen, da je 150 ga¬
dov vjel. Zvečer domu prišedši bil je tako truden, da se mu
ni ljubilo večerjati, kar precej se poda v spavnico spat. Po
svoji navadi je tudi tisti večer v spavnico seboj nesel žive
gade ter je del v posodo, ktero je sicer pokril, pa je ne terdno
zaperl. Po noči vsi gadje iz svoje ječe izležejo in gorkote
iskaje lazijo po izbi, dokler da ne prilezejo na posteljo pod
odejo lovcu do života, okoli kterega se ovijejo tako, da mu
ne store nič žalega, le iz spanja ga prebude. Ne vedč, kaj
ga je prebudilo, zopet kmalo zaspi. Po svoji navadi je imel
tudi to noč goli roki na odeji. Tako sladko je spal, da se je
zbudil, ko je že solnce visoko stalo na nebu. Ali kak strah
ga obide ugledavšega gada okoli svojih rok! „Po meni je!"
strahoma vsklikne, »gadje so ušli iz posode." Bil je pa tako
previden, da se ne gane; ali pri tej priči začuti, da so se mu
gadje ovili tudi okoli vrata, okoli nog in okoli vsega života.
O groza! Toda tudi zdaj glave ne zgubi. Bogu se priporoči
in ne ganivši se deklo pokliče. Ko dekla odpre duri, jej ti-
homa reče: „Ne hodi v izbo, idi, vzemi velik kotel, na pol
ga napolni z mlekom, mleko segrej, vendar tako da bo le
mlačno, ta kotel mi potem prinesi ter ga, kar le moreš, tiho
postavi na tla sredi izbe; ne zapri duri, idi, naglo stori to,
kar sem ti rekel, ne trenutka ne mudi." Dekla stori, kakor

489

jej je bilo naročeno. Ko je bil kotel v izbi, gadje čute mleko,
jamejo odvijati se od rok, vratu, nog in života in lesti v kotel.
V malem času je bil gadov prost. O kakošno veselje! Toda
vstane vendar še ne, ker se noče prenagliti, ampak nekoliko
čaka na postelji; že le potem, ko je zadnji gad zapustivši po¬
steljo zlezel v kotel, se vzdigne, ter, predno se obleče, gre h
kotlu, v kterem so gadje lazili kakor v omotici. Zdaj v roke
vzame klešče, ž njimi gada za gadom, iz kotla potegne ter
vsacemu sproti glavo odreže. To delo doveršivši pade na ko¬
leni ter se serčno zahvaljuje Bogu, kteri ga je tako očitno
rešil velike nevarnosti; potem pa gre k svoji družini ter jim
pripoveduje, kaj da se mu je bilo pripetilo. Vse je velika
groza spreletela, tudi sam se je pripovedovaje strahu tresel.
Umorjene gade pošlje lekarju s sporočilom, da se je za vselej
odpovedal temu opravilu; gad se mu je jel tako gnjusiti, da
ni mogel nobenega več pogledati, na vsem životu se je vselej
stresel, ko je zaslišal njegovo ime.

Alite! Strašen je bil stan gadjega lovca na postelji. Češi
ga živo pred oči postavim ter gledam njegov život, kako je bil
ves z gadi ovit, obide me groza, in že pri samem spominu o njem
se mi jame tresti serce. Nehote mi iz ust izide vsklik: ogroža!
Ali je pa tudi mogoče, še strašnejši stan misliti si? — Da,
da, ne le mogoče, ampak v resnici še tisočkrat strašnejši je
stan duše, ki živi v smertnem grehu. Da bote pa grehe dobro
poznali, in se jih toraj skerbno varovali, jih vam bom v pri¬
hodnjih kerščanskih naukih na kratko razložil. Za danes vam
pa le to povem: Varujte se vsega greha, kolikor je mogoče;
največ pa, in iz celih moči, in še veliko več, kakor največe
zgube, kakor najhujše bolečine, tudi več, kakor najgrozovitniše
smerti, bojte in varujte se vsakega smertnega greha! Amen.

LX. Keršanski nauk.

Od poglavitnih grehov.

P. Kteri so poglavitni grehi ?

O.  Poglavitni grehi so: 1. Napuh. 2. Lakomnost. 3. Nečistost.
4. Zavist ali nevoščljivost. 5. Požrešnost. 6. Jeza. 7. Lenoba.

P. Zakaj se ti grehi imenujejo poglavitni grehi?

O.  Ti grehi se imenujejo poglavitni grehi, ker je vsak izmed njih,
rekel bi, glava ali izvirek veliko drugih grehov, ki iz njega prihajajo.

490

p. Kaj je napuh?

O.  Napuh je previsoko cenjenje samega sebe, in napačno hrepe¬
nenje po prednostih.

P. Kaj izvira iz napuha?

O. Iz  napuha izvira prevelika ljubezen samega sebe, slavoželjnost
in častilakomnost, baharija, zaničevanja Boga, vere, cerkve in bližnjega,
razpertija, prepir in kreg, terdovratnost, nepokorščina, hinavščina ali
hlimba, krivoverstvo.

P. Kaj je lakomnost ?

O.  Lakomnost je neizmerno poželenje denarja in blaga.

P. Kterim grehom je lakomnost mati?

O.  Lakomnost je mati nepokoju, zvijači in goljufiji, krivičnosti,
izdajstvu, krivim prisegam, neusmiljenosti, terdoserčnosti ali oterpnje-
nju serca.

P. Kaj je nečistost?

O.  Nečistost je neberzdano nagnjenje do mesene sladnosti.

P. Kaj izvira iz nečistosti ?

O.  Iz nečistosti izvira slepota pameti, silna želja časnega živ¬
ljenja, pozabljenje Boga, na smert in sodbo prihodnjo obupanje nad svo¬
jim večnim zveličanjem.

P. Kaj je zavist ali nevoščljivost?

O. Zavist ali nevošljivost je žalost nad srečo bližnjega, kakor da
bi bila lastni sreči škodljiva.

P. Kaj izvira iz zavisti?

O. Iz  zavisti izvira obrekovanje, opravljanje, krivo sojenje, so¬
vraštvo bližnjega, veselje, ako se mu slabo, žalost, ako se mu dobro godi.

Vvod.

Prečudno lepa je človeška duša, kedar se v stanu posve¬
čujoče gnade božje nahaja. Bog tako dušo neizrečeno ljubi.
Vsi angelji in svetniki nad njodopadanje in veselje imajo. Oj
pač srečna je taka duša, ki se z oblačilom gnade božje oger-
njena pred celo nebeško trumo tako prečudno lepo svetli! Pa
kaj da pa tudi toliko in tako močnih sovražnikov ima , ki jo
hočejo te čudne lepote oropati, ki jo vedno zalezuje in jej
oblačilo božje gnade in ljubezni raztergati hočejo! Poznate
vi sovražnike? Sedmeri poglavitni grehi so, kteri kakor sed¬
mere tiste peklenske kače, od ktere sv. Janez v skrivnem
razodenju govori, človeka vedno obdajajo, v njegovo serce si¬
lijo in njegovo dušo umoriti hočejo. Da bote, ljubi kristjani!
te svoje dušne sovražnike prav spoznali in se jim stanovitno
branili, hočem jih vam na kratko popisati. Hočem vam pa
tudi tisto orožje pokazati, s kterim bote vse sveje dušne so-

491

vražnike lahko premagali. Za danes bom samo od štirih per-
vih poglavitnih grehov govoril. Bazložil vam bom, kaj je:

1. Napuh;

2. kaj je lakomnost;

3. kaj nečistost in

4. kaj nevoščljivost?

Učili se bote , te grehe iz celega serca sovražiti; pa
tiste pripomočke, ki nam pomagajo, teh grehov se varovati.
Zvesto poslušajte!

Razlaga.

1. Kaj je napuh?  Napuh je preveliko spoštovanje
samega sebe, in napačno poželjenje časti in hvale tega sveta.
Napuh stori, da se človek zavoljo svojih pravih ali samo, do¬
mišljenih lastnosti in previdnosti preveč obrajta, se čez druge
povišuje in boljšega šteje, kakor so drugi ljudje. Pri napuhu
je tista pregrešna slepota, da človek zavoljo lepih lastnost in
svojih dobrih del sam sebi čast in hvalo daje namesto Bogu,
od kterega vse dobro ima, in kteremu samemu tedaj vsa čast
in hvala gre. Napuhnež tedaj Bogu krade čast in hvalo, kar
je ravno pred Bogom in pred ljudmi strašen, velik greh.

Napuh je poglaviten greh;  zakaj iz njega še
veliko drugih grehov izvira. „Napuh je slehernega greha za¬
četek," že v sv. pismu stare zaveze tako beremo. Iz napuha
pride prevelika ljubezen do samega sebe in lakomnost časti in
hvale pred ljudmi. Prevzetnež tudi sam sebe hvali, povišuje,
in zaničuje svojega bližnjega. Iz napuha tudi izvira zaniče¬
vanje Boga, sv. vere in katoliške cerkve; zakaj gerda prevze-
tija, ki v sercu gospodari, človeku ne pripušča, da bi svojo
spačeno voljo božji volji podvergel in božjim in cerkvenim za¬
povedim pokoren bil. Napuh je vsake krivovere pervi oče bil.
Napubnež se tudi nečimerno oblači, se s svojo lepoto, s svojim
premoženjem, s svojo učenostjo, s svojim stanom pred ljudmi
baha. Iz napuha pride tudi veliko prepira in sovraštva
med ljudmi. Veliko hudega iz tega greha izvira; zatoraj se
po pravici glava ali izvirk vseh drugih grehov imenuje. Zatoraj
ga pa tudi sam Bog toliko sovraži in ojstro kaznuje.

Judovski kralj Herodež Agripa je prišel lepo oblečen na
veliki god v Cesareji in je ondi ogovor imel. Lizuni pa so
povzdignili glas: „Ne človek, bog nam govori." To prilizo¬
vanje se je kralju neizrečeno dobro zdelo in rad je vidil, da

492

so ga za boga imeli. Ali angelj Gospodov je ošabneža vdaril.
Naenkrat je zbolel in v črevih se mu je cela reč červov za¬
redila, ki so ga, ker se je boga mislil, živega snedli: „Gorje
mi — je zaklical — ki ste me za boga imeli, moram zdaj
umreti. Božja moč, ki se jej moram podvreči, vas vse na
laž postavi."

Me bote prašali, kaj nam je storiti, da se
tega strašnega, greha obvarujemo?  In na to
vam odgovorim: Ako bote s pravo ponižnostjo svoje serca ogra¬
dili, tudi gerdi napuh nikdar v tistem gospodaril ne bo. Bodite
resnično ponižni. Ne mislite visoko od sam sebe, ampak niz¬
kih misli vedno bodite. Imate kaj dobrega nad seboj, ne pri¬
pisujte tega sam sebi, ampak le Boam, s kterega gnado in
pomočjo ste to dobro storili. Premislite večkrat svojo slabost,
svojo revščino, svojo pregrešnost. To vas bo gotovo ponižalo.
„Ti nisi ponižen, o človek! pravi kardinal Bona, ker sam sebe
ne poznaš. Kaj pa je vendar človek? Ah! slaba in revna
stvar na zemlji, vsemu hudemu podveržena. Od kod je tedaj
tvoj napuh, ti slaba, uboga, najrevniša stvar? Premisli en¬
krat svojo veliko revščino in slabost in čisto gotovo ponižen
boš.“ Premislite, ljubi moji! tudi to: Kako je Bog prevzetne
angelje ojstro kaznoval. V večni ogenj jih je zavergel. Ravno
to se tudi vam zgoditi zna, ako bi napuh v vašem sercu go¬
spodaril. Tega Bog ne daj! Bodite vselej iz serca ponižni.
Jezus in Marija sta nam v ponižnosti najlepši izgled. Jezusu
in Mariji se pa tudi vsak dan za dar ponižnosti priporočujte!

2. Drugi poglavitni greh je lakomnost.  Od tega
greha pravi sv. pismo, da je korenina vsake hudobije. Kaj
pa je lakomnost?  Lakomnost je neizmerno , preveliko
poželjenje po denarjih in časnem blagu. Kteri po denarjih in
po bogastvu neumno hrepeni, kteri le v velikem premoženju
svojo srečo išče in največe veselje ima; kteri se v posvetno
blago tako zaljubi, da celo serce na tisto naveže; kteri si
spravlja denar in blago, pa ne zato, da bi ga po pameti in
po božji volji sam zavžival in tudi drugim pomagal, ampak
samo zato, da bogastvo, blago in denar v skrinji ima, tak
človek je lakomnik, in se zoper Boga, zoper svojega bližnjega,
in zoper sam sebe hudo pregreši, ker posvetno blago bolj ljubi,
kakor Boga. „Lakomnost je malikovanje," piše sv. apostelj
Pavl; zakaj denar, to je malik, kterega lakomnik moli in
časti, to je njegov bog, kteremu po besedah Tertulijana slep
človek vse svoje misli in skerbi, vse svoje djanje in nehanje

493

daruje, ja tudi svojo dušo in večno zveličanje v dar prinese.
In kolika hudobija vendar to je, ako človek časno, minljivo
blago, prah te zemlje bolj ljubi, kakor neskončno ljubeznjivega,
veličastnega Boga! Take slepote nas Bog obvari! —

Lakomnik se pregreši zoper svojega bližnjega, ker mu v
sili ne pomaga, ker mu nič dobrega ne stori, kakor bi imel
po nauku sv. vere storiti. Pregreši se pa tudi zoper sam
sebe, ker si po lakomnosti na svoji duši toliko škode stori.
Lakomnik si zapre vrata v nebeško kraljestvo. »Vedite in za-
stopite, da lakomnik nima deleža v kraljestvu božjem" nam
pričuje sv. apostelj Pavel. Lakomnostjo poglavitni
greh,  je mati veliko grehov. Iz lakomnosti izvira jeza, ne¬
voščljivost, zvijača, krivica , goljufija , kriva prisega , neusmi¬
ljenost do svojega revnega bližnjega, neobčutljivost do božjih,
svetih reči, to so tiste hude rastline, ki mnogokrat le v la¬
komnosti svojo korenino imajo. Kam človeka lakomnost za¬
pelje , tega žalosten izgled nam je Judež Iškarjot. Ob času
cesarja Konstantina, Heraklijevega sina, je živel v Carigradu
bogat, ali čez mero skop in lakomen človek. Ta oboli nevarno,
in ker se boji umreti, razdeli po svetu enega svojih prija¬
teljev, ki je bil miloserčen in pobožen, trideset funtov zlata
med uboge, v zaupanji, da bo po njih molitvah od Boga
zdravje zopet zadobil. To upanje ga ni goljufalo: ozdravel je,
ali z zdravjem se je vernila tudi njegova strašna lakomnost.
On je začel sedaj silno žalovati, da je toliko zlata ubogim raz¬
dal, in je svojemu prijatelju vedno očital, da ga je on k temu
napravil. Zastonj mu je letd predstavljal, da je njegovo zlato
po rokah ubozih prišlo k samemu Jezusu Kristusu, da je za
to djanje on od Boga zadobil najdražji dar, ki ga svet more
dati — zdravje; zastonj mu je grozil z Božjo sodbo zavoljo
njegove skoposti in lakomnosti. Lakomneža ni moglo nič ne
utolažiti, ne k spoznanju pripraviti. Tedaj mu je njegov pri¬
jatelj rekel: Pojdiva vkupej v cerkev, in če ti tamkej, z roko
na me kazaje, pred podobo križanega Jezusa te besede rečeš:
»Gospod! ne jaz, ampak ta-le je miloščino ubogim podelil;"
ti jaz pri tej priči precej ondi odštejem tisti denar. Lakomnež
je v začudenje svojega prijatelja z veseljem to ponudbo spre¬
jel; in ko sta prišla v cerkev, je pred Bogom omenjene be¬
sede izgovoril, mu je njegov prijatelj trideset funtov zlata
vernil. — Novi Judež je z veseljem svoje zlato vzel, in urno
se vzdignil, da bi šel iz cerkve domu, ali — na cerkvenem
pragu ga neprevidena smert zadavi. Ustrašeni na grozno sodbo

494

Božjo sO duhovni te cerkve njegovemu prijatelju prigovarjali,
svoje zlato nazaj vzeti. „Nikakor!“ jim odgovori bogaboječi
mož; to zlato ni več moje, ampak le Bogu dano, in z Bogom
se ne smemo norčevati; jaz nočem biti enak Ananiju in Sa¬
dri, toraj prosim to zlato ubogim razdeliti."

Varujte se ljubi moji! lakomnosti, pa kako?  Ne pri¬
vežite .svojega serca na tako blago, ki samo na sebi nobene
vrednosti nima, ki ga lahko zgubite, ki ga enkrat zapustiti
morate, ampak le takih zakladov si spravljajte, ki vam celo
večnost ostanejo, dobrih del in kerščanskih čednost. Premiš¬
ljujte revščino Jezusovo in Marije, in sram bi vas bilo, ako
bi vi po bogastvu in posvetnem premoženju tako silno hre¬
peneli. Bodite toliko več radodarni; zavživajte časne dobrote
hvaležnega serca in po pameti, pa tudi svojemu bližnjemu
radi podajte od tega, kar vam je Bog bolj obilno podelil. Ra¬
dodarnost naj zaljša vaše serce. Bodite proti svojemu bliž¬
njemu dobrega, usmiljenega serca, in tudi vi bole pred Bogom
enkrat usmiljenja dosegli.

3. Tretji poglavitni greh je nečistost.  Od tega
greha sem že pri šesti božji zapovedi govoril. Ker je pa ta
greh strašno nevaren, in ker sveti apostelj Pavel naravnost
pravi, da nečistniki ne pojdejo v nebeško kraljestvo, vam ho¬
čem še enkrat od tega greha v kratkem govoriti, in vam neko¬
liko pomočkov zoper nečistost pokazati.

Kaj je nečistost?  Nečistost je nevkroteno, ne-
poredno poželjenje po mesenih slastih. Nečistost človek uga¬
nja in se pregreši, ako kaj gerdega radovoljno premišljuje,
ako kaj gerdega v svojem sercu poželjuje, ako kaj gerdega
govori in posluša, ako kaj gerdega gleda ali se ga dotikuje,
ako kaj gerdega v djanju stori, in ako tudi druge napeljuje v
gerdi, nesramni greh. V zakramentu sv. kersta človeška duša
oblačilo gnade božje obleče in se Bogu posveči; duša postane
božja prijateljica; pa tudi truplo bo za božji tempelj posve¬
čeno. Sv. Duh pride v njega prebivat. „Ali ne veste, da je
vaše truplo tempelj sv. Duha, kteri v vas prebiva?" Tako
sv. apostelj Pavel govori. Iz tega bote spoznali, kako strašno
se tisti pred božjim obličjem pregreši, kteri z nečistnim gre¬
hom tempelj božji oskruni, Duha božjega od sebe prežene in
potem peklenskemu duhu svoje serce zroči. To je vendar hu¬
dobija, da se popisati ne da. Zategadelj pravi sv. Ambrož te
besede: „Zavoljo nobenega greha ne beremo, da bi bilo Bogu
žal, da je človeka vstvaril, kakor zavoljo nečistosti."

495

Nečistost je pa tudi poglaviten greh. Iz
njega brez števila drugih grehov izvira. Nečistnik je vstanu,
vsako zapoved prelomiti. Iz tega greha pride oslepljenje pa¬
meti, pozabljenje na Boga, na smert in večnost, oterpnost
volje, obupanje, zadnjič pa večno pogubljenje. Oh varujte se
vendar tega strašnega greha, kako  pa?  Mislite vendar, da
nismo za ta svet, za nečiste sladnosti st varjeni, ampak za
nebesa. Kdor pa hoče v nebesa priti, mora tukaj s čistim
telesom, in s čisto dušo Bogu služiti. Mislite večkrat, da Bog
je povsod pri vas in vaš desni angeljc varh. Bog vse vidi,
Bog vse ve, njemu se nikjer skriti ne morete. Molite radi,
posebno na čast Marije device; ona vam bo dar čistosti spro-
sila. »Čujte in molite," da v skušnjavo ne padete. Pa tudi
svete zakramente radi in pogosto prejemajte; tako se bote
tega greha lahko varovali. Ljubite čistost, to je, tisto čed¬
nost, ki vas Bogu in angeljem najbolj prijetne stori. Bodite
čisti v svojih mislih, besedah in zaderžanju, in globoko si za¬
pišite v svoje serca besede Jezusove, kteri pravi, da le tisti
bojo Boga gledali, ki so čistega serca.

Na Nemškem je bogatega župana sin, Konrad, za Ro-
zaljko hodil, ki je bila poštena hči vbogega težaka, in jej je
obetal vzeti jo. Ona se mu brani, ker bogati stariši dovolili
ne bojo, da bi tako srotico vzel. Mladeneč pa roko k nebesom
povzdigne, in jej priseže rekoč: „Kozaljka! ali kdaj tebe za¬
pustim , in kako drugo vzamem , naj moje kosti nikdar ne
sperhnijo; kost se naj kosti derži, in jaz pri mertvih pokoja
ne najdem." Zapeljal je ubogo dekelce, pa jo tudi hitro po¬
zabil. Bogato hčer imenitnega kmeta je vzel, ubogo Rozaljko
pa v sramoti in revščini zapustil. — Konradu se je nekoliko
časa dobro godilo, ali v sercu ga je le červ grizel, da je Ro¬
zaljko zapeljal. V kratkih letih ga je smert pobrala. — Osem¬
najst let potem je bila Rozaljka na neki gostiji. Dobrovoljci
so si za kratek čas marsikaj izmišljali. Nekemu noroglavcu
na misel pride, da pervi, kterega versta zadene , mora v ko-
stenjak iti, in kostenega moža v hišo prinesti. Bile so nam¬
reč cele kosti, ki so njih pogrebniki izkopali, in v kostenjak
postavili, ker so se terdno skupej deržale. — Igra zadene ne¬
kega terdnega korenjaka, ki hoče pokazati, da ga ni strah.
Hitro v kostenjak teče, in kostenega moža v hišo prinese, ter
ga v sredo med dobrovoljce postavi. Strah in groza vse obleti.
— Gospodar med svate stopi, in jih ojstro posvari, rekoč:
»Ni, prav, da tega sromaka v pokoji ne pustite. Ce so ravno

496

le suhe kosti, Bog ve, kako se njegovi duši godi. Vsak naj
zatorej kostniku roko poda, da ga za nezamero prosi, in en
očenaš za njega pomoli." Svati ubogajo, in kostenemu možu
desno podajo. Kedar pa versta na Rozaljko pride, začne se
braniti in bledeti. Barajo njo, če ga pozna? Ona pravi, da
se jej znan dozdeva, zgrabi posilama kosteno roko in reče:
»Konrad, jaz ti odpustim." Ko bi trenil, na to besedo kosti
razpadejo. — Kedar se svati od strahu odahnejo, pove jim
Rozaljka, kaj jej je bil Konrad prisegel, dopolnil pa ne. Go¬
sposka, ki je to vedela, je zapovedala zopet kosti pokopati.
— Gorje zapelivcem, ki sladke obljube delajo, pa njih dopol¬
niti nočejo ali ne morejo! Solze zapeljane nedolžnosti v nebo
upijejo. —

4. Ceterti poglavitni greh je nevoščljivost.  Da je
nevoščljivost velik greh, že lahko iz tega spoznamo, kar sv.
pismo od nevoščljivosti govori: „Po nevoščljivosti hudičevi je
smert prišla, na svet, in kteri so na njegovi strani, njega po¬
snemajo;" tako že sv. Duh v stari zavezi govori. Kaj pa
je nevoščljivost?  Nevoščljivost je žalost nad dobrim,
kar bližnji ima, kakor da bi bilo lastnemu dobremu škodljivo.
Nevoščljivost je pa tudi velik greh, to že iz tega vidimo, ker
je naravnost tisti poglavitni zapovedi Jezusovi nasproti, ki
nam zapoveduje, svojega bližnjega ljubiti, kakor sam sebe in mu
vse dobro iz serca voščiti. Nevoščljivostjo tudi po¬
glaviten greh.  Iz nevoščljivosti namreč veliko drugih gre¬
hov pride, posebno pa obrekovanje, opravljanje, kriva sodba in
sovraštvo svojega bližnjega, veselje, kedar se mu hudo, in ža¬
lost, kedar se mu dobro godi. Nevoščljivost izvira iz napuha,
ali pa iz lakomnosti.

Zatoraj varujte se teh grehov, da niste nevoščljivi in se
tako pregrešili ne bote. Kaj je toraj storiti?  Pomislite,
da nevoščljivost nobenemu drugemu ne škoduje, kakor le vam
sam sebi. Nevoščljivost vas pripravi ob mir in srečo vašega
serca, ob gnado božjo in večno zveličanje. Zakaj pisano je:
»Nevoščljivci božjega kraljestva posedli ne bojo." Kdor je ne¬
voščljiv, je hudiču podoben. On je ljudem nevoščljiv, da so
srečni, in še v nebesa priti zamorejo. Kolika sramota, kolika
hudobija, ako je kerščeni človek nevoščljiv, in tako samemu
hudiču podoben postane! Varujte se, ljubi kristijani! nevo¬
ščljivosti. Le s tisto čednostjo svoje serce kinčajte, ki je
temu grehu ravno nasproti: s serčno, pravo, kerščansko lju¬
beznijo do svojega bližnjega. Ljubite se med seboj, kakor

497

bratje in sestre enega Očeta, kteri je v nebesih. Veselite se
z veselimi, in žalujte z žalostnimi; eden drugemu vse dobro
delajte, tako bote božjo poglavitno zapoved spolnovali. Glo¬
boko zapišite si v svoje serca tiste besede, ki je Jezus svojim
učencem pri zadnji večerji rekel: „Novo zapoved vam dam,

da se ljubite med seboj , kakor sem jaz vas ljubil; na tem
bojo ljudje spoznali, da ste moji učenci, ako se med seboj
ljubite."

Sklep.

Poznate zdaj štiri poglavitne grehe: Napuh, lakomnost,
nečistost in nevoščljivost. Vsi ti grehi so že sami na sebi
večidel veliki grehi ; iz vsakega teh grehov se pa še zraven
več drugih grehov porodi. Zatoraj varujmo se jih zvesto, in
usmiljeni Bog nam daj k temu svojo pomoč! Amen.

LXI. Keršanski nauk.

Od sedem poglavitnih grehov.

P. Kaj je požrešnost ?

O.  Požrešnost je neberzdana želja po jedi in pijači, in nezmerno
pojedanje in popivanje.

P. Kaj prihaja iz požrešnosti?

O. Iz  požrešnosti prihaja razuzdanost, prepir, nesramnost, ne¬
čistost , potrata časa in premoženja , podkopovanje zdravja , slabljenje
dušnih moči.

P. Kaj je jeza?

O.  Jeza je napčno razkačenje serca z željo, maščevati se.

P. Kaj izvira iz jeze?

O.  Iz jeze izvira sovraštvo, zmota pameti, nevolja, prepir, zmer¬
janje in kletvina, mor in uboj.

P. Kaj je lenoba ?

O.  Lenoba je nevolja in stud v rečeh, ki zadevajo Boga in naše
zveličanje.

32

498

P. Kaj izvira iz lenobe?

O.  Iz lenobe izvira zanikernost v službi božji, zanemarjanje pri¬
pomočkov za dosego božje gnade in večnega zveličanja potrebnih, žalost,
maloserčnost, nespokornost, obup.

Vvod.

Gobe so v jutrovih deželah gerda, nalezljiva in strašna
bolezen. Kdor je to bolezen dobil, je težko kdaj ozdravel. Le
Jezus vsegamogočni božji Sin je gobove bolnike ozdravljal,
kakor v sv. evangelju beremo. Cerkveni učeniki pa pravijo,
da tista ostudna gobova bolezen je podoba neke druge bolezni,
ki se človeške duše prime, jo pred božjim obličjem neznano
gerdo stori in jo v nevarnost večne smerti pripravi. In ta ne¬
varna dušna bolezen je vsak smerten ali poglaviten greh. Da
bote toraj , ljubi mojil te dušne bolezni prav spoznali, da se
jih bote vi, ki ste še zdravi, ki ste še v gnadi božji, tudi zanaprej
skerbno varovali; vi pa, ki ste na svoji duši že nevarno ranjeni,
pri Jezusu, edinem zdravniku bolnih duš , zopet zdravje do¬
segli, vam tedaj poglavitne grehe, ki so našim dušam nar bolj
nevarni, na kratko razlagam. Perve štiri poglavitne grehe sem
vam danes teden razložil; od treh zadnih pa danes govoriti
želim.

Pokazati vam hočem: Kaj je

5. požrešnost?

6. jeza? in

7. lenoba? in kterih pomočkov se imamo
posluževati, ako se tih grehov hočemo obva¬
rovati?

Skerbno poslušaj tel

Razlaga.

5. Peti poglavitni greh je požrešnost.  To ‘je tisti
greh, ki veliko ljudi na duši in truplu mori. Kaj je požreš¬
nost?  Požrešnost je neporedno, nevkroteno poželjenje po jedi
in pijači; ali nezmernost v jedi in pijači. Jesti in piti za po¬
trebo , jesti in piti o pravem času in v pravi meri; jesti in
piti iz tega cilj in konca, da bi truplo zdravo, krepko in
spolnovati svoje dolžnosti pripravno postalo, to ni greh, to je

499

prav, to je tudi po božji volji; zato nam Bog živež in pijačo
daje. Še dobro delo je, iz dobrega namena in pa hvaležnega
serca božje darove zauživati. „Ali že jeste, ali pijete, ali kaj
drugega delate, vse Bogu v čast delajte;* tako sv. apostelj
Pavel govori. Potem takem tudi z jedjo in pijačo človek lehko
Boga časti. Pa kaj pomaga, da človek mnogokrat, namesto
Boga častiti, pri jedi in pijači ga le hudo žali. Požrešni šo in
pregrešijo se po nauku cerkvenih očetov tisti, ki a) pred pra¬
vim časom jejo in pijejo. Nekteri iz nevkrotenega poželjenja
jedč in pijejo, kedarkoli priložnost imajo. To so taki ljudje,
ki niso v stanu memo kakega zrelega sadja iti, da bi po tistim
ne segli in svoje napčne poželjivosti ne nasitili. Požrešniki ne jejo
in pijejo za potrebo, ampak le svoji poželjivosti strežejo. Dalje
se pregrešijo b) tisti, ki bolj drage in imenitne jedi in pijače
zauživajo, kakor so njihovemu stanu primerne; c) tisti, kteri
čez potrebo, brez vse mere jedd in pijejo, kteri ne vejo, kdaj
zadosti imajo. Tako nezmerno zauživanje jedi in pijače člo¬
veku na duši in truplu škoduje, ker mu zdravje kali in živ¬
ljenje krajša. Taki si naj zapomnijo dobro, kar sv. pismo go¬
vori: »Nikar se pri gostariji preveč ne najej. Vživaj to, kar
je pred te postavljeno, kakor zderžen človek.* Požrešni so in se
tudi pregrešijo d) tisti, ki se vsi tresejo za jedjo in pijačo, ki
tako rekoč po volčje nad jed in pijačo planejo; e) tisti, ki za
nobeno reč toliko ne skerbij o, kakor zato, da bi zmirom dobro
jedli in pili, ki v dobri jedi in pijači nar večo srečo iščejo.
Tako je delal tudi bogatin, od kterega nam sv. evangelje pri¬
poveduje. Vsak dan se je dobro gostil in svojemu trebuhu
obilno stregel; bil je pa tudi v pekel pokopan. — Požrešnost
v jedi in nezmernost v pijači je poglaviten greh;  zakaj
brez števila drugih grehov iz njega izvira. Kdo je v stanu po¬
vedati, koliko gerdega poželjenja, koliko nesramnih besed, ko¬
liko nečistnega djanja, koliko prepira, kletve, tepenja, pobojev,
koliko krivice, koliko hudega za dušo in truplo izhaja iz ne¬
zmernosti v jedi in pijači! Zatoraj pa tudi sv. apostelj govori:
„da pogubljenje je konec tistih, kterih Bog je njih trebuh;*
na drugem kraju pa pravi: „da pijanci nebeškega kraljestva po¬
sedli ne bojo.* Poslušajte, kam pelje pijanstvo! Blizo mesta
Bukurešta v deželi Moldavi na Turskem je živel pošten oče
Jakob Simonič. Ni bil bogat, pa tudi nezadolžen; pridno je delal
in svoje ljudi lehko preživel. — Marko, njegov sin, se je bo¬
gato oženil, ali v slabih tovaršijah je velik pijanec in zaprav¬
ljivec jel biti. Kedar se je žganja napil, je goljufom žetvo

500

na njivi pod nič prodal; svojega očeta pa gerdo imel in nič
vbogal.

Neki večer oče zve, da je Marko dvema sleparjema v
roke prišel, ki ga v kerčmi vpijanita in nagovarjata, dolžno
pismo za en gon pitane živine podpisati, ki mu jo hočeta pri¬
gnati. Bila je očitna goljufija. Oče v taberno hiti, najde
sina med njima, pismo pa na mizi. „Nikar ne podpiši, moj
sin! prosi oče, le nicoj ne;“ popade pismo in hoče ž njim
uiti. Marko plane za očetom rekoč: »Kaj je tebi za to ?
Pismo nazaj!“ V tej besedi z levico pismo zgrabi, z desnico
pa očeta skoz vrata sune, in se med svoje tovarše poverne.
»Pravični Bog, zavpije oče, v tvojih rokah je očetov pravica!"
in milo joka. Pijanci se debelo smejč in Marka hvalijo, ki se
je podpisal.

»Stari ima dnar, začne pivcev nekdo; za to se boji, da
bi moral za sina plačevati. Vem, kje ima mačka zakopanega.
Marko, pojdi ga vzdignit! V unem starem zidovji, v starem
topu (kanoni) ali pa pod topom morajo dnarji ležati. Že več¬
krat so pravili, da po noči tam ropoče in straši; jaz pa le
sodim, da hodi stari svoje dnarje mešat." — »Kaj še, pravi
Marko; top je ves zarijevel; turski poglavar ga je očetu dal:
še zmeziti se ne da. Smešno se mi pa vendar zdi, da se mi
je senjalo, kako so me oče svarili, naj se topa varujem, da mi
roke ne zdrobi." »Ho, ho, se pivci zasmejijo, ravno to kaže,
da bojo dnarji tam ležali. Pojdimo jih vzdignit!"

Vzamejo potrebno orodje in svetilo; bila je temna noč,
ter grej o staro zidovje razkopat. »Le luknjo nar prej odkoplite;
bom vidil, če se bo top sprožil. Sam satan bi ga bil pod zem¬
ljo nabil (nabasal)." Tako Marko govori in z desnico v luknjo
seže, ter pravi: »Nekaj že ošlatam: le bližej z lučjo! — Ko
bi vstrelil, tako neznano Marko zavpije, da vsi tovarši odbe-
žijo. Grozovitno ga je v roko zabolelo; komaj se je k domu
privlekel. Celo noč v tami leži, in kedar se razdeni in on iz-
trezi, vidi roko strašno oteklo. Hitro po lekarja pošlje, ki pride
in najde dve globoke gadove (kačje) piki, roko pa že vso černo,
ter spozna, da se mora roka brez odloga odrezati, kar se je
tudi zgodilo.

Popoldne pride oče Simonič z duhovnikom nesrečnega
sina obiskat, in najde ravno tisto roko , ki ga je zvečer po¬
prej iz hiše potisnila, mertvo na mizi, sina pa bledega ko
smert v posteli ležati. »O Bog, izdihne oče, kako strašne so
tvoje sodbe!" »Pa tudi milostljive, pravijo duhovnik; on hoče,

501

naj bi vaš sin svojo krivico spoznal, in se poboljšal." Eokaje
prekleta, ki se loti svojega očeta.

Kako se varovati?  Da se bote, ljubi kristjani! po¬
žrešnosti varovali in zmerno živeli, premišljujte večkrat, kako
ostudna je že požrešnost in pijanost sama na sebi, koliko hu¬
dega in žalostnega pa tudi za dušo in truplo, za čas in več¬
nost ima; kako nas pa zmernost in treznost Bogu in ljudem
prijetne stori; na duši in truplu terdne, zdrave in močne
ohrani. Globoko si v serca zapišite besede sv. pisma, ki pra¬
vijo: „Božje kraljestvo ne obstoji v jedi in pijači, temuč v
pravičnosti, v miru in veselju, ktero od svetega Duha pride."

Šesti poglavitni greh je jeza;  kaj je jeza? Jeza je
napčno razserdenje duha nad kako rečjo, ktera nam po volji
ni; ali napčno razserdenje nad kakim človekom , z željo , se
maščevati nad njim. Pa vendar jeza ni vselej greh; zakaj ona
je dvojna: ena je pravična, druga pa je krivična; in ta je
vselej pregrešna, ker Boga žali vsak čas. Pravična jeza je tista,
kedar se človek razserdi zavoljo tega, da se je Bog razžalil,
ali zavoljo tega, da bližnji pregrešno živi. Taka jeza je pra¬
vična in ni pregrešna; zakaj ona izvira iz ljubezni do Boga
in do bližnjega. Tako pravično, sveto jezo je imel, postavim,
Mozes. Ko je z gore Sinaj prišel, vidil je Izraelce okoli zla¬
tega teleta plesati in malika častiti. On se pa nad to hudobijo
nespametnega ljudstva toliko razserdi, da tiste dve tabli, na
kterih so bile božje zapovedi zapisane , na tla verže , jih na
drobne kosce razbije; ljudstvo pa ojstro kaznuje. Tako sveto
jezo je imel tudi Jezus, ko je zagledal, da so v tempeljuu, v
hiši božji, namesto da bi Boga molili, le kupčevali in proda¬
jali. Od svete gorečnosti vnet je vse kupce in prodajavce iz
tempeljna pognal. Tako se tudi starši nad svojimi nepokornimi
otroci, dušni pastirji nad razuzdanimi ovčicami, gospodarji nad
nezvestimi posli po pravici razserdijo, kedar vidijo, da se Bog
žali, da se greh dela, podložni pa po široki cesti večnega po¬
gubljenja hodijo. Ali tudi tako jezo mora pamet in keršanska
modrost še ravnati. Od take jeze sv. pismo govori, ker pravi:
„Jezite se, pa nikar ne grešite." Vsaka druga jeza pa, ki ne
izvira iz ljubezni do Boga in bližnjega, ampak 'iz ljubezni do
sam sebe, iz sebičnosti, iz samoprida, iz nevolje ali zavoljo
kake posvetne reči, je napčnain pregrešna; posebno pa takrat,
kedar se človek temu napčnemu ogrejenju serca nič ne zoper¬
stavlja , kedar se jezi premagati da in se tudi nad svojim
nasprotnikom maščevati želi in išče. Jeza je poglaviten

502

greh: kajti iz jeze izhaja veliko drugih grehov. Kreg, prepir,
sovraštvo, maščevanje, preklinovanje, tožbe, poboji, vse to zvira
iz hude jeze, ki se ji človek po svoji nespamenti čisto uda.
Sv. pismo nas pa tako lepo tega greha svari. „Vsa grenkost
in jeza, in serd, in vpitje in preklinovanje naj bo daleč od
vas z vso hudobijo." Poslušajte, koliko grehov in nesreč hu¬
dobna jeza napravi! Denemarski kralj Sveno je bil naglo
in hudo jezen. Sliši nekdaj, da so nekteri žlahtniki nekaj
hudega zoper njega govorili. Prihodnji dan je bil ravno no¬
vega leta veseli praznik. In kaj stori jezavi gerdun? Eavno
so bili ta sveti praznik vsi njegovi razžaljivci pri božjej
službi v cerkvi zbrani. Trinog ukaže, naj vojaki v cerkev pla¬
nejo in od konca in kraja vse pomorijo. To je bilo žalostno
novo leto; glejte! kaj stori gerda jeza! — Pripeljali so
nekdaj svetemu Frančišku Zalezju razuzdanega mladenča,
naj bi ga prav ojstro posvaril. Lepo pohlevno ga poduči;
bedar pa nja terdovratnost vidi, jokaje reče: „To terdo-
vratno serce bo slabo končalo." Pravili so mu, kako ga je
lastna mati zaklela. „0h — je izdihnil — to je pa še le nar
huje! Kedar bo žena vidila, kako se bo njeno prekletje nad
njim dopolnilo, obžalovala bo svojo kletev, pa zastonj. Kratko
po tem se je zgodilo, kar je sv. mož napovedal. Razpuščeni
sin se je z nekim tovaršem na smert klal in obležal. Mertvo
truplo so pesi in volki raztergali, mati njegova pa je od ža¬
losti vmerla. Kako se varovati?

Poterpežljivi, kakor nas sv. evangelje uči, moramo Boga
prositi vsak dan za neprecenljivi dar krotkosti in keršanske
poterpežljivosti; moramo se vsaki jezi hitro v začetku zoper¬
stavljati; ako nas prenagli, moramo se kmalo spet potolažiti;
moramo se v zatajevanju samega sebe skerbno vaditi; posebno
pa premišljevati krotkega Jezusa. Od Njega, ki je toliko hu¬
dega, toliko krivice in preganjanja po nedolžno in pa tako tiho,
voljno in poterpežljivo prestal, se bomo tudi mi nar lepše ker¬
šanske poterpežljivosti in krotkosti učili. On sam govori:
„Učite se od mene, zakaj jaz sem krotek in iz serca ponižen;
in bote pokoj našli svojim dušam."

7. Sedmi poglavitni greh je pa lenoba; kaj je lenoba?
Lenoba je gnjusenje nad takimi rečmi, ktere Boga in dušno
zveličanje zadevajo. Boga moliti, Bogu služiti, pridno delati
za telesne potrebe, posebno pa za večno zveličanje svoje duše,
te dolžnosti vsak kristjan ima. Kdor pa tega ne stori, kdor
zanemarja dolžnost, ki jih proti Bogu ima; kdor ne dela pridno

503

po svojem stanu; komur za zveličanje svoje duše nič ni mar,
tisti je len in mlačen; tak človek je sedmega poglavitnega
greha kriv. To je pa velik greh, ako človek na Boga in zve¬
ličanje svoje duše nič ne porajta. Tak človek je podoben dre¬
vesu, ki nobenega sadu ne rodi. Drevo pa, ki je nerodovitno,
bo posekano in v ogenj verženo; tako sam Jezus govori. Tak
len človek je tisti evangeljski hlapec, ki je svoj talent zakopal,
kterega bo pa tudi njegov Gospod v zunajno temo vreči za¬
povedal. Lenoba je poglaviten greh.  Iz lenobe še ve¬
liko drugih grehov izvira. Lenuh zanemarja se tistih pomoč-
kov poslužiti, ki mu v nebesa pomagajo. Tak človek opušča
vsakdanje molitve, zanemarja službo božjo ob nedeljah in za¬
povedanih praznikih; besedo božjo poslušati, ssv. zakramente
prejemati, ga nič ne veseli. Lenuh zanemarja tudi posebne
dolžnosti svojega stanu. Zlati čas svojega življenja v lenobi
potrati, se v posvetne dobrote zakoplje, na božjo milost pre-
derzno zaupa, pokoro odlaga, zadnic pa rad obupa in nesrečno
smert stori. Kako se moramo lenobe varovati?  „Ne
bodite leni; bodite goreči v duhu; služite Gospodu," nas opo¬
minja sv. apostelj Pavel. Lenobi nasproti je čednost keršanske
gorečnosti, ktera nas spodbada, vse radovoljno , zvesto in na
tanko storiti, kar zadeva božjo čast in zveličanje naših duš.
Se hočemo lenobe varovati, moramo večkrat premišljevati,
zakaj da smo na tem svetu. Ne za kratek čas, ne za
veseljevanje, ne za samo zauživanje posvetnih dobrot, ampak
zato živimo tukaj, da bi vsi v tem kratkem času pridno delali,
pobožno živeli, — zvesto spolnovali vse svoje dolžnosti in tako
večno, nebeško krono zaslužili. »Delajte, dokler je dan; pride
noč, da delati več nobeden mogel ne bo," nas opominja Jezus
sam. Pomislimo tudi, koliko da se je sam Jezus trudil za naše
zveličanje; mi pa bi nič storiti ne hotli? Koliko so se tru¬
dili za nebeško kraljestvo vsi tisti, ki se zdaj že tamkaj v ne¬
besih veselijo! Premislimo večkrat, koliko plačilo nas tamkaj
čaka, ako na tem svetu zvesto služimo! Prosimo pa tudi Boga
preserčno , naj nas s svojo gnado podpira, naj nas navdaja
svete gorečnosti, da tukaj njemu radi, veseli in iz celega serca
služimo; po smer ti pa kakor njegovi zvesti hlapci v veselje
svojega nebeškega Gospoda pojdemo! Dokler je David vojske
sam vodil in je vedno delaven bil, je ostal čist. Ko pa je brez
dela doma bil, je postal hotnik in vbijavec. — Dokler se je
Samson s Filistejci bojeval, je bil nepremagan. Ko pa se je
brez dela v hiši mudil, so ga sovražniki vjeli iu oslepili. —

504

Dokler je Salomon pridno z zidanjem tempeljna se pedal, je
živel čisto. Ko pa se je poznej lenobi vdal, so ga skušnjave
premagale in je postal malikovavec. — Zatoraj veleva sv. Av¬
guštin kristjanom: „Čujte bratje! in se nevpehajte v goreč¬
nosti, ker niste ne svetejši od Davida, ne močneji od Samsona,
ne modriši od Salomona."

Sklep.

Sedmeri poglavitni grehi so sedmeri mogočni sovražniki,
ki nam v nebesa priti branijo. Ne dajmo se jim premagati!
Zvesto se jim v bran postavljajmo. Ako je Bog z nami, kdo
nas bo zamogel premagati! Trebimo zvesto in neprenehoma
vse korenine poglavitnih grehov iz serca svojega! Prizade¬
vajmo si pa tudi, tim velikim grehom nasprotne čednosti v
svoje serca zasajati. S pobožno molitvijo, to nebeško roso, jih
zalivajmo vsak dan; tako bo naše serce zal vertec, poln ne¬
beških rožic, svetih čednost; tako bo pa tudi naše serce vredno
prebivališče za Jezusa in Marijo, in čisti tempelj , v kterem
bo sv. Duh prebival in kraljeval! Amen.

LXII. Keršanski nauk.

Od šest grehov zoper sv. Duha.

P. Kteri so grehi zoper svetega Buha?

0.  Grehi zoper svetega Duha so:

1. Prederzno v božjo milost grešiti. 2. Nad božjo milostjo obupati.
3. Spoznani keršanski resnici ustavljati se. 4. Svojemu bližnjemu božjo
gnado zavidati. 5. Do lepega opominjevanja oterpnjeno serce imeti. 6. V
nespokornosti radovoljno ostati.

P. Ali se ti grehi lahko odpuste?

O.  Ti grehi se težko kedaj odpustč, ali pa celo nikoli ne v tem,
ne v unem življenji.

P. Kaj se pravi, zoper svetega Duha grešiti ?

O.  Zoper svetega Duha grešiti, se pravi: dobroto in gnado božjo,
ki se svetemu Duhu, kakor začetniku vsega dobrega, posebno prilastuje,
prostovoljno in hudobno zametavati in zaničevati.

505

P. Zakaj se pravi: Grehi zoper svetega Duha se težko kedaj od¬
puste, ali celo nikoli ne, ne v tem, ne v unem življenji?

0.  Pravi se: Grehi zoper svetega Duha se težko kedaj odpuste,
ali celo nikoli ne, ne v tem, ne v unem življenju, ker tak grešnik zve¬
ličavne pripomočke navadno do konca svojega življenja hudobno zame¬
tuje in zaničuje.

Vvod.

Pač slepi in terdovratni so nekdaj farizeji bili. Toliko
lepih naukov so slišali, toliko velikih čudežev vidili, katere je
Jezus v pričo ljudstva delal; in vendar mu niso verjeli. Po¬
stavili so nekdaj pred Jezusa človeka, ki je od hudega obseden,
ki je tudi slep in mutast bil. In Jezus ga po svoji vsegamo-
gočnosti na enkrat ozdravi. Množica se je čudila nad tolikim
čudežem; farizeji pa so rekli, da Jezus le s pomočjo Belcebuba
hudiče izganja. Tako terdovratni so bili. Tako hudobno so se
resnici zoperstavljali, ktero jih je Jezus učil; tako prevzetno
tedaj zametovali gnado odrešenja in zveličanja, ktero jim je
Jezus tako ljubeznjivo ponujal. Zategadelj je Jezus farizejem
rekel: „Vsak greh in preklinovanje bo človeku odpuščen, pre-
klinovanje Duha pa ne bo odpuščeno. In kdor koli bo kako be¬
sedo rekel zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno; kdor bo
pa govoril zoper sv. Duha, mu ne bo odpuščeno, ne na tem
svetu, ne v prihodnjem." V teh besedah nam Jezus očitno pove,
kako velik greh da je, gnadi sv. Duha se zoperstavljati ali
zoper svetega Duha grešiti. Takih grehov zoper sv. Duha je
pa šest, kakor smo se jih že v katekizmu učili. Da bote, ljubi
moji! prav spoznali: kako veliki in hudobni so ti grehi in se
jih tudi varovali, vam hočem danes tih š ester o grehov
v sv. Duha  na kratko razložiti. — Poslušajte!

Razlaga.

1. Pervi greh zoper sv. Duha je: Prederzno na
božjo milost grešiti.  Tako se tisti pregrešijo, kteri brez
vsega straha greh za grehom delajo in sami pri sebi pravijo,
kaj pa je že toliko, ako to in to storimo, ako iz človeške sla¬
bosti grešimo; saj je Bog neskončno milostljiv; On nam bo
že naše grehe odpustil. Poj demo k spovedi in vse bo zopet
dobro. Tako se nekteri prederzno na božjo milost zanašajo;
na božjo pravičnost pa čisto pozabijo. Res je to, da je Bog
neskončno milostljiv. Pa On je le milostljiv do zgrevanih,

506

spokorjenih grešnikov. Res je to, da je Bog neskončno usmi¬
ljen. Pa On je tudi neskončno pravičen. Kdor se tedaj samo
na božjo milost zanaša in zavoljo tiste zmirom prederzno greši,
tisti ni vreden božje milosti, ampak le ojstra božja pravičnost
ga bo zadela. Grešnika pred prederznim zaupanjem na božjo
milost svariti, že v stari zavezi sveti Duh tako govori: „Ne
reci: grešil sem, in kaj žalega se mi je sgodilo? zakaj Nar-
viši je poterpežljiv maščevalec. In ne reci: Usmiljenje božje je
veliko, Bog se bo usmilil nad obilnostjo mojih grehov; zakaj
Njegov serd se tako hitro približa, kakor usmiljenje, in v
grešnika se njegov serd ozira." Kako nevarno da je, na milost
Božjo prederzno zanašati se, zlasti ko nas sv. Duh k pokori
kliče, razvidimo iz gleda, ki nam ga sv. Antoniu pripoveduje.
Mlada ženska, ki je bila po nar ostrejših postavah čednosti
zrejena, je v smertni greh padla. Komaj je bil greh storjen,
jej Duh Božji hudo očita, sramota jo pokrije in vest pekli. Pa
tudi hudobni sovražnik jo moti, ter si misli: Kje sem v stanu
ta greh duhovnu povedati? Sramožljivost jo še v strašnejšo
pregreho pripravi, da greh na spovedi zamolči. Duh Božji jo
spet svari, ta novi težki greh pečenje njene vesti le še zviša.
Gre v samostan in upa, da bo svojo pregreho pri dolgi spo¬
vedi povedala, ki se opravlja pred storjeno obljubo. Res je sto¬
rila sklep, svoje serce razodeti; ali zamotala in zmanjšala je
greh tako, da ga spovednik ni mogel spoznati. Ta čas umerje
predstojnica v samostanu. Mlada oseba je tako spodbudno ži¬
vela , da so bile tovaršice od tega videza ogoljufane in so si
jo sprednico na mesto ranjce zvolile. Kmalo potem smertno
zboli. Vedno je sama pri sebi sklepe delala, da bo že še po¬
pravila ter svoj greh na smertni postelji po vsaki ceni prav
in čisto povedala, pa ker je že toliko časa na milost sv. Duha
grešila, jej je tudi zdaj sramožljivost usta zaperla. Tako je
svete zakramente prejela z veliko zunanjo pobožnostjo, ali kaj
— ko jih jebožjeropnoprejela! Na smertni postelji je mislila,
zdaj da bo vendar povedala; pa, o strašna sodba Božja! pamet
se jej je zmešala in v svojih grehih jeumerla! Sploh so mislili,
da smejo si svesti biti njenega zveličanja. Ko so za njo mo¬
lili, pripustil je Bog, da se nesrečna samostanskim prebivalcem
prikaže, rekoč: „Jenjajte za me moliti! Pogubljena sem, ker
sem bila v mladosti smertni greh na spovedi zamolčala." Išči
pri Bogu milosti, o človek! dokler je čas, nikar njegovih
gnad slabo ne obračaj, varuj in varuj se, da ne grešiš zoper
sv. Duha!

507

2. Drugi greh zoper sv. Duha je: Nad božjo mi¬
lostjo obupati.  Kateri misli, mojih grehov je .toliko Šte¬
vilo, moji grehi so tako veliki, da mi jih Bog ne more več
odpustiti, tak grešnik nad božjo milostjo obupa. Ta greh je
poprejnemu ravno nasproti. Kteri prederzno na božjo milost
greši, ima na Boga samo, in scer prederzno zaupanje, strahu
pa nobenega. Kteri pa nad božjo milostjo obupa, se Boga
samo, in scer preveč boji, zaupanja v Boga pa nima nobenega.
Preveč ali premalo ali clo nič v Boga ne zaupati, oboje je
krivo in velik greh. Žalostni izgledi obupanja nad božjo mi¬
lostjo sta nam Kajn in Judež Iškariot. „Moja hudobija je pre¬
velika , da bi mi jo Bog odpustiti zamogel." tako je rekel
hudobni Kajn. In Judež, kteri je svojega Gospoda in učenika
sovražnikom izdal, je srebernike v tempelj vergel, je šel in se
obesil. Beda častit cerkven učitelj piše, da je imel svoje dni
neki angleški kralj imenitnega vojščaka, ki je bil moder za
posvetno, za večno pa zanikaren. Pogosto ga kralj opominja
preoberniti se, prej da ga smert zaleze; pa ni porajtal. Naglo
zboli, in še bolj ga kralj nagovarja spokoriti se. „Zdaj v bo¬
lezni ne, izgovarja se vojščak; tovarši bi rekli, da se bojim."
Kralj ga v drugo obišče in ker vidi, da je pri kraji, še serč-
nej ga opominja se z Bogom spraviti. Ali bolnik se grozo-
vitno zadere: „Prepozno je; za mene zveličanja ni. Moja vest
mi vse hudobije očita. Kavno sem dvoje bukve videl: ene lepe,
pa majhne; v njih sem le malo storjenih dobrih del bral.
Druge sem gledal debele in velike, v katerih so vse moje hu¬
dobije, tudi narskrivneje popisane." To izgovoril in je ne¬
srečno smert storil brez vsega upanja. Nar nesrečnej je človek,
kteri obupa na božje usmiljenje; obup je nar veči greh. Sam
Bog nas obvari take skušnjave, v kateri si grešnik po sili
nebesa zapre, pekel pa odpre! Nad božjo milostjo ne smemo
nikdar obupati. Naj bi naši grehi še tako veliki bili, naj bi
jih toliko bilo, kakor je peska v morju, kakor listja na drevju,
kakor trave na zemlji, vendar je še božja milost neskončno veča
in obilniša; vse grehe nam hoče Bog odpustiti po neskončnem
zasluženju Jezusovem, ako le grešne pota zapustimo, se iz
celega serca k Bogu nazaj obernemo in pri njem milosti in
gnade iščemo. Gospod Bog nas sam tega. zagotovi, ker po svo¬
jem preroku tako govori: „Ako se krivični nad svojimi grehi
spokori, bo gotovo živel, in ne bo umeri. Hočem mar smert
hudodelnika, reče Gospod, ali nočem toliko več, da se od svo¬
jih hudih del spreoberne in živi?" „Če hudobni pokoro stori,

508

se tudi vseh hudobij ne spominja več; kakor resnično živim,
jaz nočem smerti grešnika, ampak da se spreoberne in živi."
Zatoraj le nikdar nad božjo milostjo ne obupajmo. Dve reči
si posebno v serce svoje zasadimo: Božji strah, pa tudi ne¬
premakljivo zaupanje na božjo milost. Strah pred neskončno
pravičnim Bogom nas bo greha varoval. Zaupanje na njegovo
neskončno milost nas bo pa zopet vzdignilo in k Bogu pripe¬
ljalo, ako smo po svoji slabosti vendar tako nesrečni bili, da
smo greh storili in božjo gnado zapravili!

3. Tretji greh zoper sv. Duha je: Spoznani keršan-
ski resnici se zoperstavljati.  Pod keršansko resnico
se tukaj zastopi keršansko-katoliška vera, ktero je Kristus pri¬
nesel iz nebes, in ktero nas zdaj v njegovem imenu mati ka¬
toliška cerkev uči. Kdor tedaj resnico katoliške' vere spozna,
pa se jej vendar udati noče, ampak tisto zametuje, tak človek
božjo gnado zametuje in se zoper sv. Duha pregreši. Tako so
se nekdaj terdovratni judje in farizeji pregrešili. Slišali so Je¬
zusove lepe nauke, vidili so njegove čudeže; ali vendar niso
verjeli, spoznani resnici so se terdovratno zoperstavljali. Za¬
tegadelj jih je pa tudi Jezus ojstro posvaril, rekoč: „Ako
vam resnico govorim, zakaj mi ne verjamete ? Zavoljo tega me
vi ne poslušate, ker niste iz Boga. “ In kedar so po Jezusovem
vnebohodu njegovi aposteljni in učenci sveto evangelje ozna-
novali, hudobni judje so se tudi njim zoperstavljali. Zategadelj
jih je sv. Štefan očitno pokregal rekoč: „Vi terdovratni in
neobrezani na sercih in ušesih se vedno sv. Duhu zoperstav¬
ljate, kakor vaši očetje, tako tudi vi." Tako se še dandanešnji
veliko nevereev in krivovercev pregreši, kteri bi lehko spo¬
znali in se previžali, da je le v katoliški cerkvi razodeta božja
resnica nepopačeno hranjena, da je le sv. rimsko-katoliška
cerkev prava in edinozveličanska cerkev; pa vendar v svoji neveri
ali krivoveri, v svojih zmotah terdovratno ostajajo. Tako se
pa tudi veliko kristjanov pregreši, kteri so le po imenu kri¬
stjani , po zaderžanju pa morebiti hujši kakor judje ali never¬
niki. „Pravijo, da verujejo v Boga, pa v djanju ga za tajaj o."

4. Šterti greh zoper sv. Duha je: Svojemu bližnjemu
zavoljo gnade božje nevoščljiv biti.  —Nevoščljivost
je že sama na sebi. poglaviten greh. Že zavoljo minljivega
blaga, zavoljo kake posvetne reči svojemu bližnjemu nevoščljiv
biti, je gerd in velik greh; svojemu bratu ali bližnjemu pa
zavoljo gnade, zavoljo ljubezni božje nevoščljiv biti, to je prav
za prav hudičev greh. Zakaj le hudič težko vidi, da je človek

509

v gnadi pri Bogu; le on je človeku zavoljo gnade božje ne¬
voščljiv , ker je sam zaveržen in ločen od Boga na vekomaj.
Kdor je tedaj svojemu bližnjemu zavoljo tega nevoščljiv, da
se v gnadi in prijaznosti božji nahaja, da mu je Bog velike
dušne darove in zmožnosti podelil, da prav bogaboječe in po¬
božno živi, da zavoljo lepih čednost in čistega življenja po¬
sebno dobro slovi; kdor je zavoljo vsega tega svojemu bliž¬
njemu nevoščljiv, tisti se zoper sv. Duha, od kterega vse
dobro, vsak dar, vsaka gnada izvira, močno pregreši. Kajn in
Abel sta Bogu darovala. Abel je bil pobožen, njegov dar je
Bogu dopadel. Naravnost proti nebesom se je dim valil od
njegovega daru. Kajn je bil pa hudoben, zategadelj tudi Bog
za njegov dar nič maral ni. Dim od njegovega daru se je po
zemlji vlekel. Ko je tedaj Kajn vidil, da Abelnov dar Bogu
dopada, njegov pa ne, ker je vidil, da je njegov brat v gnadi.
pri Bogu, on pa ne, ga je to močno pri sercu peklo. Bil mu
je zavoljo gnade božje nevoščljiv; je šel in je svojega brata
neusmiljeno ubil. V toliko hudobijo ga je pripravil ta hudičev
greh, gerda nevoščljivost. Bog nas obvaruj tega greha! Ako vi¬
dimo, da drugi več gnade, več dušnih darov imajo, kakor mi, ne
bodimo jim zavoljo tega nevoščljivi, ampak hvalimo Boga za
vse dobrote, ki jih je našemu bližnjemu skazal. Od njega vse
dobro pride. Le njemu tudi zavoljo vsega dobrega vsa čast in
hvala gre. On podeli vsakemu po svoji neskočni milosti. Tudi
nam bo sv. Duh obilnost svojih gnad podelil, kedar se bomo
tistih bolj vredni skazali.

5. Peti greh zoper sv. Duha je: Do lepega opomino-
vanja oterpnjeno serce imeti.  Ker Bog ne želi smerti
grešnika, ampak da bi se spokoril in živel, ga tedaj na mno¬
gotere viže kliče na pot pokore in poboljšanja. On mu k sercu
govori po znotranjem razsvitljenju, on ga kliče in k sebi vabi
po svojih dobrotah, ki mu jih obilno deli, ako pa velike do¬
brote grešnika ne ganejo, ga pa tudi mnogokrat z boleznijo
ali kako drugo nesrečo obišče. Kliče ga na pot pokore po svo¬
jih namestnikih, po pridigarjih in spovednikih, po nauku in svar¬
jenju staršev in zvestih prijatlov. Kedar pa grešnik vsega tega
nič ne porajta, grešnega življenja in široke ceste večnega po¬
gubljenja ne zapusti, takrat ima do lepega opominovanja gerdo
oterpnjeno serce, in se zoper gnado sv. Duha strašno pregreši.
Tako se je nekdaj kralj Farao pregrešil, kteri se ni hotel
božjemu povelju, božjim čudežem in božjemu obiskovanju udati,
ampak je vedno oterpnjenga serca ostal.

510

Pregrešili so se tudi judje in farizeji, ki so do opomino-
vanja prerokov, do toliko lepih naukov Jezusovih in njegovih
aposteljnov zmirom oterpnjeno serce imeli in rajši v svojih
zmotah in hudobijah ostali. Pregrešijo se pa tudi tako dan-
danešnji tisti kristjani, kteri razuzdano in pohujšljivo živijo;
in kedar jih starši, prijatlji, dušni pastirji podučujejo, svarijo
in na pot pokore kličejo, vsega tega svarjenja in podučevanja
ne poslušajo, ampak oterpnjenega serca le dalej in dalej grejo
po poti pogubljenja večnega. Tiste strašne besede jih bojo en¬
krat zadele, ktere v pismu beremo: „Vi me niste poslušali,
pravi Gospod Bog, in jaz se bom k vašemu pogubljenju smejal,
in vas bom osramotil."

6. Šesti greh zoper sv. Duha je pa: V nepokori terdo-
vratno ostati.  Tako se tisti pregrešijo, kteri dobro vejo,
da se na potu večnega pogubljenja znajdejo, pa se vendar k
Bogu nazaj oberniti in poboljšati nočejo, kteri tedaj zavedno
in naprejvzetno v grehu živijo, kteri od pokore nič slišati no¬
čejo, ali kteri pokoro tako dolgo odlagajo, dokler je že večidel
za pokoro prepozno. Taki terdovratni grešniki pač niso vredni
božjega usmiljenja: „Takemu terdovratnemu sercu bo na zadnje
hudo." Tudi Jezus je terdovratnim judom te strašne besede
govoril: „Jaz grem od vas proč; vi me bote scer iskali, pa
bote v svojih grehih umerli." Kartavzarski mnih Herman pri¬
poveduje to-le: Poznal sem nekega vojščaka visokega rodu in
lepe postave; zraven pa je bil še serčen in bogat. Bog mu pa
je poslal neko bolezen, ki mu je lepo postavo precej ogerdila.
Ko pa vidi, da poprejšne lepe postave in podobe ne more do¬
biti nazaj, začne se mu vsa pamet nekako mešati in jel je
tudi nad svojim večnim zveličanjem obupovati. Ves jezen in
serdit k Bogu zaupije: »Bog! vzel si mi lepo truplo , jaz ti
pa hočem vzeti lepo dušo!" Nesrečnež se je s tim hvalil in
ponašal, da se tako rekoč nad Bogom maščuje s tim,  da je
svojo dušo Bogu vzel in hudiču zapisal. Vergel je potem od
sebe ves strah božji, strašne hudobije vganjal in prav po ži¬
vinsko zdivjal. Slednjič vendar umerje pa brez vse pokore in
vsega poboljšanja. Umeri je kot terdovraten grešnik in še na
cerkvenem pokopališču ni bil pokopan. Take terdovratnosti,
take nesreče nas Bog obvari!

511

Sklep.

To so tedaj tisti grehi zoper sv. Duha, od kterih sveto
pismo govori, da se težko ali clo ne, ne vtem, ne v prihodnjem
življenju ne odpustijo. Ne scer zategadelj, kakor da bi jih ne
mogel ali ne hotel Bog več odpustiti, ampak zato, ker se tak greš¬
nik poboljšati in spokoriti noče, ker gnado božjo naprejvzetno
in terdovratno zamečuje in v nepokori tedaj nesrečno smert
stori. Mi pa, preljubi kristjani! se teh grehov zoper sv. Duha
skerbno varujmo! Smo pa tako nesrečni bili, in v velike grehe
zapadli, oh tedaj pa le hitro , hitro zopet ustanimo , pobolj¬
šajmo in podajmo se na pot resnične pokore. Le pokore ne
odlagajmo! Zapomnimo si dobro besede sv. aposteljna Pavla,
ki pravi: „Ne žalite sv. Duha božjega, skterim ste zapečatjeni
na dan odrešenja." „Duha božjega ne zbrišite." Ampak:
„danes, ko njegov glas zaslišite, ne oterpnite svojega serca."
Amen.

LXIII. Keršanski nauk.

Od štirih v nebo vpijočih grehov.

P. Kteri so štirje v nebo vpijoči grehi?

0.  Štirje v nebo vpijoči grehi so:

1. Eadovoljni uboj. 2. Mutasti ali sodomski greb. 3. Zatiranje
ubožcev, vdov in sirot. 4. Delavcem in najemnikom zaslužek zaderževati
ali utergovati.

P. Žalca j se ti štirje grehi imenujejo v nebo vpijoči grehi?

0.  Ti grehi se imenujejo v nebo vpijoči grehi:

1. Ker se v svetem pismu od vsakega teh grehov, kedar kje jo go¬
vorjenje od njega, razločno pravi, da v nebo vpije za maščevanje.

2. Ker ti grehi božjo pravico prav posebno silijo, da kaznuje tiste,
kteri so jih storili.

Vvod.

Na tem svetu je že tako, da se reč od reči razloči. Uno
drevo je veče kakor drugo, ta gora viša, kakor druga, ena
roža lepša, kakor druga; ena reč boljša kakor druga. V dobrih,

512

kakor v hudih rečeh se z mirom še kak razloček nahaja. Tako
je tudi pri grehih, ki jih človek storiti more. Nekteri so le
mali pregreški človeške slabosti; nekteri ga na duši že bolj
nevarno ranijo; nekteri jo pa clo umorijo , kakor nam sveto
pismo pričuje. Nekteri grehi so pa tudi tako veliki, da sami,
tako rekoč, v nebesa vpijejo, naj bi jih pravični Bog kaznoval,
kakor zaslužijo. In od štirih takih grehov nam že sveto pismo
govori. Ti štirje v nebo vpijoči grehi so: 1. Radovoljni uboj.
2. Mutasti ali sodomski greh. 3. Zatiranje vbogih, vdov in sirot.
4. Delavcem in najemnikom zaslužek zaderževati ali vtergo-
vati. In te štiri v nebo vpijoče grehe  vam bom danes
na kratko razložil. — Poslušajte!

Razlaga.

1. Pervi v nebo vpijoči greh je: Radovoljni uboj.
Tega greha se tisti kriv stori, kateri kakemu človeku premiš¬
ljeno in naprejvzetno življenje vzame. Kdor tedaj človeka
umori, doprinese ta strašni greh. Pregreši se zoper Boga. Za¬
kaj le Bog je gospod življenja in smerti. Ako pa človek člo¬
veku življenje vzame , prederzno v božjo pravico sega in se
zoper božje nar više gospostvo strašno pregreši. Pregreši se
vbijavec zoper svojega bližnjega, ker mu življenje, to je tako
blago odvzeme, katerega mu nazaj dati nikdar več ne more;
ker mu tako škodo stori, ki se več ne da popraviti. Vbijavec
se pregreši zoper celo človeško družbo, ker jo po navadi ko¬
ristnega uda obropa. Da je pa tako vbijanje človeškega živ¬
ljenja tolik greh, da v nebesa vpije za maščevanje in kazen,
to nam zgodba svetega pisma pričuje. V pervih bukvah Moj¬
zesa beremo od dveh bratov, od Kajna in Abelna. „Kajn je
rekel k Abelnu , svojemu bratu: Pojdi, greva na polje. In
kedar na polje prideta, zgrabi Kajn Abelna in ga vbije. Go¬
spod Bog je pa Kajnu rekel: Kje je tvoj brat? On pa odgo¬
vori: Jaz ne vem; ali sem mar varh svojega brata? In Bog
je k njemu govoril: Kaj si storil? Glas kervi tvojega brata
od zemlje k meni vpije. Kajn spozna svojo strašno hudobijo;
pa nad božjo milostjo čisto obupa. Brez pokoja, nemirnega
serca se po svetu klati in zadnjič v hosti od strupne pušice
zadet, kakor divja zver nesrečno smert stori." Pred nekaj leti
se je na Francoskem to le zgodilo. Nekega popotnika po noči
v gojzdu napade razbojnik in poropa mu 12 frankov. . Mislil
je, da nima več. Popotnik prestrašen teče kolikor more, in

513

pride do neke najemniške hiše, kjer ga je gospodinja sprejela
in mu na senu prenočevanje odkazala. Nespremišljen je bil
povedal, kako je bil oropan, da se mu je pa vendar po sreči
izšlo, ker je še veliko denarja unesel. Gre k počitku, pa ne
more spati, ker je bil preveč prestrašen.

Kmalo pride njen mož in pove svoji vredni tovaršici, da
je nekega tujca za 12 frankov oropal. Ona mu pove , da je
ravno tisti na svislih in da ima veliko denarja pri sebi. Zgo-
vorita se, ga umoriti in oropati. O polnoči je imel dedec na
svisle iti in tujca dolj vreči, baba pa da mu bo s sekiro po¬
slednji udarec pritisnila. Vse to je ubožec na senu v svoj strah
in grozo slišal; zaupal je pa v Boga in ni zgubil serčnosti.
Mesec mu je pomagal; pri njegovem sjanji je dobil čverstkoi,
in je sklenil, se ž njim na življenje in smert braniti.

O polnoči sliši tihe stopinje in po tem nekoga, ki se je
po loj tri gori plazil. Zdaj se terdo vstopi, stisne s silno močjo
svoj kijec, in poči tako močno čez glavo, ki se je čez lestvico
pomolila, da se je tepec, ko bi trenil, čez lestvico na tla pre¬
kucnil. Spodaj je stala kervi žejna najemničariea s sekiro in
je svojemu zalemu možu čepino ubila, češ, da je ptujec.

Oteti tujec na vse zgodaj v jutro , hvaležen Bogu za
dvojno otetbo, teče in naznani bližnji sodniji, kaj da se je
zgodilo. Tudi nečloveška žena je potlej po pravičnem mašče¬
vanju Božjem zasluženo plačilo dosegla.

Tako se vbijavcu po navadi godi. Dati mora življenje,
kri za prelito kri. Ako pa tudi človeški pravici v roke ne
pride, božji večni pravici pa vendar ušel ne bo. Prelita kri
vedno kliče v nebesa za maščevanje. In ako se vbijavec na
tem svetu ne spokori in zaslužene kazni tukaj ne prestoji,
tamkaj v večnosti se bo pa brez konca pokoril, kjer bo v tisto
strašno ječo zapert, iz katere nikdar več ne pride. V nebo
vpijočega greha se tudi tiste hudobne ženske krive storijo, ka¬
tere sad svojega telesa premišljeno pokončajo. Take peklenske
pošasti so še hudobniše, kakor vsak drug ubijavec. Zakaj drug
vbijavec po navadi le truplo umori, duše pa ne more; take
hudobe pa pri otroku dušo in truplo neusmiljeno umorijo.
Take hudobije samo misliti, je groza in strah. Takih grehov
storiti, nas Bog obvari!

2. Drugi v nebo vpijoči greh je; Mutasti ali sodo in¬
ski greh,  in sliši k tistim grehom, ki so v šesti božji za¬
povedi prepovedani. Ta strašni greh se stori, kedar se človek
nečisto pregreši, in scer tako, da se to še po natornem redu

514

ne zgodi. Imenuje se to mutasti greh, ker ga tak grešnik pri
spovedi večkrat zamolči, ali se ga pa vendar tako na tanko
ne spove, kakor ga je storil. In sodomski greh se zato imenuje,
ker so posebno prebivalci Sodome in Gomore ta ostudni greh
doprinašali, dokler jih je Bog z žveplenim ognjem pokončal
in potrobil iz krajev tega sveta. Zakaj tako v svetem pismu,
beremo: »Vpitje Sodome in Gomore se je pomnožilo, in njihov
greh je zlo velik postal. Ta kraj hočemo pokončati, ker je
njegovo vpitje veliko postalo pred Gospodom." „In Gospod je
dežil čez Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj iz nebes , in je
prevernil te mesta in celo okolico, vse prebivavce teh mest
in vse, kar je bilo zelenega na zemlji." In še dandanešnji se
ta očitna božja kazen nad tem krajem vidi. Zakaj tam, kjer
so nekdaj tiste hudobne mesta stale , še zdaj tisto solno in
žvepleno morje stoji, v kterem nobena živa stvar obstati ne
more. Tamkaj ni nobene ptice, ki bi po zraku lete prepevala;
po tri ure daleč od tistega žveplenega morja še travice ne
raste. Tako se očitno kaže še dandanešnji tista strašna kazen, ki
je nekdaj prebivavce teh mest zavoljo toliko ostudnih grehov
zadela. In če Bog takih grešnikov dandanešnji z žveplenim
ognjem očitno ne pokončuje, le za tega delj se to godi, da bi to
pošast, kakor Tertulijan mutasti greh imenuje, na unem svetu
celo večnost še z veliko ostrejšimi kaznimi pokoril. Da se tega
greha varujemo, je potreba, si živo naprej postsavljati, kako
je Bog povsod pričujoč in vsega vedoč. Bog vse vidi, Bog vse
vč, Bog je povsod pri tebi; ako si to resnico prav živo k sercu
vzameš, tudi tako ostudnega greha nikdar storil ne boš. Ko je
kralj Demetri mladenča Damokla, ko se je ravno kopat šel,
po sili v sramno djanje zapeljati hotel, je mladeneč rajši v
kotel vrelega kropa skočil, kakor se oskruniti dal.

3. Tretji v nebo vpijoči greh je:Zatiranje vbogih,
vdov in sirot.  Vbogi so tisti, kateri nič svojega nimajo in
le od tega živijo, kar si v Boga ime sprosijo ali težko s svo¬
jimi rokami pridelujejo. Vdove so tiste žene, katerim so možje
pomerli in zdaj same živeti morajo. Sirote so tisti otroci, ki
so jim starši pomerli, ki torej nimajo ne očeta, ne matere
več , da bi za nje skerbeli. Kdor tedaj take vboge , vdove in
sirote stiska, ž njimi nevsmiljeno ravna, jim krivico dela,jih
še ob to malo spravi, kar imajo; kdor jih po nedolžnem žali
in tako njih grenko življenje še bolj ogreni: tisti stori tolik
greh, da v nebesa vpije za maščevanje in kazen. Zavoljo vbo¬
gih v svetem pismu te besede beremo: „Ne žali serca, ka-

515

tero revščino in silo terpi, invbogemune odteguj svojega daru.
Ne obračaj svojih oči od potrebnega zavoljo jeze, da mu pri¬
ložnosti ne daš, skrivši zoper tebe se pritožiti; zakaj, ako v
grenkosti in nevolji zoper tebe toži, bo njegova molitev od
tistega uslišana, kateri ga je stvaril." Zavoljo vdov in sirot
je Gospod Bog sam tako le govoril: „Vdovam in sirotam
nimate nobene krivice storiti. Ako jih razžalite, bojo k meni
klicale in jaz bom njih vpitje vslišal in moja jeza se bo

razserdila in jaz vas bom z mečem vdaril in vaše žene bodo
vdove in vaši otroci sirote postali." Glejte! kako se sam
Bog za vboge, vdove in sirote poteguje. Kdor jim tedaj kri¬
vico dela in se jih žaliti nič ne boji, tisti se pa pravičnega
Boga bati ima. V neki fari na gorenski strani je živel

zdajne dni kmet, Melhijor po imenu, posestnik cele zem¬
lje, tudi premožen in v veljavi pri ljudeh, priden in priljuden,
skerbel je za službo Božjo doma in v cerkvi; nihče ni govoril

hudega od njega, ker je bil dober kristjan, kakor je v tem

kraju navada. Ta kmet je imel tri otroke; sina in dve hčeri.
Se lahko ve, da je sinu svojo domačijo izročil, hčeri pa omožil,
in sicer kakor previden mož dobro , na dobro zemljo, k dobri
hiši, in k dobrim ljudem. Zeta pak, teh dveh hčer moža, sta
kmalo eden za drugim umerla, in vdovi ste se zopet omožile;
ena pri dobro znanih, ena pri neznanih ljudeh. Kaj mislite
zdaj, kakšna sta ta dva moža? Oba mlada, dobrih staršev,ne
prazna na premoženji; pa oba pijanca, sleparja, goljufa in za¬
pravljivca; oba sta mogla to leto svoje njive in travnike za¬
voljo pomankanja družine in živine v najem dati; oba ne-
skerbna, brez zaupanja, oba pijanosti vdana. V celi fari ni
takih, kakor ta dva, eden drugemu tako enaka.

Zdaj tedaj se ljudje izprašujejo: kako je to, da ste ravno te
dve ženi taka moža dobile, ker one ste dobre ženi, da jima ni
nič reči? To je tista vganka, katere ne more nihče uganiti;
tudi jaz je nisem mogel: zdaj jo pak bom. Ni dolgo, kar sem
to zvedel, kar bom zdaj povedal: Mati Melhijorjeva je imela
tri hčere, katerim je tri sto goldinarjev vpisanih v zemljiške
bukve pri svoji smerti izročila; Melhijor pa je že toliko dobil,
da je bil takrat zadovoljen. Kedar pa je bilo treba te denarje
sestram plačati, je brat ovinkov iskal, da bi jih ne dal, in
je na skrivno vižo plačivni list za izbrisanje iz zemljiških bu¬
kev dobil, ker dekleta mlade, nevedne in boječe se niso mogle
in hotle za denarje potegovati. Tako je le eni sestri nekaj

33 *

516

malega vergel, da jo je pregovoril, drugi pa nič, in ravno
tako otrokom tretje sestre nič, in je — umeri.

Očetje so kisle jagode zobali, njih otroci pa so dolge
zobe dobili. Tudi njegov sin, posestnik velike zemlje, ni srečen,
ni zdrav, hira, gospodarstvo mu ne gre po sreči, le rije. Do¬
polnjena je tu beseda Božja, ki pravi: „Ne žalite vdov in si-
rotic; če jih bote pa žalili, bodo k meni vpili, in jaz bom
slišal njih vpitje, in moja jeza se bo vnela, in vas bom mahnil,
da bodo vaše žene vdove, iD sirotice vaši otroci, “ Pa tudi to:
»Preklet, kdor siroticam pravico preoberne; zakaj Gospod je
ubozih pribežališče, in se potegne za vdove in sirote." Tacih
prigodb je veliko nasvetu. Zatorej, kristjani moji! ne bodimo
terdoserčni proti ubogim, potrebnim ljudem, ampak bodimo
jim dobri in usmiljeni; podajajmo jim radi od tega, kar smo
tudi mi prejeli od mile roke Očeta nebeškega. Jezus sam
pravi: „Bodite usmiljeni in tudi vi bote usmiljenja dosegli."
Tudi ubogim, zapuščenim vdovam s dobrim svetom in v djanju
radi pomagajmo. Ako pa drugega storiti ne moremo, jih vsaj
z lepimi, serčnimi besedami v njih žalosti in britkosti tola¬
žimo. Zapuščenim otrokom , ubogim sirotam pa mi očetje in
matere bodimo; o kako nas bo mili Jezus za vse to enkrat
obilno poplačal! On sam tako govori: „In kdor sprejme ka¬
terega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme." In sveti
apostelj Jakob pravi: »Cista in brezmadežna služba božja je:
sirote in vdove v njih britkosti obiskovati."

To je veliko dobro delo. Uboge, vdove in sirote pa za¬
tirati , je velik greh , tako velika hudobija, da v nebesa za
maščevanje vpije. Bogatin je ubogej vdovi, ki je le od pri¬
delka majhne njive živela, po krivičnej pravdi njivo vzel, prav
za prav oropal. Ponižno prosi otožna vdova neusmiljenca, jej
dovoliti, da sme iz nje nekdanje posesti Žakelj persti nakopati.
Kohotaje jej denarničar dovoli. Vdova prinese velik Žakelj,
grebe in koplje in do verha Žakelj napolni. Ko to stori, prosi
roparja njive, ki jo je gledal, da bi jej pomagal, Žakelj na
ramo zadeti. Tudi to on milostljivo spolni in vso svojo moč
natega, Žakelj dvigniti, bil pa je pretežek. Ko je hotel oditi, da
enega svojih močnih delavcev poklical, brani mu vdova ter z
očitavno resnostjo reče: „Ostani, prijatelj! Kakor sem ti celo
njivo prepustiti morala , tudi ta Žakelj zemlje tukaj pustim.
Prosim te samo, mi na to uprašanje odgovoriti: Ker ti je
že ta Žakelj zemlje pretežek , ali ti ne bo enkrat pri božjej
sodbi cela njiva še veliko teža, in te ne bo popolnoma na tla

517

potlačila?!" Mož obledi, merzla groza ga predregeče, in vdovi
da njivo zopet nazaj.

4. In šterti v nebo vpijoči greh je: Delavcem in
najemnikom zaslužek zaderževati ali priter-
govati.  Tako se pregrešijo tisti gospodarji, kateri svojim po¬
slom , hlapcem in deklam, drugim delavcem in rokodelcem
zasluženega plačila ne dajejo, ali premalo, ali o pravem času ne
dajejo, akoravno so ga dobro zaslužili. Kdor takim ljudem, ki
samo od zaslužka svojih rok težko živeti morajo, pogojenega
plačila ne da; ali kdor tistega brez pravičnega vzroka priter-
guje, ta s svojim bližnjim neusmiljeno in krivično ravna, in
tolik greh stori, da za maščevanje v nebesa vpije. Zategadelj
pravi sveto pismo: „Kdor svojega bližnjega živeža oropa, to
je zasluženega plačila mu ne da, od kterega živeti mora, se
ravno tako pregreši, kakor da bi ga ubil. In kdor delavca nje¬
govega plačila oropa, je ravno tak, kakor tisti, ki kri preliva."
Tako tudi sveti apostel Jakob bogatinom vso nesrečo in nar
ostrejšo sodbo napoveduje; pa zakaj? On pravi: „ Glej te! pla¬
čilo, katerega vi delavcem, ki so vaše polja poželi, po goljufiji
odtegnete, vpije, in to vpitje pride gor do ušes Gospoda
vojsknih trum." V nekej gornoavstrijanskej vasi je nek kmet
ta v nebovpijoči greh tako le doprinašal. Pri najemanji je po¬
slom obljubil posebno veliko mezdo. Hodili so k njemu v
službo najterdnejši hlapci in najterdnejše dekle. Celo leto jih
je strašno trudil in pehal; ob koncu leta, ko so komaj dne
svojega kervavo zasluženega plačila pričakovali, jih je pa takole
ociganil. Gospodar je namreč pokazal vsakemu poslu rajtengo,
v kterej je bilo vse zapisano, kar mu je skoz leto posel škode
storil. Pa kaj je ta gerdun v škodo zarajtal in od mezde od¬
bil! Konjarju je zarajtal, kar je šlo za ozdravljenje konja, ki
je bil zbolel. V resnici pa je le gospodar konjarju enkrat za¬
ukazal prav hitro voziti, da je konj zbolel. Kuhinskej dekli
je vse zarajtal, kar je orodja in posode pobila. Kravarica je
morala mleko poverniti, ki je posestniku ušlo, ker ste mu,
kakor je terdil, po njenej nemarnosti krave zbolele. Tako je vsak
posel nekaj plače zapadel. Posli so večkrat tožili, pa pri sodniji
niso nič opravili. Ta kmet je moral scer vsako leto svoje
posle menjati, vendar si jih je vedel z zvijačami vselej novih
pridobiti. Tako je ta strašni greh več let doprinašal. Pa sreče in
blagra ni imel, vse je šlo rakovo pot in svoje poslednje leta je
preživel v bolnišnici. —Da se tega greha obvarujete, jemljite si
besede svetega Pavla večkrat na misel, kjer tako le govori: „Vi

518

gospodarji! dajte svojim hlapcem, kar je po pravici in prav,
in vedite, da tudi vi svojega gospoda v nebesih imate." Gotova
resnica je, da bo tisti Bog in gospod, kateri je gospodarja in
hlapca stvaril, tudi gospodarja in hlapca enkrat po pravici
sodil. Zatoraj, ljubi gospodarji! dajajte svojim poslom, svojim
delavcem po pravici vse, kar jim gre. Pa tudi vi posli in de¬
lavci! delajte svojim gospodarjem zvesto in pošteno, da si
svoje plačilo tudi po pravici zaslužite. »Delavec je svojega
živeža, je svojega plačila vreden. Ali ne pozabite, kar tudi
sveti Pavel govori. On pravi: „Kdor ne dela, naj tudi ne
jč.“ Kdor prav in zvesto ne dela, tudi živeža in plačila ne
zasluži.

Sklep.

Ljubi kristjani! slišali ste danes od štirih v nebo vpi¬
jočih grehov govoriti. Teh velikih grehov se toraj skerbno
varujte. Koga ubiti, ali tudi mutasti ali Sodomski greh storiti,
tako daleč se nikdar ne bote zmotili. Samo misliti na kaj
takega je človeka strah in groza ga obleti. Pa tudi unih dveh

v nebo vpijočih grehov nikoli ne storite. Ubogim, vdovam in
n zapuščenim sirotam bodite vselej usmiljenega serca, da tudi

vi enkrat usmiljenja najdete. Kar pa delavce in najemnike
zadeva, dobro zapomnite si pa tisti nauk, kterega je stari To-
bija svojemu mlademu sinu dal. On je rekel: „Kdor tebi kaj
dela, temu tudi kmalo njegovo plačilo daj, in plačilo delavca
naj pri tebi ne ostane." Posnemajte tudi tistega evangeljskega
gospodarja, kateri je, kakor hitro se je večer storil, delavce
svojega vinograda poklical, in od pervega do zadnjega vsakemu
dal svoje plačilo. Amen.

LXIV. Keršanski nauk.

Od božjih in poglavitnih čednost.

P. Kteri je drugi del keršanslce pravičnosti?

O.  Drugi del keršanske pravičnosti je: Delaj dobro!

P. Kaj je dobro?

O.  Dobro je to, kar je po božji postavi ?

519

P. Kaj je po božji postavi ?

O.  Po božji postavi so čednosti in dobre dela.

P. Kaj je kersanska čednost sploh ?

O.  Keršanska čednost sploh je dar, kterega Bog s posvečujočo
gnado duši daje, da bi voljo človeško pripravil in naklonil k takim delom,
ktere so po postavi Jezusa Kristusa in so vredne večnega življenja.

P. Kolikere so čednosti, ktere naj kristjan spolnuje?

O.  Čednosti, ktere naj kristjan spolnuje, so različne: so božje in
djanske čednosti.

P. Kaj so božje čednosti ?

O.  Božje čednosti so tiste, kterim je Bog na ravnost nagib in

konec.

P. Ktere so božje čednosti?

O.  Vera, upanje in ljubezen so tri božje čednosti.

P. Ali je človek dolžen vaditi se v treh božjih čednostih?

O.  Človek je dolžen vaditi se v treh božjih čednostih.

P. Kedaj zlasti je človek dolžen vaditi se v treh božjih čednostih?

0.  Pod smertnim grehom je človek dolžen tri božje čednosti v
sebi zbujati:

1. Berž kakor k pameti pride. 2. Večkrat v svojem življenji. 3. V
hudi skušnjavi zoper te čednosti. 4. V smertni nevarnosti in na smertni
postelji.

P. Kako se da vera obuditi?

O.  Vera se da tako obuditi:

Verujem v tebe, pravi trojedini Bog. Oče, Sin in sveti Duh, kteri
si vse stvaril, kteri vse ohranuješ in vladaš , kteri dobro plačuješ in
hudo kaznuješ. Verujem, da se je Sin božji včlovečil, da nas je s svojo
smertjo na križu odrešil, in da nas sveti Duh s svojo gnado posvečuje.
Verujem in terdim vse, kar si ti, o Bog! razodel, kar je Jezus Kristus
učil, kar so aposteljni oznanovali, in kar nam sveta rimska katoliška
cerkev zapoveduje verovati. Vse to verujem, ker si ti, o Bog! večna in
neskončna resnica in modrost, ki ne moreš ne goljufati ne goljufan biti.
O Bog! pomnoži mojo vero.

P. Kako se da upanje obuditi?

O.  Upanje se da tako obuditi:

Upam in se zanašam na tvojo neskončno dobroto in milost , o
Bog! da mi boš po neskončnem zasluženji svojega edinorojenega Sina
Jezusa Kristusa v tem življenji spoznanje , pravo obžalovanje in odpu¬
ščanje mojih grehov, po smerti pa večno zveličanje dal, in dodelil, tebe
od obličja do obličja gledati, ljubiti in brez konca uživati. Upam tudi
od tebe potrebnih pripomočkov , vse to doseči. Upam to od tebe, ker
si ti to obljubil, kteri si vsegamogočen, zvest, neskončno dobrotljiv in
usmiljen. O Bog! poterdi moje upanje.

P. Kako se da ljubezen obuditi?

O.  Ljubezen se da tako obuditi!

520

O moj Bog! ljubim te iz vsega svojega serca, čez vse, ter si
uajveča dobrota, neskončno popolnoma in vse ljubezni vreden; ljubim
te tudi zato , ker si do mene in do vseh stvari neskončno dobrotljiv.
Želim iz vsega serca, da bi te ravno tako ljubil, kakor so te tvoji naj-
zvestojši služabniki ljubili in te še ljubijo. Ž njih ljubeznijo sklenem
svojo nepopolnoma ljubezen; povišaj jo v meni, o dobrotljivi Gospod!
bolj in bolj. — Ker te tedaj resnično in iz serca ljubiti želim, in si to
terdno prizadevam, mi je iz serca žal, da sem tebe , svojo neskončno
dobroto, ktero črez vse ljubim , tebe, svojega stvarnika , odrešenika in
posvečevavca, razserdil. Žal mi je, da sem grešil, da sem tebe, svojega
vsegamogočnega Gospoda, svojega najboljšega Očeta, razžalil. Terdno
sklenem, vse grehe in vse grešne priložnosti zapustiti, storjene grehe
čedalje bolj obžalovati, in nikdar več zoper tvojo sveto voljo ne ravnati.
Vzemi me zopet za svojega otroka, in dodeli mi gnado , ta svoj sklep
dopolnovati. Prosim te po neskončnem zasluženji tvojega božjega Sina,
našega Gospoda in Zveličarja, Jezusa Kristusa.

P. Kaj so djanslce čednosti?

O.  Djanske čednosti so tiste, po kterih se vse djanje in opušča¬
nje kristjanovo tako uravnuje, da je Bogu dopadljivo.

P. Ktere so med djanskimi čednostmi poglavitne?

0.  Med djanskimi čednostmi, kterih se kristjan poprijeti mora,
so štiri poglavitne čednosti:

1. Modrost. 2. Zmernost. 3. Pravičnost. 4. Serčnost.

P. Kaj je keršanska modrost ?

O.  Keršanska modrost je čednost, s ktero si kristjani pripomočke
k zveličanju pripravne volijo in jih prav obračajo , vse to pa opuščajo,
kar bi jim kakorkoli branilo doseči ga.

P. Kaj je keršanska zmernost?

O.  Keršanska zmernost je čednost. ktera v kristjanu napčno
nagnjenje k grehu kroti, in mu časne reči le z mero uživati dopušča.

P. Kaj je keršanska pravičnost?

O.  Keršanska pravičnost je čednost, s ktero kristjan spolnuje
to, kar je Bogu in bližnjemu dolžen.

P. Kaj je keršanska serčnost?

O.  Keršanska serčnost je čednost, s ktero kristjan iz ljubezni
do Boga to, kar. je dobrega, ne boječ nikakoršnih ovir in težavnost,
začenja in izpeljuje; pa tudi rajši vse terpi, celo svoje premoženje in
življenje zgubi, kakor da bi kaj zoper božjo postavo storil.

Vvod.

Vert, ka.teri je z divjim zeljem in samim ternjem za¬
raščen , pač malo velja; človeku nobenega veselja ne dela.
Zelje se mora izruvati, ternje posekati. Pa tudi to še zadosti
ni. Mora se tudi z dobrim semenom obsjati; žlahtne rožice se
morajo v njem zasaditi. Potem je še le upati, da nam bo vert

521

k pridu in veselju služil. Glejte! ljubi kristjani! ravno taka
je tudi z človeškim sercem. Ni še zadosti, da iz svojega serca
divje zelje hudega poželjenja izruvamo; ni še zadosti, da iz
svojega serca ternje pregreh in silnih strast posekamo, moramo
ga tudi z rožicami svetih čednost nasaditi; moramo ga s se¬
menom keršansko dobrih del obsjati; potem bo še le naše
serce dobro, Bogu prijeten tempelj. Zatorej pa tudi keršanska
pravica tako govori: »Varuj se hudega" to je: Varuj se štirih
sort grehov, katere sem vam dozdaj razlagal; pa tudi pristavi:
»Delaj dobro" — potem boš še le pravičen in Bogu prijeten ?
— »Delaj dobro" to je tedaj drugi del keršanske pravice. In
od tega se bomo zanaprej učili. Keršansko dobro je to, kar
je po božji postavi, kar je po božji volji; po božji volji šopa
čednosti in dobre dela: tako že v katekizmu beremo. Prav za
prav je le ena sama čednost, iz ktere vse druge izhajajo, ona
je mati vseh čednost. Ta čednost je terdna volja in zvesto
prizadetje, z božjo pomočjo vse dolžnosti svoje na vse strani
zvesto spolnovati. Kdor te terdne volje, te splošne čednosti
nima, ta ima posamezne nektere čednosti, ali čednosten prav
za prav ni. Ta splošna čednost se pa različno kaže; zatorej
imamo več čednost. Vse se dajo posebno na dva kampa raz¬
deliti: So božje in djanske  čednosti. Danes vam pokažem:

1. Božj e čednosti;  in 2. od djanskih čednost pa le
poglavitne čednosti.  Poslušajte!

Hazlaga.

1. Božje čednosti, to je: tiste čednosti, katere naravnost
na Bogu merijo, so tri: vera, upanje in ljubezen.
»Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje: največa med
njimi pa je ljubezen," tako že sveti apostelj Pavl govori. Te
tri božje čednosti so podlaga keršanskega življenja; iz njih
vsa pravičnost izvira, pa tudi vse druge djanske čednosti. Toraj
so božje tri čednosti vsakemu kristjanu nar bolj potrebne. So
pa tudi med seboj tako tesno združene, da ena brez druge
biti ne more. Sadnemu drevesu se tri božje čednosti prav lepo
pripodobiti dajo. Vera je korenina; upanje je deblo; ljubezen
pa je tega drevesa žlahtni sad. Tako so tedaj tri božje čednosti
ena z drugo nerazločljivo zvezane.

a) Kaj pa je vera katoliškega kristjana?  Vera
katoljškega kristjana je poseben dar božji, čeznatorna luč, in
po gnadi svetega Duha že pri svetem kerstu v serce vlita

522

čednost, po kteri vse terdno veruje, karkoli nam je Bog že v
starem testamentu razodel, karkoli nas je Jezus v novem te¬
stamentu učil, karkoli so potem aposteljni pridigovali in nas
še zdaj mati katoliška cerkev v Njegovem imenu uči. In da
je vera k zveličanju potrebna, tega nas pa sveti Pavel uči,
ker pravi: „Brez vere ni mogoče Bogu dopasti; zakaj kdor k
Bogu priti hoče, mora verovati, da On je, in da tiste, kateri
ga iščejo, plačuje." Toraj smo dolžni v Boga verovati. Naša
vera, pa mora a) splošna  biti; to je: vse resnice, katere
nam je Bog razodel, moramo terdno verovati. Naša vera mora
b) ter dna in nepremakljiva  biti, to je: no¬
bena reč, nobeno preganjanje ali zaničevanje, nobena britkost
ali terpljenje, tudi sama smert nas od vere odverniti nikdar
ne sme, kakor so nam take terdne, stanovitne, nepremakljive
vere pravi kristjani in sveti marterniki prelep izgled. Naša
vera mora c) živa  biti in se v djanju skazovati, to je: tako
moramo živeti, kakor nas sveta vera uči, vse svoje misli, be¬
sede in djanja moramo po nauku svete vere ravnati; vera mora
nam obroditi sad dobrih del in lepih čednost. Ako se to ne
godi, vera nas ne bo zveličala. ,,Kakor je truplo brez duše
mertvo, tako je tudi vera brez (dobrih) del mertva,“ tako
sveti apostelj Jakob govori.

b) Kaj pa je upanje katoliškega kristjana?
Upanje katoliškega kristjana je poseben dar božji in mu po
gnadi svetega Duha že pri svetem kerstu v serce vlita čednost,
po kteri se terdno zanaša, da bo po neskončnem zasluženju
Jezusa Kristusa v tem življenju odpuščanje svojih grehov, vse
potrebne gnade in dobrote za dušo in truplo, po smerti pa
večno življenje v nebesih zadobil. Tudi upati v Boga, je naša
sveta dolžnost: „Upaj v Gospoda iz vsega serca," že božji Duh
v stari zavezi opominja." To je obljuba, ktero nam je dal,
večno življenje," tako pa sveti apostelj Janez govori. Da mo¬
ramo na Boga se zanašati, v Njega zaupati, vse potrebno le
od Njega pričakovati, tega nas sam Jezus tako lepo uči. On
pravi: „Ne skerbite tako boječe za svoje življenje, kaj bote
jedli, tudi ne za svoje telo, kaj bote oblekli. Poglejte ptice pod
nebom ; zakaj one ne sejejo, ne žanjejo in ne spravljajo v žit¬
nice, in vaš nebeški Oče jih živi. Ali niste vi veliko več, kot
one? Iščite le nar poprej božjega kraljestva in njegove pra¬
vice, in vse to vam bo naverženo." Iz tega pa tudi spoznamo,

da mora naše upanje a) delavno  biti; mi se moramo zvesto

523

tistih pomočkov posluževati, katere nam božja milost ponuja, nas
časno in večno srečne storiti. Mi moramo zvesto Bogu služiti
in pridno delati, in Bog nam bo vsega dal, karkoli za dušo in
truplo, za čas in večnost potrebujemo. Naše upanje pa mo¬
ramo b) na neskončno zasluženje Jezusa Kristuse postaviti.
Zakaj le po Njem in zavoljo Njega bomo vse dobro od Boga
zadobili.

c) Kaj pa je ljubezen katoliškega kristjana?
Ljubezen katoliškega kristjana je poseben dar božji in po
gnadi svetega Duha v serce vlita čednost, po kteri Boga
zavoljo Njega samega iz celega svojega serca, čez vse, bliž¬
njega pa zavoljo Bogakakor sam sebe ljubi. Da smo Bogu nar
višo ljubezen ljubiti dolžni, tega nas Jezus sam uči. On pravi:
»Ljubi Gospoda svojega Boga iz celega svojega serca, iz cele
svoje duše, iz cele svoje misli. To je nar veča in perva za¬
poved. Druga je pa tej enaka: Ljubi svojega bližnjega, kakor
sam sebe. V teh dveh zapovedih je zapopadena vsa postava in
preroki.' 1  In sveti apostelj Janez opominja, rekoč: »Ljubimo
Boga, ker nas je On poprej ljubil." Naša ljubezen do Boga
in bližjega mora pa 1. delavna  biti. Vse naše misli, besede,
djanje in nehanje moramo tako uravnati, da bojo Bogu do¬
padljive. Vse božje zapovedi moramo na tanko spolnovati.
»Kateri moje zapovedi ima in jih derži, tisti mene ljubi,"
tako sam Jezus govori. Boga moramo 2. čez vse ljubiti;
rajši vse preterpeti, kakor Njega žaliti, Njegovo ljubezen in
gnado zgubiti. Tako je, postavim , sveti apostelj Pavel Boga
čez vse ljubil, in iz ljubezni do Njega toliko se trudil. Nje¬
govo serce je gorelo ljubezni do Boga. Zatoraj pa tudi piše v
svojem pismu na Rimljane te lepe besede: »Kdo nas bo lju¬
bezni Kristusove ločil ? ali nadloge ali britkosti ? ali lakota ali
nagota? ali nevarnost? ali preganjanje? ali meč? Zakaj terdno
vem, da ne smert, ne življenje, ne angelji, ne poglavarstva,
ne oblasti, ne sedanja, ne prihodnja sila, ne visokost, ne
globočina, ne druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni
božje."

»Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje: nar
veča med njimi pa je ljubezen." Iz tega bote, ljubi kristjani!
spoznali, da morajo te tri božje čednosti: vera, upanje in lju¬
bezen vaše serca kinčati, da mora živa vera, terdno zaupanje,
goreča ljubezen do Boga in prava, kerš. ljubezen do bližnjega
v vašem sercu kraljevati, ako želite enkrat večno življenje do¬
seči. Naučite se toraj dobro tistih molitev, tistih lepih besed,

524

s katerimi se te tri božje čednosti obudijo. Obujajte prav po¬
gosto te svete čednosti; posebno kedar k svetemu obhajilu pri¬
stopite. Prosite svetega Duha, da bi vam On te svete čednosti
v vaših sercih oživil in zmirom bolj povišal; da bi pa tudi še
na vaši smertni postelji enkrat te čednosti prav obudili, in se
tako v živi veri, v terdnem zaupanju na božjo neskončno mi¬
lost , in v goreči ljubezni do Jezusa iz tega sveta ločili; oj
tako vam bojo te svete tri čednosti k večnemu življenju služile!

Djanske čednosti so tiste, ki posebno našo obnašo zade¬
vajo in jo delajo Bogu dopadljivo. Te čednosti so raznotere;
danes govorim samo o poglavitnih čednostih.

Poglavitne  čednosti so tiste, iz kterih izhaja več dru¬
gih čednost, in so torej človeku posebno potrebne. Te so te-le:

a) Modrost.  To je tista čednost, po kateri se človek
na tem svetu le za popotnika spozna, ki je namenjen v svojo
pravo domačijo, v nebeško deželo sre čno priromati; zategadelj
se pa tudi vseh tistih pripomočkov zvesto poslužuje , ki mu
ta imenitni cilj in konee svojega življenja doseči pomagajo.
Zategadelj si skerbno prizadeva, pravega pota se vedno der-
žati, ki v nebeško deželo peljo; zategadelj se pa tudi vsega
tega skerbno zogiblje, kar bi mu svoj večni cilj in konec do¬
seči braniti znalo. To je prava keršanska modrost, ki se od
vsake posvetne modrosti razločuje kakor beli, svetli dan od
Černe, temne noči. K taki pravi modrosti nas sveto pismo na
več krajih opominja. In sveti Duh sam govori: „Kdor mo¬
drost najde, življenje najde, in bo od Gospoda zveličanje prejel."
Za dar take modrosti moramo stanovitno Boga prositi. „Kdor
modrosti potrebuje, naj prosi Boga, kteri vsem obilno daje,"
kakor nas tega sveti apostelj Jakob zagotovi. K tej pravi,
keršanski modrosti nas tudi tiste Jezusove besede močno spod-
badajo, kjer pravi: „Kaj pomaga človeku, naj bi si celi svet
pridobil, ako pa na svoji duši škodo terpi." Ako pa svojo dušo
zgubi, mu tudi celi svet nič ne pomaga. Pripoveduje se, kako
je svoje dni Sirakuzanski kralj po semnišču hodil, blago pre-
gledovaje, katero so prodajali. Vgleda moža, ki se zlo modro
derži, pa blaga videti ni, kterega bi prodajal. „Kaj imaš pa
ti naprodaj?" kralj popraša. „Modrost," mu odgovori. „Koliko
velja?" pobara kralj. „Tisuč zlata," modrijan reče. »Predraga
je; vendar jo hočem kupiti," pravi kralj , in mu kup odšteje.
Modrijan mu pa majhen popirček razvije, na katerem so bile
te kratke besede zapisane: „Vse , kar storiš, skerbi, da prav
storiš, in glej na konec!" Kralju se te besede predrage zdijo;

525

neprenehoma so mu na misli in na jeziku, ter jih ponavlja
rekoč: »Vse, kar storiš, skerbi, da prav storiš, in glej na
konec!" — Prigodi se čez nekaj let, da njegovi sovražniki
brivca podkupijo, naj bi mu vrat zarezal, in ga umoril. Že se
kralj vsede in brivec britvo pobrusi njega zaklat, kar drage
besede kralju na misel pridejo, da jih v pričo brivca na pol
glasno izreče: „Vse, kar storiš, skerbi, da modro storiš in glej
na konec!" Teh besed se brivec prestraši, ter trepetaje pove,
kaj je mislil storiti. In tako so modrosti drage besede kralju
življenje ohranile; ni jih predrago plačal. —Ne pozabimo tudi
kristjani mi teh dragih, modrih besed! Vse, kar storimo, modro
delajmo in glejmo na neskončno večnost! Gre za nebesa; za
te skerbeti je prava modrost.

b) Druga poglavitna čednost je zmernost.  Ta čednost
v tem obstoji, da človek sploh vse napčno, nerodno poželjenje
svojega mesa, vse hude nagnenja in strasti svojega duha v
sebi vedno zatira in kroti; vse to pa iz ljubezni do Boga.
Toraj ne spada samo to h keršanski zmernosti, da človek jed
in pijačo, pripuščeno posvetno veselje zmerno zauživa, ampak
ta čednost zmernosti tudi v tem obstoji, da nad vsem nagnje¬
njem in poželenjem svojega serca pametno gospodari, in se
hudim strastim nigdar ne da premagati. Sv. Prosper od te
čednosti prelepo piše. On pravi: »Zmernost stori človeka zderž-
nega , čistega , sramožljivega , čednega , tihega , resnobnega."
»Ta čednost, kedar v sercu prebiva, kroti razujzdane poželjenja,
berzda serčne nagnjenja, pomnoži svete želje, vredi vse, kar
je v človeku nerodnega, preganja hude misli, gasi ogenj po-
čutne sladoželjnosti, in duha vedno v prijetnem miru ohrani."
— Lep izgled keršanske zmernosti in zatajevanja svojega
grešnega poželjenja nam je tudi sv. apostelj Pavel. On pravi
od samega sebe: »Jaz tarem svoje telo, in ga v sužnost devam,
da bi potem , ko drugim pridigujem, kje sam pogubljen ne
bil." In v pismu na Rimljane piše tako: »Bratje! dolžniki
smo ne tega mesa, da bi po mesu, po mesenem nagnjenju
živeli. Zakaj ako bomo po mesu živeli, umerli bomo; ako pa
z duhom dela mesa morimo, živeli bomo" vekomaj.

c) Tretja poglavitna čednost je pravičnost.  To je tista
čednost, po kteri človek iz ljubezni do Boga vsakemu daje, kar
mu gre, Bogu: čast in hvalo, pokorščino proti Njegovim svetim
zapovedim; bližnjemu pa bratovsko ljubezen, pomoč in usmi¬
ljenje, sploh vse, kar mu je po zapovedi keršanske ljubezni
ali tudi po človeški pravici storiti dolžen. Pravičen kristjan s

526

svojim bližnjim odkritoserčno govori, pošteno ravna, vsakemu
daje, kar mu po pravici gre. „Tvoj sedež o Bog, je od vekomaj
do vekomaj; Tvoja kraljeva palica je palica pravice. Ti ljubiš
pravico in sovražiš krivico." Ker je tedaj Bog neskončno pra¬
vičen, tudi mi pravični biti moramo, ako želimo Njima dopasti.

d. Šterta poglavitna čednost je pa serčnost.  To je
tista čednost, po kteri se človek po nobeni viži, nobenem
terpljenju ali britkosti, nobenej reči od dobrega, od pota ker-
šanske pravičnosti odverniti ne da; ampak iz ljubezni do Boga
vse zaderžke, ki se mu na pot postavljajo, serčno premaguje,
vse težave tega življenja voljno prenaša, in tako v vseh okolišči¬
nah v dobrem stanoviten ostane. Naj mu prelomljenje kake
božje zapovedi še toliko dobička obeta; naj mu ktera čednost
še tolike težave in terpljenja dela, varoval se bo serčni kri¬
stjan vendar greha, in in se pota božjih zapoved zmirom terdno in
stanovitno deržal. O kako lepe izglede keršanske serčnosti so
nam pervi kristjani in sveti mučenci zapustili! Preganjanje,
zaničevanje, grozovitne muke tudi smert so raji preterpeli,
kakor da bi se bili Bogu in sveti veri odpovedali. Dobro so si
nauk Jezusov zapomnili, ker pravi, da le tisti bo zveličan,
kateri v dobrem do konca stanoviten ostane. Tako serčni, tako
stanonitni v dobrem bodimo tudi mi!

Sklep.

Ljubi kristjani! slišali ste danes govoriti od božjih in pogla¬
vitnih djanskih čednost, od tistih čednost, ki so nam k zveličanju
nar bolj potrebne. Ali ker so božje čednosti podlaga inizvirk
vseh drugih djanskih čednost, moramo posebno tiste prav po¬
gosto obujati; pa tudi ponižno prositi, da bi nam sveti Duh
te nar imenitniše čednosti: živo vero v Boga, terdno nepre¬
makljivo zaupanje v neskončno zasluženje Jezusa Kristusa, in
pa gorečo ljubezen do Boga in pravo ljubezen do bližnjega v
naše serca razlil in te čednosti v nas pomnožil. Iz tega zve-
ličanskega drevesa božjih čednost nam bodo , ako z gnado
božjo tudi sami pridno delamo, zelene mladike vseh drugih
čednost obilno prirastle, bodo naše serca lepo kinčale in nam
sad obrodile za večno življenje. Amen.

527

LXV. Keršanski nauk.

Od čednost poglavitnim grehom
nasprotnih.

P Ktere čednosti so poglavitnim grehom nasproti ?

O.  1. Ponižnost je napuhu nasproti. 2. Dobrotljivost (radodar¬
nost) lakomnosti. 3. čistost nečistosti. 4. Ljubezen zavisti (nevoščljivosti).
5. Zmernost požrešnosti. 6. Poterpežljivost jezi. 7. Gorečnost do dobrega
lenobi.

P. Kaj je ponižnost ?

O.  Ponižnost je čednost, s ktero človek sam od sebe in od svojih
lastnost prav sodi, ter se ne derži navade napuhnjencev, ki samo na
svoje prednosti gledajo in zavoljo njih se precenujejo, marveč svoje sla¬
bosti in napake spoznava in zato se ponižuje.

P. Kaj je dobrotljivost ali radodarnost?

O.  Dobrotljivost ali radodarnost je čednost, s ktero človek po
svoji premožnosti potrebnim ljudem rad daje od tega, kar ima.

P. Kaj je čistost?

O.  čistost je čednost, s ktero se človek vse nedopuščene mesene
sladnosti v mislih, besedah in delih zderžuje.

P. Kaj je ljubezen?

O.  Ljubezen je čednost, po kteri se sreče svojega bližnjega ve¬
selimo in za-njo si prizadevamo.

P. Kaj je zmernost ali treznost?

O.  Zmernost ali treznost, kolikor nasprotuje požrešnosti, je tista
čednost s ktero človek napčno poželjenje po jedi in pijači v sebi kroti
in oboje le po potrebi uživa.

P. Kaj je poterpežljivost ?

O.  Poterpežljivost je čednost, s ktero vse zopernosti in težave
v božjo voljo vdani prenašamo.

P. Kaj je gorečnost do dobrega?

O.  Gorečnost do dobrega je čednost, ktero človek v djanji kaže,
kedar si prizadeva storiti vse to , kar je Bogu v čast in nam v zve¬
ličanje.

Vvod.

Že poznate grehe, kterim je ime: poglavitni grehi. Teh
grehov je sedem in se imenujejo : napuh, lakomnost, nečistost,
nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba. Po katekizmu pride

528

zdaj versta na tistih sedmero dednost, ki so tem imenovanim po¬
glavitnim grehom nasprotne. In od teh poglavitnim
grehom nasprotnih čednost  se hočemo danes učiti.
Poslušajte!

Ra&laga.

1. Ponižnost  je čednost, pokterej človek o sebi pre¬
visoko ne sodi; svojih slabost ne pregleda, dobre svoje lastnosti
pa Bogu pripisuje; in se zoper svojega bližnjega ne povišuje.
Ponižnost je vsakemu k zveličanju potrebna, in je znamenje
božjega izvoljenje za večno življenje. Brez vere ni mogoče
Bogu dopasti, če pa človek ponižen ni, še verovati ne more;
napuh mu brani, svoj um božjemu razodenjul, in svojo voljo,
božjim zapovedim podvreči; Bog pa le ponižnim svojo gnado
daje; prevzetnim se pa vstavlja. — Zavoljo napuha je Bog an-
gelje v pekel vergel. Farizeji so veliko dobrega po zunanjem
storili, pa vse ni nič veljalo pred Bogom, ker so bili v sercu
prevzetni. Farizej ni bil v tempeljnu uslišan , ker je bil pre¬
vzeten, očitni grešnik je bil uslišan , ker je bil ponižen. Zato
pravi sv. Avguštin: »Ako hočeš visoko zidanje sozidati, moraš
globoko dno skopati, to je, če hočeš v pobožnosti velik biti,
moraš se pred globoko ponižati!"

Jezus nas je učil ponižnosti z deli in z besedo. Prišel je
na svet, vzel podobo človeka na se, in se ponižal do smerti
na križu. Živel je na tihem, neznan pred svetom, in odločen
od sveta, in le takrat se je svetu pokazal, ko je bila njegova
ura prišla, čast svojega Očeta očitno oznanovati, ktero mu je
napuhnjen grešen človek odvzel, ker ni njegovih zapoved do¬
polnil. Z nevednimi in grešniki se je pečal, dasiravno je bil
svetnik čez vse svetnike. Zvolil si je ubogo devico za svojo
mater, ker je nar ponižniša bila. Učil nas je ponižnost s be¬
sede, ker je rekel: „Učite se od mene, ker sem krotek in iz
serca ponižen. Vsak, kteri se povišuje, bo ponižan, kdor se pa
ponižuje, bo povišan."

2. Dobrotljivost ali radodarnost  je čednost, po
kterej človek po svojej zmožnosti potrebnim ljudem rad daje
od tega, kar ima. Dobrotljiv ali radodaren človek ima mehko,
usmiljeno, vselej dobro storiti pripravno serce. Sv. Duh pravi:
»Pravični so usmiljeni, in usmiljenje skažejo." »Veselega da¬
rovalca ljubi Bog." Dobrotljiv kristjan Boga zahvali zato, kar
mu Bog da, in vestno obrača po volji božji! narprej svoje

529

preskerbi, potlej pa drugim pomaga, kjer in kolikor zamore,
ker ve, da svojega blaga ne more bolje naložiti, kakor če ga
siromakom deli; ne posojuje le takim, ki bi mu gotovo in
obilno vernili; tudi revežem, da jim v sili pomaga, in tudi k
vsem naredbam rad pripomore. On ima sveto voljo, potrebnim
pomagati, in zato se ne da od dobrih del odverniti, če so tudi
zopernosti ž njimi združene. Tudi ne, če nekteri pravijo: ta
ali uni ni potreben, ni tvoje milosti vreden, če prav terdno
ne ve, se ne da premotiti, hoče raji ogoljufan, kot neusmiljen
biti, raji dar zgubi, kot ljubezen. Misli si, če bi Bog le vred¬
nim svoje dobrote in gnade delil, kaj bi bilo z nami? Zato
sveti Pavel Timoteja uči, kaj naj stori, rekoč: »Bogatim za¬
povej , naj dobro store, naj se bogatijo v dobrih delih, radi
podajo, z drugimi naj dele in si pripravljajo obstoječo zalogo
v prihodke, da bodo dosegli večno življenje."

3. Čistost  je čednost, po kterej se človek zderžuje vse
mesene sladnosti v mislih, besedah in delih. Čistost spada nad
nar lepše čednosti; sam sv. Duh pravi, „da ni nič častitljivišega
kakor čista duša.“ Čistost stori ljudi na zemlji angeljem po¬
dobne , in jih čez nje poviša, ker angelji čistost po natori
imajo, kristjani jo pa z vojskovanjem zvesto ohranijo.

čistost je tudi Jezus sosebno ljubil, si je za svojega
prednika svetega Janeza kerstnika, za mater Marijo, za
krušnega očeta svetega Jožefa, in svetega Janeza za nar
ljubšega aposteljna izvolil, ker so deviško živeli. Jezus
slednjič uči, da le čisti bodo Boga gledali. Poslušajte, kako
pobožne duše sveto čistost ljubijo in branijo! Jerica Angerer
je živela pred 57 leti s svojimi starši na neki pristavi blizo
mesta H ....  na Tirolskem. Imela je še le 19 let, ko se
je bila skazala kakor močna devica in poštena junakinja ker-
šanska. Bila je čedne telesne postave, ali še veliko lepša bila
je njena duša. Bila je nedolžna in poštena od mladosti. —
Nekega dne jo starši po opravilih pošljejo v mesto. Bilo je v
štiridesetdanskem postu 23. sušca 1816. Gre tedaj v mesto,
opravi in se domu verne. Ob desetih dopoldne gre gori v goro
po samotni gojzdni poti. Še četerture je bilo do njenih staršev,
kar neprevidoma neznan človek iz goščave pride in se jej na
pot vstopi. Sekiro ima čez ramo. Bil je hudoben človek in je
imel brezbožne namene. Devica se prestraši, še bolj pa, ko
vidi, da njeno nedolžnost zalezuje. Približuje se jej od konca
in se prijaznega dela. Jerica pa ga resno in ostro pogleda z
očitavnim očesom; zaverne ga, da noče ž njim nič opraviti

34

530

imeti, in išče bežati. Hudobnež pa zdaj jame žugati — s
smertjo žugati. Deklina prosi in zdihuje. Hudobnež sekiro
vzdigne, jej zaseka tri smertne udarce, devica pa ostane sta¬
novitna — pade — in premaga, ker čistost jej je več ko živ¬
ljenje. Umirajoča že morivcu odpusti. — Ko jo najdejo v logu
kervavo in pojemajočo, so razločno slišali še iz njenih ust ne¬
beške besede: Odpustim morivcu. Cez malo časa je med ve¬
likimi bolečinami zročila v roke Božje svojo deviško dušo.
Morivec bil je mož iz H ....  Po strašnem djanju je zbežal.
Zasledili pa so ga kmalo — bil je okervaveno sekiro v logu
popustil. Šli so za njegovimi stopinjami in za sledmi žrebljev
na njegovih črevljih. Vjamejo ga in prepričajo. Spozna in je
obsojen na obešala. Pred smertjo je sicer tolažilne znamnja
pokore dal, toda kar je bil storil, ni mogel več nestorjenega
storiti. Preden je bil obešen, prosil je še za par minut odloga.
Privolili so mu jih. Oberne se k množici in gledavcem ter jim
kliče z užaljenim glasom: »Ljudje! zgledujte se nad menoj,
nečisto poželjenje me je na obešalnice pripravilo." Preljubi!
nečistost je poglaviten greh, čistost pa prelepa čednost!

4. Ljubezen ali privoščenj  e je čednost, po kterej
se sreče svojega bližnjega veselimo in za njo si prizadevamo.
Pravi kristjan želi vsakemu dobro , vsakemu njegovo privošči,
varuje se, da bližnjemu nikjer ne škoduje, ne v njegovih pra¬
vicah, ne na blagu, ne na časti, in ne na duši in ne na telesu.
Pripravljen je pomagati z dobrim svetom in z delom; on je
oče ubogih, podpora in tolažba zapuščenih vdov in otrok; po¬
maga, kjer je treba, in kolikor' zamore, pa nikoli ne misli na
hvaležnost, ali na povračilo, da bi se mu zato kaj dobrega
storilo, ker vse stori le iz ljubezni do Boga in bližnjega; tudi
sovražnikom dobro stori, in če jim ne more druzega dobrega
storiti, za nje moli.

V vsem si prizadeva svojega nebeškega Očeta posnemati,
kterega veselje je dobro storiti, kteri da svoje sonce sijati do¬
brim in hudobnim, in daje dež na njive dobrih in hudobnih.
Bajni cesar Jožef je slišal o nekem oficirju praviti, da ima
desetero otrok in v vboštvu živi. Cesar stopi v izbo, kjer je
velika družina ravno okoli mize sedela in južinala. Hitro cesar
vse prešteje in začudjen reče: »Pač sem slišal od vas pripo¬
vedovati, da imate desetero otrok; zdaj pa vidim, da jih imate
clo ednajst; ali so vsi vaši?“ „Naka, odgovori oficir, ednajsto
otroče je zapuščena sirota; našel sem ga pred mojo hišo in
vzel sem siroto za svojega otroka. Preveč se mi je sirotle

531

smililo; mislil sem, kjer živi desetero otrok, naj se še ednajsto
naje. Tudi moja rajna žena mi je priterdila." Ves ginjen je
rekel cesar: „Vi ste priden mož; vsi vaši otroci so zanaprej
moji in vsakemu odločim zanaprej vsako leto 200 gold. pen-
zijona. Za najstarejšega vašega sina bom pa še posebej sker-
bel; že zdaj tukaj imenujem in povišam ga za oficirja."

5. Zmernost  je čednost, po kterej človek napčno po-
željenje po jedi in pijači v sebi kroti in oboje le po meri uživa.

Zmeren kristjan toraj le toliko je in pije, kolikor mu je
treba, da obrani svoje telo pri zdravji in življenji, in ker je
zmiraj trezen, je tudi veselega serca pri vseh svojih opravkih,
in mu tudi po sreči gred<5; zadovoljen je z vsem, kar mu Bog
da. Ker mu je pa malo treba, pri svojih majhnih prihodkih
svojo družino pošteno preživlja, in še zmiraj kaj privaruje, da
tudi drugemu v sili dobro stori.

Zmeren kristjan si tudi obvaruje zdravje , prihranja si
marsikteri rajniš in obvaruje svojo dušo marsikterega greha.
Slavni francoski zdravnik je rekel na bolni postelji okoli sto¬
ječim prijatlom: „Zapustim vam po mojej smerti tri slavne
zdravnike: Zmernost, vodo in sprehod pod milim nobom.“

6. Poterpežljivost  je čednost, po kterej vse zoper-
nosti in težave v božjo voljo vdani prenašamo. Poterpežljiv
kristjan sicer tudi občuti bolečine, težave, križe in nadloge, če
je tudi še tako svet ali pravičen, ker je človek; toda voljno
jih preterpi, naj mu jih Bog pošilja, ali pa dopusti, da mu
od kod drugod pridejo. On tudi potoži svoje britkosti prijatljem
da bi polahkal svoje serce, ali pa kak dober svet zadobil, in
zato ne zgubi poterpežljivosti, če tudi solze toči, dokler voljno
terpi in ne mermra čez terpljenje. Ravno tako tudi voljno
preterpi, če ga hudobni ljudje sovražijo, zavidajo, po krivem
opravljajo, še vesel je, da zavoljo Boga kaj terpi, ko mu vest
nič hudega ne očita.

Poterpežljivi slednjič ve tudi svoje in druzih slabosti, s
kterimi prebiva, voljno preterpeti in prenašati; ker tudi med
pobožnimi kristjani, ki skupej prebivajo, večkrat kaj naskrižem
pride.

Tako si poterpežljiv človek vsako terpljenje polajša in
poslajša; tako si pri Bogu mnogo zasluženja nabira in za svoje
grehe pokoro dela in zadostuje. Sv. Janez od Boga je v za¬
maknjenji vidil, da se mu ternjeva krona pritiska. Slišal je
pa zraven tudi besede: „S ternjevo krono se služi nebeška
krona." Odtehmal ga je glava vedno bolela. Ko mu je prav

532

hudo po glavi tergalo, pogledal je sv. martro in zaklical:
„0 Gospod! tvoji terni so moje rože, in tvoje terpljenje je
moj paradiž."

7. Gorečnost  do dobrega je čednost, po kterej si človek
prizadeva storiti vse to , kar je Bogu v čast in nam v zveli¬
čanje. Goreč kristjan zvesto dopolnuje božje zapovedi, veseli
ga moliti, v cerkev k sveti maši hoditi, božjo službo oprav¬
ljati, božjo besedo poslušati, od nje govoriti, da bi sebe in
Boga zmiraj bolj čisto spoznal; rad govori od vsega, kar njega
in bližnjega k Bogu obrača. Izvoli si dobrega, modrega in po¬
božnega spovednika, da ga vodi po poti v srečno večnost; po-
gostoma prejemlje svete zakramente, rad je med pobožnimi
ljudmi, ogiblje se zapeljivega sveta, varuje se greha; zvesto
dopolnuje dolžnosti svojega stanu; je skerben gospodar svoje
hiše, in dober oče svojih otrok, in jih v božjem strahu redi.
Pri vsaki priložnosti svojemu bližnjemu rad dobro stori za
dušo in telo, in ne da se odverniti od dobrega djanja po no¬
benem zaderžku, ker v Boga zaupa, da bo ž njegovo po¬
močjo vse premagal, in dobro speljal, kar storiti želi. Učen
mladeneč se v svoji domišljeni modrosti prevzeme in molitev
opusti, ter pravi: »Pokaj bi molil; saj molitev nič ne pomaga."
Modrega učenika to močno v serce zaboli; ves žalosten svojega
učenca obišče. »Kaj vam je?" mladeneč pobara. »Oh,  veli
modri mož, moj prijatelj dobro polje ima in je dosihmal lepo
izhajal, zdaj je pa delo opustil in svoje orodje prodal, rekoč:
»Saj me Bog brez vsega dela lehko živi." »Temu možu se v
glavi meša, reče mladeneč; to se pravi: Boga prederzno sku¬
šati. Kdo je toliki abotnik?" »Ravno ti, moj ljubej! mu uče¬
nik odgovori. Bog človeka brez dela ravno kakor brez molitve
lehko živi, to da noče. Zapovedal je delati, pa tudi moliti, in
je delu kakor molitvi svojo obljubo dal. Hočeš torej srečen
biti, moli in delaj!" Bodimo torej goreči do vsega dobrega za
dušo in truplo!

Sklep.

Pri poglavitnih grehih sem rekel: Varujte se jih skerbno;
pri poglavitnih čednostih danes pa kličem: Ljubi moji! delajte
čednosti, od kterih ste danes slišali: Bodite ponižni, dobrot¬
ljivi, čisti, ljubeznjivi, zmerni, poterpežljivi in goreči do do-

533

brega. Delajte tako, potem bote prav pobožni, pa tudi časno
in večno srečni; kajti „pobožnost je za vse koristna in ima
obljubo zdajnega in prihodnjega življenja." Amen.

LXVI. Keršanski nauk.

Od Jezusa posebno priporočenih dolžnost.

P. Kaj se se šteje h TcerščansJci pravičnosti?

O.  H kerščanski pravičnosti se štejejo še dolžnosti, ktere je Je¬
zus Kristus posebno priporočal

P Ktere dolžnosti je Jezus Kristus posebno priporočal?

0.  Jezus Kristus je te dolžnosti posebno priporočal, namreč:

1. Najprej kraljestva božjega in njegove pravice iskati. 2. Sam
sebe zatajevati. 3. Svoj križ nositi. 4. Za Kristusom hoditi. 5. Krotek
in ponižen biti. 6. Sovražnike ljubiti, dobro storiti njim, kteri nas so¬
vražijo, moliti za tiste, kteri nas žalijo in preganjajo.

Vvod.

Jezusov nauk je tista svetla luč, ki nam pot proti ne¬
besom tako lepo razsvitljuje. Pa ne samo z besedami, tudi z
naj lepšim izgledom nas kliče na tisti pot, po kterem v našo
pravo domačijo, v svete nebesa pridemo. Jezus sam je vseh
čednosti najlepši izgled. Njega posnemati je tedaj vsakega
kristijana sveta dolžnost; kakor On sam govori, rekoč: »Iz¬
gled sem zapustil, da kakor sem delal jaz, delajte tudi vi."
Jezus ni iskal na tem svetu svoje časti, ampak čast Očeta,
kateri ga je poslal; Jezus je hodil po poti terpljenja in brit-
kosti; v terpljenji in neizrečeni britkosti je tudi svoje življenje
sklenil. Jezus je bil krotek in ponižen, da še nobeden človek
tako. Jezus je učil tudi sovražnike ljubiti; pa On sam je to
najlepše storil. Še na križu je molil za-nje. Glejte kristijani!
tako moramo tudi mi storiti, ako Jezusovi učenci biti, a,ko za
njim v nebeško kraljestvo priti hočemo. Da bomo tedaj tudi
mi Njega posnemali, hočem vam danes pokazati, kako se to
zgoditi ima. Tiste poglavitne dolžnosti, katere

534

nam vsem je Jezus posebno priporočil, vam
hočem na kratko razložiti. Zvesto me poslušajte !

Hazlaga.

1. Najprej božjega kraljestva in njegove
pravice iskati. Velika zmota je to, ako človek za po¬
svetno preveč, za večnost pa premalo ali pa nič ne skerbi.
Zategadelj je Jezus nektere, ki so preveč in preboječe za svoje
telesne potrebe skerbeli, lepo posvaril, rekoč: „Ne skerbite
tedaj, to je ne skerbite preveč zato, kaj bote jedli, ali kaj
bote pili, ali s čem se bote oblačili; ker po vsem tem opra¬
šujejo neverniki. Saj vaš Oče nebeški ve, da vsega tega po¬
trebujete. Iščite tedaj najpoprej božjega kraljestva in njegove
pravice, in vse to vam bo naverženo." Glejte, ljubi moji!
perva dolžnost vsakega kristijana je tedaj , za božje kraljesto
in njegovo pravico pred vsem drugim skerbeti. Božje kralje¬
stvo, večno zveličanje, to je cilj in konec, katerega doseči
imamo; pravičnost božja, njegovo dopadenje, to je pa pomoček,
ki nam v božje kraljestvo priti, večno zveličanje doseči po¬
maga. In to pravičnost božjo nam je ljubi Jezus tako lepo
pokazal. On sam je rekel: „Jas sem pot, resnica in življenje.
Nihče ne pride k Očetu, kakor po meni.“ Jezusa se moramo
tedaj zvesto deržati. Njegove svete nauke moramo zmirom
bolj spoznovati in si prizadevati, da bomo zvesto po tajistih
živeli. Potem bomo po njegovi gnadi opravičeni, Bogu do¬
padljivi, božjega kraljestva, to je, večnega zveličanja enkrat
deležni postali. Sveti aposteljni in učenci Jezusovi so vse za¬
pustili, hodili za Jezusom in tako najpred iskali božjega kra¬
ljestva. Svetniki in svetnice božje so zapustili svoje stariše,
brate in sestre, dali so vse svoje premoženje in v uboštvu in
samoti iskali božjega kraljestva. Milijonov jih je tudi takih,
ki so kri in življenje dali za božje kraljestvo in njegovo pra¬
vico. Tudi naše dni vneti duhovniki zapustijo žlahto in do¬
movino in se podajo v daljne, ptuje kraje; tako težavno iščejo
božje kraljestvo in tudi druge učijo, iskati ga in njegovo
pravico.

2. Samega sebe zatajevati  je druga dolžnost,
katero je Jezus vsakemu človeku posebno priporočil. Naša na-
tora je zavoljo izvirnega greha popačena in k hudemu nag¬
njena. „Počutki in misli človekovega serca so k hudemu nag¬
njeni,“ nam tudi sv. pismo pričuje. Zatorej tudi po nagnjenju

535

svoje popačene natore, po mesenih željah svojega serca živeti
ne smemo; kar nas sveti apostelj Pavel tako lepo uči, ker
pravi: „Bratje, mi nismo dolžniki mesa, da bi po mesu živeli.
Zakaj, ako hote po mesu živeli, hote umerli; ako bote pa z
duhom dela mesa morili, bote živeli." Tega nas je pa tudi
Jezus tako jasno učil. Rekel je: „Ako hoče kdo za menoj
priti, to je, ako hoče kdo za menoj v moje kraljestvo priti,
naj zataji sam sebe, naj vzame svoj križ in naj hodi za me¬
noj." In sam sebe zatajevati, to se potem pravi: svojemu
hudemu nagnjenju se zoperstavljati, svoje pregrešne želje za¬
tirati in ne tega storiti, k čemur nas naša popačena natora
vabi in vlači. Posebno so pa tri reči, ki človeka na tem
svetu motijo in na hudo vlačijo: „Vse, kar je na svetu, to je
poželenja mesa, in poželenje oči, in napuh življenja : Kar ni
od Očeta, ampak od sveta." Poželenje mesd, poželjenje oči,
to je-: poželenje po blagu in bogastvu tega sveta, in napuh
življenja — to so tri korenine vsakega drugega greha, katere v
sercu popačenega človeka kalijo in se tudi sčasoma globoko
vkoreninijo, ako se jim hitro v začetku ne zoperstavimo in
tajistih kakor strupeno zelje iz svojega serca ne trebimo.
In to delo celo naše življenje terpi. Zakaj zmirom se hudo
v našem sercu zarediti hoče; zmirom se postava mesa zoper
postavo duha povzdiguje; zmirom - je tedaj potreba, hudemu
se zoperstavljati; pregrešno poželenje zatirati, zatajevati sam
sebe, kakor nas Jezus uči. Zoper sam sebe se tedaj vedno
vojskovati moremo; in ravno to je potem tajista zveličanska
vojska, v kateri si, ako jo dobro bijemo, nebeško krono za¬
služimo. „Celo naše življenje je vedno vojskovanje,“ sveto
pismo govori. In blagor Človeku, ki se v tej vojski hrabro
obnaša, vse skušnjave in dušne sovražnike s pomočjo gnade
božje srečno premaguje; „zakaj, kedar bo zadosti skušen, bo
krono večne zmage, večnega življenja prejel!"

čudno močen mož je bil v starej zavezi Samson, kteri
je oslovo čeljust popadel in tavžent sovražnikov ž njo pokon¬
čal; sam sebe premagati pa ni zamogel. Premagala ga je ne¬
sramna Dalila, sovražnikom izdala, ki so ga vklenili, mu oči
staknili, da je žalostno smert storil. Bogoljuben mož je bil Da¬
vid, kterega sam Bog moža po božji volji imenuje. Svojih oči
premagal ni, in je v strašne pregrehe prešestva in človekomor-
stva zapadel. Moder kralj je bil Salamon, da mu ni ga ena¬
kega bilo vse svoje dni. Zapeljive ženske so ga toliko oma¬
mile, da je celo svojega Boga zapustil in malikovati začel.

536

Mogočen vojvoda bil je Sander, Macedonski kralj, ki je toliko
kraljestev premagal, da mu je svet pretesen hodil. Svoje pi¬
janosti ni premagati mogel; preopil se je, in v najlepših le¬
tih umeri. Glejte, taka se tudi nam godi, če ne premagamo
sami svojega pregrešnega poželenja. Potrebno toraj nam je
posebno zatajevati samega sebe!

3. Svoj križ nositi.  Jezus sam pravi: „Kdor hoče
za menoj hoditi, naj zataji sam sebe, naj zadene vsak svoj
križ, potem naj pride in hodi za menoj." Vsak dan svoj
križ zadeti in hoditi za Jezusom, to se reče: vse britkosti
tega življenja, ki nas skoraj vsak dan zadevajo; vse križe in
nadloge, katere nam Bog pošilja, ali ktere smo si jih sami
naložili po svojem grešnem življenju; vse zopernosti in težave
svojega stanu moramo poterpežljivo nositi iz ljubezni do Boga.
Za kratko terpljenje, ako ga voljno prestojimo, nam je večna
krona obljubljena. Zategadelj so vsi svetniki in zvesti -božji
služabniki radi terpeli na tem svetu, iz ljubezni do Jezusa
voljno svoje križe nosili do konca življenja svojega ; zakaj dobro
so vedeli, da po potu križev in terpljenja v deželo večnega
veselja pridejo. Tako storimo tudi mi, terpimo tukaj na svetu
vse hudo poterpežljivo z Jezusom; tako se tudi na unem
svetu z Jezusom veselili bomo. „Pot križev in terpljenja je
kraljeva cesta, katera naravnost proti nebesom pelje,“ so be¬
sede pobožnega Kempenčana.

Svoje dni je sv. Frančišek Ksaver v juterni Indiji ker-
ščansko vero oznanoval. Veliko lesenih križev je ob potih stalo
v častitljivo znamenje, da je dežela kerščanska. Nek nevernik
gre memo križa svoj pot. Ko bi trenil, se velik križ never¬
niku na ramo zverne in ga prav hudo rani. Nevernik si je to
močno k sercu vzel, in se dal kerstiti, kakor hitro se je bil
ozdravil. Ravno tako pade na mnogega kristijana tudi velik
kriz nesreče in nadlog. Blagor mu, ako se prebudi in začne
Bogu lepši služiti in ta križ za Jezusom nositi!

4. ZaKristusom hoditi.  Za Kristusom pa takrat
hodimo, kedar po izgledu njegovega svetega življenja živimo
tudi mi; kedar vse naše misli, besede in djanja po Kristusu
ravnamo. K temu nas tudi sv. Pavel lepo opominja, rekoč:
„Te misli bodite , kakor Kristus." „Kdor govori-, naj govori
besede božje." „Zgled sem vam zapustil, pravi Kristus, da,
kakor sem jaz delal, delate tudi vi." „Jaz sem luč sveta,
kdor za meno hodi, ne hodi po temi, ampak bo imel luč živ¬
ljenja." Za Kristusom hoditi, to je, njega nasledovati, nje-

537

gove izglede posnemati moramo tudi mi, ki smo kristijani.
„Kristijani se po Kristusu imenujemo, pravi sveti Bernard,
bodi tedaj naše življenje po svetosti tega svetega imena." V
vseh okoliščinah našega življenja se tedaj na Kristusa ozirajmo,
in učili se bomo od njega, kaj vselej storiti ali opustiti imamo.
Njega nasledovaje se na najbolj gotovem potu proti nebesom
znajdemo.

Sv. Hubert je bil kraljevske kervi. Rad je vžival po¬
svetne veselice, posebno pa je ljubil, divjo zverino loviti. Bil
je veliki petek, pa tudi ta dan ni bil mu presvet in preža-
losten, da bi ne bil šel na lov. Pa kaj se zgodi! Zašel je v
terdo goščavo, da ni vedel kaj in kam. Tu mu prileti velik
jelen naproti in ravno proti njemu skače, kakor da bi se ga
ne bal. Hubert se čudi in gleda, pa zagleda, da jelen med
rogovi sv. matro nosi. Ves terd sedi na konju in se ne more
prečuditi. Ko se malo zbrihta, zleze s konja, pade na kolena
in moli Jezusa križanega. Zdaj zakliče kakor nekdaj sveti
Pavel: „Gospod! kaj hočeš, naj da storim; pripravljen sem
za teboj hoditi." In Gospod mu je odgovoril: „Pojdi k mo¬
jemu služabniku škofu Lambertu, ki v mestu Mastrih stanuje ;
on ti bode povedal, kaj naj storiš." Sv. Lambert je Huberta
podučil in spreobernil. Hubert je postal škof v Litihu, je
stanovitno za Jezusom hodil in leta 727 sklenil sveto svoje
življenje. Storimo tudi mi tako in hodimo zvesto za Jezusom!

5. Krotek in ponižen biti.  Krotek in ponižen
je pa taisti, kateri se ne razjezi nad vsako krivo besedo, ki
jo sliši; kateri mnogotero zoperuost in nadlogo tiho in voljno
poterpi; kateri se vsake krivične jeze zderži in rajši krivico
sam terpi, kakor da bi jo komu drugemu storil. Tako je tudi
Jezus storil. Oh kolikokrat so ga hudobni Judje razžalili, ko¬
likokrat so ga zaničevali, obrekovali in krivo sodili! Jezus je
pa vse to tiho poterpel, krotek in pohleven bil proti svojim naj-
večim sovražnikom. Torej pa tudi nas take krotkosti in po¬
hlevnosti tako lepo uči, rekoč: „Učite se od mene, zakaj jaz
sem krotek in ponižen iz serca." „On ni preklinjal, kedar je
preklinjan bil. On ni protil, kedar je terpel;" ampak omolknil
je, kakor jagnje pred tistim, ki ga striže, in ni ust odperl, ja
še molil je za svoje naj hujše sovražnike, rekoč: „Oče odpusti
jim, ker ne vejo, kaj delajo." O kristijani! Jezusu in Mariji
se za dar krotkosti, pohlevnosti in serčne ponižnosti tudi mi
priporočujmo, da s temi čednostmi ozaljšani Bogu dopadljivi
postanemo!

538

Naš slavni misijonar Knoblehar je imel nekaj delavcev,
ki so mu na vertu dokaj pridno delali. Eavno pride nekaj
Turkov misijonarja obiskat. Ti se čudijo, da delavci tako neutru-
jeno delajo, akoravno jih nihče ne priganja. Pri nas, dosta¬
vijo Turki, ne gre tako z lepo; vselej stoji kdo s palico za
delavci in jih priganja, pa vendar nič ne zdi Knoblehar od¬
govori: „Mi imamo vero ljubezni, ki nam prepoveduje, tudi

delavce terdo in hudo imeti, nad njimi razsajati in jih pre¬
tepati. Krotki moramo biti, to več pomaga, ko vsaka palica
ali huda kletev." „Čudno, čudno je to,“ so glave majaje od¬
govorili Turki. Ja! krotkost je imenitna čednost.

6. Svoje sovražnike ljubiti.

Zoper svetega Karola Boromeja, višega škofa v Milanu,
se je bilo njegove dni nekaj hudodelcev zaklelo, da ga bodo
umorili. Zgodi se v resnici, da eden zmed zakletih za sv.
škofom ustreli, ga zadene, in hudo rani. Sodba hudodelnika
zve, ga ukaže vjeti, ter ga k smerti obsodi. Kaj stori ponižni
in usmiljeni škof? Deželske sodnike k svoji postelji povabi,
ki je bila od težke rane še kervava, in jih tako preserčno, s
tolikanj milimi besedami, in tako dolgo prosi za svojega smert-
nega sovražnika, da so sodnike solze oblile, in so revnemu
grešniku v resnici prizanesli. Pa ljubezen svetega škofa s tem
še ni bila zadovoljna, temuč ukaže hudobneža iz ječe k sebi pri¬
peljati, ga vzame med svoje služabnike, in po tem ga je po¬
hlevno učil in svaril, ter ž njim tako ljubeznjivo delal, da je
čez nekaj časa namesto terdovratnega in černega grešnika imel
ojstrega spokornika. Poslednjič je v samostanskem ali klošter-
skem oblačilu svoje pobožno in zlo spodbudljivo življenje
sklenil. Tako so delali svetniki in spolnovali Jezusov nauk:
„Ljubite svoje sovražnike in dobro storite tajistim, kteri vas
sovražijo, in molite za nje, kateri vas preganjajo." To nas
pa Jezus ne samo z besedo, ampak tudi v djanju najlepše uči.
Vse hudo, kar so mu njegovi sovražniki prizadeli, je on po¬
zabil rad, da bi le njih duše pridobil in večno zveličal. Ve¬
liko hudega, velike krivice so mu terdovratni Judje storili;
Jezus jim pa vedno svoje dobrote skazuje, jih iz serca ljubi
in še moli za nje. Tako moramo tudi mi storiti. Tudi svoje
sovražnike ljubiti moramo. Ako nam tudi težko gre, taiste
ljubiti, ki nas sovražijo, taistim dobro storiti,. ki nas žalijo in
preganjajo, vendar smo dolžni to storiti, ker nam je Jezus to
zapovedal. In bolj ko nas vteži, veče plačilo bomo pred Bogom
imeli; bolj ko se v tem premagamo, veče bo tudi naše zaslu-

539

ženje. Da bomo pa zamogli po zapovedi Jezusovi tudi svoje
sovražnike ljubiti, moramo se ravno v taistih dednostih vaditi, od
katerih smo se do zdaj učili. Moramo sami sebe zatajevati;
moramo se navaditi po izgledu Jezusa in iz ljubezni do njega
tudi kako krivico, kako težavo, ali kako škodo voljno terpeti;
da njega tudi mi posnemamo, moramo kratki in ponižni biti,
potem pa tudi svojim sovražnikom lehko odpustili, jim dobro
storili in za nje molili bomo. In blagor nam, ako vse te
dolžnosti iz ljubezni do Boga prav natanko spolnujemo; že
na tem svetu bomo zavoljo svoje dobre vesti mirno in srečno
živeli, pa tudi za nebeško kraljestvo veliko zasluženja si na¬
pravili !

Sklep.

Ljubi kristijani! slišali ste danes razglagati tiste šestere
dolžnosti, katere nam je Jezus vsem posebno priporočil. Po¬
sebno si te šestere dolžnosti v svoje serca zapišite! Iščite pred
vsem drugim Boga spoznati, njemu prav služiti in svojo dušo
zveličati. Kaj bi vam pomagalo , ako bi celi svet imeli, ako
pa tukaj brez Boga, brez njegove gnade živite, po smerti pa
svojo dušo pogubite vekomaj ? — Vadite se zatajevati sami
sebe, svojo popačeno natoro vsak dan; le to storite, kar je
po božji postavi, ne pa tega, kar k hudemu nagnjena natora
poželjuje. Nosite radi svoje križe in težave, in hodite za Je¬
zusom. Bodite pohlevni, krotki, ponižni, ljubeznjivi tudi svo¬
jim sovražnikom; tako bote pravi otroci božji, prijatelji Jezu¬
sovi, enkrat pa dediči nebeškega kraljestva. Amen.

LXVII. Keršanski nauk.

Osem zveličanskih čednost.

P. Kaj gre še h-keršanski pravičnosti?

O.  H keršanski pravičnosti gre se tudi tistih osem posebno le¬
pih čednost, ktere je Kristus Gospod na gori učil, in zavoljo kterih je
ljudi blagroval; te so :

540

1. Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo!

2. Blagor krotkim, ker oni bodo zemljo posedli!

3. Blagor žalostnim, ker oni bodo oveseljeni!

4. Blagor lažnim in žejnim pravice, ker oni bodo nasiteni!

5. Blagor usmiljenim, ker oni bodo usmiljenje dosegli!

6. Blagor njim, kteri so čistega serca, ker oni bodo Boga gledali!

7. Blagor mirnim, ker bodo otroci božji imenovani;

8. Blagor zavoljo pravice preganjanim, ker njih je nebeško kra¬
ljestvo.

Vvod.

S postom, molitvijo in svetim premišljevanjem se je Je¬
zus pripravljal k svojemu imenitnemu poklicu: ljudi učiti in
potem terpeti in umreti za odrešenje celega sveta, štirideset
dni in štirideset noči je zategadelj v puščavi bil, kakor nam
sveto pismo pripoveduje. Potem se je pa ljudem očitno pokazal.
Začel si je učence zbirati in oznanovati veselo oznanilo, sveto
evangelje; začel je oznanovati resnice od kraljestvu božjega.
In kmalo od začetka svojega uka se je Jezus enkrat na neko
goro podal, se vsedel. in zbranemu ljudstvu in svojim učen¬
cem tisto prečudno lepo pridigo govoril, ki je tako rekoč kra¬
tek zapopadek celega sveta evangelja. „In je odperl svoje usta
in je učil, rekoč: Blagor ubogim v duhu; ker njih je nebe¬
ško kraljestvo. Blagor krotkim; ker oni bojo zemljo posedli.
Blagor žalostnim; ker oni bojo oveseljeni. Blagor lačnim
in žejnim pravice, ker oni bodo nasiteni. Blagor usmiljenim;
zakaj oni bojo usmiljenja dosegli. Blagor jim, kteri so čistega
serca; zakaj oni bojo Boga gledali. Blagor mirnim; ker bojo
otroci Božji imenovani. Blagor zavoljo pravice preganjanim;
ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kedar vas bojo
kleli in preganjali in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili za¬
voljo mene; veselite se in od veselja poskakujte, ker je vaše
plačilo obilno v nebesih?" Tako je Jezus v začetku svoje
gorske pridige prelepo govoril. To so tedaj taiste zveličanske
čednosti, zavoljo kterih je Jezus večno življenje v nebesih ta¬
istim obljubil, kateri jih bojo v djanju spolnovali. Za štirimi
poglavitnimi, djanskimi čednostmi so osme r e zveličan¬
ske čednosti  naj imenitnejše. Zveličani biti si vsi želimo;
zatorej vam danes taiste lepe čednosti, ki nam v nebesa po¬
magajo, na kratko razložiti in jih vašemu sercu posebno pri¬
poročiti hočem. Zvesto poslušajte.

541

Razlaga.

1. Blagor ubogim? duhu, ker njihje ne¬
beško kraljestvo. Ubogi v duhu so a) ponižni, ki svoj
nič, svojo nevrednost, svojo revščino spoznajo in od sebe čisto
nizko mislijo; kateri vse dobro, kar storijo, ne sam sebi, am¬
pak nezasluženi gnadi božji pripisujejo. V tem pomenu sveto
pismo od »ubogih v duhu" govori. Ravno tako pa tudi cer¬
kveni očetje te besede razlagajo. Sveti Hilarij pravi: »Ubog
v duhu je taisti, ki 'iz globočine svojega serca občuti, da nič,
tudi dušne dobrote njegove niso, ampak Božje." Duhovno
uboštvo je tedaj tista globoka ponižnost, od katere so nam
Jezus, Marija, sv. apostelj Pavel in vsi drugi božji služabniki
toliko lepe izglede zapustili. Ubogim v duhu, to je, ponižnim
Jezus najpervič nebeško kraljestvo obljubuje. Iz tega vidimo,
da ponižnost je perva, najpotrebniša čednost za vsakega kri-
stijana; ona je podlaga vseh drugih čednost. Brez ponižnosti
pa nobene druge čednosti ni. To nam tudi sv. Gregor spri-
čuje, ki pravi: »Kdor si brez ponižnosti druge čednosti na¬
bira, dela, kakor da bi prah na veter trosil. Vse, karkoli stori,
je zgubljeno, ako ne izhaja iz ponižnosti." »Brez devištva,
pravi sv. Bernard, še znaš zveličan biti, ako se ojstro spokoriš,
brez ponižnosti pa nikdar zveličan ne boš." Edino pravo zna¬
menje resnične pobožnosti je tedaj ponižnost ali uboštvo v
duhu, od katerega Jezus v sv. evangelji govori. Ubogi v duhu
so b) tudi resnično ubogi in revni ljudje, kateri pa tudi svojo
revščino in siromaštvo iz ljubezni do Jezusa voljno prenašajo,
ki je, akoravno Gospod nebes in zemlje, na tem svetu vendar
v največem uboštvu živel. Ubogi v duhu znajo pa c) tudi
taisti biti, kateri, akoravno so bogati in premožni, vendar pa
svojega serca na posvetno blago in premoženje ne vežejo, am¬
pak ga posedejo, kakor da bi ga ne posedli in ga po božji
sveti volji prav dobro obračajo. Vsem takim ubogim v duhu
je nebeško kraljestvo obljubljeno.

2. Blagor krotkim, ker oni bojo zemljo
posedli.  Krotki so taisti, ki razžaljenje svojega bližnjega
tiho in mirno prenašajo, in ga celo z dobrim povračujejo.
Krotki so taisti kristijani, ki si prizadevajo, zavoljo Boga
vselej krotko in pohlevno serce ohraniti. Krotkega serca so
taisti, ki niso oj stri, kakor železo, terdi kakor kamen, bodeči
kakor ternje, ampak mehki, prizanesljivi; krotkega, pohlev¬
nega serca so taisti, ki niso kakor hud vihar, ampak njih živ-

542

ljenje je mirno in tiho; kakor čisti potok tiho in mirno teče
naprej , v njem se večerno solnce mirnega življenja prijazno
lesketk. če takrat, kedar nas kdo razžali, svojo jezo prema¬
gamo in zadušimo iz ljubezni do Boga; če rajši sami krivice
terpimo, kakor da bi jo komu drugemu storili; če se v vseh
okoliščinah tega življenja, naj bi še tako zoperne bile, božji
sveti volji podveržemo; ako vselej rajši pravično voljo koga
drugega, kakor pa lastno, mnogokrat od samosvoje ljubezni
popačeno voljo dopolnujemo; kedar sovraštvo z ljubeznijo, zo-
pernosti s poterpežljivostjo premagamo;' kedar nam težave
življenja dušnega miru ue vzamejo, ampak v sredi križev in
nadlog, s katerimi nas Bog iz ljubeznivega namena mnogokrat
obiskuje, mirnega in zadovoljnega serca ostanemo, takrat smo
resuično Krotki in pohlevni. In blagor nam, v miru, v zdravji,
v bratovski ljubezni bomo zemljo posedli, bomo veselo na tem
svetu živeli; po smerti pa v nebeški deželi prebivali! —

3. Blagor žalostnim, ker oni bojo oves e-
ljeni.  Žalostni, od kterih Jezus tukaj govori, so taisti, ka¬
teri, namesto v pregrešno veselje tega sveta se vtopiti, le
svoje in svojega bližnjega grehe in revščino obžalujejo. Ne v
pregrešni dobri volji in v posvetnih veselicah, ampak v solzah
in pravični žalosti se pravo zveličanje najde, tako nas sam
Jezus uči. Kedar ta svet za dolino solz in terpljenja spo¬
znamo; kedar se posvetnega, pregrešnega veselja zderžimo in
zogibljemo; kedar uboge ljudi, ki tukaj veliko terpijo, omilu-
jemo in jim vsmilenja skazujemo; kedar S6 jokamo in žalujemo,
da se naš ljubi nebeški Oče, naš mili Jezus od nas in drugih
kristijanov tako malo spoznavlja in ljubi, tako pogosto pa žali,
takrat slišimo med tiste žalostne, katerim je nebeško kralje¬
stvo, nebeško oveseljenje obljubljeno. Taki keršansko žalostni
bodo enkrat resnično oveseljeni. Kakor se posvetno veselje en¬
krat v dolgo terpljenje spremeni, tako bo pa tudi Jezus enkrat
taistim, ki so tukaj zavoljo njegovega razžaljenja se jokali, nad
svojimi grehi žalovali, iz ljubezni do njega in v duhu pokore
vse voljno terpeli, njih kratko žalost, njih kratko terpljenje v
večno veselje spremenil!

4. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj
oni bojo nasiten  i. Kteri so pa lačni in žejni pravice ?
To so tajisti, kateri s tolikim veseljem, s tolikim poželenjem
dobro delajo in po čednostih, po brumnem, pravičnem življe¬
nju hrepenijo, kakor lačni in žejni po jedi in pijači, če si pri-

543

zadevamo, kolikor nam je največ mogoče, Božje zapovedi in
dolžnosti svojega stanu na tanko spolnovati; v dobrem, v lju¬
bezni do Boga in do svojega bližnjega vsak dan rasti, takrat
smo lačni in žejni pravice, kakor Jezus govori. In taki kri-
stijani bodo enkrat nasiteni. Bog, ki nam daje, dobro želeti,
dobro hoteti, nam bo tudi pomagal, taisto speljati. Več ko po
čednostih in dobrih delih hrepenimo, veče veselje bomo nad
njimi našli. Že dobra vest, ktere nam nobeden vzeti ne more,
nam bo na potu pravičnega življenja sladko veselje delala. In
bolj ko bomo Boga ljubili in po kerščanski pravičnosti hre¬
peneli, veče sladkosti bomo v tej ljubezni in pravičnosti oku¬
sili , dokler enkrat z Bogom združeni enkrat popolnoma nasi¬
teni se pri njem v nebesih vekomaj veselimo.

5. Blagor usmiljenim; zakaj oni bojo usmi¬
ljenja dosegli.  Usmiljeni so a) tisti, kterim se njih
bližnji smili, kedar se v kaki nesreči in nadlogi znajde; po
besedah sv. Pavla, ki pravi: „Jokajte se z jokajočimi." Ker
pa še ni zadosti, da smo zavoljo nesreče ali terpljenja svojega
bližnjega samo v sercu ginjeni, ali da svoje usmiljenje njemu
tudi z besedami naznanje dajemo, tako so b) le taisti resnično
usmiljeni, kateri svojemu bližnjemu v dušnih in telesnih po¬
trebah pomagajo in dobro storijo iz ljubezni do Boga. In blagor
tako usmiljenim! Zakaj vse, kar so bliižnjemu v božjem imenu
storili, so samemu Jezusu storili, in za vse to jih bo Jezus
enkrat obilno poplačal. ,,Kdor je usmiljen, bo življenje, pra¬
vico in čast našel." Ja, blagor usmiljenim; zakaj oni bojo
tudi na sodbi božje usmiljenje dosegli!

6. Blagorjim, kteri so čistega serca; za¬
kaj oni bojoBoga gledali.  Čistost serca pa je trojna:
a) deviška čistost, b) zakonska, in c) vdovska čistost. Deviško
čistost taisti imajo, ki svojo kerstno nedolžnost lepo in brez
madeža ohranijo, kateri svojega serca tudi z nobeno grešno
mislijo ali poželjenjem ne ognusijo. Oj srečne take duše, že
na tem svetu so Jezusove čiste neveste, na unem svetu jih bo
pa Jezus s posebno lepim vencem nebeške veličasti kronal!
Jagnje Božje bojo povsod spremljali in novo pesem peli, ka¬
tere nobeden drug peti ne more. Najbližej božjega trona
se tamkaj veselili bojo vekomaj! — Zakonsko čistost imajo
tisti možje in tiste žene, ki svoj zakonski stan čisto tako rav¬
najo, kakor je sveta božja volja; kateri se preobilnih, pregreš¬
nih sladnost zderžujejo, in svojo zakonsko postelj brez madeža
ohranijo. — Vdovsko čistost pa tisti imajo, kateri v svojem

544

vdovskem stanu ravno tako čisto in čedno živijo, kakor je
fantom in deklinam v samskem stanu zapovedano. Vsi taki
tedaj, ki po svojem stanu čisto živijo, in svoje serce brez
madeža obranijo, bojo enkrat zveličani; že na tem svetu bojo
ljubeznjivost in prečudno lepoto Božjo zmirom bolj spoznav-
ljali in v duhu nekoliko gledali; po smerti pa bojo Boga v
njegovi neizrečeni lepoti vidili, ga od obličja do obličja gle¬
dali in se te prečudne lepote vekomaj veselili.

7. Blagor mirnim, ker bojo otroci Božji
imenovani.  Mirni so taisti, kterim nič ni tako zoperno,
kakor nemir in punt v deželi; nemir in sovraštvo v soseski
ali žlahti; nemir in razpertije v svoji hiši med domačmii ljudmi.
Mirni so taisti, ki miru in lepe zastopnosti nikjer ne razdirajo,
ampak si prizadevajo, z vsemi v miru in ljubezni zmirom
živeti, mir ohraniti med ljudmi, rajši kako krivico terpeti in
tiho djati, samo da se ljubi mir ohrani in ne žali ljubeznjivi
Bog. Pobožni Lot nam je takega miru in bratovske sloge lep
izgled. Take mirne ljudi posvetneži mnogokrat zaničujejo in
za maloserčue imajo; Jezus jih pa zveličane imenuje, in ob¬
ljubi jim, da bojo otroci božji imenovani. Hudič je pervi za¬
čel v nebesih nemir delati in se puntati; kdor tedaj tukaj med
ljudmi mir podira, zdražbe dela in sovraštvo nareja, taisti je
posnemovavec hudičev in najemnik peklenskega duha. Bog pa
je oče miru in svete ljubezni, tako moramo tudi mi sveti mir
ljubiti, med seboj ohraniti in v bratovski, kerščanski ljubezni
živeti vsak čas. Le mirnim je nebeško kraljestvo obljubljeno.

8. Blagor zavoljo pravice preganjanim,
zakaj njih je nebeško kraljestvo.  Zavoljo pravice
taisti preganjanje terpijo, kateri zavoljo sv. vere, ali zavoljo
čednosti in brumnega življenja zaničevanje, mučenja, ali tudi
grozovitne smerti prestati morajo. Tako se je nekdaj prero¬
kom godilo. Po božjem povelju so ljudstvo, ki je hudobno
živelo, svarili, opominjali, njemu božje kazni napovedovali.
Nehvaležno ljudstvo pa, namesto da jih posluša, jih le zani¬
čuje, sovraži in čerti, nektere celo grozovitno muči, kakor v
svetem pismu starega testamenta na več krajih beremo. Tako
se je godilo sv. Janezu Kerstniku. Ker je resnico govoril in
hudobnemu kralju Herodu njegove hudobije očital, bil je v
ječo veržen in neusmiljeno ob glavo djan. Tako se je godilo
aposteljnom Gospodovim, ki so bili zavoljo nauka Jezusovega
od judov in ajdov zaničevani, preganjani, zadnjič tudi grozo¬
vitno mučeni. Tako se je godilo vsem mučencem in mučen-

545

čam božjim, kateri so zavoljo vere Jezusove brezštevilne mu¬
čenja terpeli in tudi kri prelili zavoljo Jezusa. Tako se še
pa tudi dandanešnji rado godi. Akoravno nas tukaj v naših
krajih zavoljo sv. vere nobeden več ne preganja, nas pa hu¬
dobni svet zavoljo čednosti, zavoljo pobožnega življenja tako
pogosto zaničuje, sovraži in černi. Nad vsakim gorečim kri-
stij&nom se še dandanešnji tiste besede sv. aposteljna Pavla
spolnujejo , kjer pravi: ,.da vsi, ki hočejo pobožno živeti v
Jezusu Kristusu, bojo preganjanje terpeli." Kako posvetni
ljudje dobrega kristijana pisano gledajo, kako ga radi pikajo
s svojimi bodečimi, zaničljivimi besedami, kako ga mnogokrat
obrekujejo, čemijo in s svojim strupenim jezikom zasekujejo!
Pa ljubi kristijani! vsega tega se nič ne vstrašite. Ce bote zavoljo
sv. vere, zavoljo čednosti, zavoljo tega, da se božje postave
zvesto deržite, od hudobnih ljudi zasmehovani, zaničevani in
preganjani, tako ste Jezusu najbolj podobni; tudi njemu se
nič boljši godilo ni. Lepe tolažbe vam pa tudi Jezus sam
podd. On pravi: »Blagor zavoljo pravice preganjanim, zakaj
njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kedar vas bojo kleli
in preganjali in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili zavoljo
mene, veselite se. in od veselja poskakujte, ker je vaše plačilo
obilno v nebesih!"

Sklep.

Sv. Tomaža Akvinčana je sestra njegova vprašala, kaj
bi naj storila, da pride v sv. nebesa. Žel<5 se bojim, da bi
ne mogla tje priti. Sv. Tomaž jej odgovori: „To celo lehko,
če le v resnici hočeš. Pravo resnično voljo imej in reci: Jaz
hočem! Kar pa hočeš, to tudi stori in zveličana boš." Tudi
vi poprašujete, kaj bi naj storili, da v nebesa pridete. Danes
vam je Jezus na vaše prašanje odgovoril. Slišali ste osem tistih
čednost, ki jim je Jezus sam obljubil večno zveličanje. Ne
zabite jih nikoli, v glavi in v sercu jih nosite, pa kažite te
čednosti tudi v življenji in djanji. Potem veljajo tudi vam
besede Jezusove: »Blagor vam; kajti vaše je nebeško kra¬

ljestvo!" Amen.

35

546

LXVIII. Keršanski nauk.

Od dobrih del.

P. Kaj so dobre dela kristjanove?

O.  Dobre dela kristjanove so take dela, ktere so Bogu dopadljive,
in kristjanu, kteri jih opravlja, k zasluženju.

P. Ali so dobre dela k zveličanju potrebne?

O.  Dobre dela so k zveličanju potrebne; ker je vera mertva brez
dobrih del.

P. Kaj si zaslužuje človek z dobrimi deli?

O. Ti  dobrimi deli si zaslužuje človek pri Bogu pomnoženje po¬
svečujoče gnade , večne in časne plačila , ktere je Bog iz same milosti
obljubil tistim, ki dobro delajo.

P. Ali more človek dobre dela iz lastne moči opravljati ?

O.  Dobrih del, kakoršne so k zveličanju potrebne in pri Bogu
zaslužne, človek ne more iz lastne moči opravljati, ampak le s pomočjo
božje gnade.

P. Kako se morajo opravljati dobre dela, da bodo pri Bogu zaslužne
v večno življenje ?

O.  Dobre dela, da bodo pri Bogu zaslužne v večno življenje, se
morajo opravljati: 1. V stanu gnade božje. 2.  Prostovoljno. 3. Ne samo
iz natornih in nečimernih nagibov, ampak največ zavoljo Boga.

P. Ktere so najimenitnise dobre dela ?

O.  Najimenitnise dobre dela so: Moliti, postiti se, vbogajme

dajati.

P. Zakaj se imenujejo moliti, postiti se, vbogajme dajati najime¬
nitnise dobre dela ?

O.  Moliti, postiti se, vbogajme dajati se imenujejo najimenitnise
dobre dela, ker je vse, kar se dobrega in zaslužnega storiti da, pod enim
izmed teh treh del zapopadeno.

P. Kaj si mislimo tukaj pri besedi moliti ?

O.  Pri besedi moliti si mislimo tukaj vse pobožne opravke, s
kterimi Boga in njegove svetnike častimo.

P. Kaj pomenja postiti se?

O.  Postiti se ne pomenja samo po cerkveni postavi ali tudi
prostovoljno od jedi in pijače kaj pritergovati si, ampak se pravi
po svetem pismu tudi druge pokorivne dela opravljati in greha se
zderževati.

P. Kaj obsega beseda vbogajme dajati ?

O.  Vbogajme dajati obsega vse telesne in duhovne dela usmi¬
ljenja.

547

Vvod.

Vera je k zveličanju potrebna; zakaj brez vere ni mo¬
goče Bogu dopasti, kakor nam pričuje sv. apostelj Pavel. Pa
vendar vera sama na sebi nas še ne zveliča. Ona se mora v
v djanju skazovati; ona mora sad dobrih del in lepih čednost
roditi, potem bo še le sveta vera nam k zveličanju služila.
Vera brez dobrih del pa nič ne pomaga. To nam pričuje sveti
apostelj Jakop, kateri pravi: »Kakor je truplo brez duše mertvo,
tako je tudi vera brez dobrih del mertva.“ Človek, kateri nič
dobrega ne stori, je podoben tistemu drevesu, katero nobenega
sadu ne rodi. »Vsako drevo pa, katero dobrega sadu ne pri¬
naša , bo posekano , in v ogenj verženo," tako sam Jezus v
svetem evangelju govori. »Pravični bodo na vekomaj živeli,
in njih plačilo je pri Gospodu. Nar viši bo skerbel za nje.
Zategadelj bojo častitljivo kraljestvo in nezvenljivo krono iz
roke Gospodove prejeli." Da bi vam tedaj , ljubi kristjani!
vaša vera veliko dobrih del obrodila , da bi si tudi vi »po
dobrih delih svoj poklic, svoje izvoljenjeza nebesa zagotovili;"
kakor nas sveti apostelj Peter tako lepo opominja, vam danes
tudi jaz od dobrih del govoriti želim. Pokazal vam bom:

1. Ktere dobre dela sploh,

2. Ktere pa posebej naj opravljamo; in

3. Kako dobro delati moramo, da bo Bogu
dopadljivo, nam pa k zveličanju zaslužno.  Imenitni
so ti nauki, torej zvesto poslušajte!

Razlaga.

I. Dobre dela, katere sploh doprinašati imamo, so te:

1. Vsak kristjan mora trezno, pravično in pobožno živeti;

2. pred Bogom in pred ljudmi, in 3. tako k dosegi svojega
cilja in konca svoje življenje z dobrimi deli zaljšati.

a) Trezno  moramo sploh vsi živeti; to dolžnost do
samega sebe imamo.

Pravično  moramo vselej ravnati, to je dolžnost do na¬
šega bližnjega.

Pobožno  moramo živeti; to je dolžnost, ki jo do Boga
imamo. —

Trezni smo takrat, kedar svoje napčne poželjenja s serč-
nostjo berzdamo, svoje natorno nagnjenje z modrostjo vre-
dimo, in svoje, petere počutke skerbno hudega obvarujemo.

548

Našo pamet moramo božji neskončni modrosti, našo voljo božji
sveti volji čisto podvreči. Svojega serca ne smemo v posvetne
reči zakopavati, ga na kako stvar navezovati, poleg tega pa
na stvarnika pozabiti. Popolnoma sreče ne smemo tukaj želeti
ali iskati; popolnoma sreče na tem svetu nikjer ne najdemo;
tista je le tamkaj v nebesih doma. Čast, bogastvo in zavži-
vanje posvetnih dobrot ne sme cilj in konec našega življenja
biti; ampak vse to nam mora le pomoček biti, čedno, boga¬
boječe živeti in tako si večno zveličanje služiti. V jedi, v pi¬
jači , v spanju, v delu in počitku, v žalosti in v dobri volji
moramo vselej pravo mero deržati. Vsaka reč se o pravem
času, v pravi meri, na pravo vižo, na pravem kraju naj zgodi.
Svoje oči, ušesa, jezik, roke in druge ude svojega telesa mo¬
ramo le v to obračati, k čemur so od svojega stvarnika na¬
menjene. Nikdar jih v greh obračati ne smemo. To se reče:
trezno, pametno, pošteno živeti; kar je vsakega kristjana sveta
dolžnost.

Pravično živeti, to je dolžnost, ki jo do svojega bližnjega
imamo. Po pravici pa takrat ravnamo, kedar vsakemu pustimo,
kar je njegovega , in vsakemu damo , kar mu gre. Da bomo
to storili in dopolnovali, moramo si tiste dve pravili posebno
dobro zapomniti, ki nam ju sveto pismo poda: »Kar ti sam
nimaš rad, tega tudi drugemu ne stori." »Storite ljudem vse,
kar vi hočete, da bi vam drugi storili." Kdor se po teh dveh
naukih zvesto ravna, ta gotovo tudi pravično živi.

Pobožno živeti, to je pa dolžnost, ki jo do Boga imamo.
Pobožno pa takrat živimo, kedar dajemo Bogu, kar je božjega;
to je, nar višo čast in hvalo, ki mu gre. Posebno ga častimo
po tistih treh svetih čednostih , katere do Njega imamo , po
živi veri, terdnem zaupanju in goreči ljubezni. Zatorej le
obujajmo radi te božje čednosti večkrat; vadimo se v njih
celo svoje življenje; prosimo pa tudi svetega Duha, da bi
nam jih v naših sercih zmirom bolj pomnožil; tako bomo go¬
tovo prav pobožno živeli in zvesto dopolnovali dolžnosti svoje
do Boga.

b) Tako trezno, pravično in pobožno moramo živeti pred
Bogominpredijudmi.  Pred Bogom, to se reče: pred božjim
obličjem, živo verovaje, da je Bog povsod pri nas; da On vse
vidi, karkoli mi dobrega storimo, naj se še tako na skrivnem
zgodi; terdno zaupajo, da nas bo ljubi nebeški Oče za vsako
dobro delo obilno poplačal. Ker pa mi svoje dobre dela le za¬
voljo Boga opravljamo in Njemu samemu dopasti želimo, mo-

549

ramo jih pa vendar tudi pred ljudmi, to je, vpričo drugih
ljudi opravljati. In samo zavoljo dobrega izgleda se to naj
zgodi, in zavoljo božje časti in hvale. Tako nas k temu sam
Jezus lepo opominja, rekoč: „Tako naj sveti vaša luč pred
ljudmi, da vidijo vaše dobre dela in hvalijo vašega Očeta,
kteri je v nebesih." Kakor grešnik in nevernik svoje grehe
doprinaša, slabe izglede daje, in tako tudi druge za seboj po¬
tegne in v greh zapelje; tako pa tudi dober kristjan po svojem
pobožnem življenju in lepih zgledih tudi druge k dobrim delom
in pobožnosti napeljuje. Oh da bi le dušni pastirji svojim
ovčicam , deželski gospodje svojim podložnim , starši svojim
otrokom , mojstri svojim učencem , gospodarji svojim poslom
samo dobre izglede, izglede keršanskega, bogaboječega živ¬
ljenja dajali! O kako bi se po svetu kmalo boljše godilo, ko¬
liko hudega bi se tako zabranilo!

c) Tako moramo tedaj ž dobrimi deli svoje življenje
lepšati  in si tako dosego svojega cilj in konca, večnega zve¬
ličanja bolj in bolj zagotoviti. To je namreč naš poklic, da
na tem svetu Bogu zvesto služimo, na unem svetu pa večno
življenje dosežemo. In. Bogu lehko služimo v vsakem stanu,
ako le po Božjih in cerkvenih zapovedih tudi dolžnosti svo¬
jega stanu prav zvesto spolnujemo. Ali smo v gosposkem
ali kmečkem stanu, ali smo samični ali ož-njeni , ali smo
bogati ali revni, ako le svoj stan prav ravnamo, svoje dolž¬
nosti prav dopolnujemo, in vsak izmed nas v svojem stanu
toliko dobrega dela, kolikor s pomočjo gnade božje storiti za-
more, potem pa že naše življenje z dobrimi deli lepo okin-
Čamo, in naše zveličanje nam bo dobro zagotovljeno. — To sem
vam, preljubi moji!  govoril, kako mora vsak človek sploh
dobro delati. Povedal vam bom

II. tudi, ktere dobre dela pa kristjan še posebej
opravljati ima.  Vsak kristjan mora a) Boga moliti, b) se
postiti, in c) ubogajme dajati, ako mu le mogoče je. Zakaj molitev,
post in miloščna so tri nar imenitniše dobre dela, kakor smo
v katekizmu učili so. Od teh treh dobrih del sveto pismo sta¬
rega in novega zakona pogosto govori. »Boljše je molitev.s
postom in miloščno, kakor zaloge zlata spravljati," tako je
angelj Kafael k staremu Tobiju govoril.

1. Molitev  se pa tukaj ne pravi samo ustna molitev,
ampak zastopijo se tudi vse druge pobožne vaje, duhovne
službe; sploh vse, kar se z besedo ali v djanju za božjo čast
stori ali preterpi. Karkoli človek v božji pričujočnosti iz lju-

550

bežni do Boga, Njemu k časti stori in Njemu daruje, vse to
je tudi pred Bogom prijetno, Njemu dopadljiva molitev; ali
že tedaj svoje vsakdanje molitvice ali sveti roženkranc molite,
ali že svoje molitevske bukvice pobožno berete, ali sveto mašo
spodobno slišite, ali besedo božjo poslušate, ali svete zakramente
vredno prejemate, vse to je Bogu prijetna molitev in dobro
delo za vas. Ja, clo jesti in piti zna dobro delo biti, ako se
prav zgodi zavoljo Boga. Torej nas lepo uči sv. apostelj Pavel,
ki pravi: „Ali že jeste ali pijete, ali kaj drugega počnete, le
vse k božji časti storite."

2. Drugo poglavitno dobro delo je post. Ali post tukaj
niso samo tisti od cerkve zapovedani posti, v kterib si v jedi
in pijači pritergati ali pa samo mesenih jedi se zderžati mo¬
ramo ; ampak post pomenja tudi vse spokorne dela, vse te¬
žavne vaje, ki jih za storjene grehe opravljamo, sploh vse,
kar se svojemu grešnemu nagnjenju nasproti stori. V tem
pomenu tudi sveto pismo od posta govori. Kedar si tedaj v
štiridesetdanskem postu, ali o štirih kvatrih in drugih zapo¬
vedanih postnih dneh v jedi in pijači pritergamo, ali o petkih
in sabotah se mesenih jedi zderžamo, storimo res dobro delo,
ktero nam je od katoliške cerkve zapovedano. Ali ker so nam
posti le za pokoro naloženi, v spokorjenje naših grehov za¬
povedani , še pa tudi na truplu se postiti zadosti ni, moramo
tudi na duši se postiti, to je, spokornega duha moramo v sebi
obujati. Telesni post je samo luščina, le zgrevano serce, spo¬
korni duh, poboljšanje življenja svojega, to je dobrega dela
pravo jedro, to je pravi zveličanski post. Na truplu se postiti,
to ni vsak dan zapovedano ; ali greha se zderževati, zavoljo stor¬
jenih grehov žalovati, ker se je ž njimi ljubi Oče nebeški
razžalil, jih iz celega serca sovražiti, se zavoljo njih globoko
poniževati, kakor zasluženo kazen vse hudo voljno prestajati,
dež in vihar, zimo in vročino, žejo in lakoto, težavno delo in
sitnot od ljudi, revščino in bolezni, vse to poterpežljivo in v
duhu pokore prenašati, vse to se reče prav postiti in za stor¬
jene grehe pokoriti se; kakor cerkveni učeniki pravijo, da celo
naše življenje naj vedna pokora bo. Na tako vižo se znamo
prav spokoriti; pa tudi veliko dobrega storiti za nebeško
kraljestvo.

3. Tretje posebno dobro delo je milo  ščn  a,  to je vsaka do¬
brota , ki se bližnjemu ali na duši ali na truplu skaže. Zakaj
na duši in truplu znamo svojemu bližnjemu veliko dobrega
storiti, kakor se bomo prihodnjokrat učili. Za danes si pa le

551

te besede ge zapomnite , ki jih v svetem pismu beremo: „Iz
dobrih del, ne pa samo iz vere, bo človek opravičen in doseže
krono pravičnosti. In kterikoli pravico dela, je pravičen. Kteri
dobro delajo, pojdejo v večno življenje; kateri pa hudo delajo,
v večno .terpljenje." Ljudje še sploh radi dobro delajo; ali ve¬
liko od tega, kar za dobro storjeno mislijo, pred Bogom ven¬
dar nič ne velja, ker prav storjeno ni. Zategadelj vam hočem
3. tudi na kratko še pokazati, kako moramo svoje
dobre dela opravljati,  da bojo Bogu dopadljive, nam
pa k zveličanju služile. Da bojo naše dobre dela pred Bogom
vrednost in za večnost zasluženje imele, moramo jih a) v
stanu posvečujoče gnade, b) prostovoljno, in c) iz dobrega na¬
mena opravljati. 1. Naj pervič moramo tedaj v gnadi božji
biti,  ako kaj dobrega storiti hočemo. Sveti apostelj Jakob
pravi: „Greh, kedar je storjen, obrodi smert.“ Kdor se tedaj
v smertnem grehu brez gnade božje znajde, je na svoji duši
mertev; mertvo je tedaj tudi vsako delo, kterega v tem stanu
opravi; brez vsega zasluženja za večnost, je tako delo. Zakaj
že šesta poglavitna resnica svete vere nas uči, da je gnada
božja k zveličanju potrebna, in da človek brez gnade božje nič
dobrega in za večno življenje vrednega storiti ne more. To
nam Jezus v tisti priliki od vinske terte in mladike prav jasno
kaže. On pravi: „Kakor mladika sama iz sebe sadu prinašati
ne more, ako na vinski terti ne ostane, tako tudi vi ne, ako
v meni ne ostanete. Jaz sem vinska terta, vi ste mladike.
Kdor v meni ostane in jaz v njem, veliko sadu obrodi; zakaj
brez mene nič ne morete storiti." Glejte, ljubi kristjani! kako
nesrečen je tedaj vsak človek, ki se v smertnem grehu znajde,
ki je ločen od Jezusa, zakaj v takem stanu ne more nič do¬
brega storiti za nebesa; v takem nesrečnem stanu je podoben
mladiki, ki se je od vinske terte odrezala. Mladika se posuši
in v ogenj verže. Grešnik pa se bo v večni ogenj vergel, ako
se za časa ne spokori, in milosti ne išče pri Očetu nebeškem.
2. Potreba je drugič, da dobro sami od sebe prosto¬
voljno,  d ela  mo. Bes je scer, daje  stan gnade božje k
vsakemu dobremu delu nar bolj potreben. Pa vendar gnada
božja sama na sebi še dobrega dela storila ne bo; potreba je
tudi prizadevanja od naše strani, to je, potreba je, da mi dobro
ne prisiljeno, ampak prostovoljno zvolimo, in s pomočjo gnade
božje srečno speljujemo, zato nam je Bog prosto voljo dal. In
le na tako vižo še le dobro delo zasluženja vredno postane,
od kterega sam Jezus to govori: „ Kedar bo Sin človekov prišel

552

v veličastvu svojega Očeta s svojimi angelji, takrat bo vsakemu
po njegovih delih povernil.“

3. Tretjič je potreba, da dobre dela iz dobreganamena,
namreč samo zavoljo Boga in našega zveličanja, ne pa iz ne-
čimernih namenov, zavoljo časti in hvale tega sveta., ali za¬
voljo posvetnega dobička opravljamo. Tako so nekdaj farizeji
na videz veliko dobrega storili. Veliko so molili, ojstro se po¬
stili, obilno dajali vbogajme. Pa vsega tega niso storili zavoljo
Boga, ampak samo zato, da bi jih ljudje za brumne, svete in
pravične imeli in visoko čast jim skazovali. Oni so tedaj dobro
delali iz slabih namenov, iz gerde lakomnosti po časti in hvali
tega sveta; zategadelj so pa tudi vse zasluženje za večnost
zgubili, kakor sam Jezus v svetem evangelju govori. Oh va¬
rujte se, ljubi moji! da svojih dobrih del ne bote iz nečimer-
nih namenov, zavoljo posvetne hvale in časti opravljali. Tako
bi vaše dobre dela, ko bi še tolike bile, pred Bogom vso vred¬
nost zgubile. Nečimernost in slab namen, to je tisti nagnjusni
červ, ki dobre dela rad spodjeda in jim jemlje vso vrednost.
Kako morate svoje molitve, poste, miloščne in druge dobre dela
opravljati, poslušajte, kako vas sam Jezus tega podučuje; On
pravi: „Kedar molite , ne bodite, kakor hinavci, kteri radi v
shodnicah in na voglih ulic stoje molijo , da bi jih ljudje vi-
dili. Resnično vam povem: prejeli so svoje plačilo. Ti pa,
kedar moliš, pojdi v svojo kamereo, zapri duri, in moli svo¬
jega Očeta na skrivnem; in tvoj Oče, kteri na skrivnem vidi,
ti bo povernil." — „Kedar se postite, ne delajte se žalostnih,
kakor hinavci; gerde namreč svoje obraze, da bi ljudje vidili,
da se postijo. Resnično vam povem: prejeli so svoje plačilo.
Ti pa, kedar se postiš, mazili svojo glavo in umij svoj obraz,
da ne bojo ljudje vidili, da se postiš, ampak tvoj Oče, kateri
na skrivnem vidi, ti bo povernil. 11  — „Kedar vbogajme daješ,
ne trobi pred seboj , kakor hinavci delajo po 'shodnicah in po
tergih, da bi od ljudi hvaljeni bili. Resnično vam povem, pre¬
jeli. so svoje plačilo. Kedar pa vbogajme daješ, naj ne ve
tvoja levica, kar dela tvoja desnica; da bo tvoja miloščna. na
skrivnem, in tvoj Oče, kateri na skrivnem vidi, ti bo vernih“
„Glejte, da svojih dobrih delne delate pred ljudmi, da bivaš
vidili; sicer ne bote imeli plačila pri svojem Očetu, kateri je
v nebesih. 11  To so lepi nauki, pokterihbi se naj tudi vsi kri¬
stjani ravnali. Jezus nam hoče pokazati, da vsega dobrega ne
smemo zavoljo hvale pred ljudmi, ampak samo zavoljo Boga
opravljati. Opominja nas, da bi radi tudi na skrivnem dobro

553

delali, in Bog, ki na skrivnem vidi, nas bo za vse to obilno
poplačal. Znamo scer tudi očitno pred ljudmi dobre dela oprav¬
ljati ; pa to se nima zgoditi zavoljo ljudi, ampak iz čistega
namena: Bogu dopasti in svojemu bližnjemu dajati lep izgled.
„Naj se sveti vaša luč pred ljudmi, pravi Jezus , da vidijo
vaše dobre dela, in hvalijo vašega Očeta, kteri je v nebesih."

Sklep.

Majhen fantiček je še bil sv. Karl Boromej, in že je bil
ves z ljubeznijo Božjo napolnjen. — Zjutraj ko se je prebudil,
bila je njegova perva misel: „Bog me je milostno obvaroval
nocojšno noč in jaz mu hočem vse svoje misli in djanje danes
posvetiti." — Pri kosilcu si je mislil: „Bog mi daje vsak¬
danji kruh, in jaz mu hočem svoje serce dati." — Pred uče¬
njem je rekel: „Bog hoče, naj bom marljiv in delaven; pridno
se tedaj hočem učiti, da bom kdaj pameten in dober mož."
— Pri obedu opoldne si je mislil: „Vsak dober dar pride z
nebes, od našega predobrotljivega Očeta; hočem tedaj njegove
darove hvaležno in zmerno vživati, in tudi ubožcu seboj jesti
dati; saj smo vsi otroci Božji." — Ako je sv. Karl vidil
druge otroke hudo delati, bil je silno žalosten zavoljo tega in
je rekel: „Oh! ko bi me Bog ne bil hudega obvaroval in Ir
dobremu poterdil, bil bi se morebiti še globokejši pogreznil,
kakor ta ali uni nesrečni otrok." — Ko je vidil pa druge
otroke, ki so se bogoljubno in pobožno obnašali, rekel je sam
sebi: „Bog ima še boljših otrok na zemlji kot sem jaz; hočem
si tedaj prizadevati, da bom vedno boljši." — Ko se je jel
dan nagibati, mislil je: „Tako se bo enkrat — in morebiti
kmalo tudi moje umerljivo življenje h koncu nagnilo, in Bog
me hoče po tem v boljše življenje, v večno življenje, v ssv.
nebesa peljati. Hočem si toraj prav zgodaj za večer svojega
pozemeljskega življenja s pobožnostjo in dobrimi deli pripravno
mehko smertno blaziuo pripraviti in položiti." — Zvečer kose
je spat vlegel, mislil je: ,,Bog je noč za pokoj odmenil; v
njegove roke zročim svojo dušo." Tako se je bogoljubni mla-
deneč s svojim ljubim Bogom sklenil, ko je spat šel, in gaje
zopet pri sebi našel, ko se je prebudil. Tako je bil ves ljubi
dan prava molitev in sv. Karol je bil bogat dobrih del. —
Ljubi kristjani! vse bomo enkrat zapustili, kar tukaj imamo,
samo to , kar smo dobrega storili, bomo vzeli seboj. Dobre
dela in lepe čednosti so tisti zakladi, ki jih tudi v večnost

554

ponesemo; to so tisti dnarji, za ktere si bomo nebeško veselje
prikupili. Toraj si prav obilno spravljajmo takih zakladov —
veliko dobrih del, da enkrat bogati dobrih del in svetih čed¬
nost v večnost poj demo, in na večer svojega življenja obilno,
prelepo plačilo zadobimo! Amen.

LXIX. Keršanski nauk.

Sedmere telesne dobre dela.

P. Ktere so telesne dela usmiljenja ?

0.  Telesne dela usmiljenja so te sedmere:

1. Lačne nasitovati. ti.  Žejne napajati. 3. Popotnike sprejemati.
4. Nage oblačiti. 5. Bolnike obiskovati. 6. Jetnike reševati. 7. Merliče
pokopovati.

Vvod.

Ves nauk Jezusov, vse Njegove zapovedi so na kratko
zapopadene v teh dveh besedah: „Ljubi Boga čez vse, ljubi
bližnjega, kakor sam sebe/ V teh besedah je zapopadena „vsa
postava in vsi preroki," sam Jezus govori. Taka sveta ljubezen
do Boga in prava ljubezen do bližnjega nam je tako potrebna,
da brez nje ne moremo zveličanja doseči. Ali pravo ljubezen
do Boga le s tem pokažemo, ako Njegovo sveto voljo spolnu-
jomo, ako Njegove svete zapovedi deržimo; kakor Jezus govori,
rekoč: „Kdor moje zapovedi ima in jih spolnuje , ta je , ki
mene ljubi. „Vi ste moji prijatli, ako storite, kar vam za¬
povem." Pravo ljubezen do bližnjega pa tudi le tako kažemo,
ako ga ne ljubimo samopašno zavoljo lastnega dobička, ampak
zavoljo Boga; ako ga ne ljubimo samo z besedami, ampak
tudi v djanju; kakor nas sv. apostelj Janez k djanski ljubezni
tako lepo opominja, rekoč: „Ne ljubimo bližnjega samo z be¬
sedami in z jezikom, ampak v djanji in resnici." In to se bo
godilo, ako svojemu bližnjemu na duši in truplu dobro storimo
in njemu dela milosti in prave keršanske ljubezni skazujemo.
To so potem pa tudi take imenitne dobre dela, za ktere bomo
od Boga posebno veliko plačilo prejeli. Sedem je takih dobrih

555

del, katerih moramo svojemu bližnjemu na truplu, in sedem
takih del, katerih moramo bližnjemu na duši skazovati. In te
sedmere telesne dobre  d e 1 a vam hočem danes na kratko
razložiti. Zvesto poslušajte!

Razlaga.

1. Lačne nasitovati  je pervodobro delo telesne mi¬
losti. Bog ni svojih darov vsem ljudem enako razdelil. Ne-
kterim je dal obilno vsega posvetnega blaga; nekterim je pa
stan uboštva in velike revščine odločil. Zategadelj pa ne smemo
misliti, da ni Bog do vseh enako dobrotljiv. Bavno v tem, da
niso vsi ljudje v ravno tistem stanu, da niso vsi enako obda¬
rovani, se božja ljubezen in neskončna modrost najlepše kaže.
Nekterim je Bog veliko dal, pa ne zato, da bi obilnost božjih
dobrot sami zavživali, ampak zato, da bi ž njimi svojim ubo¬
gim bratom in sestram radi pomagali. Tako imajo bogatini
in premožni lepo priložnost, s svojim posvetnim blagom veliko
dobrega storiti, „s krivičnim mamonom si prijatlov delati, kateri
jih enkrat v večne prebivaliča vzeli bodo/ Imajo pa tudi tisti,
ki tukaj v revščini in siromaštvu živijo, lepo priložnost, s svo¬
jim revnim stanom si veliko zasluženje za nebesa pridobiti.
Ako svoj revni stan iz ljubezni do Boga voljno prenašajo, ako
uboštvo in pomanjkanje poterpežljivo terpijo , so nar bolj po¬
dobni Jezusu. Tudi On je bil ubog in reven; še toliko ni imel
svojega, kamur bi bil svojo trudno glavico naslonil. Kteri so
tedaj na tem svetu revni in ubogi iz ljubezni do Jezusa, tisti
bojo pa enkrat v nebesih bogati in z nebeško slavo venčani.
Ali vendar je naša dolžnost, takim ubogim ljudem, ki si za¬
voljo svoje bolezni ali slabosti, zavoljo starosti ali drugih
okoliščin svojega kruha prislužiti ne morejo , pomagati in po¬
dati potrebnega živeža. „Lomi lačnemu svoj kruh, in ne za¬
ničuj svojega mesa/ Tako nas sam božji Duh k telesni mi¬
losti lepo opominja. In Jezus nam bo enkrat vsako tako delo
tako zarajtal, kakor da bi ga bili Njemu samemu storili. „ Jaz
sem bil lačen, in vi ste me nasitili. Resnično vam povem,
kar ste enemu letih mojih nar manjših bratov storili, to ste
meni storili/ Tako bo Jezus sodni dan k pravičnim, dobrim
kristjanom govoril.

2. Žejne napajati,  človek je živeža pa tudi pijače po¬
treben. Zategadelj nam “pa dobrotljivi Bog vsega tega obilno
daje. Voda, mleko, ol in vino, ali niso to samo božji darovi?

556

In Jezus pravi: „Kdor koli bo piti dal enemu zmed teh nar
manjših le kozarec merzle vode v imenu učenca, resnično vam
povem , da ne bo svojega plačila zgubil." Ako pa že kozarec
merzle vode, ki nas nič ne stane, brez plačila ne ostane, ako
ga v božjem imenu žejnemu bratu ali sestri podamo , koliko
plačilo bo še le tisti prejel, kateri za uboge otročiče mleka
daje, kateri potrebnemu človeku popotniku ali kakemu starčeku
kozarec dobrega vina poda, ali kakemu bolniku pošlje na dom!
Veliko dobro delo je to , ako se iz prave keršanske ljubezni
zgodi. Oh koliko dobrih del bi lebko storili in nebeškega bo¬
gastva si pripravljali, ako bi si tiste Jezusove-besede pogosto
na misel jemali, ko pravi: „Kar ste enemu nar manjšemu iz
med svojih bratov in sester v mojem imenu storili, to ste
meni storili.“ Kolikokrat se ljudje z jedjo in pijačo silijo, ka¬
tere že potrebni niso. Ubogim, potrebnim ljudem pa še griž-
Ijeja kruha, še kozarca dobrega vinca ne ponudijo! To pač ni
prav. To je nekeršansko, neusmiljeno!

3. P o p o tnike  spr  e j em  a ti. Posebno dobro delo je
pa, revne popotnike, berače, in sploh uboge ljudi, kateri ni¬
majo s čem po oštarijah prenočišča in živeža plačati, pod
streho vzeti, jim postreči, in prenočiti jih. Od takih sam
Gospod zapoveduje, rekoč: „Uboge in take ljudi, ki strehe
nimajo, pelji v svojo hišo;" in obljubi: »kdor nar manj¬
šega izmed mojih sprejme, mene sprejme." Lep izgled,
kako moramo tudi mi sprejemati popotnike, nam je po¬
božni Job. On pravi sam od sebe: »Zunaj ni nobeden po¬
potnik ostal, moje duri so odperte bile vsakemu popotniku."
Sunamitarica je preroka Elizeja, kolikorkrat je v Sunam prišel,
v svojo hišo sprejela in mu lepo postregla. Abram je tri
ptujce sprejel v svojo hišo; sprejel je samega Boga, od kte-
rega je pa tudi toliko žegna prejel ; Marija in Marta ste Je¬
zusa rada pogostile; torej jima je pa tudi Jezus toliko lju¬
bezen in gnado skazal. Tako pa tudi nas k takim delom te¬
lesne milosti sv. apostelj Pavel prav lepo opominja, ker pravi:
»Gostoljubnosti ne pozabite; zakaj s tisto so nekteri, brez da
bi bili vedeli , angeljce sprejeli." Iz neke vasi na Gorenskem
je bilo romalo več bogoljubnih duš k Materi Božji na Sveto
goro poleg Gorice. Lepo so ondi častili nebeško kraljico Ma¬
rijo, prejeli tudi ssv. zakramente po šegi romarjev, po oprav¬
ljenih pobožnostih pa se vernili zopet proti domu. Vreme jim
nazaj gredočim ni bilo prijazno , dež jih je zl-o močil in vsi
mokri in zmrazeni pridejo že v tamni noči v neko vas, ne

557

ravno dalječ več od krajnsko-goriške meje. V neki gostivnici
prosijo za prenočišče, ali gospodar že spi, le mala domača
deklina in pa pastir stašo na nogah, pa imata ojstro prepoved,
očeta klicati. Vendar pa mlada domačina romarjev prijazno
sprejmeta in jim o pomankanji druge postrežbe v peč zaku¬
rita , da bi se mokri in zmrazeni romarji nekoliko osušili in
ogreli. Eadi bi lačni popotniki tudi kaj jedli, ali oče ima
ključe pri sebi, klicati pa ga ne smeta. Na prošnjo romarjev
pastir toraj iz neke sosednje hiše nekoliko jedi in pijače pri¬
nese. Eavno so se popotniki začeli ob čezdalje bolj prijetno
topli peči greti in zavživati pičlo večerjo, ko nezgoda hoče,
da se oštir prebudi, čuvši da so ptuji ljudje v hiši, vstane,
se gerdo nad romarji razjezi, hčerki s tepenjem proti, pastirju
napove, naj se jutri od hiše spravi, potem gre v kuhinjo in
med besedami: „Bom popravil, da bo bolje gorelo," posodo
vode nad ogenj razlije ter ga popolnoma pogasi. In da bi ne¬
človek svoji divjosti vredni konec dodal, slednjič romarje po
pasje v tamno noč požene. — Pastirju se romarji v serce
smilijo; zakaj kam hočejo zdaj v takem slabem vremenu inv
tako pozni noči, zraven pa še v ptujem in neznanem kraju?
Tiho se splazi za njimi, in ker jim nikakor drugači pomagati
ne more , jih pelje v nek hlev prenočit; bolje nekaj ko nič.
Eomarji so blagemu fantetu tudi za to postrežbo hvaležni in
mu o ločitvi skerbno naročujejo, ako bi se kdaj pripetilo, da
bi v njih kraj prišel, naj se v tej ali tej hiši oglasi, lepo se
mu hočejo za nocojšnjo postrežljivost hvaležne skazati.

Mnogo let je bilo preteklo od tistega večera. Mlada borna
deklica iz med družbe romarjev je bila postala med tem časom
premožna gospodinja in slovi zdaj kakor posebno usmiljena in
radodarna duša. Nekega dne pride siromak v njeno hišo.
Vpraša, če imajo kaj glavnikov za popravljanje; vidilo se pa
mu je na pervi pogled , da se le toliko in za to z bornim
delom peča, da si nekoliko bolj pošteno kruhka sprosi. Pri¬
ljudna gospodinja mu da nekaj dela in se začne ž njim po¬
govarjati. Siromak, spoznavši miloserčnost gospodiniuo, jo zdaj
lepo prosi, naj bi mu dovolila skuhati si na njenem ognjišču
kosilce, ker je zlo lačen. Se ve, da željam reveževim se urno
vstreže; kmalo hahlja svitli plamen na ognjišču. Siromak toži
dalje svojo revščino gospodinji in pripoveduje, da je nekdaj
premožen bil, pa ob vse svoje premoženje prišel, itd. — Na
uje vprašanje, kje da je doma, pravi: iz *, če veste, kje je
to. O, že vem, reče gospodinja, nasmehljaje se, — ondi sem

558

v mladosti enkrat prenočila, iz Svete gore grede, pa naletela
sem bila silno terdoserenega moža. V pozni noči nam je bil
ogenj, ob katerem se nas je več romarjev grelo, pogasil
in nemilo nas v tamno noč izgnal. — Kakor od strelje zadet
se razgane pri teb besedah siromak, rudečica mu zalije lica,
ne čerhne je več besedice, ampak tiho se zmuza čez prag.
Zakaj neki? Revna nekdanja romarica in ošabni nekdanji oštir
sta se bila po čudni naključbi zopet sošla.

4. Nage oblačiti.  Ne samo žeja in lakota, tudi to je
huda reč, ako človek zavoljo pomanjkanja potrebnega toplega
oblačila zime in mraza terpi. Zategavoljo sam Gospod zapove,
rekoč: „Ako nagega vidiš, obleci ga.“ To zapoved je pobožni
Job kaj lepo dopolnoval. Tudi od Tobija se bere, da je „lačne
nasitoval, in nagim je oblačila dajal." Kako dobro in Bogu
dopadljivo delo je, nage oblačiti, nam svetega Martina lep iz-
gled kaže. Bil je sveti Martin serčen vojščak, pa tudi ubogih
ljudi velik prijatelj. Bila je terda zima. In sveti Martin za¬
gleda na pol nagega berača, ki se je ves tresel prevelike zime.
V serce se mu usmili. Ali kako pomagati ? Brez pomude zdere
svoj meč, svoj vojaški plajšč na dvoje prereže, in ga pol rev¬
nemu beraču poda, da se žnjimogerne in pred zimo zavaruje.
In glej! drugo noč se svetemu Martinu sam Jezus, ogernjen
s tistim plajščem, v spanju prikaže in reče: „Martin, še ka-
tekumen , me je s tem plajščem ogernil." O kako dobro delo
je tedaj , ako uboge ljudi s potrebnim oblačilom preskerbimo,
da morejo vsaj v cerkev hoditi, in jim hude zime terpeti treba
ni. Kar nar slabšemu človeku storimo v božjem imenu, samemu
Jezusu smo storili.

5. Bolnike obiskovati.  Že zdravemu človeku po¬
magati , je dobro delo; še veče dobro delo je pa , tistim na
pomoč pristopiti, kateri na bolni postelji milo ječijo in ptuje
pomoči toliko potrebujejo. Bolnik potrebuje posebne postrežbe,
prijaznih besed, posebnega živeža, zdravil, tolažbe in še
druge pomoči. In ako je bolnik revnega stanu, in mnogokrat
čisto zapuščen, oh koliko dobro delo je, takega bolnika obisko¬
vati , mu streči, mu tečnega živeža prinašati, mu postiljati,
mu zdravila preskerbovati in mu tako njegov revni stan po-
boljševati! Pa ne samo za truplo. — veča dolžnost in dobro
delo je, za blagor njegove duše poskerbeti. Kedar bolnika
obiščemo, moramo ga kerščansko tolažiti, prijazno mu prigo¬
varjati, naj svojo bolezen voljno terpi, po poterpežljivosti člo¬
vek nebesa služi, naj se v božjo voljo čisto poda in terdno

559

zaupa, da mu bo ta bolezen k zveličanju služila, ako jo le v
duhu pokore in vdan v Božjo sveto voljo radovoljno in poter-
pežljivo prenaša. Posebno lepo moramo tudi bolniku prigo¬
varjati, naj se z Bogom spravi, naj se s ssv. zakramenti pre-
viditi da. Tako mu bomo resnično dobro pomagali, pa tudi
dobro delo storili, ki nam bo sad obilnega zasluženja obrodilo.
„Jaz sem bil bolen , in vi ste me obiskali," bo Jezus enkrat
govoril. In kar storimo nar manjšemu človeku v Jezusovem
imenu, to smo Njemu samemu storili. Oh koliko lepih prilož¬
nost imamo, pri bolnikih si za večnost dobrih del spravljati!

6. Jetnike reševati.  Tukaj se pa ne govori od ta¬
istih jetnikov, ki so zavoljo kakega hododelstva v zasluženo
kazen v ječo zaperti. Takih jetnikov ne smemo rešiti, ako bi
tudi mogoče bilo. Pa reševati take jetnike, ki se pri never¬
nikih v sužnosti znajdejo, in zavoljo keršanske vere velike nad¬
loge terpijo, za-nje prositi ali z denarji jih olkupovati, to je
dobro delo telesne milosti. Takih priložnost mi zdaj sicer
veliko nimamo; pa pervi krlstijani, ki so bili zavoljo sv. vere
preganjani in mnogokrat v temne ječe zaperti, so k temu za¬
dosti priložnosti imeli in so tudi prav zvesto eden drugemu
pomagali. Tudi se more zgoditi, da kdo po nedolžnem v ječo
pride; teh nedolžnost, če moreš, dokaži in jih reši. Slednjič
skerbi, da se mladina ne potepa in nevedna ne ostane; pripo-
magaj, da se dela nauči in navadi, tako marsikoga pred ječo
obvaruješ. Nek grozoviten deželski poglavar je ubogi materi
moža in otrokom očeta v ječo vergel. Že petnajst mesecev
je bil nedolžen mož zapert. Neko dolgo noč mati poklekne in
tudi otroke moliti opominja rekoč: »Otroci! še vi molite in

priporočite se svojim angeljem varhom, naj Vsegamogočnega
naprosijo, da se bo vjetega očeta usmilil." Otroci ubogajo.
Nagloma pa naj mlajši njih, še ves nedolžen angelc, zaupije
in stermo skoz okno gleda, rekoč: »Mama! poglejte angelce,
kako se svetijo, in pa kako hitro dirjajo proti poglavarjevi
hiši! Zdaj že v hišo grejo.“ »Hodi spat, dete, reče mati;
ti nisi zdravo, ki to govoriš. K temu možu ne hodijo angeljci."
»Šli so šli k njemu," dete poterdi. »Kaj niste mati vi sami
rekli, začne starejši otrok, da angeljci pri bogaboječih čujejo;
lehko so našo molitev slišali in so šli hudemu gospodu pove¬
dat,  kar je Bog rekel." Materi se na to serce ohladi.
Drugi dan poglavar svojemu pisarju veli: »Kamorkoli sem se
nicoj obernil, neprenehoma sem prošnje žene in otrok za tega
jetnika slišal; nisem imel pokoja, dokler sem mož besedo dal,

560

kakor hitro bo dan tega jetnika spustiti. Naj se to zgodi!"
Kmalo po tem rešen oče ženo in svoje otroke objame.

7. Merliče pokopovati.  Kako je Bogu dopadljivo,
dobro delo, merliče pokopovati, tega nam je brumni Tobija
lep izgled. Anselj Rafael je k njemu sam tako govoril: „Ke-
dar si s solzami molil, in mertve po dnevi v svoji hiši pri¬
krival, po noči pa pokopoval, sem tvoje molitve pred Gospoda
nosil." Merliče pokopovati, k temu tudi mi kristijani zmirom
zadosti priložnost imamo. Za merliča jamo kopati, za njega
trugo narediti, ga k pogrebu nesti, ali posebno ubogim ljudem
za primerno, kerščansko pogrebščino poskerbeti; ali merliča
vsaj do groba spreminiti, ako se to iz kerščanske ljubezni
zgodi, je lepo, keršansko dobro delo, ki nam za večno življe¬
nje obilnega zasluženja prinese.

Sklep.

K dobrim delom keršanske milosti nas pa nobena reč
toliko ne spodbada, kakor tiste besede svetega pisma, ki jih
pri sv. evangelistu Matevžu beremo; tam je pisano: „Kedar
pa Sin človekov v svoji veličasti pride, in vsi angelji ž njim,
takrat bo na tron svojega veličastva sedel. Vsi narodi bodo
pred njim zbrani, in On jih bo ločil kakor pastir ovce od
kozlov loči, in jih bo postavil, ovce ob svojo desnico, kozle
pa ob levico. Potem bo Gospod k taistim, ki bojo ob Nje¬
govi desnici, tako govoril: „Pridite sem vi blagoslovljeni mo¬
jega Očeta! posedite kraljestvo, ktero vam je od začetka sveta
pripravljeno, zakaj jaz sem bil lačen, in vi ste mi dali jesti;
jaz sem bil žejen, in vi ste mi piti dali; jaz sem bil popot¬
nik,  in vi ste me prenočili; jaz sem bil nag, in vi ste me
oblekli; jaz sem bil bolen, in vi ste me obiskali; jaz sem bil
v ječi, in vi ste k meni prišli." Potem bojo pravični odgovo¬
rili in rekli; Gospod! kdaj smo te lačnega vidili in te na¬
sitili, ali žejnega, in smo te napojili? kdaj smo te popotnika
vidili in te prenočili; ali nagega, in smo te oblekli ? ali kdaj
smo te bolnega in v ječi vidili, in smo k tebi prišli? In kralj
bo odgovoril in jim rekel: »Resnično vam povem: kar ste

enemu zmed mojih najmajših bratov storili, to ste meni sto¬
rili." Potem bo pa tudi k taistim, ki bojo na levici, tako
govoril: »Poberite se spred mene vi prekleti v večni ogenj,
ki je hudiču in njegovim angeljem pripravljen. Zakaj jaz sem
bil lačen, in vi mi niste dali jesti; jaz sem bil žejen, in vi

561

mi niste dali piti; jaz sem bil popotnik, in vi me niste spre¬
jeli; jaz sem bil nag, in vime niste oblekli; jaz sem bolen in
v jedi bil, in vi me niste obiskali." Potem mu bojo tudi od¬
govorili in rekli: „ Gospod! kdaj smo tebe lačnega ali žejnega,
ali popotnega, ali nagega, ali bolnega, ali vjetega vidili, in ti
nismo postregli ?“ In On jim bo odgovoril in rekel: „Resnično
vam povem, kar niste enemu od tistih nar manjših storili,
tega meni niste storili. In ti bodo šli v večno terpljenje,
pravični pa v večno življenje." O kristjani! te besede si pač
globoko v svoje serca zapišimo. Večkrat si jih na misel jem¬
ljimo! Bodimo usmiljenega serca, da tudi mi enkrat usmiljenja
dosežemo! Amen.

LXX. Keršanski nauk.

Sedmere duhovne dobre dela.

P. Ktere so duhovne dela usmiljenja ?

O.  Duhovne dela usmiljenja so te sedmere: 1. Grešnike svariti.
2. Nevedne učiti. 3. Dvomljivcem prav svetovati. 4. Žalostne učiti. 5.
Krivico voljno terpeti. 6. Razžaluikom iz serca odpuščati. 7. Za žive in
mertve Boga prositi.

P. Kteri so evangeljski sveti ?

O.  Evangeljski sveti so trije: 1. Radovoljno uboštvo. 2. Vedno
devištvo. 3. Vedna pokorščina pod duhovnim poglavarjem.

P. Zakaj se imenujejo te tri reči evangeljski sveti ?

O.  Te tri reči se imenujejo evangeljski sveti, ker jih je Kristus
v evangeliju posamnim osebam le svetoval, ne pa zapovedal.

Vvod.

Danes teden sem od dobrih del govoril. Dobre dela te¬
lesne milosti sem vam na kratko razložil. Slišali ste, koliko
dobro delo storite, koliko zasluženja si za večnost pridobite,
ako svojemu bližnjemu v njegovih telesnih potrebah radi in
iz ljubezni do Boga pomagate. Kar ste bližnjemu v imenu
božjem storili dobrega, ste Jezusu samemu storili. Keršansko
dobro delo je, bližnjemu tako dobroto skazovati za njegovo truplo;
ali še veče dobro delo je, bližnjemu dobroto storiti na njegovi

36

562

neumerjoči duši. Zakaj človeška duša je žlahtna stvar in ne¬
skončno velike vrednosti; duša je veliko več vredna kakor
truplo; zatoraj so pa tudi dušne dobrote, ki jih bližnjemu
skazujemo, še veče vrednosti kakor taiste, ki jih bližnjemu
samo na truplu skažemo. Da bote toraj, ljubi kristijani! eden
drugemu ne samo telesnih, ampak tudi dušne dobrote skazo-
vali, in si tako po dobrih delih zakladov spravljali za večnost,
vam bom danes od dušnih dobrot, ali od dobrih

del duhovne milosti  govoril. Skerbno poslušajte!

*

Razlaga.

1. Grešnike svariti,  to se reče, človeka, kedar
hoče grešiti, od greha odvračati; ali če je že grešil, ljubez-
njivo ga posvariti in k pokori in poboljšanju življenja opomi¬
njati. To je pač imenitno in keršansko dobro delo. Tako je
delal Jezus sam. Kako je on grešnike svaril! kako jih je k
pokori opominjal! kako si je prizadeval, njih duše oteti in
pridobiti za večno življenje! Ja, za grešnike je zadnjič tudi
svojo kri prelil na lesu svetega križa. Grešnike svariti, opo¬
minjati jih k pokori in poboljšanju, to je pa tudi naša dolž¬
nost. Jezus sam nam je to zapovedal. On je rekel: „Ako je
pa tvoj brat zoper tebe grešil, pojdi in posvari ga med teboj
in njim samim. Ako te posluša, pridobil si svojega brata.
Ako te pa ne posluša, vzemi še enega ali dva, da se vsaka
reč na govorjenju dveh ali treh prič poterdi. Ako pa vendar
taistih ne posluša, povej cerkvi; če pa tudi cerkve ne posluša,
naj ti bo kakor nevernik in očiten grešnik." V teh besedah
nas Jezus uči, kako grešnika posvariti, kako ž njim ravnati
imamo. Kes je, da so posebno dušni pastirji, starši in drugi
predpostavljeni najpervič dolžni grešnike svariti in tudi kazno¬
vati; pa kerščanska ljubezen tirja tudi od vsakega kristijana,
da svojega brata lepo posvari, kedar vidi, da na pravem potu
ni, kedar vidi, da Boga žali in sam sebe v časno in večno
nesrečo spravlja. Oh koliko greha bi se zabranilo, koliko duš
bi se otelo pogubljenju večnemu, ako bi se ta kerščanska dolž¬
nost iz čiste ljubezni do Boga in do bližnjega bolj zvesto spol-
novala! Kako velikega zasluženja vredno delo je tedaj greš¬
nike svariti, jih iz pota pogubljenja na pot pokore in večnega
življenja nazaj pripeljati! —

2. Nevedne učiti.  Nevedni se tukaj taisti imenujejo,
kateri od Boga, od njegove svete volje, in od pota, ki v večno

563

življenje pelje, malo ali celo nič še ne vejo. Take ljudi po-
dučevati od Boga, od njegove svete postave, in vsega tega,
kar je k zveličanju potreba, to je posebno dobro delo. Jezus
sam je prišel na svet, učit nevedne in jim pokazat pot proti
večnemu življenju. „Jaz sem luč s vet d; kdor mene nasleduje,
ne hodi po temi, ampak bo luč življenja imel.“ Nevedne učiti,
nevednemu ljudstvu pot k večnemu življenju kazati, vsem na¬
rodom, ki so v temi nevednosti in v smertni senci sedeli, luč
svete vere in resnice prižgati, je usmiljeni Jezus tudi svoje
aposteljne po svetu poslal. Naročil jim je, učiti povsod. „Poj-
dite po vsem svetu, učite vse ljudstva, učite jih vse to der-
žati, kar sem vam jaz zapovedal," tako je Jezus svojim učen¬
cem govoril. To so aposteljni in učenci Gospodovi zvesto spol-
novali; spolnujejo še dandanešnji njegovi nastopniki, škofje in
mašniki. Pa tudi drugi imajo dolžnost, nevedne učiti in z le¬
pimi nauki, in lepimi izgledi jih napeljevati k pravi časni in
večni sreči. Posebno stariši, učeniki, naprejpostavljeni to dolž¬
nost imajo. Pa tudi vsak drug ima večkrat lepo priložnost,
nevedne podučevati v potrebnih resnicah svete vere, in kazati,
kaj je k večnemu življenju potreba. Kako dobro delo in ko¬
likega plačila vredno da je, nevedne učiti, to nam sv. pismo
lepo spričuje, ker pravi: da „taisti, ki druge mnogotero k
pravičnosti podučujejo, se bodo kakor zvezde svetili v večnosti "
Neki dan se primuza v papeževe predstanišče v Rimu
majhen, revno pa čisto napravljen fantek. Straže ga hočejo
odpraviti; deček pa tišči, da hoče k papežu. K temu prička¬
nju pride eden papeževih hišnikov. Tudi ta fantku dopoveduje,
da tukaj ni zanj. Ker pa le tišči vanj, naj ga vsaj za tre¬
nutek k papežu pusti, mu poslednjič reče, naj čaka, in gre sv.
Očetu to reč kakor norčevaje pravit. Pij IX. precej ukažejo,
naj deček pride. Ga pokliče. „Kaj bi rad tukaj, moj otrok?"
ga papež z očetovskim glasom vprašajo. — Brez najmanjše
zaderge odgovori mladenče: „Rad bi študiral, stariši pa mi
ne morejo bukev napraviti, in kedar jih prosim, vselej pravijo,
da mi jih bojo papež kupili. Pa že tako dolgo terpi, da jih
ne dobim; zato sem sam prišel gledat, kaj zaderžuje." —
»Koliko denarja ti je treba?" — „Do 50 p&olov!" (Kakih
12 gold.) Papež se nasmehljajo in ukažejo hišniku, naj da
fantu 2 tolarja, to je, 20 pžolov. Fante vzame denar, pa kalno
pogleduje — zdaj 2 tolarja, zdaj Pija IX. Poslednjič jo za¬
robi: „Ne bodite hudi, sv. Oče! s tem si ne morem bukev
kupiti." Z največo blagovoljnostjo v obrazu mu pomol<5 papež

Sfi*

564

2 zlata denarja, vsacega po 2 terdnjaka v vrednosti. Deček
močno sterml (ker imel jih je v roči — 50 p£olov, ki jih je
prosil), in hiti proč, da bi bil skorej od veselja zahvaliti se
pozabil. Tik za njim gre eden papeževih hišnikov z naročilom,
paglavca ne iz oči pustiti. Vernii se je res z naznanilom,
da je bil fantalin v pervo tekel k bukvarjn in je potem bukve
in mali ostanek denarja ubogi materi zvesto domu prinesel. To
je Pijevo seme srečnemu fantu še bolj naklonilo in so mu
mesečni pomoček odločili, s čimur je lahko svoje učenje
zverševal.

‘d.  Tistim, ki dvomijo, prav svetovati.  „Zlato
in srebro noge uterdita; še več pa, kakor oboje, velja dober
svet.“ Večkrat človek v take okoliščine pride, da si sam sve¬
tovati in pomagati ne ve; da ne ve, kako in kaj bi storil, da
bi bilo prav. Ne samo v posvetnih, tudi v dušnih zadevah
se to večkrat godi. Kdor tedaj takemu človeku vč moder
svet dati, gotovo mu veliko dobroto skaže. In veliko zaslu-
ženja pred Bogom ima,  kdor to iz čistega namena, iz prave
kerščanske ljubezni stori. Kako dober svet je bil Jezus vsa¬
kemu dal, ki ga je za njega prosil! „Dober učenik! kaj mi
je storiti, da večno življenje dosežem?" tako je nek mladeneč
prašal Jezusa. In Gospod mu hitro odgovori: »Ako hočeš v
večno življenje iti, derži zapovedi." In potem mu je še več
drugega modrega svetoval, kaj ima storiti, ako hoče popol¬
noma biti. Tako je tudi sv. Peter zbranemu ljudstvu bin-
koštni praznik radovoljno dober svet podal. „Možje, bratje!
kaj nam je storiti?" so ga vprašali; on pa je odgovoril: »Sto¬
rite pokoro, in vsak izmed vas se naj v imenu Jezusa Kri¬
stusa kerstiti da k odpuščanju grehov." Tudi mi kristijani
eden drugemu radi dobre svete dajajmo; tako si bomo pravo
ljubezen skazovali, pa tudi dobrih del za nebesa spravljali.

4. Žalostne tolažiti.  Zemlja, na kteri zdaj ži¬
vimo, je dolina solz in terpljenja, žalosti in mnogoterih brit-
kost. Velika žalost človeško serce večkrat tlači ; težki kamen
otožnosti in dušne britkosti mu na sercu leži. Sveto pismo
pa pravi, da »kakor molj oblačilu in červ lesu, tako tudi ža¬
lost človeškemu sercu škoduje." Zatorej je pa tudi veliko
dobro delo, žalostne tolažiti, z ljubeznjivimi, besedami jim dušne
britkosti poslajševati, in polajševati jim njih težavni stan. K
temu dobremu delu nas sam božji Duh opominja, ker pravi:
»Ne pusti jokajočih brez tolažbe, iu žaluj z žalostnimi." Tako
je pobožni Tobija delal. Vsak dan je svoje vjete brate obi-

565

skoval in lepo jih tolažil. Posebno lepo in preljubeznjivo je
pa usmiljeni Jezus to storil. O kdo zamore vse povedati, ko¬
likokrat je on tolažil žalostne, koliko solz je on posušil, ko¬
liko žalostnih in pobitih sere je on tako milostljivo ozdravil!
Le te besede vam še tukaj povem, s kterimi je ljubi Jezus
vse žalostne in revne ljudi k sebi klical in vabil, da bi jih
potolažil in jim polajšal njihovo butaro. »Pridite k meni vsi,
tako je Jezus sam govoril, pridite k meni vsi, ki ste revni
in obloženi, in jaz vas bom pokrepčal." Oj tako dobrega, so¬
čutnega , usmiljenega serca bodimo tudi mi! Tolažimo radi
naše žalostne brate in sestre pa s pravo keršansko tolažbo;
pomagajmo jim pa tudi v djanju, kolikor zamoremo; tako jim
bomo prave dušne in telesne dobrote skazovali, sami sebi pa z
dobrimi deli v nebesa pomagali!

5. Krivico voljno ter peti.  „To je gnada pri Bogu,
ako kdo zavoljo Boga zopernost prenaša in s poterpežljivostjo
krivico terpi." Ako nam bližnji krivico stori, mi se pa za¬
tegadelj ne ponesemo, ampak iz ljubezni do Boga rajši krivico
tiho poterpimo, kakor da bi bližnjega z našimi tožbami še
bolj razjezili in mu še k drugim grehom priložnost dajali,
takrat storimo dobro delo za nas, ki nam pred Bogom obil¬
nega zasluženja prinese; storimo pa tudi delo milosti proti
svojemu bližnjemu, ker ga tako veliko drugih grehov varu¬
jemo in s tiho poterpežljivostjo in krotkostjo najprej nagnemo,
da spozna svojo krivičnost. Bes je sicer, da nismo dolžni
vsake tudi velike krivice tiho poterpeti; včasi smo dolžni zavoljo
svojega dobrega imena, zavoljo svojega stanu, ali iz drugih
pravičnih vzrokov se za svojo pravico očitno ponesti, se krivici,
ki se nam dela, v bran postaviti; ali vendar vse to naj se
prav po keršansko godi. Vselej radi nekoliko odjenjamo;
vselej bodimo pripravljeni, rajši sami nekoliko krivico terpeti,
kakor da bi mi komu krivico storili. Saj imamo toliko lep
izgled nad Jezusom, kako se nam je zaderžati, kedar nas kdo
zaničuje, sovraži in nam krivico dela. Komu se je kedaj veča
krivica godila, kakor nedolžnemu Jezusu? Kdo je bil kedaj
bolj po nedolžnem zaničevan, sovražen in preganjan, kakor se
je usmiljenemu Jezusu godilo? Ali vse to je on tiho in voljno
preterpel. „On ni preklinjal, kedar je bil preklinjan, in ni
protil, kedar je terpel, ampak poterpežljivo se je taistemu
zročil, ki ga je krivično obsodil." Tiho in voljno je vse
preterpel; kakor nedolžno jagnje, ki ga v mesnico peljejo, se
je on v grozno terpljenje in britko smert za nas podal. Ako

566

Jezus ne bi bil vsega poterpežljivo preterpel in na križu umeri
za nas, nas bi tudi odrešil ne bil. Ako pa tudi mi nič hu¬
dega , nobene krivice na tem svetu poterpežljivo prenesli ne
bomo , tudi njegovega odrešenja se vdeležili in za nebesa no¬
benega plačila zaslužili ne bomo. Le na Jezusa na križu se
radi in pogosto ozirajmo, kedar se nam huda, kedar se nam
krivica godi; potem bomo radi iz ljubezni do Jezusa tudi
mnogo krivico tiho preterpeli, da njega posnemamo in si tako
tudi za večnost obilnih zakladov spravljamo.

6. Tem, ki nas razžalijo, iz serca odpuščati.
To dobro delo se od poprej šnega ločiti ne da. Zakaj ako mno¬
gokrat iz ljubezni do Boga kako krivica voljno poterpimo, iz
ljubezni do Boga bomo tudi radi vse odpustili taistemu, ki
nam je krivico storil. K čemur nas tudi sv. apostelj Pavel
tako lepo opominja, ker pravi: „Preterpite in odstopite eden
drugemu, ako kdo tožbo zoper drugega ima;  kakor je Gospod
vam odpustil, tako tudi vi." Jezus nas je učil, razžalnikom
0 dpuščati. „Odpustite, in tudi vam bo odpuščeno." Kar je

pa z besedo ličil, tudi v djanju je pokazal. Na križu je visel
v grozovitnih bolečinah. Krivičnost in hudobija terdovratnih
Judov ga je na križ pribila. Pa še na križu mu ne dajo miru.
Pod križem se sprehajajo in Jezusa v njegovih smertnih te¬
žavah še zametujejo in preklinjajo. In glejte in čudite se!
Jezus jim pa vse iz serca odpusti; ja še moli za svoje naj-
veče sovražnike, rekoč; „Oče! odpusti jim;  zakaj oni ne vejo,
kaj delajo." Zdaj pa reci, moj kristijan, da svojemu sovraž¬
niku ne moreš odpustiti, ker se ti je previlika krivica zgodila.
Ozri se na Jezusa, ki na križu visi, in reci še enkrat tako;
pa boj se, da te šiba božja na naglem ne zadene!

7. Za žive in mertve Boga prositi.  Kdor že
tudi nič drugega dobrega storiti ne more, moliti, za žive in
mertve Boga prositi, to se vendar lehko stori. In tudi veliko
dobro delo duhovne milosti je to. Zategadelj nas sv. pismo
k temu dobremu delu tako lepo opominja. „Molite eden za
drugega; zakaj veliko premore molitev pravičnega pri Bogu."
Izraelci so se bili hudo pregrešili. Bog jih hoče kazniti. Ker
je pa Mojzes molil in prosil za-nje, milostljivo jim je tudi
Bog prizanesel. Tri leta in šest mesecev ni več deževalo ob
času preroka Elija; kedar je pa on prosil za dež, zopet se je
nebo odperlo in pohleven dež je zemljo zopet rodovitno storil.
Tako usliši Bog molitev in prošnje pravičnega. Jezus sam
nas tega lepo uči, kako naj eden za drugega molimo. Po zad-

567

nji večerji je tako priserčno molil za svoje učence, pa tudi
za vse, ki bojo v njega verovali. Tako moramo tudi mi radi
moliti eden za drugega. Posebno radi molite otroci za svoje
Stariče, brate, sestre in žlahto; za svoje botre in druge dobrot¬
nike. Starši, molite za svoje otroke in vse vaše podložne.
Molite vsi za svetega očeta Pij a IX. našega papeža, za našega
škofa, za našega cesarja, za svoje dušne pastirje, za deželsko
gosposko, za povišanje cele katoliške cerkve, za spokorjenje ter-
dovratnih grešnikov. Ne pozabite tudi vsak dan moliti za
verne duše v vicah; posebno za svoje rajne stariše, žlahto,
prijatelje in znance, ki smo jim že iz hvaležnosti dolžni po¬
magati. Molite pa tudi za vse verne duše v vicah, naj jih
Bog skoraj reši iz kraja velikega terpljenja in jim da svoje
sveto obličje gledati in vživati vekomaj. O kako hvaležne nam
bojo verne duše! kako priserčno bojo tudi one pri božjem
tronu prosile za nas! „Sveta in dobra je misel, za rajne mo¬
liti, da bojo od svojih grehov rešeni." In kedar bojo rešeni,
bojo našo ljubezen do njih stoterno povernili. Moliti za žive
in mertve vsak lehko zna. Pa tudi veliko dobro delo je, ki
nam bo za večno življenje obilnega zasluženja prineslo!

V svetem evangelju pa najdemo tudi take tri reči, ka¬
tere pa niso vsakemu zapovedane, ampak so le nekterim, ka¬
teri želijo bolj popolnoma živeti, nasvetovane in priporočene.
Zategadelj se tudi evangeljski sveti  imenujejo. In so
ti le: 1. Radovo Ij no uboštvo;  ako se kdo iz ljubezni
do Jezusa, kateri je v revščini in siromaštvu na tem svetu
živel, vsemu posvetnemu bogastvu odpove, in v uboštvu ra-
dovoljno živi do konca svojega življenja. Ta posnema Jezusa
samega; bo pa tudi enkrat namesto posvetnega bogastva obilno
nebeških zakladov prejel. 2. Vednodevištvo;  ako kdo slo¬
vesno obljubi, da hoče iz ljubezni do Boga do svoje smerti v
samiškem stanu nedolžno in čisto živeti zavoljo večega plačila
v nebesih; zavoljo taiste lepe krone, ki je čistim dušam v ne¬
besih pravljena. 3. Vedna pokorščina pod duhov¬
nim poglavarjem;  ako se kdo iz ljubezni do Boga svoji
volji odpove, in se kakemu duhovnemu poglavarju s ponižnim
sercem čisto, podverže, in le njegovo voljo, njegove povelja na
tanko dopolnuje. Te tri evangeljske svete večidelj le taisti na
se vzamejo, kateri se v kak klošterški stan podajo. To niso
tedaj zzpovedi, ampak le dobri sveti za taiste, ki hočejo bolj
popolnoma živeti in veče plačilo za nebesa si prislužiti. Jezus
sam pravi: »Vsak, kateri bo zapustil hišo ali brate, ali sestre,

568

ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mo¬
jega imena, bo stoterno nazaj dobil in večno življenje dosegel."

Sklep.

To je toraj jedro katoliškega nauka. Jaz sem ga pred-
našal, vi ste pa radi in zvesto poslušali. Jezus je rekel:
,,Blagor taistim, ki besedo božjo slišijo in taisto dopolnujejo."
Oj blagor tedaj tudi vam, ljubi kristijani! ako po tek naukih,
ki sem jih v imenu Jezusovem govoril, svoje življenje ravnate;
blagor vam! V božjem kraljestvu se bote enkrat veselili ve¬
komaj ! To vam tudi jaz vsem skupej iz serca želim! In tako
sklenem danes svoje keršanske nauke. O Jezus! k Tebi se zdaj
obernem. O daj, da bo vsaka beseda, ki sem jo govoril, le
k Tvoji časti govorjena, in k dušnemu pridu mojih keršan-
skih bratov in sester! O Jezus! ves svoj trud, vse svoje delo
Tebi darujem, k Tvoji časti, k posvečevanju Tvoje preblage
matere Marije, device spočete brez madeža! In prosim po¬
hlevno: blagoslovi, o Jezus! mene, moje delo in moje poslu-
šavce! Daj nam vsem to gnado, da po Tvojih svetih naukih
tukaj živimo, po smerti se pa pri Tebi v nebesih vekomaj ve¬
selimo ! Amen.