J. E. Bogomil:
Dve luči
3. Velika v zatajevanju.
^jratajevanje! To je tista grozna beseda, pred katero ^CSstrese človeka današnjih dni mraz. In vendar so še vedno veljavne besede večne Resnice: »Kdor hoče priti za menoj, naj zataji sainegasebe in naj vzame svoj križ in naj hodi za menoj.« Blagor človeku, ki razume te besede!
Vidva sta jih razumela, blaga raladeniča, sveta Aloj-zij in Stanislav!
Vsi, ki nam popisujejo življenje angelsko nedolžnega Alojzija, vedo povedati, kako se je odtegoval ta blagi mladenič tudi dovoljenemu razveseljevanju s svojimi tovariši
Znano je, kako skromna je bila njegova hrana. Trikrat na teden se je postil: ob sredah, petkih in so-botah gotovo. Ko so mu drugi očitali, da si preveč pritrguje pri jedi, jim je odgovarjal, da uživa toliko, kolikor potrebuje za življenje, več pa ni treba.
Ali naj še tudi omenjamo, da se je ta sveti mladenič večkrat bičal do krvi, da je deval v svojo posteljo trda polena, da je bil prepasan s pasom, narejenim iz zobča-stih kolesec, kakršne so irneli takrat jezdeci pri ostrogah?
Kako je bil sveti Alojzij tudi obziren do hišnih poslov, zlasti do tistih, ki so bili odločeni njemu v po-strežbo! Kadar je potreboval kakšnega služabnika, mu ni ukazal osorno, ampak ga je ljubeznivo prosil, naj mu postreže, če se mu ne zdi delo pretežko. Razumljivo je, da so mu vsi služabniki radi stregli, vračali mu lju-beznivost z ljubeznivostjo.
Eden njegovih služabnikov je večkrat pripovedoval tole: Včasih sva se skregala z Aiojzijevim vzgojiteljem. Ce je Alojzij to slišal, je stopil iz svoje sobe, rahlo me
32
jc prijel za roko, peljal me je v svojo sobo in me na-lahko pokaral. Bil je res vzvišen v svoji ponižnosti, lju-bezniv v krotkosti — nikogar ni zaničeval, razven sa-megasebe; vse je častil in spoštoval, sam pa ni maral časti.
Radi prestrogega posta je Alojzija večkrat bolela glava. Pa se ni pritoževal, ni bil radi tega pust in čeme-ren, ampak je dejal: »Te bolečine v glavi me samo spo-minjajo trnjeve krone Zveličarjeve.«
Prav tak junak v zatajevanju je bil sveti Stanislav.
Ni treba o njem omenjati dosti drugega, kakor to, če opišemo ravnanje njegovega brata Pavla in nje-govega vzgojitelja Bielinskega nasproti Stanislavu.
Ko sta se vrnila brata Stanislav in Pavel sredi leta 1564. na Dunaj v šole, sta zvedela, da so morali jezuiti zapustiti Avstrijo. Žalosten je bil Stanislav, ko je zvedel za to novico.
Brat njegov pa je navkljub Stanislavu poiskal sta-novanje za oba v hiši nekega krivoverca.
Pavel in Bielinski sta začela živeti po svoje: hodila sta od pojedine do pojedine, od veselice do veselice, preko popivanja do razuzdanih gledaliških predstav. Stanislav pa ni maral za tako življenje. Z bridkostjo v srcu se je spominjal nekdanjih dni pri jezuitih in molil zase in za svojega brata Pavla.
Najgrenkejše ure je pa preživljal Stanislav pri kosilu ali večerji, ko sta njegova tovariša bruhala iz sebe vsake vrste nedostojno govorjenje. Večkrat sta se tudi prepi-rala in klela kar na debelo, samo da sta dražila Stani-slava. On pa ni črhnil niti besedice; včasih je mirno" vstal, se dostojno poslovil, in če so ga šli iskat, so ga našli v kaki cerkvi.
Pavel je potem čimdalje ostreje nastopal proti svo-jemu bratu. Zmerjanja ni bilo ne konca ne kraja. Ob-kladal ga je z žaljivimi imeni, vrgel ga večkrat na tla
in ga obdelaval s pestmi in z nogami, tako da je moral naposled poseči vmes Bielinski in rešiti Stanislava iz bratovih neusmiljenih rok.
Lahko bi bil Stanislav storil konec takemu ravna-nju: pisal bi bil domov staršem in povedal, kako se mu godi, pa ni hotel. Lahko bi se bil bratu uprl in mu povrnil udarce z udarci, pa ni maral. Samo krotko in mirno je zatrjeval: »Nisem ustvarjen za minljivi svet, ampak za večnost; za večnost hočem živeti, ne za svet«
Prav kakor Alojzij je bil tudi Stanislav poln lju-bezni do služabnikov, ki jih je odločil oče njemu in bratu za postrežbo. Ni nastopal proti njim tako, kakor marsikje mladina dandanes, ko morajo ubogi posli več prestati predpreoblastno mladino kakor pred tistimi, ki so jih sprejeli v službo in ki jih plačujejo ...