Narava in človek

svoji pravi zložnosti,

Podučno in zabavno berilo.

Spisal

Natisnil in založil J. E. Milic.


Narava in človek

v svoji pravi zložnosti.

Spisal Živkov.

1 .

Ufeštevilne in prečudno različne so stvari
božje. Učeni še vedno kako neznano zasledijo.
Vse stvari, žive in nežive, je Bog človeku pod¬
ložil, naj bi mu služile v korist in veselje.
Krotkeje in njemu bolj podobne ima kaj rad. Pa
tudi človeku so nektere posebno vdane in po¬
korne, kar očividno kaže, da ga čutijo in pri¬
znavajo svojega gospoda, varha in pomočnika.
Tudi naj silneje zveri se ga redoma spoštljivo
ogibljejo, včasih pa vendar iščejo njegove po¬
moči. Te lepe prirojene priverženosti in pod-
ložnosti do namestnika božjega na zemlji ne
prezira in ne žabi človek, temuč ravna spodobno,
vljudno in miloserčno z živalimi.

Neki svetniki in svetnice, kakor sv. Fran-

Narava.

2

čišek Asi si jan, Bonaventura, RozaLi-
ra a j s k a itd., so se kaj prijazno in pošteno do njih
obnašali, živali pa vzajemno tudi izvanredno
krotko in zaupno proti njim. Frančišek Asisijan je
celo vse stvari imenoval svoje bratce in sestrice.

Da se ta razmera prav presodi, je neogib-
Ijivo potrebno na dvojno vprašanje dobro odgo¬
voriti: 1. Ali so uboge stvari, posebno pa lju-
bejše živali, zares take prijaznosti in časti
vredne? ali so Frančišek Asisijan in druge mu
sorodne duše pervili keršanskih časov prav rav¬
nale? ali je njihova ljubezen do živali le zgolj
otroška igrača, ktera se ne zlaga z zdravo pa¬
metjo? in 2. ali poterjuje tudi skušnja in nara¬
voslovje, da so živali včasih človeku zares tako
krotke in podložne, kakor se večkrat bere v
življenji svetnikov, ali pa šoto same bose prav¬
ljice in domišlije?

Glede tega so vse sicer človeške misli še
navkriž. Sirovi in prevzetni človek zaničuje ži¬
val, zasmehuje miloserčnost do nje, ker mu blaga
resnica ni serca omečila ali mu ga je kriva omi¬
ka okamenela. Taki ravna prerad nečloveško z
živaljo.

3

Drugi pa žival preveč povišujejo in jo stavijo
s seboj v eno versto rekoč: „Clovek je tudi le žival,
če ravno iz med vseh perva in naj popolnejša^.
Tega pa ne terdijo iz ljubezni in čislanja do
živali, temuč da bi lože rekli: „kakor je živali
po smerti na veke konec, tako bo tudi človeka^
ker sta si oba jednaka — oba brez neumerljive
duše". To so nesrečni neverneži in votli snovarji.

Taka grozna zmota straši preboječe verne,
in da bi jo bolj lahko zaterli, si prizadevajo
dokazati, da žival človeku nikakor ni podobna,
temuč toliko različna od njega, kakor pekel od
nebes. Po takem pa nehote podpihavajo zani¬
čevanje in terpinčenje živalij.

Vse drugače pa govori božja beseda. Že
v starem zakonu je več zapoved živali v korist.
Ena veh': „Volu, kteri ti mlati, ne zaveži gobca";
druga: „Os!u ali volu, kteri obleži, pomagaj na
noge"; „zašlega osla priženi svojemu sovražniku
domu". Modri mož pravi: „Pravičnega skerbi
njegova žival". Naj globokejega pomena pa so
besede sv. aposteljna Pavla do Rimljanov (8,18.):
„Stvar željno čaka razodenja božjih
otrok, ker je stvar nečimernosti pod-

4

ve rž ena, ne iz svoje volje, ampak za¬
voljo tistega, kteri jo je podvergel v
upanji, da bo tudi stvar rešena izsuž-
nosti in popačenja v častitljivo pro¬
stost otrok božjih. Vemo namreč, da
zdaj vsa stvar zdihuje in stoka, kakor
na porodu

Tu sv. Pavel oznanuje, da bo tudi stvar re¬
šena iz sužnosti in povzdignjena v častitljivo
prostost otrok božjih; za tega voljo željno čaka
in upa razodenja. Otroci božji pa se razode¬
vajo in kažejo v svetnikih in svetnicah božjih
In zares so nekteri, p. sv. Frančišek Asisijan ,
angel v človeški podobi, začeli stvari, posebno
čutne živali, djansko spregati iz žalostnega suž-
nega jarma in ž njimi bratovsko ravnati; in
one, slute in čute si približujočo rešenje, so se
proti tem „otrokom božjim" vse drugače obna¬
šale, kakor proti drugim ljudem. Vračala seje
pervotna, lepa vesela složnost med človekom in
živalijo, kar bomo pozneje v prečudnih dogod¬
kih občudovali in tudi vidili vterjeno po očitni
skušnji in učenem naravoslovji.

Se višjo srečo in čast prerokuje za stvari

5

sv. Janez vskriv. razodenji (5, 12). Popisovaje
slavo umorjenega jagnjeta pravi: „Vredno je
jagnje, ktero se je dalo umoriti, da dobi oblast,
in obilnost, in modrost, in moč, in čast in slavo.
In vse stvari na nebu in zemlji in pod
zemljo in v morji sem čul govoriti:
„Sedečemu na prestolu in jagnjetu sla¬
va, dika in veličast“!  Po tem skrivnostnem
prerokovanji bodo na koncu sveta vse stvari
deležne božje hvale, tedaj tudi živali, kakor
cerkveni očaki Krizostom, Teofil, Ambrož, Hi-
Iari i. t. d. te besede sploh razlagajo.

2 .

Skusimo tej čudovitni razmeri nekoliko do
jedra pogledati!

Stvarnik je človeka postavil gospoda sveta
in mu vse stvari podvergel, žive in nežive.
Ob to gospodstvo ga je greh pripravil; pa
v Kristusu, božjem sinu, gledamo to gospodstvo
čez vso naravo, čez vetrovje in morje itd. To
čudovitno moč je on popolnoma svojim učencem
izročil, vernim pa še večo oblast obljubil. (Jan.
14, 12; Mat. 21, 21. Mark. 16, 17.) V apost.

6

djanji, kakor tudi v življenji poznejših svetni¬
kov in katoliških učenikov poganskih narodov
beremo prečudne dela. Pervi Jezuiti, pravi
učenci Jezusovi, so skoro vse čudeže oprav¬
ljali, kakor on sam. Frančišek Ksaver je tudi
nevihte krotil. (Orlandini, pervi Jezuiti.)

Sv. Roza Limajska je živela v neki čudo¬
viti zavezi z naravo, kteri gola učenost ne ve
ne imena, ne pomena. Na primer: Troje rož¬
marinov ji je lepo rastlo. Kraljica si sprosi
enega, in ga da v svoj vert presaditi. Ali tu
hipoma vsahne in zvene. V prejšnji vertec nazaj
presajen, se četerti dan oživi, in je lepši, kakor
prej. — Trije veršički so se ji sred zime po želji
čez noč pred Katarinovem razcveteli, da bi lahko
olepšala kip te svetnice.

Stopivša za rano v svoj vertec, povabi
svetnica v sveti pobožnosti vse rastline k hvali
božji. In vse so se zrašale, kakor izdramljene
so se priklanjale in prijazno šumljale. —

Sv. Rigobertu je Pipin podaril toliko zem¬
lje, kolikor bi je na dan obhodil. Od tega dne
je to zemljišče sploh lepo čversto zelenelo , naj
seje okolici po uimi ali zimi kakorkoli slaba go-

7

dila. — Večkrat se je primerilo, da so drevesa
in cvetice, ktere so sv. ljudje radi imele, začele
očitno medleti po njih odhodu ali smerti. —

Čuden vpliv do neživih stvari imajo tudi
nekteri mesečni. Kdo mu ve mero tn konec?
Neka cerkvena ura je po krivem bila % 6 mesto
a / 4 6. To razdraži nekega mesečnega dečka, in on
ji zapove in jo prisili, da še koj enkrat bije,
in sicer prav.

Pri takih prikazkih se človek nehote spo¬
minja čarovere starih in prestarih časov, mogoč¬
nih čarovnikov, čarovnic, vurčenja, hudega
očesa i. t. d. Kam je tako oko pogledalo, je
vse poparilo. Zdajprašamo: Kaj je studenec teh
vesoljneh vraž? Kalna mračna zavest tistega
nekdajnega gospodstva, ktero sta duh in volja
človeška imela čez naravo; in še ga neko trohico
zdaj imata v posebno sposobnih osebah. Ce pa
se ta navirljiva moč obodri in druži z višjo
močjo in voljo stvarnikovo, kakor je pri svet¬
nikih in svetnicah, še tolikanj več premore.
Utegne se speti do tiste zmožnosti, ktero ima
Jezus na misli, ko govori od vere, ktera pre¬
stavlja bregove.

8

Pa koliko še vemo od narave? Raje ver-
jemo pijani, slepi učenosti, in bolj smo hladni do
narave, in. tim več nam skriva svoje jedro in
bitje; raji ga odgrinja pobožnim, priprosto ver¬
nim sv. dušam. „Kedar je sv. Frančišku Asis.
serce prekipelo iskrene ljubezni, je prehajal polje
in nagovarjal setve, drevje, cvetice, mesec in
zvezde, — vse te svoje bratce in sestrice,
kakor je stvari imenoval, — naj bi mu poma¬
gale slaviti in hvaliti Boga. Vse so mu ži¬
vele in čutile, in če ne, bi jih rad oživil in
hvale navdajal. Njegov pobožni učenec II je
cvetice tako rad imel, da jih je jokaje objemal
in poljuboval. Pri ogledovanji cvetic je bil sv.
Peter Alkantarski ves zamišljen, in sv. Ignaci
priserčno ginjen.

Tako utegne blagočutnim dušam narava kaj
več razodevati, kakor iztuhta iz nje inerzla
pamet.

3 .

Ozrimo se k dušnemu gospodstvu, ktero ima
človek čez živali, ali ga utegne imeti. V tem
okrožji je dokaj čudnega, skrivnega, sočutnega
in posebnega, kar navadna pamet ne ve do

9

dlake razcepiti. Takošne skrivnosti so, p. s
samo besedo ali s samim pogledom živali ukro¬
tili ali jih panati*), ali jih s tem, da se jih
čutno gleda, zazibati v nekako spanje. To pa
se more zgoditi le pri boljših živalih, kakor pri
opicah, psih, mačkah i. t. d. Znano je, da ne-
kteri živali človek lahko mahoma ukroti, in jih
nauči čudovitih umetnosti, drugi pa skoro ničesa.
Nekigrek je zdivjanega bika s samo besedo tako
ukrotil, da ga je lahko na traku dalje gnal.
Neki kmet je naj bolj divjega konja ukrotil, da
se ga je le dotaknil. Nasproti se pa tudi na¬
merijo taki ljudje, ktere skoro vsak pes popade
in vsak konj udari. Prigodi se tudi, da čisto
divji jeleni, seme, lesice i. t. d. obstoje pred
človekom, ali se mu pridružijo inž njim grejo,
pa ne zato, ker bi bile morda lačne, ali, ker se
ga boje. Gosi in drugi ptiči so včasi čudovito
prijazni, nekterikrat iz hvaležnosti, nekterikrat
pa iz bolj skrivnostnih vzrokov. Papige ali

*) To stori celo kača ropotača pri manjih stvareh,
da nehote pred njo obtsoje.

Levi so za prejete dobrote tako hvaležni, da niso
več divji, in človeku dobrotniku vse dni strežejo, kakor se bere
od Bajardovega leva ali tistega rimskega beguna i. t. d.

10

papagaji imajo nektere ljudi kaj radi, drugih
pa ne morejo viditi. Taka je tudi z bčelami.

Neki Lah je ukrotil in podučil več različ¬
nih rib. Na njegov ukaz so priplavale k njemu,
se na okrog gonile, ali pa se nazaj vračale.
Požrešna suka je na povelje zgrabila kako ri¬
bico , jo v lapah prinesla in na njegovo be¬
sedo zopet mirno izpustila. Celo tigri in levi se
dajo krotiti, berzdati, sedlati in vpregati.

Če take reči morejo storiti že posvetni
ljudje, zakaj bi ne verjeli tega, kar se bere
' od svetnikov in svetnic božjih? Če se že v na¬
vadnem življenji prikazujejo take čudne reči,
koliko več je mogoče to pri svetnikih, kteri so
se ljubeznjivo in milo pečali z živalimi!

Če že žival sploh sluti in čuti človeško
gospodstvo, jo višje čuti pri svetih in blagih
dušah. Pri Gubji je nekdaj volk hudo davil in
razsajal. Prebivavci se ravno oborožujejo in pri¬
pravljajo na to zver, ko jih sreča sveti Frančišek.
Ta jih zaverne, in jim reče, da bode sam stra¬
hoval volka, kteremu gre brez orožja naproti.
Ko volk svetnika zagleda, koj priteče k njemu,
in se ves krotek uleže k njegovim nogam. Svet-

11

nik se potem, kakor se bere, „s bratom vol-
kom“ pogodi, in gre popolnoma krotek ž njim v
mesto. Tu ga pusti mestnjanom, naj zanj skerbe,
in reče, da jim ne bo nič žalega storil. Dve leti
mestjani volka lepo rede, in ko pogine, ga težje
pogrešajo, kakor kako drugo domačo žival. —
Zanimivo je, da so živali mesečnim ljudem kaj
vdane. Človeka, ki je mesečno zamaknjen, ima
mačka kaj rada, se ob njega gladi i. t. d. Po¬
sebno znamenit v dušnem oziru je bil najdenček
Kašpar Hauser. Zgolj mlečnih jedi privajen
je bil močno magnetičen in mesičen. Ptuja mačka
ga je zelo rada imela. Vedno ga čaka, in ko
pride, se mu gladi in ž njim igra, kakor z
nobenim drugim domačim. Vsa drugača pa se
mu je kazala in obnašala potem, ko je začenjal
jesti mesene jedila. Zginjalo je tedaj njegovo
mesečno zamaknjenje in inagnetičnost. Mesene
jedila ga slabe in tope. Njegov život ni bil
več tako živahen in nježen; tudi njegov duh
peša, ter ni več nenavaden, temuč ves navaden
človek, kakor drugi. Od tega časa ga tudi ži¬
vali ne čislajo bolj od drugih ljudi.

12

4 .

V  prav prijazni zavezi živi človek tudi
lahko s takimi živalimi, ktere so po svojem ži¬
votu od njega jako različne, posebno z bčelami.
Bčele poznajo svojega gospodarja ravno tako
dobro, kakor ena drugo; ako pride ktera v so¬
sedni ul ali panj, jo domače koj izpodijo; če
pa gospodar polne peščice bčel iz enega ula v
drugega predeva, so si koj dobre — gotovo le
zavoljo gospodarja. Pa vsakemu gospodarju niso
tako pokorne in vdane, temuč le nekim — bi
rekel, izvoljenim ljudem, ktere častijo kakor
svojo matico. Neki ljudje so jim očitno zoperni,
drugih se koj privadijo, in jih potem vedno
rade imajo. Kdor pa se poti ali se jih boji, ti¬
stemu se ne dajo mirno spravljati. Lab at pravi,
da je v zahodnji Afriki dobil človeka, kterega
so imeli za bčelskega kralja, ker so bčele pov¬
sod za njim letale, in so se mu na glavo, rame
in roke usedale. Pri sv. Cirilu se bere, da
so nekdaj na Egiptovskem bčele imele svoje
pastirje, ravno kakor ovce; na žvižg so izletale
in se vračale; vse v eni vezi so šle za svojim
pastirjem, kamor mu je bilo drago.

13

V francoski knjigi »Naravni čudeži" se
bere sledeča povest: „Blizo Nant je neka gospa
v lepem poletji na svojem gradiču prebivala in
tu dosti bčel imela. Pri teh ljubih stvaricah je
bila močno rada in za tega voljo vse storila, kar
jim je bilo ljubo. Majnika 1. 1777. zboli in umerje
v Nantu. To dobo preminejo vse njene bčele
od gradiča, priletijo v mesto, se usedejo na
rako (jmertvaško trugo} svoje dobrotnice, in
ostanejo tu, dokler se pogreb ne začenja. En
sosed hiti na gradič in najde vse ule prazne".
Ta prikazen je kaj čudna in neobična. Zraven
svoje ljubezni in zahvale do svoje dobrotnice
in matere razodevajo te živalice svoje skriv¬
nostno znanje njene smerti in merličnega poči¬
vališča", — Kjer so taki zgodovinski dokazi,
kdo bi še dvomil? Sv. Modomnoha je več rojev
na Irsko spremljalo. Danešno naravoslovje že
davno spozna, da žaževke ne služijo neogib-
ljivo svojemu nagonu, temuč da vejo napravljati
svoje satovne pogače — močno različne od navad¬
nih, — četo tirja kaka posebna sila, potreba ali
okolnost. Vhod zagradijo n. p. s satovjem, da
se ovarjejo mračnih metuljev ali sfinksov. V

14

Delfiji so iz voska sozidali tempelj Apolov, v
Altenburgu hišico za sv. rešnje telo itd. Očitno
je, da ne delajo po samem nagonu, temuč tudi
po neki pameti — v sili celo iz drugega gra¬
diva, kakor po navadi. Stoteri prigodki od tega
so po knjigah zapisani.

5 .

Veliko važnost v dušoslovni vedi ima delfin
ali pliskavica. Starodavni pisavci ne morejo
prehvaliti njegove ljudomilosti in zaupnosti. Če
je sihdob dosti drugače, ni temu kriva ta Iju-
doljubna riba, temuč slabo človekovo obnašanje
do stvari, posebno do živali. Njegovo grozno
trinoštvo plaši in divja živali.

„Delfin“, piše naj starji gerški pesnik Pin-
dar, „štima glasbo, pred vsem pažveglo, zato
se mu pravi žvegloljub". Plutarh pravi v svojih
gostijah sedmerih modrijanov: „Pač vsi vemo,
da to ribo glasba mika. Na petje in žveglanje
priplavajo k barkam, in kraj njih vesele poska¬
kujejo. Tudi rade plavajo z otroci in se ž
njimi igrajo. Za tega voljo, če ravno ni pre¬
povedi, jim tudi nikdo ničesa ne stori, jih

15

nikdo ne lovi; samo če v sake zajdejo in lov
motijo, jih našeškajo, kakor stočne otroke, in
jih spodijo". Od njih se pripovedujejo komaj
verjetne, prečudne pripovesti. Samo neke ome¬
nim. Za cesarja Avgusta so spustili v lukrinsko
jezero vlovljenega delfina. Tu se mu močno pri¬
kupi neki deček, kteri mu je kruh drobil. Pri¬
plaval je tudi iz globočine, kader koli ga je deček
klical: „Simon“; mu je jedel iz pešice, se mu dal
jezditi, in je nosil ljubega jahača prek jezera
v puteolsko šolo in zopet nazaj nektere leta.
Ko je deček umeri, prihaja k navadnemu bregu,
pa očitno žalosten in skoro pogine, naj beržeje
same žalosti po dragem dečku.

Enaka se je zgodila z nekim jasijanskim
dečkom; vsak dan je delfin priplaval k njemu
in se ž njim igral, se mu pustil zajahati, in gaje
daleč v morje in pa nazaj k bregu nosil. Na taki
poti ju enkrat ujame nagla nevihta, in z verne
jahača na dno, da se utopi. Delfin prinese mer-
liča k bregu, in ne pobegne, dokler sam ne umerje
kraj njega. Za tega voljo imajo Jasijanci na
denarjih delfina, kterega deček jaha. Iz po¬
dobnega vzroka ga je imel Odisej na gerbu in

16

perstanu, ker mu je sinka iz morja rešil. Ravno
tako so pevca Arijona delfini rešili. Celo po¬
tujočim pticam pevkam ponudijo delfini preradi
svoj herbet, da si opešane v preletu opočijejo.
Za voljo teh blagih ljudomilih lastnosti so jih
stari pesniki kaj slavno prepevali. Med sabo
so si delfini jako radi. Mlajše sprevaja in varje
vedno neki starji. Če mladega vlovijo ali zako-
Ijejo, se tudi njegova mati da ujeti. Te in
enake pripovesti iz resničnih ust so dovolj priče
nekdanje lepe zaveze med ljudmi' in stvarmi.
Zalibog, da jo človeška sebičnost in lakomnost
do konca razdira!

6 .

Slon.

Slon je kaj čudna žival; po truplu je člo¬
veku sicer malo podoben, tim bolj pa po dušnih
zmožnostih. Slon ima lastnosti, kakoršne se pri
človeku zelo čislajo, p. sodružno vernost, ljube¬
zen do mladičev in staršev, zvestobo, sramož-
ljivost, pravičnost, usmiljenje, prizanesljivost,
zatajevanje samega sebe, tudi kedar je razdražen
in jezen,— in žertvuje tudi življenje za vse, kar

17

mu je milo in drago. Slon zelo ljubi lepe ljudi,
in služi rad človeku iz vse svoje moči in pa¬
meti, ga tudi brez povelja namestuje, in se le
zelo nerad vda za kako sovražno ali grozno rabo;
krivični in nečloveški zapovedi se včasih terdo-
korno pa pametno ustavlja, in se ne da prisiliti,
da bi moril ljudi ali živali, ali da bi oskrunjal
merliče; raji sam pogine. Starji in novejši na¬
ravoslovci pripovedujejo dokaj enakih prigodkov
in dokazov. Plini pravi, da je slon človeku,
kteri v puščavi zajde, priljuden in postrežen, in
da ga še na pravo pot napoti. Če pa slon člo¬
vekov sied ovoha, strepeče strahu, pobere z
rivcem zemlje, ki se je navzela človekove sto¬
pinje, jo poda perveniu slonu za sabo; ta joda
sledečemu i. t. d., dokler vsi ne zvejo nevarnosti.
Po tem se postavijo v bran. Dobro poznajo tedaj
strašnega človeka, pa mu vendar prizanaščajo
in pomagajo, če je v nadlogi; to kaže žlahtno
serce. Ako slon sreča čedo, si z rivcem spoti
deva živenčeta, da jih ne pohodi; ravno tako
dela tudi, kedar ima pred sabo otroke ali mer¬
liče. Tudi nekaj pisati se slon nauči. Eden je
znal po gerški zapisati: „Jaz sam sem to zapisal

Narava. 2

18

in počastil keltiški plen“. Drugega, ki seje težko
učil, so dobili, kako seje po noči sam vadil.—
Nekteri ljubijo mladenče in device, si jih vejo
lepo zbirati in jim prav vljudno njegovati. Ko
jih zagledajo, se razveselijo, jih božajo, in jim
darujejo denarje, ki jim jih dajejo gledavci.
Stari narodi so slone posebno čislali za vojsko,
ter so zavoljo tega lepo ravnali ž njimi; sloni,
ki vse hitro razumejo, so se pa tudi prav pa¬
metno po človekovo obnašali. Plini pripoveduje
to le prigodbo: Antijoh, dospevši do neke reke,
bi bil rad zvedi!, ali bi se mogla prebresti; ali
Ajaks, lepo napravljeni vodja sionskih čed, se
ustavlja, in noče naprej iti. Razglasi se, da bo
vodja tisti, kteri pervi prebrede reko. Slon
Patrokel se loti nevarne poti, in si pridobi
vodstvo. Odstavljeni Ajaks, pa ne je in ne
pije več, temuč pogine sramote in žalosti. Sloni
tudi čutijo, kaj je prav, in se ne vdajo člo¬
veški krivičnosti, kar priča sledeča prigodba:
Kralj Boh je hotel neke slone, ki so ga raz-
serdili, po drugih pokončati; toda ti se nika¬
kor ne dajo prisiliti, da bi bili orodje njegove
grozovitosti. „SIon“, pravi Plini, „je naj večja

19

in človeku po pameti naj bližja žival na suhem.
Slon razume deželni jezik, je pokoren, nikoli ne
pozabi naučenih reči, ima Jjubeznjivo serce, je
častiželen, je pošten, čeden, pravičen, in slavi
solnce“. Plutar in Alijan pravita, da starji
zdravi sloni drugim ranjenim slonom znajo pušice
in sulice iz ran potegovati. Slon indiškega kra¬
lja Pora, sam silno ranjen, svojemu gospodu
vse pušice, ki so ga zadele, izdere in ga ne
zapusti, dokler kralj ne umerje. Zastran spo¬
štovanja do starejih pravi Alijan: Mlajši sloni

pripuščajo starejim svojo kermo, strežejo osla¬
belim, jih rešijo iz nevarnosti, in če padejo v
lovske jame, namečejo toliko protja noter, da
vjeti po njem morejo vun priti. Ako pade mladič
v tako globoko jamo, se mati slonica vanjo zavali
in usmerti. Pri delu in v nevarnostih grej o mlajši
naprej; pri kermenji in napaji pa radi poterpe,
da se stareji nakermijo in napijejo, ter jih tako
častijo. Postaranega ali slabega slona ne za¬
pusti nikoli njegova čeda, temuč se ne boji ran,
in ga brani sovražnih lovcev. Slonice se puste
raji umoriti, kakor bi zapustile svoje mlade.

Velikanski slon se lahko uči in nauči celo

2*

20

takih umetnosti, ki so človeku težke, p. na tanko
in brez pomote stopati in plesati po glasbenih
udarcih, in sicer hitreje ali počasneje, kakor
veleva glasba. Ce jih pleše več vkup, ne zgreši
nobeden trohice. Vozle razvozlajo sloni kaj ročno,
pobirajo drobiž znad tal, se nauče, koliko je
ura, streljajo s samokresom i. t. d. Zelo sme¬
šno je, če ogromni slon sedi opasan pri mizi
in po gosposko obedva, in ko poje, hitro po-
cenglja, da mu strežnik zopet prinese kaj jesti
ali piti; zamašen polič vina hitro odmasi in
izpije. Tudi zna slon hoditi po ozki bervi, in
zna stati na sprednji pravi in zadnji levi nogi,
ali pa narobe, kar je za takega bregača grozno
težko. V vseh naravoslovnih knjigah se bere
od slona, ki je v bakrenem kotlu nosil vodo,
in ko se mu je kotel pokvaril, da ga je sam
nesel k bakrarju popravljat. Neki drugi je v
Neapeljnu pri zidanji podajal, in ko se tu zelo
rani, gre, kakor vidi ljudi, v bolnišnico, da ga
obežejo, in še zahvalno kima, ko mu rano žgejo.
— Takih prigodkov, ki kažejo, da je slon po
dušnih zmožnostih zelo človeku podoben, je po
starih in novejših knjigah vse polno. — Žani-

21

miv dokaz svoje lepe čednosti so pokazali sloni
v zadnji indiški vojski, kjer so jih vpregali k
topom. Eden iz med njih zapazi, da so topni¬
čarji, ki nabijavcem podajajo krogle, zapore¬
doma vsi postreljeni, in da ni nikogar več, da
bi opravljal to delo. Neki slon prevzame sam
brez povelja to delo, in ga opravlja, dokler so¬
vražnik ne neha streljati. Od tod se tedaj lahko
vidi, da se sedanji sloni ravno tako malo boje
strela, kakor nekdanji drugega bojnega orožja.
Sloni poznajo svojo moč, in so vselej junaki;
toda težko težko se jih pripravi, da bi se lotili
kake živali, ali v boji človeka pokončali. Vidi se,
da je človek, pervi med vsemi stvarmi na zemlji,
dostokrat vendar siroveji od živali. O kako je
spačena njegova prava razmera, in kako zelo se
kaže , da je po božji podobi vstvarjeni človek
po grehu strašno pokvarjen, ker ga sramoti
ubogo živenče! Kaj takega priča tudi ta le druga
povest: V Anamu so kristijane hudo preganjali.
Častitljivi duhovnik Melhijor urnerje grozne smerti.
Potem zapove pričujoči mandarin, naj bi pet slo¬
nov gnali po mučenčevem truplu, in ga sramotno
poteptali; toda sloni se tega branijo, in dva iz

22

med njih se zavoljo silnega priganjanja tako
razjezita, da morajo to grozovitno delo opustiti.
To zve cesar, in se tako razkači, da veli slone
s topi postreljati.

Ta prikazen poterjuje nekdajno obnašanje
tistih zveri, ktere so nad perve kristijanske mu¬
čence in mučenke spuščali. Naj groznejše se
dolgo niso podstopile in se lotile svetnikov, in so
raji napadale svoje šuntavce. Včasih so planile
na nje — pase spet koj odvernile, da je bilo
treba drugo in tretjo zver na odmenjeno žertev
spustiti in jo z bodali in ognjem morati, kar pa
tudi ni vselej zdalo. Blandina je bila ves dan
v zverinjaku k stebru pripeta, in nobena zver
se je ni dotaknila. Prerok Daniel sedi 7  dni
varno med gladnimi levi. Ce mesožerci priza-
neso človeku, je sicer veče čudo, kakor če ne
hoče selojedec slon, ki je po svoji naravi krotek
in plemenit, moriti nedolžnih in pobožnih ljudi
in njih teles oskrunjati; ali omenjeni sloni so
bili navajeni groznega ravnanja, ker so tam mo¬
rali opravljati rabeljnovo službo. In vendar so
se nedolžnega anali!

23

7 .

Kes in sprava.

Po zimi o hudem mrazu je najšla grajščinska
družina sledno jutro, kedar je vrata odpirala,
pred pragom malega slokega kužeka, kteri bi
rad v grad smuknil; pa domači psi ga podijo;
posebno sovraž mu je pinček. Gospodičini se
uboga žival smili, skliče jo notri, in okrega pin-
čeka. Odsih dob se sprijaznijo vsi drugi psi s
kužekom, kteri si zvest gospodičinine milosti tudi
tirja svojo ravnopravnost; le pinček renči vedno
in počne vsak dan tako. Nekega dne se tako
serdito zgrabita in vjedata, da vsakemu kos kože
od drugega v zobeh ostane, ko so ju po sili raz-
pravili. Kužeka, ki se komaj giblje, nesejo v
hišo, pinčeka pa sunejo pred duri. Skoro začne
pinček po durih praskati, pa mu ne odprejo,
ker se bojijo, da bi sovražnika čisto ne zada¬
vil. Zdaj jame globoko in nemilo javkati; kužek
pa zleze k durim in mu na žalostno tožbo s krat¬
kimi glasi odgovarja. Potem mu vendar odpro,
pinček plane pred bolnika, se uleže napreduje

24

noge, močno joče krog njega, se potem k njemu
uleže in mu rane liže, ta pa pri tem prijazno
z repkom miga, in od sihdob ni bilo nikoli več
sovraštva med njima, in vidilo se je, da sta se
resnično spravila.

Tu se vidi, da pes svojo krivico spozna
obžaluje in jo gleda poravnati; po sovražni ker-
vavi praski sledi terdna, verna sprava. Ob enem
se vidi, kako se te živali razumejo; kajti ku¬
žek, ako bi se ravno imel zelo bati serditega
sovražnika pred durmi, spozna vender koj s
prežalostnim tulenjem , kaj se mu je pripetilo,
kaj hoče, in da se odslej ni ničesa več bati.

8 .

Bernardski psi.

Bernardski psi slovijo po celi Evropi. Čez
visoko bernardsko goro je zelo obhojena gorska
pot na Laško. Na verhuncu te gore v pusti do¬
linici sred golega prestermega skalovja, ktero
krije večni sneg, stoji naj višja človeška stanica
starega sveta — samostan sv. Bernarda. Tu
živi' kakih 12 pobožnih redovnikov, ktere veže
sv. dolžnost, popotnim z vsem potrebnim zastonj

25

postreči. 8 ali 9 mescev v letu, kedar je pot
zavoljo snega, megle, neviht in snežnih plazov
hudo nevarna, sprehajajo ti duhovniki s svojimi
hlapci vsak dan vso okolico, da poiščejo zajšle
in rešijo pogrezle. Pri tej službi jim že do¬
sti let pomagajo za to posebej podučeni veliki
psi, kteri hodijo ž njimi, ali sami na svoj posel.
Ko pes kakega nesrečneža zasledi, priliti jaderno
k svojemu gospodu, otožno laja, nemirno skače,
odhaja skerbno ogledovaje se, dokler gospod
ne gre za njim, in ga pripelje do kraja, kjer je
ubogi popotnik obtičal. Dostokrat mu na vrat
obesijo pletenico s kruhom, žganjem in drugim
krepilom, da jo nese in ponuja opešanim popot¬
nikom. Tak izversten pes je bil Bari, kteri je
sam v 12 letih več ko 40 ljudi otel. Kakor hitro
se je nebo le pooblačilo, megla od daleč pri¬
kazala ali sneg, ni mogel biti več v zidovji, tako
vnet je bil za svojo službo. Dirjal je I a j a j e
sim ter Ije, ni opešal in se vedno spet vračal
k nevarnim krajem, naj bi koga izkopal ali mu
vstati pomagal; — če mu je bilo to nemogoče,
je v velikih skokih prilajal k samostanu po
pomoč.

26

Enkrat je izkopal dedka, kteremu se ve
tak prijazno prilizovati, da se otrok upa, in se
mu na herbet obesi in ga objema. Oversto ga
nese k samostanu, pozvoni pri vratah, da po¬
kliče miloserčne pomočnike, ga rahlo položi
pred nje, in gre spet vesel na pot, da bi o-
pravljal svojo lepo službo. — O kolika razum¬
nost in postrežna ljubezen!

Te pse si menihi v svojem nižjem samo¬
stanu v Martinah odgajajo in nekaj vadijo; od
tod jih spravijo na breg, kjer jih starši vajeni
psi brez daljega človeškega truda dalje za to
vadijo. Znano je sicer, da ena žival drugo uči
in vadi, pa to se godi navadno le v njeno ali
njene plohe koristi. Ali ti psi služijo človeku
in mu v prid učijo in podbujajo mlajše. Za
tega del je ljudstvo njih življenje človeškemu
jednako visoko cenilo; pod smertjo nikdo ni
smel nobenega pokončati.

Te pse so dobili iz Pirenej, kjer so jih
imeli za volčji in medvedov lov. Tako čudo¬
vito so njih divjokervo želno naravo ljubez-
n ji vi menihi premenili in požlahtili v blago člo¬
veško službo!

27

Nek vojščak, francoski častnik, srečaje ta¬
kega miloserdnika s pletenico na vratu, mu hoče
žganje iz nje potegniti, pes pa mu ga ne da,
temuč beži pred tolovajem, kteri beguna raz-
serden ustreli. Ali to hudodelstvo je vse tako
razkačilo, da so ga mahom zgrabili in kjednaki
smerti obsodili na istem mestu, na kterem je
žlahna kri umorjenega preblagega psa kričala k
pravici.

9 .

Podgane in miši.

Ne čudimo se toliko, če od takih stvari,
kijih imamo radi, slišimo kaj lepega, — bolj pa
se čudimo, če zvemo kaj takega od stvari, ki
jih nimamo radi, in ktere se nam zde brez pa¬
meti in serca, in ktere bi zavoljo sitnosti in škode,
ki nam jo delajo, naj raji preganjali in uničevali.
Tako se nam zdi pri podganah in miših. Da so
te živali prijateljice glasbe in plesa, bomo poz¬
neje vidili; tukaj omenjamo le drugih lepih
lastnosti, da so namreč krotke in prijazne. Jet¬
nikom so rade mile družbenice. Znani baron
Trenk  si je v ječi miš tako privadil, da mu je

28

na klic vsikdar na ramo priletela. Neki oficir
mu jo hoče odnesti, pa mu uide, se v kotič
pred ječo skrije, in koj zopet nazaj smukne.
Zopet mu jo vzamejo in v kletko zapro; tu
ne je ničesa več, in pogine tretji dan. — Ko
Krebiljona  v ječo vtaknejo, pride po noči k
njemu silno velika podgana, ktere se močno pre¬
straši , ker je ne pozna. Drugi dan mit skoči
pri obedu na mizo. Prejšnji jetnik si jo je odgojil
in vkrotil. Če ravno so bile Krebiljonu podgane
močno prigrajane, se mu ta vendar koj tako pri¬
kupi, da bi jo ječe rešen rad vzel seboj v Pa¬
riz, ako bi smel. M. de La tu d. kteri je 38
let tičal po ječah, si je s pervega dve podgani
privadil, da ste poklicane priletele in mu z roke
jedle. Tudi druge bi rade kaj dobile: ena za
drugo se jima pridruži, da jih je berž deset.
Vsaka je imela svoje ime in prišla na svoje ime,
in se kakor pesek, pustila gladiti. Še pred
koncem leta jih je bilo 26 vse ene rodbine,
ktere niso kake druge med seboj terpele. Po
zgledu starejših so se mu privadile tudi mlajše.
— Neki Nemec je podučil 6 podgan, ktere je
po svetu kazal. Imel jih je v škatli, ktero je

29

na mizo djai, odkril in s šibico pred njimi stal.
Xobena ne smukne vun, temuč, ktero po imenu
pokliče, tista pride, steče mu po roki, skoči na
šibo, obsedi in pozdravlja gledavce; potem po¬
sluša gospoda in stori na tanko, kar ji veleva;
leti po šibi gori in doli, se obeša sedaj za levo,
sedaj za desno tačico, se potaji, da je kakor
mertva, in se prebudi, kedar si ji reče. Za pla¬
čilo za to sme gospodu po rami tekati, mu lice
lizali in pol oreha pojesti, kterega ima on v
zobeh. Tako so vse druge svoje umetnoti ka¬
zale in dobivale enako plačilo. Sirota je nam¬
reč nekaj zgrešila, gospod jo krega; ta pa po¬
nižno pobesi glavico, mirno ga posluša, in se
skrije osramotena v škatlo. Ostalih pet še mora
vse po redu hoditi in nekaj plesati. Xa zadnje pa
ena med njimi praska in cvili, da plahe gospe
strah navira; ali na gospodov glas so mahoma
vse pri miru. Kedar so plesale, je v škatlo
zapodjena žalostna skrivaj na nje polukovala.
— Kako so znajdene, kaže to: če ne morejo
z gobčekom do kake slaje, rivajo repce skozi
luknjo in jih oblizujejo. Zlahnejše pa še je
njih serce. Svoje mlajše, starše in nevalnice

30

ljubijo tako priserčno, da je dostikrat lahko člo¬
veka sram. Že latinec Plini piše, da za svoje
oslabele ali slepe starše kaj ljubeznjivo skerbe;
jih kermijo, za ušesa nežno na solnce vodijo,
in če grozi kaka nevarnost, pred vsem nevalnico
v luknjo v varnost spravijo, naj jim ravno sa¬
mim gre za življenje. To je Purdev  sam vi¬
dik Ako je ne morejo ovarovati, je tudi nočejo
preživeti. Ponosni Angleži ljubijo tudi nepri¬
stojne veselice; včasih dajo namreč poloviti po
kakih 50 podgan, ktere v peščeno ograjo spu¬
stijo in pse šuntajo, da jih podavijo. Pri taki
moriji 1. 1858. dve podgani svojo starko na vso
moč branite, se hudo v psa zaganjate in ga
grizete, da grozno cvili, vendar ji zopet strese,
in starko in še eno branivko pokonča. Druga
branivka v silni praski znad psa na oder sko¬
či, ko pa vidi, da je ob ljubi tovaršici — ne
odbeži, ker ji ni nič več za življenje, temuč skoči
na tla pred psa, in se mu tudi da zadaviti.
Prečudna je tudi njihova miležnost in poter-
pljivost do svojih gruč t. j. do podgan s zraš-
čenimi repci. Ker te sirotice nikamor ne mo¬
rejo, da vsaka na svojo stran vleče, jih redi

31

spervega starka sama: pa, da ne zagladijo,
prevzamejo pa tudi druge to skerb. Take gruče
se vidijo nadevane v draždapski, v erfurtski
zbirki i. t. d.

10 .

Velblod, osel, severni jelen.

Te tri živali so zanimive zavoljo treh čud¬
nih lastnosti: zavoljo prepičle slabe hrane, za¬
voljo prekoristne službe in zavoljo dobrega mleka,
ki ga dajejo.

Velbloda ima Arabljan za barko v puščavi;
pa je res ves vstvarjen za peščene afrikanske
in azijaške puščave, in je v teh krajih toliko
potreben, kakor Laponcem severni jelen. Je
kaj malega in prav slabega, pa še to troho lahko
dolgo popolnoma pogreša; skoro po 40 dni ne
je ničesa, in tudi v naj huji vročini lahko terpi
žejo po 8 in celo 20 dni.

V naj slabših puščavah pri Kalmukih in
Kirgizih se redi s pregrenko salato. Pri Mon-
golcih se preživlja dolgo zimo pod milim nebom
s pritlikovino in brezovjem, ktero si koplje iz
pod snega, in vendar daje pri tako slabi reji

32

dobro, tečno mleko. — Druga izverstnost pri
tej živali je njeni gerb na herbtu. Pri boljši
reji naraša ta gerb prav visok, in je prav ter-
den. Indijanski velblod ali dvogerbnik ima dva
gerba. Ta žival tedaj ni lepa, pa je toliko ko¬
ristnejša.

Osel ni samo prav priden in poterpljiv
strežnik, temuč je tudi zadovoljen s prepičlo in
slabo kermo. Oslica daje dobro, zelo rejno
mleko, ktero je ob enem dobro zdravilo pri su-
šici, za tega voljo je osel še več vreden.

Podobne narave in važnosti je severni
jelen, ki živi po vsem severu v naj merzlejših
krajih — divji in pitoven v obilnih čedah sploh
brez hleva in strehe, in več narodov skoro
sam preživlja in z vsem preskerbuje. Daje
jim obleko in hrano, jim je vozeč, jezdec, no¬
seč, dirja s sanmi po celccu, si skerbi sam za
slabo kermo, ktera tam raste, in si po zimi
maha iz pod snega za glad napraska; pa vkljub
preslabemu živežu se rad odebeli, da ima je¬
seni, kedar ga naj raji koljejo, po herbtišču
in stegnih po 3 do 6 palcev debelo mast in
prav tečno meso, okusnejše od navadnega

33

jelenovega. Ona pa daje preizverstno mleko,
zelo tečno, gosto in tako zdatno, da ga človek
ne more več žlic pojesti. Trohico pretreseno da
koj sirovo maslo, belo ko sneg, in dober sir.
Mleko, vkuhano z nekako kislico, je poletu La¬
poncem, kine žive kraj morja, edina jed, ka¬
kor je dobrotni jelen sploh njih edino bogastvo.

Spomladi in poletu nadlegujejo to čudo-
vitno stvar neštevilni merčesi tako hudo, da jo
je sama rana in medlevica, in po navadi bi je
moralo pri slabi kermi v hudi zimi biti berž
konec, ali Bog tu drugače obrača, kakor si člo¬
vek drugod sanja. —

11 .

Tiči.

Te krilate prebivavce v zraku je že stari
svet močno štimal. Bili so mu ljubčeki in po¬
slanci bogov, prebistre glavice, vedeži in pre¬
roki osode in prihodnosti. To pričajo pravlice
in basnoslovje vseh narodov. Pomladno ku-

Glej Terstenjakove dotic. spise in V. Stef. Karad-
žiceve pesni itd. Pis.

Narava. 3

34

kovico ima ljudstvo še sedaj za prerokinjo obil¬
nosti, čuka za oznanovavca smerti, lastovice za
poroke sreče, vrane in golobe za glasonoše itd.
V tem smislu še današnje prislovice govore:
„SIabo mu poje, ali hudo ti bo pelo, je zvit ti¬
ček, kukovica jo je kanila". . . Naj bolje pa
goloba časti naša sv. keršanska vera, ker ji
je podoba sv. Duha, tretje osebe božje, kakor
podoba dobrote in krotkosti, ktera prešinjaker-
šanstvo, in svet zmaguje.

Da zvemo, kaj se sihdob od tičev misli in
sodi, bo zanimivo in važno, če tukaj nekaj ma¬
lega posnamemo iz dotičnih spisov J. Sandovi-
ninih, Goethovih, Ekermanovih. „Meni", piše
perva, „so živali tako rade in pokorne, da se
moji znanci ne morejo zadosti načuditi; posebno
me tiče lepo vbogajo; moji materi pa so bile
še bolj vdane. Berž ko so stopili na vert, so
koj z drevja priferfrali prederzni vrabci, gibčne
penice in vesele rebe, in so jim zaupno iz rok
zobale in jih prijazno pikale. Tič je perva
žival s prečudnim telesom, ki prekosi s pe-
rutami človeka samega; kljun in kremplje ima
neznano ročne. Njegovo gnjezdo je sama umet-

35

nija, lepota in marljivost. On je skerben do¬
mačin, pomaga zvesto svoji družici hišico staviti,
mlade hraniti in braniti; je čverstpevec, je ves
lep, živahen, mičen in zvest“. Potem popisuje
mično prigodbo od dveh mladih penic, ktere je
sama odgajala in pri tem zvedila, da je penica
perva godna in naj pametnejša iz med vseh ti¬
čev. „Odgojila sem dve penici, ki niste bile
sestrici, ne verstnici. Za štirnajst dni sem sta-
rejo žoltopersno klicala Zoltko, sivopersno mlajšo
pa Sivko. Štirnajst dni je pri penici toliko,
kakor deset let pri deklici. Zoltka je že bila
zala devičica, če ravno tanka in slabo oprav¬
ljena; ne ve pa še sama jesti, ne dalje leteti,
ko do bližnje vejice, kajti človeška odgaja
je ptičjemu razvitku velika zamuda. Pri svoji
materi bi Zoltka znala za 14 dni pred sama
jesti, pri meni, ker sem mili tičici preveč stregla
in se je nisem upala pustiti, da bi jo glad učil
jesti. Sivka je bila prednadležno dete; vedno
čivka in krili s perotkami, in ni nikoli mirna.
Zoltka, ktera se že čajma, si glavico med ra-
mice tisi in zamišljena šmiri, je še tudi zelo de-

3 *

36

tečja in snedna. Če jo pogledam, krili proti meni,
naj bi jo kermila.

Enkrat bi rada pri miru pisala, za tega del
si nekoliko odstavim drevce, na kterem ste pe¬
nici po sestersko živele. Ker je bilo hladno,
se pol gola Sivka stisne pod Zoltko, ktera jo
ljubeznjivo greje, kakor bi bila njena hčerka.
Pol ure sedite mirno. Sedaj pa se glad zglasi.
Zoltka priskače po sedežih k meni na mizo,
Sivka pa, ker še ne more z vejice, mi proti zija
in kriči. Ali mudi se mi jo kermiti, zato Zoltko
pervokrat pokregam, da bi že lahko sama zobala,
ker ima naj boljšo hrano, predobre mravljince v
snažni skledici pred kljunčkom, in da ne bom
dalje stregla njeni lenobi. To se ji zameri, spravi
se zopet na svojo vejico, in me šerpo gleda; ali
Sivka se ne vda, temuč neprestano kriči k svoji
tovaršici po hrani. Naj beržeje jo priserčno
prosi in tako milo, da glas serce para. Jaz ter-
doserčnica sem očitno vidila, kako se Zoltka
trese, pa ne ve, kaj bi počela , kako bi si po¬
magala. Zadnjič se zave, skoči k skledici,
zakriči, kakor bi hotla s kričem hrano prisiliti v
kljunček; potem pa se je le sama loti. Ali, o

37

prečudna ljubezen! ona pozabi na svoj glad, iu
skače s polnim kljunčkom k Sivki na vejico, in
jo tako lepo pila, kakor bi bila že davno verla
starka. Od tega hipa me več kaj ne nadlego-
vate. Starša je pitala mlajšo in za njo bolje
od mene skerbela, da je skoro lepo gladka,
snažna, debela, in tudi zna pred sama jesti, ka¬
kor bi jo bila jaz učila. Tako je uboga Zoltka
svojo tovaršico pohčerila, čeravno še sama dete,
in se le jesti naučila, ker jo je morala materna
ljubezen.

Mesec pozneje skakljate veseli in čisto
prosti po drevji na mojem vertu in se nikoli več
ne ločite, čeravno ste tistega spola in različnega
roda. Tudi dalječ od hrama ne zletite, temuč
ste naj rajše na veršičku naj višje hoje. Ako
sedemo pri mizi, ste bliskoma na mizi, ali komu
na rami, ali zletite strežniku naproti, da pred
nami pokusite, kaj nam dobrega nese. Ue pa
ste ravno do vseh kaj zaupne, se vendar le meni
daste prijeti in deržati, in priletite z drevesa
vsak hip na moj klic, kterega nikoli z drugim ne
zmenjate. Kdor ni vidil nju odgaje, bi lahko
veroval na čarijo. — Imela sem tudi prebistro

38

in prepametno tašico, ter kanjo ali velikega
skopca, do drugih divjega, do mene in meni
ljubih oseb pa tako krotkega, da je sedel na
zibelki mojega sinka, in mu je s kljunom, o-
strejšim od britve, z lica muhe lovil, pa tako
previdno in ročno, da ga nikoli ni zbudil in ni¬
koli piknil. Zraven je vselej zapel nek premili
nježni glas. Ako bi hotla vse povedati od
svojih ljubih ptic, bi ne bilo konca in kraja“. —

Sedaj pa še nekaj iz ptičjega pogovora
nekih dveh učenih mož.

„Kukavica me zelo zanimiva po vsem, kar
sem slišal. Ta prečudna tiča je prava zago¬
netka, je očivestna skrivnost, pa se torej tudi
da uganiti. Jeli ni taka pri dosti rečeh! Okoli
nas je vse sam čudež in vsaka navadna reč skriv¬
nost. Poglejmo bčele! Letajo po med uro da¬
leč in vsakokrat drugam. Sedaj lete proti za¬
hodu na cvetečo repišče, potem proti severu na
pisano livado, sedaj drugam na cvetečo ajdo
ali deteljo, ter pa v daljno hosto na lipe in
smereke. Kdo pa jim pravi da tii in tam sedaj
kaj najdejo? Kdo jim zopet kaže nazaj v njih
ulnjak in ul! kakor po nevidljivi cesti lete sim

39

ter tje — vendar pa ne vemo, kaj jih napotuje.
Jednaka je pri Škerjancu. Pevaje se vzdiguje
v podnebne višave nad neizmerno setev, ktera
v vetru nemirno plava, val valu čisto podoben,
in vendar se vselej na ravnost k mladičem spu¬
sti, in nikdar ne zgreši gnjezdica. Vse to nam
je aa videz očitno, pa znotranje vodilo nam je
zakiito.

Taka je pri kukavici. Vemo, da sama ne
vali, temuč leže svoja jajca drugim tičem v
gnjezda, namreč penici, pastaričici, kalinu,
taščici in kraljiču. Vemo tudi, da so to sami
zaževkavci in ne zernjejedci, in morajo to biti,
ker kukavica le zaževke je in bi zernjejedec ne
mogel mlade kukavice rediti. Kako pa spozna
kukavica, da so to sami zaževkavci, ker so si
močno različni kakor po podobi, tako tudi po
barvi, glasu in klicu? Potem, od kod pa to, da
kukavica ve in sme svoja jajca in mladiče po¬
lagati v gnjezda, ktera so si po obliki, sostavi,
toploti, suhoti in vlažnosti popolnoma različna?
([Čisto na vskriž.)

Penica si dela gnjezdo iz suhih travic in
nekih žimic brez strehe in zavetja, tako rahlo,

40

da jo vsak mraz in veter prešinja, in vendar
se mladi kukavici dobro prilega. Kraljič na¬
sproti si stavi iz maha, bilja in listja prav terdnc
gnjezdice, znotraj z raznim perjem in volno
lepo mehko postlano, gori pridno pokrito, s
tako malo luknjico, da tanki tiček ravno vun in
noter more. Zdi se, da v tej zavečeni blazinici
poletne soparice ni zdobreti; pa mladi kukavici
to prav dobro dene. Kako različno je gnjezdo
žolte pastarice! Ona živi kraj vode po vlažnih
tratah, si med bičjem v vlažni zemlji spraska
jamico, ktero s travico nekaj potrosi, in v tem
hladnem mokrotnem gnjezdu se vali in godnja
kukavičica; pa tudi ta kraj ji izverstno streže.
Kakošna tiča pa je to, da ji v prerahi mladosti
ne škoduje ne suša in vlaga, ne mraz in sopa-
rica, kar bi slednjega drugega tiča umorilo? In
kako ve kukavica, da njenim mladičem vse to
ne škoduje, ker sama pozneje ne sterpi zime
in mokrote?

Ravno to je skrivnost za nas. Povejte pa,
če ste zapazili, kako pa spravlja kukavica svoja
jajca v kraljičevo gnjezdo, ktero ima tako tesno
luknjo, da sama ne more notri?

it

Zleze jih, sem rekel, na suh kraj, in jih
spravi s kljunom notri. Menim, da tudi pri dru¬
gih gnjezdih tako ravna, ker so, če so ravno
od zgoraj odperta, vendar z vejicami tako pre-
prežena, da se velika dolgorepna kukavica ne
more na gnjezdo usesti. To si lahko mislimo.
Ali kako je to, da kukavica leže strašno maj-
hino jajčice, tako drobno kakor drobne tičice,
to je nova zagonetka, ktero občudujemo, pa
je ne uganemo. Njeno jajce je le trohico večje
od peničinega, in ne sme večje biti, da ga mo¬
rejo drobne zaževkojedke valiti. To vse je po
redu in pametno; ali nerazundjivo in prečudno
je, zakaj tu na enkrat stvarnik ukrenja svojo
občno postavo, po kteri se od majcenega kolibra
do velikana štruca jajce vsikdar ravna po veli¬
kosti ptičevi. Mi se čudimo in stermimo, ker
prenizko stojimo. Iz višega stala bi vidili, da
se tudi ta dozdevna iznema vjema s postavo“.

Izpeljano kukavico pitajo tudi tiči, kteri
je niso valili? Tako je. Kakor hitro se mlada
kukavica izpelje, zleti na kak visok veršič, in
glasno zakuka. Mahomo priferfrajo vsi mali
tiči, in jo pozdravljajo: penica, kalin, pastarica,

in še celo kraljic, ki po svoji navadi le po niz¬
kem gostem germovji smuka, premaga svojo
naravno plahoto in zferči na višino, da daruje
preljubo pevalico. Po redu jo vendar le kermi
dvojica, ktera jo je odgojila, drugi ji prina¬
šajo le bolj prilično kake posebenice. Zdi se
po takem, da imajo mali tiči zaževkojedci mlado
kukavico zelo radi, tako radi, kakor lastni na¬
rod , da o preteči nevarnosti vsi derliteči okoli
gnjezdišča plahutajo, posebno kalin. To še velja,
ne gre mi pa v glavo, kako dvoje penic, ki
meni svoje jajčice valiti, stari kukavici z jajcem
puste do svojega gnjezdica.

Tudi ta zanjka se da razpraviti. Ravno
po tem, da tiči zaževkovci izpeljano kukavico
redijo, in tudi tisti, kteri je niso zvalili, se
po takem ž njo pobratijo, in so si naprej vedno
nekaki rodovinci. Lahko se celo pripeti, da
tista kukavica, ktero je lani dvoje penic zgod-
njalo, jima prinese letos svoje jajce.

To je še verjetno; čudovitno pa je, da
kukavico tudi kermijo taki tiči, kteri je niso
valili in zredili.

Je res čudovitno, pa vendar se najde tu

43

več podobnega. Zdi se mi celo, da je zastran
tega močna postava vesoljni naravi v oserčje
zapisana.

Zredil sem konoplenico, ktera se mi je
zdela že dovolj izraščena, da bi sama jedla.
Celega pol dne jo napotujem, pa vse zastonj.
Sitnega kermenja se rešiti, jo denem k stari pe¬
nici v kletko, nadjaje se, da se menda, če jo
vidi jesti, to že od nje nauči. Pa ni bilo tako,
temuč silno zijaje in premilo čivkaje krili s pe-
rotkami proti stareji, kteri se tako usmili, da
jo mahomo pohčeri in odsihdob kermi, kakor bi
bila njena lastna hčerica.

Nekega dne dobim sivo penico in tri mlade.
Denem je v velik tičnjek, in starka lepo kermi
mlade. Drugi dan dobim dva ravno izpeljana
slavčeka, ju denem tudi k penici, in koj ju
posinovi in kermi. Za neke dni denem notri
gnjezdo skoro godnih kalinčekov, in še gnjezdo
taščic; penica vse rada sprejemlje in kermi. S
polnim kljunčkom mravljincev skače sedaj k tej,
sedaj k uni, kjerkoli ji zija kak gladnik naproti.
Pa kaj še več ! ena med temi doraslih peničic ji
začne pomagati kermiti manje tovaršičice, še si-

44

cer nekaj nerodno, vendar pa očitno po priro¬
jenem nagonu.

To je pač nekaj božjega. Ako zares občna
postava v naravi veleva ptujega kermiti, se mar¬
sikaj razvozih, in poterjena je sv. beseda: „Bog
se usmili zapuščenih mladih vrankov, kteri v
njega kličejo".

Neka občna postava bo morda to, ker sem
tudi pri divjih ptičih v hosti zapazil tako smi-
lečenost.

Vlovil sem namreč dva kraljiča zmed se¬
dem na vejici skup sedečih, ktere so še stari
kermili. Gotovo so se nedavno izpeljali. Rahlo
v svilnat robec zavita nesem domu. Vpehan
sedem potem za germovje v senco, in hočem
zraven tička ogledovati. Pa oba mi smukneta,
in se med travo v germiču tako poskrijeta,
da ju ne morem več najti. — Za tri dni grem
spet tu mimo, in ker zaslišim tašico klicati, se
nadjam gnjezda. Zares ga najdem; ali kako
močno se začudim, ko poleg malih tašic tudi
svojega kraljiča zagledam v gnjezdu! Serce
mi igra veselja. Mislim si, ker sta si vedila
tako lepo pomagati, in ker so vaji dobre tašice

45

tako smilečno pobratile, vaji rad tu pustim, in
ne bi nikakor razderl te preblage gostoljubnosti.

Boljša tičoslovna povest se redko sliši.
Bog vas živi in vašo srečno opazovanje ! Kdor
to čuje in v Boga ne veruje, tega ne
uveri ne Mojzes, ne preroki.

Tu se vidi, da je Bog povsod, in da je
rajske iskre svoje neskončne ljubezni zasejal
po vseh stvareh. V živalih se izcimja, v bla¬
gem človeku se premilo razcveta.

12 .

Tiče selivke.

Še veče čudovitnosti se nam kažejo pri ti-
cah selivkah. Po navadi se misli in sodi, da se
mora žival naravnost ravnati po prirojenem na¬
gonu, in da se tej sili ne more upirati. Po takem
se nemogoče zdi, da bi mogle tiče selivke, ktere
nevkrotljiva sila, kakor se dozdeva, ob svojem
času vleče v druge kraje, ta nagon premagati
iz ljubezni, smilečnosti in skerbi do kake druge
živali — posebno, če ni njihove verste; pa
vendar le nagon strahujejo. Zapazilo se je, da

46

seje neki šterk, s kterira ona za rane voljo
ni mogla odleteti, tri pomladi verno k njej po-
vračal; pozneja leta pa je tudi po zimi pri nji
ostajal. Bolj čudovita pa je sledeča prigodba:

Pozno jeseni, kedar ni več pastaričic pri
nas, zagledata dva lovca še eno pastaričico kaj
skerbno hrane iskati in urno na hrast zleteti, ko
berž kaj vlovi. Ker ju mika ta nenavadna pri¬
kazen, stopita bliž in zagledata da iz votle gerče
tičja glava luka, precej večja od pastaričice;
tu zapazita, da pastaričica temu tiču hrano
nosi, in tedaj iz smilečnosti do njega ni šla v
topleje kraje. Se vsega na tanko prepričati,
splezata na hrast, in sterme vidita, da je ta
tič jetnik v svojem gnjezdu, skozi kterega tesno
luknjo komaj glavico vtikuje. Začneta ga iz¬
rezovati. Med tem čivka in skaklja pestunja
pastaričica ne milo okoli nju, ko toliko odrežeta,
da tiča vun dobita; vidita, da je kukavica, paše
ne godna, ker še ne more prav stati. Njena mati
je tedaj svoje jajce djala v to tesno votlino,
v ktero sama ni mogla, pastarici vgnjezdo; ta jo
zvali, in mlado skerbno redi.

Mlada kukavica zrase v kratkem tako ve-

47

lika, da ne more več skozi luknjo; kakor pre-
zvesta mali skerbi pastarica za svojo vjeto re¬
jenko; zaostaja za nje voljo, ko vse druge so¬
rodnice na jug odrinejo; terpi rada mraz, žabi
sama sebe, in živi le za vjeto revče, ktero ji
toliko veselja krati in toliko truda prizadeva.
Ali ni ta pastarica prelep zgled materne ljubezni
in zvestobe — zgled prave vdanosti v nerazum¬
ljive sklepe?

Jednaka vzajemna ljubezen in skerb se tudi
drugod kaže, in je blago tolažilo v silnem raz¬
poni zdražene narave. Tičoslovci vejo kaj do¬
kazov, da tudi kanarčiki pridjane mladiče dru¬
gih ptičev ljubeznjivo kermijo. Če mladim sovam,
sneguljam (sternadom), povodnim kosom in si¬
nicam starši poginejo itd., jih hodijo drugi starši
kermit; če je kake starke konec, jo berž druga
namestuje, ravno tako starca kdo drug. In kaj
počenjajo starke penice in jerebice, če jim kdo
mlade zalezuje, da bi ga prekanile? Kakor bi
bile pohabljene in šantave plahutajo po malem od
gnjezda, naj bi zalezovavca, kteri zagledavši
gnjezdo jih mislil vloviti, za sebo napotile, da
se med tem mladina more lepo poskriti. Ke-

48

dar pa je treba mladino braniti, je slednja starka
preserčna, prederzna in junaška čez svoje moči;
stavi in žertvuje za njo svoje življenje. Tudi
on se nikakor ne da osramiti; kakor je veren
tovarš, tako je tudi skerben rednik, priden varh,
hraber brambovec. Rajše stradajo starši, kakor
pa, da bi jim zarod stradal; rajše grevaje zarod
zime umirajo, kakor pa bi ga zapustili. Njegov
krič, njegova nesreča jim je naj huja bolečina.

Pri vsem tem je preočiten perst stvarnikov.
Sledeča prigodba pa še več razodeva:

Stara gos je 14 dni v kuhinji valila. Vidno
zboli na enkrat precaj hudo; za tega voljo tava
iz gnjezda nazaj v hlev k stari goski, in jo pri¬
žene s sebo v kuhinjo. Urno si mlada na gnjezdo
valit sede, stara pa počene poleg nje, in skoro
pogine. — Ker mlada prej nikoli ni prišla v ku¬
hinjo, je očivestno, da je stara čutila bližno
smert in — polna skerbi za svoj zarod po svoji
smerti — vedila to slutnjo in skerb mladi razo¬
deti in si jo namestnico naprositi, ktera ji tudi
zarod lepo zvali, redi in varje kakor lastnega.

49

13 .

Od šterkov se pravi, da ognja varujejo in
ga gasijo, in ta pravljica ni čisto bosa; zgodo¬
vina kaže, da šterki poznajo vodeno gasilo. V
mestu Kelbru sta na nekem slemenu šterka ime¬
la gnjezdo. Blizo se vname silni požar, da iskre
vse po gnjezdu plavajo, in huda vročina pripeka.
Jadroma zletita šterka v mimo tekočo reko Helmo,
in zopet nazaj v gnjezdo, da ga porosita z na¬
močenim perjem. Zdelo se je, da tudi s kljunom
vodo kapicljata. In to ponavljata, dokler se
bojita za gnjezdo. Potem se usedeta bolj nazaj
na slemen še v sredi dima, in se nemilo ozirata
po mladih, kteri v gnjezdu krilijo in vekajo. In
zares sta si jih srečno obvarovala — in o svoji
dobi ž njimi na ptuje odrinila. Sterki vejo tedaj,
zakaj je voda, kako jo imajo rabiti in kako dolgo;
potem pričakujejo mirno, kaj se godi. Ako pa
zaroda nemorejo plamenu obraniti, ga vendar
ne zapustijo. To priča dovolj prigodkov, da
starka z mladimi vred na gnjezdu zgori. Enkrat
se vname hrast, na kterem je šterkinja na mla¬
dih sedela. Če ravno že plamen po gnjezdu

Narava. 4

50

šviga, vendar ne pobegne. Ko je vse v plamenu,
se vzdigne visoko nad gnjezdo, in plane zopet
nanj v sredo plamena, poskušaje svoj dragi
zaklad oteti. Poslednjič jo zaduši vročina, da
se zverne na gnjezdo, in zarod zgori ž njo vred.

14 .

Tudi to se primeri pri ptičih, kar včasih
pri ljudeh, da za umeriim predragim zaostali
del berž žalosti urnerje, ali vidoma hira. V ne¬
kem gradu zadene gospodič, ki je z nad strehe
vrane streljal, po nezgodi bližnjo golobico. Ko
ga sestrici zastran neročnosti kregate, prileti
golob, se verti nemiren v kolobaru okoli tovar-
šice, toži milo, se spusti k njej, jo miluje in
boža s perotjo, in ko se le nič ne gane, se
usede kraj nje. Mladi gledavci, ki vse na
tanko vidijo, se pomilovanja razjočejo. Ko je
otožni golob čisto pri miru, se približajo in naj¬
dejo, da je tudi mertev. O kolika ljubezen
in sočutnost v živalih, ki se nekim zdijo nespa¬
metne in brez serca! Še večo čudo nam ra¬
zodeva sledeča prigodba: V nekem mestu je živel

51

velik dobrotnik vsem revnim; kaj rad je tudi
golobe kermil, in si jih je tako privadil, da so
od daleč k njemu v hišo letali. Ko hudo zboli,
kljuvajo na zaperto okno. Ceterti dan umerje; in
okno se po navadi odpre. Sedaj prihajajo vsi
golobje k merliču. Ko jih potem odženejo, naj¬
dejo na polici eno golobico mertvo — in sicer
ravno tisto, ktero je umerli naj raji imel. Ali
je mogoča veča Ijubav in zahvalnost?

Da se golobje, posebno če se z mladega
izrede, zelo radi človeku pridružijo, je obče
znano. Bolj čudovitno je, da se tudi s svojim
naravnim sovražnikom sprijaznijo. G. Fr. Dav-
merova gospa je rada mlade golobe za obed
kupovala, in sloke neki čas kermila. Neke dobe
je eden do nje tako prijazen in krotek, da se
ji smili ga zaklati. Ker je po letu, ga denejo
na peč, in mu tu pristavljajo jesti in piti. Berž
je tako krotek, da prileti na poklic na glavo,
ramo, roko, ali pa se na mizi prijazno verti
in priklanja. Tudi na vert ga spustijo. Vesel
preletava po drevji, pa se da zopet vloviti in
domu nesti. V kratkem je dalje odletaval in
dalje izostajal, pa proti večeru pride vselej na

4 *

52

svojo peč. Akojebilo okno že zaperto, je prile¬
tni iz dvorišča po ozkih stopnicah, in je pred durmi
mirno čakal. V hiši so imeli tudi mačko, ktera
je po svoji dragi volji vsaki kot stikala, pa go-
lobčeku brez vsega poduka ni nikoli trohice
žalega storila. Premilo je bilo viditi, kako sta
včasih mirno vkup pred durmi sedela in čakala
vhoda.

Sred neskončne svaje in klaje preklete
zemlje se še tedaj le sim ter tje prikaže blagi
rajski mir — pa žalibog! da le na kratko, ker
ga prehitro zatira človek, kteri je navadoma
grozovitnejši od divje živali. — Leta 1860. in
1861. po zimi je v Muri med srednjima mostoma
Gračkima divja raca po več dni in noči skoro
vedno na enem njej vgodnem mestu plavaje hrane
lovila, ne porajtaje stoterih gledavcev, kteri
začudeni prezaupno krotko žival po več dni čisto
blizo ogledujejo, dokler je stočni dečki s ka¬
menjem ne splašijo.

Več dogodkov spričuje, da se tič rad po¬
brati z nesrečnim ptičem celo druge baže, da
ga tolaži in vedri.

53

Ko so pred kakimi 20. leti korar W. v
štajerski Glinici kaplanovali, so imeli v farofu
mladega racaka, kteri si je nožico zvinil. Ker
ni več z drugimi v vodo mogel, je nemilo libal.
Nenadoma se mu pridruži pišika, ostaja vedno
pri njem, praska, zbira kraj njega, in ker še
oba v kuhinjo nosijo, spi pri njem, munaherbtu
sede. Ko zrase veča, hoče više posedovati.
Zdaj nima racakec mira, in ni tiho, dokler mu
je na herbet ne denejo. — Tiste dobe so imeli
tudi velikega psa varuha, kteri je bil rad pri
mladi pernati živali. Tako dolgo je prosil in
milo javkal, dokler niso k njemu djali kake pi-
šike, račice ali gosike, ktero je vselej preraho
varoval in radosti cvilil. — Pri neki drugi hiši
so imeli dvoje pavov. Pavica pogine, on pa začne
očitno medleti. Noče več jesti, čepi s pobešeno
glavico v kakem kotu, in ne hodi več na prej¬
šnje mesto spat. Pernad ga očivestno pomiluje.
Če odkod primertvaca, se ga tiho ogiblje, in mu
rada zernje pusti, ako bi se mu račilo kako zer-
nice. Tako je precej časa. Enega dne pa za¬
pusti neka raca svojo naravno tovaršijo, in se
otožencu pridruži, kraj njega libaje, kamor koli

54

je koračil. Ko zvečer na drevo spat zleti, ga
čaka spodaj do jutra, da ga zopet koj povsod
spremlja. Spervega jo malo porajta, počasi pa
se mu tako prikupi, da ji je očitno rad. Gre
ž njo, če jesti išče, jo čaka, če se koplje,
in se zvečer na naj nižje veje useda, da ji je
bliže.

15 .

Kaj pa čuti serce, če čujemo, da se tič
iz zahvalnosti s pesom brati, in še divjost po¬
zabi?

Neke hude zime pade vran ves dreven v
grajski dvor. Nekdo ga pobere in verže v
pesjak, in se zanj več ne zmeni: ko spomladi
pesa odvežejo, vidijo, da ima zvestega služab¬
nika, kteri mu je vedno za petami, namreč ti¬
stega vrana, kteri se je pri njem v pesjaku so-
grel, oživel in iz zahvalnosti, ker gaje  tako
ljubeznjivo sprejel, se ž njim priserčno združil.
Pri jedi mu je iskal in dajal naj bolje kosove,
ali mu je odkod kosti donašal. Ko je grajščak
kam jezdil in pesa seboj vzel, je vran nad njima
letal — bodi si kamorkoli. Ako pes spi, se
vran k njemu usede, ga milo in nevkretno gleda

55

in varuje. Če mu veržejo kaj jesti, se ne do¬
takne; če ga hočejo odgnati, se še le bliže pri¬
makne k ljubemu tovaršu, kterega čez vse ljubi.

Drug zgled enake zahvalnosti in tovaršije
nam kaže sledeča prigodba: Na neki pristavi
popade lesica gos, in pobegne ž njo. Domači
pes zagleda roparico, skoči za njo, in reši gos;
odsihdob ga ima gos tako rada, da hodi povsod
za njim. Enkrat jo sosed z drugimi vred ukrade
in zapre na dvorišče. Ko pa pes tam mimo teče,
ga gos zapazi, in zagaga; pes pa hitro skoči
čez zid, in tako izda tata. Čez nekaj let potem
vtopijo pesa. Gos gaga nemilo, in žaluje po
svojem predragem ljubljencu.

Z ljudmi še se gosi raji sprijaznijo — in
dostikrat se ne ve, zakaj. V mestu Y. se na¬
enkrat nekemu staremu gospodu sosedov gosak
pridruži, in ga vedno spremlja. Zarano ga pride
slednjo jutro budit z veselim gaganjem, in hodi
ko pes za jim po vseh ulicah. Če gospod kje
počiva, se mu usede k nogam, gre ž njim v kavarno
ali gostivnico; če pa ne sme, čaka zunaj, dokler
ni gospoda vun.

Bolj zanimivo pa je obnašanje tako imeno-

56

vane vojaške gosi. V Eslingu jo vojak stražnik
nekdaj vbrani velike nevarnosti. Koj zapusti
svojega gospodarja peka, in hodi kraj stražnika
sim ter tje. Ker se jim taka družica zdi sra¬
motna, jo odženo, pa se vedno povrača, in ko
ji zaprejo vrata, zleti' čez zid, in se zopet pri¬
druži stražniku. Ker vse radovednost tare, kaj
bo iz tega, kupi polkovnik gos, ji da napraviti
gosjak, in jo po redu kermijo. Ko se vojaki v
drugi in tretji kraj preselijo, vzamejo gos k sebi,
ktera pa zopet spremlja vsakega stražarja. Ne¬
vojakov ali vojakov druzih polkov pa ne pusti
mimo, če je stražnik ne pomiri. Ko gredo en¬
krat vojaki daleč v tabor, je doma silno žalostna.
Ko se čez več tednov vračajo, jim zleti daleč
naproti, jih pozdravlja veselo gagaje in plahu-
taje — in koraka pred muziko ko banderaš na¬
prej. — Tu nam razodeva nekako nerazumljivo
slutnjo. — Kako je vedila, da se njeni vojaki
ravno sedaj domu spravljajo?! —

Podobnih prigodeb je še več po knjigah
zapisanih in dovolj spričanih. Sledeča pa se je
1. 1861. primerila: V C —farovu so imeli dolgo
dvoje gosek, ki ste bile močno priljudne. Do-

57

služeni duhovnik pa umerje, in ko ga spremljajo
na pokopališče, greste goski lepo vštric med
ljudmi do groba, ter se tu na rob grobov po¬
stavite, gledaje in nemilo gagaje, kako merliča
devljejo v jamo. Potem greste mirno domu.

16 .

Tiče pevke so posebno umne. Poglejmo
na naj zanimavejše prigodbe! Vsi vemo, da
se papige, kosi, škorci itd. lahko nauče besede
izgovarjati sami po sebi. Neki škorec, ki je
bil dolgo v otroški sobi, se nauči tako jo¬
kati, da kterokrat mati prileti deteta mirit ,
pa ga še v sobi ni bilo. Neki drugi posluša ,
ko se poštni hlapec zvečer uči trobiti nov
napev. Čez nektere tedne ga skuša posnemati,
in zares ga prav črepeče žvižga od konca do
kraja.

Papige in šojke posnemajo človeške glase,
klice in besede tako naravno, da lahko slednjega
prekanijo.

Kalini ne pojo navadno sicer veliko, pa se
lahko nauče prenježno in jarno žvižgati; če se
jim kaj poje ali žvižga, so prijetni družci, se

58

vesele glasa in lica svojega gospodarja, in
mu veselo zapojo, ko doide ali jim prijazno veli;
razsodijo, kteri napev mu je naj ljubši, in ga
na vso silo žvižgajo, da bi jih pohvalil. Ravno
tako jih mika drugih ljudi hvala; za tega voljo
radi ktero zakrožijo, če kdo na pohod pride.
Tudi na burke in šale so tiči. Neki kalin je
zapazil, da gospod otroke s trate ali pesa, če
za vozom laja, domu zabrizga. Ta brizeg po¬
snema na tanko, kedar gospoda ni doma, in
skliče otroke in pesa. In ko priletijo misle,
da so oče zabrizgali, je prevesel, da jo je tako
dobro pogodil, jim prijazno kima in žvergoleva.
Razumel je tedaj, zakaj gospod zabrizgava.
Tako se je neka šojka sama od svoje gospe na¬
učila klicati: Filip, Jurče, Lojza, in sedaj enega,
sedaj drugega otroka kliče in k materi nažene,
ki pa pravijo, da ga niso pozvali, otrok pa, da
ga so. Tako prekanjuje več časa, dokler ljudje ne
zasledijo njih burk. — Naj izverstnejši posnemač
pa je drozeg, posebno amerikanski, vendar pa
ga še prekosi sentsontli, t. j. stoglasnik, tako
zvan, ker prečudno lahko, nježno in milo vse
glase posnema od ljudi, tičev in štironožnic. V

59

enej sami minuti poje ko škorjanec, kos, vra¬
bec, borovjak in žaba; sedaj poje zopet lepo,
in potem hripavo ko jastreb. Bolj pa ko glas
spreminja, milša je spremena in tako naravna,
da živali in lovce trapa. Kdor ga čuje, pa ga
ne vidi, si domišljuje, da se vsi tiči poganjajo
za zmago.

Če so pa nekteri tiči prečudni samouki, so
drugi neznano podučljivi. Kanarček in lisec se
naučita čerke in številke, znata iz njih sostavljati
besede in števila; doštevata, odštevata, razšte-
vata, in se odgojita celo toliko, da sta gledišna
igravca, da napravljena ko vojakeca s čelado,
s pukšico, torbico in sabljico na straži stojita, iz
topekov streljata, obsojenca ustrelita, merliča v
skrinjici odpeljeta itd.; koliko pameti in raz¬
uma mora imeti mala živalica, da se da vsega
tega naučiti; kaj se ji ne more ročno povedati,
in je čisto zoper njeno šego?!

Oe pa zmore toliko, kdo ve, koliko je še
mogoče ?!

Še nekaj od žerjava, kteri se šteje med
tiče pervake, med naj pametnejše živali, in ima

60

še poseben dar za društveni red, da se mu člo¬
vek ne more načuditi. Prirojeno mu je, bi re¬
kel potrebno, da gospoduje, uči, odgaja, stra¬
huje, vreduje, red varuje, in sam daje lep zgled.
Po pameti in obnaši gre bolj njemu kraljestvo
nad vsemi živali, ko levu ali orlu. Naj ber-
žeje je bilo to njemu od začetka namenjeno.
Hitro je sila krotek, pa tudi berž varh in go¬
spodar pernadi. Gosi spremlja na pašo, jih va¬
ruje in brani, in zvečer v gosjak prižene. Kaj
izverstno se je v omenjenih lastnostih ponašal
žerjav barona Sajtertica. Kraljeval je nad vso
živalijo v gradu in vasi, in nikakor ni terpel
kakega nereda. Posebno v gradu je oskerbnik,
pri čedi namestovavec pastirskega pesa. Po
drobino, ktera je na paši zaostala, je zvečer
sam hodil in jo v hlev tiral. Žerjavico, ktero
so mu dali, sprevaja prijazno, jo uči plesati, pa
jo kavsa, če je neročna. Tudi divje žerjave
je hotel svoje umetnosti učiti in jih kavsaje stra¬
hovati, pa ti mu to zamerijo in opuljenega in
razkavsanega odpodijo. Ko so enkrat ustrelje¬
nega žerjava na dvorišču trebili, se sila razče-
meri, kavsa trebeža, in noče tukaj nikoli več jesti.

61

Celo poletje pase po več ur sedaj mladino, sedaj
drugo čedo tako skerbno, da nobeno živinče ne
prekorači meje.

Enkrat prideta sosedova vola v ograd; ma-
homo ju odpodi, če se mu ravno hudo branita.
Med pernadjo ne terpi kakega prepira; koj
je ko sodnik, in prepiravce kljuvaje razspravi;
vendar razločuje na tanko med krivci, in kavsa
močnejše purane in gosi huje od slabejših rac
in kokoš.

18 .

Naj pervo poglejmo na ljubeznjivo mično
zavezo sv. Frančiška s tiči, kakor nam jo raz¬
lagajo njegovi življenjepisci.

Ko gre pervokrat na alvernsko goro, ga
okrožuje truma tičev, kteri se mu na glavo,
rame, persa in roke usedajo, in razodevajo svoje
veselje nad njegovim prihodom s kriljenjem in
pikanjem. To mu storijo drugokrat, ko se tje
prišlemu božje rane vtisnejo; posebno vdan mu
je en sokol. Kedar prihaja ponoči ura, o kteri
Frančišek vstaja k molitvi, mu sokol že rožlja
in rožlja pred durmi. Ko pa svetnik bolj one-

62

maga, ga pusti dalje spati, in ga ralio budi' še
le proti solnčnem vzhodu. Od podobne nježno-
sti smo že spredaj govorili.

Ko je Frančišek v Sieni obetežal, mu po¬
dari nek žlahtnik živega, ravno vlovljenega ba-
žana. Ta se mu tako priserčno pridruži, da noče
več oditi. Spuščajo ga v gorice, pa jaderno
prileti spet k Frančišku. Podarijo ga pozneje ne¬
kemu znancu, ki je bolenika pogosto pohajal —
ali pri temu ne pozoblje več zernica: ta ga pri¬
nese nazaj, in ko svetnika zagleda, se razve¬
seli, in zopet rad zoblje.

Nekdaj čuje sv. Frančišek slavca v vertu
peti, in veli sobratu Leonu, naj tudi Bogu pre¬
peva , ko se pa sobrat s slabim glasom izgo¬
varja, prepeva sam do večera, dokler opešan
ne reče, da ga je tiček prekosil. Potem reče
ptici, da naj mu zleti na dlan, pohvali njeno
lepo petje, jo nakermi in odpusti, pa ne odide,
dokler ji ne zapove. Kaj podobnega se bere
od sv. Roze limajske.

Na riečkem jezeru mu podari ribič živo
vodno ptico. Derži jo nekaj časa v roki, in jo
potem spusti — ali ptica ne odleti. Na to moli

63

dolgo zavzet, jej veh' odleteti, in jo blago-
slovlja. Očitno vesela splava ptica v višavo.

Naj bolj čudovitna pa je tista znana pridiga,
ktero je ta svetnik ptičem govoril v svoji priprosti
visokosti. Ko namreč enkrat dosti tičev po tleh
in germovji zbranih zagleda, svetnik reče pajda¬
šema postati, ker ima timbratecom nekaj povedati.
Nato gre prek trate med nje, in nobeden ne
pobegne. „Moji bratci tički!" tako začne, „lepo
zahvaljujte svojega stvarnika, ker vas je tako
veselo in krasno obdaroval, da lahko nad zemljo
v zračje na višave splavate, kar nobena druga
stvar ne more; vam je dal ročno truplice in
perotic dvoje; vas je podučil si staviti zala
gnjezdica — po vam odmenjenih gorah, liva¬
dah in drevesnih veršičih. O predober je Bog
do vas!

Obleke ni vam treba si presti, ne tkati,
ne šivati, in vendar imate kaj snažno in pisano
suknjiču, ktero donošenč prečudno spreminjate

Tu mu tudi dajo ravno vlovljeno veliko ribo, ktero
nekaj časa derži in zopet spusti v vodo, ali riba ne gre z
mesta, temuč plava pred njim, kakor bi ga ne mogla ali
ne hotla zapustiti j blagoslovljena še le gre v vodo. 1 Pis.

64

z nove. Tudi sejati, žeti in napajnih virov ko¬
pati vam ni treba; božja dobrota vas povsod
živi in napaja. In gerlice, vam je podarila pri¬
jazno, radostno serčice, da si lehko v sladkih
pesmicah hladite in še človeka razveseljujete. O
velika in preimenitna je vaša čast med živali !
Zatega del, preljubi bratci! skerbno se varujte
grešne nehvalnosti, in ljubite in hvalite za vse
te darove svojega stvarnika, kar le morete!“
Ko premili svetnik tako govori, stegajo tički
vratke, razpenjajo perotice, odpirajo kljunčke,
priskakujejo veseli bližeje in vse verstno razo¬
devajo, kako mili so jim sv. poduki. Ves ginjen
ogleduje mož božji njihovo pisano krasoto, spre-
hajaje se med njimi; se marsikterega dotika s
svojo halo, pa te plahe inda stvarice so brez
strahu mirne okoli njega, in gledavcema se zdi,
da se je nekdanji sladki rajski mir zopet na zemlji
udomačil. Mahoma razferčijo, in prepevajo na
vse moči hvalo in čast premilemu stvarniku in
preljubemu božjemu možu. Vrativši se k paj¬
dašema si svetnik oponaša, da je do sedaj
božjo besedo kratil stvaricam, ktere jo tako
spoštljivo poslušajo.

65

Nekaj priserčnega se pripeti, ko ta sveti
mož umira. — Dosti škerjančkov do mraka pla¬
hih se verti prepevaje nad samostanom, in hva¬
ležno obhaja srečno smert svojega sv. prijatelja.

Tudi drugi svetniki so s tiči živeli v taki
lepi zavezi. V dokaz le nektere zglede iz »Mi¬
stike" slovečega preučenega Goeressa.

On piše, da je okoli Florentinca Ubalda,
kedar je delal na vertu, bilo vse polno tic, ktere
so na njem obsedale. — Kaj takega bomo še
večkrat čuli. Če na neobljudenih otokih kdaj
kaka barka prime, priletijo tiči in druge živali
k brodarjem, in se jim brez strahu prijazno
pridružijo, ker jih človeška žlahtna podoba za¬
upno k sebi vabi, dokler jih ne splaši nepriza-
nesni, nesmilečni grozni človek.*) K svetnikom,
ktere omenimo, pa jih ne vabi samo dozdevna
telesna žlahtnost; temuč v njih slutijo dušne
prava, ktere ne ukanejo.

*) Latinec Plinij (10, 20.) piše : „Na glavo mestnega
župana Atelija Tubera, ko je na tergn na sodnici razsojeval,
se je usedal detal tako blizo, da ga je lahko prejel. Cervo-
jedec indiški je hitro krotek ko naša pitana pernad. Ravno
tako gnjezdijo divje gosi vse po hišnih strehah v severnih
krajih, kjer jih pri miru puste. (Humboldt Voyags II. st. 193.
Makencie pot v klansko.) Pi«.

Narava,

66

S samotarcem Gutlahom  so se lastovice
popolnoma sprijaznile, so pri njem v bajtici
gnjezde delale, in vernivše se spomladi se mu
sedale naravnost na rame, roke in persa, in so
mu veselo prepevale.

Kristina čudovita  je dostikrat na polje
šla, različne tiče k sebi klicala, med njimi se¬
dela, in jih je božala in poljubovala.

Sv. Brigi  da,  opatica kildarska, je skli¬
cevala z jezera divje gosi, ktere so urno priletele,
se ji pustile božati, in so na njeni mig spet
odletovale.

Ko sv. Juta  umira, ji sedi na oknu vse
polno različnih tičev, kteri ji žvergolijo rajsko
popotnico, kakor Škerjanci sv. Francu.

Sv. Roza  1 i m a j s k a,  goreča molica
božja, vse stvari vabi Boga hvaliti ž njo vred,
in kakor opanane ali začarane jo večkrat vbo-
gajo. Tako je njeno zadnje leto neka ptičica o
solnčnem zatonu ves postni čas k njenemu oknu
na drevce se usedala in čakala na začetek vza¬
jemnega petja. Ko Roza zapoje, prične mahom
tiča prav rahlo, pa vedno glasneje in tanje,
potem zopet rahleje, dokler ne vtihne. Roza

67

začne z jarnim glasom svojo pesem. Tiča ne¬
kaj časa tiho posluša, pa zopet povzame, in
tako se verstite vselej celo uro. Potem tiča
odleti, pa pride drugi dan zopet ob pravem
času.

Johana križevska  v Kubasi pri Ma¬
dridu je v tami govorila v latinskem, gerškem,
arabskem, baškem in v drugih jezikih. Enkrat
jo zaprejo, in nepustijo nikomu je poslušati. Čez
nek čas pošlje opatica k nji gledat. Poslana
sestra jo najde govoriti, ko poprej, in pri njej
mnogo tičev, kterim se vidi, da jo svesto po¬
slušajo; po tem prihitijo vse sestre, in se tega
prepričajo.

Nekterim svetnikom daruje Bog čudovito
moč, da se morejo v zračje dvigati, kakor se
dim kviško vzdiga. Take okrožujejo tiči kaj
radi, kakor p. sv. Petra alkanskega.

Kedar je po svoji pobožni zamaknjenosti
povzdignjen visoko v zrak z razpertimi rokami v
tamnu visel, prepeva prijazno dosti tičkov okoli
njega; posedajo mu tudi na roke, in ne pobeg¬
nejo, dokler se spet ne zave.

5 *

68

Od mnogih duhovnov, samotarov (samoja-
mov) in svetnikov se bere, da so tiči od daleč
k njim hiteli, jim s pešice zobali in svoje naj
mičnejše pesmice peli.

Orli in drugi ropni tiči so se jim ponudili
strežnike in tovarne na potovanji, ter jim ribe
in drugo hrano prinašajo, kar se bere pri škofu
Kutbertu, sv. Korbianu, cistarskemu opatu Ste¬
fanu, predgarskemu Ivanu časti vrednemu.

Sila zanimiv je labud sv. Hugo-ta škofa
linkolnskega. Tisti dan, ko svetnik pride v
svojo škofijsko palačo, prileti čisto neznan velik
labud, pokolje vse labude bližnjega gradu ra-
zun same labudice, mu prihodnjo tovaršice. Sam
pred škofom je krotek in prijazen; jim je iz
roke; vtika glavico in dolg vrat v njihov široki
rokav, in je noč in dan pri njih. Kedar odpo¬
tuje, odleti; ko se pa vračajo, že po tri in
štiri dni naprej prihod oznanuje z nenavadnim
gaganjem in letanjem. Služabniki so se terdno
nanj zanašali. Le pri zadnjem škofovem po-
vratu jim ne gre naproti, s težavo ga strežniki
do njih spravijo, pa jim ni krotek, ni rad in od¬
tava žalosten s pobešeno glavo.

69

Zares jim je dotekla zadnja ura, vendar
pa še Iabud po njih srnerti več let tu preživi.

K Štefanovemu Jakobu  prileti na polji
truma divjih golobov. Lovci namerijo na nje, on
pa zaprosi, naj ne streljajo, ker je on njih varuh.
Golobje, kakor bi ga bili razumeli, se mu na
vse strani zelo prilizujejo, da se lovci ne morejo
načuditi: kaj podobnega se pri njem večkrat
nameri. Do teh golobov je imel tako moč, da so
prileteli in se mu na rame usedali, kakor hitro
jih je zaklical.

Prečudne reči pa se zastran tega berejo
od Jožefa Kopertinca.  Njega so tiči na
tanko vbogali, na njegovo povelje celo druge.
Te, ki so mu všli, je lahko od daleč nazaj skli¬
cal, pokregal in podučeval, da so mu se obna¬
šali čisto po njegovi volji. Pred njim ni tiček
iz gnjezda zbešal, lemuč se mu da miren šla-
tati. Enkrat nese v pešici nekaj smeti; pre¬
lep tič, kakoršnega ni poprej, ne pozneje tii
bilo, mu sede na roko, zobanja iskaje. Jožef ga
nekaj časa gladi, i zopet izpusti. Mimo zaper-
tega okna leti kos. On ga pokliče, in tič hoče
šipo prekljuvati, da bi noter mogel. Nek mlad

70

žlahtnik, Lioneli, mu prinese mlado konopljenko.
Prišlemu mu na drevo uide. Veli ji na Jožefovo
povelje nazaj v tičnico zleteti, kar koj stori.
Lisico spusti Jožef pod tem, da sklicana mu
pride pomagat Boga hvalit. Tiča je vedno v
bližnjem vertu, in ko jo pozove, prileti in poje
ž njim. Nunam Klaricam v Kopertinu obljubi
tičico, ktera jim bo pomagala Boga hvaliti. In
kolikorkrat na dan zapojo svoje molitve, prileti
iz hoste tiča, in poje ž njimi. Enkrat se dve
novakinji prepirate. Tiča zleti med nji, in ji
hoče plahotaje med njima razpraviti. Pa ena
jo šligne in odžene. Na to odleti, in se ne vrača
več. Poprosijo svetnika, naj bi jim jo zopet
spravil, kar ljubi. Zares priletuje zopet v klo-
šter, teka po hodih, in poje ž njimi. Pozneje ji
enkrat za šalo kreguljec na nožico pripnejo.
Zopet odide. Na njihovo ponižno prošnjo jim
jo Jožef zopet spravi, pa pristavi, da jo je po¬
slal za petja in ne za škergetanja voljo.

Pevske živali.

Blagi dar pevske žile ni samo dika in
radost človeška, temuč tudi živalska. Izmed na-

71

rodov so Lahi in Slavjani pervaki pevcev, izmed
živali pa tiči, in kakor pri ljudeh, je tudi pri
njih eden izverstneji, ali slabeji pevec od dru¬
gega.

Skušnja priča stotero, da glasba živali
mika, vabi, raduje in s tem poterduje staro¬
davne pravljice od začaranih pesem Orfejevih in
Arionovih.

Til se očitno vidi, da ni vsaka žival za
glasbo; eno mikajo in očarjajo blagi glasi,
do drugih mnogih nimajo moči. Vsaki dan se
lahko čuje, kako neki pes nemilo tuli, če se
kaka žalostna zaigra, ali otožno laja, kedar
zvoni, vsi drugi so pa tiho.

Tudi se pripeti, da se tiči s svojim petjem
vedrijo. Bolj čversto ko on poje, urneje dela
ona gnjezdice. Slaviči se Slavicam s petjem
prikupujejo. Slavice se vselej naj jaznejšega
in mičnejšega pevca tovarša izvolijo. Same si¬
cer niso pevke, vendar se dobro umijo na pesmi

*) Na velikem tergu ptujskega mesta stoji marmo¬
ren rimsk spominek. Na njem poje in brenka Orfej tako
mično, da primika vso zver in pitano žival, ktera žabi svojo
divjost in plahost, in ga pazljivo sluša v blagi zložnosti.

Pis.

72

in so tanke sodice. Ta dar gre celo takim ti-
cam, pri kterih ni nobenega petja.

Slaviti laški skladavec Ferd. Bertoni v
Benetkah je imel golobico v svoji sobi, ktere
uho se je v glasbi tako izurilo, da se je iz
njenega obnašanja očivestno vidilo, kako močno
zanimivo igra pesem svojega gospodarja. Ko
berž na glasoviru udari na strune, zleti na
njegovo pokrivalo, in radostno kima. Če pa
kak glas nevbrano zadoni, jo očitno zaboli in
razžalosti, in če jo s krivimi glasi navlašč draži,
se hudo razčemeri, in pika igravca kaj ostro v
roko ali nogo v dokaz, da je zares jezna. Neki
Bertonov znanec je pravil, da ga je sram pred
tako ostro sodico igrati. Smejali so se mu ; ali
Bertoni poterdi, da njeni razsod zares nikomur
ne prizanaša. Večkrat jo mora v drugo sobo od¬
praviti, da mu učencev preveč v zadrege ne
spravlja, in jim ne naganja rudečice.

Tičja pevska žila je zares prečudna; ali
mi smo jo tako navajeni, da se le malo čudimo,
ako se nam o tej zadevi tudi kaj posebnega
pripoveduje. Če o narovoslovji beremo, da žvižga
mravljejed vse glase osmične in različne premile

73

napeve vse bolj jarno mično in nježno od slaviča,
nas to bolj zanimiva ko zavzema. Taka je pri
drozgu, posnemavcu, kteri ima sicer svoje last¬
ne pesmi, pa tudi kaj lahko posnema napeve
drugih tičev, in to tako preizverstno, da jih
mičneje prepeva, in se zategadel bolj od slavca
Štirna. Ludovik XV. je imel kanarčeka, kteri je
10 napevov iz neke vvodnice od konca do kraja
na tanko žvižgal. — Vse to nas še ne navira
preveč, ker ni po samem sebi, temuč le po svoji
meri in izverstnosti kaj nenavadnega. Neradi
pa verjemo, da bi vedili tiče vkup večglasno in
popolnoma soglasno peti, kar se bere od sa-
riamov. Scheitlein piše: „Neki tiči so celo

za kratke besede, da eden pervi, drugi pa
drugi glas poje". Pa to še so saj tiči; ni¬
kakor pa se ne zdi verjetno, da bi celo kra¬
stača vgodno pela: „V Guinei, piše Oken,

poje gerbasta krastača — (systoma)“, lih—
tako, kar pravi Plinij:  „Vse konjištvo Si-
barcev se je po glasbi plesaje premikalo".
Bonnet  pripoveduje, daje  v Parizi vidil pod-

*) Umetni jezdici sihdob nam poterjujejo, da konji
radi po vojaško verno po glasbi stopajo. Pi s .

74

gane po glasbi na vervi plesati z manjgico v
tačicah; drugih osem, pa pleše ob enem ples
glediščini, in to tako na tanko po glasbi, ko naj
bolj izurjeni plesavec!!

Na tej poti pa srečamo marsiktero še ne
razodeto skrivnost. Neki glasi in napevi n. p. ne
mikajo nikakor neke živali, drugi pa jo očitno
zavnimajo, taka je z nekimi orodi in doni. Len¬
če v prijatel je imel kanarčeka, kteri ni porajtal
njegove godbe, dokler ni na glaskocdur poteg¬
nil. Ko berž pa ta glas zadoni, je ves posluh,
zleti godcu na ramo ali gosli, in poje ž njim na
vse gerlo. Kaj podobnega sem doživel sam pri
nekem psu. Le pri otožnih napevih glasovirnih
je nemilo javkal, drugih ni porajtoval. Le tisto-
krat je vselej od sosedovega slemena neka
golobica k oknu poslušat priletela, kedar je iz-
verstna glasovirka Larova  igrala neki napev
iz pevoigre „Admet“, in sicer nikoli. Po tem na¬
pevu je koj nazaj zletela.

Izverstni glasovirec Benati, ko vidi pri
svojem kodru, da ga kaj rad igrati posluša, si
zmisli ga naučiti, da bi po osmici vse glase la¬
jal. Na različnih glasbenih orodih mu osmico

75

vglašuje (vdonuje), pa vse zastonj. Posled¬
njič si omisli 7 vbranih zvončekov, v ktere
zaporedoma bije, in v 9 dneh mu ve koder po
osmici lajati — ali osmičkati.

Sila zanimiv in pa dve gibe važen je pes
Parad, ker ga ne kinča samo iskrena ljubezen
in zvestoba, ktera se rada pri psih narajma,
temuč tudi preizversten glasben posluh.

O začetku francoskega punta namreč je
dirjal vsaki dan neki pes k paradi pred kraljevo
palačo, in se je deržal igravcev, ter hodil in
postajal kraj njih. Po paradi je odbežal, pa je
drugi dan zopet ob pravem času pribežal k
ljubim igravcem. S tem se jim prikupi; kerstijo
ga Parad, ga kermijo in vzajemno k obedu va¬
bijo. Kteri ga hoče kraj sebe imeti, ga gladi,
in mu reče: „Parad, danes obedovaš pri meni!“
Na to gre pes ž njim, se naje, in se zopet po¬
slovi, da bi po svojem nagonu k petju, igri ali
v drugo gledišče prav prišel, kjer se je k mu-
zikašem v kak kot stisnil, in je še le po igri
odhajal. Ta muzični pes je pa tako le poginil:
Šel je z muzikaši nekega polka na Laško, inje
imel posebno rad slovečega Desja (Dessaix_).

76

Ko mu tega miljenca v bitvi marenžkej 14. ju¬
nija 1. 1800. krogla ubije, plane k umirajočemu,
in najde v tem hipu po drugi krogli tudi on
svojo smert.

Omenim še, da nektera žival tudi igra na
orodje; drugim je to le spodtika. Naj priprav-
niša je opica. Na starih podobah se vidi, kako
piska na žveglo ali brenka na strune. Egipčani
so pesjoglavno, opico učili čerke, ples, piskati
in brenkati. S tem si je denarje služila, in jih
je vtikala v mošnjo, ktera ji je z rame visela.
Vidil sem tudi opico prav dobro kučjašiti, v
levici vajet, v desnici bič. Kaj takega se še
sihdob vidi. V Parizu je ena na gosle godla.
Škoda, da ni povedano, kako, kar je bilo naj
važneje. Naj beržeje ni preizverstno godla , pa
dovolj, če ni bilo slabše od človeškega počet-
nika.

19 .

Starša žival uči in odgoja mlade. Pri ži¬
vali ni vse prirojen nagon, kakor nekteri mi¬
slijo. To so že starodavniki zapazili. Modri Ari-
stotelj piše: „Slavica uči svoje mlade“, in Plinij

77

(10, 43:) „MIadi slaviči poslušajo skerbno stare,
in poskušajo pesem: zapazi se še celo, da stari
pokrega, mladi pa popravlja^. Mojzesova pesem
(5. Mojz. 32, 11.) omenja, kako stari orel mla¬
diče uči letati. Kdo ne ve, kako mačka mlado
uči miši loviti? Prinese ji nekaj pokvečeno mi-
šiko; če je še prečversta, da bi mladi všla, jo
še bolj pokveka, da jo mlada lahko vlovi. Tako
ravnajo tiče roparice, jastrebi, sokoli itd.
Dela Malle je gledal, kako sta stara sokola nad
gnjezdo godnih svojih mladičev plavala in jih ve¬
selo klicala. Ko se k njima dvigajo, spustita
mertvo miš ali mertvega vrabca, za kterim se
urno zaženejo; vendar ga s pervega ne vejo v
zraku vloviti, pač pa po večkratni skušnji, ker
ga jim pred ne pustita pojesti. Pozneje jim
prinašata žive, več ali manj pohabljene tiče;
in ko že tudi te dobro lovijo, jih še izurjata v
lovu čisto zdravih, in tako doženeta pervotni
poduk. Orli si odneso mlade na herbtu, jih na
enkrat s sebe streso, da se vadijo letati, pa so
berž zraven, ako kteri peša. Žerjavov poduk
smo spredaj brali. Pa ne samo lastnih mladih,
temuč tudi druge svoje verste uči žival.

78

„Peljaje se mimo neke gostilnice v kre-
ber, se zažene mladi pes lajaje za nami", pravi
Vogt, „da prestrašeni konj v breg zadirja. Med
tem pricopota starji pes, zgrabi mladega za
uho, in ga vleče domu, naj se ravno na vso
moč brani in hudo cvili. To se nam zdi prav
čudno. Gostilničar pa nam drugokrat to zago¬
netko razvozla. Za voljo jednake slabe šege
je stari pes v svojih mladih dneh bil dostikrat
tepen. Za tega voljo se je naganjanja odva¬
dil , sedaj pa ostarel tudi svojemu nasledniku
brani to sam po svojem nagibu". Ravno tako so
Bernardovi psi mlajše odgajali, kakor smo čuli.
— V neki hiši so mačko privadili, da je hišnega
tiča pri miru pustila. Ko pa ga začenja njena
hčerica zasledovati, jo mati sama tega odvadi,
kar oboje je gotovo proti prirojenemu nagibu,
ker ga obe morate skerbno zatajevati.

Se celo za svoje drugo pokolenje skerbi
žival. Lani je v Cm. farovu mlada mačka ravno
na poti pred hlevom pervokrat dve mladi ime¬
la; gleda ju in odide, kakor bi ne vedila, kaj
ima storiti. Ključarica gleda to od daleč in gre
po košaro, da bi ju noter djala. Ko se vrača,

79

vidi, da stara mačka svoji vnukici ravno na hlev
v seno nese, potem pa teče po njuno mater, jo
prižene k mladima, in ker še ta zopet svoje
dolžnosti ne čuti, jo pritisne in pritiska s taco
na seno k mladima, dokler se mačkice ne lotite
sesati.

Posebne važnosti in zanimivosti v žival¬
skem življenji je medvedji pestun.

Medvedica verže poredno januarja ali fe¬
bruarja v svojem berlogu dvoje mladih obojega
spola. Po letu ju ima vedno kraj sebe; v jeseni
pa pusti hčerko, in si obderžisamo medvedeca,
kteri ji mora pomagati njena mladiča prihodnega
leta pestovati; mora ju nositi čez potoke, luže,
nevarna pota, jima hrano iskati in druge služ¬
be opravljati. Za tega voljo ga po Ruskem
imenujejo pestuna. Če je v tej službi nemaren,
ga mati pretepe.

Pri Uralski gori vidi pred nekimi leti pa¬
stir medvedico z mladima in s pestunom k ve¬
likemu močvirju priti. Pestun prinese na herbtu
enega mladiča na drugo stran, in se verne, da
bi še drugega čez spravil; pa sred močvirja ga
spusti bodi si opešan ali kujav, in le na groze-

80

če rjovenje materno ga zopet naloži in čez
spravi. Ko mati za njim pride, ga nakiopuška,
da ne more stati, ali si ne upa.

20 .

Živalski jezik ali pogovor.

Iz vzajemnega poduka med živali sledi ne-
obhodno, da se razumejo, in si vejo dopovedati,
kaj hočejo, in da imajo tedaj svoj jezik, kteri
je menda vsem soplemencem razumljiv. Če mi
njihovih različnih glasov ne umemo, se nam
godi, kakor pri neznanem človeškem jeziku.
Govorijo si živali po dve gibe, glasno in s kre-
tanjem. Naj nižje, ktere nimajo pljuč — in zato
govorijo po samem kretanji, p. červi. Zaželke
si branijo nekaj z ustmi, nekaj s peroticami.
Neke ribe imajo tudi glas. Naj jasneje je tičji
jezik, če ravno goskam pravimo, da gagajo,
racam, da libajo, srakam, da regečejo, šter-
kom, da šterkljajo, kokljam, da kočejo itd.
Drugače pa koče koklja, če najde kako zernice,
drugače, če zagleda jastreba ali se psa plaši.
Pišanci razločijo dobro te koke. Na pervega

81

priletijo, na drugega se tiho poskrijejo, na tret¬
jega bežijo z materjo, in si imajo sploh kaj pra¬
viti. Taka je pri vseh plemenih. Pri pevkah
je že samo petje mičen govor, vendar imajo še
za svoje misli in čute, za strah in up, za že¬
ljo in gabo in za vso domačo potrebo dokaj po¬
sebnih glasov ali besedi. Oe govorimo slavcu
ali kalinu, žebi in lisici, se jim očitno vidi, da
pazijo in bi radi kaj rekli, pa ne morejo po na¬
šem. V njih je nekaj človeškega, kar
se še ne more razodeti.  Soja se smeja
skoro kakor človek, srakoper je rugavec ali za-
sramovavec, šterki se posvetujejo in kaj radi
šterkljajo. Prigodi se, da se včasih, preden
v južne kraje odrinejo, v velik kolobar raz¬
stavijo; eden je v sredini; dolgo žlobodrajo,
zadnjič pa vsi na srednjega planejo, in ga pre¬
bodejo — zakaj, — še nikdo ne sluti. Tudi
vojske imajo med sabo, vsi enega kraja zoper
vse kakega drugega kraja. Na neko zapoved se
zberejo, ena stranka na tem, druga na drugem
polji. Živahno žlobodrajo, posebno nekteri starši,
mlajši molčijo, in sklenejo, in začnejo boj.

Narava. 6

83

Pes in mačka imata polne orgle glasov. Tudi ribe
pliskavice ali delfini se kličejo in opominjajo.

Po glasu, ki ga imajo živali, jih tudi ime¬
nujemo, n. pr.: kukovico od „kuk-kuk“, pišče
od „pi-pi“, vrano od „vra-vra“, kokljo od kok-
kok“ i. t. d.

Tudi svoje občutke pove žival, in sicer
tako, da neke svoje ude vlastito giblje in stavi,
p., konj ušesa, mačka herbet, slon rivec, druge
rep. Pes ga miga v radosti in zaupanji, mačka in
njene sorodnice v jezi. Joče  se tudi žival: psi,
goved, konji se očivestno solzijo.  Za smeh
pa ne vejo; edina opica se nekaj smeja. Kjer
konja serbi, pa se sam ne more čohati, grize
drugega v tisti kraj. Sosed razumi to znamenje,
in ga grize in čoha na tistem mestu. Opice imajo
med sebo tako razumljiv jezik, kakor je nam
naš. Bčele se tipavnic dotikajo, in tako dopo¬
vedujejo, da je kak sovražnik v ulu; berž za-
šumi ves roj. Oe se bčeli tipavnice odrežejo,
zapusti roj, ker si brez njih ne more več pogo¬
varjati, in bi bila mutasta med drugimi. Bčelar
Dujardin skrije daleč od ulnjaka v neko poder-
tino skledico sladkorja. Ena bčela zavoha to

83

sladčico, odleti in prižene koj dosto bčel sabo.
To svedoči, da je bčela najdeni zaklad ovadila.
Mravlje si govore po znamenji. Ako kdo vnajne
nadleguje, zbežijo neke hitro za drugimi in jih
z glavico v vrat butnejo; te storijo ravno to
bližnjim, in berž pridervijo vse nad mravljišče
silno serdite. Tudi s tipavnicami si dopovedu¬
jejo.

Včasih vejo živali skoro po našem kaj
povedati; konj herže veselja, če mu polagat
prideš, ali če se mu samcu tovarši vračajo. L e n-
cev šterk je imel gospoda tako rad, daje vselej
od daleč pridirjal, pred njim pokleknil in veselja
nekako zakokodakal. Sajfertičev šterk je pobešal
glavo, ali jo je skrival pod peroti, če so ga kregali.
Po takem je dovolj jasno pokazal, da se kesa
žalosti, ali ga je sram. Konj se plaho ogleduje,
če ga nemilo priganjaš. Po pridnem starem
hlapcu, kteri je s konji lepo ravnal, posebno pa
s šantavim slabejšim, dobijo na neki pošti
pravega siroveža. Pri pervi vožnji priganja šan-
tavca tako silno, da podkov stare. Ko ga pod¬
kovat žene mimo hiše, kjer prejšnji hlapec ravno
merlič leži, se oberne konj proti tej hiši in

6  *

84

nemilo cvili, da se vse začudi. S tem glasno
pove, kako žal mu je po hlapcu, kteri mu je
ljubeznjivo stregel in prizanašal. Delfini, kteri
so priljudno plavali za barko, so glasno za-
memrali, ker so brodnarji enega prebodli. — Tako
govori žival dovolj jasno, če ravno ne na tanko
po našem.

21.

v

Žival razumi tudi človeški jezik, in je
rada našemu nagovoru in pogovoru. Pri psih,
posebno pri kodru, nam je to naj bolj očitno.
Pes se skoro nauči, kaj naše besede pomenijo,
zlasti tiste, s kterimi mu navadno velevamo,
ga hvalimo itd. To pa bi bilo nemogoče, ako bi
žival ne imela lastnega jezika in bi po svojem ne
govorila, kakor je nemogoče različnost barv do¬
povedati rojenemu slepcu, kteri jih še nikoli ni
vidil.

Skušnja še več kaže, namreč, da se rade
uče tudi tiste živali, kterim je to mogoče.
Tiči, psi poslušajo poduk prav skerbno, in si
včasih vidno domišlujejo pomen že vfečkrat za-

85

slišanih besedi. Kakor pri ljudeh, so tudi pri
njih nektere bolj obdarjene; nektere več razu-
mijo, več hočejo, več poskušajo in doženejo od
drugih. So tedaj izverstne in preizverstne. Pii—
nij pravi od psa, kteri je človeške besede po¬
snemal; Seitlinov jih je do štirideset zlajal.
Celo morski pes ali tulenj zmore besedo „b a-
ba“. Pri starih pisateljih je dokaj zadevnih
zgledov. Po Herodotu je v dolini černa go¬
lobica s človeškim glasom govorila, po Pii—
niji Galerijev kokot, po Valeriji Maksimov bik
itd.

Starodavniki so žival zelo obrajtali, ker so
verovali, da je slednja kakemu Bogu posvečena
in predraga. Se bogovom prikupiti, so z živa-
licami lepo ravnali. Lepše pa človek z živaljo
ravna, bolj se ona po človeškem razvija. Pri
dobrem gospodarju je krotka in pametna, pri
sirovem pa divja in butasta. Že planinska goved
je bistrejša in pogumnejša od domače.

Bike in vole so nekdaj učili različne umet¬
nosti. Plinij piše: „Sam sem vidil vole, kteri
so se na povelje vojskovali, v kolo zasukali, na
roge upičili, zopet vstali, se mertve potajili in

86

dali odnesti, in so celo ko vozniki na jadernem
vozu stali“. Taka je z oslom. Nekdaj je bil osel
skoro naj žlahnejša in prebistra žival, ljubljenec
kraljev in bogatinov. Po Pliniji je nek rirnsk
starašina enega za 38.189 gl. kupil. To je mo¬
rala biti izverstna stvar! Daje sedanji osel ubo¬
ga pokveka, tega je krivo nečloveško ravnanje
s tem živinčetom. *)

Plinij pripoveduje sledeče reči od nekega
prepametnega in zgovornega vrana, od njegovega
umora in pokopa: „Za cesarja Tiberija zleti
mlad vran iz svojega gnjezda na Kastorovem
tempeljnu naravnost v nasprotno čevljarnico , in
čevljar ga spoštljivo sprejme. Sam si tedaj rad
izvoli človeško družbo. Tu se koj nauči govo¬
riti, izleti slednjo jutro na govorišče , se oberne
proti tergu, pozdravlja cesarja Tiberija, Ger-
manika in Druza in sledeče rimsko ljudstvo. Na
to se verne v delavnico. Tako se sebi v čast
in hvalo več let obnaša, dokler ga sosed čev¬
ljar ne zakolje, kar pa ljudstvo, tako razserdi,
da čevljarja nagloma prežene, pozneje pa celo

*) 1. 1838. sem sam vidil osla prebistrega jotrovskega,
do 15 pedi visokega, kteri je veljal 400 zlatov. Pis.

87

umori. Merliču vranu napravijo prelep sprevod.
Neseta ga dva zamorca; naprej piska žveglar, in
vencev mu nesd različnih na germado. To je
b'lo 28. sušca za odvetnikov M. Servilija i E.
Eestija^. Tako na tanko so starodavniki take
prigodbe zapisovali in cenili.

Omenjeni tiči se tudi radi prav prebrisano
šalijo. Nek kerčmar si nauči vrana, da kure
h kermi sklicuje, kar mu gre prav po misli.
Enkrat se napove več gostov, kterim lepo pri¬
pravijo žlice, nože, vilice itd., potem pa zapro
sobo. Ko se gosti pripeljejo, odprejo urno, in
menijo koj jedi prinašati — ali sila se prestra¬
šijo, kam so tečas prejšle žlice, noži, vilice
itd. Ko pa skozi odperto okno v dvor po¬
gledajo, se začudenja in smeha skoro razpočijo,
kajti vse te pogrešane reči vidijo na dvorišču
lepo razpoložene , okoli smetnega kupa, na kte-
rem vran stoji' sred k južini sklicanih kur.

Svojo učenost si živali vejo tudi v pomoč
obračati. Nek gospod je odhajočega brivca od-
zdravlja!: „Z Bogom, Marko !“

Skoro si papiga to zapomni, in se mu tudi
tako poslavlja. Neko jutro ga vlovi mačka, in

88

zbeži ž njim ko ravno Marko prihaja. Papiga
ga zagleda, in zakriči, kar more: „Z Bogom,
Marko!“ in brivec tico še srečno reši smerti.

Tako si pomaga nek podučen vran. Hud
pes ga preganja; na enkrat se vran proti njemu
oberne, in mu močno zakriči: „Ti tat, ti tai!“
Pes se človeške besede iz ptičjega kljuna tako
vstraši, — da ga osupjen izpusti.

Vsi omenjeni prigodki so resnično zgodo¬
vinski , naravoslovni in dovolj spričani, in niso
gole pravljice in basni. Zatega voljo pa so tudi
pravi dokazi in poroki, da mora biti v živali
neka iskra prave človeške pameti. Očitno sta
tedaj v živali dva življa, nižji telesni s slepim
mesenim nagonom in višji duševni z iskro iz
pameti in serca. Ta dva življa sta sicer tesno
združena v en život — v eno bitje , pa nista
neločljiva; ni eden vzrok, nasledek ali del dru¬
gega, temuč sta bistveno različna, in višji v
tej meri sam svoj, da oboje lahko razdere
telesno življenje , in je tedaj tudi v živali go¬
spodar telesno življenje.

Od šterkinje smo čuli, da se je iz ljubezni
do mladičev v požaru pokončala.

89

Skušnja poterjuje premnogokrat, da se
konji, psi, tiči sami radi na smert sostradajo, ali
se svojevoljno drugače pokončajo. Že Aelian
spominja bolezni kreških psov, po kteri so
se sami s kake višine v morje stermoglavili.

Leta 1845. so angleške in nemške novine
popisovale psa samomorca, lepega černega
Nevfundlanca. Že več dni turoben in klavern
se prekopicne v vodo, in utone. Ko ga vun
dobijo, zopet skoči v vodo. Še ga izvlečejo in
pripnejo; ko ga počasi odvežejo, odbežina rav¬
nost v reko po zaželeno smert. Od senic piše
Lenec: „Zdi se, da na silo smerti iščejo. Pogrez¬
nejo se v svoj vojakec; če pa jim je luknja preoz¬
ka, vtaknejo glavico noter, in se tako vtopijo“.

Nektere živali nočejo vjetene trohice jesti.
Snežni čuk raji glada pogine, ko bi vjet kaj
jedel, ravno tako pisani modros lahko dolgo stra¬
da, kakor p. Lencev, kteri je 9 mescev brez
vse jedi sterpel, in se tudi naj boljših sladčič
ni hotel dotakniti, kterih je prost požrešen.

Premilo pa nam serce pregreva, če žival
iz ljubezni gladu umira. Takih zgledov je do¬
volj, posebno pri psih.

90

Da vse znane zamolčim, omenim samo kodra
Ilešičevega. Ker moral. 1848. v vojsko, ga pusti pri
dobri rodbini v Gradcu, ktera je psa že prej prav
rada imela. Ali po odhodu gospodovem se pes,
naj mu kakor koli prigovarjajo, ne dotakne več
dni nobene jedi in pijače, temuč leži v kotu ves
pobit. Ko pismonosec list prinese in gospa re¬
če: „Je od I.“, prikoraka mahom pes, ovoha
vesel pismo, in povžije neko trohico, se nadja-
jaje svojega preljubega gospoda. Ker pa ga le
ni, umerje glada. — Obče znani je samomor vo¬
jaškega konja v Slavkovem (Austerlitz). Ustre¬
ljen pade jezdec s konja. S pervega je konj ves
miren pri merliču, pa nikakor ne terpi, da bi
se mu kdo gospoda dotaknil. Ravno prišli Na¬
poleon 1. vpraša, kaj to pomeni, in zapove, naj
ga pri miru pustijo, pa opazujejo in mu potem
izid povejo; dobil je glas: „Ceio noč je konj
stoje svojega gospoda stražil, o solnčnem vz¬
hodu ga od glave do peta skerbno ovohuje,
potem sila otožno pobegne k Donavi, in se v
vodi utopi".

Aelian in Plinij sta zapisala, kako so psi
v gromado poskakali, orli stermoglavili se v njo,
ktera jim je predrage osebe požigala.

91

„Mesto Sertos,“ piše zadnji, „časti orla.
Devica je mladega lepo odgojila, za ktero do¬
broto ji je tako zahvalen, da ji pozneji tiče pa
tudi zverino donaša. Ko je umerla, se zažene
v njeno germado, in se ž njo vredsožge. Mest-
njani so mu na germadišči spominek postavili*.

Po takih dokazih prisiljena že je tedaj
od nekdaj bistra pamet priznavala živali neko
samosvoje duševno bitje, višje in žlahneje od
njenega perstenega telesa in telesnega življenja.
Priznavša pa to, si lože tolmači naštete skoro
čudovitne prikazni, in rada spoznava, da je tudi
žival pogrešna, dostojna in vredna večega či¬
slanja in lepšega ravnanja po blagem zgledu
dobrih ljudi in rečenih svetnikov in svetnic
božjih. Zakaj to se vjema z besedo: „Stvar
željno čaka razodetij a božjih otrok*.
(Rim. 8, 18.), in z drugo: „Pravični spoz¬
nava, kar čuti njegova živina*  (Prisl.
12, 10), in ž njo lepo ravna.




/










-

Stran.

Slon .16

Kes in sprava.23

Bernardski psi.24

Podgane in miši.27

Velblod, osel, severni jelen .31

Tiči.33

Tiče selivke.45

Pevske živali.70

Živalski jezik ali pogovor.80

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

110000523701