Ali sem drug obraz. Lunina mena. V zrcalo zimskega neba zaklenjena. Mesečev kamen. Zazidana v stalnico krvi. Srebrnožila. Ali se ribam valim, v ledu zdrstena. Ali na zimo zorim. Ali iz stekla kričim, v pisani mrak razcvetena, Beli bok severa. Ali sem marceva. Mrazu ponujena. Ognju odtegnjena. Strast neiskrena. Ida Mlakar Gostosevke 505 Počakaj še, zima. S steklenega polja prignana. Belina pomolzena. Med ivjem trepalnic do jutra, štejem pastirje globokega sna. Ostrižene zvezde kotijo samoto na mehkih pasiščih. Krhko in belo. Po volčje se vdirajo šape neba. Počakaj, ponehaj, da si slečem oko, da se v veke zavijem. Naj mi spanec zaceli ugrize snega. Spet gostosevke. Jalovi izliv noči. Na srežnem listu odsteklen. In spet sneži. Sneži. Sneži. Spet tanek strah, ostro ošiljen. Kmalu bom led. S konico ivja. Pripis na rob solsticija steklenih rok. 506 Ida Mlakar Gostosevke Opomba prispodob. Pod črto sonca. Mraz briše z vseh strani poskus odjuge. Še zadnji verz. Spet gostosevke. So le nejasni znaki. V temi. Črn je. Visoko vzhajan mrak. Kvašena lica zvezd. Svetlo proso, da me omaje. Sadišče sveč, da me ospe. In toliko žanjcev ognjev, da bi lomila gosti kruh bližin do zadnjega. Razsipaj me, mlin hladnega. Kar gostosevi zdaj, je v vseh stvareh. Zagovorjeno staranje. Udavnina sna. Grozljiva plodnost. V vseh zrcalih. Drobec. Zgodnja rast snega. Kar ni več trava. Poletje vzpenjanja. Ščemeča dlan. Odpeta. Halja las. Nerazčesana. 507 Vse je spleteno grobo. Tesno všito, V platno zganjeno. Z vrvjo ovito. V belo. Težko zemljo vsepočez. Zadrgnjeno. Do pet pokrito. Mrzlo. Od svojih skritih podrasti. Do živih vozlov. Skrčena do zob. Trebuh leden. Srežnih oči in sipkih nog. Takole grem. Tako se izgubim. Takole senco podvojim z belo krvjo. In v kamnu kamen. Da me zaboli še lasten vonj. 508 Ida Mlakar