Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . Lir 3.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 Letna naročnina . . . . . » 6.000 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . . . » 8.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 i "ni Leto XXVII. - Štev. 45 (1377) Gorica - četrtek, 13. novembra 1975 - Trst Posamezna številka Lir 150 Deželna kriza v polnem razmahu Kot je znano, sta zunanja ministra Italije in Jugoslavije Rumor in Minic 1. oktobra letos obvestila oba parlamenta, da se pripravlja sporazum o ureditvi mejnih in drugih vprašanj med obema državama ter obenem obrazložila njegove najbolj pomembne postavke. Oba parlamenta sta tedaj odobrila delo obeh vlad in ju pooblastila, da pripravita dokončno sklenitev sporazuma. V ponedeljek 10. novembra je do tega podpisa tudi prišlo. V kraju Osimo blizu Ancone, v Leopardijevi vili, odkoder je prelep pogled na Jadransko morje, sta Rumor in Minic ob 17.30 podpisala to zgodovinsko listino. Sveženj dokumentov, ki sestavljajo celotni sporazum, je zelo zajeten. Samo podpisovanje je trajalo deset minut. Obe vladi bosta v teku enega meseca seznanili sopodpisnike Londonskega sporazuma, Organizacijo združenih narodov in Varnostni svet o doseženem sporazumu, potrebna pa bo še odobritev v obeh parlamentih, do česar naj bi prišlo čim-prej. Po odobritvi sporazuma bo prenehal veljati posebni statut priložen Londonskemu sporazumu o soglasju z dne 5. okto- bra 1954. Zato je v 8. členu uvoda k splošnemu sporazumu rečeno, da bosta obe strani »obdržali v veljavi notranje ukrepe, ki so že bili sprejeti v okviru izvrševanja omenjenega statuta in zagotovili v okviru svoje notranje zakonodaje, da se ohrani raven zaščite pripadnikov ustreznih narodnostnih skupin«. Vsekakor bo potrebna precejšnja mera dobre volje, s strani slovenske manjšine pa velika budnost in enotnost. Po podpisu sta oba zunanja ministra podala priložnostni izjavi. Rumor je poudaril, da sporazum ni samo v korist obeh držav in prizadetega prebivalstva, temveč je tudi prispevek k stvari svetovnega miru. Ni pa v ničemer omenil zadeve narodnostnih manjšin. Nasprotno je Miloš Minič smatral za umestno, da govori o manjšinskih pravicah, ki pa so v Jugoslaviji že veliko bolj uveljavljene kot pa v Italiji. Zdi se, da se jugoslovanska vlada dobro zaveda, da bo borba za popolno uveljavljenje manjšinskih pravic v Italiji še dolga in trda. Bojimo se, da bodo v bodoče gospodarski interesi Beograda močnejši od narodnostnih in da se bo treba opirati le na lastne sile. SOCIALISTI NE VEDO NE KOD NE KAM Italijanski socialisti, ki so postali tako rekoč stranka krize (dvomimo, da gre za krizo rasti!), so v okviru deželnega sveta ponovno sprožili odstop odbora. Kot znano je bil deželni odbor sestavljen iz svetovalcev DC, PSI, PSDI in PRI. S tem, da so socialisti potegnili iz deželnega odbora dva svoja odbornika, so odprli deželno krizo. Vendar so zaenkrat pustili na svojem mestu predsednika deželnega sveta Pittonija. Volivni izidi 15. junija, ki so vrgli kup glasov komunistični partiji, ki jih sama ni pričakovala, pa so socialiste spravili v hude škripce. Problem tako imenovanega zgodovinskega kompromisa med DC in PCI, ki ga komunisti in nekateri levičarski demokristjani prikazujejo kot fatamorgano vseh rešitev italijanske družbe, katera postaja vse bolj močvirnata (glej goreče zavzemanje nekaterih krogov za splav, za pro- Kar je dobrega, ohranite Svetemu Pavlu je bila zaupana naloga, da postane apostol poganov. To se pravi, zaupana mu je bila naloga, da evangelij zaseje v poganski svet kot novo seme, ki naj ta svet spremeni v Kristusovo njivo. To ni bila lahka naloga, saj je bilo potrebno evangelij prilagoditi miselnosti poganov, to je Grkov in Rimljanov. Ti so imeli svojo filozofijo, svojo kulturo poleg svojih poganskih bogov in navad. Poleg tega je Pavel dobro vedel, da ne more in ne sme novih krščencev iztrgati iz njih okolja, temveč da morajo biti kristjani tam, kjer so in kar so: trgovci, gospodarji, uradniki, sužnji. Pavel je to nalogo odlično rešil z navodilom: Vse preizkušajte, kar je dobrega, ohranite. Po domače bi rekli: Ostanite, kjer ste, bodite, kar ste. Vendar bodite kritični do svojega okolja. Kar spoznate, da je dobro pri poganih, to obdržite; kar spoznate, da je za vas kot kristjane slabo in nesprejemljivo, to odklonite. Današnji svet nudi kristjanu mnogo več kot v preteklosti. Ali naj kristjan vse sprejema? Apostol Pavel pravi: Ne, temveč bodite kritični. Kar je dobrega, sprejmite, kar je napačnega, odklonite! To je pravilo, ki velja povsod in za vse kristjane, tudi za one današnjega časa. Biti moramo kritični do sedanjega sveta in do vsega, kar nam ponuja, podobno kot kristjani za časa sv. Pavla. Za danes bi opozorili, kako moramo biti kritični do tistega družabnega sistema, ki ga poznamo pod skupnim imenom socializem. NI VSE ZLATO, KAR SE SVETI Ta beseda je danes magična, čarobna beseda povsod, kjer socializma niso še okusili v vsej njegovi resničnosti. Tako je čarobna, da se ji tudi mnogi kristjani ne morejo upreti. Kaj ima na sebi tako privlačnega? Socialno pravičnost. Obljublja namreč, da bo v socialističnem redu izginila sleherna socialna krivica, sleherno izrabljanje človeka po človeku. Kdo bi bil gluh za takšne obljube, kdo bi ne sprejel takšnega družbenega reda? Saj je socialna pravičnost ne samo globoka človeška potreba, temveč tudi pristna krščanska zahteva. Toda pregovor pravi: Ni vse zlato, kar se sveti. Socializem, kot ga uči Karel Marx, ni samo nauk, kako urediti človeško družbo na pravičnih osnovah, ampak je tudi nauk, kako do tega priti In kako socializem uveljaviti. Pot je revolucija, sredstvo pa diktatura proletariata. Vemo, da Je revolucija nasilje. Zgodovina priča, kako je bilo to nasilje krvavo v nekaterih deželah, kjer je prišel socializem na oblast z revolucijo. Revoluciji sledi diktatura, ki ji pravijo, da je diktatura proletariata, to se pravi delavcev. Toda izkušnja znova priča, da mnogokrat v takšni diktaturi beseda delavcev nič ne pomeni, da takšne diktature postanejo samodrštvo ene osebe ali skupine oseb (Centralni komite). Klasičen zgled je Stalin, ki je več kot 25 let bil absoluten gospodar vseh sovjetskih državljanov, njih življenj in njihovih duš, pa naj je šlo za prekaljene komuniste revolucionarje (Kalinin, Rykov, Troc-kij itd.) ali za preproste ukrajinske kmete. V milijonih so končali v Sibiriji ali pred puškami. SOCIALIZEM VSILJUJE ATEIZEM Možno je, da je kakemu kristjanu revolucija pogodu, čeprav krvava, možno je, da mu je pogodu diktatura. Saj v zgodovini ni bilo diktature, da bi je ne zagovarjali tudi kaki kristjani in celo škofje. Dovolj je, da pomislimo na fašizem in nacionalsocializem. Toda pri marksizmu gre še za nekaj globljega. Marksizem je namreč tudi vera. To se pravi, da socializem, kjer pride na oblast, oznanja tudi svoj svetovni in življenjski nazor, ki je materializem. Tega ne samo oznanja, ampak ga tudi vsiljuje vsem državljanom kot dogmo, podobno kot vladarji iz 16. stoletja, po načelu: »Cuius regio lllius et religia.« Kdor je gospodar v deželi, odloča o veri državljanov. Socialistični režimi odločajo o veri državljanov, saj zahtevajo, da morajo biti partijci ateisti in marksisti, vzgoja mladine mora biti marksistična, državni u-službenci, posebno vojaki, morajo biti marksisti itd. To pa ne po svobodni izbiri, temveč kot pogoj, da morejo imeti določena mesta v družbi. Materialistični svetovni nazor je uradni nazor socialistične države. Ta nazor pa trdi, da ni Boga, da človek nima duše, vse da je samo materija. V to naj bi vsi socialistični državljani verovali. ZMEDENI KRISTJANI Tu je tista točka, kjer bi se vsak kristjan moral zamisliti. Ali morem kot kristjan, ki veruje v Sina božjega, v njegovo vstajenje, v njegov prihod ob koncu sveta, ali morem v vesti sprejeti družbeni sistem, ki na koncu koncev vodi v obvezni materializem, to je v ateizem? Ali morem takemu sistemu pomagati do zmage, ker obljublja, da bo vpeljal bolj pravičen socialni red? S svetopisemsko prispodobo bi rekli: Ali morem za skledo leče prodati svoje krščansko prvorojenstvo? Ezav je to napravil. Mnogi kristjani so tako naredili in tako delajo; verjetno bodo tudi v prihodnje tako postopali. Vendar ostane vprašanje, ali se ravnajo po navodilu svetega Pavla: »Vse preizkušajte, in kar je dobrega, ohranite« (1 Tes 5, 21). V Italiji so v zadnjih desetih letih številni kristjani začeli hoditi za socializmom, to je za komunistično parttijo, prav zaradi obljub o novem pravičnem in naprednem socialnem redu. Za socializem komunistične partije so se opredelile tiste katoliške sile, ki so v preteklosti veljale za najbolj udarne v italijanski Cerkvi. Naj omenimo ustanovo Pro civitate Christiana in revijo La Rocca. To gibanje, ki ga je vodil sedaj pokojni don Giovanni Rossi, je bilo za časa fašizma skoro edina zelena oaza v italijanski Cerkvi. Sedaj pa kaže La Rocca izredne simpatije za socialistične režime povsod, kjer se pojavijo. Razni italijanski škofje, ki hočejo veljati za »napredne«, previdno molčijo in v srcu najbrž simpatizirajo z novim socialnim redom, ki ga bo vpeljala komunistična partija morda v sodelovanju s Krščansko demokracijo, ko bo prišlo do zgodovinskega kompromisa. SVAREČE OPOZORILO IZ RIMA Ob takem stanju v Italiji se je zadnji čas oglasil kardinal Poletti, papežev namestnik za rimsko škofijo. Rimske duhovnike je ob nekem srečanju opozoril, da komunizem in krščanstvo nista združljiva prav zato, ker komunizem vodi nujno v ateizem. Nekateri so trdili, da je kardinal Poletti dal svoje izjave brez vednosti sv. očeta. Preteklo nedeljo 9. novembra pa je Pavel VI. pred večstotisočglavo množico Rimljanov, ki so se zbrali pred baziliko sv. Janeza v Lateranu, pohvalil pastirsko prizadevnost kardinala vikarja Polettija in opozoril, naj kristjani ne iščejo rešitev socialnim problemom pri tujih ideologijah. To so dejstva zadnjih tednov, ki pričajo, da se odgovorni v italijanskih cerkvenih krogih začenjajo zavedati, da so italijanski kristjani že zelo izgubili posluh za navodilo apostola Pavla: »Vse preizkušajte, in kar je dobrega, ohranite.« K. H. sto uživanje mamil, za radikalizacijo vseh odprtih problemov, glej tudi poučni primer Pasolini-jeve smrti), je italijanske socialiste zbegal, saj so se zavedeli, da bi sporazum med DC in PCI zbrisal s političnega področja najprej nje same! In tako vihtijo zdaj meč proti demokristjanom in hitijo v objem komunistične stranke, misleč, da bodo tako ohranili svojo podobo in svoje mesto v družbi ter seveda število volivcev. Italijanski socialisti so imeli redkokdaj jasne pojme o svojem poslanstvu. To je dejstvo! Ko bi jih imeli, bi najbrž preprečili prihod fašizma na oblast pred vojno, bi po vojni ne bili stalinistično navdahnjeni in bi danes ne spravljali italijanske družbe na rob moralnega propada (z radikalnimi krogi se borijo za tako družbo, od katere se celo komunisti distancirajo), ki lahko privede v novo diktaturo, lahko komunistično lahko pa zopet fašistično. Kot Slovence pa nas zaprepa-šča njih odnos do rešitve naših odprtih vprašanj. V časopisih smo zaman iskali besedo o Slovencih, ki bi morala biti izrečena v diskusiji ob odstopu deželnega odbora, ali pa so jo izrekli in niso časopisi o tem pisali? Eden njih najvidnejših predstavnikov v Trstu (ni važno ime) odstopi z visokega mesta v protest proti dokončni razdelitvi meje med Italijo in Jugoslavijo, namesto da bi bil zadovoljen, da je Italiji ostalo še veliko prgišče zemlje, ki ni njeno. Pa se povrnimo v deželno krizo in poglejmo obenem na krizo tržaškega občinskega odbora, za kar so dali povod prav italijanski socialisti! DISKUSIJA V DEŽELNEM SVETU Diskusija, o kateri je dnevni tisk precej poročal in se je je udeležilo 16 deželnih svetovalcev, je trajala dva dni. Slovenski deželni svetovalec dr. Štoka je objektivno ocenil sedanje politično in gospodarsko stanje v naši deželi in poudaril probleme, ki tarejo ves delovni sloj. Posebej se je seveda ustavil pri vprašanju slovenske narodne skupnosti in med drugim dejal, da žal dosedanja večina v deželnem svetu ni vzela v pretres niti enega zakonskega osnutka Slovenske skupnosti, kar pomeni, da ji ni bila sploh pri srcu rešitev slovenskih odprtih vprašanj. Zato padca takega odbora pač ne moremo objokovati. Do novega odbora, ki bo izšel iz te krize, pa bo Slovenska skupnost — je dejal dr. Štoka — zavzela tak odnos, ki bo ustrezal slovenski stvarnosti. Če bo novi odbor imel v svojem programu rešitev odprtih vprašanj, predvsem globalne zaščite Slovencev v deželi, uporabe slovenskega jezika v deželnem svetu, ustanovitve samostojnega slovenskega šolskega okrožja, podpore slovenskim šolam za dvojezično poslovanje itd., bo Slovenska skupnost konstruktivna v svojih stališčih, če pa tega ne bo, bo Slovenska skupnost odločno v opoziciji. Zlasti pa bo nepopustljiva njena opozicija, če bo novi odbor imel v svojem programu takšno zaščito zakona, kot si jo zdaj zamišlja s kraškimi rezervati in če ne bo reševal v luči nove politične stvarnosti, ki je izšla iz itali-jansko-jugoslovanskega sporazuma, konkretno in pravično slovenskih problemov, je zaključil deželni svetovalec Slovenske skupnosti, katerega govor so v izvlečku omenili vidni italijanski časopisi. SLOV. SKUPNOST IN STRANKE BIVŠEGA LEVEGA CENTRA Levi center je umrl, tega danes nihče več ne taji, tudi demokristjani ne. Ni umrl lepe, še manj pa slavne smrti! Padel pa je po zaslugi — o tem ni dvoma — dvoličnosti socialistične politike, ki je težila z eno nogo na oblast z drugo pa silila v opozicijo s komunisti. V danem trenutku se je morala odločiti in zdaj je italijanska politična stvarnost na razpotju, ne da bi si znala dati novo smer. (nadaljevanje na 2. strani) Dežela neprestanega umiranja Pretekli teden so .prihajala iz Bangladeša zmedena poročila: v ponedeljek 3. novembra je M z vojaškim udarom odstranjen predsednik Kondaker Muštake Ahmed, kii je letos poleti prišel na oblast, .ko je bil ubit šef države Mudžibur Rahman. Ob novam udaru je bil razrešen svojih dolžnosti šef generalštaba bangla-deške voj sike general Zjaur Rahman. Rahman je v 'državi zelo priljubljen. S politiko se do sedaj ni ukvarjal. Znano je, da tudi ni sodelovali pri uporu zoper ustanovitelja 'države Mudžibura Rahmana. Toda generail Rahman se ni dal ugnati. Organiziral je 7. novembra protiudar in uspel. Osebno je nato sporočil po radiu, da je »na zahtevo ljudstva in oboroženih sil« prevzel oblast. Vsi iti udari in protiudari so izraz obupnega položaja, v katerem se Bangladeš nahaja, odikar je postal samostojen. Pokojni »oče naroda« Mudžibur Rahman je stalno zatrjeval: »Najhujše je že mimo.« Resni opazovalci in še bolj ,pa tisti, ki skušajo pomagati, se pa zavedajo, da bi bil mora l.reči: »Položaj je vedno hujši.« Bangladeš se spreminja v deželo umira- nja. Tretjina otrok umre. Glavno mesto Daoca je mesto ljudi z izpitimi obrazi, oblečenih v stare krpe. Od svoje osamosvojitve je Bangladeš prejel štiri milijarde dolarjev podpore, a ni opaziti izboljšanja. Visa pomoč od zunaj izginja v neznanih kanalih. Korupcija je poleg nerazvitosti rak rana mlade države. Ničesar ni: ne dela ne zaslužka ne denarja ne industrije in ne hrane. Le enega je vedno preveč: ljudi. Do sedaj so pomagale mnoge mednarodne organizacije in tudi posamezne države. A pomoč je vedno manjša. Zaradi velike korupcije so vse karitativne ustanove postale nazaupne. A lakota mori predvsem nedolžne. »Ne moremo sicer spremeniti položaja v Bangladešu — je dejal vodja katoliške Karitas v Bangladešu p. Finuca-ne — moramo pa vsaj olajšati premnogim desottisočem njihovo stisko.« Krščansko srce ne more mimo te velike dežele umiranja. Ce kje, ima katoliška Cerkev v Bangladešu priložnost, da priča o Kristusovi ljubezni, ne z besedo, ampak z dejanjem. In za to pričevanje niso odgovorni samo misijonarji na terenu, ampak vse krščansko občestvo. Svetovni popotnik pripoveduje niih prepričanj ali želje po znanju iskal Deželno tajništvo Slovenske sikupnositi je 31. dkitabra položilo vence v Rižarni, pred spomenik padlim partizanom v So-vodmjah ter v Gonarsu. S tem je deželno tajništvo Slovenske skupnosti počastilo spomin vseh, ki so trpeli in umirali za svobodo slovanskega naroda in za mir in enakopravnost vseh narodov v Evropa. Iistaga dne je deželno tajništvo imelo svojo redno sajo. Na seji je bil govor predvsem o deželni krizi ter o pristojnostih, ikd so bile prenesene na deželo Furlani j o-Ju!lijsko krajino s strani ministrskega svata v Rimu. Glede razvoja krize, ki je zajela levosredinski odbor na deželi, je deželno tajništvo razpravljalo o zadržanju Slovenske skupnosti do stališča ostalih strank. Poudarjena je bila pozitivnost srečanja med strankami ustavnega loka, ki je bilo 23. oktobra na ravni deželnih tajništev. Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je sklenilo voditi ob reševanju deželne krize tako politiko, ki naj pripomore k čimprejšnji rešitvi krize, ki je v tem kritičnem gospodarskem trenutku nevarna za vas delovni sloj v naši deželi, saj je brezposelnost vedno bolj preteča. Sklenjeno je tudi bilo, da bo Slovenska skupnost podprla v dežetlnam svetiu samo tak odbor, Iki bo imel v svojem programu konkretne obveznosti do reševanja odprtih vprašanj slovenske narodne skupnosti, ki jih je Slovanska skupnost nakazala v svojih številnih zakonskih osnutkih in vprašanjih, ter interpelacijah. Slovenska skupnost se bo na pri'S